skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Puščavnikovo bivališče : primer višjega inšpektorja Ryana

Ko v starodavnem puščavnikovem bivališču ob gradu Warkworth v Northumbriji najdejo mrtvega starejšega moža, policija nima na voljo skoraj nobenega namiga o motivu za umor. Preiskavo prevzameta inšpektorja Denise MacKenzie in Frank Phillips, medtem ko je višji inšpektor Ryan tisoče kilometrov stran – v Italiji, na sledi človeku, ki mu je doslej vedno znova uspelo uiti roki pravice.

Nathan Armstrong je svetovno znan pisatelj kriminalk, obdan z denarjem, slavo in vplivnimi poznanstvi. Za popolno javno podobo uspešnega avtorja pa se skriva nevaren psihopat, ki ga Ryan že dolgo sumi več umorov. Tokrat ga je pripravljen zasledovati do konca, tudi če to pomeni, da bo moral primer reševati na tujih tleh in se spopasti z italijansko policijo.

Medtem se preiskava umora v Northumbriji zapleta. Na videz preprost primer postopoma razkriva nepričakovane povezave, Ryanova ekipa pa ugotavlja, da za mirno podobo zgodovinskega kraja tiči precej temnejša zgodba.

Ko se obe preiskavi približujeta nevarnemu razpletu, se poti policistov in osumljencev prepletejo v zgodbo o obsedenosti, maščevanju in iskanju pravice. V lovu za storilcem se bralec pomika od samotnega zgodovinskega bivališča v Northumbriji do slikovitih ulic in palač Firenc, kjer nič ni, kot se zdi.

L. J. Ross je avtorica mednarodnih uspešnic, najbolj znana po kriminalnih romanih o višjem inšpektorju Ryanu in trilerjih z dr. Gregoryjem, ki so bili prodani v več kot 5,5 milijona izvodih po vsem svetu. Kriminalke z višjim inšpektorjem Ryanom se dogajajo v slikoviti angleški pokrajini Northumbriji. V zbirki je izšlo 24 knjig, devet je prevedenih v slovenski jezik (Sveti otok, Smrt pod platano, Umori pri Heavenfieldu, Operacija angel, Obračun pri slapu, Niz smrti na dvorcu, Temno nebo, Sedem mostov in Puščavnikovo bivališče). Puščavnikovo bivališče je deveti del serije o inšpektorju Ryanu.

Temno nebo : primer višjega inšpektorja Ryana

Pred tridesetimi leti se trije prijatelji odpravijo na skrivno kampiranje. Domov se vrneta le dva. Ko iz globin velikega rezervoarja Kielder v slikoviti pokrajini Northumbriji nepričakovano priplava truplo najstnika, se začne preiskava, ki bo odprla vrata v davno zamolčano preteklost. Zdi se, da je morilec svojo skrivnost uspešno varoval več desetletij – in zdaj je pripravljen storiti vse, da bi tako tudi ostalo.

Primer prevzame višji inšpektor Ryan, ki se po medenih tednih vrne naravnost v eno svojih najzahtevnejših preiskav. Toda težave ga ne čakajo le na terenu. V policijski upravi se pojavi stara nasprotnica, ki je odločena uničiti njegovo kariero, medtem je njegova ekipa pod vse večjim pritiskom.

Ko se število vprašanj in osumljencev povečuje, Ryan postopoma odkriva, da preteklost še zdaleč ni mrtva. Vsaka nova sled razkriva še eno skrivnost, vsak odgovor pa prinaša novo nevarnost.

Roman je napeto branje, v katerem avtorica z izrazitim občutkom za atmosfero in kančkom humorja prepleta policijsko preiskavo, osebne odnose in ščepec romantike.

L. J. Ross je avtorica mednarodnih uspešnic, najbolj znana po kriminalnih romanih o višjem inšpektorju Ryanu in trilerjih z dr. Gregoryjem, ki so bili prodani v več kot 5,5 milijona izvodih po vsem svetu. Kriminalke z višjim inšpektorjem Ryanom se dogajajo v slikoviti angleški pokrajini Northumbriji. V zbirki je izšlo 24 knjig, devet je prevedenih v slovenski jezik (Sveti otok, Smrt pod platano, Umori pri Heavenfieldu, Operacija angel, Obračun pri slapu, Niz smrti na dvorcu, Temno nebo, Sedem mostov in Puščavnikovo bivališče). Vsak primer ima svojo zaključeno zgodbo. Temno nebo je sedmi del v seriji z inšpektorjem Ryanom.

