Odrasli srednjih let (30–59 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

In druge zgodbe

Nova v slovenščino prevedena knjiga bookerjevega nagrajenca in letošnjega dobitnika nagrade Vilenica Georgija Gospodinova vsebuje enaindvajset zgodb, avtorjev predgovor in bogato spremno besedo prevajalca Boruta Omerzela.

Gospodinov pogosto odkrito briše meje med literaturo in resničnostjo, je zagovornik čim bolj pristnega srečanja med avtorjem in bralcem, zato bralca pogosto nagovarja, vabi v besedilo. V veliko zgodbah ubeseduje zanimive dogodke iz lastnega življenja, izjave v predgovoru k zgodbam položi v usta svojih literarnih oseb (ali si jih od njih prisvoji). Tudi v zbirki kratkih zgodb lahko prepoznamo Gospodinove izstopajoče lastnosti: izhodiščna podobnost (analogija) iz vsakdanjega konkretnega sveta preraste v alegorijo abstraktnih uvidov (npr. v zgodbi Prvi koraki), človekova identiteta se zlahka razcepi oziroma pomnoži (npr. Človek z mnogimi imeni), zaznave sveta so posebne (npr. poudarjanje ali izguba sluha, vida, okusa …), dojemanje časa pogosto ni linearno, lokalne geografske posebnosti razkrivajo širše zgodovinske in sociološke zakonitosti. Mnoge zgodbe so zgrajene tako, da ubeseditev konkretnega utrinka iz življenja posameznika avtor povzdigne na uvid nekega bolj splošno veljavnega principa delovanja človeške duše ali nauk oziroma presenetljivo lucidno spoznanje. Tudi na dogajanja v lokalnem okolju avtor pogleda z bolj oddaljene, svetovljanske ali časovno odmaknjene perspektive, pri čemer pogosto ti drobni, navidezno lokalno pogojeni dogodki zasijejo v drugačni luči. Rdeča nit knjige so odlomki o odnosu do pisanja, branja, knjig, kjer tudi tokrat zažari Gospodinovo prepričanje o žlahtnosti literature, zapisane in pripovedovane besede, ki svet tolaži, ohranja in ga popravlja. Poglavje zase je Gaustin, ki je stalnica številnih Gospodinovih del, avtorjev alter-ego in večkrat tudi ključ do boljšega razumevanja besedil. V zadnji zgodbi (Gaustin), Gospodinov razkrije, da je Gaustin tokrat spoj imen Garibaldi (torej zgodovine in revolucije) in Avguštin (torej filozofije s filozofom, pisateljem in učiteljem).

Če je za Gospodinova in njegove literarne osebe dovolj že samo proces pripovedovanja (Neka druga zgodba), lahko tudi bralci beremo tako, da zgolj uživamo v procesu samega branja in se prepustimo, da nas tok pripovedi odnese v odlične domislice, kjer odpovesta logika časa in prostora ter enoznačne človekove identitete, dovolimo, da nas veter Gospodinova (ki pravi, da v prozo pogosto pretihotapi poezijo, kar se v besedilu začuti tudi tokrat) vrtinči skozi besedilo kot liste v vetru. Lahko sledimo avtorjevemu vstopanju in izstopanju iz literarnih oseb in se zabavamo ob njegovih interpretacijah razmerja avtor-besedilo-bralec. Seveda nas ob tem razveseljujejo tudi “legendarni dogodki” iz prepričljivo konkretnega sveta, ki jih Gospodinov bralcu posreduje z navidezno lahkotnostjo, kajti vsaka zgodba si zasluži, da je pripovedovana in slišana (str. 6). Zgodbe v zbirki so vredne večkratnega branja ali potapljanja v tekst na različnih globinah, pri katerem bomo pod zabavno ali presunljivo vsebino površja lahko uživali tudi v neologizmih (npr. uhoples), medbesedilnih glasovih drugih avtorjev, kalejdoskopskih metamorfozah istih delcev človeške identitete, parafraziranju stoletja starih rekel, uvodnih citatih v zgodbe in številnih drugih gospodinovskih domislicah.

K prijetnemu branju prispevajo tudi do bralca zelo pozorne prevajalčeve opombe z izčrpnimi pojasnili vsega, kar bi utegnilo bralca prikrajšati za celostno dojemanje prevoda: pojasnjeni so vsi Gospodinovi sklici na avtorjevo izvorno okolje (Bolgarija), bolgarsko književnost, jezikovne posebnosti … Bogata in poglobljena spremna beseda med drugim osvetli Gospodinovo akademsko kariero, njegov literarni razvoj, umestitev njegovega dela v bolgarsko in sodobno evropsko književnost, poglobi se v posamezna avtorjeva dela in njegov idejni svet.

