skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Grozljive zgodbe

Madžarski pisatelj, dramatik in esejist Péter Nádas (1942) je že s svojo obsežnim romanom Vzporedne zgodbe dokazal, da je mojster opisovanja sprva nepovezanih človeških usod, ki se postopoma združijo v enotno pripoved, ki preseže intimne okvirje in postane dokument točno določenega prostora in časa v človeški zgodovini. V podobnem slogu nadaljuje tudi z romanom Grozljive zgodbe, postavljenim v odročni zaselek ob Donavi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, katerega prebivalci so ujeti v vroč kotel praznoverja, skrivnostnega misticizma, hudobije, pogubnih erotičnih nagonov, sadističnega nasilja in – kot tudi razkriva naslov romana – prikrite groze, ki zleze pod kožo tudi samim bralcem.

Roman sledi več likom, katerim so skupne tragične življenske usode. Teréz je starejša ženska, ki je v očeh vaščanov zasmehovana zaradi dejstva, da je zanosila kot najstnica, senca “sramotne” preteklosti pa je navkljub poštenemu delu in garanju za skupnost noče zapustiti. Róza je njena sodelavka, ki boleha za epilepsijo, je mati več otrok, hkrati pa od otroških let naprej žrtev psihične in fizične zlorabe s strani vaščana, ki jo redno posiljuje. Piroska je ena redkih izobražencev v vasi, študentka sociologije, ki se za potrebe študija druži s samotarskim Imretom, pomočnikom v vaški pekarni, ki je ujet v toksično razmerje s svojo ukazovalno materjo. Mihály je na invalidski voziček priklenjen mladenič in briljanten poznavalec matematike, fizike in šaha, ki obenem goji močna čustva do Piroske, ki mu prav tako vrača naklonjenost.

Zgodbe omenjenih in še mnogih drugih likov se skozi roman prepletajo v skoraj kaotičnem sislu in ustvarjajo zapleten in strašljiv mozaik usod, ki bralca venomer drži v neprijetni napetosti, kar je posledica tudi pogosto temačne mistične atmosfere madžarskega podeželja, pogosto enigmatične pripovedne niti in kompleksne psihološke (in filozofske) študije značajev.

Življenje Lazarčka s Tormesa

 

Knjiga Življenje Lazarčka s Tormesa, izpod peresa neznanega avtorja, je eden izmed prvih modernih romanov svetovne književnosti, izšel v letu 1554, napisana še pred Don Kihotom.

Delo bralcu na satiričen, humoren in duhovit način predstavi moralno dekadenco 16. stoletja; časa, v katerem je roman tudi nastal. Prvih 16 let po nastanku je bil roman zaradi svoje satirične vsebine celo prepovedan, saj se dotika moralne dvoličnosti razglašalcev krščanske vere oziroma vseh, ki bi morali biti moralno čisti, če bi dosledno izvajali svoje nauke. Vendar pa se v zgodbah Lazarčka izkaže, da to ne drži – pravzaprav je resnica ravno nasprotna. Duhovnik, Miloščinar, Odpustkar in Kaplan so vsi izprijenci, ki Lazarčka urijo v “veščinah preživetja”.

Lazarček odrašča v bizarno bednih razmerah: od očima, ki je bil črn suženj (za tisti čas v Evropi prava eksotika), do prvega učitelja – berača slepca – in drugih likov, je Lazarček pravzaprav ujet v sančopansovsko stoičnost, Švejkovsko podjetnost, s katero prenaša vse preizkušnje in krivice, ki mu jih povzročijo njegovi (m)učitelji; ob katerih bralec z junakom sočustvuje ali se mu nasmeji.

Gre za kultno branje, ki vas ne bo pustilo ravnodušnih in vas bo spodbudilo k hudomušnemu razmisleku o dvojnih vrednotah in moralnih standardih našega časa.

 

Iskanje življenja

Vitus Bering, danski pomorščak, po ukazu Petra Velikega odpluje na dvajset let trajajočo raziskovalno odpravo z nalogo, da poišče in kartografira morsko pot prehoda iz Azije v Ameriko. Izdela popolnejši zemljevid Kamčatke, a še vedno pomanjkljiv. Naslednjo Veliko severno odpravo pod Beringovim vodstvom narekuje Ana Ruska, številčna posadka 4. junija 1794 proti Aljaski odpluje z dvema ladjama, z eno od njiju tudi teolog in strasten prirodoslovec George Wilhelm Steller, ki po brodolomu, po katerem se za nekaj časa naselijo na neobljudenem neznanem otoku, naleti na svojevrsten primerek morske živali, po njem kasneje poimenovane Stellerjeva morska krava.

