skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Moje tretje življenje

Roman Moje tretje življenje pripoveduje o Lindi, ženski srednjih let, ki se po hudi življenjski prelomnici znajde v obdobju ponovnega iskanja same sebe. Po nepričakovani in nenadni smrti najstniške hčere, edinke Sonje, pobegne iz dotedanjega, dobro situiranega življenja ter začne počasi živeti znova, na videz bolj tiho, zadržano, celo asketsko. Sprva dolgo časa zanemarja stike s poznanimi ljudmi, odriva jih in se umika v otrplost ter bolečino žalovanja.

Linda se preseli na podeželje, kjer želi živeti drugače – bolj umirjeno in iskreno. Najame dotrajano kmetijo, obenem prevzame skrb za domačo psičko Kajo ter za kokoši in dan je do minute zapolnjen z delom. Delom, ki ne dopušča razmišljanja o preteklosti. Zboli tudi za rakom. Njeno “tretje življenje” pomeni novo fazo, v kateri poskuša razumeti svoje pretekle odločitve, odnose in lastno vlogo v njih. Ob tem se sooča s spomini, občutki krivde, žalosti in osamljenosti, ki jih ne more preprosto pustiti za seboj. Pomembno vlogo v romanu imajo njeni odnosi z drugimi ljudmi: s pokojno hčerko, (nekdanjim) možem Richardom in novimi znanci. Ti odnosi so pogosto krhki in nepopolni, a ravno skozi njih se razkrivajo njene notranje dileme. Linda se uči, da popolnega novega začetka ni, vendar je mogoče živeti naprej z več razumevanja in sprejemanja.

Roman je napisan introspektivno in čustveno zadržano. Ne ponuja velikih dramatičnih preobratov, temveč se osredotoča na Lindin notranji svet  in postopne spremembe v njenem dojemanju sebe in življenja. Knjiga govori o žalovanju, ponovnem začetku, materinstvu, ljubezni in iskanju smisla, predvsem pa o pogumu, da si človek dovoli živeti drugače. Sporočilo zgodbe je, da življenje ni razdeljeno na popolne in čiste začetke, temveč na faze, v katerih se učimo živeti s preteklimi izkušnjami. Izgube in bolečine ni mogoče izbrisati, vendar jo je mogoče sprejeti in z njo nadaljevati. Moje tretje življenje poudarja pomen iskrenosti do sebe, sprejemanja nepopolnosti in poguma za spremembo, tudi takrat, ko ni zagotovila, da bo lažje.

Parada heteroseksualcev

Zgornji verz lepo povzame ton celotne pesniške zbirke, kjer se subjekt znajde v svetu brez Boga in dorečenega smisla ter je prepuščen lastnim klavrnim poskusom, da najde samega sebe in osmisli življenje, ki ga je primoran preživeti. Pesnik človeka v svoji poeziji ne poveličuje niti ga ne jemlje pretirano resno. Tudi poezija ni predstavljena kot vzvišena, ob bogov ali muz navdahnjena stvaritev. Je izrazno sredstvo cinika, ki stvari vidi takšne, kot so: Ljubljana meglena, moški pohotni, smrt pa edina uteha (čeprav tudi ta slaba).

Blaž Iršič (1983) je izdal že dve pesniški zbirki – prvenec Poezija za avtomehanike, ki je bila nominirana za Jenkovo nagrado, in Človek pod luno. V svojih pesmih ne piše o vzvišenih idejah, trenutkih zanosa in neudomljivem dometu človeške duše. Piše o ironiji, preživetju vsakdana in o svetu, kjer vzvišenih idealov več ni; ostaja samo niz bizarnih globalnih in lokalnih epizod, ob katerih se mora človek, da preživi, smejati.