Se vidimo v petek? : roman

Lucija Zajc je slovenska avtorica in šolska knjižničarka. Se vidimo v petek? je roman, ki govori o hčerkinem doživljanju ob izgubi očeta. Ko se srečamo ali smo skupaj, si moramo vedno zastaviti vprašanje, kdaj se bomo naslednjič videli. Se sploh bomo videli? Zato je pomembno, da vse, kar mislimo narediti, naredimo takoj, ker sicer mogoče tega sploh ne bomo mogli narediti. Gre za roman, ki opisuje dogajanje znotraj človeka ob izgubi bližnjega. Ta del ob raznih izgubah po navadi ostane zakrit. Zato ima roman še posebno težo. Težko, da bomo komu lahko povedali, kaj in kako ob izgubi čutimo, kaj doživljamo in kaj se dogaja znotraj nas. Določena dejstva iz življenja očeta in skupni dogodki se omenjajo večkrat v romanu. Tako, kot v mislih večkrat premlevamo ene in iste stvari. Ene in iste stvari premišljujemo, vrtimo se v določenem krogu. Da ta krog presekamo, če sploh kdaj ga, pa je potreben čas. Ampak ne glede na vse, je pomembno samo to, da se zavedamo, kakšen vpliv so imeli ljudje na naša življenja in da smo jim, za vse, kar so nam dali, hvaležni. To, kar v času našega življenja damo drugim, je edino, kar je pomembno. Na ta način druge opolnomočimo, da bodo tudi, ko nas ne bo, znali živeti svoje življenje. Ko izgubimo ljubljeno osebo, življenje ne bo nikoli več tako, kot je bilo, bodo pa ljubljene osebe vedno z nami, če bomo tako želeli. Skupni spomini so edina stvar, ki nam je nihče ne more vzeti. Če jih ustvarimo.

Dvor zmrzali in zvezdnega sija

Po čustveno napetem zaključku tretjega dela serije Dvor trnja in vrtnic se avtorica Sarah J. Maas v romanu Dvor zmrzali in zvezdnega sija vrača v svet Prythiana z bolj umirjeno, introspektivno pripovedjo. Tokrat ne gre za klasično nadaljevanje, temveč za most med staro trilogijo in novim ciklom, ki prinaša občutek zaključka, a hkrati napoveduje nove začetke.
Zgodba se odvija nekaj mesecev po vojni, ki je spremenila življenje vseh vilinskih dvorov. Feyre, Rhysand in njuni prijatelji poskušajo obnoviti svoje domove in odnose, hkrati pa se soočajo z notranjimi ranami, ki so ostale po vojni. Avtorica tokrat zgodbo pripoveduje skozi več perspektiv, kar omogoča globlji vpogled v različne like in njihova čustva.
V primerjavi s prejšnjimi deli je tempo počasnejši, bolj osredotočen na čustveno dinamiko kot na akcijo fantazijskega dogajanja. Pisateljica zajame toplino prazničnega časa, melanholijo okrevanja in drobne trenutke upanja, ki dajejo občutek domačnosti. Dvor zmrzali in zvezdnega sija je kot dih po nevihti – nežnejši, mehkejši, a še vedno prežet z značilno avtoričino mešanico magije in romantike.
Vloga tega romana je kot neko prehodno poglavje, ki prinaša čustveni zaključek za Feyre in Rhysanda ter obenem nakazuje nove smeri, ki jih avtorica raziskuje v naslednji knjigi.

Letoviščarji

Zdaj že odrasel protagonist Filip Martin v pismu svojima otrokoma popisuje svoje spomine na najstništvo. Vrne se v čas, v tisto poletje 1939, ko se je prvič zaljubil. Časopisi so že pisali o Hitlerju in nemiru na stari celini. Kot mnogo poletji prej, so tri družine, vse z otroki in podobnim družbenim statusom, preživljale poletne počitnice v obmorskem letovišču Linley Bottom, imenovan tudi Zaliv tihotapcev. Idilično počitnikovanje ima tokrat primes rahle in komaj zaznavne note nostalgije na zgodnejše otroštvo in pridih negotove prihodnosti. Skoraj 17 letni Filip čuti, da časi, ki jih je doživljal do zdaj, počasi minevajo. S Silvijo, Pavlo, Rodneyem, Bernardom in Alison preživljajo dneve na plaži, ob tabornem ognju pri pečenju klobasic, pohajkovanju, igranju, plavanju, jadranju, branju in druženju. Filip na enem od sprehodov naleti na zapuščeno hišico na pečini in tam sreča dekle Ano. Tekom dni se spoprijateljita in mladostniško zaljubita. Tudi Silvija spozna ribiškega mladeniča Harolda, s katerim preživlja poletno romanco. Staše zavajata, da sta par pravzaprav onadva, kajti to bi bilo v njihovih očeh sprejemljivo in primerno. Vsi štirje pa se zavedajo, da se bo ob koncu poletja vse to končalo in marsikaj spremenilo.

