skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Maske

Maske (1958) pisateljice Fumiko Enchi veljajo za eno od temeljnih del japonske povojne literature, ki z uporabo motivov iz japonske folklore in parapsihologije (veliko poudarka je predvsem na šamanizmu in duhovih, ki lahko obsedejo človeka) bralca seznanijo z univerzalnimi temami človeške identitete, seksualnosti, spiritualizma in zapletenih odnosov med moškimi in ženskami v strogi patriarhalni družbi. Zgodba, postavljena v 50. leta minulega stoletja, sledi štirim likom, dvema ženskama in dvema moškima; Mieko in Jasuko sta tašča in snaha, sostanovalki (morebiti celo intimni partnerki, vendar to v romanu ni izrecno povedano ali prikazano), ki si prizadevata, da bi zaključili raziskovalno delo Miekinega pokojnega moža Akia, ki se je ukvarjal s temo obsedenosti z zlimi duhovi. Jasuko ima obenem zapleteno razmerje z dvema moškima, in sicer s poročenim Ibukijem in Mikamejem, ki je sicer ne privlači, vendar v njem vseeno vidi idealnega kandidata za poroko. Roman s skrivnostno in večplastno pripovedjo ustvarja kolaž asociacij in namigov na japonsko gledališko in literarno umetnost, bralcu pa posreduje sporočilo o položaju moških in žensk v družbi, ki ima še vedno globoko vkoreninjene predstave o vlogah spolov v patriarhalnem sistemu.

Pesem o treh svetovih

Vladimir Pištalo (1960), prepoznavno ime sodobne srbske književnosti, je z romanom Pesem o treh svetovih ustvaril lirično veličastno kulturno-zgodovinsko fresko, upodobljeno na usodi (izmišljene) plemkinje Ozane Bolica, ki so jo na začetku 18. stoletja gusarji ugrabili še kot mlado dekle in jo kot sužnjo prodali v Tunisu, od koder jo je pot dalje vodila v Združene države Amerike in od tam preko Londona in Benetk nazaj v rodni črnogorski Perast. Pred bralcem vznikajo trije svetovi, kulturno in politično med seboj povsem različni, ki jih avtor podaja povsem suvereno, na opisanih preizkušnjah Ozane Bolica pa z vrhunsko pesniško senzibilnostjo izriše portret ženske, katere izvor in resnica nikomur nič ne pomenita, kaj šele, da bi kdorkoli slišal in upošteval njen glas. Obsojena na suženjstvo in izgnanstvo se trudi predvsem preživeti, kot žensko, ki v sebi kljub vsemu še vedno ostaja vedoželjna in čutna, pa jo vodijo tudi čustva, ob katerih se včasih sprašuje, ali ne izdaja z njimi celo same sebe. Na svojem potovanju spoznava nove religije in bogove, nove ljudi in njihove običaje, ob vsem tem pa se trudi v slabih dneh prepoznavati vsaj drobne dobre trenutke. Je kot nekakšen ženski lik Odiseja, ki ga je avtor upodobil kot spomenik vsem ženskam, brisanim iz zgodovine, predvsem pa Peraščankam tistega obdobja. Romanu bi lahko pridali oznake kot so avanturistični, zgodovinski, psihološki, ljubezenski, pustolovski, eksistencialni in antikolonialni, a bolj od vsega tega je predvsem saga o vrženosti v obstoj, o univerzalnosti in posamičnosti, o svetu, o Boki Kotorski, o norosti, o imperijih, o divjakih, o gospodarjih in učiteljih. Tragičen in ganljiv zgodovinski spev, valujoč na zamahih prečudovito poetičnega jezika, nekateri kritiki uvrščajo v sam vrh sodobne svetovne književnosti. Avtor je zanj prejel pomembne nagrade: Ninovo nagrado (2023), nagrado Beskrajni plavi krug (2023) za najboljši roman napisan in objavljen v srbskem jeziku in nagrado „Dr. Špiro Matijević“ (2024) za najboljše literarno delo preteklega leta. Po izobrazbi je Vladimir Pištalo sicer pravnik, med letoma 1193 in 2020 je v Združenih državah Amerike predaval zgodovino, po vrnitvi domov pa je zasedel mesto direktorja Narodne knjižnice Srbije. Kot pisatelj se je uveljavil predvsem s poetiziranimi biografijami resničnih ali izmišljenih osebnosti, med katerimi je najbolj znana Tesla, portret med maskami, fenomenalno bralno izkušnjo pa doživimo tudi ob prebiranju romana Pesem o treh svetovih, ob čemer gre zahvala Đurđi Strosoglavec za odličen prevod izvirnika v slovenski jezik.

