Odrasli srednjih let (30–59 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Vse je mogoče

Vse je mogoče je zbirka devetih povezanih kratkih zgodb, ki bralca popelje v majhno mesto Amgash v ameriškem Illinoisu. V njem živijo ljudje z različnimi življenjskimi zgodbami, vendar jih povezujejo preteklost, družinske vezi, zamere, hrepenenja in občutek, da se njihovo življenje ni odvilo povsem tako, kot so pričakovali.

Strout svoje like opazuje z izjemno občutljivostjo in brez obsojanja. Njeni junaki niso popolni in njihova življenja niso vedno urejena ali srečna. Spopadajo se z osamljenostjo, družinskimi odnosi, ljubeznijo, izgubo, duševnimi stiskami, neizpolnjenimi pričakovanji in vprašanjem, kako živeti s svojo preteklostjo. Prav iz njihovih vsakdanjih, pogosto navidezno nepomembnih trenutkov pa pisateljica pred bralca naslika nekaj globoko človeškega.

Posebnost zbirke je njena povezanost z romanom Moje ime je Lucy Barton in ostalimi deli serije. Lucy, ki je iz Amgasha že zdavnaj odšla in si ustvarila življenje pisateljice v New Yorku, se pojavlja v več zgodbah, v eni pa nastopa tudi kot odrasla protagonistka. Kljub temu lahko Vse je mogoče beremo tudi kot samostojno delo. Posamezne zgodbe se med seboj prepletajo, liki iz ene zgodbe se lahko pojavijo v drugi, njihova življenja pa se počasi sestavljajo v širšo podobo skupnosti.

Strout je odlična opazovalka človeških odnosov. Njene zgodbe so kot diskretno prisluškovanje tujim življenjem – bralcu omogočijo pogled v misli, odnose in skrivnosti ljudi, ki jih sicer ne bi (s)poznali. Ob tem se ves čas poraja vprašanje, kako se naše predstave o drugih razlikujejo od resnice. Človek, ki se nam zdi srečen, morda skriva globoko bolečino; tisti, ki ga imamo za neuspešnega ali neprijetnega, pa lahko v sebi nosi presenetljivo nežnost.

Čeprav so nekatere zgodbe nenavadne in posamezni liki tudi neprizanesljivi drug do drugega, jih povezuje predvsem empatija. Stroutova pokaže, da za človekovim vedenjem pogosto skrivajo rane, strahovi in hrepenenja, ki jih drugi ne vidimo. Njena pripoved je tiha in zelo čustvena, brez velikih preobratov, a z močnim odmevom.

Vse je mogoče je knjiga o ljudeh, ki iščejo bližino, razumevanje in možnost novega začetka. O tem, kako nas oblikujejo družina, kraj, iz katerega prihajamo, in spomini, ki jih nosimo s seboj. Predvsem pa je knjiga o tem, da se tudi v najbolj zapletenih in bolečih življenjih prej kot slej pojavi možnost za spremembe.

Priporočam jo vsem, ki imajo radi subtilne psihološke portrete, večplastne medčloveške odnose in zgodbe, v katerih je največ skrito pod površjem.

Elizabeth Strout (1956) je ameriška pisateljica, znana po subtilnih in psihološko poglobljenih romanih o družinskih odnosih, osamljenosti, spominu in zapletenosti človeškega življenja. Za roman Olive Kitteridge je leta 2009 prejela Pulitzerjevo nagrado za književnost. V seriji knjig z Lucy Barton so naslednje knjige: Moje ime je Lucy Barton, Vse je mogoče, Oh, William!, Lucy by the Sea (trenutno še ni prevedena) in Vse mi povej.

Obračun pri slapu : primer višjega inšpektorja Ryana

Peti primer iz izjemno priljubljene serije o višjem inšpektorju Ryanu prinaša njegovo najbolj osebno in nevarno preizkušnjo doslej. Iz zapora namreč pobegne zloglasni serijski morilec Sekač, ki je pred leti umoril Ryanovo sestro in skoraj pokončal tudi njega, zdaj pa za tarčo izbere inšpektorjevo desno roko, kriminalistko Denise MacKenzie. Začne se srhljiva tekma s časom.

