skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Veliki nikoli več

Jakuta Alikavazovic (rojena 1979 v Parizu) je prevajalka in pisateljica, potomka priseljencev iz nekdanje Jugoslavije, bosansko-črnogorskih korenin. Za svoj prvi roman Corps volatils (2007) je prejela Goncourtevo nagrado za literarni prvenec. Veliki nikoli več, v izvirniku Au grand jamais, je avtoričin prvi roman, ki je preveden v slovenščino. Za svoja dela je prejela več nominacij za literarne nagrade, prevedena  so v številne svetovne jezike.

Veliki nikoli več je zahtevnejši avtobiografski in družbeni roman, prvoosebna pripoved hčere. Izhodišče zgodbe je odnos med materjo in hčero, natančneje izginotje matere skozi oči in spomine hčere. Hkrati je to tudi roman o priseljenstvu ter preplet številnih zgodb iz avtoričine preteklosti.

Zgodba se prostorsko osredotoča na pariško stanovanje, kjer je svoja zadnja leta, izolirana od zunanjega sveta, preživljala mati protagonistke. Avtorica časovno preskakuje poglavja svojega življenja, vseskozi pa se navezuje na simbolično izginotje svoje matere. Mati, nekoč obetavna, živahna pesnica, polna življenja, se sama odloči za postopno izginotje. Protagonistka odkriva materine upe in sanje, ko pride v novo deželo. Priseljensko izkušnjo ne vrednoti zgodovinsko niti politično, ampak jo dojema kot poskus prilagoditve na novo okolje, ki naj bi ponujalo večje in boljše možnosti v življenju. Vse pa je pogojeno z notranjo izbiro in doživljanjem posameznika.

Roman nas napelje k razmišljanju, kako dobro poznamo svojo mamo, svoje starše? Kdo so bili, kako je njihovo predhodno življenje začrtalo odnos do  otrok. Kako njihove odločitve zaznamujejo naslednje generacije, kako otroci lahko na koncu spoznajo, da svojih staršev sploh niso poznali.

 

Gospod Izraziti

Po prelepi in večkrat nagrajeni slikanici Izgubljena duša, prevedeni v več kot dvajset jezikov, je pričujoča ilustrirana knjiga rezultat ponovnega sodelovanja dveh plodovitih poljskih ustvarjalk: nobelovke Olge Tokarczuk in umetnice Joanne Concejo.

Joana Concejo je študirala umetnost v Poznanu. Medtem je v Franciji spoznala bodočega moža in se preselila v Pariz, kjer še danes živi in ustvarja. Njene ilustracije pobirajo najprestižnejše nagrade in krasijo številne otroške slikanice. Organizira tudi veliko delavnic ilustracije za odrasle.

Olga Tokarczuk kot pisateljica preizkuša številne izrazne forme – od krajših, zgoščenih romanesknih del (Popotovanje ljudi knjige) in kratkih zgodb (Izgubljena duša, Gospod Izraziti), pa do obsežnejših zgodovinskih romanov (Jakobove bukve). Igra se tudi s prozno formo in načinom pripovedovanja ter uvaja fragmentacijo pripovedi (Beguni, Pravek in drugi časi), ki je po njenem mnenju najučinkovitejša pri ubesedovanju sodobnega sveta, neobvladljivo razdrobljenega na številne koščke in elemente. Njena dela se odlikujejo po berljivem, obrtniško spretnem in v vseh pogledih privlačnem pisanju, ki ne kompenzira z vsebino in kvaliteto napisanega.

V Gospodu Izrazitem se loteva aktualne problematike, povezane s popularizacijo in dostopnostjo digitalnih tehnologij, ki je vsem na očeh in znotraj vseh družbenih slojev z uvedbo narcistične kulture selfija oziroma sebka, ustvarila (in še ustvarja) generacije, oropane bistvenega. Povsod navzoče podobe popolnih, pogosto “popravljenih” estradnikov postopoma pronicajo v intimo ter izkrivljajo okus in presojo sodobnega človeka. Natančna, dovršena ilustracija Joanne Concejo še dodatno ironizira odvisnost sodobnega človeka od dražljajev, ki jih prinaša neprestano vsrkavanje všečnih in pogosto puhlo banalnih vizualnih podob, ki nam jih servirajo premikajoči se zasloni. Scenarij je pravzaprav grozljiv: protagonist s fotografiranjem svojega obraza neizogibno izgublja svoj pravi izraz, z vsakim “škljocem” se njegova duša razkraja, oseba pa postaja le še “senca same sebe”.

