skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Beli pes

Romain Gary (1914 – 1980), sicer rojen Litvanec, spada med najpomembnejše francoske književnike druge polovice 20. stoletja. Bil je izredno plodovit literat z žanrsko raznolikim opusom, ki se je v literarno zgodovino zapisal kot edini avtor, ki je dvakrat prejel prestižno, najpomembnejšo francosko literarno nagrado Goncourt.   

V romanu Beli pes se loteva vprašanj nasilja in rasne diskriminacije črncev v Ameriki leta 1968, ko so Novi svet pretresali številni rasni nemiri in politični preobrati. Zapisi so zelo osebni, saj avtor piše v prvi osebi, neposredno iz lastnih izkušenj. Njegova tedanja žena Jean Seberg se je aktivno udejstvovala v združenjih boja za državljanske pravice, zato je bila njuna hiša na Bevery Hillsu “prava dežurna služba dobrih duš”, kjer so se zbirali borci za pravice črncev.  

Nekega dne se pred njuno hišo pritepe velik nemški ovčar, ki ga sprejmeta v dobri veri, da gre za miroljubno, prijateljsko žival. A prav kmalu se izkaže, da je Batka, kot ga poimenujeta, v resnici t.i. “beli pes”, policijsko dresiran pes za napad na temnopolte ljudi. Psa pošljeta na prevzgojo, a naloga ni lahka, saj Batka ni več mlad. Peripetije, povezane s problematičnim “belim psom”, ki se ob vsakem temnopoltem človeku prelevi iz prijetnega družabnika v renčečega ubijalca, Gary preplete z razmišljanji o tedanji vseprisotnosti rasnega sovraštva, političnih in družbenih mehanizmih, ki ga spodbujajo in ohranjajo, ter možnost prevzgoje oz. preobrazbe tako ljudi kot (dresiranih) živali.

Po knjigi sta bila leta 1982 (režija Samuel Fuller) in 2022 (režija Anaïs Barbeau-Lavalette) posneta tudi filma.

Malteški sokol

Ameriški pisatelj Dashiell Hammet je poleg Jamesa M. Caina in Raymonda Chandlerja eden od botrov t.i. “hardboiled noir” kriminalke, ki je kraljevala v literaturi in na filmu v 40. in 50. letih minulega stolerja. Hammetovo najbolj znano delo je roman Malteški sokol, ki je bil sprva objavljen v več delih v priznani reviji za “harboiled” literaturo Black Mask, leta 1930 pa je izšel še v knjižni obliki. Roman je bralcu prvič predstavil lik ciničnega in neotesanega detektiva Sama Spada, ki navkljub spornim preiskovalnim metodam, vzkipljivemu karakterju in brezbrižnemu odnosu do ljudi vendarle uspe vedno ohraniti čuta za moralo in pravičnost. Zgodba romana je postavljena v San Francisco, kjer privlačna gospodična Wonderly najame Spada, da bi izsledil njeno mlajšo sestro, ki naj bi pobegnila s skrivnostnim moškim po imenu Floyd Thursby. Kar se sprva zdi kot povsem preprost primer pogrešane osebe, se kmalu spremeni v mrežo umorov, prevar in lova na skrivnostni (in domnevno neprecenljivi) kip malteškega sokola…

Malteški sokol je roman s posebnim načinom zunanjega tretjeosebnega pripovedovalca, ki strogo objektivno opisuje zgolj izgled likov in njihova dejanja, nikoli pa ne razkrije njihovih misli in občutenj.

Po knjigi sta bila posneta tudi dva filma, najbolj znan je iz leta 1941 v režiji Johna Hustona, kjer je detektiva Spada odigral Humphrey Bogart. 

Bellman & Black

Kaj je človek pripravljen storiti, da reši ljudi, ki jih ima rad?

Obstaja rek, da bomo za vsako storjeno slabo dejanje kaznovani. Glavni junak družbenega romana Bellman & Black, Will Bellman, v otroštvu ubije vrano. Sledi kazen, v Whittingfordu pa se zgodijo prezgodnje smrti njegovih prijateljev, sorodnikov, matere, sinov, mlajše hčere in žene.

