skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Freske in groteske : zgodbe o odsotnosti

Hudomušna, inteligentna, igriva in dinamična kratkoprozna zbirka Freske in groteske je delo makedonskega univerzitetnega profesorja, prozaista, dramatika, scenarista, esejista in literarnega kritika Venka Andonovskega (1964). Njegovo pisanje je bogato začinjeno s poetično fantastiko in vpeto v postmodernistični slog, za katerega je značilno brisanje meja med faktografskim in imaginarnim, novo interpretiranje zgodovine ali pač njeno mitsko preobražanje, dimenziji časa in prostora sta običajno preseženi, besedila, polna parodije, pa so nadvse polemična, razigrana in dinamična. Z vsem tem se soočimo tudi v pričujoči zbirki, v kateri se zgodbe, ki jih beremo, delijo na dva sklopa. V prvem delu beremo (popačene) freske, v katerih se srečamo z nekaterimi znanimi zgodovinskimi osebnostmi (Aristotel, Aleksander Veliki, Evripid, Averoes, Isaac Newton …) in nekaterimi pomembnimi posamezniki iz makedonske zgodovine (Kliment in Naum Ohridski, Evtihij, Manilov …). Avtor jih uporabi kot dejanska zgodovinska imena, a njihove usode s svojim pisalom imaginarno preoblikuje, z namenom, da bi si jih ogledali z drugačne perspektive, kot smo je vajeni, praviloma takšne, ki razkriva lomljivi del njihove etične vpetosti v svet, v našem primeru predvsem na primerih pohlepnosti. Zgodbe-freske sprva delujejo kot samostojne, nepovezane enote besedila, ko pa jih pisatelj v drugem delu restavrira, jih z nadomeščanjem zabrisanih delov prvotno videnih (zapisanih) fresk in razkrivanjem nevidnih plasti reinterpretira, se znajdemo v novem, povsem drugačnem videnju in dojemanju podob (bodisi predstavljenih fresk bodisi sveta) od tistih, ki smo si jih ustvarili prvotno, v katerih odpoveduje celo rabljena logika besed, števil, časa in še marsičesa drugega. Restavracije, ki so zapisane kot dodatne opombe k freskam, se na ta način vzpostavijo kot besedilo, ki se samokomentira, s tem pa kot dopolnjujoča vsebina prvotnim zapisom (nepopolnih, poškodovanih) fresk postanejo njihov (skorajda) nujen del, saj se lahko šele preko njih približamo razumevanju dejanske pomenskosti predstavljenih fresk (ali vsaj eni od možnih osvetlitev, ki naj bi odsevala del resničnosti, predstavljene na njih). Literatura se s tem vzpostavlja kot literatura, porojena iz predhodne literature, samo pisanje pa je izraženo kot branje literature. O vsebini fresk-zgodb predhodno tudi ničesar ne moremo razkriti, saj s tem tvegamo, da freske poškodujemo še bolj, kot same po sebi že so (na kar avtor uvodoma kot fiktivni urednik zbirke tudi opozori), čeprav je prav tisto, kar je na njih zaradi poškodovanosti oz. okrnjenosti podobe odsotnega, sicer ključni element njihovega (raz)umevanja oz. predstavlja vzrok zamegljenosti zrenja. Vsa ta filozofsko-semantična zagonetnost, izrazita posebej v drugem delu zbirke, t. j. v restavracijah prvotnih fresk, bralcu predstavlja kar velik izziv, še posebej, če pozornost v prvem delu ni bila izostrena in se je med branjem izgubil kakšen detajl. A tudi če se polnemu zapopadenju logike besedila in prepoznavanju sklicev na osebnosti, dogodke in knjige, ki jih je v besedilu kar nekaj, povsem odpovemo, je užitek ob branju veščemu, razgibanemu bralcu, ki v literarni drugačnosti uživa in je naklonjen intelektualnemu hedonizmu, absolutno zagotovljen.

Gospoda na obali

Michael Köhlmeier (1949) je avstrijski pisatelj in glasbenik. Najbolj poznana prevoda v slovenščino sta še Köhlmeierjeve antične pripovedke in pred kratkim izdana Deklica z naprstnikom.