Mačka in miš

Chris Carter v samostojnem psihološkem trilerju Mačka in miš zapusti svojega znamenitega detektiva Roberta Hunterja in bralcu ponudi napeto zgodbo o nasilju, maščevanju in identiteti. Samantha po obsodbi nasilnega moža verjame, da bo z novo identiteto končno zaživela svobodno življenje. Toda obljuba maščevanja, ki ji jo je mož izrekel pred odhodom v zapor, se začne uresničevati. Izbere si najbolj običajno ime, Mary Smith, in skuša ostati nevidna, vendar se njena preteklost vztrajno vrača in jo potiska v nevarno igro mačke z mišjo, kjer ni jasno, komu lahko zaupa in kaj je resnica.

Roman odlikujejo hitro stopnjevanje napetosti, kratka poglavja in učinkoviti preobrati, ki bralca vodijo skozi zgodbo skoraj brez predaha. Carter ostaja zvest svojemu prepoznavnemu slogu – raziskuje psihologijo nasilja, manipulacije in obsedenosti, pri tem pa gradi ozračje nenehne ogroženosti. Čeprav gre za samostojno delo, bo navdušilo predvsem ljubitelje psiholoških trilerjev in kriminalk, ki cenijo dinamično dogajanje, nepričakovane zasuke in visoko stopnjo napetosti vse do zadnjih strani.

Chris Carter je brazilsko-ameriški pisatelj kriminalk in trilerjev, najbolj znan po seriji romanov o detektivu Robertu Hunterju. Preden je postal pisatelj, je delal kot kriminalistični psiholog in sodeloval pri preiskavah nasilnih zločinov, kar se odraža v njegovih napetih in temačnih zgodbah. Njegove knjige slovijo po srhljivih zločinih, nepričakovanih preobratih in zelo napetem dogajanju.

Razširitev področja boja

Leta 1994 spisan roman slovitega francoskega pisatelja Michela Houellebecqua (rojen Michel Thomas) je prvi izmed del, ki so avtorja izstrelili med literarne zvezde. Michelovo nesrečno otroštvo (rodil se je na otoku La Réunion) z brezbrižnima staršema, ki sta se raje odpravila na potovanje po svetu, kot da bi skrbela za otroka, je globoko zaznamovalo njegovo duševno razpoloženje in osebnost. Celo življenje se je spopadal z vrsto apatične melanholije, ki se je ni mogel znebiti, pogosto je zdrsnil v depresivna stanja, nekajkrat končal celo v psihiatrični bolnišnici. Kot avtor trdi, je njegova literatura avtobiografska, saj “o čem drugem sploh ne bi znal pisati”. V pričujočem delu tako spremljamo od sveta pozabljenega človeka (vsaj pripovedovalec ima tak občutek, splošne zavrženosti namreč), ki mu vsakodnevno življenje predstavlja večno področje boja. Čeprav šteje šele 30 let in ima ugledno službo informatika, občuti ob pomanjkanju spolnega življenja nesluteno praznino eksistence in nesmisel vsega, hkrati pa dvomi celo v lastno pravico do obstoja. Slikovito nam prikaže neopažene stranske učinke na psiho ljudi v do absurdnosti s tekmovanjem in razvojem obsedenem modernem zahodnem svetu. Kasnejša Houellebecquova dela so bila predvsem v Franciji predmet številnih žgočih razprav, saj so nekateri v romanih Osnovni delci in Platforma prepoznavali elemente mizoginije in objektivizacije ženskega telesa.  

Houellebecquovo pisanje kljub vsemu poseduje svojevrstno privlačnost, saj je nenavadno ter skrajno običajno hkrati, skoraj faktografsko ter hkrati polno bistroumnih (ne)smislov, celo humornih vložkov. Najbolj zasramovanim, skritim vidikom življenja avtor nastavlja ogledalo, v katerem se marsikdo ne želi uzreti. Houellebecque je glas pozabljenih, potrtih in skrušenih; z brutalno iskrenostjo nas sooča z občimi občutki nemoči, vnaprej izgubljenega boja ter bolečim pomanjkanjem bližine.  

Kjer teče košuta

Sedemnajstletna gimnazijka pobegne od doma. Ne želi si običajnega, ukalupljenega vsakdana, ki ga mladim vsiljujeta šolski sistem in nerazumevanje s strani staršev. S štopanjem se postopoma premika po Sloveniji, nato pa sreča sošolko s paralelke, ki se s fantom odpravlja na oddih v hiško pri Gozdu Martuljku.