V mitih otoških ljudstev se pojavlja zgodba o ženskah, ki se spremenjene v morske krave odpravljajo reševat brodolomce, najstarejše zapise o morskih kravah pa so odkrili v Kolumbovih zapiskih, opisal naj bi jih admiral njegovega ladjevja ob obisku otoka Hispaniola. Steller na osnovi klasifikacijskega poznavanja takoj prepozna red, ki mu ta kot kit velik sesalec pripada: pred njim plava neznana morska krava severnih morij, velikanski lamantin, ki se je na svetu pojavil že 2 milijona let pred človekom. Njuno končno srečanje pa je bilo tudi dokončno usodno. Ob njenem nenavadno hitrem izumrtju, ki je sledilo nepremišljenemu lovu, le 27 let po tem, ko so jo odkrili, so prvič zgroženo pomislili, da ni le narava tista, ki s svojimi pojavi povzroči izumiranje vrst, ampak je to lahko tudi človek, kar pa je bila v tistem času pravzaprav ne le grozljiva, pač pa tudi teološko sporna ideja.

Oddaljeni otoki in obale tudi v nadaljnjih odpravah razkrivajo vse bolj neverjetna bitja, odkrivajo nove in nove veličastne živali. Znanstveniki tistega časa so navdušeni, nič manj kot oni so navdušeni tudi zbiralci in preprodajalci – okostij velikih živali, ptičjih jajc, žuželk, krzna … Slednji so zaradi svoje nerazumne obsedenosti tudi največji krivci iztrebljanja.

Finska avtorica Iida Turpeinen nas v tem hibridnem romanu, mešanico zgodovinskega, pustolovskega in znanstvenega, vodi po tri stoletja dolgih korakih od enega naravoslovca do drugega, od zbiralcev do univerzitetnih profesorjev, od skrbnikov zbirk do risarjev in do prvih entuziastičnih naravovarstvenikov. Skozi celotno zgodbo sledimo tudi okostju Stellerjeve morske krave (tistemu, ki si ga lahko, veličastnega, danes še vedno ogledamo razstavljenega v Prirodoslovnem muzeju v Helsinkih) in na tej poti njegovim različnim postankom in usodam.

Roman, grajen na zgodovinskih in znanstvenih dejstvih, ki jih skupaj lepijo fiktivne primesi, ni zgolj pripoved o izumrtju morske krave, ampak v besedo ujeta podoba človekove lakomnosti po znanju in njegove nebrzdane požrešnosti po posedovanju, četudi s tem nepovratno škoduje celotni naravi. Je tudi prikaz vedoželjnih zbirateljskih strasti in zgodovine nastanka naravoslovnih muzejev. In je obenem prikaz človeških ambicij in njenih posledic ter želje, da bi oživili vsaj spomin na to, kar smo uničili.

Nočem več biti nevidna

Knjižni prvenec Mojce Petaros bralcem prinaša svežo, razgibano in vsebinsko bogato zbirko dvajsetih kratkih zgodb. Motivi zgodb so večkulturnost, posebnosti lokalnega okolja, človeške stiske in nekateri družbeni problemi. V zgodbah lahko naletimo tako na elemente magičnega in pravljice kot na ubeseditve realnega Trsta, prepletajo se dialogi, razmišljanja literarnih oseb, pismo, izvirni zapis otroške domače naloge, opisi …