Pripoved Gospoda na obali govori o izmišljenem prijateljstvu dveh svetovno znanih oseb, ki sta vsak na svoj način zaznamovala 20. stoletje. Eden je veliki državnik, novinar, slikar in pisatelj Winston Churchill, drugi veliki igralec, filmski režiser in scenarist Charlie Chaplin.

Avtor na zanimiv način poveže ta dva velika moža. Oba trpita za depresijo in že od otroštva razmišljata o samomoru. Pomembno vlogo ima tudi pripovedovalec zgodbe. Povezan je z obema protagonistoma, tako bralcu lažje prikaže verjetnost tega prijateljstva.

Churchill in Chaplin se naključno srečata na zabavi ter takoj ugotovita, kaj ju povezuje. Z veliko empatije in naklonjenosti si obljubita vzajemno pomoč. Zaprisežeta si, da se bosta nemudoma odzvala prijatelju, ki se bo znašel v temnem primežu misli na samomor. Vse ne gre kot sta si zamislila, toda po svojih močeh vztrajata pri dani obljubi. V zgodbo se poleg depresije vplete še ena zla sila, Hitler. Chaplin upodobi Hitlerjevega dvojnika v Velikem diktatorju, Churchill pa se mu upre kot ministrski predsednik in voditelj naroda.

Gre za čudovito zgodbo, spisano tako, da pričenjamo razumeti, kaj vse je na tehtnici življenja ljudi, ki so obremenjeni ne le s sabo in svojimi bližnjimi, temveč tudi s potrebami poslanstva svojega poklica.

Potonjenec

Razvpit avstrijski pisatelj Thomas Bernhard je bil med drugim velik navdušenec nad virtuoznostjo kultnega kanadskega pianista Glenna Goulda (znanega predvsem po večkrat omenjeni nenadkriljivi interpretaciji Bachovih Goldbergovih variacij), zato ne preseneča, da ga je inkorporiral v eno izmed svojih pripovednih del. V Potonjencu opisuje prijateljstvo med Gouldom, prvoosebnim pripovedovalcem in Wertheimerjem, tremi nadobudnimi glasbeniki, ki so se spoznali tekom študija klavirja pri Horowitzu.

Gre za “virtuozno pripoved o virtuoznosti” teh študentov, med katerimi je samo Glenn svojo virtuoznost prignal do popolnosti. To ga je sicer stalo življenja, a edini je bil v svojih aspiracijah in željah neomajen, močan. Ostala dva (pripovedovalec in Wertheimer ) sta obupala – vsak iz svojih razlogov – in se svoji karieri klavirskih virtuozov odpovedala zavoljo prijateljeve nadarjenosti, kajti slutila sta, da ju presega že od vsega začetka, da presega celo Horowitza samega. Čemu vztrajati, če ne moreta biti najboljša?

V neprekinjeno pripovedovalčevo pripoved avtor v svojem značilnem slogu vpleta tematike bivanjskega (ne)smisla, družbene kritike in nepovratnosti človekovih dejanj.

Od tebe dalje štejem svoje dni : posebna izdaja ob 100. obletnici rojstva Lojzeta Krakarja in 30-letnici ustvarjanja Voranca Vogla

»Od tebe dalje štejem svoje dni« je edinstvena knjiga, v kateri sta na enem mestu združeni deli dveh umetnikov, je preplet poezije in fotografije. Gre za posebno izdajo ob 100-letnici rojstva pesnika Lojzeta Krakarja in 30-letnici ustvarjanja Voranca Vogla. Na  novo so tako zaživele besede pesnika, ki je znan predvsem po svoji taboriščni poeziji. Njegov vnuk je med verze s črno-belimi fotografijami vnesel tisto mladostno svetlobo, da navkljub času, ki je minil od ustvarjanja deda, še vedno lahko začutimo njuno medsebojno povezanost. Knjiga, ki je tudi oblikovalsko dovršena, je poklon družinski umetniški žilici in svež dialog, ki je povezal čas deda in vnuka.

Knjigo poleg pesmi, fotografij in spremnih besedil bogatijo tudi izbrani prevodi del Lojzeta Krakarja.

