skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Sukub

Roman Sukub predstavlja posebnost v bibliografiji slovenskega pisatelja Vlada Žabota, ki je dogajanja svojih knjig pogosto umestil v mračne in zakotne podeželske predele, kjer se stapljata kruta resničnost z motivi fantazije, groze in mistike. Slednja se tokrat preseli v urbano področje, kjer spremljamo nenavadno zgodbo Valenta Kosmine oz. upokojenca s preveč prostega časa; ta se vsakodnevno spopada z občutki paranoje, zbeganosti, strahu pred neznanim in nezadovoljstva nad lastnim dolgočasnim življenjem, ki mu ga še dodatno kvari zanemarjena in cinična žena, sicer močna odvisnica od pomirjeval in alkohola. Kosmina se v stilu Josefa K. iz Kafkinega Procesa sooči z dejstvom, da mu je svet pred očmi vse bolj izumetničen, tuj in celo nevaren, edino rešitev pa mu predstavlja beg, vendar pa… kako ubežati iz urbanega pragozda, kjer izhoda sploh ni? Preprosto; z umorom. Ko Kosmina naleti na novici, da se je v bližini njegove soseske zgodil umor, si v želji po pobegu vživi v vlogo detektiva in začne preiskovati ozadje zločina, vendar se pri tem njegovi paranoidni občutki samo dodatno poglabljajo…

Sukub ni klasična kriminalka; pravzaprav je osrednji zaplet romana z umorom zgolj kulisa za prikaz psihološkega padca človeka, ki se v stilu duha sodobnih romanov ne uspe znajti v svetu, ki so ga bogovi zapustili. Žabot s psihološko natančnostjo in kompleksnostjo izriše stanje posameznika, ki hodi po eksistencialnem robu, pri tem pa ne pozabi na svojo značilno avtorsko poetiko in vključevanje elementov mističnega in fantastičnega.

Profil zla

Kaj žene človeka, da prestopi mejo in zagreši dejanja, ki pretresajo družbo še desetletja pozneje? Na to vprašanje skušata odgovoriti Filip Georgiev – Štimec in Katia Kozina v knjigi Profil zla, ki je nastala na podlagi njunega priljubljenega true crime podkasta Mjesto zločina. Ljubiteljem podkasta bodo nekatere zgodbe že znane, knjiga pa jih nadgradi z dodatnimi informacijami, širšim kontekstom in ilustracijami Marina Remića.

Avtorja nas popeljeta v življenja desetih razvpitih serijskih morilcev. Pri tem ju ne zanimajo zgolj podrobnosti zločinov, temveč predvsem življenjske okoliščine, družinsko okolje, travme in odločitve, ki so posameznike pripeljale na pot nasilja. Posebnost knjige je lahkoten in zelo berljiv slog pripovedovanja, zaradi katerega se knjiga bere hitro, kljub težki tematiki. Avtorja ob tem ne pozabita na žrtve in posledice, ki jih za seboj puščajo takšni zločini.

Profil zla bo pritegnil ljubitelje kriminalistike, psihologije, resničnih zgodb in podkastov true crime. Ob napetem branju ponuja več kot zgolj zbirko zločinskih primerov. Največja vrednost knjige ni v opisovanju grozljivih dejanj, temveč v iskanju odgovorov na vprašanje, kako in zakaj nekdo postane storilec zločina. Prav ta psihološki in družbeni vidik knjigo loči od številnih drugih del s področja true crime literature.

Let nad kukavičjim gnezdom

Zgodba romana se odvija v bolnišnici za duševno zdravje, kamor kot strela iz jasnega poseže svobodnjak McMurphy, ki je vpis v bolnico izbral kot alternativo delu na zaporniški kmetiji. Slednji verjame, da se bo v ustanovi lahko dodobra spočil in zabaval, ne pričakuje pa, da bo trčil ob nenapisana pravila Sistema, ki jih rigorozno izvaja sestra Ratched, ena izmed najbolj odmevnih knjižnih (in filmskih) antagonistk v zgodovini. V boju med posameznikom in Sistemom je zmagovalec lahko samo en, ko pa je v ta boj vpletena še problematika ustrezne nege za ljudi v stiski, je tragičen konec neizogiben.

Koliko prostora za posameznikovo svobodo dopuščajo ustanove? In kolikšna je notranja moč človeka, ki nima nič za izgubiti? Roman naslavlja globoke družbene teme, o katerih je kasneje pisal filozof Michel Foucault v svoji misli o družbi nadzora. Po romanu je bila posneta filmska uspešnica, nagrajena s petimi oskarji.