Topel mladinski roman s pustolovskim in ljubezenskim pridihom ter svojevrstnim čarom obalne ribiške vasice.

Nespečne noči

Knjiga Nespečne noči ameriške pisateljice Elizabeth Hardwick je njen zadnji roman izdan leta 1979 in njeno prvo delo prevedeno v slovenski jezik. Naslov knjige se zlije z vsebinskim slogom besedila, saj pripovedovalkine misli sledijo toku premišljevanj, ki se nam utrnejo v nočeh brez spanca. Tako nam avtorica na svojevrsten način odstira drobce svojega življenja, od otroštva v številčni družini v Kentuckyju, do kasnejših spominov na življenja v New Yorku, Bostonu, Mainu in Amsterdamu, z okruški spomina kot jih vidi zdaj in s prepleti razmišljanj o ljubimcih, znancih, sosedih, prijateljih ter o sorodnikih, njihovih tegobah in stiskah, pa tudi o različnih opažanjih okoli nje. Odpira različna vprašanja o odnosih in družbenih vlogah, svojega nekdanjega moža, pesnika Roberta Lowella, pa zamolči, tako samo v namigih izluščimo njegovo prisotnost. Čustveno poglobljeno sliko podaja v izbranem jeziku, spretno, elegantno, dostojanstveno, lepo, s pravo mero humorja in samoironije.

Elizabeth Hardwick je bila priznana literarna kritičarka in pisateljica esejev, napisala je tudi tri romane, med njimi izstopa prav roman Nespečne noči, kratka, neobičajna knjiga, ki s svojim izmojstrenim slogom in neprizanesljivostjo spretno zamejuje resničnost z ustvarjalno svobodo misli pisateljice in bralca posrka v tok razmišljanj o lastnih odnosih ter odnosih in vlogah okoli nas.

Dnevnik druge zime

Srednjeletnemu moškemu, ki sam živi svoje skromno življenje in se preživlja kot pisatelj, se nekega dne življenje obrne na glavo. Alkoholizem, s katerim ubija dneve in sebe, izterja svoj davek. Omrtvičene noge, vnetje hrbtenjače in perifernega živčnega sistema. Zdravniki njegovemu davku nadanejo ime, alkoholna polinevropatija. Pristane v kliniki. Od tu dalje nič več alkohola, le vztrajno vsakodnevno sprehajanje in injekcije. In opazovanje življenja, ne umikanje pred njim. In pisanje. A da bi imel o čem pisati, zdaj, ko njegovo gibanje in premikanje nista več tako samoumevna, na to ga opominja tudi zvesta spremljevalka bolečina, se začne zazirati v trenutke, prej utapljane, zdaj, v novi priložnosti, ozaveščene. In začne (ponovno) pisati, pri čemer mu je pomembno predvsem to, da zapisani trenutki zares odsevajo prav tiste trenutke, v katerih je, in da je vsak od njih pomemben le toliko. Morda

» … se temu reče tišina.

Malce mučna je, težka,

a vseeno tišina.

Ki ima nekaj skupnega z glasbo,

neslišno, a vseeno –

glasbo.«

V čisti kristalizaciji teh trenutkov, posredovanih z močjo metafor in simbolike, brez čustvenih ali miselnih razpršenosti, ga spremljamo med njegovimi sprehodi po mestu, opazovanju življenja z balkona, neizbežnih obiskovanjih antikvariatov, druženju s prijatelji … v izrekanju (zapisovanju) hipnih mislih o ptičih, snegu, ljudeh, križiščih, knjigah ali pisateljih, ulicah mesta, prijateljih, osebnih občutjih dneva … drobnih situacijah, ki jih gole izlušči in jih osvetli v njihovih povsem navadnih ali absurdnih ali simpatičnih bistvih … obenem pa jih časovno datira z natančnimi datumi in urami dneva, celo minutami, s čimer bralcu vzbuja občutek, da je on njegovo oko, njegovo čutje in občutje, njegova misel, njegova hipnost, njegova radost, melanholija, samost, čudenje, ugotavljanje, trenutna naveličanost, življenjski optimizem, dvom, preblisk, sprejemanje in zaupanje. Vse to, kar tudi sicer vsak človek sam doživlja in je. Kajti: »Le v čustvu ni ničesar modernega, o nobeni modi ni govora. Tu ni nikoli nič novega, nikoli nič zastarelega. Tu je vse, kot je.«