Lojze Krakar (1926 – 1995) je javnosti najbolj znan kot pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec in urednik. Je tudi prejemnik številnih nagrad, od prve nagrade Prešernovega sklada do velike Prešernove nagrade in kar dveh Levstikovih nagrad.

Voranc Vogel (1980) se je leta 1997 Delovemu kolektivu fotoreporterjev pridružil še kot gimnazijec in od takrat v časopisu Delo objavil več kot 6000 fotografij. Sodeloval je tudi z mednarodnimi agencijami EPA, AP in AFP. Je avtor več kot desetih samostojnih razstav in prejemnik številnih stanovskih nagrad.

O prostornini časa 3

Tara in Thomas Selter sta še do pred nekaj leti živela mirno in usklajeno življenje srednjeletnega para. Ukvarjala sta se s knjigami, zlasti redkimi, takimi, ki zanimajo zbiratelje posebnih izdaj iz posebnih obdobij. Tari se dogodi iztaknitev in časa in za njo se ponavlja vedno isti dan, 18. november.  Čas si krajša z raziskovanjem Rimljanov in na univerzi na predavanju spozna še nekoga, ki je obtičal v času tako kot ona sama. Tara in Henry se vselita v skupno stanovanje in se dolge dneve pogovarjata o prejšnjih življenjih. Kmalu se izkaže, da nista edina, zataknjena v 18. novembru. Pridruži se jima Olga Periti, sedemnajstletnica, ki išče Ralfa Kerna. Tudi onadva sta obtičala v 18. novembru. Ralf je to izkoristil za preprečevanje nesreč, o katerih je začel zbirati podatke, obveščati poškodovance pred nesrečami in skuša iznajti način, kako popraviti preteklost. Tara in Henry ji obljubita pomoč pri iskanju prijatelja. Po tem, ko se preselijo v hišo, se pred njihovimi vrati pojavi še več ljudi, ki so ujeti v časovno zanko in Tarino doživljanje 18. novembra postaja vse bolj napeto.

O prostornini časa je serija nenadkriljivih in nadčasnih romanov (O prostornini časa 1, O prostornini časa 2) o človeškem življenju oziroma o različnosti človeških življenj in pogledov na svet, čas, prostor in odnose, v katere smo, po lastni volji ali pač ne, ujeti. Zgodba , ki nam predstavlja Tarino nasedlost v časovni zanki, je napisana mojstrsko. Lahko verjamemo, ali pa ne, da se iztaknitev časa dogaja, pomembno je, kako nas razume okolica in kako najti način, da splezamo v normalen časovni potek, ki bo nas ali tiste okrog nas zopet potegnil v normalno kompozicijo odvijanja življenja. Enkratno branje za vse razmišljujoče in bralce širokih pogledov.

Solvej Balle je danska pisateljica in pesnica. Rodila se je leta 1962. Zaslovela je, ko je izdala prvo knjigo v seriji z naslovom O prostornini časa. Pri nas torej 6 let po izidu prebiramo že tretji del od sedmih v odličnem prevodu Darka Čudna. Knjige pisateljica izdaja v samozaložbi. Bralci so takoj prepoznali njeno pisanje kot nekaj novega na literarnem področju tako glede tematike kakor sloga pisanja in jezika, v katerem so zgodbe upovedane. Brez medijskega pompa je šel glas o knjigah od ust do ust in jih razširil v mednarodno uspešnico. Vse tri knjige so osvojile prestižno nagrado nordijskega sveta za književnost, prva pa je bila v Ameriki in v Veliki Britaniji nominirana za najboljše prevedeno leposlovno delo.