Vse silno, popolnoma brez mej : izbor avtobiografske kratke proze

V letu, posvečenem Zofki Kveder, je izšel izbor njene avtobiografske proze z naslovom Vse silno, popolnoma brez mej. Besedila, ki jih je zbrala in uredila Katja Mihurko, so bila povečini prvotno objavljena v časopisju (Ljubljanski zvon, Domači prijatelj, Slovenski narod, Slovenka, Slovan, Jutro). Zofka Kveder je bila večjezična avtorica, pisala je tudi v nemščini in hrvaščini, zato v knjigi lahko preberemo tudi besedilo z naslovom Moja birma, ki je bilo prvotno objavljeno v nemščini v prilogi Frauenzeitung.

Skupna točka (i)zbranih besedil je njihova avtobiografskost, kar pomeni, da nimajo “zgolj” literarne vrednosti, temveč osvetljujejo tudi avtoričino življenje in delo, in sicer v različnih obdobjih. V njih izvemo marsikaj o njenem otroštvu in mladosti, o težkih družinskih razmerah ter o njeni veliki želji, da bi odšla v svet. Zelo zanimivi so zapisi o njenih pisateljskih začetkih, uredniškem in mentorskem delu, o njenem prijateljstvu s češko prevajalko Zdenko Háskovo, pa tudi podrobnosti iz zasebnega življenja – njenih dveh zakonih ter njenih treh hčerkah.

Zofka Kveder v osemnajstih besedilih tematizira zanjo značilna vprašanja, kot so socialna neenakost, položaj žensk, odnos med spoloma, materinstvo, starševstvo … Piše tudi o tem, kako je živeti od pisanja – bila je prva slovenska profesionalna pisateljica, ki se je preživljala s pisanjem, prevajanjem in uredniškim delom. Zbirka Vse silno, popolnoma brez mej, ki jo zaokroža spremna beseda Katje Mihurko, je posebej privlačna zato, ker vključuje besedila, ki doslej niso izšla v knjižni obliki. Predvsem pa lahko služi kot spodbuda, da po branju posežemo še po katerem drugem pisateljičinem delu.

Vse ženske so alieni

Delo Vse ženske so alieni francoske pisateljice Olivie Rosenthal se lahko bere kot zbirka treh eksistencialističnih esejev ter analiza filma hkrati, ki premišljuje vlogo in pomen ženskega telesa v filmu in družbi, vprašanje ljubezni in hrepenenja, primarne in sekundarne družine, spolne opredelitve in verske pripadnosti. Tri zgodbe, ki se berejo kot en sam skupen tok misli gledalke/pripovedovalke, težko opredelimo znotraj enega žanra. V prvotni obliki so pričujoče zgodbe bile napisane za gledališki oder. Kasneje jih je avtorica predelala v knjižno obliko.

V zgodbah avtorica obravnava štiri filme: prve štiri filme franšize Alien, Ptiče režiserja Alfreda Hitchcocka ter dve Disneyevi klasiki, Bambi in Knjigo o džungli. Gledalka/pripovedovalka je za Olivio Rosenthal intelektualna ženska zgodnjih srednjih let, ki ji filmi Alien 1, 2, 3 in 4 služijo kot učna ura o močnem ženskem telesu in usodi takšnih teles, ki jih družba označi za neprimerno močne. Film Ptiči ji vzbuja hrepenečo nostalgijo, občutek ponovnega gledanja nečesa, kar že poznamo, a je kljub temu še vedno strašno in neznano. Bambi je gledalkina najzgodnejša travma, ki ji pokaže, da svet brez matere še vedno stoji in bo stal. Knjiga o džungli pa ji poraja vprašanja o telesnosti in identiteti s svojim (in tujim) telesom. Med ponovnim gledanjem teh filmov se sprašuje, kaj je pravzaprav družina, čemu vse lahko pripadamo, kakšna je vloga staršev in kako sebe uresničiti, če starši in z njimi naše kulturno izročilo niso prisotni.

Vsem zgodbam je skupno vprašanje spomina in »drugega«. Koliko se zares česa spomnimo? Kako smo lahko potem prepričani vase, v to kar smo, v naše vrednote in poglede na svet, če nas spomin vara že pri trivialnih trenutkih? Kako gledati na drugega? Je to nekaj tujega, odklonskega, nevarnega? Se moramo proti drugemu boriti, ali ga lahko sprejmemo? Bolj ko v teh treh zgodbah beremo o filmih, bolj se nam razodeva gledalka in skozi analizo njenega jaza spoznavamo tudi sami sebe.

