skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Hecni fant

Roman Hecni fant (Funny Boy) šrilanškega pisatelja Shyama Selvaduraia ni zgolj pripoved o odraščanju, temveč tudi literarni prikaz dejanskega družbenega in političnega stanja v Šrilanki v 80. letih prejšnjega stoletja. Avtor skozi osebno zgodbo glavnega junaka razkriva globoke etnične, verske in razredne razkole, ki so zaznamovali državo in jo pozneje pripeljali v dolgotrajno državljansko vojno.

Zgodba je pripovedovana v prvi osebi, pripovedovalec pa je Arjie Chelvaratnam, fant, ki odrašča v premožni tamilski družini. Že v otroštvu občuti, da se razlikuje od drugih dečkov: privlačijo ga dekliške igre, vloge in svet domišljije, zaradi česar ga okolica zaznamuje kot »hecnega«. Ta oznaka razkriva ozko razumevanje spolnih vlog in zavračanje drugačnosti v tradicionalni družbi. Arjiejevo postopno spoznavanje lastne homoseksualne identitete poteka v okolju, ki zanj ni niti razumevajoče niti varno.

Pomembna posebnost romana je, da notranji razdor v državi ni prikazan zgolj skozi Arjiejevo osebno izkušnjo, temveč tudi skozi zgodbe njegovih sorodnikov in znancev. Tako se zasebne usode posameznikov prepletajo s širšimi družbenimi konflikti. Ena takšnih zgodb je zgodba tetke Radhe, ki se zaljubi v Singalca, a njuna ljubezen zaradi etničnih in verskih razlik ni sprejemljiva za družino. Podobno tragična je zgodba Arjiejeve matere, ki se po petnajstih letih znova sreča s svojim nekdanjim prijateljem Darylom, ki se vrne v Šrilanko kot novinar, da bi poročal o stanju v državi. Daryl pozneje v mestu Džafna nasilno umre, kar poudari neizprosnost političnega nasilja in njegovo uničujočo moč nad posamezniki. Pomemben lik je tudi Jegan, mladenič, ki ga Arjiejev oče zaposli v svojih hotelih. Jegan je Tamilec, domnevno istospolno usmerjen, hkrati pa je bil v preteklosti povezan s tamilskim uporniškim gibanjem Tamilskih tigrov. Kljub temu, da se trudi začeti novo življenje, mu preteklost in etnična pripadnost onemogočata popolno sprejetost.

Roman jasno orisuje zgodovinsko ozadje Šrilanke. Družba je bila razdeljena predvsem med hindujske Tamilce in budistične Singalce. Etnični in verski razdor so dodatno poglabljale politične odločitve, nacionalizem ter družbena neenakost. Poleg tega je v državi obstajal tudi izrazit razkorak med bogatimi in revnimi, kar je še povečalo napetosti in občutek krivice. Vrhunec romana predstavlja izbruh nasilja nad Tamilci, ki temelji na resničnih zgodovinskih dogodkih in napoveduje začetek državljanske vojne. Arjiejeva družina je prisiljena zapustiti domovino, kar simbolizira dokončen razpad iluzije o mirnem sobivanju različnih skupnosti. Osebna izguba doma in otroštva se tako preplete z nacionalno tragedijo.

Hecni fant združuje intimno pripoved o spolni identiteti in odraščanju z realistično podobo družbe na robu razpada. Selvadurai bralcem pokaže, kako politični, etnični in verski konflikti posegajo v najbolj osebne plasti človekovega življenja. Roman bralca spodbuja k razmisleku o predsodkih, nestrpnosti in posledicah izključevanja ter ostaja aktualen tudi v sodobnem svetu.

Deveto življenje Louisa Draxa

“Nisem tak kot večina otrok. Sem Louis Drax. Dogajajo se mi stvari, ki se ne bi smele zgoditi, na primer piknik, kjer se utopiš.”  

Tako se začne s črnim humorjem začinjen in edini v slovenščino prevedeni roman britanke Liz Jensen, ki ga je BBC leta 2004 uvrstil na seznam najbolj vročih književnih del tega leta.  

Iz treh različnih perspektiv sledimo zgodbi devetletnega Louisa Draxa, ki na družinskem pikniku pade čez skalni rob v globoko sotesko in konča v komi. To pa ni njegov prvi tragični pripetljaj, od nekdaj je namreč nagnjen k nesrečam, ki jih vselej čudežno preživi. Medtem ko njegov skrivnostni padec in nezavest raziskujejo zdravniki, policisti in detektivi, se med udeleženci začnejo plesti nepričakovane vezi.

