skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Medved

Lou je zaposlena na zgodovinskem inštitutu, ki je v dar prejelo rečno otoško posestvo Pennarth, nahajajoče se na severu Kanade, kamor naj bi odpotovala, da bi popisala bogato knjižnico, ki jo je oblikoval polkovnik Cary, priseljenec in prvi lastnik otoka, ter ugotovila, ali tam hranjeno gradivo morebiti vsebuje materiale, povezane z zgodnjimi nastanitvami na tistem območju. Delo ji je pisano na kožo, saj svoj čas najraje preživlja v intelektualni osami, odmaknjena od ljudi in vulgarnosti sveta.

Na otoku je vselej živel tudi medved, od posestva neločljiv, ki ji je v času njene tamkajšnje nastanitve zaupan v oskrbo. Je že star, ne preveč razdražljiv in vajen človeške družbe, saj ga je redno obiskovala na bližnjem otoku živeča staroselka, ki se je z njim pogosto dolge ure pogovarjala.

Lou je kot mestni človek z nerazdelanim odnosom do narave do njega sprva seveda nezaupljiva, opozorjena je tudi, naj se vendarle zaveda, da je medved divja žival. A se jo njegova osamljenost in vdanost v njegovih očeh, utrujen in otožen medvedov pogled, tolikanj dotaknejo, da začne z njim navezovati stik. Vodi ga na sprehode, z njim plava v reki, pleše, ga masira in čohlja. Meja med njima je vse poroznejša, kot edino bitje, ki ga dnevno srečuje in z njim živi v nekakšnem sožitju, pa ga zvabi tudi v osrčje svojih intimnih fantazij in hrepenenj, s čimer prekorači mejo spodobno dopustnega  ter se zaradi tega kasneje sooči tudi z močnim občutkom krivde oz. sramu.

Marian Engel (1933-1985), kanadska romanopiska in ustanovna članica Zveze pisateljev Kanade, naj bi po mnenju enciklopedistov s tem romanom napisala najbolj kontroverzen roman, kadarkoli objavljen v Kanadi, njegov slovenski prevod pa je izšel ob 50. letnici izvirnega izida. Četudi ga je njen urednik zavrnil, ga je sčasoma uspela izdati pri drugi založbi, zanj pa prejela celo Nagrado generalnega guvernerja Kanade.

V svojih delih je Engelsova ponazarjala predvsem vsakodnevna sodobna življenja žensk, najpogosteje v njihovi najbolj zmedeni obliki, svoje delo pa razumela kot raziskovanje oblikovanja osebnosti v spopadanju z nepopolnim svetom, posebej na primerih posameznikov, ki so bili vzgojeni v težnji k popolnosti, kar jih je oblikovalo v nekakšne dvojne osebnosti, razcepljene med pritiski in privlačnostjo življenja, ki se ob (namišljenih) možnostih nečesa drugačnega pogosto srečujejo tudi s prekoračitvami tradicionalnih spolnih vlog.

Tudi v kratkem romanu Medved se pred bralcem razgrne psihološka študija ženske, osamljene, družbeno izolirane in notranje ranjene, ujete v svojem miselnem in čustvenem svetu, v katerem se meje med realnostjo in fantazijo razlivajo, izkrivljajo in medsebojno prelivajo, ob nastanitvi na otoku pa se ob druženju z medvedom v njej prebudijo tudi najbolj elementarne naravne sile, ki se jim prepusti z ničimer zamejenim občutjem prvinskosti. Zapisana zgodba bralca izzove in ga ob prikazani vsebini postavi na osebno preizkušnjo, a je pripoved mnogo več od tega, kar se v njej bere zgolj na površju. Interesantno literarno delo.

Ujeta duša mladega fanta : na poti proti soncu

Osebna, ranljiva in odkrita izpoved, posvečena avtorjevemu najboljšemu prijatelju na drugi strani mavrice. Skozi iskreno retrospektivo se avtor neustrašno dotika iskanja lastne identitete, spolne usmerjenosti, odnosa do telesa ter soočanja z nenadno izgubo in samoto ter iskanja življenjskega smisla v stiski odraščanja. Zgodba ne ponuja olepšane resničnosti, temveč bralca vodi skozi padce, strahove in nadrealistične ter mistične trenutke, v katerih vsakdo najde delček lastnih čustvenih stisk in hrepenenj, kar pripiše lastni veri.