Vsestranska umetnica Olivia Rosenthal je pisateljica, predavateljica kreativnega pisanja, deluje na področju gledališča in režije, izdeluje tudi plakate in freske. V odličnem slovenskem prevodu je zbirka treh zgodb Vse ženske so alieni  zelo energično besedilo. Tempo pripovedovanja spominja na glasen monolog, kar ni daleč od avtoričinega procesa pisanja. Kot izvemo v spremni besedi, avtorica svoja besedila ustvarja naglas.

Skrivnost Kokošjega dvorca

V romanu se prepletata dve zgodbi, ena iz leta 1929, druga iz sodobnega časa, iz 2019. Dogajata se v Velenju, v Šaleški dolini. Lokacijsko sicer v neposredni bližini, loči ju le čas. V obeh primerih gre za umor mlade lepe ženske, na prvi pogled iz ljubezenskih razlogov. Mlada šivilja Veronika Krebs, ki je v službi na dvorcu Stein, se zaljubi v vrtnarja Dolfa Plaznika. Z njim zanosi in sama pri sebi dela načrte, da bo z izbrancem zbežala v skupno samostojno življenje. Neke noči jo v eni od kokošjih barak ob vili najdejo mrtvo, prvi osumljenec je Dolfe, ki prav takrat izgine neznano kam. Umora mladenke nikoli ne razrešijo. Devetdeset let kasneje se v knjižnici, streljaj od Vile Herberstein, zgodi umor. V arhivu knjižnice Velenje najdejo truplo mlade knjižničarke Alenke Turk, ki v roki stiska knjižico o nekdanji kokošji farmi. Alenka je imela ljubezensko afero z Ljubom Koširjem, poročenim in očetom enega otroka. Vse od ločitve pa jo je ustrahoval in se ji obenem želel ponovno približati bivši mož Bojan Cigoj iz Kopra. Glavnih osumljencev si ni težko zamisliti. Pa sta to res osebi, na kateri kažejo vse znane informacije? In zakaj se zgodbi izmenjujeta? Imata morda skupne korenine? Na prvi pogled nepovezani zgodbi se z vsako stranjo bolj prepletata in usodno povezujeta …

PS: Dolgoletni direktor naše Knjižnice Velenje, Vlado Vrbič, se je lotil kriminalke, ki jo je umestil v okolje, ki ga dobro pozna. Tako plastično je opisal prostor dogajanja, da domišljiji ne dopusti niti malo svobode, sploh, če prostore poznaš. In umor iz 2019 se zgodi v skladišču knjižnice. In umorjenka je ena iz pisarne, v kateri delam tudi spodaj podpisana. Si lahko mislite, da v arhiv nikoli več ne bom stopila sama?

Srhljivke

Pisatelj, prevajalec in scenarist Dušan Čater (1968) v zbirki Srhljivke predstavi šest zgodb, v katerih se združujejo srh, humor, absurd in navidezna vsakdanjost, ki lahko hitro seže onkraj verjetnega in razumnega. Uvodna Klincman se vrti okoli skrivnostnega naslovnega potepuškega mačka z enim očesom, ki razburka vsakdan navidez urejenega para Makija in Lene. Nobena konstantna ni dobra je nenavadna in duhovita zgodba o tem, kako skorajšnja smrt na stolu frizerskega salona povzroči bizaren učinek metulja. V Iskrah spremljamo moškega, ki zagreši grozovit zločin, spomini na nenavadno preteklost njegove družine pa postopoma izlušči razloge za izvedbo tako skrajnega dejanja. Svinja je skrivnostna pripoved o srečanju med moškim in žensko na avtobusu, ki se začne spreminjati v namerno nedorečeno in dvoumno štorijo o obsedenosti, iskanju samega sebe in samoti. V pretresljivem Vodnjaku se notranji svet glavnih junakov, ki se soočata s tragično izgubo otroka, začne drobiti v mrzel led in snežinke. Zaključna zgodba Božji dar pa se dotika blagoslova kot tudi prekletstva čarovnije sodobnega časa; umetne inteligence, ki te skuša naučiti, kako postati pisatelj, pa četudi se izkaže, da je njena pamet strašljivo precenjena.

Srhljivke je zbirka zgodb, ki niso namenjene zgolj ježenju kože; Čater z domiselno metaforiko, privlačno skrivnostnostjo, unikatno atmosfero, kjer realizem ne more obstajati pred nadnaravnega (ali obratno) in nikoli zatikajočim se pripovednim tokom ustvari nepozabno bralsko izkušnjo.