Devetnajstletni begunec iz Sirije potuje proti Avstriji. Na poti je izgubil dom, sestro in skoraj vse imetje. Kot mnogi drugi begunci poskuša z denarjem tihotapcem plačati za prečkanje meje, domačini se ga bojijo, policisti mu grozijo in ga lovijo. Edina svetla točka je begunec Adnan, s katerim se spoprijateljita.

Sprva bralci spremljamo pobega ločeno, nato se poti obeh protagonistov križata. Z odkrivanjem vse več informacij iz njunih življenj, se razkrijeta tudi njuni imeni. Kaj imata skupnega mlada, hiperaktivna Slovenka brez dlake na jeziku in fant, ki se oklepa spominov na sestro, ki so jo s prenatrpanega čolna v smrt potegnili morski valovi? Njuni razlogi za beg so tako zelo različni, govorita drugačen jezik, a vendar se med njima ustvari utripajoča vez. V odsevu drug drugega liki spoznajo tudi nov delček sebe.

Roman skozi paleto mladih z različnimi mišljenji in prepričanji razkriva kompleksnost begunske tematike tako za begunce, kot tudi za tiste, ki se z njimi srečajo. Kdo je poskrbel za približno 31550 beguncev, ki so v desetih letih umrli v Sredozemskem morju? Njihove podobe se sčasoma vse bolj zabrisujejo v srcih preživelih. Hkrati se avtorica poglobi v razrvanost beguncev, kjer se vrtinčijo spomini na življenje, sicer polno negotovosti in vojnih grozot, a s toplo prisotnostjo bližnjih. Njihova koža je zaradi vseh travmatičnih izkušenj postala trdo lubje, pod katerega je težko prodreti. A to ni nemogoče. Skozi občudovanja vredno naravo gozdov simbolno vznikne podoba košute, ki bratu omogoči dokončno slovo od sestre.

Maja B. Kranjc (1978) je pisateljica, pesnica, dramaturginja in klinič­na psihologinja. Roman je prejel nagrado Modra ptica. Po pesniškem prvencu Mreža na dlani in romanesknem prvencu Klopotec, je Kjer teče košuta njen drugi roman.

Zapornik

Glavna junakinja Brooke Sullivan se po smrti staršev skupaj z desetletnim sinom Joshem vrne v domači kraj. Kot medicinska sestra sprejme službo v strogo varovanem zaporu, čeprav ve, da je tam zaprt človek, povezan z njeno najtemnejšo preteklostjo – Shane Nelson, njen nekdanji srednješolski fant. Pred enajstimi leti je bila Brooke priča tragičnemu dogodku, v katerem so umrli trije najstniki, sama pa je preživela poskus umora. S svojim pričanjem je pomagala spraviti Shanea za rešetke, kjer prestaja dosmrtno kazen.

Ponovno srečanje s Shaneom v zaporu v Brooke prebudi spomine na usodno noč. Shane ves čas zatrjuje, da je nedolžen in da je bil za zločine odgovoren nekdo drug. Brooke je sprva prepričana, da ve, kaj se je zgodilo, vendar se začne ob soočanju s preteklostjo spraševati, ali so njeni spomini res popolni. Situacijo dodatno zaplete njeno ponovno srečanje s Timom, drugim preživelim iz usodne noči.

Zgodba se izmenično odvija v sedanjosti in preteklosti, zato bralec postopoma dobiva nove informacije o dogodkih, ki so Brooke za vedno zaznamovali. Avtorica s tem ustvarja občutek negotovosti in bralca ves čas sili v ponovno presojo likov in njihovih dejanj. Ko se pojavijo nova izginotja, dokazi in nepričakovani preobrati, postaja vse težje ugotoviti, kdo govori resnico in kdo nekaj skriva.

Avtorica tudi to zgodbo gradi predvsem na hitrem tempu, kratkih poglavjih in številnih preobratih. V ospredju niso toliko podrobni opisi zaporniškega okolja kot odnosi med liki, njihove skrivnosti ter vprašanje krivde in zaupanja. Brooke kot glavna junakinja sicer nosi zgodbo, vendar lahko njeno ravnanje mestoma deluje naivno. Pogosto se odzove zelo impulzivno, brez premisleka o posledicah svojih odločitev, kar je lahko za bralca nekoliko frustrirajoče in zmanjšuje prepričljivost njenega lika.

Zapornik je kljub temu predvsem napet, dinamičen in hitro berljiv psihološki triler, ki do konca ohranja napetost ter vprašanje, kdo je zares kriv in komu lahko verjamemo.