Knjiga je poleg tega zanimiva še z vidika odnosa med besedilom in risbo. Joanna Concejo meni, da ilustracija ne sme biti “sužnja” pisani besedi, pač pa jo z uvajanjem novih idej in pomenov mora celo nadgraditi. To ji je v Gospodu Izrazitem odlično uspelo, kajti velik del prebiranja zgodbe je prav opazovanje neštetih razglednic in slik protagonistovega življenja (aluzija objav na družbenih omrežjih), subtilnih ilustracij, ki s posnemanjem resničnosti knjigi vdihujejo novo življenje.

Blagodejna zvezdica

Sirota Ada služi pri bogati vdovi. Ta ima lahkoživega sina, ki bi ga zaradi njegovega značaja prav rada oženila s poštenim in delovnim dekletom. Deklica zasluti namere svoje gospodarice in se odloči, da si bo poiskala drugo službo. Kot družabnica hudo bolnega fanta se znajde v družini, v kateri se mora  prilagoditi še trem odraslim moškim. Vsi štirje vsak po svoje skušajo vplivati na njo. Bolni sin in ostareli oče potrebujeta njeno pomoč, medtem ko se druga dva brata v njo zaljubita kar na prvi pogled. Ada pa skuša ostati stanovitna in se ne ozira niti na mater, ki ji ni preveč naklonjena.

Pavlina Pajk je avtorica, ki je objavljala v drugi polovici 19. stoletja. Skupaj z Luizo Pesjak velja za začetnico slovenskega ženskega pripovedništva, pisala pa je tudi poezijo. Zaradi pripovedi s socialno noto in moralno poanto jo imenujejo kar slovenska Charlote Brontë. Založba Dlan je leta 2023 začela izdajati njene povesti, do sedaj jih je izšlo štirinajst. Povesti niso zahtevne za razumevanje, za branje prav gotovo ne boste potrebovali 3-4 ure. Morda bo koga zmotil jezik, ki je ohranil značilnosti stoletja, v katerem je bilo delo napisano. Kdor je bral Jurčiča, tudi s Pavlino Pajk ne bi smel imeti težav. Za vse tiste, ki nimajo časa brati, ki jim je tisk predroben … In za vse tiste, ki trdijo, da so slovenski pisatelji zgolj žalostni in brezupni.

Freske in groteske : zgodbe o odsotnosti

Hudomušna, inteligentna, igriva in dinamična kratkoprozna zbirka Freske in groteske je delo makedonskega univerzitetnega profesorja, prozaista, dramatika, scenarista, esejista in literarnega kritika Venka Andonovskega (1964). Njegovo pisanje je bogato začinjeno s poetično fantastiko in vpeto v postmodernistični slog, za katerega je značilno brisanje meja med faktografskim in imaginarnim, novo interpretiranje zgodovine ali pač njeno mitsko preobražanje, dimenziji časa in prostora sta običajno preseženi, besedila, polna parodije, pa so nadvse polemična, razigrana in dinamična. Z vsem tem se soočimo tudi v pričujoči zbirki, v kateri se zgodbe, ki jih beremo, delijo na dva sklopa.

