skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Abeceda ljubezni

Vesna je 33-letna  karieristka, ki je zaradi službe dolga leta preživela v tujini. Ko se po spletu okoliščin vrne domov, v Železnike, naleti na svojo mladostniško ljubezen, Arona. Tudi on je doma, saj skrbi za bolno mater Magdo, prav tako tudi njegova sestra Živa, ki je še nedavno tega raziskovala svet in potovala.

Vesna, Aron in Živa so bili v mladosti neločljivi, skupaj pa jih je držala prav Magda. Vesna se znajde na vrtiljaku obujanja spominov, saj jo Aron še zmeraj vznemirja. Živa, ki je zdaj drzna, zanimiva in nič kaj zoprna ženska, vsaj toliko kot Aron pripomore k ponovnemu nemiru, ki se zbuja v Vesni, njihove poti pa se doma kar naprej prepletajo. Nihanje med bolečino in hrepenenjem na eni ter obeti romantike in preteklimi izkušnjami so vodilo, ki Vesno popelje na pot odločitev, malo izven okvirja in ji pomaga spregledati in videti, kaj je pomembno in kaj ne.

Abeceda ljubezni je izšla v žanrski zbirki Razmerja Cankarjeve založbe, v kateri izhajajo izvirni ljubezenski romani slovenskih avtoric in avtorjev, v katerih imajo glavno besedo različne oblike ljubezni.

Katja Rade je doktorica nanoznanosti in nanotehnologije, ki že več kot deset let dela v farmacevtskem razvoju. V pisanju združuje znanstveno natančnost in čustveno domišljijo. Njena kratka zgodba Nagrada (2022) je na natečaju Tehnofobija ni za ženske osvojila 3. mesto, Abeceda ljubezni pa je njen romaneskni prvenec.

Vrtnar in smrt

To je knjiga, ki jo je Gospodinov namenoma pisal na roke, v obliki zapiskov na različne lističe, v času zadnjega odhajanja njegovega očeta, iz česar je nastala knjiga z 91. kratkimi poglavji. Vsekakor bi naredili knjigi veliko krivico, če bi zapisali, da je to le knjiga o umiranju in smrti, saj je avtor v besedilu temo razvil v treh pripovednih tokovih, s treh zornih kotov: očetovo doživljanje, jaz kot pisatelj in sin in glas »smrti, ki govori v latinščini« (zdravniški izvidi in simptomi – zapis napak, obrabe in prenehanja delovanja očetovega človeškega fizičnega stroja).

Zanimalo ga je, kako je oče dojemal to, kar se mu je dogajalo in kako je to izražal navzven. Očeta ubesedi s številnimi osebnimi posebnostmi  (med drugim je bil tudi čudovit pripovedovalec zgodb, kar je zelo vplivalo na sina) in obenem predstavnika svojega časa, prostora in kulturnih značilnosti. Gospodinov v bolečino očeta in sina vstavlja smešne zgodbe, različne resnične zabavne anekdote iz očetovega življenja in njegovih pripovedi. Zato je to tudi svetla knjiga o življenju. To je tudi knjiga o moči pisanja – drobni zapiski naj bi avtorju pomagali upočasniti in podaljšati čas poslavljanja od očeta, spremeniti žalost in bolečino v novo zorenje, spoznanja in z zapisom in ubeseditvijo premagati minljivost in pozabo – kar ponovno potrjuje opojno čarobno moč literature. Gospodinov je hkrati racionalno zapisujoč pisatelj in globoko ranjen sin. Svojo intimno bolečnino avtor v besedilu odmeri zelo obzirno, pogosto le z na videz bežno omembo, le nekaj kratkimi stavki (npr. iskanje dovolj osamljene ulice za jok, hčerin objem, besedica zame ob omembi zdravila lexotan). Tretji pripovedni tok se po očetovi fizični smrti preobrazi v kratka pisateljska razmišljanja o različnih pojavih, povezanih z odsotnostjo očetov in iskanju vzporednic v književnosti (odsotnost in smrti očetov, očetje kot vzgojitelji, pogrebni obredi, običaji, povezani s smrtjo …).

