skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Zapornik

Glavna junakinja Brooke Sullivan se po smrti staršev skupaj z desetletnim sinom Joshem vrne v domači kraj. Kot medicinska sestra sprejme službo v strogo varovanem zaporu, čeprav ve, da je tam zaprt človek, povezan z njeno najtemnejšo preteklostjo – Shane Nelson, njen nekdanji srednješolski fant. Pred enajstimi leti je bila Brooke priča tragičnemu dogodku, v katerem so umrli trije najstniki, sama pa je preživela poskus umora. S svojim pričanjem je pomagala spraviti Shanea za rešetke, kjer prestaja dosmrtno kazen.

Ponovno srečanje s Shaneom v zaporu v Brooke prebudi spomine na usodno noč. Shane ves čas zatrjuje, da je nedolžen in da je bil za zločine odgovoren nekdo drug. Brooke je sprva prepričana, da ve, kaj se je zgodilo, vendar se začne ob soočanju s preteklostjo spraševati, ali so njeni spomini res popolni. Situacijo dodatno zaplete njeno ponovno srečanje s Timom, drugim preživelim iz usodne noči.

Zgodba se izmenično odvija v sedanjosti in preteklosti, zato bralec postopoma dobiva nove informacije o dogodkih, ki so Brooke za vedno zaznamovali. Avtorica s tem ustvarja občutek negotovosti in bralca ves čas sili v ponovno presojo likov in njihovih dejanj. Ko se pojavijo nova izginotja, dokazi in nepričakovani preobrati, postaja vse težje ugotoviti, kdo govori resnico in kdo nekaj skriva.

Avtorica tudi to zgodbo gradi predvsem na hitrem tempu, kratkih poglavjih in številnih preobratih. V ospredju niso toliko podrobni opisi zaporniškega okolja kot odnosi med liki, njihove skrivnosti ter vprašanje krivde in zaupanja. Brooke kot glavna junakinja sicer nosi zgodbo, vendar lahko njeno ravnanje mestoma deluje naivno. Pogosto se odzove zelo impulzivno, brez premisleka o posledicah svojih odločitev, kar je lahko za bralca nekoliko frustrirajoče in zmanjšuje prepričljivost njenega lika.

Zapornik je kljub temu predvsem napet, dinamičen in hitro berljiv psihološki triler, ki do konca ohranja napetost ter vprašanje, kdo je zares kriv in komu lahko verjamemo.

Povprečni indeks sreče

Povprečni indeks sreče portugalskega pisatelja Davida Machada je roman o človeku, ki se mu v času gospodarske krize sesuje življenje, vendar se kljub temu noče odpovedati upanju. Glavni junak Daniel je svojo prihodnost skrbno zapisal v zvezek, v Načrt, v katerem je bilo življenje videti predvidljivo in sreča skoraj samoumevna. Toda resničnost njegove načrte hitro prehiti. Ostane brez službe, ne zmore več odplačevati stanovanjskega kredita, žena Marta se z otrokoma odseli k svojim staršem, Daniel pa se postopoma znajde brez doma, denarja in občutka varnosti.

Njegova prijatelja se znajdeta vsak v svoji stiski. Almodôvar je v zaporu, Xavier pa se je zaradi dolgotrajne depresije odmaknil od sveta. Prav z Almodôvarjem Daniel vodi večino svojih pogovorov – navidezni dialog je pravzaprav njegov notranji obračun s prijateljem, s preteklostjo in z odločitvami, ki so pripeljale do sedanjega položaja. Ob Xavierju pa se Daniel sreča tudi s pojmom povprečnega indeksa sreče, statističnim merilom, ki poskuša z eno samo številko izraziti, kako zadovoljni so ljudje s svojim življenjem.

