skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Lepoto zrl sem : zbrane pesmi 1

Pesmi Konstandinosa Kavafisa, enega najpomembnejših grških pesnikov 20. stoletja, popeljejo bralca med fragmentarne skice oseb iz drugih časov: zelo pogosto v dobo (pozne) antike, včasih pa tudi v pesnikovo aleksandrijsko sodobnost, ki je za nas prav tako oddaljena. Kavafisova poezija je pretežno pripovedna, pogosto se bere kot zgoščene slike situacij ali oseb v zgodovinskem kontekstu, pa naj gre za antiko, bizantinsko dobo ali avtorjevo sedanjost.

Prevladujejo trije tematski sklopi: zgodovina, erotika in filozofija, ki se pogosto prepletajo znotraj posamične pesmi. Beremo lahko pesmi o zgodovinskih osebnostih, v nekaj pesmih recimo srečamo cesarja Julija Odpadnika, ki je želel ponovno uvesti pogansko vero, ko je krščanstvo že zmagovalo, Nerona, ki ga bodo zdaj zdaj napadle Erinije (Koraki), Cezarja, ki se mu bliža Artemidor s svarilom (Marčeve ide), pa tudi pesmi o vsakdanjih ljudeh iz bizantinske dobe ali (pozne) antike. Nekatere pesmi črpajo motive iz grške mitologije, kakor pesem Ahilova konja, v kateri Zevs spozna svojo zmoto, ko je smrtnim ljudem podaril nesmrtna konja in ju tako pahnil v večno žalovanje. Minljivost prežema mnoge verze, pa naj gre za beg v uživaštvo ali objokovanje mladosti.

Kar nekaj pesmi govori o konfliktnem obdobju širjenja krščanstva v pozni antiki, recimo o kristjanu, ki objokuje smrt očeta in se opravičuje Jezusu, da žaluje za njim, svečenikom v poganskem Serapejonu (Svečenik v Serapejonu). Nekatere so bolj čutne in govorijo o lepoti mladeničev, prav tisti lepoti, ki jo izpostavlja naslov te pesniške zbirke Lepoto zrl sem. Včasih gre za lepoto iz oddaljenih časov, včasih pa iz pesnikove sodobnosti. Motiv bordelov, po katerih se je Kavafis gibal zaradi prikrivanja svoje homoseksualnosti v konservativni družbi, se pogosto veže z motivom uživanja življenja. Oboje najdemo v priloženi pesmi Iz šole slovečega filozofa, kjer mlad pogan išče svojo pot v življenju – filozofija mu ne diši, politika tudi ne, krščanstvo bi mu ogrozilo prihodke – tako raje uživa v »hišah razvrata«, kjer mu bo lepota služila še kakšno desetletje, nato pa se bo lahko zatekel nazaj v politiko in izpolnil družbena pričakovanja. Časi se spreminjajo, ljudje ostajajo isti. To ohranja Kavafisovo poezijo aktualno, pa naj črpa iz zgodovine, mitologije ali osebne izkušnje.

Ušabti

Roman Ušabti lahko beremo kot nadaljevanje zgodbe iz Čmrljevega žleba ali kot povsem samostojno delo. Obe deli uveljavljene slovenske pisateljice, kolumnistke in prevajalke Agate Tomažič nas vodita skozi zapletene labirinte človeške psihe in družbene moči.

