skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Ali smo bili to mi

Ali smo to bili mi je prva knjiga kratkih zgodb hrvaške pisateljice Luize Bouharaoue, ki je bila prevedena v pet jezikov, za slovenski prevod je poskrbela Selma Skenderović. Gre za generacijsko knjigo kratkih zgodb o mladih odraslih, le te vodi rdeča nit z istimi liki. Lucija, Dado, Danijel so glavne literarne osebe zbranih kratkih zgodb, ki jih oblikuje razpad nekdanje republike Jugoslavije, v negotovosti pa se je težko odkrivati, oblikovati in najti pravo ljubezen.

Zgodbe slonijo na temah ljubezenskih afer, iskanju služb, reševanju prijateljstva, virtualnih zmenkarijah, razpadu zvez, medvojnih pobojih, odhodih in selitvah … Vseskozi je v ozadju zgodb želja po ljubezni, strah izgube in tveganje neuspeha.

Luiza Bouharaoua (1985) je poleg pisateljevanja in prevajanja aktivna tudi na drugih področjih kulture. Ustanovila je nevladno organizacijo Scribonauti, ki skrbi za umetniške programe marginaliziranih skupin, kot so otroci in mladostniki v zavodih ter zapornike. V Zavodu za prestajanje kazni Požega od leta 2016 vodi bralni klub in delavnico pisanja.

Trenutno piše svoj prvi roman Kratka zgodovina modre in ureja priredbo scenarija Ali smo bili to mi, po katerem bo produkcijska hiša Wolfgang and Dolly posnela celovečerni film.

Včerajšnji svet : spomini Evropejca

Stefan Zweig (1881-1942) velja za enega najvidnejših literarnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja. Rodil se je v bogati judovski družini in finančna sredstva so mu omogočala, da se je celo življenje posvečal izključno literarni umetnosti, ki jo je pripeljal do neslutenih višav. Zweig se odlikuje z neponovljivim, elegantnim literarnim slogom in izredno tekočim ritmom pripovedovanja, ki nagovori slehernika. Med vojnama je Zweig postal najbolje prodajan nemško pišoči avtor, prevajali so ga po vsem svetu. Leta 1935 se je njegovo ime pojavilo na seznamu prepovedanih knjig, ob nacističnem prevzemu oblasti pa je bila velika večina njegovih knjig (zaradi judovskega izvora) uničena. Zweig je imigriral v London, nato pa v Brazilijo, kjer je leta 1942 iz obupa nad vojnimi grozotami skupaj s svojo ženo storil samomor. 

V obširni, a čudovito berljivi avtobiografiji Včerajšnji svet (izšla je šele posthumno) v kontekstu širšega evropskega političnega in literarnega dogajanja Zweig opisuje svoje življenje vse od otroštva v Habsburški monarhiji pa do kasnejših obdobij ustvarjanja v Avstriji, Angliji, Švici in Ameriki. Naslov izhaja iz Zweigove nostalgije po starem režimu, po urejeni in stabilni ureditvi Evrope devetnajstega stoletja, kakršno je poznal v mladosti, ko je monarhija s cesarjem Francem Jožefom na čelu doživljala poslednje trenutke veličastja pred svojim popolnim zatonom. Slikovitim opisom mirnega, a doživetij polnega vsakdanjika (tako drugačnega od dandanašnjega), ko – kot se izrazi – “se hitrost iz strojev še ni naselila v ljudi”, sledijo zapisi spominov na svet v času prve in druge svetovne vojne, ki ga spoznavamo predvsem skozi življenje in prisrčne odnose s številnimi umetniki, ki jih je Zweig nadvse cenil in s katerimi je tesno prijateljeval: Rilke, Strauss, Verlaine, Gorki idr. 

Čeprav naj bi šlo za avtobiografijo, Zweig – z izjemo najzgodnejših spominov in mladosti – piše predvsem o svojem ustvarjanju v kontekstu javnega dogajanja, politike, umetnosti ter drugih slavnih umetnikov, hkrati pa zamolči vsakršno podrobnost o svojem intimnem življenju. Tako recimo zgolj v enem stavku izvemo, da se je ločil in nato znova poročil, čeprav naj bi bilo njegovo ljubezensko življenje zelo pestro. Kljub temu je knjiga odlična izbira za vse, ki pogrešate stilsko dovršenost tekočih pripovedi ter življenje v nekih drugih, komaj stoletje oddaljenih, a popolnoma drugačnih časih.  