V prvem delu so predstavljene freske, v katerih poleg nekaterih znanih zgodovinskih osebnosti nastopajo tudi pomembni posamezniki iz makedonske zgodovine, pripovedujejo pa o različnih čudnih pojavih: o hudičevi luknjici na stropu, ki se je ne da popraviti; o Isaacu Newtonu, ki dokazuje, da si kamen in ptica nista tako različna, kot se običajno misli; o Aristotelu in njegovem zvedavem učencu Aleksandru, katerega duša se ob smrti razleti na tisoče drobnih steklenih koščkov; o igumanu Kirilu in prelestnem Isijanu, ki zmore narediti, da svetniki na zidovih samostana oživijo; o razpokah na nebu, zidanju nebeškega stebra in nebu, izklesanem iz kamna, ki se kruši in spreminja v prah; o Dalmantu in skrivnostni grešnosti besed; o Averoesu, ki ni zmogel razumeti dveh besed iz Aristotelove Poetike in ga je v Bibliji mučila pripoved o stvarjenju ženske iz kosti moškega rebra; o izgubljenih črkah; o obleganju Soluna, potresu in velikem triku množične hipnoze; o preroku Svetovidu; o čudežni freski mojstra Evtihija, ki upodablja svetnike z vodenimi očmi in prišleku, ki je upodobljeno lepoto svetnikov razmnožil; o Slavi, ki se spremeni v vinsko mušico in pristane na nosu pesnika Konstantina Miladinova; o Evripidu, ki na predstavi z zvijačo približa božanstvo občinstvu ter ostane brez pomembnejšega dela niča.

Avtor kot fiktivni urednik zbirke bralca že uvodoma opozori, da so vse predstavljene freske močno popačene, predvsem so prekrite s številnimi sloji (kulturne) pozabe, ki se v besedilu pojavlja kot vrzel, prekinitev oz. Odsotnost, in potrebujejo restavracijski poseg. Da bi se približali njihovi jasnejši, popolnejši podobi oz. polnejšemu razumevanju pomenov, ki jih imajo posredovati, jih je potrebno z dodatno razlago in razkritjem nevidnih plasti reinterpretirati. To avtor deloma stori v drugem delu zbirke, ki ga zapiše kot dopolnjujoče opombe freskam – restavracije. Te se nanašajo bodisi na oštevilčene fragmente posameznih fresk bodisi se razvijejo v nove zgodbe, ki dopolnjujejo prvotno, nekatere pa se iztečejo v parodije različnih poljudnoznanstvenih diskurzov. Besedilo restavracij s tem postane besedilo, ki se napaja iz predhodnega besedila, samo pisanje pa se izrazi kot akt branja.

Avtor uvodoma poudari tudi vlogo in pomen kateregakoli drugega pozornega bralca, ki zmore v freskah samostojno razbirati, kar je v njih odsotnega, pri tem pa mu kot namig lahko služijo psevdocitati in opombe, ki jih zapiše kot uvodne v freske in restavracije. Kulturno-zgodovinska pozaba ter filozofska in semantična zagonetnost v drugem delu zbirke, t. j. v restavracijah prvotnih fresk, bralcu predstavlja kar velik izziv, še posebej, če pozornost v prvem delu ni bila izostrena in se je med branjem izgubil kakšen detajl. A tudi če se polnemu zapopadenju logike besedila in prepoznavanju sklicev na osebnosti, dogodke in knjige, ki jih je v besedilu kar nekaj, povsem odpovemo, je užitek ob branju razgibanemu bralcu, ki v literarni drugačnosti uživa in je naklonjen intelektualnemu hedonizmu, absolutno zagotovljen.

V slovenski jezik sta prevedena tudi pisateljeva nagrajena romana Azbuka za neposlušne in Popek sveta.

Gospoda na obali

Michael Köhlmeier (1949) je avstrijski pisatelj in glasbenik. Najbolj poznana prevoda v slovenščino sta še Köhlmeierjeve antične pripovedke in pred kratkim izdana Deklica z naprstnikom.

Pripoved Gospoda na obali govori o izmišljenem prijateljstvu dveh svetovno znanih oseb, ki sta vsak na svoj način zaznamovala 20. stoletje. Eden je veliki državnik, novinar, slikar in pisatelj Winston Churchill, drugi veliki igralec, filmski režiser in scenarist Charlie Chaplin.

Avtor na zanimiv način poveže ta dva velika moža. Oba trpita za depresijo in že od otroštva razmišljata o samomoru. Pomembno vlogo ima tudi pripovedovalec zgodbe. Povezan je z obema protagonistoma, tako bralcu lažje prikaže verjetnost tega prijateljstva.

