skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Filozofija v budoarju ali Nemoralni učitelji : dialogi, namenjeni izobrazbi mladih deklet

 

Z zgornjim citatom se začenja knjiga, v kateri smo priča popolnem pohujšanju človeškega bitja. Petnajstletna Eugenie, ki jo vzgajata libertinski oče in katoliška mati pride na “študijski obisk” k starejši ljubimki, Gospe De Sain-Ange, katere naloga je, da mlademu dekletu objasni filozofijo libertinstva, ki ji jo morajo vcepiti v glavo. Na pomoč Gospe priskoči Dolmance, kot “izobražen” libertinec in učitelj, ter brat Vitez de Mirvel, ki služi zgolj kot orodje za prikazovanje posameznih praks.

Delo je bilo napisano v dramski obliki (de Sade si je zmeraj želel biti gledališki pisec); deli pa se na “sokratske” filozofske dialoge (prav tako si je želel biti priznan filozof), ki so sestavljeni iz teoretičnega in praktičnega dela, kjer izrečenemu takoj sledi praktični prikaz. Seveda je govora največkrat o takratnih tabuiziranih libertinskih spolnih praksah. Drugi del je daljši odlomek, v katerem Vitez prebira znan politični pamflet, ki sicer, med drugim, vsebuje zelo moderne dopolnitve takratni ustavi, med drugim se zavzema za enakopravnost žensk, pravico do splava, za pravice istospolnih oseb ipd. Vse je v naravi, pravi avtor, kar pomeni, da ni nobenega resnega prekrška, razen zanikanja lastne (tudi zločinske) narave.

Dialogi Donatien – Alphonse – François, markiz de Sade (1740-1814) v svojem “filozofskem” delu grafično opiše in skozi knjigo “didaktično” razloži, kako bi po njegovem morali uživati življenje. Delo služi kot “uvod” v Sto dvajset dni Sodome. Njegova dela so zaradi spornih opisov spolnih praks ostala prepovedana in skrita javnosti do 40. in 50. let 20. stoletja.

Skrito v sencah

Med zimskimi počitnicami v okolici švedskega gorskega središča Åre najdejo pretepeno moško truplo. Primer prevzame policijska preiskovalka Hanna Ahlander, ki se mora prebiti skozi zapleteno mrežo osebnih odnosov, zamolčanih resnic in skritih motivov. Kar se sprva zdi kot osamljen zločin, postopoma razkriva precej bolj temačno zgodbo.

Hkrati se v odmaknjenih vaseh med Årejem in norveško mejo vse bolj krepi verska skupnost Življenjska luč. Mlada Rebecka sprejme vlogo pastorjeve žene in skuša živeti skladno s pričakovanji skupnosti. Toda za videzom pripadnosti, poslušnosti in duhovne predanosti se postopoma razrašča strah. Rebecka se začne zavedati, da je njeno življenje morda ogroženo. Kaj se v resnici dogaja za zaprtimi vrati skupnosti in kako so njene skrivnosti povezane z nasilnim zločinom?

Hanna se tako med preiskavo sooča z molkom, nezaupanjem in ljudmi, ki niso pripravljeni razkriti vsega, kar vedo. Ko se začnejo razkrivati skrite plati verske skupnosti, postaja vse jasneje, da imajo tudi najbolj pobožni posamezniki lahko zelo temne skrivnosti.

Viveca Sten v drugem delu serije Umori v Åreju prepleta kriminalistično preiskavo z zgodbo o verskem fanatizmu, manipulaciji in posamezniku, ujetem v mrežo moči. Zasnežena švedska pokrajina, odmaknjenost majhnih krajev in tesno povezane skupnosti ustvarjajo srhljivo ozračje, v katerem je vse težje ločiti med zaupanjem in slepim podrejanjem. Ko se začnejo razkrivati skrite plati človeških značajev, postane jasno, da so lahko najnevarnejše skrivnosti ravno tiste, ki jih ljudje skrivajo za masko dobrote in vere.