Vse živo, malo in veliko

James Herriot je leta 1937 kot sveže diplomiran veterinar iz Škotske dobil priložnost teoretično znanje preizkusiti v podeželski veterinarski ambulanti na severu Anglije. Prevzela ga je slikovita yorkshirska pokrajina, prijazno hribovska in hkrati tudi divje gorata, še bolj pa delo z živalmi, nepredvidljivo in pogosto težavno. Vendar so bile njegove preizkušnje in vsi dvomi o odločitvi za ta poklic vedno znova poplačani s hvaležnostjo za vse velike in male stvari.

Hitro se je vživel v gospodinjstvo svojega delodajalca, dobrodušnega Siegfrieda Farnona, ki s svojim muhastim razpoloženjem in nasprotujočimi nasveti, namenjenimi zbeganemu Jamesu, vzbudi marsikateri bralčev nasmešek. James je priča vsakodnevnim dramam med bratoma Farnon, ko Siegfriedova zagnana vnema in neusahljiva energija neizogibno trčita ob Tristanovo ležernost. Na terenu je v začetku težko stopil iz Siegfriedove sence, sprva nezaupljivi pa so ga kmetje kmalu vzeli za svojega. Hkrati s številnimi pacienti, kravami, konji in drugimi rejnimi živalmi ter hišnimi ljubljenčki, spoznava tudi raznolike značaje njihovih lastnikov. In seveda se zgodi tudi to, da med pisano množico tistih, katerih živali potrebujejo njegovo pomoč, sreča dekle, v katero se zaljubi.

Svoje  spomine na življenje mladega veterinarja je pričel zapisovati trideset let pozneje in vanje zajel prvi dve leti svojih veterinarskih izkušenj. Ob tem da je bil  iskreno predan svojemu poslanstvu, je jasno tudi to, da je bil vešč pripovedovalec. Iz njegovih zapisov humornih prigod veje ubrana šaljivost, hkrati pa se jih je lotil s tenkočutnostjo do pogosto trdega življenja tamkajšnjih ljudi. Branje bo všečno Jamesovim stanovskim kolegom, ki jih bo pritegnilo opisovanje tedanje prakse v zdravljenju domačih živali, prav tako tudi tistim, ki so uživali ob spremljanju televizijske serije in bodo lahko iskali vse vzporednice in razlike, predvsem pa je to branje za vse, ki imajo radi dobre zgodbe, in je s svojo obsežno formo kot nalašč za dolge zimske večere.

Sunek s sulico

V pesniški zbirki Sunek s sulico je doma pojemajoča svetloba, ki zažari v polnih barvah le še na trenutke in samo zato, da bi izostrila zavedanje o temi. Pesnik je na sledi modernistične tradicije z njenim svobodnim kombiniranjem besed in polsanjskimi, včasih asociativnimi podobami, ki najlepše zaživijo v ljubezenskih legah te poezije. Opravljajo pa izrazito lepotno funkcijo, ki je včasih v vlogi zatemnjevanja pomena, da bi ga lahko kasneje spet dešifrirala. To izzveneva kot zaganjanje v telo besede, ekstatično in sunkovito razdejanje njenega drobovja, da bi se doseglo golo bistvo, tisti nedoumljivi glas, ki si prisvoji pesnikovo grlo. Na trenutke se pesnik še občuti kot vezivo, ki lahko združi »svet v polovicah«, a to vse bolj dojema kot iluzijo. Prepoznava se v brezdomcu »na dolgi samotni poti k samoti«, ki ga »čuti z zaprtimi očmi« in mu jemlje nedolžnost »v popolni temi«. Tema je utelešena v vranu in krokarki, temnih bitjih v pesniku, ki kljuvata iz podzavesti v zavest kot teman spomin, ki onemogoča »preselitev v sublimno«. Sublimno pa za Kocbeka pomeni možnost sprejemanja in oddajanja kozmične energije, ki v preroških legah te poezije omogoča z jezikom – ognjem nagovoriti brate in sestre. V Krokarki označi svoj jezik z izrazom »moškost«, v Bobnih iz besed »brizga kri«, v Bratih in sestrah ga enači z ognjem, v Evridiki ga imenuje »nabiti jezik«, s čimer podaja njegovo energetsko moč, ki je značilna tudi za lege brez središča in padanje vase. Jezik je ogledalna slika lastnega jaza: »Večji in zrelejši je, bolj teman vrešči.« Ravno v temnih legah pa Kocbek vidi možnost izrekanja bistvenih reči, v njih prihaja do izraza lastna neponovljivost: »Mojih besed ne more nihče več izreči, ta noč je moja.« Biti v milosti besede je lahko strašno, saj grlo ni zmeraj pripravljeno nanje: »Oče, kaj naj naredim s pesmijo, ki me je začela / prehitevati?« Jezik je lahko v vlogi zavojevanja sveta, ta potrebuje kri, ki naostri »vreščečo sulico«. Pesniška beseda mora biti spontana in iracionalna, kajti »tvoja beseda ovene, ko jo misliš«. Vodi naj jo strast, razum mora zavreči kot balast. V pesmi Narcis pravi: »Razum je zid, bodalo, sulica, ki v tkivo se zažira«, saj se sulica, ki poskuša markirati svet in si prilastiti drugost, slej ko prej obrne proti pesniku samemu. Ne doseže »vnebovzetja«, ampak se zarine v njegovo drobovje, odvzame mu občutek »središča neznanskega gibanja« in sproži »ejakuliranje praznine«. »Breztežnost v gibanju« in dviganje v višino se menjujeta z občutkom tujstva »v lastnem grobu«, v katerem so vsi nagovori in vsa ljubljenja usmerjeni le še na samega sebe. Takrat pa je tudi najbolj v odnosu do svojih bitij teme, ki se jih da v visokem hipu premagati in s tem doseči vstajenje »med padanjem vase«. Pesniška zbirka Sunek s sulico preseneča z izrazito ambivalentnostjo upodobljenih stanj in tako daje vtis sprotnega použivanja telesa, ki izgoreva skozi lavo besed. Do izraza pa prihaja tudi zavedanje o ničnosti zemeljskih stvari, ki najbolj boleče izzveni v verzu: »Na mojem čelu vozovnica – nikamor!«