Če smo Roberta Obrha v Čmrljevem žlebu spoznali kot obrobnega preiskovalca, v romanu Ušabti prevzame osrednjo vlogo, ko se zaplete v manipulativno igro z upokojenim srčnim kirurgom. Zgodba se začne na videz banalno – s prijavo kraje lestve. Prijavi jo Vladimir Baumgarten, upokojeni srčni kirurg, ki naj bi nekoč operiral samega Tita. Baumgarten, premeten in na smrt bolan starec, krajo izkoristi kot pretvezo, da si zagotovi pokornega poslušalca za razkrivanje preteklih doživetij in predvsem svojih moralno spornih družbenih nazorov. Robert Obrh se s svojim značajem, preteklostjo in dojemanjem sveta zdi resnično pravi za to nalogo. Z veseljem obiskuje zdravnika v njegovem razkošnem stanovanju, ki z opremo in okrasjem spominja na muzej. Med njima se vzpostavi poseben odnos, kjer Obrh zavzame vlogo ponižnega poslušalca, zdravnik pa vsevednega profesorja, ki ne trpi nikakršnih ugovorov. Baumgarten v svojih monologih vleče vzporednice s Starim Egiptom, kjer so faraoni vladali, sužnji pa služili, tudi po smrti (ušabtiji). Zagovarja neizogibno družbeno hierarhijo med bogatimi in revnimi, izobraženimi in neizobraženimi ter belci in temnopoltimi Afričani.

Obrh z zanimanjem posluša njegove besede, čeprav se z njimi ne strinja, in željno vpija namigovanja o tem, da starcu strežejo po življenju. Ob tem vzroki za to in morebitni storilci ostajajo zamegljeni in nejasni, od mrtvih golobov do fonda 47 in sosedov iz kletnega stanovanja.

Avtorica do potankosti razdela značaje literarnih oseb, skozi Obrhove spomine podrobno predstavi njegovo preteklost, od otroštva do propadlega zakona. Na drugi strani se doktor predstavlja skozi svoje monologe, bolj kot dogodke iz njegove preteklosti spoznamo njegove svetovne nazore in prepričanja.

Roman Ušabti presega okvire klasične kriminalke, saj ga lahko beremo kot srhljiv prikaz vpliva propagande in manipulacije karizmatičnih posameznikov na množice. Prav Obrhov manjvrednostni kompleks postane rodovitno polje, v katerega Baumgarten zaseje »seme zla«, kar vodi do dokončnega in nepreklicnega dejanja.

Za bralce, ki ljubijo kompleksne like, pretanjen opis značajev in zgodbe, ki pod površjem napete preiskave skrivajo globoko družbeno kritiko.

Parenzana ekspres: trije možje se klatijo po stari istrski progi

Skozi Istro in tri države, Italijo, Slovenijo in Hrvaško se razteza pot nekdanje enotirne železnice, imenovane Parenzana. Železnica je bila v 30. letih 20. stoletja ukinjena, nekaj let nazaj pa je nastala pohodno kolesarska pot prav po njeni nekdanji trasi. Samo Rugelj vam o nekdanji železniški progi pove prav vse podatke – tako tehnične kot družbeno zgodovinske. Jurij Hudolin, ki je Istro prehodil po dolgem in počez, najde celo odseke, kjer še ni bil. Aleš Šteger nadgradi potopis z meditativnimi razmišljanji o življenju samem, o smislu bivanja in dojemanja narave okrog nas. Samo, Jurij in Aleš so se namreč uspeli domeniti, da Parenzano prehodijo skupaj in to jim je tudi uspelo – pa ne, da ne bili dovolj vzdržljivi za hojo, predvsem so se težko uskladili zaradi dela. Njihov pohodopis je razgiban, saj ponuja poglede treh z literaturo povezanih mož na naravo, druženje, hojo in šport ter družbene procese, ki so se dogajali v Istri in oblikovali njeno podobo.

V zadnjem času so med bralci priljubljeni zapisi o prehojenih poteh, naravi, razmišljanjih o eksistencialnih in sodobnih družbenih vprašanjih. Ker so misli za zapise nastajale ob hoji, gre za pohodopis. Namen hoje po Parenzani v začetku sicer ni bil nastanek knjige, ampak tako se pri dobrih književnikih velikokrat zgodi. In Parenzana ekspres je poklon naravi, tehničnim dosežkom prejšnjega tisočletja, ljudem, Istranom, ki so dolgo živeli za in z naravo ter s svojimi pridelki oskrbovali večja mesta ob obali.