Binkošti : [obujanje spominov na konec sveta]

V odmaknjeni Volčji dolini, obdani z gorami, leži mestece Sveti Jurij, čigar prebivalci že od nekdaj živijo ob prisotnosti čudežev. V spoštljivosti do narave komunicirajo z rastlinami in živalmi, hodijo po vodni gladini ali nad žitnim poljem, skale v kamnolomu pa se lomijo ob igranju na piščal.

Piše se leto 1903 in župnik Metod Triinštirideseti, ki vestno vodi zabeležke o vseh nenavadnostih v tem kraju, opaža znamenja, da se je nekaj pričelo spreminjati. Glasnik sprememb je tudi Odisej Pastir, ki se vrne v rojstno dolino, potem ko je “njegova sveča življenja dogorela” in je v matičnih knjigah že vpisan datum njegove smrti. Kmalu se odkrije razlog za vrnitev, Odisej ima prav posebno poslanstvo, skupnost bo popeljal v novo dobo tehnološkega napredka. Hkrati se prične plesti ljubezen med njim in lepo Julijo iz “sveta širokih ravnin in lenih rek”.

Čudeži v Svetem Juriju so del vsakdana, domačini jih dojemajo kot povsem običajne in samoumevne, povsem nasprotno pa bi veljalo za pogled od zunaj. Zato vznemiri napovedan obisk natančnega in ambicioznega državnega notarja za binkošti, ki se bo poglobil v njihov cerkveni red, predvsem pa se bo zadržal dovolj dolgo, da bi lahko razkril krajevno skrivnost. Zgodba se razvije v humorno legendo o dobrodušnih meščanih, ki se pripravljajo na prihod strogega revizorja in kujejo načrt, kako bodo prikrili svoje nadnaravne sposobnosti.

Prisotni so biblični motivi in navezovanje na mitologijo ter druga leposlovna dela, posebnost so tudi izvirna poimenovanja nastopajočih oseb. Spremljamo klasično pripoved z vsevednim pripovedovalcem, ki vešče opisuje dogajalni prostor, z bogatim besediščem slika atmosfero, blago ironično komentira, vključuje bralca in namiguje na prihodnost, elementi magičnega realizma pa dodajo pravljični pridih.

Roman Binkošti je delo češkega pisatelja Miroslava Hlauča, z njim se je prvič pojavil na literarnem parketu in takoj zasijal. Zanj je prejel nagrado Magnesia Litera (2025) za knjigo leta, najpomembnejše književno priznanje na Češkem, slavil je tudi v kategoriji prvenec leta.

Vse tja do reke : [o ljubezni, izgubi in osvoboditvi]

Avtorica številnih uspešnic, ki se berejo širom po svetu nas je presenetila z vpogledom v svoje življenje, v obdobje, kjer so bili zbrani najlepši in tudi najtežji trenutki njenega življenja. Vstopimo lahko v njen svet, v času ko je srečno poročena, srednjih let in stopa po ustaljeni poti, ampak z občutkom, da ji vendarle nekaj manjka. Lizzy o sebi pove, da je močno soodvisna od drugih in pogosto pozabi nase in prav ta soodvisnost je prikazana v odnosu z Rayyo. Rayya je sprva znanka, njena frizerka, kasneje prijateljica, dobra prijateljica in ob koncu nepogrešljiva polovica. Življenje ob njej je polno drame, veselih in žalostnih trenutkov, vzponov in padcev, tako da je Lizzy popolnoma izgubljena vse do trenutka, ko je prisiljena poskrbeti zase. Ko se zave smisla in vrednosti življenja, ter z nami deli pomembna spoznanja. V svoje spomine je avtorica vključila tudi dnevniške zapise, skice in pesmi, kar naredi njeno pripoved še bolj osebno in čustveno.

Mojstrovina

Francine Rivers je ameriška avtorica leposlovja s krščanskimi vsebinami, med drugim navdihujočih ljubezenskih romanov. Eden slednjih je tudi roman Mojstrovina z ljubezensko zgodbo o odrešitvi, ki pripoveduje zgodbo o Romanu, izjemno uspešnem, toda težavnem umetniku, in Grace, materi samohranilki, ki poskuša preživeti pod težo svojih življenjskih okoliščin. Njuni poti se križata v okviru na videz preprostega delovnega odnosa, ki pa se počasi razvija v nekaj globljega – skoraj tako, kot bi bila akterja v božanskem scenariju odrešitve.