Tudi v tej, po ocenah javnosti najbolj osebni Gospodinovi knjigi, bralca hitro očarajo vse posebnosti in vrline avtorjevega pisanja. Posebnost Gospodinova je poigravanje z razmerjem avtor-besedilo-bralec, resničnost in fikcija se prepletata, meja med njima je neopredeljiva, porušena, postavljena pod vprašaj. Avtor ni ločen od bralca, pisatelj ni vzvišeni jaz pač pa ga Gospodinov (kot že v prejšnjih delih) spremeni v zelo dostopen in vključujoč mi (npr. Zajemimo sapo in pojdimo skozi to skupaj – str. 80). Tudi v tem besedilu v naravnem sožitju bivata literarni profesionalizem z navajanjem več odlomkov iz književnih del in ljudskost s številnimi detajli življenja preprostih ljudi. Literarni umetnosti se tudi tokrat – kot recimo v Fiziki žalosti – pridruži pogled v likovno umetnost (npr. slika Munch: Smrt in otrok). Tudi za igranje z jezikom ne bomo prikrajšani (npr. Gospodinova homirjenost ali tihnina njegovega očeta). Le družbeno-kritično lucidnost tokrat (vsebini primerno) nadomesti tolažba poezije, tudi splošna atmosfera je pogosto bolj lirična, skozi prozno pripoved proseva Gospodinov pesnik, začenši z naslovno metaforo vrta in vrtnarja, ki je stalnica besedila. In seveda je tu še vedno avtorjev alter ego Gaustin. Še več: modrost svojega Gaustina avtor postavi tako rekoč na začetek romana. Izbor tam citiranih misli Gospodinov zaključi z vodilno mislijo njegovega očeta: Ni hudega.

Morda sta prav ti dve besedi tista prelomnica, ki jo knjiga ponuja tudi bralcu: možnost pogleda na smrt onkraj hromeče bolečine izgube, onkraj vsega hudega. Zacelitev praznine do Gospodinovega stavka Smrt je češnjevo drevo, ki zori brez tebe (Gaustin, Botanika in nesmrtnost).

Morska deklica

V Fjällbacki po več mesecih najdejo pogrešanega moškega mrtvega, zamrznjenega v ledu. Ko steče preiskava, se pričnejo razkrivati vse bolj temačne plati navidezno spokojne skupnosti.

Mladi pisatelj Christian Thydell, ki je tik pred predstavitvijo svojega prvenca, že več kot leto dni prejema anonimna grozilna pisma. Ko se grožnje stopnjujejo, postane jasno, da obstaja povezava med njegovimi skrivnostmi in umorom. Inšpektor Patrik Hedström in pisateljica Erica Falck se tako znajdeta pred primerom, v katerem odgovori segajo globoko v preteklost.

Tako se kriminalna preiskava ponovno prepleta z zgodbami o travmah, krivdi, molku in maščevanju. Napeta in psihološko večplastna pripoved počasi razkriva, kako dolgo lahko preteklost ostane skrita – in kako visoko je lahko cena molka.

Morska deklica je šesta knjiga serije o Fjällbacki, pred njo so izšle Ledena princesa, Pridigar, Kamnosek, Tujka, Neznanka, za njo pa Čuvaj svetilnika, Angel smrti, Krotilec levov, Čarovnica, Kukavičje jajce in Objokovalka.

Camilla Läckberg  je priljubljena švedska pisateljica, ki velja za eno najodmevnejših pisateljic skandinavskih kriminalk. Zaslovela je prav s knjižno serijo o Fjällbacki, majhnem ribiškem mestu na Švedskem, od koder avtorica tudi prihaja. Njene napete psihološke kriminalke so prevedene v več kot 40 jezikov in prodane v milijonskih nakladah po vsem svetu.

Po seriji je posnetih tudi več TV serij in filmov.

