skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Elena ve

Protagonistko romana, Eleno, zgrbano gospo v krutem primežu Parkinsonove bolezni, bralec najprej spozna v vlogi amaterske detektivke, ki se poda iskati pomočnika za razreševanje hčerine smrti. Elena ne more sprejeti dejstva, da bi njena hči Rita, obsojajoča moralistka, naredila samomor. Preko Eleninega spominskega toka pa bralec kmalu uvidi, da v rokah ne drži plažne kriminalke, temveč resen in pomemben družbeni roman, ki v raziskovanju ženskega telesa in njegovega položaja v družbi z ničemer ne prizanaša.

Patriarhalne vloge ter prazne in lažne vrednote v sistemu, ki se za žensko ne zmeni zares, se nikjer ne izrazijo tako izrazito kot na področju materinstva, “sanjah vsake ženske”. Nobeno področje ni tako prežeto s patriarhalno mitologijo in slednja se nikjer drugje ni izkazala za tako uspešno pri novačenju žensk za njeno propagando. Toda kako je mogoče, da je breme materinstva naposled premagalo tudi Rito, ko pa ta ni imela svojih otrok?

Claudia Piñeiro (1960) je argentinska pisateljica, najbolj prepoznavna po kriminalnih in psiholoških romanih. V svojih delih se pogosto naveže na resna družbena vprašanja, pogosto piše o položaju žensk v družbi in družini. Njena dela so prejela že večje število priznanih nagrad, najbolj prestižna (mednarodna nagrada Booker) pa se ji je kot finalistki za roman Elena ve obetala leta 2022.

V deželi poslednjih stvari

Paul Auster je bil eden izmed najbolj prodornih ameriških pisateljev s konca 20. in začetka 21. stoletja. Za evropskega bralca nadvse berljiv, saj črpa prav iz filozofije in duhovnega sveta stare celine. V slovenščino je prevedena večina njegovega opusa, čeprav, po izposoji sodeč, ne sodi med tiste z največ bralskega zanimanja. A je zaradi preprostega sloga, kratkih stavkov in hitro berljive zgodbe branje težko odložiti.

V deželi poslednjih stvari, roman iz leta 1987, je zasnovan kot pismo Anne Blum svojemu neimenovanemu prijatelju. Anna se čez lužo odpravi iskat svojega brata novinarja, ki je v Ameriko odšel, da bi kot novinar poročal o tamkajšnjem dogajanju. O njem pa ni več ne duha ne sluha. Mesto, v katerem se na svoji odpravi znajde Anna, je najverjetneje New York, čeprav neposredno nikoli ni imenovano. Kar doživi naslovna junakinja, je nekaj, česar si najbrž niti v sanjah ni predstavljala. Mimogrede, med vrsticami se bralec lahko seznani z njeno preteklostjo, ki je bila varna in razkošna, dekle namreč prihaja  iz bogate družine. Na sledi svojemu bratu pa se znajde v svetu, ki ga ne pozna. Lakota je tako huda, da tudi bralca dobesedno iztiri in morda bodo opisi revščine in popolnega telesnega ter moralnega izničenja koga celo odvrnili od branja. Mrtvih ljudi, shiranih do kosti, se ne sme pokopavati, mrtvi morajo služiti drugim namenom. Toda Anna ohranja voljo, prilagodi se razmeram, skuša ostati čim manj opazna in se pretolči naprej. Ne le sama, ampak tudi z ljudmi, ki ji po naključju prekrižajo pot. Ji bo uspelo?

Prenatrpanost velemest je posledica revščine na podeželju, ki ljudi manično vleče v obljubljeni raj, ta pa se izkaže še za hujšo nesrečo, iz katere ni nobenega izhoda več. Nobena vlada ne stori nič, da bi se kaj izboljšalo, iz nemogočih razmer skuša le zase ustvariti najboljše in se izvleči brez posledic. Kot da se res ne bi dalo narediti ničesar. Anna Blum pa ni takšnega mnenja. Dokler je le mogoče najti vsaj trohico rešitve, upanje ne ugasne. Paul Auster ponuja rešitev, ki je na videz sicer nemogoča, a edina pravilna.