Čeprav mu življenje vztrajno dokazuje nasprotno, Daniel ostaja nepopravljivi optimist. Njegova vera, da se bodo stvari vendarle uredile, lahko sprva deluje naivno ali celo nerealistično. Vendar njegov optimizem ni preprosto slepa vera v boljši jutri, temveč način, kako se upira popolnemu obupu. Daniel se namreč tudi v najtežjih trenutkih ne osredotoča zgolj nase. Pripravljen je pomagati drugim, čeprav ga njegove odločitve pogosto pahnejo v še večje težave. Prav zaradi tega postaja njegova zgodba vse manj pripoved o osebnem preživetju in vse bolj zgodba o odgovornosti do drugih.

Pomemben preobrat prinese nepričakovana prošnja za pomoč. Daniel se skupaj z drugimi poda na pot, katere cilj je pomagati človeku v stiski, s tem pa se začne spreminjati tudi njegov pogled na lastno življenje. Potovanje ni le fizično, temveč predvsem notranje: Daniel se mora soočiti z dejstvom, da sreče ni mogoče preprosto načrtovati, izračunati ali primerjati s povprečjem neke države.

Machado tako skozi grenko, mestoma absurdno in tudi humorno zgodbo odpira vprašanja, kaj pravzaprav pomeni biti srečen, koliko je naša sreča odvisna od zunanjih okoliščin in koliko od našega odnosa do življenja. Povprečni indeks sreče je zato predvsem roman o upanju: o človeku, ki mu življenje vzame skoraj vse, vendar mu ne uspe vzeti prepričanja, da je prihodnost še vedno vredna pričakovanja.

Giri : bojevnikova dolžnost

Silvester Vogrinec je slovenski pisatelj ter dolgoletni mojster (7. DAN) in trener več japonskih borilnih veščin. Kot izjemen poznavalec samurajske tradicije velja za utemeljitelja slovenskega romana o borilnih veščinah ter pionirja domačega športnega romana. Njegov širok ustvarjalni opus obsega še znanstveno fantastiko, mladinsko literaturo, poezijo in strokovno publicistiko. Njegovo globoko osebno razumevanje etike borilnih veščin daje njegovemu pisanju neprecenljivo avtentičnost.

Zgodba romana Giri: Bojevnikova dolžnost se začne odvijati v Ljubljani, ko Danijel, mojster borilnih veščin in študent zgodovine, sreča Japonko Kumiko, ki jo v Slovenijo zanese službena pot. Ko zaljubljenca odpotujeta na Japonsko in Danijel spozna njenega očeta – vplivnega tajkuna in hkrati “dedka” nindžo – se zgodba zaplete do neslutenih razsežnosti. Mladi par se nenadoma znajde sredi neusmiljenega spopada tajkunov, maščevanja, prevar, delovanja tajnih služb in japonskega podzemlja, kjer sodobni svet neizprosno trči ob starodavne legende, nindže in samurajski kodeks časti.

V svojo ljubezen nista nikoli dvomila. Toda ali lahko čustva premagajo težo starodavne dolžnosti? Kaj prinesejo leta in življenje?

Roman je dinamičen žanrski hibrid, ki uspešno združuje napet akcijski triler, sodobno kriminalko, ljubezensko dramo in zgodovinsko pripoved. Avtor spretno uravnoteži dinamično akcijo z globoko življenjsko filozofijo, skozi katero spoznavamo pomen zvestobe, časti in poguma. Vzporedno s sodobnim dogajanjem se bralcu odstira bogata fevdalna zgodovina Japonske, ki pojasnjuje sedanja dejanja akterjev in usodno vodi do legendarnega meča, imenovanega Kokoro Rju – Zmajevo srce.

Večplastno branje, o katerem boste razmišljali še kar nekaj časa.

Danijel in Kumiko bosta v srcih bralcev ostala zapisana prav tako neizbrisno in močno, kot legendarni meč Kokoro Rju. Njuna vez  presega prostor in čas, njuna pot pa je dokaz, da največje bitke ne potekajo z orožjem, temveč v človeškem srcu.

Giri je obenem tudi prava zakladnica japonskih izrazov s področja borilnih veščin, zato je na koncu priložen slovarček več kot dobrodošel.