Willova starejša hči Dora preživi po zaslugi očeta, ki sklene dogovor z neznancem Blackom. Ustanovita veleblagovnico z žalnimi dobrinami, čeprav se Will podrobnosti dogovora ne spominja. Išče solastnika, da bi izvedel, kaj ta v resnici želi. V tem času podjetje uspešno posluje in po desetih letih se Will zave, da je minilo deset zim, pri čemer zaradi dela mraza sploh ni občutil, s čimer avtorica spodbuja premislek o deloholizmu ter o tem, ali so materialne dobrine in poslovna kariera res največja prioriteta. Piše o oblikah žalovanja v viktorijanski Angliji, zato se postavlja vprašanje o smiselnosti zapravljanja velikih količin denarja za pogrebe.

Motivi za nastanek knjige so intervju s poslovnežem Christopherjem Ondaatjejem, spomin na strica ter resnične življenjske situacije z vranami. Literarni liki umirajo v času njihove prisotnosti. Mnogi se zaradi vraževerja in morebitne nesreče ustrašijo srečanja z vranami. Je strah realno upravičen ali pa gre zgolj za naključje?

Knjiga posredno sporoča, da drugim ne smemo povzročati zla, saj velja pregovor: »Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.«

Na lestvici New York Timesa je specialistka za francosko literaturo 20. stoletja in angleška pisateljica Diana Setterfield (1964) najbolje prodajana avtorica romanov Trinajsta zgodba in Bellman & Black. Njen tretji roman Nekoč je bila reka je izšel leta 2018. Veliko bere in pogosto razmišlja o branju. Zase pravi, da je najprej bralka in šele nato pisateljica.

Nikoli in nikdar

Denar ni samo udobje. Je varnost, neodvisnost, svobodna volja. Družina najstnice Erin vsega tega nima več. Preseliti so se morali v okoliš, ki je pritrditev socialni sliki v vseh osnovnih točkah; zanemarjenost, natrpanost, vandalizem. Skratka vse česar nihče ne mara, ampak se kar zgodi. Erin deli svojo sobo z mlajšo sestro. Najmlajša sestrica ima  svojo sobico, ampak le zato, ker je sobica tako majhna, da gre vanjo samo otroška posteljica. Bivanje v “ritni luknji” pomeni seveda tudi izgubo zasebnosti, kar je za Erin uničujoče. Jezna je na očeta, ki je “zamočil”. Nasedel je mantri novodobnega povzpetništva, ki se žal ni izšlo. In srečna družina se je spremenila v nesrečno družino z dolgovi. Socialno bedo doživlja tudi najstnik Thomas, čigar mati je pred možem alkoholikom pobegnila v varno hišo. S seboj je odpeljala samo hčerki, Thomas je ostal pri očetu. S humorjem in žal tudi s popivanjem sladi trpkost, ki je začinila njegovo odraščanje. In še en najstnik, Liam, ponazarja sliko bede odnosov, kjer odrasli niso vzgled, ampak cokla. Njegova družina je premožna, primanjkuje pa ji tista nežna povezanost, ki otroka oblikuje v dobrega človeka.

Zgodba se dogaja v Angliji. Opisani prizori popivanja, spolnih doživljajev, družinskih odnosov morda v našem okolju še ne veljajo za prevladujoče, so pa opozorilo.

Ujeta svoboda

Emily Dickinson je uvrščena v kanon svetovne književnosti, saj spada med najvplivnejše ameriške pesnice in se postavlja ob bok Waltu Withmanu ter Sylviji Plath. Napisala je okrog 1800 pesmi, za časa svojega življenja ni objavila nobene zbirke, objavila je le nekaj pesmi, ki jih lahko naštejemo na prste obeh rok. Vse niso bile objavljene z njenim imenom, temveč z različnimi psevdonimi.

Rodila se je leta 1830 v ameriškem mestu Amherst v premožno puritansko družino, njen oče je bil politik in odvetnik, imela je še dva sorojenca, brata Austina in sestro Lavinio (Vinnie), njen odnos z matero pa je bil odtujen, kljub temu je skrbela zanjo do smrti. V svojih dvajsetih se je distancirala iz družbenega življenja, hišo je redko zapuščala, obiskovala je le vrt ob hiši. Tudi k nedeljski maši ni več hodila, obiskovalce pa je sprejemala iz sosednje sobe. Z znanci in sorodniki se je raje dopisovala, ohranjenih je okrog 1000 pisem. Zaradi oblačenja bele obleke je dobila naziv “dama v belem”. Pri svojih 55-ih letih naj bi umrla zaradi odpovedi ledvic, po smrti je sestra Vinnie v njeni sobi odkrila rokopise.