Zgodba prehaja med sedanjostjo in preteklostjo ter nas popelje nazaj, da bi nam prikazala dogodke, zaradi katerih sta Roman in Grace postala odrasla človeka, kakršna sta danes.

Zdi se, da ima Roman Velasco vse, kar si človek lahko želi. Toda Grace Moore, njegova zadržana, na novo zaposlena osebna pomočnica, ve, kako malo ima v resnici. Zdi se, da duhovi Romanove preteklosti odmevajo po hodnikih njegove prazne vile, s svojo težko preteklostjo pa se pod imenom Bird na skrivaj bojuje z grafitiranjem stavb, kar bi lahko uničilo njegovo kariero.
Tako kot Roman se tudi Grace sooča s svojimi tragedijami in skrivnostmi. Potem ko je zaradi katastrofalnega zakona njeno življenje popolnoma zašlo s tira, si je prisegla, da ljubezni nikoli več ne bo dovolila, da ji ukrade sanje.
Toda Roman in Grace imata skupnega več, kot sta sprva mislila in medtem, ko se počasi spoznavata, se razdrobljeni koščki preteklosti obeh počasi začenjajo sestavljati v celoto … vse dokler se ne zgodi nekaj tako nepričakovanega, da to za vedno spremeni potek njunega odnosa – in njuni življenji.
Ena najbolj izrazitih tem v knjigi je žalovanje. Nihče zares ne ve, kako se bo odzval na žalost, dokler ta ne potrka na vrata. In ko pride, je lahko uničujoča. Preoblikuje te. Lahko ti otrdi srce in te pusti otopelega, ali pa razdre vse, v kar si nekoč verjel – vključno z ljubeznijo. Tako Roman kot Grace doživljata izgubo na izjemno boleč način, a kljub temu obstaja pot do odrešitve. Izziv je v tem, da jo prepoznaš … in se odločiš zanjo.

Dan spomina: roman

Da je naš odlični prevajalec iz ruščine Borut Kraševec tudi izvrsten pisec že dolgo ni več skrivnost. Že s svojim romanesknim prvencem Agni je namreč posegel najvišje, kar se pri nas (vsaj kar se tiče romanopisja) da in osvojil kresnika. Pravkar zapisano vsekakor nakazuje, da so bila pričakovanja avtorja tega skromnega prispevka pred samim branjem nedavno izšlega drugega Kraševčevega romana, ki ga je pisatelj naslovil Dan spomina, zelo visoka, in že na samem začetku branja je ugotovil, da je Kraševec svoje pisanje tudi tokrat zastavil kar najvišje.
Dan spomina je namreč ambiciozen roman, ki ne stavi zgolj na zanimivo in zapletov polno zgodbo, temveč jo smelo in uspešno pripoveduje skozi različne pripovedne perspektive, s čimer bralca postavlja v notranji svet različnih kompleksnih likov, ki jih skozi roman nadgrajuje in postopoma razgalja. Sama postavitev dogajanja v obdobje tik pred 2. svetovno vojno zagotovo ni naključna. Če že drugega ne, lahko avtor ravno zaradi tega enega od glavnih akterjev zgodbe postavi v pozicijo politične neopredeljenosti, s čimer se mu odprejo vse možnosti, da zgodbo izpelje, kot si je zamislil in morda tudi zaradi tega pušča konec nekoliko odprt, s čimer bralca prisili k dodatnemu razmisleku, morda pa h kar ponovnemu branju knjige, saj bi lahko le-ta pozornemu branju navkljub kakšno podrobnost spregledal. In če jo bere ponovno, v tem morda uživa še bolj, kot je v prvo. Tokrat je zgodba zagotovo nekoliko bolj ob strani in je v ospredju jezik, ki je dovolj bogat in raznolik, da bo zadovoljil tudi najzahtevnejšega bralca, ki bo morda našel tisto, kar je prejšnjikrat spregledal, lahko pa tudi da ne. In bo čez čas Dan spomina ponovno vzel v roke …
Dan spomina je torej knjiga, ki se bere večkrat in Borut Kraševec je z njo zagotovo dosegel vse visoke standarde, ki si jih je pred pisanjem zastavil. Morda pa jih je celo presegel.
Zagotovo eden od ožjih kandidatov za kresnika 2027, če pa ga bo tudi dobil, bo odločila strokovna žirija in ni več v avtorjevih rokah. Kraševec je svoje delo opravil. In to kot vedno vrhunsko!