Obvezno branje za vse ljubitelje samurajske filozofije, Japonske, borilnih veščin in za vse iskalce lastne poti.

Arigato gozaimasu, Sensei! Osu!

 

 

 

 

Jokala sem … pa tja

Kaj povezuje žensko, ki se ne more upreti nakupovanju čevljev, osamljenega upokojenca, mater, ki v času vojne čaka na novice o sinu, in številne druge na videz nezdružljive junake? Predvsem to, da se za njihovimi vsakdanjimi opravili, navadami in pogovori skrivajo zgodbe, ki so veliko bolj zapletene, kot se zdi na prvi pogled.

Tadeja Krečič Scholten v zbirki kratkih zgodb z občutljivostjo in izostrenim posluhom za medčloveške odnose vstopa v drobne razpoke vsakdanjega življenja. Njeni junaki se srečujejo z ljubeznijo in osamljenostjo, s preteklimi zmotami, neizpolnjenimi pričakovanji, ambicijami in upanjem. Pogosto so ujeti med tem, kar so nekoč želeli, in tem, kar jim je življenje nazadnje namenilo.

Avtorica njihove zgodbe pripoveduje z veliko empatije, vendar brez olepševanja. Tudi v bolj bolečih trenutkih zna najti kanček humorja in ironije, zaradi česar njeni liki delujejo pristno, človeško in domače. Včasih nas nasmejijo, drugič presenetijo, večkrat pa se zalotimo, da v njih prepozna(va)mo košček lastnega življenja.

Jokala sem … pa tja je zbirka o ljudeh, ki jih srečujemo vsak dan, pa jih pogosto ne zares vidimo. O njihovih tihih bojih, spominih, željah in majhnih zmagah. Predvsem pa o tem, kako veliko se lahko skriva za na prvi pogled običajnim življenjem.

Tadeja Krečič Scholten je urednica radijskih oddaj, kritičarka, prevajalka in novinarka 3. programa Radia Slovenija. Prvo kratko zgodbo Stara ljubezen ne zarjavi je napisala pred nekaj leti in se z njo uvrstila med finaliste mlade literature Urška 2013. Na natečajih revije Mladika iz Trsta je leta 2019 dobila prvo nagrado za zgodbo Eter je slab prevajalec, leta 2018 tretjo in leta 2020 drugo nagrado. Še tri zgodbe so bile izbrane za objavo v reviji. Njena kratkoprozna besedila najdemo tudi v reviji Literatura in med literarnimi oddajami radia Slovenija. Leta 2021 je pri Mladinski knjigi izšel njen roman Nikoli ni prepozno.

 

Čas os

Bára je otroštvo preživljala v varnem družinskem okolju. Tiha slutnja, da se v njem pojavljajo razpoke, se je potrdila, ko je bila brez opozorila iztrgana iz domačega gnezda. S starši je zapustila rodno mesto, nato je leta iskala razlog za nenadno selitev in ga naposled tudi odkrila. Sedaj se je vrnila h koreninam z nejasnim načrtom, kako obračunati s preteklostjo, ki je tako prizadela njene najbližje. Kupila je majhno hišo na robu mesta, kjer z ustvarjanjem rožnega vrta skuša najti notranji mir, vendar spomini ves čas preplavljajo njene misli.

Mirek ali Ptičar, kot mu pravijo, tukaj živi že vse življenje. Njegova otroška leta so bila obremenjena z bolečimi izkušnjami, pribežališče je našel v gozdu in dneve preživljal z opazovanjem ptičev. Občutek dolžnosti ga je priklenil na dom, ustaljenih vzorcev ni mogel prekiniti niti takrat, ko je dobil priložnost razpreti svoja krila. Kadar se podaja v gozd, ga pot vodi mimo že dolgo zapuščene hiše, dokler nekega dne ne opazi nove stanovalke in tako se počasi prične plesti Ptičarjevo poznanstvo z Báro.