Ken Kesey (1935) je ameriški pisatelj, ki je mednarodno slavo požel z romanom Let nad kukavičjim gnezdom. Njegovo življenje je bilo burno in zanimivo, med drugim je bil nevede vključen v program CIE MKUltra, ki se je ukvarjal z iskanjem povezave med halucinogeniki in branjem misli. Vsak njegov roman je postal uspešnica, vendar nikoli ni presegel svojega prvega objavljenega romana.

 

Pastorala : roman

Pastorala (1994) velja za enega najpomembnejših romanov slovenskega pisatelja Vlada Žabota, s katerim je uspel izoblikovati svoj prepoznaven avtorski slog, ki ga je kasneje nadgradil v Volčjih nočeh. Dogajanje romana je postavljeno v Prekmurje, kjer se prepletajo verske dogme, srhljivi misticizem in morbidne skrivnosti, katere čuva narava. Glavna junakinja je Nina, ki se navkljub pritiskom globoko verne skupnosti upira zapovedani krščanski ljubezni in prisega na osebno svobodo, njen boj pa pričakovano pride z visoko ceno. Pritisk njenih bližnjih, ki pričakujejo, da bo tako kot oni strogo sledila zapovedanim krščanskim dogmam, začne poglabljati njeno duševno stisko, pri tem pa se začne Nina tesneje povezovati s skrivnostnim, temačnim in mističnim prekmurskim okoljem, ki predstavlja refleksijo njene čustveno razburkane notranjosti.

Žabotov roman ni zastavljen kot konvencionalna pripoved z uvodom, jedrom in zaključkom, ampak kot psihološko zasnovana zgodba, ki uporabi motive iz večno fascinantne prekmurske narave in starodavnih verovanj za prikaz duševne razklanosti lika, ki je dovolj zavesten, da začne hrepeneti po svobodi, hkrati pa je ujet v okolje, ki s svojo temačnostjo in tesnobnostjo ne obeta srečnega konca zgodbe.

Žabot je za roman leta 1996 prejel nagrado Prešernovega sklada.

 

 

Volčje noči : roman

Dobrodošli v Vrbju, zakotni vasi, ki predstavlja duhovno stičišče med krščanstvom in starimi poganskimi običaji, ob katerih se v bližnjem močvirju prebudijo skrivnostne demonske sile. V “volčjih nočeh” oz. času med božičem in solsticijem, ko se po starih ljudskih verovanjih na zemljo vračajo duhovi in demoni, se v Vrbju odvija napeta psihološka pripoved o organistu in cerkovniku Rafaelu, nekdanjemu študentu glasbe, ki je v življenju zabredel na nepredvidljiva pota in utaplja svoje razočaranje v alkoholu in sanjarjenju o boljšem življenju, ki pa ga je morebiti že zamudil. Vrbje je pred kratkim pretreslo skrivnostno izginotje župnika, ki naj bi ga po prepričanju vraževernega prebivalstva vzel hudič z močvirja, Rafaelu pa je zaupana naloga, da pripravi faro za prihod novega, vendar tega ni od nikoder. Božič se bliža, župnija propada, nad Vrbjem se zgrinjajo temačni oblaki, organist pa doživi še en čustven pretres, ko se v vasi pojavita njegov nekdanji profesor glasbe in mlada učenka Jemima, do katere začne Rafael gojiti globoka čustva.

Volčje noči je psihološko napet, s srhljivo in mistično atmosfero obogaten roman Vlada Žabota, kjer se misticizem, vraževerje in resničnost prepletajo v mrežo, ki predstavlja poligon za osebno vojno glavnega junaka, ki čuti prisotnost nečesa zloveščega, vendar pa hkrati nima dovolj poguma, da bi se tej nevidni sili lahko uspešno uprl. Žabotov roman se močno spogleduje z žanrom ljudske grozljivke, obdane s snegom, meglo in blatom, junakovi vsakdanji boji s samim seboj in okolico pa spominjajo na podobe iz nočne more.

Zakonska ljubezen

Alberto Moravia (1907–1990), s pravim imenom Alberto Pincherle, je bil eden najpomembnejših italijanskih pisateljev 20. stoletja. Literarno se je uveljavil že z romanom Neprizadeti (Gli indifferenti, 1929), v katerem je kritično prikazal moralno izpraznjenost meščanske družbe. V svojih delih je pogosto raziskoval človeške odnose, spolnost, odtujenost, hinavščino in neskladje med družbenimi pričakovanji ter človekovimi resničnimi željami.