Njena poezija je kratka, poduhovljena in izčiščena, posebnost pa so pomišljaji, ki so bili v prvih prevodih v slovenščino izpuščeni. V današnjem času bi lahko rekli, da jih uporablja toliko, kot če bi njene pesmi pisala umetna inteligenca. Največkrat je pisala v šest in osemzložnih jambskih verzih. Piše o naravi, minljivosti, večnosti, življenju, smrti, miru in vojni, ki je njeno življenje močno zaznamovala. Največ pesmi je napisala ravno v času ameriške državljanske vojne.

Zbirka Ujeta svoboda zajema poezijo Emily Dickinson v prevodu Tadeje Spruk, potem sledijo odlomki iz kratke biografije Bela dama, ki jo je napisal Chistian Bobin, na koncu pa sledi spremna beseda Tadeje Spruk z naslovom Ujeta svoboda Emily Dickinson. Izšla je ob 130. obletnici smrti Emily Dickinson in projekciji filma »A Quiet Passion« Terencea Daviesa (2016), v katerem se pojavi večina pesmi v izboru te knjige.

V slovenski jezik imamo prevedenih še nekaj njenih zbirk: Ta svet ni konec, Poezija 1: 1850-1861, Emily Dickinson in Ujeta svoboda.

 

A mi oprostiš?

Roman A mi oprostiš? pripoveduje zgodbo najstnice Elisse, ki se po materinem samomoru znajde v globoki čustveni stiski. Njena mati je bila čustveno neuravnovešena, pogosto izjemno nestabilna in ujeta v svoje notranje težave, zaradi katerih ni zmogla najti miru. Ko si vzame življenje v domači kopalnici, Eli za seboj pusti veliko praznino, bolečino in občutek krivde.

Svet, ki ga je Eli nekoč poznala, se ji sesuje, zato izgubi zaupanje v ljudi, v ljubezen in tudi sama vase. Slabo se razume z očetom in njegovo novo partnerico Iris, ki jo dojema kot vsiljivko. Zaradi notranje bolečine se vse bolj zapira vase, postaja samodestruktivna obenem pa si želi, da bi jo nekdo resnično razumel.

Edino pravo oporo najde v prijateljici Manon, ob kateri prvič po dolgem času začuti toplino, varnost in možnost, da bi znova zaupala življenju. Skozi njun odnos počasi spoznava, da ne more živeti le v preteklosti in da mora najprej odpustiti sebi.

Knjiga zelo realistično prikazuje žalovanje mladostnika po izgubi bližnje osebe ter občutke osamljenosti, jeze, strahu in negotovosti. Hkrati govori tudi o odpuščanju, sprejemanju bolečine in počasnem iskanju poti nazaj v življenje.

Majhen plašč : izbrane pesmi

Pričujoča zbirka pesmi je izšla leta 2024 kot ponatis in poklon ob 120. obletnici rojstva znamenitega pesnika in publicista Srečka Kosovela pri založbi Mladinska knjiga. Pesmi je izbral in spremno besedo napisal literarni zgodovinar, esejist, urednik dr. Matevž Kos. Poimenovana je po eni izmed Kosovelovih najbolj znanih pesmi Majhen plašč, ki je vključena v to zbirko. Poglavjem s pesmimi so za piko na i dodana tudi pisma Kosovelovi osebni prijateljici Fanici Obidovi ter znameniti pismi Kriza in Pismo, ki bralcu še dodatno približata njegovo razmišljanje in notranji svet. Kosovela je pesništvo spremljalo že od malih nog in čeravno je bilo njegovo ustvarjalno obdobje zelo kratko, je za seboj pustil ogromen pečat. S svojo skoraj sto let staro literarno dediščino ter mislimi o družbi in človeku nastavlja ogledalo in nagovarja bralca k razmisleku o svetu včeraj, danes in jutri. Kosovelovo pesništvo ima poleg kraškega tudi širši slovenski ali celo svetovni pomen, njegov pesniški opus je tako rekoč univerzalen.

