skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Vedno znova

Vedno znova je likovno-pesniška zbirka, druga tovrstna, ki so jo izdali v Galeriji Prešernovih nagrajencev, in spaja umetnost dveh življenjskih prijateljev, poezijo Miroslava Košute z vzporednimi likovnimi podobami Karla Zelenka. Knjižna izdaja je nastala kot spremljajoča razstavi ob stoletnici rojstva Zelenka, svoja besedna vrata pa odpira z nedokončano pesmijo Košute svojemu prijatelju Karlu, v kateri zven prvih besede je: vedno znova.

Obema so skupni intimistični motivi človeka in njegove minljivosti, strahov, upanj, želja in spominov, posebno mesto zavzema tudi erotična ljubezen, ki je v zbirki zrcaljena tako skozi liriko kot skozi podobo. Oba sta močno izpovedna in v svoji umetnosti dostopna in odprta bralcu in gledalcu, ki ju nagovarjata z govorico univerzalnega čutenja sveta, ki je včasih veselo in včasih žalostno, kdaj zamišljeno in tu in tam tihotno, osamljeno, izgubljeno v spominih ali zasanjano. Skupno jima je tudi zavedanje in pričevanje, da svet ni vedno preprost in lahko človeka s svojo težo dušljivo hromi.

Akademski kipar, slikar in grafik Karel Zelenko (1925) je s svojimi ilustracijami že prej opremljal knjige, objavljal je tudi karikature v slovenskih časopisih. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1964, leta 2015 pa ga je predsednik države odlikoval s srebrnim redom za zasluge. Umetnostni zgodovinar in likovni kritik Zoran Kržišnik ga je označil za »umetnika izrazite individualnosti, nenavadne doslednosti v videnju in rokopisu, samohodca, ki govori sodobniku in bo govoril vsakemu rodu gledalcev.« Pogosto je upodabljal življenja malega človeka na robu – med njimi najdemo ulične umetnike, cirkusante in šeme, ki jih je obdelal družbenokritično ali ironično, najdemo pa v njegovih delih tudi prizore ljubezni.

Miroslav Košuta (1936-2026) je nagrado Prešernovega sklada prejel leta 2011. Njegovo delo so nagradili tudi z Rilkejevo in Levstikovo nagrado za življenjsko delo, zlatnikom poezije ter priznanji za prispevek k gledališkemu življenju na Tržaškem. Velik del svojega ustvarjanja je posvetil mlajšim bralcem, pisal je tudi radijske in gledališke igre, gledališke songe, epigrame in drame, kritike, eseje in radijske komentarje ter prevajal leposlovje iz italijanščine in španščine. Osrednje teme njegove poezije so Trst, Kras in ljubezen, v spominu pa nam bo ostal kot eden od ključnih varuhov slovenske besede v tržaškem prostoru.

Vedno znova je knjiga, ki oba umetnika v njunem delu in izkušnji, ki jo izpričujeta, predstavlja v ličnem in nežnem dopolnjujočem prepletu.

O čem ne govorimo

Priznana hrvaška novinarka, pisateljica in publicistka Slavenka Drakulić je med slovenskim bralci dobro znana in cenjena. V svojih knjigah se dotika spominov na življenje v nekdanji skupni državi, vojne, bolečine in žalosti žensk vpetih v vojne razmere, nasilja in različne medosebne odnose. V zbirki kratkih zgodb O čem ne govorimo so v ospredju ženske v zrelih letih, avtorica pa razgalja teme, o katerih neradi govorimo ali to počnemo z nelagodjem, s cmokom v grlu. V zbirki šestnajstih, večinoma prvoosebnih pripovedih, avtorica ganljivo, iskreno in s pridihom humorja, razkriva različne tegobe v času, ko se nas lotevajo bolezni in tudi strahovi; strah pred izgubo vozniškega dovoljenja in samostojnosti življenja, strah pred izgubo dolgoletnih prijateljev in osamljenostjo, strah pred izgubo osebnosti in dostojanstva. Zgodbe osvetljujejo stiske, ki jih povzroča krhanje medosebnih odnosov med dolgoletnima partnerjema in zavedanje, da ponavljamo napake staršev. Opisujejo ljubezni in zamujene priložnosti v poznih letih, oporoke in ne nazadnje tudi probleme odvečnih stvari, ki se nam z leti naberejo. Knjiga črpa iz izkušenj in nam odstira načine soočanja s težavami pri ohranjanju identitete, vitalnosti in družabnosti v starosti. Zavedanje in empatija, da s podobnimi težavami v poznih letih nismo sami, mehča stiske in opogumlja pogovor o njih. Avtorica zaključuje odkrite pripovedi z mislijo, da noče seštevati izgub, pač pa dobitke.

