skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Pa mirna Bosna

Mirna Bosna je frazem, ki je najverjetneje nastal v obdobju, ko je bila Bosna v zgodovinsko zelo nemirna pokrajina z burnimi političnimi dogajanji. Frazem je v slovenščini med prvimi uporabil Fran Milčinski na začetku 20. stoletja. Gre za izraz, ki deluje kot prispodoba za umirjanje, oziroma končanje nemirnosti. Prav tak je roman Tite Cvetković, saj se z razvojem literarne pripovedi vse pomirja, tako vojna, kot migracija, pa tudi kriminal in zaplet z drogami.

V romanu sledimo zgodbi Enverja, ki se po vojni odloči, da obišče brata Emirja v Nemčiji. Hkrati sledimo tudi Eminini zgodbi, ki opisuje, kako je med obstreljevanjem Sarajeva pobegnila iz Bosne in Hercegovine ter kako se ji je potem zaradi Laszla življenje zapletlo. Pisateljica tok zgodbe prekinja z vstavki Emirjevih pisem, ki utihnejo, ko Enver doseže svoj cilj.

Tita Cvetković je gimnazijo delno obiskovala v ZDA, živela je še v Franciji, Turčiji, Nemčiji in Veliki Britaniji. Študirala je na Univerzi v Ljubljani in magistrirala na Univerzi Pariz 7, kjer je raziskovala japonski film in filmsko teorijo. Govori angleško, francosko, nemško, srbsko, slovensko, turško in japonsko. Kot igralka je sodelovala pri dveh filmih, enega je sproducirala, ukvarja se s projektnim managementom in programiranjem, je back-end razvijalka za Drupal, s poudarkom na PHP jeziku. Pa mirna Bosna je njen knjižni prvenec.

Opazovalec ptic

Uwe Timm, pisatelj z obsežnim knjižnim opusom za odrasle in mladino, dobitnik številnih nemških in mednarodnih literarnih nagrad, je pozornost širše javnosti pridobil z romanom Die Entdeckung der Currywurst (Odkritje karijeve klobase), v katerem opisuje ljubezen starejše ženske do mladega vojaka tik pred koncem druge svetovne vojne in v slovenski jezik žal še ni preveden, lahko pa v slovenščini beremo njegova romana Ikarija in Rdeče, mladinsko delo Dirkalni pujs Rudi Rilec, nagrajeni strip Škatla ter roman Opazovalec ptic, ki ga je izdal leta 2017, v katerem obravnava predvsem intimne napetosti, vpete v osrčje ljubezenskih afer, ki na preizkušnjo postavijo tisto, kar nas v lastnem pogledu in v pogledu drugih najbolj definira – vrednote, za katere se zavzemamo in se jih trudimo živeti v intimni skupnosti.

Osrednji pripovedovalec zgodbe je Eschenbach, nekdanji bogataš, ki doživi bankrot. Da bi ohranil oziroma najprej sploh ponovno našel svoj mir, se odloči – tudi zato, da zasluži nekaj malega za preživetje – za nekajmesečno nastanitev na naravovarstveno zaščitenem, pustem, nenaseljenem severnomorskem otoku Scharhörn, kjer mu delata družbo le veter in vreščanje ptic. Pristane na delo opazovalca ptic, o katerih zbira podatke in jih posreduje naprej. Tiho enoličnost njegovega tamkajšnjega življenja prekine napoved obiska Anne, nekdanje ljubimke, s katero sta se pred šestimi leti zapletla v vihravo ljubezensko afero, oba pa sta bila takrat istočasno tudi vsak v svoji že obstoječi partnerski zvezi, Anna je bila zavezana celo družini z otroki. Moralni predsodki, ki ob tem vzniknejo, Eschenbacha v njegovi čustveni in fizični želji po stiku z Anno niso ovirali, povsem drugače pa je bilo z njo, ki se v teh, kot jih je sama dojemala, sramotnih skrivnih srečanjih z njim ni počutila nič kaj udobno, saj so jo preganjali občutki krivde do zakonskega partnerja in občutki izdaje celotne ljubeče družine, ki sta jo ustvarila. Eschenbach jo je prepričeval, naj se preseli k njemu, jo pregovarjal in čustveno pritiskal navzven, Anna se je s svojimi vrednostnimi principi in dvomi na eni strani ter trenutnimi željami (poželenjem) borila navznoter. Vsak poskus ločitve je zanju pomenil vedno znovič le nov začetek. Do točke preloma, ki preobrne življenja vseh vpletenih.