Parenzana se ne konča nikjer, kajti ob kraju je morje, kamor popotnik namoči svoje utrujene noge ali zaplava v breztežno svobodo skozi vodno razsežnost.

 

Kako umirajo ladje

Gledališka druščina, v kateri so igralci, režiserji, profesorji in ostali zaposleni v gledališču, se leta 1975 odpravi na voden izlet v Grčijo. Med njimi sta tudi Pina in Urban. Pina je prevajalka, ki  po več zvezah, v katerih se je iskala, zdaj živi z Urbanom, piscem dramaturških del. Zadnje drame z naslovom Na palubi, ki jo je Urban oddal v gledališču, Pini ni dal niti v branje, čeprav je to njuna redna praksa, saj mu Pina velikokrat svetuje pri besedilih in naredi popravke. To Pino močno čudi, a molči. Molči še o drugih stvareh, ki se ji v njunem razmerju ne zdijo najboljše. Se pa o njih sprašuje ponoči, ko ne more spati. Tudi na vprašanje o tem, kdo ga občasno sredi noči čaka v avtu na ulici in zakaj, ne dobi pravega in jasnega odgovora. Vsa ta zamolčana vprašanja, na katera si ne zna odgovoriti, pridejo na dan na podaljšku potovanja, saj Urban in Pina sama nadaljujeta pot po grših otokih, medtem ko se ostali vrnejo v Ljubljano. Pina daje v razmerju vse, celo sebe, Urban praviloma jemlje. Ko na ladji sprhni, preperi ali zgnije ena od desk, jo lahko zamenjaš za drugo, dokler ni cela ladja povsem nova, v razmerju pa se dogodkov, ki ga krhajo, ne da nadomestiti. Skozi celotno potovanje po Grčiji se med Pino in Urbana vriva še misel na prijatelja Timona, sodelavca dramatika, ki piše izjemna gledališka dela. In Timon je tisti, kateremu je posvečena biografija, ki jo Pina in Aleksandra, kolegici iz gledališča, predstavljata na literarnem dogodku na začetku romana.

Roman ima tudi družbeno politično ozadje, saj se dogaja v času, ko je še obstajala država Jugoslavija in v letih po spremembi politične usmeritve v Grčiji. Vanj avtorica prepričljivo umesti zgodbo iz ljubljanskega gledališkega sveta. Kako umirajo ladje je sublimno, estetsko in večplastno napisan roman, ki se s predhodnikom z naslovom Ivana pred morjem, ovenčanem s kresnikom, povezuje v literarni diptih. Veronika Simoniti, slovenska pisateljica, prevajalka in lektorica, je avtorica treh romanov (prvi roman je Kameno seme) in treh zbirk kratkih zgodb (Zasukane štorije, Hudičev jezik, Fugato: oblike bega). Njena pisava je jasna, kot so tudi zgodovinska ozadja, v katera umešča življenjske zgodbe psihološko prepričljivo izdelanih literarnih likov. Z vsako stranjo nam avtorica razkriva odgovore na vprašanja, ki se nam zastavljajo ob branju predhodnih poglavij. Spretno nas vodi skozi celotno zgodbo, vse dokler nam na koncu ne ponudi dramatičnega obrata, ki nas pripelje nazaj na začetek. In takrat (iz)vemo vse.

Črno-beli svet

Tomaža Miheliča širša javnost pozna kot vsestranskega medijskega ustvarjalca, novinarja, modnega agenta in nepozabno Marlenno iz skupine Sestre. A kdor je prebral njegov odmevni literarni prvenec 33, ve, da se pod bliščem estrade skriva pisec, ki je izjemno subtilen opazovalec človeških usod. Mihelič piše brez filtrov in olepšav – resnico, pa naj bo še tako kruta ali boleča, postavi pred bralca natanko takšno, kot je. Ne beži pred težkimi trenutki, ampak ostane ob njih. Vse to pa mu uspe ubesediti z izjemno toplino in brez kančka obsojanja.