V prepletu njunih poglavij spoznamo intimni zgodbi dveh osamljenih posameznikov in kako vsak na svoj način iščeta bivanjski smisel. Roman pritegne z rahločutno in hkrati realistično pripovedjo, v kateri se postopoma odstirajo boleča mesta, ostra kot piki os.

Alena Mornštajnová, češka pisateljica, je ljubiteljem dobrega branja že stara znanka. Čas os je njena peta knjiga, prevedena v slovenščino. Tudi tokrat so v jedru odličnega pisanja družine in njihove zamolčane tajne, čuvane za štirimi stenami, hkrati pa upodablja širše medosebne odnose in različne značaje. Izrisujejo se literarne osebe, ki se ne zlijejo z okolico ali ne ustrezajo ustaljenim predstavam, kako bi bilo potrebno živeti, zato lahko v malomeščanskem okolju kmalu postanejo ranljiva tarča.

Désirée

Zgodba se začne leta 1794 v Marseillu. Bernardine Eugénie Désirée Clary, hči premožnega trgovca s svilo, je navadno štirinajstletno dekle, ko usodno trči ob revnega, a izjemno ambicioznega korziškega generala Napoleona Bonaparteja. Med njima preskoči iskra, in Désirée mu z lastnimi prihranki omogoči pot v Pariz. Toda Pariz spremeni vse. Napoleon zaradi političnega vzpona zaroko razdre in se poroči z vplivno vdovo Joséphine de Beauharnais. Razočarana Désirée kasneje najde srečo ob drugem velikem možu tistega časa – generalu Jean-Baptistu Bernadottu. Skozi vrtinec zgodovine, prežet z nenehnimi vojnami, političnimi spletkami in spreminjanjem evropskih meja, Désirée nepričakovano postane kraljica Desideria Švedska in Norveška ter začetnica še danes vladajoče švedske kraljeve dinastije.

Roman Annemarie Selinko, napisan v obliki Désiriejinega osebnega dnevnika, je mojstrovina zgodovinske fikcije. Avtorici uspe nekaj izjemnega: veliko, viharno zgodovino Evrope predstavi skozi drobna, vsakdanja opažanja mlade ženske. Désirée ni tipična junaška figura; je politično neobremenjena, preprosta in globoko človeška. Prav ta njena navadnost v svetu, kjer vsi hlepijo po kronah in slavi, ponuja čudovit kontrast Napoleonovemu megalomanstvu.

Čeprav gre za obsežno delo, pisateljičin lahkoten, tekoč  slog bralca popolnoma posrka vase. Lik Napoleona je prikazan brez olepševanja – kot genialen vojskovodja, a hkrati kot oblasti željan človek, ki je za uspeh pripravljen žrtvovati ljubezen. Nasproti njemu stoji Bernadotte, mož trdnih moralnih načel in republikanskih idealov. Skozi njun konflikt in Désiriejino razpetost med Parizom in Stockholmom spremljamo preobrazbo Evrope iz fevdalizma v moderno dobo.

Désirée je ljubezenski roman in hkrati zgodba o odraščanju, prilagajanju usodi in o tem, kako lahko eno dekle s svojo srčnostjo spremeni tok zgodovine.

Tujka

Tujka je četrti roman iz priljubljene serije Fjällbacka, v kateri nastopata policist Patrik Hedström in pisateljica Erica Falck. Za ljubitelje skandinavskih kriminalk je roman zanimiv predvsem zaradi značilnega vzdušja majhnega kraja Fjällbacka, kjer se za videzom urejenega vsakdana skrivajo dolgo zamolčane skrivnosti.

Ko domačinka umre v nenavadni prometni nesreči, se sprva zdi, da gre za tragično posledico vožnje pod vplivom alkohola. A ker je bila žrtev znana po tem, da sploh ne pije alkohola, preide preiskava v iskanje krivca za nesrečo. Primer prevzame Hedström, ki se kmalu znajde pred vprašanji, na katera ni preprostih odgovorov. V Fjällbacki se medtem prične še snemanje priljubljenega resničnostnega šova, kjer se pred kamerami vrstijo prepiri, ljubosumje in napetosti, ki postopoma presežejo meje televizijske igre. Ko eno od udeleženk najdejo mrtvo, postane jasno, da se za bleščečo podobo šova skriva nekaj precej temnejšega.