Nekaj je v vodi

Gre za napet psihološki triler, ki na trenutke deluje skoraj filmsko. Zgodba spremlja mladoporočenca, Erin in Marka, ki je pred odhodom na medene tedne v eksotične kraje izgubil službo. Sprva se zdi, da bosta prav na tem potovanju zasnovala nove cilje za prihodnost, ter ponovno okrepila in nadgradila svoj odnos, a idilično okolje kmalu prekine nepričakovano odkritje v morju. To sproži verigo odločitev, ki glavna protagonista potisne v svet laži, skrivnosti in vse bolj zapletenih moralnih kompromisov.

Roman ni prežet s klasičnimi detektivskimi zapleti, temveč temelji na psihološki napetosti. Bralec ves čas sluti, da se stvari ne bodo iztekle dobro, a kljub temu z zanimanjem spremlja, kako daleč sta glavna lika pripravljena iti, da bi zaščitila sebe, svojo zvezo in predstavo o varni prihodnosti.

Roman se bere izjemno tekoče in  postavlja v ospredje človekove vzgibe in odločitve v nevsakdanjih, mejnih situacijah. Prav zaradi tega deluje zgodba naravno, prepričljivo in čustveno učinkovito, saj bralca ves čas tiho sili k vprašanju, kako bi sam ravnal v podobnem položaju.

Catherine Steadman je britanska pisateljica in igralka, ki je pred literarnim prebojem ustvarila uspešno igralsko kariero, njeno igralsko in scenaristično ozadje pa se močno odraža tudi v načinu pisanja. Roman Nekaj je v vodi je njen prvi psihološki triler, ki je bil med bralci zelo opažen. Postal je uspešnica in se uvrstil na več prodajnih lestvic, s čimer je Steadmanovo uveljavil kot novo ime sodobnega psihološkega trilerja.

Smešne ljubezni

Smešne ljubezni je zbirka sedmih kratkih zgodb, ki jih je kultni češki pisatelj Milan Kundera izdal leta 1969.  

Gre za lahkotna, zasukov in presenečenj polna besedila, ki očarajo s prefinjeno komičnostjo in nepredvidenimi zapleti. Žalostne in tragične pripetljaje, ki neizogibno nastajajo v ljubezni, Kundera mojstrsko spreminja v humorja polne zgodbe, ki bralca prek natančno dodelanih psiholoških profilov junakov popeljejo v intimni svet doživljanja medosebnih odnosov. 

Že sam nastanek knjige je povezan z “željo po zabavi in razvedrilu” avtorja samega. Vsaka zgodba je svet zase – povezujejo jih zgolj obravnavane tematike (ljubezen, odnosi, (politična) satira), ki jih Kundera obravnava v vseh svojih delih in za katere je dejal, da ga tako navdušujejo in navdihujejo kot tudi omejujejo. A prav ta češki pisatelj, ki se je zaradi “protipartijskega” delovanja in težav z oblastjo leta 1975 preselil v Francijo, zmore iz vsakdanjih situacij in dogodkov, prehitro spregledanih ali zbanaliziranih, pričarati presenetljive pripovedi o ljubezni, življenju in odnosih nasploh. Njegov način pripovedovanja bralcu svet razkriva na povsem nov, zanimiv in – čeprav bo čez nekaj let že stoletnica njegovega rojstva – presenetljivo svež način. 