Kam si odšel, moj svet?

Ko vse izgine in ostaneš sam, kaj ostane? Je pogum tisti, ki nas vleče naprej, in kakšen vpliv ima upanje na nas?

V knjigi spremljamo protagonistko Anjo, ki se ji celoten svet in vse, kar pozna, spremeni čez noč. Anja je stara le pet let, a se mora soočiti s svetom, ki je ostal, ko je izginila njena družina in vse, kar je poznala in ji je bilo domače. Ko se trudi iskati svojo družino in preživeti, srečuje različne ljudi. Hitro spozna, da niso vsi ljudje dobronamerni. Vsak se spopada s svojim življenjem, tragedijo, ki se je zgodila, in ljudmi, ki so jih izgubili. Zaradi tega le redki ohranijo čut do sočloveka.

Knjiga Kam si odšel, moj svet? je več kot le pripoved o preživetju; v bralcu odpira vprašanja o obstoju in pomenu medsebojnih vezi.

Urban Klančnik je pisatelj, novinar in urednik, ki je svojo pisateljsko pot začel leta 2004 z romanom Kalius. Od takrat se je podal v različne žanre, vse od fantazijske komedije, zgodovinskega romana do družbeno angažirane proze. Leta 2022 je izdal roman Zavetišče: skozi reko Lethe, ki je od bralcev požel izjemen odziv. Piše tudi v angleškem jeziku, in sicer serijo Oko kače z naslovoma Darkworld in Lightworld.

Haaška priča

Avtor knjige Haaška priča, Nežad Avdić, je leta 1995 kot 17-letni mladenič po čudežu preživel genocid v Srebrenici.  Ob masovni likvidaciji ga krogle niso smrtno zadele, po zaporedju srečnih naključij se mu je po večdnevni nečloveški odisejadi uspelo rešiti na varno.

Knjiga je oblikovana v krajša poglavja, ki spominjajo na dnevniške zapise. V njih se izmenjujejo tri perspektive: Nedžada, njegove sestre in njegove matere. Kronološko se vrtijo v  obdobju pred vojno, ko se je kot deček še igral s prijatelji vseh narodnosti; med vojno, ko so se razmere zelo hitro in nepredvidljivo zaostrovale, ter obdobju po vojni, z vsemi psihološkimi posledicami te nepojmljive izkušnje.

Haaško sodišče je v tem pogledu bolj okvir kot osrednja točka, saj samo sojenje zavzema relativno malo prostora v knjigi.  Ključno vprašanje tukaj ni pravica, ampak pričanje: kako povedati nekaj, kar presega jezik, pri tem pa ne zdrsniti  v patos ali v distanco.

Avdić to rešuje z minimalizmom. Brez metafor in brez varoval nam izrisuje pripoved v realnem času, z realnimi podobami dogodkov. Najhujše stvari so zapisane skoraj mimogrede, brez poudarka. Najmočnejši del knjige ni nasilje samo, ampak njegova banalnost: Rutina smrti. Logistika. Čakanje. Naključje. To, da preživiš ali ne, ni odločitev. Ni posebna volja do življenja, niti telesna ali psihična pripravljenost. Je samo naključje, samo odklon v sicer točno načrtovanem zaporedju dogodkov.