Sanje in kulise

Splitsko-italijanska družina Torchio priredi velik sprejem za vse, ki v Splitu kaj pomenijo. Ta julijski večer, točneje v noči s 6. na 7. julij, je pri njih zabavno. Meščanstvo se veseli ob pogovorih, dobri jedači in pijači. Proti jutru začnejo gostje odhajati, med njimi je tudi mladi in podjetni lastnik ladij Darko Barić, ki ga le malo pozneje mrtvega najdejo v mandraču Matejuška, v delu pristanišča za lokalne ribiče. Someščan, ki ga najde, ga naloži v samokolnico in odpelje na policijo – kot pove pozneje, je to storil predvsem zato, da truplo ne bi izginilo medtem ko bi šel po pomoč. Tu se začne delo kriminalističnega inšpektorja Maria Bulata. Meščani so vznemirjeni, govorice pa seveda krožijo in inšpektor jim pozorno prisluhne. Storilec bi lahko bil kdorkoli, v večnacionalnem mestu pa se kandidati za morilca kar vrstijo: lahko, da so Darka umorili ribiči sami, ker jim je predstavljal konkurenco, prav tako bi šlo lahko za Nemce, ki so ravno v teh dneh v Splitu in okolici snemali filme, a so vsi vedeli, da gre za vohune, lahko pa, da so se za umor Darka odločili italijanski fašisti, jugoslovanski komunisti, Judje. Skratka, vsaka od družbenih skupin, dejavnih v Splitu v 30. letih 20. stoletja, bi lahko imela svoje razloge, da se Darka znebijo. Ob primeru, ki ga rešuje lokalni kriminalistični inšpektor, ki je nekoč služil Avstro-Ogrski monarhiji, zdaj pa Kraljevini Jugoslaviji, izvemo za družbene in politične razmere tega časa, prav tako so zanimive povsem osebne, intimne povezave, pa tudi politične, saj bi Darko Barić moral postati član prostozidarske lože.

Roman Sanje in kulise pa pravzaprav ni kriminalka. Umor Darka Barića je namreč le ogrodje, na katerega avtorica napne realnost tridesetih let prejšnjega stoletja in nam s tem ponudi dober zgodovinski vpogled v dogajanje tistega časa: tu so politični begunci, ki preko Splita zapuščajo Evropo, tu je Dioklecijan, ki s svojo palačo mestu daje antično brezčasnost, Mussolinijev vpliv se kaže v dejanjih mladine in njihovem mnenju, da pripadajo Italiji, fašizem pa že kaže svoje zle namene kljub temu, da Tretji rajh organizira olimpijske igre, o katerih vsi govorijo. Ob tem je roman tudi poln simbolike, zlasti osmice, ki v vodoravni legi pomeni neskončnost. Kako neskončno se ponavlja zgodovina? Sanje in kulise je roman, ki nas ne bo popeljal samo v prejšnje stoletje pred 2. svetovno vojno, ampak je tudi zgodba, ki spominja na našo sedanjost.

Alida Bremer se je rodila leta 1959 v Splitu. Študirala je primerjalno književnost, romanistiko, germanistiko in slavistiko. Doktorirala je iz detektivskega romana. Je tudi prevajalka v nemščino iz hrvaškega, srbskega in bosanskega jezika in za te prevode je prejela številne nagrade.

Čarovnice z Vardøja

Leto 1662 na Norveškem prikazuje nevaren čas, ko je lahko bila ženska že za čisto najmanjšo stvar obtožena čarovništva.

Je bila pametna? Čarovnica.

Je rada plesala? Čarovnica.

Se ni želela ukloniti patriarhatu? Čarovnica.

Je bila slučajno hčerka ženske, ki je bila obtožena čarovništva? Ja, seveda, čarovnica.

Da so močne in pametne ženske skozi zgodovino vzbujale strah pri moških, ni čisto nič novega. Kaj pa se zgodi, ko imajo moški v družbi absolutno moč? Čarovniški procesi, prirejeni tako, da ženska ne more zmagati. Na koncu gorenje na grmadi.

Vse to in še več prikazuje zgodovinski roman Čarovnice z Vardøja. Gre za vzporedno zgodbo treh žensk: Zigri, Zigrijine hčerke Ingeborg in Anne Rhodius. Zigri je obtožena čarovništva, saj je bila »ujeta« pri prešuštvovanju s hudičem. Huda obtožba, ki jo pospremijo pričevanja moških in ljubosumnih žensk, jo popelje na Vardø, kjer ji sodijo kot čarovnici. Njena hčerka Ingeborg tega ne sprejme in jim na skrivaj sledi v upanju, da ji bo uspelo rešiti mamo.