Skrito v sencah je prava izbira za ljubitelje skandinavskega noirja, zapletenih kriminalnih ugank in zgodb, v katerih se za zunanjo idilo skrivajo najtemnejše plati človeške narave.

Viveca Sten (1959) je priljubljena švedska pisateljica kriminalnih romanov in ena najbolje prodajanih avtoric kriminalk na Švedskem. Preden se je povsem posvetila pisanju, je delala kot odvetnica. Navdih za svoje zgodbe črpa iz švedske pokrajine in značilnosti življenja v majhnih skupnostih. Uveljavila se je s serijo Umori na Sandhamnu (pri nas imamo samo prevod prvega dela, Tiha voda), pozneje pa ustvarila še serijo Umori v Åreju, katere drugi del je roman Skrito v sencah. Po obeh knjižnih serijah sta nastali še televizijski.

V ljudožerčevem vrtu

Adèle Robinson skupaj z možem Richardom in sinčkom Lucienom živi v Parizu. Richard, ki je zaposlen kot zdravnik in dobro zasluži, ji je uredil službo novinarke. Čeprav so kot družina finančno preskrbljeni, Adèle hrepeni po nečem drugem. Spušča se v divje ljubezenske afere z moškimi. Zanjo meja ni, njene žrtve so poročeni ali samski, znanci ali popolni tujci, pomembno je le, da jih omreži in popolnoma obsede. Njeno celotno življenje se vrti okoli teh skrivnih seksualnih sestajanj, ki so, na njeno pobudo, pogosto polna nasilja in dominacije. Poželenje jo vse bolj prežema, saj se na ta način počuti izpolnjeno, zaželeno in izživeto. Kljub temu da obsedeno pazi, da za seboj ne bi pustila kakšnih dokazov, se zdi, da je le še vprašanje časa, kdaj bo mož posumil, da ga vara.

Adèle se skozi roman izkaže za izjemno psihološko zapleteno osebo. Razlogi za njeno zasvojenost s spolnostjo so večplastni, avtorica bralcem dovoli le drobne preskoke v njeno otroštvo in preteklost, odnos z očetom ter materino zasmehovanje. V romanu se zaradi službene ali zasebne odsotnosti obeh staršev izmenjujeta zanemarjanje otroka in igranje tradicionalnih družinskih vlog. Odnos obeh protagonistov do razmerja med možem in ženo se pomembno razlikuje, njuno nerazumevanje drug drugega pa povsem izprazni njuni življenji. Ujetost v takšen vsakdan pri Adèle sproža samouničevalne erotične želje. Lastna objektifikacija zato zanjo postaja edina svetla točka in (od)rešenje.

Adèle je romaneskni prvenec francoske pisateljice maroških korenin Leïle Slimani. V slovenski jezik imamo preveden še njen roman Uspavanka, za katerega je prejela Goncourtovo nagrado, ter trilogijo Dežela drugih.

Dete iz voska

Piše se leto 1620 na Danskem. V temni noči Christenze Kruckow, neporočena plemkinja, iz čebeljega voska, odstriženih nohtov in šopa človeških las ustvari votek, podobo majhnega človeka, ga več dni nosi pod pazduho in ga oblikuje s toplino svojega telesa. Na ta način ustvarjeno in oživljeno dete sicer ne more ničesar videti niti ne more govoriti, lahko pa vse opazuje in opaženo oblikuje v misel in pripoved, ki jo kot vseprisotni pričevalec duha (tistega) nedoumljivega in krutega zgodovinskega časa s svojim tihim, halucinogenim glasom ponese med bralce.

Orisuje nam pot svoje stvariteljice Christenze, ki po hudih obtožbah čarovništva iz Sydfyna pobegne v Aalborg, koder se zbliža z druščino žensk, ki si ob skupnem druženju nudijo uteho, si pomagajo pri opravilih in se vzpodbujajo, obenem pa si z vedenji, ki so v očeh takratne krščansko-patriarhalne družbe močno odklonska, življenje tudi skrivoma pestrijo, najsibo to s kozarcem vina, petjem in plesom ali medsebojnim ljubimkanjem. Ko jih pri enem od skrivnih obredov v noči svete Lucije 12. decembra leta 1620 zasačijo, to služi kot najoprijemljivejši vzvod, da jih zaprejo in jim z mučenjem izsilijo priznanja grešnih dejanj, ki naj bi jih izvajale, čemur neizbežno sledijo obsodbe javnega sežiga na grmadi ali obglavitve.