Vero osmisli po svoje in jo spozna skozi  pretakanje energije, medsebojnih stikih in nevidnem varuhu, ki ga obvaruje pred najhujšim. Spoznanje mu pomaga, da bolečino preobrazi v pogonsko silo za ustvarjanje in zorenje, spolnost pa v most med telesom, dušo in sočlovekom.

Gorazd Bavdaž je po rodu iz Kanala ob Soči, zadnja leta pa živi in ustvarja na Dunaju. Šolal se je na novogoriški gimnaziji ter nato magistriral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, del študijskih izkušenj pa je pridobil tudi v Franciji. Čeprav poklicno deluje v poslovnem in korporativnem okolju, ga močno privlači umetnost. Kot pisatelj in slikar se poglablja v človekov notranji svet, duhovnost in čustva, kar potrjuje tudi z dotičnim romanom.

Na vseh štirih

Petinštiridesetletna pripovedovalka romana se odloči, da bo velik službeni ček uporabila za obisk New Yorka, kamor se bo iz drugega dela države pripeljala sama z avtom. A ko se po dvajsetih minutah vožnje v majhnem mestu ustavi na bencinski črpalki, se zgodi nekaj, zaradi česar se v mestu odloči ostati še tri cele tedne. Denar porabi za prenovo sobe v zanikrnem motelu, kjer raziskuje meje svoje spolne svobode. Ko pa se mora vrniti nazaj v resnično življenje, v katerem jo pričakujeta njen mož in dete, se zdi, da to od nje terja napor, ki ga ne premore. Pred njo se postavi veliko vprašanje: Ali se definicija družinskega življenja lahko razširi do te mere, da vključuje tudi popolno žensko avtonomijo?

Fluidna spolnost, padec estrogena, ljubezen in skrb do otroka – pripovedovalkino življenje združuje vse. Roman tako izriše ganljiv portret ženskega življenja, ki je vedno več od tega, kar je o njem dovoljeno povedati.

Miranda July (1974) je ameriška pisateljica in umetnica. Za roman Na vseh štirih je bila deležna več nominacij za elitne nagrade, po mnenju medijev  Guardian in New York Times pa gre za knjigo leta 2024. Po knjižni predlogi se trenutno snema televizijska serija.

Ena na ena

V pesniškem prvencu Ena na ena Martine Potisk beseda ni več zgolj sredstvo za ubesedovanje sveta, ampak postane njegov glavni gradnik, gibalo in igra. Šestdeset pesmi je označenih zgolj s številkami in večinoma tečejo v prostem verzu, brez ločil in z izrazito asociativnim tokom. Beseda poraja besedo, zvok sproži pomen, pomen drugo podobo, podoba novo asociacijo. Jezik se pri tem nenehno premika med knjižnim in pogovornim, med vsakdanjim in nenavadnim, med konkretnim in sanjskim. Pesmi nastajajo kot svojevrstni jezikovni vrtinci, v katerih se prepletajo besedne igre, nenavadne povezave, pogovorni izrazi, citati in drobci vsakdana.

Toda igrivost jezika ne pomeni odsotnosti vsebine. Pod površino besednih preobratov se riše pesniški subjekt, ki išče svoje mesto med telesom, identiteto, vsakdanjo izkušnjo in svetom, ki ga je težko dokončno razložiti. V pesmih se stvarnost nenehno lomi v sanjsko, absurdno in groteskno; smešno v hipu postane tesnobno, vsakdanji prizor pa se spremeni v nekaj nenavadnega, skoraj halucinacijo. Prav zato zbirka učinkuje hkrati lahkotno in nelagodno – kot igra, pri kateri nikoli ni povsem jasno, kam bo pripeljal naslednji met kocke, karta ali odločitev, v tem primeru pa – beseda.

Naslov Ena na ena lahko razumemo kot vodilo te poezije: beseda se sreča z besedo, podoba s podobo, jaz s svetom. Pesmi se ne trudijo sveta razložiti ali ga urediti v dokončne pomene. Namesto tega mu sledijo v njegovi razdrobljenosti, nepredvidljivosti in jezikovni živosti. Kot je poudarila tudi avtorica, je razmerje med ubesedenim in resničnim globoko povezano z njenim pisanjem; pesmi se pogosto začnejo kot hipen odziv na dogodek, podobo, izjavo ali drobec vsakdanjega sveta, nato pa se skozi jezik razvijejo v samostojno pesniško stvarnost.

