skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Skrivnost vseh skrivnosti

Dan Brown (1964) je eden najbolj priljubljenih in prodajanih ameriških pisateljev vseh časov, ki je že kot otrok rad reševal uganke in iskal skrite zaklade. Svetovno slavo je dosegel s svojimi napetimi kriminalnimi trilerji, v katerih se prepletajo zgodovina, umetnost, tajne organizacije, kriptografija in verski simboli. Skrivnost vseh skrivnosti je šesti roman v izjemno uspešni seriji o profesorju verske simbolike in ikonografije Robertu Langdonu, ki se bere samostojno.

  1. Angeli in demoni (Angels & Demons)
  2. Da Vincijeva šifra (The Da Vinci Code)
  3. Izgubljeni simbol (The Lost Symbol)
  4. Inferno (Inferno)
  5. Izvor (Origin)
  6. Skrivnost vseh skrivnosti (The Secret of Secrets)

Za pisanje romana Skrivnost vseh skrivnosti si je Dan Brown vzel kar osem let premora. Ker se v romanu ukvarja z dvema izjemno kompleksnima področjema – zgodovinsko Prago in znanostjo o človeški zavesti, je bilo njegovo raziskovanje dolgotrajno in sistematično. V tem času je terensko raziskoval Prago, kar je označil za »ljubezensko pismo mestu in državi« in se poglabljal v nevroznanost in noetiko. Glavna tema knjige je namreč t. i. nelokalna zavest – ideja, da človeški um obstaja neodvisno od telesa. Njegov največji izziv je bil to zapleteno in eterično temo pretopiti v dinamičen in napet akcijski triler.

In to v prvi vrsti roman tudi je. Napet triler, ki je nadgradnja Da Vincijeve šifre. Zgodovinsko pustolovskim temam je tokrat dodana tudi znanost s ščepcem romantike in nekaj fikcije. Roman nas zapelje v Prago, kjer je Langdonova srčna prijateljica in znanstvenica dr. Katherina Solomon imela predavanje tik pred izidom knjige o noetiki.

Preden se začne roman odvijati v za Browna značilnem hitrem tempu, si ta vzame čas za prizore z natančnimi detajli, kot sta vonj prefinjenega parfuma, omemba vrhunske ure ter prestižnega praškega hotela, s katerimi  stopnjuje občutek razkošja.

Po nočni mori, umoru in Katherininem izginotju, se začne odvijati nepredstavljiva drama, v kateri strežejo po življenju tako profesorju Langdonu kot Katherini. Brown v fiktivno zgodbo spretno vpleta resnične elemente, s čimer ustvarja avtentično in vizualno bogato okolje za svoje like in bralce.

Na vsak način boste večkrat želeli preveriti, kaj od zapisanega je resnično in bili pri tem presenečeni. Zgodbo lahko preberete na dah, če vas zanima samo kdo, koga in zakaj. Če pa si boste vzeli čas za razmislek o znanstvenih tezah, ki so vpletene v roman, boste morali vmes malo prespati. Potem pa si boste želeli, da knjigo prebere še vaš bralni prijatelj, da bosta lahko predebatirala vsebino, ki vam ne bo šla takoj z glave.

Knjiga je zmagala v kategoriji Najboljši kriminalni roman in triler (Best Mystery & Thriller), kjer o zmagovalcu z glasovanjem odločajo bralci z vsega sveta na platformi Goodreads.

Bili smo trije

Drugi roman slovenske avtorice Pie Prezelj v svojem edinstvenem slogu postavi bralce na neimenovan otok nekje na severu Evrope. Glavna protagonistka Olga, mednarodno priznana fotografinja v srednjih letih, pride na otok, da bi našla delčke sebe, ki so tako njej kot bralcem na začetku romana skriti. Kmalu izvemo, da jo tam pričakuje prvo srečanje s polbratom Theom, vmes pa nenačrtovano spozna še starejšega gospoda Jakoba. Olga išče sebe, odgovore na zamolčano, neizrečeno, nepoznano družinsko življenje. Misli, da ji lahko ti odgovori končno povejo, kdo je, zakaj je bila zapuščena, zakaj je morala živeti kot posvojenka. Vendar ni edina, ki se išče. Tudi Theo je ujet v viharju novega, neznanega. Tako kot je Olga iz danes na jutri dobila polbrata, je Theo dobil polsestro. Oba se morata soočiti z novimi odkritji in na novo spoznati, kaj se je dogajalo z njuno mamo. Jakob, ki je za Olgo sprva zgolj naključno srečanje, je uganka, ki ju usmerja in nosi odgovore, četudi boleče. Za nekatere resnice ni takoj pravega časa, da bi se jih povedalo. V zamolkih rinejo življenje naprej, dokler se na istem otoku ne znajde tista prava trojica, ki jih lahko izreče na glas.