Zgodbo je avtorica Olga Ravn (1986), ki velja za eno najizvirnejših sodobnih danskih literarnih predstavnic, napisala na osnovi množičnih čarovniških procesov, ki so v letih 1596 do 1621 potekali v Fynu in Aalborgu, pri tem pa se je poleg ljudskega izročila opirala na številne zgodovinske vire, kot so pisma, pravni dokumenti in teološki spisi. Iz originalnih virov so vzeti tudi vsi uroki, ki jih je umestila v besedilo, zapisane je našla v črnih knjigah (t. i. cyprianusih) ter drugih okultnih delih.

Obdobje, ki ga je raziskala, je v zgodbi omejila v leto dni trajajoče, zgodbo pa je poleg Christenze gradila še ob treh osrednjih ženskah, ki so bile (in ne zgolj te) dejansko obtožene čarovništva in zaradi tega tudi usmrčene.

Poleg samega poteka dogajanj ima v romanu osrednji pomen tudi votek oz. voščena lutka, ki so jo v srednjem veku uporabljali kot eno ključnih orodij za izvajanje črne magije. Glas, ki mu ga nameni pisateljica, je glas spomina in pričevanja. Se ne stara in četudi ga nihče več ne posluša, še vedno nemo priča. Obstaja kot nekakšno Oko, nepristranski opazovalec človeškega sveta, ki mu je opazovanje in poslušanje vsiljeno, iz te neizogibne poslušnosti pa se mu, čeprav z ljudmi sočustvuje, do njih porodi tudi gnus.

Takšna izbira pripovedovalčevega glasu avtorici omogoči zgodbo podati iz širše perspektive, zato roman ne izzveni kot zagovor ‘nedolžnih čarovnic’. Poleg vprašanj srednjeveške črne magije in sežiganja žensk na grmadah ter narave samih sodnih procesov, ki so temu predhodili, so v besedilu mimogrede, a dovolj jasno nakazana tudi vprašanja ženskosti na splošno, njene neodvisnosti in svobode (tudi seksualne), prav tako je osvetljena njihova vloga pri ohranjanju ljudskega izročila in porodnega babištva. Avtorica žensk v ničemer ne brani, prikazuje jih v njihovi zamerljivosti in maščevalni ihti, v kateri se zlahka obrnejo druga proti drugi. Obenem pa obelodanja tudi strašljivo moč moškosti, v svojih izvršitvah kruto, nasilno in strahotno poniževalno ter njihov vzvišeno zaničevalen pogled na ženske. Ogledalo, ki ga v zgodbi nastavi voščeno dete, je namenjeno človeštvu kot celoti.

Bralec naj ne pričakuje logične in v vseh detajlih dokumentarno zapisane zgodbe, ta je namreč podana hipnotično, v njej pa bodo uživali predvsem tisti, ki cenijo literarno izvirnost.

Duhovi

V risoromanu Duhovi spremljamo sestri Catrino (Cat) in Mayo, ki se zaradi Mayine bolezni cistične fibroze z družino avgusta preselijo na obalo, v kalifornijsko mesto Bahia de la Luna. Sveži morski zrak naj bi pozitivno vplival na Mayino bolezen, medtem ko Cat ni najbolj navdušena, ker je s selitvijo izgubila kar nekaj svojih prijateljic. Cat se tako sooči s konfliktom pri sebi, saj noče kriviti mlajše sestrice, vendar ji vseeno ni najbolj prijetno in se počuti sebično.