Ko sem te rabila, te nikoli ni bilo: avtobiografija nekega kirurga

Knjiga ni le osebna izpoved vrhunskega kirurga, temveč zrelo in pogumno pričevanje o zdravništvu kot življenjskem poslanstvu. Avtor, dr. Stane Repše, eden ključnih utemeljiteljev sodobne abdominalne in transplantacijske kirurgije v Sloveniji, skozi spomine razpira notranji svet poklica, ki zahteva popolno predanost, natančnost in etično trdnost – pogosto tudi na račun zasebnega življenja.

Avtobiografija niza spomine, razmisleke in pripovedi, ki se prepletajo okoli kirurškega poklica. Bralec skozi osebne zgodbe vstopa v operacijske dvorane, kjer se odloča o življenju in smrti, ter spoznava vsakodnevne dileme, odgovornost in pritisk, s katerimi se soočajo kirurgi. Avtor odkrito piše tudi o napakah, dvomih in trenutkih nemoči, kar knjigi daje izrazito človeško razsežnost in jo oddaljuje od idealizirane podobe zdravniškega poklica.

Pomemben del pripovedi je posvečen Repšetovemu otroštvu in odraščanju v času druge svetovne vojne, ki je močno zaznamovalo njegovo osebnost. Kljub težkim razmeram je že zgodaj vedel, da želi postati kirurg, in tej odločitvi je z vztrajnostjo sledil skozi študij medicine, prve asistence in samostojne operacije. Bralec tako ne spremlja le razvoja medicinske kariere, temveč tudi osebno zorenje posameznika, ki je svoje življenje v veliki meri podredil poklicu. Knjiga ponuja tudi dragocen vpogled v razvoj kirurgije v Sloveniji. Avtor primerja domače razmere s tujino, kjer se je dodatno izobraževal, ter pokaže, kako so se znanje, tehnologija in organizacija dela postopoma spreminjali. Ti deli bodo še posebej zanimivi bralcem, ki jih zanima zgodovina medicine, pa tudi širši javnosti, saj razkrivajo ozadje zdravstvenega sistema, ki ga pogosto poznamo le z vidika bolnikov.

Posebna vrednost knjige je v pripovednem tonu. Repše piše jasno in neposredno, ne izogiba se samokritiki in osebnih opazk. Zaradi tega je branje kljub zahtevni tematiki tekoče in dostopno. Knjiga ne nagovarja zgolj zdravstvenih delavcev, temveč vse, ki jih zanima, kaj pomeni živeti s poklicem, ki zahteva popolno predanost. Gre za kakovostno, avtentično in razmišljujoče delo, ki bogati razumevanje slovenske medicine, njene zgodovine in ljudi, ki so jo soustvarjali. Bralcu ponuja poglobljeno bralno izkušnjo, ki ostaja v mislih še dolgo po zadnji strani.

V notranjosti so pokrajine

Nova pesniška zbirka prinaša v petdeset pesmi izbrušene verze, ki so avtorja obiskali v obdobju med 2018 in 2024. V zbirki lahko zaznamo tri vsebinske tokove: v prvem delu avtor odkriva spremenjeno pokrajino svoje nove notranjosti. Tu se nekdanja znana ednina spreminja v sveže dojemanje novega samega sebe, ki iz pesmi v pesem vse bolj očitno zasije drugače ob navzočnosti druge osebe. Nova pesniška ednina se prelevi v polovico novonastale navdušujoče samoumevne dvojine. Ta v tretjem delu zbirke z rojstvom novega življenja prerase v zavedanje povezanosti treh ednin v novo množino in odpira pesniško refleksijo novega življenja, nove ednine. Prvi in drugi del nista oblikovno ostro ločena, tretji del, pesmi iz notranjih pokrajin novorojenega sina, pa so povezane v samostojno enoto.