Večno aktualno branje, ki se dotakne vsakogar.

Mati Ivana Angelska

Jaroslav Iwaszkiewicz (1884-1980) velja za enega najpomembnejših sodobnih poljskih pisateljev, ki se je bralcem najbolj zapisal v spomin s svojimi kratkimi zgodbami in novelami, med katerimi je največ prahu dvignila Mati Ivana Angelska, ki je izšla leta 1946 v zbirki Nova ljubezen. V nasprotju z večino literarnih kolegov, ki so se v svojih delih neposredno posvečali refleksiji terorja pravkar končane druge svetovne vojne, je Iwaskiewicz z Mati Ivano Angelsko odpotoval v daljno preteklosti in s te “varne” časovne distance obravnaval aktualne problematike poljske družbe kot so morala, krivda in posameznikovo soočanje z obstojem čistega zla.

Novelo so navdihnili resnični dogodki iz leta 1633, ki so se pripetili v francoskem mestu Loudun; v bližnjem uršulinskem samostanu se je med redovnicami pojavilo več primerov domnevne obsedenosti s hudičem, vraževerno prebivalstvo in oportunistična cerkvena oblast na čelu z zloglasnim kardinalom Richelieujem pa je našla krivca v priljubljenem duhovniku Urbainu Grandieru, sicer kardinalovem velikem nasprotniku, ki je bil v odmevnem sodnem procesu obsojen na smrt na grmadi. Iwaszkiewicz je novelo prestavil iz Francije na rodno Poljsko in sicer v odmaknjeno mesto Ludinj na vzhodu države blizu Smolenska; tja nekega dne prispe idealistični jezuit Jožef Surin, da bi na zahtevo cerkve izpeljal proces izganjanja hudiča, ki naj bi obesedel redovnice na čelu s prednico matero Ivano Angelsko. Med bivanjemu v Ludinju se izkaže, da Surinova vera in volja nista tako močni kot se je sprva zdelo, saj se duhovnik razgali v vsej svoji ranljivosti, čustveni nestabilnosti (slednjo skuša zatreti s pogostim fizičnim samopoškodovanjem), erotični nepotešenosti in večnem strahu pred samoto.

Mati Ivana Angelska je psihološko kompleksna in z grozljivim vzdušjem zaznamovana novela, ki jo je moč razumeti kot pisateljevo subtilno analizo človekovega razumevanja zla in kritiko oblasti, ki je tokrat resda cerkvena, vendar s svojimi manipulativnimi prijemi in željo po kontroli spominja na oblast v vseh možnih oblikah. Novela je bila deležna tudi kultne filmske adaptacije v režiji Jerzyja Kawalerowicza, ki je ob izidu leta 1961 prejela posebno nagrado za režijo na Festivalu v Cannesu.

Najemnica

Freida McFadden bralce osvaja z vrsto napetih romanov, ki so že prevedeni v več kot 30 jezikov. Serija Hišna pomočnica je postregla z nizom treh romanov, sicer pa se večina njenih del bere samostojno. Tako tudi roman Najemnica. Osrednji lik je Blake Porter, uspešen mladenič s simpatično in prijazno zaročenko, ki ga podpira. A njegovo življenje se prične iz danes na jutri spreminjati na slabše. Spre se s sosedom in naenkrat izgubi službo, čeprav ve, da konkurenčnemu podjetju ni predal nobenih podatkov. V svoj dom sta s Kristo primorana sprejeti neznanko ali neznanca, saj ne hipoteke ne zmoreta več odplačevati. Po razgovorih s kandidati za najem sobe se odločita za Whitney, ki deluje kot prijazno in redoljubno dekle. A po njenem prihodu se Blakovo življenje še dodatno sesuje. Zdi se, da se je z Whitney njihova kuhinja spremenila v leglo mušic, da kali nočni mir in je nekako spravila svojo šminko na njegovo srajco, da sedaj Krista misli, da jo poleg vsega še vara. Blake postaja vse bolj sumničav in prične brskati po Whitneyini preteklosti. Je ona res to, za kar se izdaja? Ali pa mu bo brskanje še dodatno otežilo življenje. McFaddenova je pripravila nepričakovan preobrat, ki zgodbo začini do te mere, da je enostavno ne morete odložiti vse do zadnje strani.