Povprečni indeks sreče

Povprečni indeks sreče portugalskega pisatelja Davida Machada je roman o človeku, ki se mu v času gospodarske krize sesuje življenje, vendar se kljub temu noče odpovedati upanju. Glavni junak Daniel je svojo prihodnost skrbno zapisal v zvezek, v Načrt, v katerem je bilo življenje videti predvidljivo in sreča skoraj samoumevna. Toda resničnost njegove načrte hitro prehiti. Ostane brez službe, ne zmore več odplačevati stanovanjskega kredita, žena Marta se z otrokoma odseli k svojim staršem, Daniel pa se postopoma znajde brez doma, denarja in občutka varnosti.

Njegova prijatelja se znajdeta vsak v svoji stiski. Almodôvar je v zaporu, Xavier pa se je zaradi dolgotrajne depresije odmaknil od sveta. Prav z Almodôvarjem Daniel vodi večino svojih pogovorov – navidezni dialog je pravzaprav njegov notranji obračun s prijateljem, s preteklostjo in z odločitvami, ki so pripeljale do sedanjega položaja. Ob Xavierju pa se Daniel sreča tudi s pojmom povprečnega indeksa sreče, statističnim merilom, ki poskuša z eno samo številko izraziti, kako zadovoljni so ljudje s svojim življenjem.

Čeprav mu življenje vztrajno dokazuje nasprotno, Daniel ostaja nepopravljivi optimist. Njegova vera, da se bodo stvari vendarle uredile, lahko sprva deluje naivno ali celo nerealistično. Vendar njegov optimizem ni preprosto slepa vera v boljši jutri, temveč način, kako se upira popolnemu obupu. Daniel se namreč tudi v najtežjih trenutkih ne osredotoča zgolj nase. Pripravljen je pomagati drugim, čeprav ga njegove odločitve pogosto pahnejo v še večje težave. Prav zaradi tega postaja njegova zgodba vse manj pripoved o osebnem preživetju in vse bolj zgodba o odgovornosti do drugih.

Pomemben preobrat prinese nepričakovana prošnja za pomoč. Daniel se skupaj z drugimi poda na pot, katere cilj je pomagati človeku v stiski, s tem pa se začne spreminjati tudi njegov pogled na lastno življenje. Potovanje ni le fizično, temveč predvsem notranje: Daniel se mora soočiti z dejstvom, da sreče ni mogoče preprosto načrtovati, izračunati ali primerjati s povprečjem neke države.

Machado tako skozi grenko, mestoma absurdno in tudi humorno zgodbo odpira vprašanja, kaj pravzaprav pomeni biti srečen, koliko je naša sreča odvisna od zunanjih okoliščin in koliko od našega odnosa do življenja. Povprečni indeks sreče je zato predvsem roman o upanju: o človeku, ki mu življenje vzame skoraj vse, vendar mu ne uspe vzeti prepričanja, da je prihodnost še vedno vredna pričakovanja.

Giri : bojevnikova dolžnost

Silvester Vogrinec je slovenski pisatelj ter dolgoletni mojster (7. DAN) in trener več japonskih borilnih veščin. Kot izjemen poznavalec samurajske tradicije velja za utemeljitelja slovenskega romana o borilnih veščinah ter pionirja domačega športnega romana. Njegov širok ustvarjalni opus obsega še znanstveno fantastiko, mladinsko literaturo, poezijo in strokovno publicistiko. Njegovo globoko osebno razumevanje etike borilnih veščin daje njegovemu pisanju neprecenljivo avtentičnost.

Zgodba romana Giri: Bojevnikova dolžnost se začne odvijati v Ljubljani, ko Danijel, mojster borilnih veščin in študent zgodovine, sreča Japonko Kumiko, ki jo v Slovenijo zanese službena pot. Ko zaljubljenca odpotujeta na Japonsko in Danijel spozna njenega očeta – vplivnega tajkuna in hkrati “dedka” nindžo – se zgodba zaplete do neslutenih razsežnosti. Mladi par se nenadoma znajde sredi neusmiljenega spopada tajkunov, maščevanja, prevar, delovanja tajnih služb in japonskega podzemlja, kjer sodobni svet neizprosno trči ob starodavne legende, nindže in samurajski kodeks časti.

V svojo ljubezen nista nikoli dvomila. Toda ali lahko čustva premagajo težo starodavne dolžnosti? Kaj prinesejo leta in življenje?