Osiromašeni uran: roman o ljubezni

Pripovedovalec, moški nejasne starosti nekje med svojim tridesetim in štiridesetim letom, od očeta podeduje starejšo kmetijo na jugu Slovenije, koder je z njim tudi sam odraščal in kamor se vrne po razhodu z ženo Danajo, s katero imata skupnega otroka, hči z obolenjem na srcu, ki jo čaka operacija. Imata deljeno starševstvo, hči Klara je pri njem vsak drugi teden. Kmalu se mu v podeželski osami, v katero se je umaknil, pridruži še oslabel, gluh in na eno oko slep jahalni Konj. Tega je sosed prevzel v oskrbo, ko je pripovedovalčev oče odšel v bolnišnico, sedaj mu ga vrača. Poleg Konja v hlevu in Klare na tedenskih obiskih mu občasno družbo nudi še Beti, dekle prav tako nedoločenih let, ki zaradi omejenosti v razvoju med tednom prebiva v Zavodu. V njegovih spominih, v katerih obuja svoje samotno, odtujeno otroštvo ob hladno brezbrižnem očetu brez prisotne mame, tako namreč razberemo, spoznamo tudi Nino, s katero se je vzporedno ob svojem zakonu zapletel v intimno afero, in ki razočarana nad njim in čustveno iztrošena od njegove temne, zavajajoče, lažnive narave naveže stik z Danajo, s katero deli enako utrujajoča in begajoča občutja do njega, ki kot da mu ni mar za srca, ki jih tre svojim ‘ljubeznim’, a je vzrok temu morda res v zatrti kali otroštva, v odraslem življenju odraženi kot notranja pustost, sevajoča skozi njegove žalostne rjave oči, v katere se zaljubljajo ženske iz notranjih vzgibov odrešeništva. Pošasti, ki jih hrani v sebi že vse od ranih dni, mu vztrajno jemljejo moč vzdrževanja in negovanja odnosov ter vseskozi rušijo tudi njegovo notranjo stabilnost. Ne ve pravzaprav, kdo je, kot tudi ne zares, kdo bi želel biti ali postati. Konj, o katerem beremo, pa kot da je njegova zunanje odsevna žalostna (pris)podoba. V kratkih, odmerjenih stavkih pripovedovalcu sledimo v primežu ogromne dušeče praznine in spoznavamo, kot zapiše avtor, da nas nihče ne more potolažiti bolj, kot to lahko storimo le sami. Če lahko.

Tvorec romana Andrej Tomažin (1988) je predstavnik sodobne slovenske literature, ki s svojim načinom pisanja presega običajna pričakovanja bralca in ga vabi k večplastnemu branju svojih del. Z avtentično poetiko oblikuje subtilna tkiva intimnih svetov, prepričljivo izražena v atmosferskem vtisu, ki mu ga uspe odlično oblikovati. Priča tega je ta roman. Opozoril pa je pisatelj nase že s svojim prvencem Stramorjevi koraki (2014), ki je bil nominiran za nagrado Slovenskega knjižnega sejma, in z zbirko kratke proze Anonimna tehnologija (2018), s katero se je potegoval za nagrado Maruše Krese in kritiško sito. Izdal je tudi roman Črvi (2016) in pesniško zbirko Izhodišča (2018). Zagotovo avtor, vreden časa, ki ga namenimo branju njegovih del.

Ime rože : [po romanu Umberta Eca Ime rože]

Stripovsko priredbo knjige Ime rože pisatelja Umberta Eca je ilustriral italijanski stripar in ilustrator Milo Manara. Zgodba je postavljena v leto 1327 in sledi frančiškanskemu menihu Viljemu iz Baskervilla ter novincu Adsotu, ki prispeta v samostan na severu Italije, da bi razvozlala niz nenavadnih smrti. Poskušata razrešiti umore menihov, ki umirajo v nenavadnih okoliščinah. Pri svojem delu spoznata, da veliko vlogo pri vsem dogajanju igra samostanska knjižnica, ki je zasnovana skoraj kot labirint, v katerem se je lahko izgubiti.

Manarova priredba ohranja vsebinsko zahtevnost prvotnega romana, vendar jo v vizualnem smislu nekoliko poenostavi. Ilustracije so natančne in prepoznavne po elegantnem slogu. Poseben poudarek ilustrator s svojimi ilustracijami namenja vzdušju, temačnemu okolju samostana in občutku skrivnostnosti ter s tem ustvari napetost skozi celotno zgodbo. Stripovska oblika tako bralcu omogoča nekoliko lažji vstop v kompleksno zgodbo izvirnega dela.

Tudi tokrat prevajalec ostaja Srečko Fišer, ki je že leta 1984 prevedel knjigo Ime rože v slovenski jezik. Prevod ostaja zvest izvirniku, hkrati pa omogoča, da strip deluje kot samostojno delo.