Haaška priča od bralca ne zahteva nadpovprečne sposobnosti empatije, niti desenzibilizirane osebnosti. Ob enostavnem, berljvem slogu zahteva le zbranost.

In pripravljenost, da na koncu morda ostaneš brez zaključka.

 

Želim si te ob sebi

Jodi Picoult je v Sloveniji kar precej znana ameriška pisateljica. Bralce je do sedaj prevzela z romani Rojena iz tvojega življenja, Preprosta resnica ter Nori med. Dotika se aktualnih, perečih tem, ki so mnogokrat med ljudmi “prepovedane”, prave tabu teme. Je ena najuspešnejših in najbolj prevajanih ameriških pisateljic. Napisala je že 28 romanov, večina med njimi se je ob izidu uvrstila na prvo mesto lestvice najbolj priljubljenih knjig časopisa New York Times. Prevedeni so v več kot 30 jezikov in prodani v več kot 40 milijonih izvodov. Precej jih je služilo tudi kot podlaga za filmsko zgodbo.

V najnovejšem romanu, Želim si te ob sebi, najprej spoznamo Diano, mlado žensko, ki ima do potankosti načrtovano življenje. Kariera, pričakovanje zaroke, srečno in uspešno skupno življenje. S fantom Finnom, mladim kirurgom, se pripravljata na počitnice na Galapagosu, kjer Diana pričakuje romantično zaroko. V to urejeno življenje pa kot strela z neba trešči covid-19. Finn mora dežurati v bolnišnici, ona pa slabe volje odide sama na počitnice. Ko prispe na otok Isabelo, se svet zapre. Ujeta je v paradižu, ki postane kar naenkrat zapor. Tudi internetni signal ne deluje, Finnu zato pošilja razglednice s svojimi vtisi. Med prisilno ujetostjo v času in prostoru razmišlja o lastnih vrednotah. Na otoku spozna lokalnega kmetovalca in turističnega vodnika ter njegovo najstniško hči. Med njimi se spletejo močne vezi, skupaj rešujejo svoje težave in strahove. Vzcveti pravo prijateljstvo in celo ljubezen.

In nato pride do preobrata, kjer se mora Diana naučiti sprejemati nepredvidljivo. Njen svet se zamaje v temeljih …

Roman ima dodatno vrednost pri opisih izjemne pokrajine Galapagosa ter njenih avtohtonih rastlin in živali.

Najine erotične črtice

Črtice prikazujejo kratke izseke iz življenja pripovedovalke. Kot novopečena mamica se utaplja med kupi umazanega perila, vrtčevsko WhatsApp skupino za mamice, nedokončano prenovo stanovanja in študijem, ki ga nihče ne razume. V enačbi pa se znajde še njen mož, ki jo vsak dan vpraša preprosto (a ne zares) vprašanje – “A bova seksala?”

Čeprav je spolnost osrednja tema črtic, je slednja prikazana na celosten način, kot od drugih faktorjev v življenju odvisen fenomen, do katerega čahko čutimo navdušenje, ravnodušnost ali celo odpor. Ko se partnerja v zvezi znajdeta na različnih mestih tega spektra, je čas za intervencijo. Bolj kot igračke, čipkasto perilo in masaže pomaga pogovor – odkrit pogovor o tem, zakaj ženski ni do spolnosti. O tem, da jo vloga materinstva straši, da ima občutek, da razkraja njeno identiteto kot privlačno in spolno bitje. Da je breme preveliko, če sama ostane doma z otrokom, medtem ko njen mož igra beach volley. Slednji pa prav tako potrebuje prostor in možnost, da je razumljen in da ga žena ne spremeni v stereotip lenega pohotneža. Včasih je klic k telesnosti zgolj klic k intimi, po kateri hrepenita oba partnerja. Takšna iskrenost sicer lahko uniči erotiko, vendar krpa odnos. Preko procesa krpanja pa pripovedovalka iz seznama zakaj nočem seksati preide k pisanju seznama zakaj hočem seksati. Tudi ob dveh otrocih, spremenjenem telesu in vrtčevski WhatsApp skupini za mamice.