Poseben čar knjigi daje mogočna, mračna in slikovita kulisa angleške pokrajine Northumbrije. Divja narava okoli znamenitega slapa High Force postane skoraj samostojna književna oseba, ki s svojo nepredvidljivostjo še dodatno otežuje reševalno akcijo. Gre za klasični britanski proceduralni triler z močno osebno noto, kjer se preteklost in sedanjost prepleteta do samega razpleta. Knjiga je popolna izbira za ljubitelje hitrega tempa, inteligentnih zapletov in temačnega vzdušja.

Obračun pri slapu pa velja za enega najbolj napetih vrhuncev serije. Zgodba že od prve strani potegne v mrzlično dinamiko lova na človeka. Avtorica odlično stopnjuje psihološko napetost, saj bralec skupaj z Ryanovo ekipo dešifrira morilčeve uganke, medtem ko minute neizprosno tečejo.

L. J. Ross je avtorica mednarodnih uspešnic, najbolj znana po kriminalnih romanih o višjem inšpektorju Ryanu in trilerjih z dr. Gregoryjem, ki so bili prodani v več kot 5,5 milijona izvodih po vsem svetu. Kriminalke z višjim inšpektorjem Ryanom se dogajajo v slikoviti angleški pokrajini Northumbriji. V zbirki je izšlo 24 knjig, devet je prevedenih v slovenski jezik (Sveti otok, Smrt pod platano, Umori pri Heavenfieldu, Operacija angel, Obračun pri slapu, Niz smrti na dvorcu, Temno nebo, Sedem mostov in Puščavnikovo bivališče). Vsak primer ima svojo zaključeno zgodbo.

Črna vojska

Prežihov Voranc velja za enega od najbolj plodovitih domačih književnikov, ki je velik del svojega ustvarjanja namenil tudi opisovanju grozot, katere so utrpli vojaki za časa prve svetovne vojne. Novela Črna vojska ni neposredno postavljena na bojišče, ampak v avstro-ogrsko vojašnico, kjer skupina vojakov nestrpno pričakuje ukaze svojih nadrejenih. Med čakanjem na usodni trenutek, ko bodo morali zapustiti vojašnico in se odpraviti nazaj med blatne jarke soške fronte, se Voranc odmakne od opisovanja bitk in herojstev ter postreže s kompleksnim psihološkim portretom ljudi, ujetih v kolesje krvave zgodovine in vojnega opustošenja. Liki v Črni vojski niso neustrašni heroji, ki smrti drzno gledajo v oči, ampak preprosti ljudje različnih narodnosti in družbenih statusov; ti tudi ob prihodu spomladanskega sonca začutijo, da so zgolj nemočne lutke v primežu sistem, ki jih brezbrižno pošilja umret na fronto. Če je bil Doberdob čistokrvni epski vojni roman, je Črna vojska tiha in intimna refleksija posledic, ki jih na človeku pusti vojno uničenje.

Nekoč je bilo zlomljeno srce

Evangeline Fox je vse svoje življenje verjela v pravljice in v to, da ljubezen na koncu vedno zmaga. Ta prepričanja se ji podrejo, ko izve, da se bo moški, ki ga ljubi, poročil z njeno krušno sestro. V obupu, da bi rešila lastno zlomljeno srce in preprečila poroko, sklene dogovor s skrivnostno in nevarno Usodo – Princem src, ki v zameno zahteva tri poljube, podarjene po njegovi izbiri. Ko izpolni prvi del dogovora, Evangeline hitro spozna, kako tvegano je dolgovati nesmrtnemu bitju. Princ Src, ki mu je ime Jacks, namreč od nje želi veliko več, kot je sprva kazalo. Med njima se počasi razvname nekaj, kar se čedalje bolj upira definiciji navadnega dogovora, a njegovi nameni ostajajo skrivnostni vse do konca, zgodba pa lahko izteče bodisi v najlepšo pravljico bodisi v največjo tragedijo.
Razmerje med Evangeline in Jacksem je jedro knjige. Od začetka je polno napetosti, iger moči in nepredvidljivosti, kar bo najbolj nagovorilo bralce, ki jih posebej navdušuje t. i. enemies-to-lovers dinamika.
Stephanie Garber piše na način, ki spominja na temačno pravljico za odrasle. Njen slog pisanja je izjemno vizualen, skoraj čutno prenasičen z barvami, vonji in estetiko, ki spominja na klasične pravljice. Nekoč je bilo zlomljeno srce je lahkoten roman, z dobrimi preobrati in z odprtim koncem, ki bralca pusti v nestrpnem pričakovanju nadaljevanja. Napeto, čarobno in omamno branje za vse, ki še vedno verjamejo v magijo, a se ne bojijo njenih temnejših odtenkov.
Gre za prvi del trilogije, zato se zgodba na koncu ne zaokroži povsem. Priporočljivo za vse ljubitelje mladinske fantastike, privržence pravljičnih predelav ter vse, ki so uživali v seriji Caraval ali delih avtoric, kot sta Sarah j. Maas in Holly Black.