Izredno tekoče in vznemirljivo branje, lahkotno in poglobljeno hkrati, saj v osebnih pripovedih protagonistov ni prostora za dolgočasne opise objektivne resničnosti. Neskaljen bralni užitek omogoča prav subjektivnost, zaradi katere se skrivnosti razrešujejo postopno in skoraj izzivalno počasi. Kljub temu je ritem romana bliskovit in ga lahko brez težav preberemo – kako se že reče? – v enem samem sedenju. 

 Po knjigi je bil leta 2016 posnet tudi film.  

Moje nagrade

Zbirka kratkih zgodb Moje nagrade je bila prvič objavljena šele leta 2009, ob 20-letnici Bernhardove smrti leta 1989. Zgodbe so avtobiografske in se nanašajo na literarne nagrade, ki jih je avtor dobil za svoje pisateljevanje. Čeprav je Bernhard prezirljivo gledal na državne in kulturne avtoritete in je naravnost sovražil vsakršno ceremonialnost, je nagrade zaradi denarne vrednosti vseeno sprejemal.  

Knjiga obsega devet živahnih, strnjenih pripovedi, ki se zgoščajo okoli humornih, nerodnih ali absurdnih pripetljajev. Kot vsa pisateljeva dela je tudi pričujoča zbirka slogovno brezhibna, obarvana s humorjem,  zajedljivostjo in cinizmom, s katerim avtor obračunava z avstrijskim kulturnim miljejem. 

Bernhard v svojih delih provokativno obravnava številne kontroverzne tematike (duševni propad in telesni razkroj, nizka raven splošna kulture, avstrijski antisemitizem) ter nastavlja kritično ogledalo avstrijski oblasti, družbi in kulturi. S svojimi dejanji je za časa življenja poskrbel za obilico škandalov, njegova splošna radikalnost pa se posledično zrcali tudi v literaturi, s katero je dosegel širok krog evropskih bralcev. In kot kaže, je pri slednjih možno samo dvoje: predano občudovanje ali pa neusmiljena kritika.  

Angel izginjanja

Ko prebiramo roman Angel izginjanja hrvaškega dramatika in pisatelje Slobodana Šnajderja, nam je lahko kaj hitro jasno, zakaj je bil avtor v Tuđmanovem režimu v svoji domovini persona non grata. Namreč sistem, ki temelji na obsedenosti, ne zmore samorefleksije in ne prenese (samo)kritike, pa četudi je ta nujno potrebna za kolikor toliko znosno bivanje državljanov neke države, in mlada hrvaška država se je pod Tuđmanovo oblastjo izkazala za zelo negostoljubno za nekatere hrvaške pesnike/ce, pisatelje/ice in intelektualce/ke, med katere sodita zagotovo Slavenka Drakulić in Dubrovka Ugrešić, pridružil pa se jima je tudi Slobodan Šnajder, ki je postal nezaželen zaradi svojega kritičnega razmišljanja in pisanja, ki se odraža tudi v romanu Angel izginjanja.
Šnajder v svojem zadnjem romanu obravnava ključna obdobja novejše hrvaške zgodovine, in se, kar je odlika velikih avtorjev, uspešno postavi nad vse politične sisteme in aparate, ki so upravljali s tem območjem (kakorkoli se je že v kašnem od teh zgodovinskih obdobij imenovalo) in njegovim prebivalstvom, ter jim brezkompromisno nastavi ogledalo, za kar uporabi precej inovativne pripovedne postopke in jih nadgradi z izjemno poetičnostjo jezika, ki ga v je v slovenščino odlično prevedla Sonja Polanc. Angel izginjanja je torej na nek način zgodovinski roman, ki pa žanrsko označbo precej presega, četudi v njem nastopajo nekatere resnične zgodovinske osebnosti in se je marsikateri opisan dogodek tudi v resnici zgodil. Avtor se namreč zaveda, da se s koncem romana ni zaključilo in rešilo nič, da se bodo (podobni) dogodki in usode lahko kaj kmalu ponovile, da se podivjanih duhov in prikazni ne bo dalo ustaviti, ko bodo za to nastopile ugodne razmere in pravi čas, da se iz preteklih napak in napak naših prednikov v resnici nismo naučili ničesar.
Angel izginjanja je torej roman o Hrvaški, ki presega njene meje in njeno zgodovino in je tudi roman o mestu Zagreb ter njegovih prebivalcih, vsakdanjih ljudeh, ki jih zaznamujejo različna prepričanja in drugačne usode. Pravzaprav pa bi še najmanj zgrešil, če napišem, da je Angel izginjanja velik roman o majhnih ljudeh.
Zelo priporočam!