Princesa nespečnosti in mavrična Nočnamora : somnambulna pravljica iz Zamonije

Roman Walterja Moersa je morda res roman, ki ga najdemo na mladinskih oddelkih knjižnic, vendar zgodba princese Dilije že po prvih straneh nagovori tudi odrasle bralce. Sploh tiste, ki se bojujejo z nespečnostjo. Princesa Insomnia seveda prihaja iz Zamonije, bralcem Moresa, znane fantazijske dežele. Že sam naslov nam namigne, kaj je glavna tegoba princese in skozi prva poglavja romana dodobra spoznamo njene načine bojevanja z nespečnostjo. Princesi je več ljudi skušalo pomagati z raznimi pripravki, vendar so bili žal vsi neuspešni. Dilija pa je svojo usodo sprejela kar se da pozitivno in iz tegob nespečnosti skušala potegniti le najboljše. Ko spoznamo Somračne pajkce, Ošabnice, Zelenega pajka, Mavrične izmisleke, Bolni planet in Mavrično Nočnomoro se kot bralci lahko prepustimo fantazijskim likom, jezikovnim premetankam in skovankam ter domišljiji princese, lahko pa se poigravamo z mislijo, da so morda take dogodivščine nekaj povsem normalnega za tiste, ki jih muči nespečnost. Princesa se ves čas tudi sama izprašuje, ali je morda nora ali ne?

Zgodba se začne razvijati, ko se nekega večera odpravi k počitku, v upanju, da jo bo izčrpanost pahnila v spanec. Ker je vedela, da spanec ne bo prišel zlahka, se je odločila, da bo svoje možgane zaposlila z razmišljanjem o ureditvi svojih sanj. Njene misli so švigale od vprašanj, kako naj sanje popiše, kako naj si jih zapomni pa vse do tega, kakšen smisel ima sploh spanje in izumljanje rešitev za nespečnost, ko pa bi bilo lahko vse mnogo hitreje rešeno, če bi spanje preprosto odpravili. Tok njenih misli o spanju oziroma nespanju prekine glasba oziroma mišljenje v obliki glasbe, kot jo je poimenovala sama. Medtem ko je pajka svojih misli prosila, da ji prinese spomine znanega napeva, in ko je zašepetala prve vrstice, je kar naenkrat v prsih občutila težko breme. Iz sebe ni mogla spraviti niti besedice, je pa pesem nadaljeval njen neznani glas. Močno se je prestrašila, saj ni mogla vstati, in ko je odprla oči, je v svojih prsih zagledala večbarven majhen gnom, ki je predrzno zrl vanjo. Gnom se Diliji predstavi kot njena Nočnamora, medtem pa princesa razmišlja le o tem, kako bi spet normalno vdihnila, saj jo je gnomova teža dušila do te mere, da je že izgubljala zavest in ob tem razmišljala, kako bo končno prišla do večnega spanca.

Ko se čudni stvor končno spravi z Dilijinih prsi, se ji predstavi in se začne razgledovati po njeni sobani. Dilija pa se začne spraševati, zakaj se ji vse skupaj zdi zelo resnično, če so to le sanje. Opal Havarius princeso sprva prestraši, a njena radovednost ji ne da miru, zato gnoma izprašuje razne stvari, ki bi ji pomagale razumeti, ali so vse skupaj sanje ali ne. Izkaže se, da je Opal prišel z namenom, da Dilijo spravi do točke blaznosti, ko bo končala svoje življenje. Natanko ji opiše korake pred dokončno izgubo razuma in v njej vzbudi zanimanje, ko omeni Amigdalo (del možganov, ki predeluje čustva, predvsem strah, tesnobo in agresijo). Tja namreč hočejo vsi, ki jih obišče Nočnamora, preden dokončno zblaznijo. Gnom in princesa se tako odpravita na pustolovščino v njene možgane, kjer doživita marsikaj zanimivega. Avtor bralca nenehno pušča v dvomih, ali jima bo uspelo priti na končni cilj ali ne, saj na njiju preti mnogo nevarnosti. Med potovanjem se med princeso in Opalom splete vez, ki bi jo lahko poimenovali tudi prijateljstvo, morda celo ljubezen.

Fantazijo, ki pušča domišljiji prosto pot in ponuja uteho ljudem, ki hodijo po tanki meji med blaznostjo in realnostjo zaradi različnih zdravstvenih stanj, še dodatno umesti pisateljev popripis.

Walter Moers z romanom Princesa nespečnosti in mavrična Nočnamora svojemu opusu tako doda še eno knjigo k seriji zamonijskih romanov in nas na svojstven način popelje v fantazijsko deželo možganov, ki jo v resnici pozna prav vsakdo od nas.