Puščavnikovo bivališče : primer višjega inšpektorja Ryana

Ko v starodavnem puščavnikovem bivališču ob gradu Warkworth v Northumbriji najdejo mrtvega starejšega moža, policija nima na voljo skoraj nobenega namiga o motivu za umor. Preiskavo prevzameta inšpektorja Denise MacKenzie in Frank Phillips, medtem ko je višji inšpektor Ryan tisoče kilometrov stran – v Italiji, na sledi človeku, ki mu je doslej vedno znova uspelo uiti roki pravice.

Nathan Armstrong je svetovno znan pisatelj kriminalk, obdan z denarjem, slavo in vplivnimi poznanstvi. Za popolno javno podobo uspešnega avtorja pa se skriva nevaren psihopat, ki ga Ryan že dolgo sumi več umorov. Tokrat ga je pripravljen zasledovati do konca, tudi če to pomeni, da bo moral primer reševati na tujih tleh in se spopasti z italijansko policijo.

Medtem se preiskava umora v Northumbriji zapleta. Na videz preprost primer postopoma razkriva nepričakovane povezave, Ryanova ekipa pa ugotavlja, da za mirno podobo zgodovinskega kraja tiči precej temnejša zgodba.

Ko se obe preiskavi približujeta nevarnemu razpletu, se poti policistov in osumljencev prepletejo v zgodbo o obsedenosti, maščevanju in iskanju pravice. V lovu za storilcem se bralec pomika od samotnega zgodovinskega bivališča v Northumbriji do slikovitih ulic in palač Firenc, kjer nič ni, kot se zdi.

Temno nebo : primer višjega inšpektorja Ryana

Pred tridesetimi leti se trije prijatelji odpravijo na skrivno kampiranje. Domov se vrneta le dva. Ko iz globin velikega rezervoarja Kielder v slikoviti pokrajini Northumbriji nepričakovano priplava truplo najstnika, se začne preiskava, ki bo odprla vrata v davno zamolčano preteklost. Zdi se, da je morilec svojo skrivnost uspešno varoval več desetletij – in zdaj je pripravljen storiti vse, da bi tako tudi ostalo.

Primer prevzame višji inšpektor Ryan, ki se po medenih tednih vrne naravnost v eno svojih najzahtevnejših preiskav. Toda težave ga ne čakajo le na terenu. V policijski upravi se pojavi stara nasprotnica, ki je odločena uničiti njegovo kariero, medtem je njegova ekipa pod vse večjim pritiskom.

Ko se število vprašanj in osumljencev povečuje, Ryan postopoma odkriva, da preteklost še zdaleč ni mrtva. Vsaka nova sled razkriva še eno skrivnost, vsak odgovor pa prinaša novo nevarnost.

Roman je napeto branje, v katerem avtorica z izrazitim občutkom za atmosfero in kančkom humorja prepleta policijsko preiskavo, osebne odnose in ščepec romantike.

Mačka in miš

Chris Carter v samostojnem psihološkem trilerju Mačka in miš zapusti svojega znamenitega detektiva Roberta Hunterja in bralcu ponudi napeto zgodbo o nasilju, maščevanju in identiteti. Samantha po obsodbi nasilnega moža verjame, da bo z novo identiteto končno zaživela svobodno življenje. Toda obljuba maščevanja, ki ji jo je mož izrekel pred odhodom v zapor, se začne uresničevati. Izbere si najbolj običajno ime, Mary Smith, in skuša ostati nevidna, vendar se njena preteklost vztrajno vrača in jo potiska v nevarno igro mačke z mišjo, kjer ni jasno, komu lahko zaupa in kaj je resnica.