Življenjska spoznanja avtor ubeseduje skozi bralcu zelo dostopne situacije ali prispodobe in iz njih izpelje življenjska vodila. Prvoosebnega pripovedovalca iz uvodne pesmi v nadaljnjih pesmih večinoma nadomesti druga oseba ednine, s čimer avtor doseže hkrati distanco od pesniškega subjekta, obenem pa pesmi zazvenijo tudi kot neposredni nagovor bralca. V  pesmih avtor ob stalnicah svojega življenja (npr. potovanja v Brazilijo), odkriva spremembe v sebi, prihaja do novih življenjskih vodil (npr. bodi tih od lastne sreče kot rastlina v pesmi Mrcvariš samega sebe ali  Ne odkriti sveta na novo, ampak videti / da se svet nikoli ne postara v pesmi Ni mi do potovanj, ampak do vračanj), ob izvirnem opazovanju zunanjega sveta se mu razodevajo vprašanja cikličnost in relativnosti časa in prostora, minevanja in ponovljivosti (npr. Nobeden več ne bo umrl. / Vse bo zapisano. / Vse se bo dalo oživiti v pesmi Smrt je stara stvar ali Vedno bo nekaj / Magari nič v pesmi Vedno bo nekaj). Vsebinski tok, ki ga odlično povzema verz iz prve in naslovne pesmi V moji notranjosti so pokrajine: Kakšna škoda bi bilo ne pustiti sebi priti do sebe, v drugem delu zbirke preglasi novo odkritje: dvojina. Ta se v pesniški zbirki pojavi že v zadnjem verzu šeste pesmi, s konkretnim ženskim imenom. Dvojina se stopnjuje, pesniški jaz se spremeni v pesniški midva, pravi hvalospev novi dvojini pa so pesmi Ta zveza, Ko ugasneva glasbo in pesem z začetnim verzom Ona je prinesla svoje stvari iz para pesmi s skupnim naslovom Dve pesmi izpod peresa mojega stanovanja (obe pesmi in Pesem pralnega stroja so s predmetom kot literarnim subjektom posebnost zbirke). V tretji del zbirke nas pospremi pesem V tvoji notranjosti je druga notranjost, ki se zaključi z ugotovitvijo S tabo se nadaljuje in začenja od začetka / vse. Deset pesmi tretjega dela zbirke je poklon novemu življenju. V njem se avtor posveti zaznavam in občutkom dojenčka, novo življenje ubeseduje kot individualnega človeka v konkretnih okoliščinah in kot utrinek celotnega človeštva.

Zbirka je primerna za širok krog bralstva: z bogatim pesniškim jezikom bo pritegnila ljubitelje poezije, in tiste, ki že sledijo avtorjevemu delu, s temami, ki so prelomnice v življenju večjega kroga ljudi (npr. odločitev za trajnejše človeške dvojine ali rojstvo prvega otroka) in z zelo spretnim ubesedovanjem na videz preprostega vsakdanjega sveta in prenosom na globlje človeške teme (minljivost, čas, smrt, rojstvo, cikličnost …) pa je zbirka primerna tudi za tiste, ki so (pogosto zmotno) prepričani, da jim je poezija oddaljena in tuja. Avtor namreč vsakdanjost predeluje v poezijo na zelo naraven, navidezno lahkoten, neprisiljen in neizumetničen način. Ali, kot lahko preberemo v pesmi V knjižnici na plaži: jaz sem odkril literaturo sredi ničesar.

Spremno besedo z naslovom Živa življenjska snov je h knjigi napisala Miriam Drev. V notranjosti so pokrajine je šesta avtorjeva pesniška zbirka. Pred njo so izšle: V vsaki stvari je ženska (2006), Boš videl (2009), Lahko noč iz moje sobe, Brazilija (2013), Na tleh je nastalo morje (2018) in Sonce na balinišču (2020).

Rebeka

Roman Rebeka angleške pisateljice Daphne du Maurier je izšel leta 1938, leta 1940 je bil po njem posnet film v režiji Alfreda Hitchocka z istim naslovom. Delo se uvršča med t. i. gotske romane, tako knjiga kot film pa danes sodita med klasike. Roman je izšel v številnih izdajah in prevodih, zadnja slovenska izdaja je iz leta 2007.