Zakonska ljubezen (L’amore coniugale) je psihološki roman, v katerem Moravia z značilno ironijo in pronicljivim opazovanjem razgrinja zapletenost zakonskega odnosa. Glavni junak Silvio Baldeschi je premožen, izobražen in nekoliko vase zagledan mladenič, ki si želi dveh stvari: ljubiti svojo ženo Ledo in napisati veliko literarno delo. Z ženo se umakneta v podeželsko vilo v Toskani, kjer naj bi v miru ustvarjal, Leda pa bi mu s svojo lepoto in ljubeznijo služila kot navdih. Toda Silvio kmalu ugotovi, da mu njuno intimno življenje jemlje energijo, ki jo potrebuje za pisanje. Z ženo se zato dogovorita za začasno spolno vzdržnost. V njuno življenje pa začne posegati Antonio, vaški brivec, ki Silvia vsak dan obiskuje zaradi britja. Antonio je na videz povsem običajen, nič kaj privlačen družinski človek, vendar očitno precej spreten v zapeljevanju žensk. Ko Leda začne opozarjati moža na njegovo vedenje, Silvio sprva ne kaže posebne zaskrbljenosti. Postopoma pa se v njem prebujajo ljubosumje, negotovost in občutek ogroženosti.

V ustvarjalnih delih Alberta Moravie najdemo tri najznačilnejše motive: kritika meščanske družbe, njene moralne brezbrižnosti, hinavščine in materializma, raziskovanje spolnosti in erotičnih odnosov ter odtujenost in nezmožnost pristnega človeškega odnosa. Tudi v Zakonski ljubezni ne gre zgolj za spolnost ali ljubosumje, temveč za vprašanje, koliko zares poznamo človeka, s katerim živimo, in ali ga sploh znamo sprejeti kot samostojno osebo.

Posebnost romana je tudi pripovedni slog. Moravia uporablja dolge, premišljeno zgrajene stavke, veliko psihološkega razčlenjevanja in subtilno ironijo. Avtorjevo pripovedovanje je pogosto zabavno prav zato, ker se junak svojih protislovij in slepih peg ne zaveda tako dobro, kot se jih zaveda bralec.

Umor v hotelu Grand Alpine : nov primer gospodične Marple

Priljubljeni detektivski lik gospodične Marple je Agatha Christie predstavila leta 1927. Prikupna starejša gospa s pletilkami, ki ji nič ne uide in razvozla še tako zapleten zločin, nastopa v dvanajstih romanih in številnih kratkih zgodbah. Njen zadnji roman, Mirujoči umor (v izvirniku Sleeping Murder), je izšel posthumno leta 1976. Petdeset let pozneje se gospodična Jane Marple vrača v sodobni literarni preobleki, tokrat izpod peresa britanske avtorice Lucy Foley.

Povabilo k pisanju nove zgodbe o gospodični Marple je bilo za avtorico posebno priznanje, kar je poudarila v zahvali. Zahvalila se je Jamesu Prichardu, pravnuku Agathe Christie in vodji podjetja Agatha Christie Limited, ki skrbi za upravljanje avtoričinih literarnih in medijskih pravic. Zaupal in prepustil ji je ustvarjalno svobodo pri oblikovanju njene različice skrivnosti gospodične Marple. Tako je nastal nov roman s sodobno interpretacijo junakinje, umeščen v zimsko okolje.

Foleyjeva gospodično Marple, njeno prijateljico Dolly Bantry in pomočnico Diano Glass popelje na zimske počitnice v odmaknjen hotel Grand Alpine, visoko v Švicarskih Alpah. Zgodba je postavljena v leto 1950. Med številnimi hotelskimi gosti se znajdejo tudi pomemben politik z mlado ženo, filmska zvezda s svojim psom, francoski inšpektor, zdravnik ter politikov prijatelj. So se vsi znašli pod isto streho zgolj po naključju? Za uglajeno zunanjostjo hotelskih gostov se skrivajo skrivnosti in zamere, ki imajo lahko usodne posledice.

Dogajanje spremljamo skozi perspektive različnih pripovedovalcev, kar postopoma razkriva njihove medsebojne odnose, značaje in skrite motive. Ko iztirjeni vlak blokira edino pot do hotela, ostanejo gostje skupaj z morilcem ujeti v zasneženem gorskem zavetju. Takrat v detektivski vlogi nastopi gospodična Marple.

Ljubitelji klasičnih detektivskih zgodb bodo uživali v postopnem razkrivanju skrivnosti, številnih možnih osumljencih in vzdušju kriminalk Agathe Christie.

Pozabljen bralni klub

Grace se po moževi smrti težko sooča s samoto in žalostjo. Vnuk Jude ji predlaga, naj se pridruži bralnemu klubu njenega pokojnega moža, ki je bil strasten bralec in je za seboj pustil veliko knjižnico. Sama nikoli ni veliko brala, njen hobi je bilo trgovanje s starinskim pohištvom in opremljanje prostorov.  Ob prihodu v knjigarno Knjige na paradi spozna lastnico Crush, ki ji pove, da bralni klub, ki ga je obiskoval njen mož Frank ni navaden bralni klub, ampak tihi bralni klub.