Cistična fibroza je kronična genetska bolezen, ki lahko zaradi nabiranja goste sluzi vodi v uničenje pljuč, vpliva tudi na trebušno slinavko, saj lahko povzroči sladkorno bolezen. Bolezen lahko vpliva tudi na jetra, kar lahko vodi v cirozo. V romanu se Maya zdravi z vibrirajočim jopičem, ki je zasnovan za razgradnjo sluzi v pljučih, z dodatnimi hranili, ki jih dovajajo skozi odprtino v trebuhu med spanjem in dihalno cevko za več kisika. Ker mlajša sestra Maya v Duhovih boluje za pljučno boleznijo, se skozi knjigo močno poudarja pomen dihanja, teka in telesne zmožnosti. Maya zaradi bolezni ne more prosto tekati naokoli ali se ukvarjati s športnimi aktivnostmi, saj hitro ostane brez sape.

Ko sosednji deček Carlos razkrije, da v mestecu živijo duhovi, se radovedna Maya želi z njimi srečati, medtem ko se prestrašena Cat boji soočenja z nadnaravnimi bitji zaradi strahu pred izgubo sestre. Ko se pred praznikom dneva mrtvih  Dia de los Muertos zapletejo v resne dogodke, mora Cat premagati lastne strahove.

Praznovanje dneva mrtvih ali Dia de los Muertos je v predvsem v Mehiki starodaven običaj, ko v domovih, parkih in na pokopališčih postavijo oltarje, ki jih okrasijo s cvetjem, hrano, fotografijami in drugimi osebnimi predmeti pokojnih svojcev. Ljudje se našemijo in prižgejo sveče.

Mladinski romani avtorice Raine Telgemeier so eni redkih, ki v ZDA konkurirajo priljubljenosti mang. Raina Telgemeier je napisala še Nasmeh, Sestrici, Pogum in Drama. Navdih za mesto dogajanja v zgodbi je meglena obala severne Kalifornije, kjer je odraščala, danes pa živi in ustvarja v San Franciscu. S svojimi deli se je uvrstila na vrh New York Timesove lestvice prodajanosti in prejela več Eisnerjevih nagrad, ki so najprestižnejša priznanja v ameriški stripovski industriji, označujejo jih kar za stripovske Oskarje. Risoroman Duhovi je postavljen tudi na lestvico najboljših 100 po predlogu Bukle v letu 2025.

 

Skrito v snegu

Policistki Hanni Ahlander se zaradi opozarjanja na korupcijo na stockholmski policiji podre poklicno življenje, kmalu zatem pa jo zapusti še dolgoletni partner. Razočarana in brez službe se zateče v sestrino počitniško hišo na severu Švedske, kjer upa, da bo našla vsaj nekaj miru a se njeno novo zatočišče kar hitro spremeni v prizorišče napete preiskave.

Nekega dne brez sledu izgine osemnajstletna Amanda. Temperature se spustijo globoko pod ničlo in vsaka izgubljena ura zmanjšuje možnost, da bi dekle našli živo. Hanna ponudi pomoč krajevni policiji in združi moči z inšpektorjem Danielom Lindskogom. Njuna edina sled je rdeča ruta, najdena v snegu. Medtem ko se nad Åre zgrinja snežni vihar, preiskovalca odkrivata, da se za spokojno podobo gorskega kraja skrivajo temačne skrivnosti, ki jih želi nekdo za vsako ceno prikriti.

Viveca Sten v prvi knjigi serije Umori v Åreju prepleta napeto kriminalno preiskavo, skrivnosti majhne skupnosti in osebne stiske osrednjih junakov. Zimska pokrajina, občutek naraščajoče ogroženosti in spretno odmerjena razkritja ustvarjajo srhljivo vzdušje, v katerem ni mogoče zaupati niti na videz nedolžnim sledem.

Skrito v snegu je prava izbira za ljubitelje skandinavskega noirja, zapletenih kriminalnih ugank in zgodb, v katerih se za zunanjo idilo skrivajo najtemnejše plati človeške narave.