Roman je razdeljen na tri dele, pri čemer je osrednji zelo telesen, fizičen. Izvemo zgodbo Olgine in Theove mame, mlade nosečnice – kako doživlja nosečnost v tetini hiši, stran od vseh, ki jih pozna. Večji del romana pripoved bralca z močnimi, liričnimi povedmi drži blizu čustvenega stanja Olge: je zmedena in ranljiva, neodločna, v veliki meri prepuščena toku misli in dogodkov okrog sebe. Avtorica z odmerjanjem molka, tistega neizrečenega, bralce potisne v tuje okolje, ki postane domače, v težke teme, od katerih ni mogoče odvrniti pogleda. Ves čas pa ji uspe prepletati naravo otoka, čute in like v simfonijo hrepenenja, trpljenja, izgube in globokega občutka odtujenosti. Roman postavi v ospredje temo ukradenih otrok iz porodnišnic, ki v slovenskem leposlovju še ni bila (dovolj) izpostavljena, hkrati pa govori tudi o iskanju lastne identitete in kakšno vlogo ima družina pri tem, o samoti in osamljenosti, o tem, kako se vedno lahko najdeš, pa naj bo to na drugem koncu kontinenta.

Pia Prezelj je pisateljica, prevajalka in novinarka. Že s svojim prvim romanom Težka voda (2023) je močno prodrla v slovenski literarni prostor. Roman je bil nagrajen s strani Društva slovenskih pisateljev kot najboljši literarni prvenec ter se uvrstil v ožji izbor za nagrado kresnik. Nominiran je bil še za Cankarjevo nagrado in kritiško sito.