Ton Črtic je igriv in sproščen. Teme, ki sicer v družbi še vedno veljajo za tabu, so predstavljene na nemoralističen, a vseeno spoštljiv način. Natrpan urnik, zahteven odraščujoč otrok in vedno prisotni projekti prenove – najverjetneje gre za realnost, ki jo pozna večina mladih družin. Vendar pa se dosedaj slovenska literatura s spolnostjo v takšnih okoliščinah (z izjemo klišejev, da je “po poroki tega konec”). Najine erotične črtice so aktualen sodoben tekst, ki si upa stopiti tja, kamor drugi nočejo. Z naslavljanjem težav v spolnosti pripomore k njihovi normalizaciji in de-tabuizaciji, ki jo sodobna (slovenska) literatura (in družba) potrebuje.

Eva Ostrouška je magistrica sociologije kulture in študentka seksologije. Na družbenih omrežjih je uveljavljena pod imenom Eva Ostrokljun. Na svojih profilih odpira in vodi pogovore s spolnimi tematikami. Na portalu Beletrina Digital je mogoče prisluhniti njenemu pokastu Pod Odejo z Evo Ostrouško, kjer vodi sproščene, mestoma izzivalne dialoge o razmerjih in spolnosti. Najine erotične črtice je njeno prvo objavljeno literarno delo.

 

Črna pomlad

Kot pisatelj se je Henry Miller (1891-1980) rodil v Parizu, kamor je iz Amerike leta 1927 odpotoval za svojo takratno veliko ljubeznijo, prelepo plesalko June Mansfield, zaradi katere je zapustil prvo ženo Beatrice in svoje otroke, a je v tej ljubezenski navezi izvisel in pristal je v popolni bedi. Morda mu brez Anais Nin, s katero je ljubimkal (ona pa je ljubimkala tudi z June in ta trikotnik opisala v knjigi Henry in June) in ki ga je podpirala z denarjem svojega moža, nikoli ne bi uspelo. A mu je. Leta 1934 je pri pariški založbi Obelisk izšel njegov prvi roman Rakov povratnik, za njim pa je v svojem desetletnem pariškem obdobju napisal še roman Kozorogov povratnik in zbirko Črna pomlad (svoje ostale knjige je napisal v Ameriki, kamor se je vrnil leta 1940). S temi tremi deli je začel pisati obsežno in nenavadno avtobiografijo, v kateri elemente svojega življenja nadgrajuje z veličastno domišljijo in občasnimi levitvami v nadrealističnem slogu, bralci pa so ga vzljubili kot izjemnega pisatelja. Zaradi literarne obscenosti so izdaje njegovih del v Ameriki in Veliki Britaniji sprva sicer prepovedali.

Črna pomlad vsebuje deset različnih zapisov, v katerih spregovori o odraščanju na ulici in delu v očetovi krojačnici, se razpiše o užitkih praznjenja mehurja po pariških pisoarjih, procesih pisanja in likovnega ustvarjanja, ponekod mu sledimo v svet čiste literarne ekstatičnosti, porojene iz golega užitka in nuje pisanja, obojega hkrati. Trdoživ, piker in surovo hedonistični odnos, ki ga je gojil do življenja, je izhajal iz nezavidljivih življenjskih pogojev, iz katerih se, kakršen je bil, ni zmogel izviti, pa četudi se v svetu, ki ga je živel, ni dobro počutil. Ko opisuje samega sebe, se predstavi kot zmedenega, neskrbnega, nepremišljenega, pohotnega, obscenega, veseljaškega, vestnega, lažnivega, premišljenega in peklensko resnicoljubnega. »Človek sem, to se mi zdi povsem dovolj,« zapiše, »človek Boga in hudiča,« ki se oklepa sedanjosti in ne sodi o preteklosti kot tudi ne polaga upanja v prihodnost. Iz sveta okoli sebe, ki ga je doživljal kot jalovega, bednega in cenenega, polnega laži in prevar, je želel s strmoglavljanji v užitkarstvo iztisniti kar največ, od tod tudi njegova egocentričnost, polna žolčnega prezira, ki mu je zastrupljala kri, a si je, grenko melanholičen, vendarle želel izhoda do zvezd. V sledeh ga kljub vsej njegovi surovosti in zaklinjanju bonvivantstva namreč začutimo tudi kot iskalca smisla, le da zanj v svojem življenju ni našel dovolj močne oporne točke.