Impresivno pri tem romanu je, da téme, ki praviloma dominirajo v t. i. ‘plažnih’ oz. ‘limonadnih’ sferah, avtor obravnava na visokem literarnem nivoju, a brez tega, da bi se ob tem trudil biti vzvišeno literaren; ravno nasprotno: vsebina je nadvse življenjsko prikazana in z izstopajočimi vprašanji ni pretirano obremenjena, ta se pojavljajo predvsem kot razmišljanja v obliki spominov, ki naplavljajo. Preizkušnje, ki se porajajo v ljubezenskih razmerjih, v kakršnem se znajdeta Anna in Eschenbach, pa se oblikujejo v številna vprašanja, o katerih razmišlja Eschenbach tudi v okviru raziskave, ki mu je bila zaupana: S katerimi notranjimi vzgibi se zaljubljamo? Od kod vznik nenadne s(i)le poželenja? Kaj strast sploh je? Kód je postavljena meja upravičenosti do predaje (čustvenim) naključjem in trenutkom? V kakšni soodvisnosti se porajata spoštovanje in ljubezen? Kot kdo obstajamo kot partnerji in kako? V katerih vrzelih se naša ranljivosti srečuje z ranljivostjo drugih? Smo upravičeni do brezpogojne svobode? Lahko trapasta naključja prepoznamo pravočasno in jih ločimo od srečnih? Vendar (pametna) vprašanja ne vodijo vedno tudi do (pametnih) odgovorov, le-te oblikujemo vsak zase in v skladu z njimi nosimo tudi posledice. V največjih kompleksnostih, kolikor jih zmoremo opazovati v odmaknjeni refleksiji, pa slej kot prej obudimo najenostavnejše spoznanje, ki se v bivanjski razsežnosti odslikava kot najpreprostejša tavtološka resnica: (življenje) je, kar je. Odličen roman, ob katerem lahko bralec morda skomigne ob ‘klišejskem’ zaključku, ampak ta njegove vrednosti vseeno ne zamaje.

Ljubezen

Roman Ljubezen avtorica postavi v fiktivno obmorsko letovišče v ZDA, kjer  temnopoltemu Cosey-u v 40-ih letih 20. stoletja uspe razviti pestro in živahno turistično dejavnost, mikavno za mnoge obiskovalce ne glede na barvo kože. Uspešni podjetnik kroji usode številnih ljudi, tudi tistih iz okoliških četrti, kjer vlada revščina, v kateri se bohotijo številne motne dejavnosti, ki jih uravnava zakon ulice. Coseyev vzpon v belem svetu ni brez senc in s pridobljenim bogastvom, ugledom in močjo vse bolj obvladuje in pogojuje življenje drugih ljudi – tudi žensk. Njegova druga poroka po smrti bolne žene da neizbrisen pečat celotnemu romanu. Morrisonova o ljubezni spregovori skozi sovraštvo med dvema ženskama, ki sta prisiljeni živeti pod isto streho: drugi Coseyevi ženi Heed in njegovi vnukinji Christine. Avtorica nas postavi v svet propadanja in razkroja: uspešno letovišče vse bolj usiha, pripovedni glasovi prebivalcev postopoma razgaljajo krutost okolja, v katerem je nasilje samoumevno in sočutje  slabost, dvoličnost osrednjega moškega lika postaja vse bolj očitna, razkroj se z življenjskimi usodami stranskih žensk v hiši Cosey stopnjuje in svoj višek doseže s končno izpovedjo obeh osrednjih ženskih literarnih oseb, Heed in Christine. Odličen roman, ki problematizira sprevrženost družbe, izprijenost posameznika, krutost nenapisanih norm in nemoč nemočnih.

