Uwe Timm, pisatelj z obsežnim knjižnim opusom za odrasle in mladino, dobitnik številnih nemških in mednarodnih literarnih nagrad, je pozornost širše javnosti pridobil z romanom Die Entdeckung der Currywurst (Odkritje karijeve klobase), ki v slovenski jezik žal še ni preveden, lahko pa v slovenščini beremo njegova romana Ikarija in Rdeče, mladinsko delo Dirkalni pujs Rudi Rilec, nagrajeni strip Škatla ter roman Opazovalec ptic, ki ga je izdal leta 2017, v katerem obravnava predvsem moralna vprašanja, vpeta v osrčje ljubezenskih afer, ki na preizkušnjo postavljajo tisto, kar nas v lastnem pogledu in v pogledu drugih najbolj definira – vrednote, za katere se zavzemamo in se jih trudimo živeti v partnerski skupnosti.
Osrednji pripovedovalec zgodbe je Eschenbach, nekdanji bogataš, ki doživi bankrot. Da bi ohranil oziroma najprej sploh ponovno našel svoj mir, se odloči – tudi zato, da zasluži nekaj malega za preživetje – za nekajmesečno nastanitev na naravovarstveno zaščitenem, pustem, nenaseljenem severnomorskem otoku Scharhörn, kjer mu delata družbo le veter in vreščanje ptic. Pristane na delo opazovalca ptic, o katerih zbira podatke in jih posreduje naprej. Tiho enoličnost njegovega tamkajšnjega življenja prekine napoved obiska Anne, nekdanje ljubimke, s katero sta se pred šestimi leti zapletla v vihravo ljubezensko afero, oba pa sta bila takrat istočasno tudi vsak v svoji že obstoječi partnerski zvezi, Anna je bila zavezana celo družini z otroki. Moralni predsodki, ki ob tem vzniknejo, Eschenbacha v njegovi čustveni in fizični želji po stiku z Anno niso ovirali, povsem drugače pa je bilo z njo, ki se v teh, kot jih je sama dojemala, sramotnih skrivnih srečanjih z njim ni počutila nič kaj udobno, saj so jo preganjali občutki krivde do zakonskega partnerja in občutki izdaje celotne ljubeče družine, ki sta jo ustvarila. Eschenbach jo je prepričeval, naj se preseli k njemu, jo pregovarjal in čustveno pritiskal navzven, Anna se je s svojimi principi in dvomi na eni strani ter trenutnimi željami (poželenjem) borila navznoter. Vsak poskus ločitve je zanju pomenil vedno vnovič le nov začetek. Do točke preloma, ki preobrne življenja vseh vpletenih.
Impresivno pri tem romanu je, da téme, ki praviloma dominirajo v t. i. ‘plažnih’ romanih, avtor obravnava na dokaj visokem literarnem nivoju, a brez tega, da bi se ob tem trudil biti vzvišeno literaren; ravno nasprotno: vsebina je nadvse življenjsko prikazana in z izstopajočimi vprašanji ni pretirano obremenjena, ta se pojavljajo predvsem kot razmišljanja v obliki spominov, ki naplavljajo. Preizkušnje, ki se porajajo v ljubezenskih razmerjih, v kakršnem se znajdeta Anna in Eschenbach, pa se oblikujejo v številna vprašanja, o katerih razmišlja Eschenbach tudi v okviru raziskave, ki mu je bila zaupana, a jo je zaradi specifičnih zadržkov prekinil. S katerimi notranjimi vzgibi se zaljubljamo? Od kod vznik nenadne s(i)le poželenja? Kaj strast sploh je? Kód je postavljena meja upravičenosti do predaje (čustvenim) naključjem in trenutkom? Se lahko želje z lastnim prepričevanjem spremenijo? V kakšni soodvisnosti se porajata spoštovanje in ljubezen? Kot kdo obstajamo kot partnerji in kako? V katerih vrzelih se naša ranljivosti srečuje z ranljivostjo drugih? Smo upravičeni do brezpogojne svobode? Lahko trapasta naključja prepoznamo pravočasno in jih ločimo od srečnih? Vendar (pametna) vprašanja ne vodijo vedno tudi do (pametnih) odgovorov, le-te oblikujemo vsak zase in v skladu z njimi nosimo tudi posledice. V največjih kompleksnostih, kolikor jih zmoremo opazovati v odmaknjeni refleksiji, pa v svoji zavesti slej kot prej obudimo najenostavnejše dejstvo, ki se v bivanjski razsežnosti odslikava kot najpreprostejša tavtološka resnica: (življenje) je, kar je. Če pa že vztrajamo na odgovorih, jih lahko, tovrstne, v najboljšem primeru ponudi le literatura. Odličen roman, ob katerem lahko bralec morda skomigne ob zaključku, kot si ga je avtor zamislil, ampak ta njegove vrednosti vseeno ne zamaje.