Morda ta dnevniški roman ni tisto, kar v tem trenutku potrebujete. Morda pa; morda potrebujete prav to, prav te besede, zato, da ulovite spirit, duh oziroma naravnanost, način, kako se spopasti z življenjem na preprost, sprejemajoč, kljub-vsemu-notranje-v-sebi-radosten, umirjen način. Dan mine, vsak dan mine, tudi kakšen ‘takšen’, zoprn, ampak kaj potem, nič hudega, jutri bo verjetno bolje, ali pa že čez par ur. »Ne čakaj, da bo minilo, daj to skozi.« Na ta način razmišlja in živi Valjarevićev zapisovalec, zadovoljen s tem, kar ima, in z vsem dobrim, kar lahko v dnevu zazna. Življenja pač res ni potrebno (dodatno) komplicirati. On, ta človek. Ki začenja vsak dan od začetka, sprijaznjen s svojo preteklostjo.

Srđan Valjarević, srbski avtor, bralca v tem dnevniku zapeljuje tako s slikovitostjo svojega literarnega junaka, v kateri zrcali njegov odnos do samega sebe, do življenja in do sveta, kot tudi s samo ritmičnostjo zapisa; dnevniški zapiski so dodatno razgibani z vmesnimi tridesetimi pesmimi; in z optimizmom, ki veje iz besedila:

»Uf, kako sem prazen ob 22.10. Voljo že imam, to je v redu, ampak res sem čisto prazen. Ko pa si v življenju takole prazen, je to kot arašidi. Še ena zafrkancija več, nič drugega. Grickaš življenje, samo to. Ko si prazen, grickaš življenje. In pljuvaš luščine.«

ali pa:

»Vsaj to, vsaj nekaj, sonce sije na vse. Na prav take, kot smo. Izgubljene na tem nam dobro poznanem kraju.«

Pri Valjareviću je naravnost občutiti njegovo ljubezen do pisanja. Nas, bralce, pa v tem delu preizkuša tudi v ljubezni do branja.

25 zadnjih poletij

Stephan Schäfer (rojen leta 1971 v Cambridgeu, Massachusetts, Združene države Amerike) je nemški filmski ustvarjalec, direktor in pisatelj. Za filmsko ustvarjalnost je prejel več nagrad in nominacij. Roman 25 zadnjih poletij, v izvirniku 25 letzte Sommer, je njegov prvenec, preveden v številne tuje jezike.

25 zadnjih poletij je roman, ki bi ga morali prebrati vsi, ujeti v ritem vsakdana, ki nas kot počasni vrtinec vleče stran od naših naravnih želja in talentov, otroških sanj in pozabljenih mladostnih ciljev. Slikovita, tankočutna zgodba, prepletena z opisi narave, mestoma humorna, odkrita, hitro razvijajoča. Delo ni obširno, vendar se življenjske modrosti nizajo ena za drugo.

Protagonist zgodbe in kmet Karl se naključno srečata ob jezeru, v bližini njunih domovanj. Protagonist, izčrpan od vsakdanjega hektičnega življenja, preštevilnih elektronskih pošt in telefonskih klicev, odvisen od pametnega telefona, je ob nenavadnem srečanju in prvem preživetem dnevu na Karlovi kmetiji, doživel umiritev misli in telesa. Ob pogovoru s Karlom so se mu začela odstirati pomembna življenjska vprašanja, predvsem pa je spoznal, da ima pred seboj samo še 25 poletij. Kako jih preživeti?

Zgodba je navdihujoča, pozitivna, na senzibilen način prikaže pomen dobrih medosebnih odnosov, zlasti znotraj družine, med otroki in partnerji. Karl zase pravi, da je kmet, ki poskuša biti občutljiv za svet okoli sebe, Johanna (njegova žena) pa je ženska, s katero lahko vsak dan sega po zvezdah.

Bele sledi : kriminalni roman

Emelie Schepp (1979) je nagrajena švedska pisateljica kriminalk. Kriminalka Bele sledi je druga iz serije z glavno junakinjo, tožilko Jano Berzelius. Prva ima naslov Zaznamovani za vse življenje. Pisateljica spretno in nadvse privlačno prikaže protagoniste ne le med opravljanjem svojega poklica, temveč tudi v vsakodnevnih težavah. Istočasno nam brez olepševanja daje misliti, v kakšni družbi živimo.