Črna pomlad nam približa vso Millerjevo pisateljsko veličino – njegovo pronicljivo, lucidno in metafikcijsko literarno specifičnost. S svojo živo, neposredno pisavo bralcu že takoj na začetku zapeljivo ujame pogled, mestoma pa ga spaja z divjim hipnotizirajočim pulzom, ki ponekod utripa kot pesem-izlivajoča-se-lava. O zbirki naj bi George Orwell zapisal, da vsebuje odlomke osupljivo dobre proze, s čimer se strinjamo, med svoja najboljša dela naj bi jo uvrščal tudi sam avtor. Odlično branje za neobčutljive, nesvetohlinske bralce.

 

Veliki nikoli več

Jakuta Alikavazovic (rojena 1979 v Parizu) je prevajalka in pisateljica, potomka priseljencev iz nekdanje Jugoslavije, bosansko-črnogorskih korenin. Za svoj prvi roman Corps volatils (2007) je prejela Goncourtevo nagrado za literarni prvenec. Veliki nikoli več, v izvirniku Au grand jamais, je avtoričin prvi roman, ki je preveden v slovenščino. Za svoja dela je prejela več nominacij za literarne nagrade, prevedena  so v številne svetovne jezike.

Veliki nikoli več je zahtevnejši avtobiografski in družbeni roman, prvoosebna pripoved hčere. Izhodišče zgodbe je odnos med materjo in hčero, natančneje izginotje matere skozi oči in spomine hčere. Hkrati je to tudi roman o priseljenstvu ter preplet številnih zgodb iz avtoričine preteklosti.

Zgodba se prostorsko osredotoča na pariško stanovanje, kjer je svoja zadnja leta, izolirana od zunanjega sveta, preživljala mati protagonistke. Avtorica časovno preskakuje poglavja svojega življenja, vseskozi pa se navezuje na simbolično izginotje svoje matere. Mati, nekoč obetavna, živahna pesnica, polna življenja, se sama odloči za postopno izginotje. Protagonistka odkriva materine upe in sanje, ko pride v novo deželo. Priseljensko izkušnjo ne vrednoti zgodovinsko niti politično, ampak jo dojema kot poskus prilagoditve na novo okolje, ki naj bi ponujalo večje in boljše možnosti v življenju. Vse pa je pogojeno z notranjo izbiro in doživljanjem posameznika.

Roman nas napelje k razmišljanju, kako dobro poznamo svojo mamo, svoje starše? Kdo so bili, kako je njihovo predhodno življenje začrtalo odnos do  otrok. Kako njihove odločitve zaznamujejo naslednje generacije, kako otroci lahko na koncu spoznajo, da svojih staršev sploh niso poznali.

 

Gospod Izraziti

Po prelepi in večkrat nagrajeni slikanici Izgubljena duša, prevedeni v več kot dvajset jezikov, je pričujoča ilustrirana knjiga rezultat ponovnega sodelovanja dveh plodovitih poljskih ustvarjalk: nobelovke Olge Tokarczuk in umetnice Joanne Concejo.

Joana Concejo je študirala umetnost v Poznanu. Medtem je v Franciji spoznala bodočega moža in se preselila v Pariz, kjer še danes živi in ustvarja. Njene ilustracije pobirajo najprestižnejše nagrade in krasijo številne otroške slikanice. Organizira tudi veliko delavnic ilustracije za odrasle.