Hotel Sapiens in druge iracionalne pripovedi

Hotel Sapiens je hiša, ki je dolgo samevala, sedaj pa jo naseljujejo razni čudaki, ki so jih naselili vanjo ali pa so se vanjo sami zatekli pred svetom, v katerega se jim najverjetneje ni več možno vrniti. Zgradba je obenem tudi bolnišnica in inštitut za raziskave v medicini, ki se izvajajo kar nad tamkajšnjimi stanovalci, saj so vsi po vrsti prenašalci neozdravljive bolezni, imenovane človeštvo. Ta njihova nevarna bolezen je tudi očitan jim zločin, manifestiran v obliki nenehnih sprejemanj napačnih odločitev. Nastanjeni v zavodu so se zdaj primorani učiti po njim neznanem načrtu Varuhov – ti upravljajo s stanovalci in so tudi za vse odgovorni, a jih stanovalci nikoli ne vidijo. Le kako bi jih, ko pa so Varuhi pravzaprav nekakšne ustvarjene mreže, ki so v nekem trenutku začele programirati same sebe. V svoji evolucijski fazi so začele človeštvo celo nadzirati ter se vmešavati v vsa področja, potrebna za delovanje družbe, ljudi pa naj bi prehitele celo na etični ravni. Nekateri jih dojemajo kot edino nepristransko stran, ki je sposobna najti pravične rešitve, spet drugi, teh je večina, pa jih še vedno sovražijo in jih dojemajo kot brezčutne ječarje. Čeprav jih stanovalci zavoda ne vidijo, so Varuhi stalno prisotni, bodisi v podobi nun, ki neslišno drsijo po hiši in skrbijo za red, bodisi v obliki svetlobnih lis, ki zbirajo podatke o stanovalcih, bodisi v obliki drugih sintetičnih bitij oz. oblik. Ker razpolagajo z vsemi informacijami, Varuhi vedno ravnajo pravilno. Ne vedo pa ničesar o izmišljotinah in sanjah, ki sta obliki človekove svobode. In tudi – Varuhi nimajo volje, nimajo spola, nimajo staršev, ne dedujejo, se ne razmnožujejo, zato ne bodo nikoli zares vedeli, kaj pomeni biti človek. Prav to – kaj pomeni biti človek – pa je ključno vprašanje, ki se mu v tem nadvse inteligentnem besedilu dinamično grajenega romana z globokimi filozofskimi uvidi posveča Leena Krohn, priznana finska avtorica, za katero je značilno jasno izražanje in prefinjen smisel za humor. V uvodnem poglavju romana razmišlja o človeštvu kot zdrizasti meduzasti pošasti, ki obstaja hkrati kot en osebek in skupek organizmov: človeško telo naseljuje milijarde podobnih, če pogledamo um posameznika, pa le-ta zajema različna hotenja in več notranjih jazov, ki se med seboj izmenjujejo in se medsebojno borijo, medtem ko vsi živijo v enakem stanju negotovosti – kar velja za vsakogar posebej kot tudi za vse kot celoto; ob tem pa vsak zase še vedno verjame, da je neponovljiv. Zmota? V poglavjih, ki se druga na drugo ne navezujejo, a je vsako neločljivi del celote romana, na način uvodne ideje nato spoznavamo posameznike, ki se drug od drugega razlikujejo v svojih specifikah, kot opazovani v vseh svojih seštevkih pa skupno vendarle obstajajo kot občečloveški – kot tisti, ki si delijo naravo napačnih odločitev, različnih dojemanj resničnosti, blodenj, fobij in strahu, pristnih in lažnih podob, brezupa in upanj, materialnih, miselnih in duhovnih špekulacij o naravi resničnosti in na splošno vsega, kar se v vseh časih oblikuje znotraj in zunaj človeka in ga vrtinči v osebni zgodovini, ki ob boku z ostalimi postaja oziroma obstaja kot skupna pot (oziroma usoda, kakor komu ljubše). Odlično literarno delo, vrhunsko!

Truplo ob progi

Truplo ob progi je kriminalni roman Toneta Freliha, enega od najbolj priljubljenih piscev detektiv pri nas. Gre za drugi roman v seriji Umori, ki sledi zapletenim primerom kriminalističnega inšpektorja Ceneta Dornika. V Truplu ob progi se Dornik zaplete v preiskavo skrivnostne smrti Anteja Zarića, katerega sprva popolnoma izmaličeno truplo najdejo ob železniški progi. Začetne preiskave pokažejo, da je Zarić umrl nasilne smrti, zato se Dornik skupaj s svojo ekipo odpravi po sledeh njegovega življenja; izkaže se, da je Zarić na Dobu prestajal petletno zaporno kazen zaradi bančnega ropa, ob vikendih pa mu je bil zaradi vzornega vedenja odobren začasni izhod. Kdo bi lahko bil morilec? Kakšen od njegovih sojetnikov, s katerimi se je sicer dobro razumel? Njegovo dekle Alenka, s katerim naj bi pričakovala otroka? Brat Jozo, ki ne kaže prizadetosti ob bratovi smrti? Ali pa skrivnostna oseba, ki je Alenki pošiljala grozilna pisma? Frelih s Truplom ob progi ustvari napeto in berljivo urbano kriminalko, ki zadiši po Sloveniji.

Moj prvi konec sveta

Literarna dela, ki se dotikajo holokavstva za časa druge svetovne vojne, so pogosto postavljena v nacistična taborišča smrti, kjer so bili jetniki na lastne oči priča najbolj grozovitim in sprevrženim vojnim zločinom. Poljska pisateljica židovskih korenin Ida Fink (1921-2011), ki se po mnenju Nacionalnega židovskega knjižnega centra v New Yorku uvršča med stote najpomembnejše židovske literate vseh časov, se je bralcem najbolj zapisala v spomin s svojo avtobiografsko kratko prozo, še posebej z zbirko Moj prvi konec sveta, ki predstavi grozote holokavsta na nekoliko drugačen način. Zbrane zgodbe se odvijajo v židovskih getih, kjer nedolžni civilisti s strahom pričakujejo usodni trenutek, ko jih bo okupatorska nemška vojska aretirala in odpeljala v taborišče smrti. Finkova se bolj kot neposrednim opisom nasilja posveča intimnim utrinkom iz življenja povsem običajnih ljudi, ki v duhu pogosto stojijo nekje med spominom in pozabo, kar se preslika tudi v njihova poznejša življenja. Bralec je skupaj z liki postavljen v svet vojnega uničenja, boja za preživetje in redkih trenutkov čustvenega premirja, vsaka zgodba v zbirki pa predstavlja srhljiv mozaik časa, ki bi ga mnogi radi pozabili, vendar ga ne smejo, saj je ponavljajoča zgodovina vedno najbolj strog učitelj.