Polnočna pojedina

Dovolite, da Vas danes povabim na Polnočno pojedino. To pa nam je skuhala britanska pisateljica Lucy Foley. Ta avtorica nam je pred tem postregla že z naslednjimi kriminalnimi romani: Seznam gostov, Pariško stanovanje in Na lovu. Polnočna pojedina pa je napeta zgodba o maščevanju, skrivnostih in družbenih razlikah. Francesca je duša novega resorta, butičnega počitniškega parka sredi sicer neokrnjene narave, v bližini gozda in morja.  A zdi se, da domačini temu niso naklonjeni, bližnje počitniške nastanitve bodo propadle, narava sama bo utrpela precej škode. Francesca pa vse bolj žari, njene sanje se uresničujejo, vse mora biti naravnost popolno, a nekje v ozadju se vse bolj slišijo razburkani valovi preteklosti. Resort je tik pred velikim odprtjem. Solsticij, obredi v gozdu in pojavljajoči se ptiči dajejo dogajanju mistični prizvok. Orisi literarnih likov niso izraziti in bralca skozi namige puščajo v dvomih vse do konca. Preskoki v dogajalnem času, ki razkrivajo Francescino preteklost, pa krepijo napetost. Bo preteklost dohitela sedanjost in uničila praznovanje?

 

Thérèse Raquin

Thérèse Raquin je četrti roman Émila Zolaja in tisti, s katerim je Zola kasneje zaslovel kot eden največjih romanopiscev 19. stoletja.  

Po avtorjevih besedah naj bi v pripovedi bolj kot za zgodbo šlo za študijo človeške narave, Zola je želel domala znanstveno “preučiti značaje, ne osebnosti”, zato je ustvaril like, podrejene delovanju mogočnih notranjih sil, neodvisnih od njihove volje. Zgodba se eksponentno zapleta, v izrednih in vedno bolj zagonetnih okoliščinah pa so junaki na milost in nemilost prepuščeni svojim nagonom, ki jih na koncu pogubijo. Roman je spisan izredno neposredno in velja za eno temeljnih del literarnega naturalizma. 

O vsebini ne bom razpredala, ker ne želim kvariti presenečenja, naj povem le, da v knjigi sledimo mladi ženski Thérèse Raquin, ki jo teta prisili v zakon s svojim sinom (njenim bratrancem) Camilleom, razvajenim in bolehnim egoistom. Skupaj živijo v ozki uličici neznatne pariške četrti, kjer se Thérèse kmalu zaplete v afero z družinskim prijateljem Laurentom, iz katere se ne izcimi nič dobrega.  

Obvezno branje za vse knjigožerce, saj gre za edinstveno čtivo – Zola na izvrsten način stopnjuje napetost in pričakovanje ter v popolnem sosledju niza izredna čustvena stanja, v katera vstopajo protagonisti, da se tresemo vse do konca. 

Ravnateljeva hči

“Moje ime je Ana in sem ravnateljeva hči.” 

Novembra 2014 je Slovenijo pretresel škandal, ko je po spletu zaokrožil video posnetek, na katerem je ravnatelj ene od mariborskih šol spolno občeval s profesorico matematike. Temu je sledil javni linč, zaznamovan s sovražno nastrojenimi spletnimi komentarji, javno moralno paniko in obsesijo osrednjih slovenskih medijev, da bi iz posnetka ustvarili novo senzacijo. Štirinajst dni kasneje se je zgodba o ravnatelju tragično končala, ko je ta storil samomor.