Knjiga ni klasičen potopis, temveč globoko osebna, čustvena in družbenokritična izpoved o svetu, kjer so bivanjski pogoji neizprosno težki, a sta človeška toplina in preprosta življenjska radost neizmerni. Mihelič, ki je skupaj z lokalno skupnostjo in afriškim bratom Johnnyjem soustvaril navdihujoč humanitarni projekt Kimundo River Oasis, nam odpira vrata v naročje mame Afrike. Njegovo pisanje je iskreno, neposredno in polno spoštovanja do ljudi, ki jim z vsakim dejanjem vrača dostojanstvo. Pred nami se razpirajo usode tamkajšnjih domačinov, skozi katere avtor mojstrsko lušči univerzalne življenjske resnice in svoje uvide.

Črno-beli svet je pretresljivo, a hkrati izjemno svetlo branje, ki nas opominja, da različni svetovi, kulture in prepričanja ne smejo biti zidovi, ampak gradijo mostove. Je knjiga o brezpogojni, čisti ljubezni, ki presega geografske razdalje. Zaradi svoje globine in sporočilnosti je knjiga tudi izjemno dragocena sopotnica za učitelje in starše. Služi lahko kot odlična iztočnica za pogovore in projekte osnovnošolcev ter srednješolcev, saj skozi predstavitev drugačnega sveta odpira prostor za opolnomočenje naših otrok, krepitev empatije in sprejemanje raznolikosti.

Da gre za projekt z resnično veliko začetnico, dokazuje tudi avtorjeva odločitev, da celoten izkupiček od prodaje knjige nameni za šolanje, vodo in oskrbo lokalnih otrok. Knjiga vas bo predramila in navdihnila, da svet okoli sebe pogledate z drugačnimi očmi – toplo priporočam!

Asante sana Tomaž!

 

Nož v hrbet

Ko se osemindvajsetletnice Zoe, Stef in Jade odpravijo na letni dopust v divjino, imajo pred očmi čudovit pohod v naravi, oplemeniten s srečanji z živalmi in duhovnimi uvidi. Česar ne pričakujejo, je grd padec, zaradi katerega si Stef zvije gleženj. Jasno je, da poti več ne bo zmogla – toda kam naj se dekleta zatečejo v gozdu? Pred njimi se pojavi koča. Naj vstopijo in si povrnejo moči? Ali pa naj poslušajo voditeljico podcasta o ameriških serijskih morilcih, ki dobro ve, da v gozdu Bones Hollow preži nevarnost.

Dekleta vstopijo v kočo. Vendar pa se zdi, da njihova pričakovanja niso skladna. Je mogoče, da ima nekatera izmed njih informacije, ki jih ne deli? Se nevarnost skriva v koči? Ali pa je prava nevarnost prijateljstvo med neenakovrednimi členi?

Srhljivi roman, ki presega stroge meje žanra in si upa zastaviti vprašanje, koliko prijateljstvo sploh šteje, ko gre za preživetje.

Eliza Jabore (1991) je ameriška pisateljica, ki je večino svojega življenja preživela na poti. V zadnjih letih se je z družino ustalila v Iowi, kjer se je posvetila pisanju. Nož v hrbet je njen romaneskni prvenec.

Demon Copperhead

Roman Barbare Kingsolver je predrzna in zmagoslavna predelava Dickensovega Davida Copperfielda, umeščena v apalaško okrožje Lee. Avtorica z iskrivim, na momente komičnim, a globoko pretresljivim slogom prenese Dickensovo družbeno kritiko v sodobnost ter skozi oči mladega Demona izriše surovo fresko ameriškega socialnega dna.