Tisoč juter

Pričujoči citat izjemno uspešno zajame ton pesniške zbirke Tisoč juter, ki je izšla leta 2012, sedem let po smrti pesničine partnerke Molly Malone Cook.

Kot pri vseh ostalih zbirkah Mary Oliver gre pri njeni poeziji za poezijo opažanja in pozornosti. Poezijo, kjer je opaziti, kako ribe v potoku žrejo komarje, kako morje ob plimi buči in kako se razkraja jesensko listje, enako pomembno in smiselno, kot se spraševati o smislu življenja in obstoju Boga. V pesmih se močno čuti vpliv transcendentalistov (Ralph Waldo Emerson, Henry David Thoreau, …) ki vidijo človeka v naravi kot čisto in dobro bitje, ki ga lahko pokvari zgolj civilizacija.

Pesnitve v zbirki so okleščene vsega nepotrebnega, pridevniki so redki, pesnitve pa kratke, misli zgoščene in na mestih aforistične. Bralcu omogočajo vpogled v naravo, s katero je bila pesnica v času pisanja obdana (po gozdu naj bi skrivala svinčnike, da bi vedno imela pri roki pisalo, če se ji utrne misel), in katere del je tudi človek sam – enakovreden in enako majhen del kot vsa ostala živa bitja.

Posebnost pesniške zbirke je v iskanju presežnega, Boga, ki je kot tak poimenovan, vendar je jasno, da se pesnica ne omejuje na krščansko tradicijo. Pogosta referenca je perzijski pesnik 13. stoletja Rumi, za katerega pesnica na drugem mestu zapiše, da je pretental smrt, saj v svoji umetniški in duhovni zapuščini ostaja tako živ. Prav tako je živa poezija Mary Oliver, saj ostaja, kljub meditativnemu zavedanju smrti, zvesta življenju in pričevanju o vseh njegovih oblikah.

Mary Oliver (1935–2019) je ameriška pesnica in esejistka. Že v času svojega življenja je bila njena umetnost prepoznana in priznana (med drugim je prejemnica Pulitzerjeve nagrade za literaturo), njena popularnost pa v letih po njeni smrti strmo narašča. V svoji poeziji se prikaže kot vestna opazovalka narave zunaj človeka kot tiste v njem. Glavni motivi njenih (izdanih okoli trideset) pesniških zbirk so živali, narava, razkroj, morje in zaupanje v telesno intuicijo. Za sabo je pustila redko pričevanje o svojem življenju, cenila je svojo zasebnost in vztrajala pri tem, da njeno delo govori samo zase.

 

V moji omari

Mirana Likar, profesorica slovenščine, publicistka in bibliotekarka, je svojo pisateljsko pot začrtala s pisanjem kratkih zgodb, za katere je prejela več priznanih literarnih nagrad. Je avtorica treh romanov, to so Babuškin kovček, Bibavica in Pripovedovalec, ki je bil nominiran za  Cankarjevo priznanje in pristal v peterici finalistov za nagrado Kresnik leta 2021. Knjiga V moji omari je pisateljičina peta zbirka kratkih zgodb.