Mlada pripovedovalka med bivanjem v Monte Carlu spozna premožnega vdovca Maxima de Winterja. Da bi se izognila odhodu v Ameriko, se z njim poroči in skupaj se preselita na njegovo posestvo Manderley. Pripovedovalka se s težavo privaja na novo okolje, še posebej ker kmalu začuti, da je v dvorcu še vedno močno navzoča prva de Winterjeva žena Rebeka, ki je umrla pred približno letom dni. O okoliščinah njene smrti se ne govori, zato pripovedovalka le počasi odkriva, kaj se je v resnici zgodilo. V njej raste prepričanje, da Maxim še vedno ljubi pokojno ženo, njeno negotovost pa spretno poglablja hladna in manipulativna hišna oskrbnica gospa Danvers, nekdanja Rebekina zaupnica. Prvi veliki preobrat se zgodi na plesu v maskah, ki ga pripravijo v dvorcu. Še isto noč v bližnjem zalivu na skalah nasede ladja, med reševanjem pa na morskem dnu odkrijejo Rebekino jadrnico – in v njej truplo. Pripovedovalka spozna, da je resnica povsem drugačna od njenih predstav.

Avtorica mojstrsko ustvari temačno, na trenutke celo srhljivo vzdušje Manderleya, obenem pa z izostrenim občutkom za psihologijo prikaže čustva in notranje boje glavne protagonistke. Z nepričakovanimi preobrati ruši predstave, ki si jih bralec ustvari na začetku. To, kar sprva deluje kot zgodba o popolni, občudovani ženski, se postopoma razkrije kot veliko temnejša in bolj zapletena resničnost. Du Maurierjeva s tem pokaže, kako varljiv je lahko videz in kako hitro si ljudje ustvarimo predstavo o drugih, ne da bi poznali resnico. Roman je prepričljiva mešanica psihološkega, kriminalnega, srhljivega in ljubezenskega romana. Govori o ljubosumju, identiteti, samopodobi ter moči spomina in preteklosti, hkrati pa odpira vprašanja o položaju ženske, družbenih pričakovanjih in o tem, kako zahtevno je stopiti iz sence nekoga, ki ga drugi idealizirajo.

Med jatami senc

Pisateljica Ivana Vatovec je v romanu Med jatami senc opisala resnično življenjsko zgodbo preproste ženske na belokranjskem podeželju, o kateri ji je pripovedoval njen sin. Ańka se je rodila kot nezakonski otrok Ane Stargove, ki pa je pri porodu umrla. Tako dete preživlja otroštvo s staro materjo in sorojenci svoje matere na kmetiji v Butoraju, kjer se že od malega privaja vsem hišnim in kmečkim opravilom, najraje od vseh pa jo ima ujec Janez, ki se vedno postavi za siroto. Ko odraste, se na pobudo ujca poroči z vdovcem s petimi otroki ter rodi tudi svoje. Sama sirota brez matere skrbi zanje in jih vzgaja z ljubeznijo. Bolj ko ne sama se vsak dan znova bori, da z delom na ljubljeni belokranjski zemlji, ki tako zelo lepo diši, preskrbi številčno družino. Sčasoma ji nekoliko pomagajo odraščajoči otroci, ki drug za drugim odhajajo od doma, si kasneje ustvarijo svoje življenje, a se radi vračajo na obisk. Deležna številnih udarcev in krutih izgub, vendar vajena trdega dela, Ańka vedno poskrbi za druge, sama pa potrpežljivo sprejema vse, kar ji življenje prinaša na pot. Kljub vsemu trpljenju, ki ga je res obilo, nikoli ne obupa, ampak zaupa v Božjo voljo.