Churchill in Chaplin se naključno srečata na zabavi ter takoj ugotovita, kaj ju povezuje. Z veliko empatije in naklonjenosti si obljubita vzajemno pomoč. Zaprisežeta si, da se bosta nemudoma odzvala prijatelju, ki se bo znašel v temnem primežu misli na samomor. Vse ne gre kot sta si zamislila, toda po svojih močeh vztrajata pri dani obljubi. V zgodbo se poleg depresije vplete še ena zla sila, Hitler. Chaplin upodobi Hitlerjevega dvojnika v Velikem diktatorju, Churchill pa se mu upre kot ministrski predsednik in voditelj naroda.

Gre za čudovito zgodbo, spisano tako, da pričenjamo razumeti, kaj vse je na tehtnici življenja ljudi, ki so obremenjeni ne le s sabo in svojimi bližnjimi, temveč tudi s potrebami poslanstva svojega poklica.

Potonjenec

Razvpit avstrijski pisatelj Thomas Bernhard je bil med drugim velik navdušenec nad virtuoznostjo kultnega kanadskega pianista Glenna Goulda (znanega predvsem po večkrat omenjeni nenadkriljivi interpretaciji Bachovih Goldbergovih variacij), zato ne preseneča, da ga je inkorporiral v eno izmed svojih pripovednih del. V Potonjencu opisuje prijateljstvo med Gouldom, prvoosebnim pripovedovalcem in Wertheimerjem, tremi nadobudnimi glasbeniki, ki so se spoznali tekom študija klavirja pri Horowitzu.

Gre za “virtuozno pripoved o virtuoznosti” teh študentov, med katerimi je samo Glenn svojo virtuoznost prignal do popolnosti. To ga je sicer stalo življenja, a edini je bil v svojih aspiracijah in željah neomajen, močan. Ostala dva (pripovedovalec in Wertheimer ) sta obupala – vsak iz svojih razlogov – in se svoji karieri klavirskih virtuozov odpovedala zavoljo prijateljeve nadarjenosti, kajti slutila sta, da ju presega že od vsega začetka, da presega celo Horowitza samega. Čemu vztrajati, če ne moreta biti najboljša?

V neprekinjeno pripovedovalčevo pripoved avtor v svojem značilnem slogu vpleta tematike bivanjskega (ne)smisla, družbene kritike in nepovratnosti človekovih dejanj.

Od tebe dalje štejem svoje dni : posebna izdaja ob 100. obletnici rojstva Lojzeta Krakarja in 30-letnici ustvarjanja Voranca Vogla

»Od tebe dalje štejem svoje dni« je edinstvena knjiga, v kateri sta na enem mestu združeni deli dveh umetnikov, je preplet poezije in fotografije. Gre za posebno izdajo ob 100-letnici rojstva pesnika Lojzeta Krakarja in 30-letnici ustvarjanja Voranca Vogla. Na  novo so tako zaživele besede pesnika, ki je znan predvsem po svoji taboriščni poeziji. Njegov vnuk je med verze s črno-belimi fotografijami vnesel tisto mladostno svetlobo, da navkljub času, ki je minil od ustvarjanja deda, še vedno lahko začutimo njuno medsebojno povezanost. Knjiga, ki je tudi oblikovalsko dovršena, je poklon družinski umetniški žilici in svež dialog, ki je povezal čas deda in vnuka.

Knjigo poleg pesmi, fotografij in spremnih besedil bogatijo tudi izbrani prevodi del Lojzeta Krakarja.

Lojze Krakar (1926 – 1995) je javnosti najbolj znan kot pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec in urednik. Je tudi prejemnik številnih nagrad, od prve nagrade Prešernovega sklada do velike Prešernove nagrade in kar dveh Levstikovih nagrad.

Voranc Vogel (1980) se je leta 1997 Delovemu kolektivu fotoreporterjev pridružil še kot gimnazijec in od takrat v časopisu Delo objavil več kot 6000 fotografij. Sodeloval je tudi z mednarodnimi agencijami EPA, AP in AFP. Je avtor več kot desetih samostojnih razstav in prejemnik številnih stanovskih nagrad.