 

Caracol Beach

Kubanski pisatelj, esejist in novinar Eliseo Alberto (1951-2011) je v domovini veljal za političnega in literarnega “odpadnika”, ki se je bralcem najbolj vtisnil v spomin z romanom Poročilo zoper mene samega, v katerem je neposredno kritiziral režim Fidela Castra in posledično zadnja leta svojega življenja preživel kot izseljenec v Mehiki. Večina njegovih del je postavljena na Kubo in s tega vidika roman Caracol Beach predstavlja posebnost, saj je dogajalni prostor manjše letovišče na Floridi, ki je zaznamovano z močno družbeno razslojenostjo, rasizmom, nasiljem in korupcijo.

Roman se odvije v roku ene vroče junijske noči leta 1994. Osrednji lik je Beto Milan, nekdanji kubanski vojak, ki opravlja delo nočnega čuvaja v razkosevalnici avtomobilov, kjer tudi živi v zanemarjeni prikolici. Vsako noč ga preganjajo mučni spomini na grozote, katerim je bil priča za časa angolske gverilske vojne, prav tako pa nanj na vsakem koraku preži grozljiva halucinacija v podobi bengalskega tigra. Beto, ki sicer že vrsto let sanjari o samomoru, se neke noči odloči ugrabiti maturantko Lauro v upanju, da se mu bo ta uprla in ga ustrelila, pri tem pa si na glavo nakoplje njena najboljša prijatelja ter utrujenega policijskega načelnika Sama Ramosa, s katerim je Beto nekoč služil vojsko. V kaotično dogajanje v Caracol Beachu pa se vmeša še Ramosov transvestitski sin Mandy, ki bi rad zgladil odnos z odtujenim očetom…

Caracol Beach je kompleksen mozaični roman, ki skozi prepletanja usod različnih likov ustvarja enako ganljiv kot tudi zastrašujoč blodnjak sveta, ki venomer tiči med resničnostnjo in blodnjo oz. razsodnostjo in norostjo.

Človek živali in žival človeku v sodobni slovanski poeziji

Antologija Človek živali in žival človeku v sodobni slovanski poeziji prinaša tematsko zaokrožen izbor sodobne slovanske lirike, ki v središče postavlja odnos med človekom in živaljo. Gre za dvojezično zasnovano antologijo (izvirniki in slovenski prevodi), ki ni zgolj literarni izbor, temveč tudi pedagoški in raziskovalni projekt. Nastala je v okviru projekta Evropske noči raziskovalcev na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, pri njenem nastajanju pa so sodelovali tako uveljavljeni prevajalci kot tudi študentke in študenti različnih slavističnih smeri, antolgijo pa dopolnjujejo ilustracije dijakinj in dijakov Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana.

Antologija združuje pesnice in pesnike iz različnih slovanskih literarnih tradicij, kar omogoča vpogled v raznolikost poetik in kultur. V njej so predstavljene bolgarske, češke, hrvaške, makedonske, poljske, slovaške, srbske in ukrajinske pesmi. Kljub razlikam pa pesmi povezuje skupna občutljivost za krhkost meje med človekom in živaljo in za etična vprašanja tega odnosa.

Tematsko jedro antologije je razmislek o odnosu med človeškim in živalskim. V nekaterih pesmih se žival pojavlja kot simbol nagonskega, potlačenega ali prvinskega v človeku, drugje kot žrtev civilizacijskih procesov, spet drugje kot bitje, ki presega človeško perspektivo in odpira možnost drugačnega bivanja. Pesmi tako odpirajo vprašanja, ki so v ospredju ekokritike in animalističnih študij: ali je človek res ontološko ločen od živali, kako se oblikuje etični odnos do nečloveškega in kako literatura razkraja tradicionalni antropocentrizem. Žival v teh pesmih ni več zgolj simbol ali metafora, temveč pogosto postane enakovreden subjekt ali celo ogledalo človekove eksistence. V času ekoloških kriz in razprav o pravicah živali je antologija izrazito aktualna. Pesmi v njej opozarjajo, da odnos do živali ni zgolj biološko ali etološko vprašanje, temveč globoko kulturno, filozofsko in tudi politično vprašanje.