Zato je to predvsem zbirka o jeziku, pa vendar tudi o telesu, vsakdanjosti, identiteti in načinu, kako človek skozi besede sploh vzpostavlja stik s svetom. Njena posebnost je v tem, da se pomen ne skriva za jezikom, temveč nastaja prav v njem. Bralca ne vodi po vnaprej začrtani poti, ampak ga povabi v prostor, kjer je treba dovoliti besedam, da se povezujejo po svoje. Včasih duhovito, drugič ostro, nenadoma nežno ali absurdno. In prav v tem nenehnem drsenju med pomeni je osrednji čarov zbirke.

Martina Potisk (1987) je slovenistka, literarna kritičarka, lektorica, urednica in pesnica. Leta 2011 je diplomirala iz slovenskega jezika in književnosti, leta 2018 pa doktorirala iz literarnih ved. Od leta 2012 objavlja literarne kritike v različnih revijah in medijih. Za svoje kritiško delo je leta 2019 prejela Stritarjevo nagrado. Leta 2022 je izdala znanstveno monografijo Medkulturnost in sodobni slovenski roman. Poezijo je pred izidom prvenca objavljala v revijah Poetikon, Apokalipsa, Dialogi in Spirala ter na spletnih literarnih portalih. Za pesniško zbirko Ena na ena je leta 2025 prejela nagrado za najboljši literarni prvenec Slovenskega knjižnega sejma.

Eno samo cvetenje v temi

Eno samo cvetenje je pesniška zbirka kitajske pesnice Dai Weina, v kateri pesniški svet deluje kot interpretacija sanj, iskanje povezav, dialoga in prepletanja resnice in sanj. Z naslonom na tradicionalno kitajsko filozofijo pesnica raziskuje oba svetova, razgalja svoj odnos do poezije, ko samo sebe postavi v različne vloge znotraj tega odnosa, in svoj odnos v razmerju do ljubljene osebe, ki ji ne pripiše izrecnega spola.

Pesničin izraz je neposreden, jezik je na visoki ravni in kaže njeno dobro poznavanje kitajskega jezika in literarne tradicije. To bralcu ponudi tako potop v kitajsko zgodovino kot tudi v sodobni svet, prepreden z globalizacijo, tehnološkim napredkom in digitalizacijo.

Zbirka bralca nagovarja z močjo iskrene, neolepšane izpovedi in z občutkom, da se za preprostimi podobami ves čas odpira še globlja, bolj nemirna plast pesničinega sveta.

Dai Weina (1985) je diplomirala na Univerzi v Oxfordu. Posveča se pisanju in raziskovanju, ki združuje intelektualno in duhovno. Objavila je pesniške zbirke Telovadba za dušo (2016), Ljubi vse stvari (2024), Moje padalo je pokvarjeno (2016), Obrazni ščit (2014), drami Vdor in Betonska vrtnica, teoretično delo Nedokončana tragedija (2018) ter zbirko esejev Učenje slabega (2025). Prevedla je tudi delo Žametni zapor (2015). Je glavna urednica prevajalske pesniške revije Leta svetlobe. Nagrade: letna nagrada za pesnika na Pacifiškem mednarodnem pesniškem festivalu 2017 ter mladinska pesniška nagrada Xu Zhimo Silver Willow na Univerzi Cambridge 2020. Njena dela so prevedena v angleščino, španščino, ruščino, nemščino in druge jezike. Eno samo cvetenje v temi je prvi prevod kakega pesničinega dela v slovenski jezik.

Serenada

Ameriški pisec James M. Cain (1892-1977) velja za utemeljitelja t.i. “hard-boiled” kriminalke, ki pogosto temelji na odkritem cinizmu, rušenju družbenih tabujev in surovem nasilju, slovenskim bralcem pa je najbolj poznan po klasičnih romanih Poštar vedno zvoni dvakrat in Dvojno zavarovanje. Tekom dolgoletne pisateljske kariere je Cain zgodbe svojih romanov postavljal v različna okolja, kar štiri od njih v svet opere, kamor spada romantična kriminalka Serenada, ki je izšla leta 1937. Cain je navdih za roman dobil med potovanjem po Mehiki in Gvatemali, zgodba pa se vrti okoli nekdaj uspešnega opernega pevca Johna, ki je izgubil svoj glas in s tem zakockal obetavno kariero. Med tavanjem po Mehiki spozna mlado prostitutko Juano, s katero se zaplete v strastno razmerje, to pa mu pomaga, da znova odkrije svoj “glas” in ne mine dolgo, ko John znova postane slavna hollywoodska zvezda. Toda stvari se začnejo zapletati, ko v njegovo življenje vstopi nekdanji mentor in ga potisne v mrežo izdaj, ljubosumja, nasilja in neizogibne tragedije, ki čaka vsakega junaka Cainovih romanov. Serenada je spisana v avtorjevem značilnem ciničnem slogu, ki z močnim psihološkim nabojem odkriva za 30. leta zelo občutljive tematike, še posebej izrazito je njegovo odkrito raziskovanje spolne identitete, homoseksualnosti in dekadentnega stila glasbene / umetniške industrije.