Blank

Avtobiografskega romana Blank ne odlikuje le brezkompromisna iskrenost, temveč tudi neverjetna zgodba. Njegov avtor je bosansko-hercegovski igralec, pisatelj, pilot in aktivist Feđa Štukan, ki je igral v številnih domačih in nekaterih hollywoodskih produkcijah.

Eden njegovih zgodnejših in najbolj živih spominov sega na letališče, na njegovo prvo potovanje z letalom. Temne pilotske kape, bleščeči čini, čudovite uniforme in uigrani gibi letališke posadke so ga namreč popolnoma očarali. V tistem trenutku se je odločil, da tudi sam želi biti pilot.

Iz poetične otroške kontemplacije nas Feđa izstreli naravnost na fronto vojne v nekdanji Jugoslaviji, ki jo je kot mlad ostrostrelec doživel v vsej njeni neusmiljenosti. Njegov slog pisanja je surov kot bojni jarki obleganega Sarajeva, v katerih se je soočil z ubijanjem, s smrtjo. To je v njem izzvalo globok odpor do vojne ideologije, verskega in nacionalnega fanatizma. Bralca neposredno in brez lepotičenja sooči z degradacijo okolja, v katerem je odraščal in z grozotami vojne, ki jim je bil priča.

Kot bi se znašli v enem od filmov Emirja Kusturice, polnem kaosa, tragike in divje balkanske energije, se zdijo Feđajevi zapisi skoraj preveč nenavadni, da bi šlo za biografijo. Njegova zgodba se vije od vojne fronte, psihiatrične bolnišnice, študija igre in sodelovanja s hollywoodskimi zvezdniki, odvisnosti in predoziranj, tihotapljenja in preprodaje drog, do kriminala vseh sort, lakote in brezdomstva …  Od pobega iz povojnega balkanskega kotla v Evropo do povratka v Sarajevo in razočaranostjo nad povojnim stanjem travmatizirane države, nemoralnostjo in korupcijo. Do časa, ko je postal eden najbolj glasnih kritikov vladajoče politike in verskih voditeljev, zaradi česar so ga mnogi izmed njih obravnavali kot državnega sovražnika številka ena.

Toda kljub vsemu je še vedno sanjal o letenju …

 

Srečni ljudje berejo in pijejo kavo

Roman s pomenljivim naslovom je po izidu postal ne samo francoska, temveč tudi mednarodna uspešnica. Začetek zgodbe je tragičen, saj se osrednja protagonistka znajde povsem na dnu, ko v prometni nesreči izgubi svoji dve ljubljeni in nenadomestljivi osebi, moža in hčerko. Povsem uničena in brez volje do življenja se nekega dne odloči za dramatično spremembo, selitev iz domačega Pariza v naključno izbrano vasico na Irskem. V povsem novem okolju se ji življenje kljub nihanjem razpoloženja prične spreminjati na bolje. Plast za plastjo ponovno odkriva sebe in hrabro premaguje ovire, ki ji stojijo na poti. Skozi temne oblake išče žarke upanja, ki slehernega bralca pogrejejo in dajo vedeti, da nikoli ni nič povsem izgubljeno, vedno znova se da priklicati tisti kanček upanja, ki tli v vsakemu od nas. Knjiga se prebere ne mah, saj je jezik, ki ga avtorica uporablja tekoč in pristen. Je odličen primer dela, ki bi lahko služil tudi pri tako imenovani biblioterapiji.

 

 

 

Angel smrti

Na velikonočni dan leta 1974 z otoka Valö nedaleč od Fjällbacke brez sledu izgine skoraj vsa družina. V hiši, kjer je bilo pripravljeno praznično kosilo, policisti najdejo le enoletno deklico Ebbo. Kaj se je zgodilo njenim staršem, sorojencem in drugim članom družine, ostane desetletja nerazrešena skrivnost.

Leta pozneje se Ebba skupaj z možem Mårtenom vrne na otok, kjer je njen oče vodil internat. Po tragični izgubi sina skušata začeti novo življenje in prenoviti družinsko hišo. Toda preteklost jima ne da miru. Ko v hiši izbruhne požar, policija ponovno odpre staro preiskavo skrivnostnega izginotja iz leta 1974.