Pokončna : življenje na prelomu zgodovine

Lea Ypi na družbenih omrežjih zasledi fotografijo starih staršev iz Cortine d’Ampezzo v italijanskih Alpah, kjer počivata na ležalnikih, zadaj na zidu pa so prislonjene smuči. Zraven objave piše, da gre za leto 1941. Torej je to čas vojne. Najprej ji na misel pride vprašanje, kako sta lahko tja odšla med vojno, potem se spomni babičinih pripovedi, da je bil to njen najsrečnejši čas. A že kmalu po objavi se pod fotografijo začno nabirati komentarji. Ti so zelo različni, tudi obtožujoči, Leo pa spodbudijo, da začne babičino življenje raziskovati tudi v zgodovinskih, političnih, vojaških in drugih arhivih. Nabere se ji več kot tisoč strani podatkov, s katerimi skuša dopolniti pripovedi babice Leman. Predvsem pa jo želi obraniti pred obrekovanji, neresnicami in ji povrniti dostojanstvo, ki ji je tako veliko pomenilo. Življenje obeh družin, katerih potomka je Lea Ypi, je bilo prepredeno s politiko, gospodarstvom, vladanjem v različnih državah, ki so nastajale ali izginevale v času prve polovice 20. stoletja. Po nastanku Albanije, v kateri je prevladala komunistična stranka, življenje za stara starša ni bilo prijetno. Dedek je bil obtožen sodelovanja z Američani in Angleži, zaprt in obsojen na prisilno delo, babico pa je nadzorovala tajna služba Sigurimi, saj je imela grško državljanstvo. Kljub temu je Leman preživela z visoko dvignjeno glavo, saj ni storila ničesar napačnega, kot je večkrat poudarila ob pripovedovanju o svojem življenju in različnih dogodkih. Pri življenju pa jo je v teh zgodovinsko viharnih časih ohranjala tudi skrb za otroka, sina, ki je postal Lein oče.

Lea Ypi piše s perspektive vnukinje in išče sledi, ki bi razjasnile vpliv političnih odločitev na življenja svojih prednikov. Hkrati nam ponudi zgodbo izjemne družinske povezanosti, tudi navezanosti na pripovedi o preteklih dogodkih, srečanjih, znanstvih in prijateljstvih, ki jo prekinjajo zapisniki preiskovalcev in ovaduhov.

Lea Ypi se je rodila 8. septembra 1979 v Tirani v Albaniji. Je politična teoretičarka, filozofinja in profesorica politologije. V slovenščini lahko beremo tudi njeno knjigo Svobodna. S tretjo knjigo, ki jo bomo lahko kmalu brali, pa bo zaokrožila pisanje o svoji družini.

Skupinski portret z očetom : Viktor Blažič, publicist in disident

Jasna Blažič — muzikologinja in profesorica angleškega jezika s književnostjo, dolgoletna predavateljica zgodovine glasbe, se v slovenski literarni prostor vpisuje s prepoznavnim, globoko ponotranjenim glasom.

Do sedaj izšlo: Smrt in angel, Eksil, Angeli in volkovi ter Izvir.

Če je bil Izvir posvečen mamini strani družine, je njen najnovejši roman Skupinski portret z očetom posvečen očetovi strani družine.

Roman je veličasten, ljubeč in hkrati boleče iskren poklon očetu Viktorju Blažiču — humanistu, novinarju, esejistu in enem najbolj prepoznavnih slovenskih disidentov.

To ni branje za pobeg pred resničnostjo, Skupinski portret z očetom je soočenje z njenim jedrom.

Avtorica nas popelje v zakulisje »svinčenih let« druge polovice 20. stoletja skozi prizmo osebne družinske usode.