Kriminalistična inšpektorja Henrika Levina in Mio Bolander pokličejo na železniško postajo, saj na stranišču najdejo mrtvo tajsko dekle. Pretreseni sprevodnik policistom pove, da dekle ni bilo samo. Toda njena sopotnica pred prihodom policije pobegne.

Ekipa kriminalistov kmalu ugotovi, da so priča primeru tihotapljenja drog, kjer kraljuje vodja švedske trgovine z mamili. Ta brezsrčno izkorišča begunske otroke in mladino kot paketne mule.

Javni tožilki Jani Berzelius postaja jasno, da bo vse težje ohranjala pretresljive skrivnosti svojega otroštva. Tako, kot se primer zapleta, je vanj vse bolj vpletena ona ter njena družina. Ji bo uspelo rešiti primer in hkrati obdržati svojo skrivnost?

Brcam in letim

Glavna junakinja je štirinajstletna Heera. Z družino živi v natrpanem, preglasnem, umazanem delu Biharja na severu Indije, ki se nahaja ob meji z Nepalom. Pripadajo nižji kasti, nomadski skupnosti Nat, v kateri je ogromno nasilja, korupcije, izkoriščanja in izjemne revščine. To je okolje, kjer so dekleta zelo marginalizirana, ko stopijo v puberteto so pogosto prodane za spolno in drugo izkoriščanje, kajti s tem zaslužkom očetje plačujejo svoje dolgove. (Generacijske) dolgove, ki se lomijo na hrbtih otrok.

Živi v izjemno patriarhalnem okolju, kjer prevladuje huda lakota in občutek, da nimajo nobene možnosti – usoda se zdi neizogibna. Oče ves družinski zaslužek bodisi zapije bodisi zaigra, mama skuša nahraniti svoje otroke z žlico riža na dan in kljubuje bedi vsakdana. Na začetku zgodbe Heero po krivici izključijo iz šole, kamor hodi predvsem zato, da dobi vsaj en obrok hrane na dan, zanjo je izključitev strahoten udarec. Kajti to pomeni, da bo še bolj stradala, še bolj lačni pa bodo tudi njeni sorojenci. Obenem je zdaj zelo velika velika verjetnost, da jo oče vendarle proda.

Stvari se začnejo spreminjati, ko jo Di Rini, aktivstka in mentorica, ki skrbi za ogrožene deklice, povabi, da se pridruži vadbi kung fuja. Tam Heera spozna, da je njeno telo avtonomno, da ima sama pravico odločati o njem. S treningom postaja samozavestnejša, zavedati se začne, da ima v sebi moč in zmožnost, da si pomaga ter da lahko pomaga tudi drugim.

Roman temelji na resničnih dogodkih. Avtorica Ruchira Guptaje je priznana novinarka in to je njen knjižni prvenec. Predvsem pa je aktivistka in ustanoviteljica organizacije Apne Aap, ki omogoča boljše življenjske pogoje in izhodišča za mlada, ranljiva dekleta. Zgodba ima kljub težkim okoliščinam vedrino, ki se kaže v upanju na boljše življenje.

Vojna

Priljubljeni hrvaški kolumnist, pesnik ter pisec kratkih zgodb in romanom Miljenko Jergović (1966), ki je širši javnosti najbolj poznan po kultnem romanu Sarajevski Marlboro in njenem duhovnem nadaljevanju Trojica za kartal, se v zbirki kratke proze Vojna znova vrača v oblegano Sarajevo na vrelišču krvavih balkanskih vojn. Jergović v svojem značilnem slogu, ki združuje poetiko in grobi realizem, oblikuje unikatno kroniko mesta, ki se preko kratkih vinjet posveča ne zgolj vojnemu dogajanju, ampak predvsem navdihujočim pripovedim ljudi z mestnih ulic. Od urarjev, ki se jim med vojno ustavi čas, planincev, novinarjev, ki ne uspejo spraviti videne groze v smiselne besede, mater, ki v sebi tlačijo sovraštvo do morilcev njihovih sinov, kardiologov, tovornjakarjev, menihov, duševnih bolnikov pa vse do umetnikov. In četudi vsaka zgodba v zbirki stoji zase, ob koncu tvori enako pretresljiv kot tudi ganljiv portret časa, ki bi ga mnogi radi pozabili, vendar je naša dolžnost, da ga ne.