V primer se vplete tudi pisateljica Erica Falck, ki že dlje časa raziskuje zgodovino Ebbine družine. Pri kopanju po preteklosti odkrije temne družinske skrivnosti in zgodbo o skrivnostni angelski rejnici, ki odpira vedno nova vprašanja.

Camilla Läckberg v napetem kriminalnem romanu prepleta sedanjost in preteklost ter počasi razkriva mrežo družinskih vezi, zamolčanih travm in starih zamer. Angel smrti je zgodba o tem, kako dolgo lahko skrivnosti preživijo svoje čuvaje – in kako visoko je lahko cena, ko se resnica končno odkrije.

Ledena princesa je osma knjiga serije o Fjällbacki, pred njo so izšle Ledena princesa, Pridigar, Kamnosek, Tujka, Neznanka, Morska deklica in Čuvaj svetilnika, za njo pa Krotilec levov, Čarovnica, Kukavičje jajce in Objokovalka.

Camilla Läckberg  je priljubljena švedska pisateljica, ki velja za eno najodmevnejših pisateljic skandinavskih kriminalk. Zaslovela je prav s knjižno serijo o Fjällbacki, majhnem ribiškem mestu na Švedskem, od koder avtorica tudi prihaja. Njene napete psihološke kriminalke so prevedene v več kot 40 jezikov in prodane v milijonskih nakladah po vsem svetu.

Po seriji je posnetih tudi več TV serij in filmov.

Ledena princesa

Ledena princesa je prvenec švedske pisateljice Camille Läckberg in prvi roman iz serije o pisateljici Eriki Falck in policistu Patriku Hedströmu. Roman, izvirno objavljen leta 2003, bralca popelje v slikovito, a temačno obmorsko mestece Fjällbacka, kjer se za mirno podobo majhne skupnosti skrivajo številne zamolčane skrivnosti.

Erica Falck se po smrti staršev vrne v svoj rojstni kraj, kjer jo pričaka pretresljiva novica, da je bila njena prijateljica iz otroštva Alexandra Wijkner  najdena mrtva v kopalni kadi. Vse kaže na samomor, vendar  začnejo Erico mučiti vprašanja. Zakaj bi lepa, uspešna in na videz zadovoljna ženska storila samomor? Ko jo Alexandrini starši prosijo, naj napiše nekrolog, se Erica vse bolj zapleta v preiskovanje okoliščin njene smrti. Pri tem združi moči s policistom Patrikom Hedströmom, s katerim ju povezujejo tudi spomini na otroštvo.

Ledena princesa je napeta skandinavska kriminalka ob branju katere skoraj občutiš vzdušje severa. Zgodba je premišljeno zgrajena, dobro so izdelani tudi liki. Posebej privlačna je kombinacija Erice Falck, ki kot pisateljica na preiskavo gleda s povsem drugega zornega kota kot poklicni policisti, in Patrika Hedströma, ki skuša razvozlati primer znotraj policijskega postopka. Roman je hkrati zgodba o zločinu, travmah preteklosti in zamolčanih skrivnostih, ki lahko desetletja čakajo, da pridejo na dan.

Camilla Läckberg  je priljubljena švedska pisateljica, ki velja za eno najodmevnejših pisateljic skandinavskih kriminalk. Zaslovela je prav s knjižno serijo o Fjällbacki, majhnem ribiškem mestu na Švedskem, od koder avtorica tudi prihaja. Njene napete psihološke kriminalke so prevedene v več kot 40 jezikov in prodane v milijonskih nakladah po vsem svetu.

Po seriji je posnetih tudi več TV serij in filmov.