Viveca Sten (1959) je priljubljena švedska pisateljica kriminalnih romanov in ena najbolje prodajanih avtoric kriminalk na Švedskem. Preden se je povsem posvetila pisanju, je delala kot odvetnica. Navdih za svoje zgodbe črpa iz švedske pokrajine in značilnosti življenja v majhnih skupnostih. Uveljavila se je s serijo Umori na Sandhamnu (pri nas imamo samo prevod prvega dela, Tiha voda), pozneje pa ustvarila še serijo Umori v Åreju, katere prvi del je roman Skrito v snegu. Po obeh knjižnih serijah sta nastali še televizijski.

 

Pohod

Liz, Helena, Maggie in Joni so najboljše prijateljice še iz najstniških in študentskih let. In čeprav živijo vsaka svoje življenje, se enkrat na leto zberejo in skupaj preživijo počitnice. Tokrat je na vrsti za organizacijo kratkega oddiha Liz. Zdravnica, mati, žena. V teh kratkih počitnicah si želi odklopa, hoje in družbe prijateljic, ki nad nenavadno in zahtevno pohodniško izbiro odklopa niso vse enako navdušene. Maggie se težko odtrga od svoje hčerke, ko jo nerada prepusti v varstvo bivšemu partnerju. Poleg tega je popolnoma brez kondicije in motivacije. Helena je sicer do popolnosti organizirana in pripravljena na vse izzive, razen na to, da je morda noseča? Joni pa… svetovno znana in oboževana pevka, v sebi pa prazna, negotova in izgubljena v odvisnostih. In vendar se vse štiri znajdejo v prijetni leseni koči ob robu norveške divjine, od koder bodo začele vsaka svoj pohod nazaj k sebi. In vse teče v redu, dokler ne teče več. Kajti divjina je, če si nanjo pripravljen, lahko čudovita, če si nepremišljen, zna biti nevarna, kadar si lahkomiseln, pa je pogubna.

Lucy Clarke je navdih za roman Pohod dobila po izletu s šotorom skozi neomadeževano in čudovito norveško naravo. Po njenih romanih snemajo napete in mednarodno uspešne TV serije.

Plemič v Moskvi

Grofa Aleksandra Iljiča Rostova leta 1922 Boljševiško sodišče obsodi na dosmrtni hišni pripor v Hotelu Metropol nasproti Kremlja, z grožnjo usmrtitve, če kdaj prestopi njegov prag. Aristokratu, vajenemu razkošja, tako življenje zaradi hujskaške in politično dvoumne pesmi, ki jo je napisal, omejijo na podstrešno sobico. Precej velikodušna sodba glede na takratni ruski režim.

Ko se njegova država (in svet) okoli Metropola spreminja, prefinjeni, kultivirani in izobraženi grof Rostov, ki ga v knjigi spoznamo, ko je hotelska sobica njegov dom že štiri leta, počasi spoznava, da je kljub vsemu morda najsrečnejši človek v Rusiji. Pa čeprav nima več ne imetja in ne družine.

Okoliščine, ki ga fizično omejujejo, mu omogočijo poglobljen vstop v svet čustev. Prijateljstva, ki jih sklepa s hotelskim osebjem, ga preoblikujejo v izjemen lik, ki raste in se razvija pred očmi bralca. Tudi podstrešna sobica, za katero je bil Rostov prepričan, da bo bolj podobna samici, se izkaže za vrveče in presenetljivo dogajališče. In to kljub temu, da je vesolja daleč o njegovega prejšnjega načina življenja. In vesolja daleč od resničnega zunanjega dogajanja, ki se izkaže za najbolj razburljiva desetletja v vsej zgodovini Rusije.

Towles je Rusiji in ruski kulturi napisal zelo lucidno ljubezensko pismo, ki ne romantizira nobene plati države. Sled avtorjevega pisanja sicer vseskozi teče po mejah domišljije, roman pa je vseeno čudovita hvalnica prijaznosti, velikodušnosti, ljubezni (ne nujno med ljudmi) in optimizmu. Tudi njegov občutek za čas in kraj sta tista, ki skupaj z nepozabnimi liki obdržita bralčevo zanimanje od prve do zadnje strani.