Jasna je kot mlado dekle doživela aretacijo očeta zaradi objavljenega eseja »Ustvarjanje je svoboda«. Sledil je proces, zaporna kazen, družbeno izobčenje in nepopravljiv strah, ki je zarezal v družinsko tkivo. Temu pretresu sta sledila še dva. Ločitev staršev in izguba brata.

Spomini na ta čas bi lahko bili v stilu črne kronike ali zagrenjenega opisa krivic. Vendar daleč od tega.

Skupinski portret z očetom je soočenje globoke odtujenosti, ki jo prinašajo režimi in izgube, z milino odpuščanja in spuščanja, ki se rojeva iz bolečine spominov. Iz zapisa veje lepota neuničljive ljubezni, veznega tkiva in povezanosti Jasne in očeta Viktorja, ki doseže vrhunec z očetovim slovesom.

Če je babica Ivana zdravila s hrano in zelišči, Jasna Blažič zdravi s pisano besedo. Ta zapis je več kot poklon očetu in več kot celjenje družinske travme. Avtorica nas s svojim edinstvenim slogom nevsiljivo povabi v proces samospoznavanja in soočanja z lastnimi sencami. Bralec po zadnji strani ne bo čutil teže preteklosti, temveč nenavadno lahkotnost. Preplavil vas bo občutek katarze, kakršnega doživimo le ob vrhunski literaturi, ki rane preobrazi v svetlobo. Vse se izteče z mogočnim, osvobajajočim šepetom: Leti, orel.

Presunljivo. Zdravilno. Estetsko dovršeno in lepo. Moj poklon.

 

PS: Oče in hči sta si poleg pisanja, delila tudi ljubezen do glasbe. Za uvod v predstavitev knjige je Jasna Blažič izbrala Preludij v h-molu (Bach/Siloti) v izvedbi Grigorija Sokolova (https://www.youtube.com/watch?v=vXbBOWlkR9g), ki deluje kot hipnotičen, neskončen tok misli, ki poslušalca prisili v globoko introspekcijo in umiritev.

Vsiljivka

Vsiljivka je še en napet psihološki triler izpod peresa mednarodno priznane ameriške pisateljice Freide McFadden, ki je osvojila svet z uspešnico Hišna pomočnica. Dogajanje pričujočega trilerja je postavljeno v razpadajočo kočo sredi divjine, v kateri živi travmatizirana Casey, nekdanja učiteljica, ki se je iz neznanih razlogov odločila za življenje samotarke, njen edini stik s svetom pa predstavljata čudaški najemodajalec Rudy in navidez ustrežljivi sosed Lee. Skozi poglavja je razkrito, da Casey preganja težavna preteklost najstnice, ki odrašča v razbiti družini in je vsakodnevno podvržena čustvenim in fizičnim zlorabam, njena edina želja pa je, da bi uspela najti očeta, ki jo je zapustil. Casey, ki se v divjini skriva pred svetom, ki jo je razočaral, nekega dne pred oknom koče najde zanemarjeno deklico, oblito s krvjo, v desnici pa k sebi stiska nož, katerega noče izpustiti. Ko jo povabi v notranjost koče in skuša ugotoviti, kaj se je zgodilo z nesrečno deklico, se ta zavije v molk, tekom noči pa je kmalu razkrita grozljiva skrivnost, ki bo Casey približala resnici o lastnem življenju, hkrati pa jo soočila z možnostjo, da morebiti jutra sploh ne bo dočakala…

Gilgi, ena od nas

Gilgi, v času Weimarske republike živeča ambiciozna in vitalna dvajsetletnica, verjame, da jo bosta trdo delo in disciplina osvobodila potrebe po podreditvi moškemu in zakonskemu življenju. V strogem urniku vsakdana, ki si ga kroji sama, ves čas porabi za izboljševanje veščin, ki ji bodo koristile na trgu zaposlitve in ji omogočile gotovo in finančno stabilno prihodnost.