Ravnateljeva hči je pretresljiva in iskren izpoved ravnateljeve hčerke Ane Kamenik, ki je takrat še kot šestnajstletna najstnica dobesedno čez noč postala tarča obrekovanja in žalitev, z očetovim nenadnim samomorom pa je morala skozi mučen proces žalovanja in soočenja s kruto resnico, da človeka, kateremu je v življenju najbolj zaupala, ni več. Pričujoča knjiga se odmika od razlag o ozadju same afere in okoliščin, ki so pripeljale do njenega izbruha, namesto tega pa je v ospredje postavljena zgodba o preživetju mladega dekleta, ki je preko travmatične izkušnje spoznala vse najboljše in najslabše, kar najdemo pri ljudeh; srčnost, požrtvovalnost in čustveno podporo kot tudi sebičnost, hudobijo in privoščljivost. Poseben del knjige pa je namenjen tudi Aninemu neposrednemu nagovarjanju medijev in spletnih anonimnežev, ki so s svojo željo po senzacionalnosti, voajerizmu in opravljanju močno pripomogli k tragičnemu razpletu afere.

Knjiga, ki bralca opominja o tem, zakaj bi slovenska družba potrebovala moralno prenovo.

Plen

Drugi roman znamenitega Zolajevega cikla o rodbinah Rougon in Macquart v ospredje postavlja Aristida Rougona, mlajšega sina Adelaide Fouque. Ta je tipičen dedič svojih staršev, za finančni uspeh in bogastvo bi žrtvoval vse in vsakogar. Ko se po neuspešnem študiju s podeželja znova vrne v Pariz, je pred njim ena sama podoba: bogastvo, ki ga poosebljajo kovanci za dvajset frankov. Ti so simbol neizmernega pohlepa in se v romanu pojavljajo večkrat v različnih situacijah. Revež na začetku komajda shaja, toda njegova strast je tolikšna, da jo še njegov brat komajda kroti. Še celo priimek si da spremeniti, samo da bi ta poosebljal zven kovancev: Saccard. Po smrti prve žene se mu s pomočjo sestre, zlobne in zahrbtne starke, uspe preriniti v bogato družbo. Prevzame vlogo dežurnega krivca in se poroči  z dekletom, ki je bilo pred časom onečaščeno, deloma tudi po lastni krivdi. Renée misli, da se ji bodo s poroko odprla nebesa, a je kaj kmalu zdolgočasena, saj ji denar pomeni še nekaj več kot njenemu možu. Čeprav ga seveda zna zlahka zapravljati. V Pariz se vrne tudi možev sin iz prvega zakona, ki se že prvi dan izkaže za zapeljivca in skozi roman vse bolj za ničvrednega tička. Prešuštno in krvoskrunsko (kot ga pojmuje Renée) razmerje med njim in očetovo ženo traja kar nekaj časa, dokler nazadnje sla po denarju pri očetu in sinu ne prevlada in dekle postane le še odvečen privesek.

Zola se v romanu posveča nebrzdani sli po dobičku v času vladanja cesarja Napoleona III, v katerega je tudi sicer umeščen celoten cikel. Prenova Pariza, ki je v tistem času zahtevala obsežna rušenja, je bila zlata jama za raznorazne prevarante, željne hitrega dobička in lahkih zaslužkov z bajnimi vsotami. Čeprav se Aristidu tu in tam zatakne in že skoraj strmoglavi, se vedno znova pobere in spet so tu nove špekulacije, v katerih vidi izhod iz zagate. Temu primerna je naslovnica slovenskega prevoda, na kateri je upodobljena medvedova glava s cilindrom, ki svoj gobec s cedečimi se slinami steguje nad mestne hiše. Roman je pisan tekoče in je hitro berljiv, čeprav si v maniri pisateljev 19. stoletja sledijo dolgi odstavki s podrobnimi opisi tako okolja kot značajev glavnih oseb. Široko razvejane povedi npr. prikazujejo podobe damskih toalet, opreme salonov, obnašanje ljudi iz visoke družbe, njihovo prenarejanje in dobrikanje, kakor pač ustreza dani situaciji. Posebna pozornost je v romanu posvečena eksotičnemu vrtu, ki je sestavni del razkošne Aristidove vile. V vročini, vlagi in zatohlosti tega prostora se odvijajo ključni trenutki zgodbe, ki nazadnje pripeljejo do osupljivega, moralno sprevrženega konca. Kakor je moralno sprevržen bogatašev odnos do denarja, tako je moralno sprevržen tudi njegov odnos do sina in žene. Branje torej za tiste, ki znajo uživati v bogatem besedju.