Demonovo otroštvo zaznamuje neizprosna krutost in anomalije rejniškega sistema. Birokratsko zanemarjanje in izkoriščanje za delo ga zaznamujeta že zgodaj. Ko se skozi šport in risanje že zdi, da bo uspel, ga usodna poškodba kolena pahne v kremplje načrtno spodbujene opioidne krize. Pripoved se izjemno močno prepleta; od faktičnih zgodovinskih, družbenih in gospodarskih podatkov o sistemskem propadu regije, pa vse do globoke človekove ranljivosti, intimnega dojemanja lastnega telesa ter misli, in ranjenega pogleda na ljubezen.

Knjiga skozi vrsto presunljivih dogodkov v ospredje postavlja pomen vztrajnosti. Pokaže nam, da je za ponoven dvig včasih treba izkusiti dolgotrajno, načrtno medicinsko odvajanje od zasvojenosti. Preko stripov, ki postanejo njegov ventil za izražanje družbenih krivic, Demon počasi sestavlja svoje življenje v svojih podobah.

Barbara Kingsolver, rojena leta 1955 je ena najbolj cenjenih in vplivnih sodobnih ameriških pisateljic, pesnic ter aktivistk. Preden se je popolnoma posvetila književnosti, je diplomirala in magistrirala iz biologije ter ekologije, kar se močno pozna v njenem delu, saj se pogosto posveča temam družbene pravičnosti, okoljevarstva in človekovih pravic. Odrasla je v podeželskem Kentuckyju, danes pa živi na kmetiji v Virginiji  v osrčju regije Apalači, kamor je umestila roman Demon Copperhead. V svoji bogati karieri je napisala več kot deset uspešnih romanov (med najbolj znanimi je Poisonwood Bible), z uspešnico Demon Copperhead pa se je vpisala v zgodovino kot prva avtorica, ki je dvakrat prejela prestižno britansko Žensko nagrado za leposlovje, leta 2023 pa je za ta roman prejela še Pulitzerjevo nagrado za književnost.

Jezero izgubljenih deklet

Ko podcast o resničnih zločinih privabi pozornost nazaj k izginotju štirih študentk leta 1998, se Lindsey Fadley, sestra izginule Jessice, poda na osebno raziskavo lastne družinske zgodovine. Presenečena ugotovi, da je njena poslušna in na videz popolna sestra na univerzi živela skrivno življenje, ki je bilo dobro skrito vsem, še posebej njunim staršem.

Iz lokalnega jezera se začnejo dvigati trupla deklet, ki so se gibala v istih krogih kot Jessica. Lindsey nestrpno čaka na truplo svoje sestre, ki ga reševalci nikakor ne najdejo. Je mogoče, da je Jessica izginila še dlje, kot ostale? Ali pa so skrivnosti bližje, kot se zdi? Je policija svoje delo opravljala površno, ali pa so bili dokazi namerno pospravljeni v predal? Je mogoče, da so najhujše stvari storjene v imenu ljubezni? In ali je mogoče čemu tako izprijenemu sploh reči ljubezen?

Roman, ki poleg napetega branja ponuja tudi poglobljen psihološki vpogled v družinske in družbene dinamike in nevarnosti, ki prežijo na mlado žensko v na videz idiličnem okolju.

Katherine Greene je pisateljski psevdonim avtoric A. Meredith Walters in Claire C. Riley. Obe sta že oblikovali lastni literarni opus srhljivih zgodb in poročil o resničnih zločinih. Jezero izginulih deklet je njuna tretja izdana skupna knjiga.

Pixy

Pixy je kultno delo švedskega striparja Maxa Anderssona in spada med najbolj originalna dela stripovske literature. Izšlo je leta 1992 in bilo od takrat prevedeno v številne svetovne jezike. Zgodba se večinoma ovija okoli peripetij, ki jih Alka in njegov splavljeni otrok doživljata v naselju Zarodkovo. Tam živijo nesmrtni zarodki, ki jih oblast zalaga z mamili in orožjem, da v zameno živijo v enklavi, z visokimi zidovi ločeni od civiliziranega sveta, in ne povzročajo preglavic.  