Olga Tokarczuk kot pisateljica preizkuša številne izrazne forme – od krajših, zgoščenih romanesknih del (Popotovanje ljudi knjige) in kratkih zgodb (Izgubljena duša, Gospod Izraziti), pa do obsežnejših zgodovinskih romanov (Jakobove bukve). Igra se tudi s prozno formo in načinom pripovedovanja ter uvaja fragmentacijo pripovedi (Beguni, Pravek in drugi časi), ki je po njenem mnenju najučinkovitejša pri ubesedovanju sodobnega sveta, neobvladljivo razdrobljenega na številne koščke in elemente. Njena dela se odlikujejo po berljivem, obrtniško spretnem in v vseh pogledih privlačnem pisanju, ki ne kompenzira z vsebino in kvaliteto napisanega.

V Gospodu Izrazitem se loteva aktualne problematike, povezane s popularizacijo in dostopnostjo digitalnih tehnologij, ki je vsem na očeh in znotraj vseh družbenih slojev z uvedbo narcistične kulture selfija oziroma sebka, ustvarila (in še ustvarja) generacije, oropane bistvenega. Povsod navzoče podobe popolnih, pogosto “popravljenih” estradnikov postopoma pronicajo v intimo ter izkrivljajo okus in presojo sodobnega človeka. Natančna, dovršena ilustracija Joanne Concejo še dodatno ironizira odvisnost sodobnega človeka od dražljajev, ki jih prinaša neprestano vsrkavanje všečnih in pogosto puhlo banalnih vizualnih podob, ki nam jih servirajo premikajoči se zasloni. Scenarij je pravzaprav grozljiv: protagonist s fotografiranjem svojega obraza neizogibno izgublja svoj pravi izraz, z vsakim “škljocem” se njegova duša razkraja, oseba pa postaja le še “senca same sebe”.

Knjiga je poleg tega zanimiva še z vidika odnosa med besedilom in risbo. Joanna Concejo meni, da ilustracija ne sme biti “sužnja” pisani besedi, pač pa jo z uvajanjem novih idej in pomenov mora celo nadgrajevati. To ji je v Gospodu Izrazitem odlično uspelo, kajti velik del prebiranja zgodbe je prav opazovanje neštetih razglednic in slik protagonistovega življenja (aluzija na objave družbenih omrežij), subtilnih ilustracij, ki s posnemanjem resničnosti knjigi vdihujejo novo življenje.

Blagodejna zvezdica

Sirota Ada služi pri bogati vdovi. Ta ima lahkoživega sina, ki bi ga zaradi njegovega značaja prav rada oženila s poštenim in delovnim dekletom. Deklica zasluti namere svoje gospodarice in se odloči, da si bo poiskala drugo službo. Kot družabnica hudo bolnega fanta se znajde v družini, v kateri se mora  prilagoditi še trem odraslim moškim. Vsi štirje vsak po svoje skušajo vplivati na njo. Bolni sin in ostareli oče potrebujeta njeno pomoč, medtem ko se druga dva brata v njo zaljubita kar na prvi pogled. Ada pa skuša ostati stanovitna in se ne ozira niti na mater, ki ji ni preveč naklonjena.

Pavlina Pajk je avtorica, ki je objavljala v drugi polovici 19. stoletja. Skupaj z Luizo Pesjak velja za začetnico slovenskega ženskega pripovedništva, pisala pa je tudi poezijo. Zaradi pripovedi s socialno noto in moralno poanto jo imenujejo kar slovenska Charlote Brontë. Založba Dlan je leta 2023 začela izdajati njene povesti, do sedaj jih je izšlo štirinajst. Povesti niso zahtevne za razumevanje, za branje prav gotovo ne boste potrebovali 3-4 ure. Morda bo koga zmotil jezik, ki je ohranil značilnosti stoletja, v katerem je bilo delo napisano. Kdor je bral Jurčiča, tudi s Pavlino Pajk ne bi smel imeti težav. Za vse tiste, ki nimajo časa brati, ki jim je tisk predroben … In za vse tiste, ki trdijo, da so slovenski pisatelji zgolj žalostni in brezupni.