Miza za dva : zgodbe

Amor Towles, avtor uspešnic Plemič v Moskvi in Lincolnova cesta, se v zbirki Miza za dva vrača v svoj prepoznavni svet elegantnega pripovedovanja, izbranega humorja in nenavadnih življenjskih preizkušenj. V središču knjige je New York poznih tridesetih let 20. stoletja, mesto blišča in senc, v katerem se prepletajo zgodbe o ambicijah, naključjih, ljubezni, prevarah in iskanju svojega mesta v svetu.

Miza za dva vsebuje šest zgod in eno malce daljšo, bolj temačno novelo o bralcem Towlesovih knjig dobro znani Evelyn Ross iz njegove (v slovenski jezik še ne prevedene) uspešnice Rules of Civility.

Zbirka zgodb je duhovita, prefinjena in filmsko berljiva. Bralca popelje v obdobje, ko je bil New York prostor velikih možnosti, pa tudi velikih tveganj. Avtor z značilno ironijo in občutkom za podrobnosti pripoveduje o ljudeh, ki skušajo življenje vzeti v svoje roke, čeprav jim pri tem pogosto ponagajajo naključje, preteklost in lastne slabosti.

Amor Towles (1964) je ameriški pisatelj, ki velja za enega priljubljenejših sodobnih ameriških avtorjev zgodovinskih romanov. V svojih delih pogosto raziskuje vprašanja družbenega položaja, osebne svobode, prijateljstva in človekovega iskanja lastne poti. Miza za dva je njegova prva zbirka kratke proze, ki jo dopolnjuje daljša novela Eve.

Njihov krik je moj glas : poezije iz Gaze

Tako se glasi uvodni verz prve pesmi antologije sodobne palestinske poezije Njihov krik je moj glas. V zbirki so zbrane pesmi desetih palestinskih avtoric in avtorjev, rojenih med letoma 1976 in 2004. To so: Hind Džuda, Nima Hasan, Jusuf al Kadra, Ali Abu Hatab, Darin Tatur, Marvan Mahul, Janja Ašur, Hiba Abu Nada, Hajdar al Gazali in Rifat al Arir. Nekaj odgovorov na uvodno vprašanje lahko izluščimo že iz kratkih biografij pesnikov in pesnic. Biti pesnik v Palestini pogosto pomeni odraščati v begunskem taborišču, živeti pod okupacijo, doživeti prisilno razselitev ali izgnanstvo ter ustvarjati v razmerah, ki jih zaznamujejo vojna, pomanjkanje in negotovost. Nekaterih avtorjev in avtoric danes žal ni več med živimi. Nekatere pesmi v zbirki so nastale le nekaj dni ali celo ur pred njihovo smrtjo.

Večina pesmi je bila prvotno objavljena na spletu z namenom, da bi se prevajale, širile in dosegle bralce po vsem svetu. Nastajale so med bombardiranji, v begunskih taboriščih in sredi vsakdanjega boja za preživetje, zato ne govorijo z varne distance, temveč iz neposredne izkušnje. V njih odmevajo strah, izguba doma in bližnjih, lakota ter negotovost, obenem pa tudi ljubezen, spomin, upanje in neuklonljiva želja po svobodi. Raznoliki glasovi avtoric in avtorjev se združujejo v pretresljivo pričevanje o življenju pod nenehno grožnjo nasilja, pa tudi o moči poezije. Pesnica Darin Tatur zapiše: »vaše orožje bo uničeno, / a poezija bo preživela.« Marvan Mahul okara (zahodni) svet, »ki je dve uri obsojal, potem pa zaspal«, v nekem drugem verzu pa pravi: »čeravno so zahodnjaki oropali vzhodnjake, / jih ne morejo nikoli prikrajšati za pogled na vzhajajoče sonce«. Med najbolj pretresljivimi podobami v zbirki so verzi Hibe Abu Nade: »V raju se zdaj vzpostavlja nova Gaza, takšna brez obleganja« in Hajdara al Gazarija: “Imel sem osem let, / ko sem v neki knjigi prebral besedo ‘svoboda’. / Iskal sem jo v slovarjih, / toda ni mi bilo jasno, kaj pomeni.”