Roman odlikujejo hitro stopnjevanje napetosti, kratka poglavja in učinkoviti preobrati, ki bralca vodijo skozi zgodbo skoraj brez predaha. Carter ostaja zvest svojemu prepoznavnemu slogu – raziskuje psihologijo nasilja, manipulacije in obsedenosti, pri tem pa gradi ozračje nenehne ogroženosti. Čeprav gre za samostojno delo, bo navdušilo predvsem ljubitelje psiholoških trilerjev in kriminalk, ki cenijo dinamično dogajanje, nepričakovane zasuke in visoko stopnjo napetosti vse do zadnjih strani.

Chris Carter je brazilsko-ameriški pisatelj kriminalk in trilerjev, najbolj znan po seriji romanov o detektivu Robertu Hunterju. Preden je postal pisatelj, je delal kot kriminalistični psiholog in sodeloval pri preiskavah nasilnih zločinov, kar se odraža v njegovih napetih in temačnih zgodbah. Njegove knjige slovijo po srhljivih zločinih, nepričakovanih preobratih in zelo napetem dogajanju.

Razširitev področja boja

Leta 1994 spisan roman slovitega francoskega pisatelja Michela Houellebecqua (rojen Michel Thomas) je prvi izmed del, ki so avtorja izstrelili med literarne zvezde. Michelovo nesrečno otroštvo (rodil se je na otoku La Réunion) z brezbrižnima staršema, ki sta se raje odpravila na potovanje po svetu, kot da bi skrbela za otroka, je globoko zaznamovalo njegovo duševno razpoloženje in osebnost. Celo življenje se je spopadal z vrsto apatične melanholije, ki se je ni mogel znebiti, pogosto je zdrsnil v depresivna stanja, nekajkrat končal celo v psihiatrični bolnišnici. Kot avtor trdi, je njegova literatura avtobiografska, saj “o čem drugem sploh ne bi znal pisati”. V pričujočem delu tako spremljamo od sveta pozabljenega človeka (vsaj pripovedovalec ima tak občutek, splošne zavrženosti namreč), ki mu vsakodnevno življenje predstavlja večno področje boja. Čeprav šteje šele 30 let in ima ugledno službo informatika, občuti ob pomanjkanju spolnega življenja nesluteno praznino eksistence in nesmisel vsega, hkrati pa dvomi celo v lastno pravico do obstoja. Slikovito nam prikaže neopažene stranske učinke na psiho ljudi v do absurdnosti s tekmovanjem in razvojem obsedenem modernem zahodnem svetu. Kasnejša Houellebecquova dela so bila predvsem v Franciji predmet številnih žgočih razprav, saj so nekateri v romanih Osnovni delci in Platforma prepoznavali elemente mizoginije in objektivizacije ženskega telesa.

Houellebecquovo pisanje kljub vsemu poseduje svojevrstno privlačnost, saj je nenavadno ter skrajno običajno hkrati, skoraj faktografsko ter hkrati polno bistroumnih (ne)smislov, celo humornih vložkov. Najbolj zasramovanim, skritim vidikom življenja avtor nastavlja ogledalo, v katerem se marsikdo ne želi uzreti. Houellebecque je glas pozabljenih, potrtih in skrušenih; z brutalno iskrenostjo nas sooča z občimi občutki nemoči, vnaprej izgubljenega boja ter bolečim pomanjkanjem bližine.

Kjer teče košuta

Sedemnajstletna gimnazijka pobegne od doma. Ne želi si običajnega, ukalupljenega vsakdana, ki ga mladim vsiljujeta šolski sistem in nerazumevanje s strani staršev. S štopanjem se postopoma premika po Sloveniji, nato pa sreča sošolko s paralelke, ki se s fantom odpravlja na oddih v hiško pri Gozdu Martuljku.

Devetnajstletni begunec iz Sirije potuje proti Avstriji. Na poti je izgubil dom, sestro in skoraj vse imetje. Kot mnogi drugi begunci poskuša z denarjem tihotapcem plačati za prečkanje meje, domačini se ga bojijo, policisti mu grozijo in ga lovijo. Edina svetla točka je begunec Adnan, s katerim se spoprijateljita.