Avtorica v romanu prepleta dve na videz ločeni zgodbi in bralca postopoma vodi do povezav med njima. Napetost gradi počasi, z razkrivanjem skrivnosti iz preteklosti, medosebnih zamer in skritih motivov. Ob kriminalni zgodbi pa je pomemben tudi vpogled v odnose med ljudmi ter v svet, kjer želja po priljubljenosti in pozornosti dostikrat vodi do nevarnih posledic.

Camilla Läckberg  je priljubljena švedska pisateljica, ki velja za eno najodmevnejših pisateljic skandinavskih kriminalk. Zaslovela je prav s knjižno serijo o Fjällbacki, majhnem ribiškem mestu na Švedskem, od koder prihaja tudi sama. Njene napete psihološke kriminalke so prevedene v več kot 40 jezikov in prodane v milijonskih nakladah po vsem svetu.

Božanska tekmeca

Božanska tekmeca je čustvena fantazijska pripoved ameriške pisateljice Rebecce Ross o dveh mladih, ki ju nepričakovano poveže vojna med starodavnimi bogovi.

Iris Winnow se po družinski tragediji znajde sredi vojne, medtem ko njen brat odide na fronto, mama pa utaplja žalost v alkoholu. Iris svojo žalost preliva v pisma, ki jih skrivaj pošilja prek skrivnostnega starinskega pisalnega stroja. Na drugi strani jih prejema Roman Kitt, njen čedni, a hladni tekmec v časopisni redakciji. Med njima se začne razvijati nenavadna korespondenca, ki iz tekmovalnosti preraste v zaupanje, bližino in ljubezen, ki ju bo vodila vse do vojne fronte, na kateri se spopadajo Envini in Dacrejevi vojščaki.

Ko se vojna vse bolj približuje, se Iris in Roman znajdeta pred težkimi odločitvami …

Božanska tekmeca je nežna in ganljiva zgodba o ljubezni, izgubi, upanju in moči besed, ki lahko povežejo ljudi tudi v najtemnejših časih. Je prvi del duologije Začarana pisma, ki ji sledijo še Krute zaobljube.

Rebecca Ross je ameriška pisateljica fantazijskih romanov za mladino in odrasle. V književnosti je nase opozorila z romanom The Queen’s Rising (2018), širšo mednarodno prepoznavnost pa je dosegla z duologijo Začarana pisma, ki jo sestavljata romana Božanska tekmeca in Krute zaobljube. Zanju je prejela tudi nagrado Goodreads Choice Award za najboljšo fantazijo za mlade v letih 2023 in 2024.

Krute zaobljube

Krute zaobljube so nadaljevanje romana Božanska tekmeca in zaključek duologije Začarana pisma. 

Vojna še ni končana, Iris pa se po vrnitvi s fronte ne more preprosto vrniti v nekdanje življenje. Roman je pogrešan, meščani Vrlega živijo v negotovosti, nad vsem pa visi slutnja, da se bo spopad med bogovi in ljudmi nadaljeval z novo silovitostjo.

Medtem se Roman prebudi brez spominov na svojo preteklost in pristane v rokah skrivnostnega Dacreja. Ko skozi vrata omare prejme nenavadno pismo, začne dopisovanje z neznancem, ki se mu zdi presenetljivo domač. Pisma počasi prebudijo pozabljene občutke in spomine ter ga povežejo s preteklostjo, za katero se zdi, da je ne more več doseči.

Rebecca Ross v drugem delu duologije Začarana pisma preplete vojno, magijo, bogove, izgubljene spomine in ljubezen, ki se noče ukloniti niti razdalji niti času. V središču zgodbe ostajata Iris in Roman, katerih vez je postavljena pred težke preizkušnje in krute odločitve. Nežna moč pisem se tako znova sooči z brutalnostjo vojne.