Prevladujoče izhodišče večine zgodb je večkulturnost, ki jo avtorica osvetljuje z zelo različnih zornih kotov. Z večkulturnostjo se v njenih zgodbah soočajo literarne osebe različnih generacij: o »drugačnem narodnostnem ozadju« sošolcev in učiteljic razmišlja desetletni deček (zgodba Domača naloga), mlada študentka, na krajšem obisku v domačem Trstu med študentskim bivanjem v Španiji (Snežne krogle) ali starejša vdova na mestnem avtobusu ob opazovanju mladih študentov različne narodnosti, ki si izkazujeta obojestransko naklonjenost (Ljubezen na daljavo). Stik različnih kultur ni idealiziran, pač pa je tenkočutno ubeseden zelo realistično in stopnjevano (od vprašanja oddaljenosti od domačih, problema drugačne kulturne pripadnosti morebitnih otrok in občutka krivde zaradi zapustitve slovenske narodnostne skupnosti v zgodbi Snežne krogle do istega občutka odrinjenosti na družbeni rob pripadnikov manjšine in tujcev – tudi pripadnikov t. i. druge generacije – do odkritega rasizma v zgodbi Čakole ali To se pri nas ne dogaja). O večkulturnosti se v zgodbah izrekajo partnerji narodnostno mešanih razmerij, njihovi družinski člani pa tudi vaške opravljivke in predstavniki širše družbe. Stiki med kulturami so zajeti v vseh odtenkih, od navdušenja nad drugačnim do bolečine ob potencialni ogroženosti lastne identitete.

Ko avtorica govori o posebnostih lokalnega okolja (o burji in nastanku Barkovljanke v zgodbi Tržaška pravljica ali o openskem tramvaju v Vas ima svoj glas), nam pripoved z elementi magičnega, nadčutnega, nelogičnega in liričnega pričara posebno pravljično-nostalgično-magično atmosfero, ki odločno zanika pričakovano zgodovinsko težo in tesnobnost številnih literarnih ubeseditev Trsta in okolice. Senca tržaške zgodovine pade samo v zgodbo Zbirka punčk, a tudi tu ni prevladujoč motiv. Med motivi iz realnega okolja je tudi doživljanje požara na Krasu (Ko se nebo obarva). Iz domačega Trsta se avtorica premakne v Benetke v najbolj lahkotni zgodbi zbirke Podoknica.

Med zgodbami z motivi človeških stisk izstopajo zgodbe o prebolevanju smrti starša (Posebna pošiljka), problemu alkoholizma in skrbništva nad otrokom ob ločitvah (Čakole), demence (Spomin(i)), k zgodbam s prevladujočim motivom širših družbenih problemov lahko poleg že omenjenih zgodb s problematiko rasizma uvrstimo zgodbo, ki vključuje problematiko preseljevanja z juga na sever Italije (Po ropu) ali zgodbo, ki govori o človekovem odnosu do živali (Franc).

Zgodbe Mojce Petaros imajo še eno posebnost: vsi literarni ljudje so intenzivno vpeti v mreže družinskih in drugih odnosov, veliko je medgeneracijske povezanosti, težko bi našli literarne subjekte, ki so sami in osamljeni. Celo v ekstremnih situacijah (izolacija v času Covid-a, globoka depresija ob žalovanju) avtoričine literarne osebe hrepenijo in se rešujejo preko stikov z drugimi ljudmi, ki ostajajo prisotni, kljub fizičnim razdaljam.

Če smo ob delih tržaških avtoric prejšnjih generacij o Trstu še brali, da je to  »mesto, polno samega sebe / mesto, bolno samega sebe« in  »mesto, ki ne daje več kruha svojim otrokom, mesto, ki ga je potrebno prevetriti« se zdi, da prvenec Mojce Petaros poudarja prav takšno pozitivno prevetritev – sodobne generacije s svojo svetovljansko pozitivno naravnanostjo so tista zdravilna moč, ki mestu vračajo/prinašajo privlačnost in enkratnost.

Avtorica je tudi nagrajena prevajalka in publicistka, več o njej in njenem literarnem ustvarjanju na povezavah v Glej tudi pod zapisom.

Knjiga je ob ilustracijah Tržačanke Petre Debelis popestrena z vmesnimi stranmi z zanimivimi citati iz nekaterih zgodb in obogatena z izčrpno spremno besedo pisateljice Anje Mugerli.

Sedem praznih hiš

Zbirka Sedem praznih hiš Samante Schweblin združuje sedem kratkih zgodb, ki se osredotočajo na krhkost človeške duševnosti in na načine, kako ljudje polnijo – ali ne uspejo zapolniti – emocionalnih praznin v svojem življenju. Čeprav se zgodbe dogajajo v vsakdanjem, prepoznavnem svetu, avtorica vanj spretno vnaša komaj zaznavne fantastične elemente, ki pri bralcu ustvarjajo občutek nelagodja. Prav ta preplet realnega in rahlo izmuzljivega nadrealnega naredi zbirko tako vznemirljivo.