Zmaga prva laž

Roman Zmaga prva laž (First Lie Wins) avtorice Ashley Elston je psihološki triler, ki bralca pritegne že na prvih straneh knjige. V ospredju je Evie Porter, ženska, ki se preseli v manjše mesto, kjer začne novo življenje. Tam spozna Ryana Sumnerja, uspešnega in prijaznega moškega, s katerim se zaplete v razmerje. Njuna zveza se hitro razvija in Evie se kmalu preseli k njemu. Na prvi pogled deluje njeno življenje urejeno in skoraj popolno, vendar avtorica že kmalu razkrije, da Evie v resnici ni to, za kar se predstavlja. Njena identiteta je namreč skrbno ustvarjena, njeno življenje pa del večje zgodbe, prepletene s skrivnostmi, lažmi in manipulacijami. Skozi roman se postopoma razkrivajo podrobnosti iz njene preteklosti, odnosi z ljudmi, ki so zaznamovali njeno življenje, ter razlogi, zaradi katerih živi pod lažno identiteto. Poglavja se pogosto premikajo med sedanjostjo in preteklostjo in bralec šele proti koncu dobi celovito sliko dogajanja in razume ozadje glavne junakinje.

Pomemben del romana predstavlja način, kako avtorica razpleta številne med seboj povezane zgodbene niti. Na začetku zgodba deluje kot pripoved o novem začetku in ljubezenskem razmerju, nato pa se začnejo odpirati nova vprašanja, pojavljajo se nepričakovani zapleti in povezave med liki, ki zgodbo usmerjajo v povsem novo smer. Z vsakim novim razkritjem se spreminja pogled na dogajanje, kar ohranja napetost skozi celoten roman. Zgodba je zgrajena tako, da dolgo ostaja nejasno, komu je mogoče zaupati in kaj pravzaprav predstavlja resnico.

Tudi glavni lik Evie Porter je predstavljen večplastno. Sprva deluje skrivnostno in zadržano, skozi postopno razkrivanje njene preteklosti pa postajajo jasnejši njeni motivi, odločitve in notranji konflikti. Njen lik se skozi zgodbo razvija, hkrati pa ostaja nepredvidljiv vse do zaključka romana.

Zmaga prva laž je napet in premišljeno zasnovan roman z dobro zgrajeno zgodbo ter številnimi preobrati. Roman ohranja napetost skoraj do zadnje strani, zato predstavlja zanimivo branje za ljubitelje psiholoških trilerjev, skrivnosti in zgodb z nepričakovanimi obrati.

Iskrica upanja

V tokratni zgodbi nas avtorica ponovno popelje v dom družine Ryan, na odmaknjeni otok v bližini Seattla. Spoznali smo jih že v predhodni knjigi z naslovom Cesta kresnic, kjer smo spremljali poti najboljših prijateljic Tully in Kate.

Tokrat se zgodba prične žalostno. Družino in prijatelje spremljamo v njihovi žalosti in izgubi. Avtorica na svoj značilen način prodre do najglobljih kotičkov posameznika, do skritih čustev in starih brazgotin. Prikaže nam, kako na vsakega posameznika vpliva izguba ljubljene osebe. Kako se naše poti razidejo, kako tavamo v temi, se spotikamo in iščemo tolažbo v zapletenih odnosih in neprimernih stvareh. Lahko se preselimo, menjamo službo ter način življenja in bežimo pred ljubljenimi. Vendar zbežati pred samim seboj ne moremo. Svoja čustva in rane nosimo vedno s seboj, četudi jih potlačimo in skrijemo pred drugimi, nas vseskozi drezajo in nam ne pustijo spati. Kako pomemben je čas, iskrenost do sebe in drugih ter neprecenljivi družinski in prijateljski odnosi spoznamo pogosto šele ob tragičnih dogodkih in v stiskah.