Ob prebiranju stare modne revije se avtorica potopi v svoj sanjski svet. Znajdemo se med kosi oblačil, modnih dodatkov in obutve, kjer omara s pisateljičino vsebino postane njena prispodoba za sanjski in tudi resničen svet. Pripovedovalkine misli ob mali črni obleki, balerinkah, broški, blejzerju, gumijastih škornjih, srebrnih natikačih, čipkastem spodnjem perilu, čevljih Mary Jones, mokasinkah, enodelnih kopalkah, svileni ruti, rdeči šminki …, sledijo drobcem spomina iz katerih vznikajo zgodbe in se selijo skozi čas, v druga obdobja in družbene ureditve. V leta mladosti, šolanja in odraščanja, čas pomanjkanja ter revščine, pripovedi o pretirani starševski ljubezni, o molku in žalostnih življenjskih usodah, krivicah, pa tudi o staranju, pogumu, hrepenenju in novih življenjskih poteh. Osrednji liki v knjigi so ženske; dijakinje, študentke, mlade ženske, matere in babice, z različnimi usodami in potmi. Avtorica pripovedno nit preplete tudi s sedanjimi dogodki, kjer pred nami odstira razmisleke o spremembah v življenju in popotnici, ki smo si jo ustvarili skozi leta. Tankočutne pripovedi zaokroži z razmišljanji o novih priložnostih in novih začetkih v zrelih letih, saj zdaj ni pomembno, kaj pričakujejo drugi, pomembno je, kaj hoče in si želi sama.

Byronov služabnik

Pisatelj se z romanom loti rušenja kanonizirane in mitizirane podobe angleškega pesnika Georga Noela Gordona Byrona (1788–1824), ki velja za vodilnega ustvarjalca angleške romantike. Slednji je za sabo je poleg kopice mojstrovin v oblikah pesnitev in epov Romanje grofiča Harolda in Don Juan pustil tudi sloves nerazumljenega, temačnega in vihravega umetnika, ki umiritev išče v objemu marsikatere ženske. Njegova razuzdanost je bila javno znana, vendar pa je bil pravi londonski gossip tisti, ki je namigoval, da se njegovo gospostvo poslužuje neimenovanega greha – sodomije.

V Angliji je homoseksualnost v času pesnikovega življenja veljala za temeljni greh, kaznovan z javnim sramotenjem in usmrtitvijo (v času Oscarja Wilda se je kazen omilila na dve leti trdega zapora). Byronovi ljubezenski ekscesi so tako bolj kot izkaz njegove divje pesniške narave pravzaprav obupan poskus javnega nastopanja z namenom zakriti resnico.

Roman pripoveduje služabnik (in občasni ljubimec) Byrona, Fletcher, ki opisuje njun burni grand tour po vzhodnem turškem svetu, ki so ga takrat klicali Orient. Slednji Byronu omogoči izživeti svoje spolne fantazije, saj so moški haremi na voljo, njihovi obiskovalci pa niso v nemilosti sodnega sistema. Svoje avanture zaupa krogu najbližjih prijateljev, s katerimi se o občutljivih tematikah sporazumeva prek grških in latinskih izrazov.

Slednji so razlog, zakaj so lahko biografi še desetletja po Byronovi smrti lažno ustvarjali lik velikega pesnika, čigar največja skušnjava je bil prizor lepe ženske. Sledovi pesnikove resnice pa so vseeno jasni tudi v njegovi zapuščini – njegovem delu, če ga le znamo pravilno brati. Boj za uničenje in cenzuro tega dela jedelno opisan v romanu, natančneje pa se ga dotakne avtor v spremni besedi.

Franco Buffoni (1948) je italijanski pesnik, predavatelj in literarni zgodovinar. Poleg nagrajene lirike je Byronov služabnik njegovo najbolj odmevno (prozno) delo, saj ga poleg domiselne pripovedne tehnike odlikuje tudi pretkana vpletenost zgodovinskih dejstev. Poleg slednjih v romanu zasledimo tudi fiktivne elemente, vendar pa je težko razsoditi, če so ti kaj manj resnični.

Sam

Stripar Christophe Chabouté (1967) je večkrat nagrajeni francoski avtor (Alzacija) in ilustrator knjig za mlade in stare, ki s svojim izrazito intimnim pripovedovalskim slogom bralca popelje na prava pravcata romaneskna popotovanja, čeprav pogosto skoraj brez besed. Prepoznaven je po svojih mojstrskih črno-belih risbah, ki jih večinoma ustvarja s tušem.