Schweblin nikoli ne poda vseh informacij – bralcu nameni le drobce, ključe, zlovešče namige, medtem ko bistvene stvari ostanejo neizrečene. To ustvarja poseben tip napetosti: bralec je prisiljen aktivno sodelovati, ugibati, sestavljati manjkajoče povezave. Ker nam avtorica pusti toliko prostora, si lahko zgodbo interpretiramo na več različnih načinov. Dogodki se lahko zdijo banalni ali celo nedolžni, a v ozadju čutimo nemir – občutek, da nekaj ni povsem pravilno. To hkrati vznemirja in bega, a prav ta negotovost je srčika njenega pripovednega pristopa.

Vsaka zgodba sledi likom, ki so na neki način čustveno izpraznjeni: osamljeni, izgubljeni, odtujeni, obsedeni ali ujeti v družinskih dinamikah, ki jih ne razumejo več. Tako na primer spoznamo vdovo Lolo, ki obsedena z organizacijo svojega življenja, pripravlja sezname in pakira, a se ne zaveda dogajanja v zunanjem svetu. Ali pa žensko, ki nenadoma v kopalnem plašču zapusti svojo hišo: njen pobeg, ki je morda fizičen, a tudi simboličen, je beg pred nečim neizrečenim v njenem življenju.  Naslov zbirke je torej večplastna metafora – prazne hiše niso le prostori, temveč notranji svetovi likov, ki iščejo stik, varnost ali pripadnost.

Čeprav je avtoričin jezik enostaven, skoraj minimalističen, ta mojstrsko stopnjuje napetost. Z drobnimi premiki, tihimi gestami in nepojasnjenimi dogodki doseže dramatične zasuke in presenečenja, zaradi katerih se vsaka zgodba odpre kot psihološki labirint. Sedem praznih hiš je zato zbirka, ki deluje tako na ravni pripovedi, kot na ravni čustvenega in simbolnega – subtilna, vznemirljiva in globoko človeška.

Balada o trobenti in oblaku : celovita

Med letoma 1956 in 1957 je slovenski pisatelj Ciril Kosmač (1910-1980) v reviji Naša sodobnost v delih objavljal roman Balada o trobenti in oblaku, ki velja za eno od ključnih del ne zgolj Kosmačevega opusa, ampak slovenske povojne književnosti nasploh. Delo je sprva zaživelo kot scenarij za istoimenski kultni celovečerni film Franceta Štiglica iz leta 1961, ob knjižnem natisu tri leta kasneje pa je Kosmač iz izvirne različice odstanil mnogo odlomkov, ki so vključevali ironična razmišljanja njegovega pisateljskega alter ega Petra Majcna.

Roman je v prenovljeni obliki strukturiran kot pripoved z dvema vzporednima zgodbama o pisatelju Majcnu in ostarelem kmetu Temnikarju. Prvi se preseli na dolenjsko podeželje, da bi v miru spisal pretresljivo “resnično” zgodbo o kmetu Temnikarju in njegovi družini, ki se je zgodila med drugo svetovno vojno. Na tej točki se začne druga zgodba o omenjenem kmetu, ki na predbožični dan izve, da so se belogardisti odpravili v jamo v Robeh, kjer se naj bi skrivala skupina ranjenih partizanov. Temnikar, oborožen s sekiro, se odpravi na naporno pot do jame, da bi pobil belogardiste, pri tem pa je priča grozljivim halucinacijam, skozi katere se odražata tako njegov strah kot tudi pogum.

Balada o trobenti in oblaku predstavlja ustvarjalni most med tedaj ideološko obarvanim socialnim realizmom, ki je v 60. letih že kazal znake kreativne izpetosti ter modernimi literarnimi prijemi, ki so najbolj izraziti v pisateljevih razmišljanjih skozi oči lastnega alter ega: Kosmač preko lika Majcna spregovori o lastni ustvarjalni razklanosti med pisanjem literature, ki je prijazna do oblasti ter eksperimentiranjem z nekonvencionalnimi pristopi, skozi katere je pisec izpostavil problematičnost klišejev navdihujočih (in pogosto propagandnih) partizanskih pripovedk.