Sprva bralci spremljamo pobega ločeno, nato se poti obeh protagonistov križata. Z odkrivanjem vse več informacij iz njunih življenj, se razkrijeta tudi njuni imeni. Kaj imata skupnega mlada, hiperaktivna Slovenka brez dlake na jeziku in fant, ki se oklepa spominov na sestro, ki so jo s prenatrpanega čolna v smrt potegnili morski valovi? Njuni razlogi za beg so tako zelo različni, govorita drugačen jezik, a vendar se med njima ustvari utripajoča vez. V odsevu drug drugega liki spoznajo tudi nov delček sebe.

Roman skozi paleto mladih z različnimi mišljenji in prepričanji razkriva kompleksnost begunske tematike tako za begunce, kot tudi za tiste, ki se z njimi srečajo. Kdo je poskrbel za približno 31550 beguncev, ki so v desetih letih umrli v Sredozemskem morju? Njihove podobe se sčasoma vse bolj zabrisujejo v srcih preživelih. Hkrati se avtorica poglobi v razrvanost beguncev, kjer se vrtinčijo spomini na življenje, sicer polno negotovosti in vojnih grozot, a s toplo prisotnostjo bližnjih. Njihova koža je zaradi vseh travmatičnih izkušenj postala trdo lubje, pod katerega je težko prodreti. A to ni nemogoče. Skozi občudovanja vredno naravo gozdov simbolno vznikne podoba košute, ki bratu omogoči dokončno slovo od sestre.

Maja B. Kranjc (1978) je pisateljica, pesnica, dramaturginja in klinična psihologinja. Roman je prejel nagrado Modra ptica. Po pesniškem prvencu Mreža na dlani in romanesknem prvencu Klopotec, je Kjer teče košuta njen drugi roman.

Zapornik

Glavna junakinja Brooke Sullivan se po smrti staršev skupaj z desetletnim sinom Joshem vrne v domači kraj. Kot medicinska sestra sprejme službo v strogo varovanem zaporu, čeprav ve, da je tam zaprt človek, povezan z njeno najtemnejšo preteklostjo – Shane Nelson, njen nekdanji srednješolski fant. Pred enajstimi leti je bila Brooke priča tragičnemu dogodku, v katerem so umrli trije najstniki, sama pa je preživela poskus umora. S svojim pričanjem je pomagala spraviti Shanea za rešetke, kjer prestaja dosmrtno kazen.

Ponovno srečanje s Shaneom v zaporu v Brooke prebudi spomine na usodno noč. Shane ves čas zatrjuje, da je nedolžen in da je bil za zločine odgovoren nekdo drug. Brooke je sprva prepričana, da ve, kaj se je zgodilo, vendar se začne ob soočanju s preteklostjo spraševati, ali so njeni spomini res popolni. Situacijo dodatno zaplete njeno ponovno srečanje s Timom, drugim preživelim iz usodne noči.

Zgodba se izmenično odvija v sedanjosti in preteklosti, zato bralec postopoma dobiva nove informacije o dogodkih, ki so Brooke za vedno zaznamovali. Avtorica s tem ustvarja občutek negotovosti in bralca ves čas sili v ponovno presojo likov in njihovih dejanj. Ko se pojavijo nova izginotja, dokazi in nepričakovani preobrati, postaja vse težje ugotoviti, kdo govori resnico in kdo nekaj skriva.

Avtorica tudi to zgodbo gradi predvsem na hitrem tempu, kratkih poglavjih in številnih preobratih. V ospredju niso toliko podrobni opisi zaporniškega okolja kot odnosi med liki, njihove skrivnosti ter vprašanje krivde in zaupanja. Brooke kot glavna junakinja sicer nosi zgodbo, vendar lahko njeno ravnanje mestoma deluje naivno. Pogosto se odzove zelo impulzivno, brez premisleka o posledicah svojih odločitev, kar je lahko za bralca nekoliko frustrirajoče in zmanjšuje prepričljivost njenega lika.

Zapornik je kljub temu predvsem napet, dinamičen in hitro berljiv psihološki triler, ki do konca ohranja napetost ter vprašanje, kdo je zares kriv in komu lahko verjamemo.