O prostornini časa 3

Tara in Thomas Selter sta še do pred nekaj leti živela mirno in usklajeno življenje srednjeletnega para. Ukvarjala sta se s knjigami, zlasti redkimi, takimi, ki zanimajo zbiratelje posebnih izdaj iz posebnih obdobij. Tari se dogodi iztaknitev in časa in za njo se ponavlja vedno isti dan, 18. november.  Čas si krajša z raziskovanjem Rimljanov in na univerzi na predavanju spozna še nekoga, ki je obtičal v času tako kot ona sama. Tara in Henry se vselita v skupno stanovanje in se dolge dneve pogovarjata o prejšnjih življenjih. Kmalu se izkaže, da nista edina, zataknjena v 18. novembru. Pridruži se jima Olga Periti, sedemnajstletnica, ki išče Ralfa Kerna. Tudi onadva sta obtičala v 18. novembru. Ralf je to izkoristil za preprečevanje nesreč, o katerih je začel zbirati podatke, obveščati poškodovance pred nesrečami in skuša iznajti način, kako popraviti preteklost. Tara in Henry ji obljubita pomoč pri iskanju prijatelja. Po tem, ko se preselijo v hišo, se pred njihovimi vrati pojavi še več ljudi, ki so ujeti v časovno zanko in Tarino doživljanje 18. novembra postaja vse bolj napeto.

O prostornini časa je serija nenadkriljivih in nadčasnih romanov (O prostornini časa 1, O prostornini časa 2) o človeškem življenju oziroma o različnosti človeških življenj in pogledov na svet, čas, prostor in odnose, v katere smo, po lastni volji ali pač ne, ujeti. Zgodba , ki nam predstavlja Tarino nasedlost v časovni zanki, je napisana mojstrsko. Lahko verjamemo, ali pa ne, da se iztaknitev časa dogaja, pomembno je, kako nas razume okolica in kako najti način, da splezamo v normalen časovni potek, ki bo nas ali tiste okrog nas zopet potegnil v normalno kompozicijo odvijanja življenja. Enkratno branje za vse razmišljujoče in bralce širokih pogledov.

Solvej Balle je danska pisateljica in pesnica. Rodila se je leta 1962. Zaslovela je, ko je izdala prvo knjigo v seriji z naslovom O prostornini časa. Pri nas torej 6 let po izidu prebiramo že tretji del od sedmih v odličnem prevodu Darka Čudna. Knjige pisateljica izdaja v samozaložbi. Bralci so takoj prepoznali njeno pisanje kot nekaj novega na literarnem področju tako glede tematike kakor sloga pisanja in jezika, v katerem so zgodbe upovedane. Brez medijskega pompa je šel glas o knjigah od ust do ust in jih razširil v mednarodno uspešnico. Vse tri knjige so osvojile prestižno nagrado nordijskega sveta za književnost, prva pa je bila v Ameriki in v Veliki Britaniji nominirana za najboljše prevedeno leposlovno delo.

Sanje in kulise

Splitsko-italijanska družina Torchio priredi velik sprejem za vse, ki v Splitu kaj pomenijo. Ta julijski večer, točneje v noči s 6. na 7. julij, je pri njih zabavno. Meščanstvo se veseli ob pogovorih, dobri jedači in pijači. Proti jutru začnejo gostje odhajati, med njimi je tudi mladi in podjetni lastnik ladij Darko Barić, ki ga le malo pozneje mrtvega najdejo v mandraču Matejuška, v delu pristanišča za lokalne ribiče. Someščan, ki ga najde, ga naloži v samokolnico in odpelje na policijo – kot pove pozneje, je to storil predvsem zato, da truplo ne bi izginilo medtem ko bi šel po pomoč. Tu se začne delo kriminalističnega inšpektorja Maria Bulata. Meščani so vznemirjeni, govorice pa seveda krožijo in inšpektor jim pozorno prisluhne. Storilec bi lahko bil kdorkoli, v večnacionalnem mestu pa se kandidati za morilca kar vrstijo: lahko, da so Darka umorili ribiči sami, ker jim je predstavljal konkurenco, prav tako bi šlo lahko za Nemce, ki so ravno v teh dneh v Splitu in okolici snemali filme, a so vsi vedeli, da gre za vohune, lahko pa, da so se za umor Darka odločili italijanski fašisti, jugoslovanski komunisti, Judje. Skratka, vsaka od družbenih skupin, dejavnih v Splitu v 30. letih 20. stoletja, bi lahko imela svoje razloge, da se Darka znebijo. Ob primeru, ki ga rešuje lokalni kriminalistični inšpektor, ki je nekoč služil Avstro-Ogrski monarhiji, zdaj pa Kraljevini Jugoslaviji, izvemo za družbene in politične razmere tega časa, prav tako so zanimive povsem osebne, intimne povezave, pa tudi politične, saj bi Darko Barić moral postati član prostozidarske lože.