Roman je primeren predvsem za bralce, ki uživajo v romantični fantaziji, počasneje razvijajočih se ljubezenskih zgodbah ter pripovedih, v katerih imajo besede in spomini posebno moč. Če je Božanska tekmeca bralca osvojila z nenavadno ljubezensko zgodbo v času vojne, Krute zaobljube to zgodbo nadaljujejo z več čustvenimi preizkušnjami in vprašanjem, ali lahko ljubezen preživi tudi takrat, ko je ogroženo vse, kar poznamo.

Rebecca Ross je ameriška pisateljica fantazijskih romanov za mladino in odrasle. V književnosti je nase opozorila z romanom The Queen’s Rising (2018), širšo mednarodno prepoznavnost pa je dosegla z duologijo Začarana pisma, ki jo sestavljata romana Božanska tekmeca in Krute zaobljube. Zanju je prejela tudi nagrado Goodreads Choice Award za najboljšo fantazijo za mlade v letih 2023 in 2024.

 

Apeirogon

Apeirogon (iz. starogrške besede apeiron, ki pomeni brezkončnost in jo je kot metafizični pojem v 6. stol. pr. n. št. prvi uporabil Anaksimander kot oznako za počelo sveta, za katero je značilno, da zaradi svojega neprestanega gibanja izdvaja nasprotja, kar je osnova za nastanek posamičnih stvari), je matematični izraz za lik s števno neskončnim številom stranic, ki se kot celota približuje obliki kroga, a če povečamo katerikoli njegov delček, je ta še vedno videti kot ravna črta. Colum McCann (1965), ki velja za enega najvidnejših sodobnih irskih pisateljev, si je izraz izposodil, da bi na primeru zgodbe, ki jo v istoimenskem romanu tematizira, opozoril, kako je vse in smo vsi del ene Zgodbe (takšne, ki nas brezmejno presega in jo uprizarja prispodoba kroga oz. apeiron kot prapočelo), le-ta pa je obenem seštevek vseh posamičnih (ki so njen porojeni sestavni del in jih uprizarjajo posamične črte oz. linije). To dejstvo, ki se v romanu vzpostavlja kot intimno spoznanje, poskuša avtor uprizoriti tudi s tisoč in enim fragmentom, evfonijo mnogih glasov in podob, ki tvorijo pripovedno linijo, v kateri(h) odmevajo in se povezujejo stoletja in kontinenti, zgodovina in narava, umetnost in politika, posamezniki in nacije ter bolečina in upanje. Prispodoba števne neskončnosti je obenem prispodoba brezmejnega števila možnih situacij, mnenj in pogledov na zapleten položaj Izraela in Palestine.

V romanu, ki ga zaradi značilne gradnje in vsebinske pestrosti označujejo kot hibridnega, avtor povezuje dejstva in fikcijo, zgodovino in sedanjost, besedo in fotografijo, medtem ko romaneskno osrčje tvorita resnični življenjski zgodbi Palestinca Bassama Aramina in Izraelca Ramija Elhanana, dveh očetov, ki sta zaradi političnega in vojaškega konflikta med ozemljema izgubila vsak svojo hčerko. Namesto sovraštva in maščevalnosti izbereta pogumnejšo pot – pot prijateljstva in miru ter postaneta neomajna glasnika dialoga.

Liričnost in globoka humanost, tako zelo značilni za McCannovo pisanje, se v vseh možnih razsežnostih vejeta tudi v tem romanu, polnem nežnih, vzvišenih sklicev in vzpodbudnih, optimističnih misli, z željo vzbuditi radikalno empatijo, ki je, v to McCann verjame, v realnosti dejansko možna, a le na način dialoga, deljenja osebnih zgodb in njihovega spoštljivega poslušanja in slišanja.

Mojstrsko literarno delo, ki prepričljivo presega postavljene, privzete in priučene meje sveta ter poziva k obuditvi resnične, obče človeškosti. Nadveličastno napisano.