Ivana Vatovec verjame, da »kar je napisano, ostane«, zato piše o težkih življenjskih preizkušnjah preprostih ljudi, saj je vsako življenje edinstveno, marsikatera zgodba pa izstopa iz povprečja in vsak tak človek si zasluži, da ga tudi z zapisano besedo dvignemo iz skorajšnje pozabe.

Moja mama se smeje

Preprosti stavki, kratki dialogi in izseki prizorov iz vsakdanjega življenja – s temi orodji avtorica uspe bralcu približati doživljanje bolečega obdobja ob umiranju njene mame. Nekoč lepa in aktivna ženska več ne zmore skrbeti zase brez pomoči drugih, na pomoč pa ji priskočita obe hčeri. Chantal, vedno drugačna – netradicionalna, umetniška, istospolno usmerjena – ob mami doživlja širok spekter odzivov. Stik z boleznijo in smrtjo mamo hkrati omehča, zabriše njene nekoč ostre linije, hkrati pa izostri občutke njene jeze, gnusa in nezadovoljstva. Sočasno z družinsko tragedijo avtorico utesnjuje ljubosumna partnerka, ki se postopoma levi iz jezne v agresivno.

Ljubezen med družinskimi člani je v knjigi prikazana kot vir skrbi, pomoči in upanja, hkrati pa tudi kot izvor tesnobe, krivde in sramu.

Zapisi so opremljeni s fotografskimi vložki iz avtoričinih filmov, kar bralcu še dodatno približa atmosfero, v kateri se dogaja zgodba oziroma življenje.

Chantal Akerman je belgijska filmska ustvarjalka, pisateljica in raziskovalka. V svojih delih se ukvarja z vprašanjem položaja žensk, medosebnimi odnosi, odnosi med materami in hčerami ter žensko spolnostjo. Svetovno je najbolj poznana po filmu Jeanne Dielman, 23 quai du Commerce, 1080 Bruxelles, s katerim je na mednarodnem festivalu v Cannesu požela velik uspeh. Skozi svoje življenje se je soočala z izzivi depresije in bipolarne motnje, leta 2015 pa si je, leto in pol po mamini smrti, odločila vzeti življenje.

V orbiti

Več kot osem milijard ljudi si deli en planet, Zemljo. Koliko ljudi pa si deli vesolje? V romanu britanske pisateljice Samanthe Harvey V orbiti se zgodba osredotoči na šest astronavtov iz petih različnih držav (Anglije, ZDA, Rusije, Italije in Japonske), ki so skupaj na misiji na Mednarodni vesoljski postaji. Spremljamo, kako poteka en dan njihovega življenja, ob nenehnem kroženju okrog Zemlje, ko opazujejo vse njene kontinente ter so zgolj v 24 urah priča šestnajstim sončnim vzhodom in zahodom. Astronavti ob svojih dnevnih zadolžitvah raziskovalne narave spremljajo odpravo misije na Luno in vremensko dogajanje na Zemlji iz svoje perspektive: nemočni le opazujejo tajfun, ki se krepi nad oceanom, kako ogroža otoke in življenja tisočih ljudi, celo nekaj njihovih znancev. Ob vseh osebnih stiskah, ki se astronavtom porajajo, družbenih in kulturnih raznolikostih, so edina šesterica, ki domuje v vesolju, v svetu brez gravitacije. Že sama narava njihovega bivanje in rutina vsakdana stke razmerja, ki so bolj resnična od česarkoli, kar jih čaka na Zemlji, obenem pa je z vidika okolja, ki je popolnoma nečloveško, njihovo večmesečno bivanje v vesolju ogromen izziv. Zemlja, dom, kjer so odraščali, se jim zdi ranljiv, nedostopen, pisana obla spominov nekega drugega življenja. Toda ta šesterica je še vedno plod svojega planeta – šest koščkov narave, vrženih v težke pogoje obstoja.