V Vardøju je tudi Anna Rhodius, a ne zares prostovoljno. V resnici je ujetnica, a z določenimi privilegiji. Nekdanja ljubica danskega kralja se znajde v precepu: naj pomaga Zigri in njeni hčerki Ingeborg, ko ve, da sta nedolžni? Ali naj jima za lastno udobje obrne hrbet in pomaga moškim, ki ju želijo videti goreti?

Avtorica Anya Bergman je irskega porekla, idejo za ta roman pa je dobila, ko je živela na Norveškem.

Čas je, da spet prižgemo zvezde

Zgodbo pripovedujejo mama samohranilka ter njeni hčerki. Ko Anno odpustijo in ji dajo dovolj denarja, da bi končno lahko odplačala svoje ogromne dolgove, se odloči, da tega ne bo storila, ampak na spodbudo babice sprejme impulzivno odločitev: s hčerkama bodo odšle na potovanje. Izposodi si očetov avtodom ter se s 17-letno Chloé in 12-letno Lily odpravi na sever. Svoji deklici ima zelo rada, a zaradi trdega dela in odsotnosti so se začele odtujevati, zato pomisli, da se bodo na poti spet povezale in bolj spoznale.
Zgodba ni povedana le s perspektive Anne, ljubeče matere, ki je v otroštvu izgubila mamo, prestala travmatične dogodke, zaradi katerih se še vedno bori z napadi panike, kljub vsemu pa želi zaščititi svoji hčerki; pripovedujeta tudi Chloé in Lily, ki se borita vsaka s svojimi težavami odraščanja. Uporniška in občutljiva Chloé ima močan občutek odgovornosti, počuti se osamljeno in si obupno želi biti ljubljena, zaradi česar se ima za manjvredno. V objavah na blogu je iskrena o svojih občutkih, medtem ko Lily deli svoj sončen, odprt in izviren pogled na življenje v zabavnih dnevniških zapisih.
Med svojim potovanjem so priča čudovitim naravnim pojavom, pridružijo se skupini francoskih avtodomarjev, sklepajo nova prijateljstva in nepričakovana zavezništva, delijo izkušnje ter niso več same. Medtem, ko so tisoče kilometrov od vsakdanjega življenja, se spopadajo, predvsem pa odkrito in iskreno pogovarjajo. Zbližajo se in vedno bolj razumejo druga drugo in sebe. Avtorica najde ravnovesje med globino in lahkotnimi trenutki, zaradi česar je zgodba hkrati realistična in čustvena, pa tudi humorna in lahkotna.
Gre za zgodbo, polno življenjske modrosti, topline in ljubezni, misli o sanjah in upanju, povezanosti, negotovosti, polnem življenju in sreči, starševstvu in odraščanju ter o varovanju skrivnosti, da bi zaščitili svoje bližnje. Čudovita zgodba o izjemnem potovanju, poslušanju svojega srca in ponovnem prižiganju zvezd.

WC-direktor

Janko Valjavec je slovenski avtor, ki ustvarja kriminalno-zgodovinske romane, polne napetosti, humornega cinizma in nepričakovanih obratov. Njegove zgodbe pogosto osvetljujejo življenje običajnih ljudi, ki se spopadajo z vsakodnevnimi težavami, pri čemer poudarja iskanje dobrega tudi v slabih okoliščinah. Pisateljsko pot je začel leta 1991 s časopisnimi prispevki in kratkimi zgodbami, v zadnjem času pa se osredotoča predvsem na romane, med katerimi so med drugim V vodi mrtve Savke, Namesto rož in Umazane roke.

Na tleh umivalnice na stranišču avtobusne postaje v Kranju odkrijejo truplo starejšega moškega. Pokojnik je bil Tomaž Grilc, zaposlen kot informator za potnike. Umrl je zaradi srčnega infarkta, kar so z obdukcijo potrdili in glede na njegov nezdrav način življenja ni presenetljivo.

Obdukcija razkrije tudi nenavadne sledi. Na njegovem hrbtu so tri rjavo-vijolične modrice v obliki navpičnih črt, nad vsako pa opazen okrogel odtis. Ker se modrice po smrti ne pojavijo, je jasno, da jih je prejel še pred srčnim napadom. Videti je, kot da bi ga nekdo trikrat udaril z neznanim predmetom, kar je verjetno sprožilo usoden infarkt. Preiskovalca se zato znajdeta pred tremi ključnimi vprašanji: kdo je moškega napadel, s kakšnim predmetom in zakaj.