Zbirko dopolnjujejo predgovor priznanega zgodovinarja Ilana Pappéja, uvodno besedilo urednikov Antonia Bocchinfusa, Maria Soldainija in Leonarda Tostija, ganljivo pismo novinarja in pisatelja Chrisa Hedgesa tragično preminulemu pesniku Rifatu al Arirju, predavanje palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawa, znane po romanu Jutra v Dženinu, ter zapis prevajalke Zarje Vršič o (ne)političnosti prevajanja (poezije). Gre za knjigo, ki nas poziva, da širimo glas – o tem, kar se dogaja, in o zbirki Njihov krik je moj glas.

Pod težo miline : kratka proza

Stefan Feinig je slovensko-avstrijski pisatelj, pesnik, esejist, komunikolog, publicist in filozof, sodelavec tiskanih in spletnih medijev, tudi urednik in radijski ustvarjalec. Rodil se je leta 1987 v Celovcu, odraščal je v Svečah (Suetschach) na avstrijskem Koroškem. Študiral je v Celovcu, živi na Dunaju. Je večkrat nagrajen avtor, knjižni prvenec Banalitäten des Wahnsinns je objavil leta 2015, najnovejše objavljeno delo je zbirka Pod težo miline, izšla 2026.

Slednja prinaša besedila, ki so nastala med leti 2016 in 2025. Besedila v zbirki so vsebinsko in oblikovno zelo bogata, pestra in raznolika.

V trinajstih zbranih besedilih Feinigovi stavki bralcu večkrat zazvenijo kot pesem ali spominjajo na poezijo v prozi, naenkrat nas presenetijo družbeno-kritične puščice, mehke lirične atmosfere si delijo prostor med platnicami s tehničnimi elementi spletnih besedil, iz banalnega vsakdanjega dogodka avtor izpelje filozofsko meditacijo o prostoru ali razmišljanja o minevanju, nesmrtnosti, verodostojnosti spominov … Z na videz odmaknjenim nizanjem dejstev avtor pogosto ustvarja svojsko atmosfero zamolčanega, pod površjem nekega drobnega dejstva ali dogodka Feinig odkriva globine, kontraste in nova spoznanja.

Avtor spremne besede Vincenc Gotthardt je o zbirki zapisal: to, kar piše Stefan Feinig, je voda. Je jezero, reka, hudournik, morje, mlaka, potok. Ta voda še tako racionalnega bralca zlahka odnese v avtorjevo valovanje otroških spominov, ljubezen do prednikov, (ki jih avtor niti ne idealizira niti ne obsoja), pljuskanje jezikovne večjezičnosti in večkulturnosti, odtekanje ljubezni iz razmerij, srečevanje vodnih tokov trajanja, neskončnosti in povezanosti s preteklostjo in predniki in tokov človeške majhnosti in relativnosti vsega vedenja in spoznanj. Avtorjevo posebno dojemanje in čutenje sveta, ki pogosto črpa iz njegovih avtobiografskih izkušenj, v zgodbah nikoli ne zvodeni – nasprotno: struktura in jezik zgodb sta jasna, izbrušena in premišljena, pogosto inovativna in igriva, že od samega naslova naprej (teža miline, ruševine morja …), obenem je delo tudi zelo sodobno in sveže, saj se dotakne tudi aktualnih problemov (npr. vpliva informacijske tehnologije na ljudi).

Knjiga, ki ponuja v premislek pester izbor različnih tem (medosebna razmerja, delo in človek, preteklost, povezanost s predniki, pisanje, minljivost, večkulturnost, večjezičnost, pripadnost, identiteta …) je že zato lahko blizu številnim različnim bralcem. V besedilih se zelo spontano in naravno prepletata akademska abstraktnost in zelo konkretne življenjske situacije, kar se zdi ena od prepoznavnih skupnih značilnostih avtorjevih besedil. Knjiga je dostopna in razumljiva in obenem čudovita in svojska mešanica literarne lepote in lucidne prodornosti.

Stefan Feinig je bil gost letošnjega festivala Vilenica.