Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Roman Walterja Moersa je morda res roman, ki ga najdemo na mladinskih oddelkih knjižnic, vendar zgodba princese Dilije že po prvih straneh nagovori tudi odrasle bralce. Sploh tiste, ki se bojujejo z nespečnostjo. Princesa Insomnia seveda prihaja iz Zamonije, bralcem Moresa, znane fantazijske dežele. Že sam naslov nam namigne, kaj je glavna tegoba princese in skozi prva poglavja romana dodobra spoznamo njene načine bojevanja z nespečnostjo. Princesi je več ljudi skušalo pomagati z raznimi pripravki, vendar so bili žal vsi neuspešni. Dilija pa je svojo usodo sprejela kar se da pozitivno in iz tegob nespečnosti skušala potegniti le najboljše. Ko spoznamo Somračne pajkce, Ošabnice, Zelenega pajka, Mavrične izmisleke, Bolni planet in Mavrično Nočnomoro se kot bralci lahko prepustimo fantazijskim likom, jezikovnim premetankam in skovankam ter domišljiji princese, lahko pa se poigravamo z mislijo, da so morda take dogodivščine nekaj povsem normalnega za tiste, ki jih muči nespečnost. Princesa se ves čas tudi sama izprašuje, ali je morda nora ali ne?

Zgodba se začne razvijati, ko se nekega večera odpravi k počitku, v upanju, da jo bo izčrpanost pahnila v spanec. Ker je vedela, da spanec ne bo prišel zlahka, se je odločila, da bo svoje možgane zaposlila z razmišljanjem o ureditvi svojih sanj. Njene misli so švigale od vprašanj, kako naj sanje popiše, kako naj si jih zapomni pa vse do tega, kakšen smisel ima sploh spanje in izumljanje rešitev za nespečnost, ko pa bi bilo lahko vse mnogo hitreje rešeno, če bi spanje preprosto odpravili. Tok njenih misli o spanju oziroma nespanju prekine glasba oziroma mišljenje v obliki glasbe, kot jo je poimenovala sama. Medtem ko je pajka svojih misli prosila, da ji prinese spomine znanega napeva, in ko je zašepetala prve vrstice, je kar naenkrat v prsih občutila težko breme. Iz sebe ni mogla spraviti niti besedice, je pa pesem nadaljeval njen neznani glas. Močno se je prestrašila, saj ni mogla vstati, in ko je odprla oči, je v svojih prsih zagledala večbarven majhen gnom, ki je predrzno zrl vanjo. Gnom se Diliji predstavi kot njena Nočnamora, medtem pa princesa razmišlja le o tem, kako bi spet normalno vdihnila, saj jo je gnomova teža dušila do te mere, da je že izgubljala zavest in ob tem razmišljala, kako bo končno prišla do večnega spanca.

Ko se čudni stvor končno spravi z Dilijinih prsi, se ji predstavi in se začne razgledovati po njeni sobani. Dilija pa se začne spraševati, zakaj se ji vse skupaj zdi zelo resnično, če so to le sanje. Opal Havarius princeso sprva prestraši, a njena radovednost ji ne da miru, zato gnoma izprašuje razne stvari, ki bi ji pomagale razumeti, ali so vse skupaj sanje ali ne. Izkaže se, da je Opal prišel z namenom, da Dilijo spravi do točke blaznosti, ko bo končala svoje življenje. Natanko ji opiše korake pred dokončno izgubo razuma in v njej vzbudi zanimanje, ko omeni Amigdalo (del možganov, ki predeluje čustva, predvsem strah, tesnobo in agresijo). Tja namreč hočejo vsi, ki jih obišče Nočnamora, preden dokončno zblaznijo. Gnom in princesa se tako odpravita na pustolovščino v njene možgane, kjer doživita marsikaj zanimivega. Avtor bralca nenehno pušča v dvomih, ali jima bo uspelo priti na končni cilj ali ne, saj na njiju preti mnogo nevarnosti. Med potovanjem se med princeso in Opalom splete vez, ki bi jo lahko poimenovali tudi prijateljstvo, morda celo ljubezen.

Fantazijo, ki pušča domišljiji prosto pot in ponuja uteho ljudem, ki hodijo po tanki meji med blaznostjo in realnostjo zaradi različnih zdravstvenih stanj, še dodatno umesti pisateljev popripis.

Walter Moers z romanom Princesa nespečnosti in mavrična Nočnamora svojemu opusu tako doda še eno knjigo k seriji zamonijskih romanov in nas na svojstven način popelje v fantazijsko deželo možganov, ki jo v resnici pozna prav vsakdo od nas.