Groteske in arabeske v dveh knjigah

Groteske in arabeske (1840) so prvo prozno delo ameriškega pisatelja, pesnika in literarnega kritika Edgarja Allana Poeja (1809 – 1849), ki se je v zgodovino svetovne književnosti zapisal kot mojster temačnega, grotesknega in morbidnega, njegova kratka proza pa je med drugim tlakovala pot razvoju gotskega žanra in moderne detektivke. V pričujoči zbirki se Poe predstavi kot drzen raziskovalec najbolj temačnih predelov človeške psihe, ponavljajoči motivi zbranih kratkih zgodb pa so predvsem smrt, tesnobni občutki minljivosti ter posameznikova neprestana hoja po meji med racionalnim in blaznim.

Zbirka je razdeljena na dva dela in ponuja nekatere Poejeva najbolj znane pripovedke. Uvodna Morella spregovori o obsedeni in pogubni ljubezni med neimenovanim pripovedovalcem in naslovno žensko, ki ga vpelje v svet misticizma, reinkarnacije in metafikcije. Padec hiše Usher, ki velja za eno od ključnih del pisateljevega ustvarjanja, sledi moškemu, ki obišče svojega mladostnega prijatelja Rodericka Usherja, ki živi s svojo sestro v odmaknjeni graščini, oba pa umirata za skrivnostno boleznijo, ki jo Usher imenuje kot “družinsko prekletstvo”.  V še eni znameniti pripovedki, Maski rdeči smrti, ošabni princ Prospero med izbruhom skrivnostne bolezni, imenovane zgolj kot Rdeča smrt, priredi ples v maskah, ki se konča pričakovano tragično. Med zbranimi zgodbami velja še omeniti Ligeio, ki vključuje Poejev najbolj znan motiv smrti lepe mlade ženske; v zgodbi spremljamo neimenovanega moškega, katerega življenje je zaznamovano z nenadnimi smrtmi svojih mladih žen, vse dokler ena od njih nenadoma ne vstane od mrtvih.

Groteske in arabeske je ključno delo t.i. gotskega žanra; Poe s pomočjo zapletene simbolike, večplastne psihološke napetosti ter izvrstno temačno atmosfero ustvari zbirko pripovedi, ki navkljub izraziti temačnosti pritegnejo bralca s svojo čustvene in intelektualno vsebino, takšen pristop pa je Poeja uvrstil med velikane svetovne književnosti.

 

Prepovedane barve

Gre za enega izmed  psihološko večplastnih romanov Jukia Mišime, v katerem je avtor združil estetiko, etiko in čustvene destrukcije. Roman se pogumno spopada s temami ljubezni, manipulacije in notranje razklanosti, ter pri tem odpira vprašanja, na katera ni enoznačnih odgovorov.
V ospredju zgodbe sta dve glavni osebi, med katerima se vzpostavi nenavadno in moralno vprašljiva dinamika. Šunsuki, starejši slavni pisatelj, ki je razočaran nad svetom in ženskami.  Zaradi svojih grenkih izkušenj iz preteklosti se odloči, da bo svetu, še posebej ženskam, “vrnil udarec”.
V Juičiju, lepem mladem moškem, vidi priložnost za izvedbo hladnokrvnega estetskega eksperimenta. Juiči je razpet med svojo prikrito homoseksualnostjo, zunanjimi pričakovanji in odporom do igranja družbenih vlog, ki jih ne čuti kot svoje. Prav ta njegova notranja napetost poganja razmerje med obema protagonistoma.
Ženske so pogosto postavljene v vlogo žrtve, kar je odraz avtorjevega pogleda na patriarhalne, površinske strukture japonske povojne družbe. Roman je prežet z bogato simboliko, ki jo spremlja melanholija. Bralec lahko tako spremlja na eni strani čudovito estetsko podobo, na drugi pa hladnokrvno analizo človeške praznine. Mnoge teme, ki jih avtor izpostavi, so bile v času nastanka tabu, vendar so še danes aktualne.
Jukio Mišima (1925-1970) je eden osrednjih pisateljev japonske in svetovne književnosti 20. stoletja. V slovenščino so prevedeni romani Kipenje morja, Po banketu, Pomladni sneg, Hram jutranje zarje, Pobegli konji, Angelov propad, Izpoved maske, drama Markiza de Sade in sodobne igre no. Njegova dela  združujejo japonsko tradicijo in močno osebno simboliko. Osrednje teme njegovega pisanja vključujejo identiteto, lepoto, smrt, konflikte med posameznikom in družbenimi pričakovanji. Danes velja za enega najbolj kompleksnih avtorjev svetovne književnosti, njegove knjige pa ostajajo aktualne zaradi pogumnega raziskovanja mej človeške psihologije in družbene identitete.