Lik, ki na prvi pogled zgleda kot poster-child feminističnega boja, pa se kmalu sooči z nebinarno kompleksnostjo življenja, ko se na smrt zaljubi v Martina, starejšega bohema, ki v služenju denarja in varčnosti ne prepozna nobene vrednosti. Gilgi spozna, da ga ne more spremeniti, zato se pusti sama prilagoditi Martinovem življenju. Osvobojena garaškega pisarniškega dela ji vseeno ne uspe najti svobode, po kateri hrepeni, sočasno pa spoznava družbene probleme in neenakosti, ki jih disciplina njenih delavcev ne pomaga razrešiti.

Irmgard Keun (1905-1982, Nemčija) je z objavljenimi deli Gilgi (1931) in Dekle iz umetne svile (1932) doživela velik uspeh, saj so bili bralci prepričani, da v romanih avtorica opisuje lastno življenje. V času nastajanja novega srednjega razreda je opisovala življenje tipkaric ter pop-kulture, ki jih je obkrožala. V času nacistične vladavine je pisateljica živela v izgnanstvu, njene knjige pa so pristale na seznamu prepovedane literature. Danes velja za eno izmed temeljnih ženskih imen nemške literature 20. stoletja. Gilgi, ena od nas je njen prvi roman, ki je doživel prevod v slovenščino.

Moja vojna harmonika : [pesnitev]

Besedilo je pripoved v verzih, v kateri se avtor najprej dotakne življenjske zgodbe njegovega pradeda, nato pa se besedilo osredotoči na neizgovorjeno resnico ali na pol izgovorjeno skrivnost, nenavadno dedovo življenjsko zgodbo. Če so pradedovo življenje najbolj usodno zaznamovale selitve med Trstom, Ljubljano in v Slovenske gorice, kjer se je naposled ustalil in odprl pekarno, je bilo življenje njegovega sina, pripovedovalčevega deda Matije Zorca, veliko bolj obremenjeno z zgodovino. Šteger prelije v poezijo v spominu in posredovanih pripovedih ohranjene drobce iz življenja pradeda in deda, utrinke zelo močnih doživetij njunih življenj, ki so v avtorju dozorevali v ubeseditev več desetletij. Skozi osebno zgodbo posameznika se razkrivajo širše zgodovinske in politične razmere nekega konkretnega časa in prostora. Umetniška ubeseditev pripoved kmalu povzdigne na pričevanje o človekovem preživetju v posebnih ekstremnih razmerah. Vprašanje politične opredelitve se prepleta s trudom za golo preživetje, ki vodi v drugačno vrednotenje in osmišljanje življenja.

Tako z branjem ne sledimo samo konkretni zgodbi avtorjevega deda Matije Zorca v 20. st. v Slovenskih goricah, pač pa smo tudi priče več človeško tragičnim življenjskim situacijam, intimnim tragedijam brez časa in prostora.

Poleg pretresljivih vsebinskih detajlov (kot zanimivost: vsebinsko ima življenjska zgodba Štegrovega deda kar nekaj skupnih točk z zgodbo Gospodinovega (literarnega) deda vojaka iz Fizike žalosti) besedilo odlikuje pesniška dovršenost in prepletenost z drugimi umetnostmi. Snov je v celoti podana v štirivrstičnicah, namesto prisilnih rim avtor uporablja prijetne asonance, pesniško podobje je skrbno izostreno in dozirano in kot tako direktno, intenzivno in razumljivo, ponavljajoči verzi okrepijo sporočilno pomembnejše plasti besedila (nismo hoteli / nič več in nič manj kot le živeti ali Živeti, živeti! ali kako lepo je – ne več in ne manj – le živeti ali Vse, vse, vse, da bi še malo živel ali kot naš svet, le narobe prav ali je vse delal prav, čeprav je / vse, prav vse bilo narobe …).

Preplet besedne umetnosti z glasbeno umetnostjo je že vsajen v samo vsebino, v zgodbi ima namreč posebno mesto črna harmonika in z njo glasba – ta deda reši smrti in obupa. Besedilo je v knjižni izdaji izšlo kot pripoved v verzih z ilustracijami Damijana Stepančiča, v kateri se besedni in likovni del organsko prepletata.