Sam (v izvirniku Tout seul) je zgodba o prebivalcu svetilnika, ki še nikoli v življenju ni stopil na kopno. Rodil se je staršema, ki sta delala na tem skalnem otočku sredi oceana, vendar ga nista nikoli peljala med ljudi. Hrano dobiva od prijaznega znanca njegovega pokojnega očeta, a kaj počne, da se mu že petdeset let od samote ne zmeša? Na 376 straneh nas Chabouté sooči z življenjem, v katerem je zunanji svet (z vsepovsod prisotnimi ljudmi, vrvežem in čudovito raznoliko naravo) popolnoma odsoten, zato pa je toliko bolj navzoča neslutena moč domišljije, v katero se zateka glavni junak.

Čudovita zgodba s poudarkom na preprosti estetiki in skriti čarobnosti doživetega.

Temno okno : prva knjiga dueta Pastirski kralj

Temno okno je temačna fantazijska pripoved, ki skozi prizmo gotske fantazije raziskuje krhkost človeške identitete in neizprosno naravo magije. Roman je umeščen v kraljestvo, zaznamovano z meglo, boleznijo in magijo, ki ni dar, temveč breme, in v katerem je preživetje pogojeno z nenehnim prikrivanjem resnice. Svet romana deluje kot zrcalo notranjih likov: razpokan, nestabilen in prežet s strahom pred razkritjem. V središču zgodbe je Elspeth Trdoleska, mlada ženska, ki v svojem umu gosti starodavno, srhljivo bitje, imenovano Mora. Njuna vez pa ni preprosta simbioza moči, temveč nenehen boj za prevlado nad zavestjo. Gre za odnos, ki odpira vprašanja identitete, nadzora in meje med jazom in drugim. Mora je hkrati zaščitnica in grožnja, glas, ki Elspeth omogoča preživetje, a jo popolnoma razkraja. Morin glas deluje kot odmev iz davne preteklosti in s seboj prinaša mračno atmosfero, ki spominja na stare ljudske pripovedke.
Ključni element zgodbe so Karte Usode – dvanajst magičnih artefaktov, ki ustvarjajo edinstven sistem magije. Ta magija pa ni zastonj, saj vsaka raba nadnaravnega zahteva fizično ali psihično žrtev, kar knjigo oddaljujejo od klasične fantazije in jo približuje gotskemu trilerju. Iskanje seta Kart Usode postane gonilo dogajanja, v katero je vpleten skrivnostni obcestni razbojnik. Usodno srečanje z njim Elspeth potegne na nevarno tvegano pot, na kateri skupaj iščeta zdravilo za temno magijo, ki razjeda kraljestvo Zmotje.
Temno okno ni zgolj fantazijski roman o prekletstvu in odrešitvi, temveč zgodba o notranjem boju in življenju z nečim, česar se ni mogoče znebiti. Spregovori o strahu, da bi brez tega dela sebe sploh ne obstajali, pa tudi o družbenem strahu pred drugačnostjo in o ceni, ki jo posameznik plača za preživetje v svetu, kjer je magija hkrati greh in rešitev. Skozi večplastnost jezika, ki niha med poetičnim in brutalnim, avtorica raziskuje vlogo usode ter neizprosno resnico, da vsaka moč prinaša tudi svojo pošast. Roman tako vzpostavi srhljivo, a prepričljivo misel, da tisto, kar nas varuje, lahko postane tudi tisto, kar nas uniči.

Drugačna barva dežja : roman

Zgodba nas popelje v čas po svetovnem genocidu in katastrofi, ko je svet neprepoznavno spremenjen. Vodstva držav so svoje moči uperila v tajno znanstveno sekcijo za razvoj neprepustne snovi, pod katero bi se dalo preživeti, in uspelo jim je ustvariti ščit, pod katerim so zaživele kolonije, kot je tista na McGowanovem otoku. Zunaj teh varnih območij pa se razteza nevarna divjina, polna sevanja in virusov.