Lišaji

Anna Baseglia ima sestro, enojajčno dvojčico Annaleto, ki ji je oče pri njunih šestih letih podaril fotoaparat. To darilo ju je še dodatno zbližalo in tesneje povezalo, vendar na obsesiven način. Annaleta je namreč s fotoaparatom Anni sledila povsod in je bila vsak trenutek pripravljena, da jo ujame v objektiv ter fotografsko ovekoveči. Četudi je Anna v sestrino igro privolila, ji je bila njena gorečnost in nadležna vsiljivost, s katero je prodirala vanjo, vendarle mučna. To jasneje ozavesti šele kasneje, na Annaletini fotografski razstavi, na kateri ta izobesi fotografije Anne, le da retuširane z namenom prikriti drobno razliko med njima, nastalo z Annaletinim ugrizom v času njune mladosti. Objekt fotografije, ki je Anna, je z odpravo te vidne razlike na ta način popolnoma prekrit s subjektom, ki je fotografije ustvaril, torej z Annaleto, ki je razstavo poimenovala Opazovanje sebe, kar bi lahko pomenilo, da so razstavljene fotografije pravzaprav avtoportreti. Obisk te razstave in ogled fotografij Anno močno pretrese. Počuti se izdano in prevarano, neprijetna čustva pa ji obudijo spomine in jo vodijo v razmišljanja o napetostih med bližinami (tako s sestro kot tudi s partnerjem), o pasteh nadzora in moči v oblikah intimnosti ter o želji po biti-eno-z-nekom in hkratni potrebi po lastni individualnosti.

Za prikaz (soodvisnih) bližin avtorica v knjigi uporabi lišaje, simbiotsko združbo gliv in alg, ki jih Anna preučuje kot lihenologinja raziskovalka. Vzporedno z razmišljanji o lišajih, ki so kompleksni organizmi, enoviti in sestavljeni hkrati, naslavlja vprašanja identitete v sobivanju z drugim(i) ter različnost potreb po razdaljah v odnosih, ki so nujne za vzpostavljanje oz. bran osebne identitete, se pa lahko ta potreba med deležniki močno razlikuje in lahko, če ni medsebojno usklajena, deluje moteče in celo razdruževalno. Včasih se tega zavemo šele kasneje, ko smo v odnosu že dalj časa in/ali pa se je ta razvil v smer, za katero v nekem trenutku ugotovimo, da nam ne odgovarja – to se dogaja Anni, ki vse bolj ozavešča težave, ki jih s seboj prinaša bližina, ob tem pa se pomenljivo sprašuje, kje se posameznik začne in kje neha.

Švicarska pisateljica Barbara Schibli (1975) je za roman Lišaji, v katerem izpostavljena vprašanja tihotno prepleta z umetnostjo (fotografijo) in znanostjo (lišaji), prejela nagrado fundacije Studer/Ganz za najboljše neobjavljeno prozno delo in nagrado GEDOK za spodbujanje literarnega ustvarjanja. S svojim proznim prvencem se je predstavila kot avtorica, ki zmore težje teme obravnavati lahkotno in subtilno ter dovolj odprto, da jih lahko bralec, čigar pozornost zadržuje tudi z mehkim slogom pripovedovanja, nadalje razvija v podaljških svoje lastne domišljije.

Znak ukaza : mistični triler

Znak ukaza sodi med tiste skrivnostne, simbolno bogate zgodbe šestdesetih in sedemdesetih let  20. stoletja, ki so s svojo atmosfero, motivi naključij, mistike in skritih povezav navdihovale številne poznejše avtorje, med njimi Umberta Eca, Artura Pérez-Reverta in verjetno tudi Dana Browna.