Amor Towles (1964) je ameriški pisatelj, ki velja za enega priljubljenejših sodobnih ameriških avtorjev zgodovinskih romanov. V svojih delih pogosto raziskuje vprašanja družbenega položaja, osebne svobode, prijateljstva in človekovega iskanja lastne poti. Poleg Plemiča v Moskvi imamo v slovenščini še dva njegova prevoda, roman Lincolnova cesta in zbirko kratkih zgodb in ene novele Miza za dva.

Sanjska knjiga

Sanjska knjiga Uroša Zupana je pesniška zbirka, v kateri se resničnost in sanje prepletajo s spominom, humorjem, ironijo in občutkom minljivosti. Avtor v treh sklopih (Sanjska knjiga, Oda za avstralsko ovčarko in Da se ne pozabi) odpira različne prostore osebnega in literarnega sveta – od nenavadnih sanjskih prizorov in srečevanj do spominov na otroštvo, mladost in minuli čas.

Sanje pri Zupanu niso le beg iz resničnosti, temveč način, kako jo pogledati z druge perspektive. Za igrivostjo, grotesknostjo in duhovitostjo se postopoma razkrivajo bolj melanholične teme: minevanje, izgubljanje in prizadevanje, da bi s poezijo ohranili tisto, kar neizogibno izginja. Sanjska knjiga je zato knjiga o sanjah, vendar še bolj o spominu, minevanju in načinih, kako si človek s pripovedovanjem in poezijo ohranja svet, ki izginja.

Uroš Zupan (1963) je pesnik, prevajalec in esejist, brez katerega si sodobne slovenske poezije ne morem(o) predstavljati. Ko je v devetdesetih vstopil v slovenski literarni prostor, je bilo njegovo pesništvo sprejeto kot prelomno zaradi navezav na Ameriko. Na njegovo pisanje so deloma vplivali novejša ameriška poezija oz. nekateri njeni pesniki, zaznati pa je tudi vpliv italijanskega pesnika (novelista, prevajalca, literarnega kritika …) Cesareja Paveseja in poljskega pesnika (pisatelja, diplomata in leta 1980 prejemnika Nobelove nagrade za književnost) Czesława Miłosza.

Šum češnje

Olja je prevajalka, ki živi na Dunaju, kjer si je ustvarila življenje z najstniškim sinom Nadanom, študentom astronomije, ki ni običajen otrok. Njena rutina se nenadoma spremeni, ko sreča Gerharda, gostujočega profesorja iz Berlina in med njima v hipu vznikne ljubezen. A nova možnost sreče pomeni tudi težke odločitve. Gerhard se vrne v Berlin in Oljo povabi s sabo, vendar Olja ne more preprosto zapustiti sina in vezi, ki jo še vedno povezujejo z Ljubljano in Nadanovim očetom.

Njeno življenje se tako razpne med Dunajem, Berlinom in Ljubljano ter med različnimi oblikami ljubezni, odgovornosti in pripadnosti. Ko skuša najti ravnotežje med materinstvom, partnerskim odnosom in lastnimi željami, bralec skupaj z njo išče odgovore na vprašanja, koliko se lahko človek približa drugim, ne da bi pri tem izgubil samega sebe.

Goran Vojnović v romanu Šum češnje raziskuje zapletenost družinskih odnosov, starševstva, ljubezni in novih začetkov. Skozi večplastne like odpira vprašanja o tem, kaj pomeni biti dober starš, kaj nas povezuje z ljudmi, ki jih imamo radi, in kdaj lahko vezi, ki naj bi nas držale skupaj, postanejo breme. Roman je intimna zgodba o iskanju doma in lastnega prostora v svetu, v katerem se je včasih najtežje odločiti, kam zares pripadamo.

Goran Vojnović (1980) je avtor uspešnic Čefurji raus!, Đorđić se vrača, Jugoslavija, moja dežela in Figa, trikratni prejemnik kresnikove nagrade (2009, 2013, 2017) in leta 2020 prejemnik prestižne literarne nagrade Angelus (Central European Literature Award). Je eden najbolj priljubljenih slovenskih pisateljev in kolumnistov, ustvarja pa tudi kot režiser in scenarist. Šum češnje je njegov najnovejši roman.