Nekje notri je uho

Nekje notri je uho je druga pesniška zbirka pesnice in ilustratorke Tine Volarič, v kateri se meja med človekom in preostalim živim svetom počasi zabrisuje. Pesmi prisluhnejo živalim, rastlinam, predmetom, krajini in tišini ter iščejo načine, kako bi lahko svet zaznali tudi onkraj človeške perspektive.

Volarič svojo poezijo gradi iz drobnih, pogosto skoraj neopaznih trenutkov in podob. Krompirjevo očesce, drevo, žival ali sled v pokrajini postanejo izhodišča za razmislek o bivanju, minevanju, bližini, samoti in povezanosti. Človeški glas se pri tem prepleta z glasovi nečloveškega sveta; pesnica mu posoja svoj jezik, obenem pa dopušča, da se njen jezik spreminja pod njegovim vplivom. Zbirka tako prevprašuje razmerja med človekom in živaljo, okoljem in sočlovekom ter med besedo, tišino in podobo.

Posebno mesto imajo tudi ilustracije, ki jih je ustvarila avtorica sama. Temnejše, simbolne podobe narave niso zgolj spremljava pesmim, temveč z njimi vzpostavljajo enakovreden dialog. Drevesa, veje, krajine in druga bitja se prepletajo v občutek povezanosti, v katerem narava ni kulisa človekovega sveta, temveč njegov sestavni del.

Naslov Nekje notri je uho namiguje na posebno obliko poslušanja – na notranjo pozornost, ki človeka odpira drugim oblikam bivanja. Zbirka zato od bralca zahteva predvsem upočasnitev: da prisluhne temu, kar je običajno preslišano, in pogleda tja, kjer se navidezno majhno razkrije kot pomembno. Poezija Tine Volarič je hkrati čutna, igriva in zamišljena ter vabi k drugačnemu odnosu do vsega, kar nas obdaja.

Nekje notri je uho je knjiga o poslušanju sveta – in o možnosti, da se ob dovolj pozornem poslušanju tudi sami nekoliko drugače zagledamo v njem.

Tina Volarič (1980) je pesnica, ilustratorka in magistrica kulturne antropologije. Na literarnem prizorišču se je vidneje uveljavila leta 2013, ko je na Festivalu mlade literature Urška prejela nagrado uršljanka za najbolj perspektivno mlado književnico. Leto pozneje je izšel njen pesniški prvenec Krožnice večglasnih tišin, ki ga je, tako kot svojo drugo pesniško zbirko Nekje notri je uho, opremila z lastnimi ilustracijami. Kot ilustratorka ustvarja za otroške revije, knjige, glasbene albume in knjižne naslovnice ter snuje avtorske slikanice za otroke in odrasle. Za brezbesedno slikanico Črta (2021) je prejela znak kakovosti zlata hruška, delo pa je bilo vključeno tudi v mednarodno zbirko brezbesednih slikanic IBBY na Lampedusi. Za knjigo Nekje notri je uho je leta 2026 prejela Veronikino nagrado.

Analiza umora

Analiza umora je izjemno napet pravniški triler, prvenec angleške avtorice Jo Murray, ki je, preden se je posvetila pisanju, delala kot odvetnica za kazensko pravo.

Umorjen je spoštovan sodnik, obtoženec Jack pa noče spregovoriti. Kot njegovo zagovornico v ugledni londonski odvetniški pisarni postavijo mlado, neizkušeno Leilo, ki še sama pri sebi komaj verjame, da je v resnici zadolžena za ta primer, njen prvi primer umora. Vendar obtoženec vztraja, da hoče samo njo in nikogar drugega. Ker se brani z molkom, mora Leila dobro premisliti, kaj bo sploh povedala porotnikom. Nasproti pa ji kot tožilec, ironično, stoji njen bivši mentor in njen – mož.

Pravniški triler je izjemno napet, poglavja so kratka, a se vsako konča tako, da branje težko odložiš. Zgodba je zasnovana mojstrsko, polna je psiholoških igric, skrivnosti, laži, zalezovanja in nepričakovanih obratov. Knjiga obravnava tudi nekatere težje teme, kot so spolne zlorabe, nezvestoba in spolna diskriminacija na delovnem mestu.