Pripoved o skrivnostnih dogodkih v Rimu, »mestu, ki ima to moč, da človek, ki ga uzre, nikoli več ne more biti popolnoma nesrečen«, se začne marca 1971, ko mladi angleški profesor Edward L. Foster prispe v Rim predavat o dotlej neznanih Byronovih dnevnikih, ki jih je slavni pesnik pisal med bivanjem v mestu leta 1821. Z mikrofilmi dragocenega rokopisa se Foster napoti na naslov slikarja Marca Tagliaferrija, s katerim si je pred tem dopisoval. Slikarja ni doma, sreča pa dekle Lucio, ki ga usmeri v hotel Galba na Španskem trgu. Pozneje se ponovno sestaneta, saj naj bi ga Lucia kot domačinka vodila po Rimu. Toda večer se konča klavrno, Edward se zbudi v avtu brez torbe, brez mikrofilmov in popolnoma zmeden. Ko začne iskati Lucio, se zdi, da je nihče ne pozna, kot edina sled za njo mu ostane le njen medaljon s podobo sove. Edward sledi Byronovemu zapisu in išče trg z vodnjakom z delfini, ki pa ga v Rimu menda ni. Ali pa vendarle je? Z angleškim diplomatom Powelom obišče Byronov grob in na protestantskem pokopališču zagleda tudi grob Marca Tagliaferrija. Skrivnostna in nerazložljiva dejstva in dogodki se začnejo nevarno prepletati.

Posebnost romana pa ni le njegova vsebina, temveč tudi njegova nenavadna zgodovina. Zgodba je bila leta 1971 najprej predvajana kot televizijska serija v petih delih, postala je izredno priljubljena in je skupaj s prepoznavno glasbo postopoma dobila skoraj arhetipski status v italijanski popularni kulturi. Pri scenariju so sodelovali kar štirje avtorji, šele leta 1987 pa je Giuseppe D’Agata, idejni snovalec in eden izmed scenaristov, zgodbo dokončno prelil v romaneskno obliko. Nekaj let pozneje je za rusko izdajo, ki je izšla pod naslovom Rimski medaljon in se nekoliko loči od italijanske izdaje, napisal dodaten uvod. Roman ohranja posebno, rahlo arhaično karizmo, ki je prevajalca spodbudila k izjemno premišljenemu in občutenemu prevodu in bo nedvomno očarala tudi sodobnega bralca.

Nostalgija po prihodnosti

Nostalgija po prihodnosti je literarizirana biografija slovenske slikarke Ivane Kobilice (1861-1926), ki v romanu prevzame podobo slikarke Ive. V želji po pobegu pred ozkogledimi in klerikalnimi težnjami domačega kraja se Iva odpravi na svetovljansko popotovanje z namenom pridobiti širše umetniško znanje. Tujina z vsem, kar ponuja, svoj vrh doseže v Parizu, kjer se Iva znajde v bohemski stanovanjski skupnosti z drugimi ženskimi umetnicami. Njihova pariška življenja kroji temnopolti ljubimec Gretor (v resničnem življenju gre za danskega umetnika Willyja Gretorja), ki se nad svojimi družicami izživlja in tako maščuje za evropski kolonializem v Afriki.

Roman se bolj kot na avtobiografske podatke zanaša na fragmentirano pripoved, v kateri dobimo bežne vpoglede v motivacije posameznih likov. Kot pritiče impresionizmu se pripoved izriše šele ob nizanju posameznih potez, epizod, krajev. Čeprav je dogajanje postavljeno v prelom med 19. in 20. stoletje, so v romanu naslovljene še danes izjemno aktualne teme, kot so položaj umetnic v (primarno moškem) umetniškem svetu, romantični odnosi, v katerih je prisotno finančno nasilje, občutje tujosti in marginalno, z meščanskimi normami neskladno, življenje.

Gabriela Babnik Ouattara (1979) je v Nemčiji rojena pisateljica, prevajalka in literarna kritičarka. Kot romanopiska je nase opozorila že ob izidu prvenca Koža iz bombaža, ki je leta 2007 prejel nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec. Njen drugi roman, Sušna doba, je leta 2013 prejel Evropsko literarno nagrado, angleški prevod pa je bil leta 2016 uvrščen na širši izbor za International Dublin Literary Award. V svojih delih odkriva (rasne) raznolikosti človeških odnosov in intime ter s svojim pisanjem ostaja ena izmed najbolj branih slovenskih avtoric 21. stoletja.