Zola ničesar ne olepšuje, zadnji stavek zveni kot kirurški nož, ki zareže tam, kjer ni mogoče ničesar več storiti. Čeprav je, po besedah avtorja spremnega besedila k slovenskemu prevodu, treba na prenovo Pariza 19. stoletja pogledati tudi z druge plati, si lahko bralec ravno zaradi tega ustvari svoje mnenje in skuša razumeti podobne situacije v času, ki ga pozna sam.

 

Baskervillski pes

Po tem, ko je angleški pisec Sir Arthur Conan Doyle leta 1893 v kratki zgodbi The Final Problem “umoril” svoj legendarni lik detektiva Sherlocka Holmesa, je tega ponovno “oživel” dobro desetletje kasneje z romanom Baskervillski pes, ki še danes ostaja njegov najbolj slaven primer. Doyle je navdih za roman črpal iz angleške ljudske legende o nadnaravnem črnem psu, ki se naj bi pojavljal na osamljenih podeželskih poteh in simboliziral prisotnost hudiča ali oznanjal prihajajočo smrt.

Roman sledi Holmesu in njegovemu zvestemu pomočniku dr. Watsonu, ki ju obišče dr. Mortimer s prošnjo, da bi raziskala smrt njegovega dobrega prijateljica Charlesa Baskervilla. Njegovo truplo je bilo najdeno v močvirju nekje v južnem delu Anglije, po katerem naj bi strašil duh črnega psa, omenjena legenda pa je tesno povezana s skrivnostno preteklostjo družine Baskerville. Holmes in Watson se lotita navidez nerešljivega primera in obenem nehote začneta raziskovati ozadje legende o zloveščem psu iz močvirja…

Sečnja : razburjenje

Thomas Bernhard je bil nadvse kontroverzna avstrijska persona 20. stoletja, pogosto osovražena s strani oblasti, saj je v svojih delih blatil vse, kar je avstrijskega – od podeželja, “boljše družbe”, državnih organov, institucij in določenih (umetniških) krogov.  

Rodil se je na Nizozemskem kot nezakonski otrok hišne pomočnice in mizarja, a ga je mati kmalu po rojstvu poslala k sorodnikom na Dunaj, kjer je za njegovo duhovno izobrazbo skrbel pisatelj dedek. Očeta ni nikoli spoznal in občutek nezaželenosti v družini je odločilno vplival na njegov odnos do sveta, s katerim si je bil kasneje neprestano navzkriž. Spremljala ga je tudi obilica škandalov, zadnji izmed njih je bila oporoka, v kateri je prepovedal objavljanje svojih del znotraj avstrijskih meja.  

Bernhardu resda lahko očitamo mračnost obravnavanih tematik – hkrati iz njegovega pisanja pogosto veje trpko osebno razočaranje nad človekom in družbo nasploh – vendar je kljub temu vreden branja, saj sta poetika in kvaliteta njegovega jezika na visokem nivoju. Jezikovno semantiko obvlada do te mere, da si lahko na skladenjskem nivoju nemoteče dovoli marsikatere jezikovne strukture, ki se jih sicer vsak pisatelj, ki da kaj nase, praviloma izogiba. Takšna so na primer ponavljanja, ki jih mrgoli tudi v Sečnji, a še zdaleč ne kvarijo bralskega užitka, prej obratno: prav s ponavljanji doseže učinek osredotočene bralske zamaknjenosti, ki vakuumsko vleče v logiko pripovedi, da na koncu (skoraj nevede) pademo globoko v zgodbo in začutimo čustvovanje ter notranji svet protagonista.  

Bernhard iz na prvi pogled frivolnih in nepomembnih situacij naredi cel spektakel. V Sečnji se navzven ne zgodi prav dosti (spremljamo družabno večerjo v buržoaznem avstrijskem stanovanju starih pripovedovalčevih prijateljev, do katerih goji tlečo zamero), a glavno dogajanje se odvija izključno v pripovedovalčevi notranjosti – prek spominov in grenkih misli, ki mu jih vzbujajo gostitelji, pred katerimi pa kaže tako hladen in ravnodušen obraz, da se položaj izrojeva v svojevrstno, komično subtilno grotesko. Tiskanje te knjige je bilo zaradi tožbe prijatelja, ki se je prepoznal v enem od likov, v Avstriji nekaj časa prepovedano.