Inšpektor Cirk in inšpektor Pergar se sprašujeta tudi, ali je bil napad načrtovan ali pa se je zgodil po naključju. Če je šlo za premišljeno dejanje, je storilec verjetno prišel na postajo z namenom, da Grilca pretepe, zato je orožje prinesel s seboj. Zaradi tega se pogovorita s krogom brezdomcev, ki se pogosto zadržujejo na postaji, in jih povprašata, ali so tisti dan opazili kaj nenavadnega ali sumljivega.

Med preiskavo poskušata inšpektorja izvedeti čim več o Grilčevem življenju in ljudeh, s katerimi je bil povezan. Pogovarjata se z njegovimi sorodniki, sosedi, župnikom, kateremu je pomagal pri delih v župnišču, ter drugimi znanci, in preverjata, ali bi kdo od njih lahko imel motiv za napad. Pri tem od posameznikov poskušata pridobiti tudi alibi, ki bi jih izločil iz kroga osumljencev. Hkrati skušata ugotoviti, kakšen predmet bi lahko povzročil nenavadne modrice na Grilčevem hrbtu. Z zbiranjem vseh teh informacij postopoma sestavljata sliko dogajanja in skušata razkriti storilca ter njegov motiv.

Volkuljin sin

Zima leta 1931. Del slovenskega ozemlja je priključen Kraljevini Italiji. V Čepovanu, naselju v dolini Čepovanskega dola, se s prihodom novega poročnika Angela Ottavia razmere za tamkajšnje prebivalce drastično poslabšajo. Italijanizacija prebivalstva se začne dosledno izvajati.
V javnosti je prepovedano sporazumevanje v slovenskem jeziku, uporabljati je treba italijansko obliko osebnega imena in priimka. V šolah se govori izključno italijansko, bogoslužje lahko poteka samo v italijanščini ali latinščini.
Poročnik je prepričan, da bo stvari hitro postavil na svoje mesto in se takoj loti določenih ukrepov. Med prvimi je, da odpusti vaško učiteljico Majdo. Ne računa pa na odpor prebivalstva.
V središču tega srditega odpora se znajde skupina otrok, ki že pred samim prihodom novega poveljstva postavi vrsto sneženih mož, s katerimi blokira edini dostop do vasi. Vodja otroškega upora je Srečko Kofol, Karlov sin in Miroslavov vnuk.
Njegova mama Helena je kmalu po njegovem rojstvu umrla. Po vasi se je govorilo, da v resnici ni umrla, ampak se je spremenila v volkodlaka. Srečko tem govoricam ne verjame, saj tako oče kot dedek vztrajno trdita, da je vse skupaj le izmišljotina.
Kmalu pa doživi prvo srečanje z zverjo. Medtem ko sam postavlja snežene može, ga nenadoma nekaj odrine in tako reši pred prihajajočim tovornjakom.
Z zverjo se sreča še nekajkrat in kmalu je tudi sam prepričan, da je to pravzaprav njegova mama. Kdo v resnici je volkulja, ve samo njegov dedek Miroslav, ki skrivnost odnese s sabo v grob.
Anton Špacapan Vončina prihaja iz Šempetra pri Novi Gorici. Že od malih nog je razpet med Slovenijo in Italijo. Je ilustrator, kipar, scenograf in pisec. Že vrsto let se ukvarja z raziskovanjem ljudskega izročila Slovanov ter s predkrščansko mitologijo. Sodeloval je pri scenografiji številnih filmov. Je eden od ustanoviteljev mednarodnega festivala, Če povem 83.
Francesco Tomada je večkrat nagrajen italijanski pesnik, ki živi v Gorici. Slovenskemu občinstvu se je prvič predstavil leta 2006 kot gost Dnevov poezij in vina. Njegova poezija je prevedena v številne jezike, tudi v slovenščino. Je soavtor romana Il figlio della lupa, Volkuljin sin, ki je kmalu po izidu postal uspešnica.