Naj ti bo vedno vedro nebo

V romanu beremo zgodbo treh prijateljev, ki še kot otroci srečajo četrto članico ekipe. Shauno. Postanejo nerazdružljivi in dejansko povezani za vse življenje.

Shauna in njena mama odpreta frizerski salon, ki zanju pomeni nov začetek. Dean, skupaj s Pamelo in Markom, pride pogledat salon in spozna Shauno. Med njima se v trenutku razvije posebna povezanost, ki počasi preraste v iskreno ljubezen. Vse pogosteje se srečujeta, njuni pogovori razkrivajo negotovosti, sanje, nakažejo pa se tudi odgovornosti, ki jih čutita do družine.

Upanje in želja po skupnem življenju ju pripeljeta do odločitve, obljube, ki jo eden izmed njiju prelomi. Toda njuna ljubezen ni krhka in traja vse življenje. Življenje na različnih poteh.

Roman je napisan na poseben način. Opisan je samo en dan, v katerem Shauna opravlja svoje delo in se spominja preteklih let in dogodkov. Kaj bi bilo, če bi takrat naredila drugače? Zakaj ni? Bi lahko? Bi ji srce to dovolilo? Ga bo lahko še zadnjič srečala?

Zgodba romana vključuje tudi pereče teme, kot sta demenca in alkoholizem, ter kako se ob tem počuti otrok in mladostnik.

Avtorica Fiona Scarlett je s svojim prvencem Boys Don’t Cry, ki še ni preveden v slovenski jezik, požela nominacije za prestižne nagrade. Naj ti bo vedno vedro nebo je njeno drugo delo, v katerem je pohvaljena njena sposobnost ustvarjanja likov, na katere bralec ne more pozabiti.

Izvirni naslov: May all your skies be blue

Ocean morje

Knjiga  presega običajne meje pripovedne proze. Dogajanje se odvija v obmorskem počivališču Almayer, kamor prihajajo različni ljudje. Vsak s svojo zgodbo, bolečino in iskanjem smisla. Je kraj med resničnostjo in sanjami, kamor prihajajo ljudje z različnimi ranami in vprašanji. Mlado dekle Elisewin, ki jo je oče pripeljal k morju po ozdravitev, strogi duhovnik Pluche, gospa Ann Deverià, ki jo morje morda lahko očisti greha, slikar Plasson, ki slika z morsko vodo in išče, kje se morje začne, ter znanstvenik Bartleboom, ki želi ugotoviti, kje se konča.

Njihove poti se sprva le bežno križajo, dokler prihod skrivnostnega mornarja Adamsa in zdravnika Savignyja ne razkrije globokih povezav med njimi. Morje v predstavi ni le prostor, temveč simbol. Meja in hkrati neskončnost, ki očiščuje, razkriva in združuje vse, kar je človek nekoč izgubil. Ocean morje je knjiga, ki odpira prostor asociacij. Knjiga je izjemno lepo napisana, polna atmosfere in poetičnih podob, ki na trenutke delujejo kot pesem.

Alessandro Baricco je eden najprepoznavnejših sodobnih italijanskih pisateljev, esejistov, dramatikov in kulturnih mislecev. Rojen je bil leta 1958 v Torinu, kjer je kasneje študiral filozofijo in glasbo. S svojo prepoznavno, poetično pisavo je postal izjemno cenjen tako v Italiji kot po svetu. Velja za enega najbolj vplivnih evropskih pisateljev zadnjih desetletij. Njegova dela so pogosto kratka,  globoko emocionalna in bogata z metaforami.

Knjiga bralca popelje skozi vpraša o iskanju samega sebe, o meji med življenjem in umetnostjo, ter o človeški krhkosti pred mogočnostjo narave. Prepletena je s simboliko, a tistega, ki se ji prepusti, nagradi z izjemno lepoto in globino.