Napetost med liki je otipljiva, sploh med skrivnostno pričo X in Leilo, ob branju pa imaš venomer občutek negotovosti, kdo se pretvarja in komu lahko zares verjameš. Ritem zgodbi narekujejo preobrati, ki se vrstijo drug za drugim, prinašajo pa kaos in dramo, ki se jima je težko upreti. Avtorica zna ohraniti napetost, k temu pa pripomoreta tudi izbrušen slog in brezhiben prevod v slovenski jezik.

Knjiga pred začetkom razloži nekatere sodne izraze, poglavja pa so napisana z vidika posameznih likov, da dajo občutek, kot da sediš v sodni dvorani in sodni proces spremljaš v živo. Všeč bo vsem ljubiteljem žanra, nekdanja škotska premierka Nicola Sturgeon pa ji je napovedala velikanski uspeh. Knjižne pravice so prodali že v 14 držav, TV-pravice pa so bile odkupljene že pred izidom knjige.

 

 

Antifa cona

Neimenovano obmejno mesto. Lokalno prebivalstvo je še vedno obremenjeno s temačno polpreteklo zgodovino, zaznamovano z ideološkimi obračunavanji med zmagovalci in poraženci, heroji in izdajalci ter lažjo in resnico. Starejše generacije še vedno odkrivajo trupla iz bližnjih fojb in premleva zgodovinska dejstva na način, ki jim najbolj ustreza, mladi pa so prepuščeni zabavam v t.i. antifa coni, kjer je boj zoper frašizem zgolj modna muha, uporniški najstniki pa z drogami, alkoholom in zabavami bežijo pred negotovo prihodnostjo. Ina se nekega petkovega večera odloči izgubiti nedolžnost s simpatičnim Perom, vendar pri tem odkrije nekaj grozljivega; truplo neznanega mladeniča, ki leži na dnu kraške jame. Je šlo za nesrečo ali umor? Policijski inšpektor Suban je prepričan, da je fant bil umorjen, glavni osumljenci pa so pripadniki antifa cone, ki na zaslišanjih ohranjajo popolnoma ravnodušno in neprizadeto držo. Za piko na i pa je tu še t.i. komisija za resnico, ki si prizadeva, da bi z izkopavanji trupel v fojbah uspeli doseči famozno spravo, kar pa se zdi povsem utopična ideja.

Antifa cona pisateljice Erice Johnson Debeljak se odvija kot napeta skrivnostna kriminalka o iskanju morilca, vendar pa se pod navidez klišejskim zapletom skriva poglobljena kritika sodobne družbe, ki se utaplja v ideoloških konfliktih, potlačenih zamerah in večnem medgeneracijskem razkolu. Johnson Debeljakova preseže okvirje klasične detektivke, saj ji umor služi kot temelj, na katerem zgradi enako pretresljivo kot tudi duhovito refleksijo odtujenosti, identitete, pomanjkanje perspektive, mladostniške zagnanosti in slovenske večne obremenjenosti s tem, kaj je bilo, ne da bi se kdo uspel vprašati, kaj nas še čaka.

Hudič Trbovlje trese : grozljive zgodbe iz osrčja Zasavja

Zbirka Hudič Trbovlje trese bralca preko petnajstih srhljivih kratkih zgodb popelje v onesnažene, nekoč industrijske, Trbovlje, kjer nič ni tako, kot se zdi ali pa tako, kot bi moralo biti. Ljudje izginjajo, celo mesto smrdi, pokopališča dihajo, odvisniki umirajo, spomin na rudarske čase pa živi naprej …

Kdo je torej hudič za vsem? Gre za nadnaravno bitje nečloveških dimenzij, ki obseda dobronamerne prebivalce? Ali pa lahko iz globin človeške duše temo privabi nekaj drugega, popolnoma človeškega, nekaj, kar sumljivo spominja na slab socialni sistem v sistemu kapitalizma …  Je v mestu, zaznamovanem z revščino, brezposelnostjo in odvisnostmi ljubezen še mogoča? So odnosi še lahko zdravi, nameni pa čisti? Je vsakdanje življenje še vredno živeti? Ali bo vse skupaj vzel hudič?

Vid Šteh (1984) je po poklicu knjižničar, zaposlen v Knjižnici Toneta Seliškarja. Je avtor pesniških zbirk Nepopolni konec sveta in Prelomnica in vesten vnašatelj novosi na portal Dobre knjige. Hudič Trbovlje trese je njegov prozni prvenec.