Zgodbo oblikujeta dva glavna junaka. Sarina je ženska, ki v sebi nosi globoke travme zlorab, saj je bila po veliki eksploziji žrtev eksperimentov dohtarja B-ja. Ta jo je uporabil kot poskusnega zajčka, saj ni utrpela večjih poškodb sevanja, ji vgradil sledilni čip in jo izgnal v divjino, kjer tava s svojim nemim bratcem Blankom. Njeno edino zavetje je vera v sveto Marjeto. Na drugi strani je Jonas, znanstveni raziskovalec z otoka, ki s psom Bledom, ter kasneje volkuljo raziskuje divjino. Usoda poskrbi, da se njuna svetova srečata. Čeprav ga Sarina sprva prezira, ker je bila veliko časa socialno izolirana, sčasoma v njem prepozna varnost in seksualno privlačnost, ki je zaradi travmatične preteklosti do tedaj ni čutila.

 ​Z Blankovo navezanostjo na Jonasa začnejo padati tudi Sarinine bariere. Skozi njun buren odnos Sarina premaga sram in travme ter z Jonasom končno doživi intimnost, a ga s tem ne uspe odvrniti od njegove poti.

​Ko Jonas odkrije, da je dohtar B njegov morebitni oče, njegov poskus vdora v utrdbo propade. Sarini sicer ponudi odstranitev čipa, a ga ona, razočarana zaradi njegovega odhoda, zavrne. Medtem ko ona zahteva pravico, je Jonas prisiljen zasnovati  “načrt C”.

Čeprav gre za  za znanstveno fantastiko, je ta v knjigi po večini okoliščina, ki podpira celotno dogajanje in niza ponekod tudi simbolna doživetja. V ospredju so predvsem medosebni odnosi, odkrivanje skritih želja in spoznavanje notranjega čustvenega vrtiljaka glavnih protagonistov.

Nejka Štiglic prihaja iz Savinjske doline in je po poklicu računovodkinja, pisanje pa ji služi kot ustvarjalna protiutež številkam. Potem ko je leta 2016 debitirala z ljubezenskim romanom Ena nič za ljubezen, se je v seriji Drugačne barve posvetila distopičnim temam. Gre za prvi del romana,  navdih za pisanje o svetu po katastrofi pa je dobila v vse pogostejših sodobnih razpravah o koncu sveta, ki jih je spretno zapletla v žanrski preplet znanstvene fantastike in ženskega romana.

 

Otroška duša

V tej kratki zgodbi se Hesse spominja dogodka iz otroštva, ko je že pred nesrečo slutil, da se bliža nekaj zlega; brezup in slaba vest sta ga grizla, še preden se je karkoli zgodilo. Avtor najprej opisuje svoje otroške refleksije o nagnjenosti k hudobiji in stremljenju k dobroti, nato pa slutnje o teži dobrih in slabih odločitev, ki jih sprejemamo v življenju in iz katerih se plete človekova dokončna, neizbežna usoda.  

Tisti dan se mu je vse dozdevalo slabše, pogum jemajoče in mrtvo, zato je pri očetu skušal poiskati tolažbo. Ker ga v sobi ni našel, se je razgledal po njegovih stvareh, nato pa – kakor nehote, pod vplivom mračnih sil njegove biti – izmaknil nekaj dragocenosti. Kot pri vseh Hessejevih delih se tudi tu srečamo s tankočutnim opazovanjem bogatega notranjega življenja protagonista, ki se tu spopade predvsem z občutji krivde, slabe vesti in strahom pred očetom. Pripoved se konča s sijajno nepričakovanim obratom. 

Hesse je delo napisal okoli leta 1919, nekaj let po smrti svojega očeta, pri svojih 41 letih.