Roman Sanje in kulise pa pravzaprav ni kriminalka. Umor Darka Barića je namreč le ogrodje, na katerega avtorica napne realnost tridesetih let prejšnjega stoletja in nam s tem ponudi dober zgodovinski vpogled v dogajanje tistega časa: tu so politični begunci, ki preko Splita zapuščajo Evropo, tu je Dioklecijan, ki s svojo palačo mestu daje antično brezčasnost, Mussolinijev vpliv se kaže v dejanjih mladine in njihovem mnenju, da pripadajo Italiji, fašizem pa že kaže svoje zle namene kljub temu, da Tretji rajh organizira olimpijske igre, o katerih vsi govorijo. Ob tem je roman tudi poln simbolike, zlasti osmice, ki v vodoravni legi pomeni neskončnost. Kako neskončno se ponavlja zgodovina? Sanje in kulise je roman, ki nas ne bo popeljal samo v prejšnje stoletje pred 2. svetovno vojno, ampak je tudi zgodba, ki spominja na našo sedanjost.

Alida Bremer se je rodila leta 1959 v Splitu. Študirala je primerjalno književnost, romanistiko, germanistiko in slavistiko. Doktorirala je iz detektivskega romana. Je tudi prevajalka v nemščino iz hrvaškega, srbskega in bosanskega jezika in za te prevode je prejela številne nagrade.

Čarovnice z Vardøja

Leto 1662 na Norveškem prikazuje nevaren čas, ko je lahko bila ženska že za čisto najmanjšo stvar obtožena čarovništva.

Je bila pametna? Čarovnica.

Je rada plesala? Čarovnica.

Se ni želela ukloniti patriarhatu? Čarovnica.

Je bila slučajno hčerka ženske, ki je bila obtožena čarovništva? Ja, seveda, čarovnica.

Da so močne in pametne ženske skozi zgodovino vzbujale strah pri moških, ni čisto nič novega. Kaj pa se zgodi, ko imajo moški v družbi absolutno moč? Čarovniški procesi, prirejeni tako, da ženska ne more zmagati. Na koncu gorenje na grmadi.

Vse to in še več prikazuje zgodovinski roman Čarovnice z Vardøja. Gre za vzporedno zgodbo treh žensk: Zigri, Zigrijine hčerke Ingeborg in Anne Rhodius. Zigri je obtožena čarovništva, saj je bila »ujeta« pri prešuštvovanju s hudičem. Huda obtožba, ki jo pospremijo pričevanja moških in ljubosumnih žensk, jo popelje na Vardø, kjer ji sodijo kot čarovnici. Njena hčerka Ingeborg tega ne sprejme in jim na skrivaj sledi v upanju, da ji bo uspelo rešiti mamo.

V Vardøju je tudi Anna Rhodius, a ne zares prostovoljno. V resnici je ujetnica, a z določenimi privilegiji. Nekdanja ljubica danskega kralja se znajde v precepu: naj pomaga Zigri in njeni hčerki Ingeborg, ko ve, da sta nedolžni? Ali naj jima za lastno udobje obrne hrbet in pomaga moškim, ki ju želijo videti goreti?

Avtorica Anya Bergman je irskega porekla, idejo za ta roman pa je dobila, ko je živela na Norveškem.