V Ansderssonovem vesolju je vse mogoče – človeška telesa so zamenljiva in na prodaj kot obleke v vitrinah izložb, splavljeni zarodki pod pazduho nosijo bazuke in vas kličejo po telefonu, da jim preberete pravljico, denar iztreblja in prosjači, telesa se reciklirajo v svojo izboljšano verzijo in sama od sebe zamenjujejo postarane originale, najhujša droga je prihodnost, svet mrtvih pa kraj, kamor lahko (bolj ali manj enostavno) pridete z vlakom.  

Pixy je verjetno najbolj odbita stvar, ki jo boste kdaj brali, in ne bo vam žal. Zgodba je nenadkriljivo zabavna (črni humor se preveša v krvavega), dogajanje teče kot po maslu in dinamika je tako vznemirljiva, da boste strip brez dvoma prebrali na mah.  

Kljub popolni fikciji se nas dogodki in pojavi, ki jih avtor prikazuje, dotaknejo, saj v svojem bistvu še zdaleč niso privlečeni za lase in so – sploh če se zavedamo, da mineva že skoraj 35 let od prve izdaje – na nek čuden način strašljivo podobni naši današnji resničnosti… 

Zataknjeni v vezju

V letu 2056 je svet na vsakem koraku prežet z umetno inteligenco. Mesto je polno androidov, ki jih ljudje uporabljajo v različne namene. Razvile so se delavnice in izposojevalnice robotov družabnikov, ki jih je mogoče najeti za druženje, daljše obdobje, pomoč pri procesu žalovanja ali uresničitev fantazij. Ena takšnih delavnic se je oblikovala tudi izven Mesta. Tja so se zatekli vsi tisti, ki ne podpirajo oblasti in delovanja tamkajšnjega družbenega sistema. Skromno skupnost vodi sivolasa Vika, ki poleg izposoje androidov za preživetje tamkajšnjih prebivalcev, dela tehnološke eksperimente. Področje androidov je strogo nadzorovano s strani inšpektorjev na Uradu za praktično tehnologijo. Androidom je omejen in strogo določen dostop do informacij medmrežja.

Avtorica v izjemno aktualnem kratkem romanu v ospredje postavi dejstvo, da smo postali družba (pre)obilja infromacij. Te so lahko zlonamerne, zavajujoče, ideološke, šaljive. Ob tem se postavlja ključno vprašanje, kako jih filtrirati, omejevati ter v kolikšni meri umetni inteligenci dopustiti dostop do medmrežja. Roman presega žanr tehnološke distopije, saj do androidov samih ne zavzema izrazito negativnega ali pozitivnega stališča. Dotika se filozofske srži bivanja v prihodnosti. Kakšne sposobnosti bi androidi lahko imeli ostaja uganka. Morda nam bodo pomagali misliti in strukturirati obstoječe znanje, ali pa pričeli razmišljati namesto nas. Kot družba bomo primorani sprejeti mnoštvo konceptov, poti in pogledov, ki jih umetna inteligenca prinaša. Skozi mnoštvo zanimivih in zabavnih likov z različnimi vlogami spoznamo ustroj nekega sveta, ki se sicer zdi tuj, a hkrati zelo blizu. V razmislek, do kakšne mere smo se ljudje že “zataknili v vezja” in v kolikšni meri smo se pripravljeni izviti iz primeža žic, ki nas omejujejo.

Nika Nikolič je slovenska psihoterapevtka in pisateljica. Objavili so nekaj njenih kratkih zgodb. Dvakrat je zmagala na žanrskem literarnem natečaju Na meji nevidnega. Po romanesknem prvencu iz leta 2024 z naslovom Nekadilci brez otrok je to njen drugi roman.