Zunaj same knjižne izdaje dela je avtor pesnitev še bolj prepletel z drugimi umetnostmi v projektu Moja vojna harmonika, zgodovinskem kabaretu za pripovedovalca in harmoniko, ki združuje elemente poezije, pripovedništva, performansa in glasbe z videom in zvočnimi učinki. Besedilo je v tej obliki doživelo več odrskih ponovitev in bilo zelo odmevno. Knjiga je dostopna tudi kot zvočna knjiga, v izvedbi avtorja in z glasbeno spremljavo Jureta Torija.

Delo je torej – poleg tankočutne zgodbe o radovednosti in ljubezni potomcev do prednikov – tudi poklon moči umetnosti, še posebno čarobnosti besede in književnosti. Skozi zapisano besedo se namreč težko ulovljivi vrtinci podoživljanja pripovedi o utrinkih iz življenjih prednikov, drobcev spominov in nejasnih slutenj potomcev lahko preobrazijo v literarne umetnine.

Spremni eno stran obsegajoč avtorjev zapis na koncu besedila pojasnjuje nastanek pesnitve in širšega projekta Moja vojna harmonika.

Knjiga je na portalu postavljena na tematsko knjižno polico (Pra)vnuki pripovedujejo.

Morilec v meni

Central City je malo mestece v Teksasu. V njem se vsi bolj ali manj poznajo. Še največ prebivalcev poznaš, če si šerif, ali pa šerifov pomočnik, kot je Lou Ford, prvoosebni pripovedovalec. Lou je do vseh blazno prijazen. Vsak v mestu bi dal roko v ogenj, da je možakar vzor poštenosti in tista oseba, ki se največkrat zavzame za mlajše prestopnike. Zaupanje – to mu piše na čelu. Prebiva v stari hiši, kjer je njegov oče, zdravnik, nekoč imel ordinacijo. Brat Mike, ki je bil gradbeni inšpektor, je umrl pred šestimi leti. Njegov konec se v arhivih vodi kot nesreča, Lou pa je prepričan, da ga je nekdo pahnil z odra novogradnje v globino. V Louju še vedno tli želja po maščevanju za bratovo smrt. Inteligenten kot je, si zamisli prav posebno zaporedje dogodkov, ki bodo pripeljali krivce pred vrata resnice, hkrati pa mu bo uspelo obelodaniti tudi korupcijo, v katero so zapleteni eminentni meščani, kot je lastnik gradbenega podjetja Conway Constructions, Chester Conway, pa predsednik sindikata gradbenih poklicev, Joseph Rothman, morda tudi sam šerif Bob Maples.

Da je Lou Ford, glavni protagonist, pravzaprav bolna osebnost, zasvojena z napadi sadizma, psihopat, spolni iztirjenec, izvemo kmalu. Vse to Lou skriva za prekrasno masko uslužnega in ustrežljivega, pravičnega meščana, varuha reda in miru. Kar mu pravzaprav odlično uspeva. Ko pripoveduje o svojem življenju in dogodkih v Central Cityju, je nemalokrat sovražen do žensk; mizoginija je del njega. Izvira iz travmatičnega dogodka v otroštvu, v katerem je bila udeležena družinska gospodinja. Vse dogodke nam Lou razkriva počasi, večinoma med vrsticami, a včasih nas preseneti z direktnimi priznanji svojih dejanj. Zato je kriminalka, ki spada med ene odličnejših žanrov noira, dramatična, na trenutke senzacionalna, hkrati pa globoko in senzibilno razkriva odnose med meščani, v povsem navadnih družinah in med veljaki.

Jim Thompson (1906-1977), ameriški pisatelj in scenarist, je napisal več kot trideset kriminalk, vseh po vrsti uspešnic. Tokrat ga lahko prvič beremo tudi v slovenščini. Po knjigi sta bila posneta tudi filma, prvi leta 1976 in drugi leta 2010. O tem več in poglobljeno piše Marcel Štefančič Jr. v spremni besedi.