Najprej se ji  zdi brati v tišini pravo mučenje, a ko spozna življenske zgodbe vseh svojih sobralcev, se med njimi razvije pravo prijateljstvo in naklonjenost. Vsi so oboževali njenega pokojnega moža. Ona pa ga sedaj s pomočjo njihovih zgodb in moževih bralnih zapisov na novo spoznava.

Odkrije, da je njen mož dolgo sumil, da ima ADHD (motnja pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo) in da ga imata tudi njuna hči Rosie in vnuk Jude. Tihi bralni klub in pogovor s sobralci mu je pomagal premoščati težave, žene pa ni hotel obremenjevati z njimi.

Ker število bralcev v bralnem klubu upada, se Grace odloči, da bo pomagala pri  promociji in k temu nagovori tudi svoje sobralce.

 

Blast. 3, Samo piči

Polza tava po prostranem podeželju, “išče” blast in vdira v osamljene domačije, kjer spi in si nabira zalog, vendar je psihološko v vedno slabšem stanju. Ob preblisku samosovraštva si zada globoko rano in pristane v bolnišnici, kjer ga psihiatri zadržijo in natrpajo z zdravili. Po pobegu se spet znajde sam, uživa v poletnih dnevih na prostosti, dokler se neke noči ne zgodi najhujše, neubesedljivo. Takrat mu življenje reši naključno srečanje s Carole in njenim očetom.

Eden največjih imen francoskega (in svetovnega) stripa Manu Larcenet v  tretjem zvezku svojega opus magnum dela z naslovom Blast in podnaslovom Samo piči (La Tête la première, 2012) nadaljuje  pripoved Polze Mancinija o njegovem nenavadnem “popotovanju” v iskanju blasta, nenadnega močnega občutja blaženosti, breztežnosti, popolnosti, ki meji na mistično doživetje. Policista, ki ga držita v priporu, prek dolgih zaslišanj skušata rekonstruirati njegova pretekla kriminalna dejanja ter razumeti razloge, ki so pripeljali do poškodovanja in nezavesti Carole. 

Blast je kljub temačni in surovi vsebini izredno poetičen strip, na katerega je od vseh svojih del Manu Larcenet najbolj ponosen, saj je poleg risb tudi avtor besedila. Ne zanika, da je vanj položil marsikatero avtobiografsko prvino, kljub temu pa delo ostaja fikcija. Slog risbe je prilagojen vsebini, barve so uporabljene zgolj ob doživljanju blasta ali spominjanju preteklosti… Blast je vsekakor vreden branja, saj na izviren način načenja nedotaknjena družbena vprašanja in stigme o psihičnem zdravju, debelosti, nasilju in norosti, občutkih brezizhodnosti in samodestrukciji kot obliki samopomoči.  

Barve svobode

Roman Barve svobode nadaljuje zgodbo mlade Rozalije, ki ob koncu prvega dela pristane v zaporu za deset let zaradi opravljanja zdravniškega poklica brez diplome. Diplome ji niso, kljub opravljenim izpitom in nadpovprečnim rezultatom, podelili, ker je bila ženska.

Že v prvih dneh v zaporu, jo skušajo prvič posiliti, vendar se uspe uspešno obraniti. Tudi v zaporu na gradu ne opusti svojega poslanstva zdravnice in skuša pomagati sojetnicam in sojetnikom.

Njen pravi stric, polkovnik Žiga Josip Novak, in njena družina slišijo za obsodbo in se začnejo boriti za njeno pravico do svobode in boljše pogoje. Premestijo jo boljše prostore in ji namenijo službo učiteljice v ljubljanski trivialki. Na prošnjo njenih staršev zaradi vnetega slepiča uspešno operira deklico Ana Marijo. Na poti z obiska pri njej, jo ugrabi Andrej Trdina, njen znanec z bojišča, kjer je pred obsodbo delala kot kirurginja in pomagala vojakom. Ker se ne vrne na grad, jo po nekaj dneh začnejo iskati in ji grozi ponovni zapor. Iščejo jo tudi njen nekdanji ljubimec Jožef, oče deklice Anamarije, in stari Gričar, ki ga mučijo hude bolečine in težave s prostato.  Ko se srečata, mu je pripravljena pomagati, a postavi pogoj, da Gričar pove resnico, da ni ubila brata Štefana in da je ubil njeno krušno mater Antonijo.

Nekaj časa se skriva pri sestri Emilii, a jo kmalu izsledijo in spet odpeljejo v zapor, kjer jo pričaka nov upravnik in jo spet pošlje v ječo. Ponoči jo spet napadejo in tokrat tudi posilijo, Rozalija pa pri tem smrtno rani svojega posiljevalca in utrpi hude poškodbe. Kmalu se sooči z dejstvom, da je noseča.