Otroci so zakon

Mélanie se po ponesrečenem nastopu v eni od resničnostnih oddaj poroči z Brunom. Kmalu se jima rodita fantek Sammy, dve leti kasneje pa še deklica Kimmy. Neuresničena želja po slavi ter uspeh nekaterih drugih otroških kanalov na Youtubu, njuno mamo spodbudita k snemanju družinskih trenutkov. Po prvih objavljenih posnetkih njihov kanal Happy prosti čas začne spremljati vse več ljudi, kontaktirajo jih različna podjetja, preizkušajo brezplačne igrače in promovirajo izdelke glede na sklenjene pogodbe. Čeprav se zdi dogajanje zabavno, za otroka nenehno igranje vlog več ur dnevno postaja utrujajoče. Ko Kimmy nekega dne pri igri z drugimi otroki izgine, se Mélanie začne podirati svet.

Vzporedno spremljamo zgodbo mlade Clare, ki se po izgubi staršev pridruži kriminalistom pri iskanju šestletnice Kimmy. Primer jo vse bolj obseda, ko z analizo posnetkov odkriva temne plati najuspešnejšega francoskega družinskega kanala.

Inovativna forma poleg tekočega besedila vključuje obnove posnetkov ter poročila z zaslišanj. S svojo vsebino bralce udari brez prizanašanja. Razrešitev primera ni edini cilj, saj se ne izogne prikazu posledic nenehne izpostavljenosti kameram pri nekdanjih otroških zvezdnikih. Roman presega kriminalni žanr, saj v preiskovanje izginotja Kimmy vpelje družbenokritičen pogled na varljiva, idealizirana življenja mnogih otrok, ki so bili izpostavljeni javnosti. Resničnostni šovi so snemanje vsakdana približali množicam, ki z navdušenjem sanjajo o svojem trenutku slave. Ob istočasnem skokovitem razvoju tehnologije, lahko vsakdo ustvari svoj profil na množici različnih družbenih omrežij in nalaga posnetke, fotografije. Kdorkoli lahko poskuša najti pravi recept za uspeh. Delphine de Vigan se dotakne tudi zakona, ki sicer naslavlja omejitev otroškega dela, a obenem pušča sive lise, ki jih posamezniki spretno izkoriščajo. Provokativno branje (z izzivalnim naslovom in naslovnico) za vse, ki si drznejo pogledati v digitalni svet brez filtra.

Delphine de Vigan je leta 1996 rojena francoska pisateljica, ki je za svoja dela prejela številne literarne nagrade, po njenih romanih so posneli več filmov. V slovenski jezik imamo preveden še njen mladinski roman No in jaz.

 

Obžalovanje

Colleen Hoover je ameriška pisateljica, znana predvsem po romanih za mlade odrasle in odrasle bralce, ki pogosto združujejo elemente sodobne romantike, drame in psiholoških tem. Hoover je avtorica številnih najbolje prodajanih knjig, ki so bile prevedene v več jezikov, nekatere pa so tudi v postopku filmskih priredb. Njena najbolj znana romana sta Konča se z nama in Resnica o Verity.

V knjigi Obžalovanje (Regretting You) avtorica opisuje odnos med hčerko Claro in matero Morgan, ki se po tragični prometni nesreči, v kateri Clara izgubi očeta Chrisa in teto Jenny, Morgan pa moža in sestro, začne rahljati.

Morgan je že zelo zgodaj postala mama in da bi svoji družini zagotovila stabilnost, se je odpovedala lastnim sanjam. Clara pa nasprotuje njeni strogi vzgoji in si želi več svobode, zato je podporo pogosto poiskala pri teti. Po nesreči vsaka po svoje žalujeta za ljubljenima osebama, kar njuno, že tako napeto razmerje, popolnoma poruši.

Morgan in Jonah (sestrin partner) kmalu izvesta za mnogo skrivnosti, ki sta jih imela Chris in Jenny. Prisiljena sta se soočiti z bolečimi resnicami, zato postaneta drug drugemu v tolažbo. Clara pa v tem času doživi tudi prvo najstniško ljubezen, a se hkrati spopada z občutki krivde in žalosti. Meni, da še ni čas, da bi bila srečna, saj je prehitro po tragični izgubi.

Skozi zgodbo mati in hči spoznata, da ljubezen ni popolna, da ljudje delamo napake in da je odpuščanje ključno za čustveno okrevanje. Postopoma dosežeta notranji mir, kar jima omogoči, da ponovno zgradita svoj odnos in se zopet zbližata.

Roman je napisan z dveh perspektiv – materine in hčerkine, kar omogoča bolje razumevanje njunih čustev in pogledov na dogajanje. Zgodba je bila tudi filmsko uprizorjena.