Roman je prežet z eksistencialnimi vprašanji o krhkosti obstoja človeka, narave in o usodah ter, seveda, o vesolju, brez katerega premišljevanje o lastni eksistenci ne bi bilo možno. Nosi tudi sporočilnost o podobnostih med kulturami in nesmiselnem boju za teritorij in meje, vsaj iz vidika šestih ljudi, ki v enem dnevu preletijo vse Zemljine letne čase, njene dneve in noči, njena mesta, reke, gozdove, gorovja, puščave in morja.

Samantha Harvey je po izobrazbi filozofinja. Doktorirala je iz kreativnega pisanja, ki ga trenutno tudi poučuje na Univerzi Bath Spa. Njeni romani so bili večkrat na seznamu številnih prestižnih nagrad, objavlja pa tudi v odmevnih literarnih revijah (Granta Magazine, The Guardian, The New York Times, The New Yorker, The Telegraph in TIME Magazine). Za roman V orbiti (Orbital) je leta 2024 prejela Bookerjevo nagrado za najboljši roman leta, napisan v angleščini.

Za tekočim trakom

Knjiga Za tekočim trakom (À la ligne) avtorja Josepha Ponthusa je poetičen in avtobiografski roman, ki temelji na avtorjevih lastnih izkušnjah s prekarnim delom v industrijskih tovarnah za predelavo hrane v Bretanji, zlasti v ribjih predelovalnicah in klavnicah, potem ko mu ni uspelo najti dela v svojem poklicu.

Posebnost romana je, da je napisan skoraj brez ločil. Avtor se večinoma izogiba vejicam, pikam, odstavkom in narekovajem. Uporablja jih le takrat, ko citira dela drugih avtorjev. Namesto klasične prozne oblike piše v kratkih, ritmičnih vrsticah.

Skozi roman nam avtor predstavi svoje življenje od pričetka z delom v tovarni, kako se zanj delo ne preneha, ko zapusti delovno mesto. Tudi doma mu misli še vedno uhajajo k službi. Pestijo ga nenehne bolečine v mišicah zaradi ponavljajočih gibov, ter nenehno premišljuje o delu, ukazih nadrejenih tudi kadar je doma. Meja med delom in prostim časom se zabriše, dom mu ne predstavlja več prostor oddiha in počitka, ampak je priprava na nov delovni dan. Razmišlja, kdaj si mora nastaviti budilko in kje bo našel prevoz do službe, da je ne izgubi.

Roman presega osebno izkušnjo in postane univerzalna zgodba o dostojanstvu in položaju delavca v sodobni družbi.

Pogovori z Bogom

Pisanje Eve Mahkovic je vedno znova težko žanrsko umestljivo, če to sploh je. Bralci, ki smo z literarnim likom Eve Mahkovic že seznanjeni iz njenih prejšnih uspešnic Na tak dan najbolj trpi Mastercard in Toxic, smo imeli v Pogovorih priložnost prebrati najbolj avtobiografski zapis do sedaj.

Osrednja pripoved knjige je spomin na požar, ki je za božič prizadel družino in resno življenjsko ogrožil družinskega člana. Pripoved o svojcih, ki nevzdržen položaj spremljajo utrujeni, obupani, cinični, veseli, polni upanja,.. je hkrati pripoved o človeškem stanju in o tem, da je nenormalen odziv na nenormalno situacijo pravzaprav normalna reakcija (Frankl).

Spomini so opremljeni z doživljanjem uničenega planeta v vsej njegovi neznosni poletni vročini in posledicah, ki jih le ta pušča za sabo – požgana trava in živalska trupla. Stanje splošne vročine, sopare in sočasne bivanjske izpraznjenosti ter prenasičenosti kar kliče k vrhuncu, k eksploziji, ki se v življenju pisateljice materializira v obliki fizičnih plamenov.

Pogovori z Bogom so hkrati pripoved o liku, pisateljici in bralcu in kot taki uspešno postavljajo vprašanja o zakonitostih avtofikcije.