Roman je dinamičen žanrski hibrid, ki uspešno združuje napet akcijski triler, sodobno kriminalko, ljubezensko dramo in zgodovinsko pripoved. Avtor spretno uravnoteži dinamično akcijo z globoko življenjsko filozofijo, skozi katero spoznavamo pomen zvestobe, časti in poguma. Vzporedno s sodobnim dogajanjem se bralcu odstira bogata fevdalna zgodovina Japonske, ki pojasnjuje sedanja dejanja akterjev in usodno vodi do legendarnega meča, imenovanega Kokoro Rju – Zmajevo srce.

Večplastno branje, o katerem boste razmišljali še kar nekaj časa.

Danijel in Kumiko bosta v srcih bralcev ostala zapisana prav tako neizbrisno in močno, kot legendarni meč Kokoro Rju. Njuna vez  presega prostor in čas, njuna pot pa je dokaz, da največje bitke ne potekajo z orožjem, temveč v človeškem srcu.

Giri je obenem tudi prava zakladnica japonskih izrazov s področja borilnih veščin, zato je na koncu priložen slovarček več kot dobrodošel.

Obvezno branje za vse ljubitelje samurajske filozofije, Japonske, borilnih veščin in za vse iskalce lastne poti.

Arigato gozaimasu, Sensei! Osu!

 

 

 

 

Jokala sem … pa tja

Kaj povezuje žensko, ki se ne more upreti nakupovanju čevljev, osamljenega upokojenca, mater, ki v času vojne čaka na novice o sinu, in številne druge na videz nezdružljive junake? Predvsem to, da se za njihovimi vsakdanjimi opravili, navadami in pogovori skrivajo zgodbe, ki so veliko bolj zapletene, kot se zdi na prvi pogled.

Tadeja Krečič Scholten v zbirki kratkih zgodb z občutljivostjo in izostrenim posluhom za medčloveške odnose vstopa v drobne razpoke vsakdanjega življenja. Njeni junaki se srečujejo z ljubeznijo in osamljenostjo, s preteklimi zmotami, neizpolnjenimi pričakovanji, ambicijami in upanjem. Pogosto so ujeti med tem, kar so nekoč želeli, in tem, kar jim je življenje nazadnje namenilo.

Avtorica njihove zgodbe pripoveduje z veliko empatije, vendar brez olepševanja. Tudi v bolj bolečih trenutkih zna najti kanček humorja in ironije, zaradi česar njeni liki delujejo pristno, človeško in domače. Včasih nas nasmejijo, drugič presenetijo, večkrat pa se zalotimo, da v njih prepozna(va)mo košček lastnega življenja.

Jokala sem … pa tja je zbirka o ljudeh, ki jih srečujemo vsak dan, pa jih pogosto ne zares vidimo. O njihovih tihih bojih, spominih, željah in majhnih zmagah. Predvsem pa o tem, kako veliko se lahko skriva za na prvi pogled običajnim življenjem.

Tadeja Krečič Scholten je urednica radijskih oddaj, kritičarka, prevajalka in novinarka 3. programa Radia Slovenija. Prvo kratko zgodbo Stara ljubezen ne zarjavi je napisala pred nekaj leti in se z njo uvrstila med finaliste mlade literature Urška 2013. Na natečajih revije Mladika iz Trsta je leta 2019 dobila prvo nagrado za zgodbo Eter je slab prevajalec, leta 2018 tretjo in leta 2020 drugo nagrado. Še tri zgodbe so bile izbrane za objavo v reviji. Njena kratkoprozna besedila najdemo tudi v reviji Literatura in med literarnimi oddajami radia Slovenija. Leta 2021 je pri Mladinski knjigi izšel njen roman Nikoli ni prepozno.

 

Čas os

Bára je otroštvo preživljala v varnem družinskem okolju. Tiha slutnja, da se v njem pojavljajo razpoke, se je potrdila, ko je bila brez opozorila iztrgana iz domačega gnezda. S starši je zapustila rodno mesto, nato je leta iskala razlog za nenadno selitev in ga naposled tudi odkrila. Sedaj se je vrnila h koreninam z nejasnim načrtom, kako obračunati s preteklostjo, ki je tako prizadela njene najbližje. Kupila je majhno hišo na robu mesta, kjer z ustvarjanjem rožnega vrta skuša najti notranji mir, vendar spomini ves čas preplavljajo njene misli.

Mirek ali Ptičar, kot mu pravijo, tukaj živi že vse življenje. Njegova otroška leta so bila obremenjena z bolečimi izkušnjami, pribežališče je našel v gozdu in dneve preživljal z opazovanjem ptičev. Občutek dolžnosti ga je priklenil na dom, ustaljenih vzorcev ni mogel prekiniti niti takrat, ko je dobil priložnost razpreti svoja krila. Kadar se podaja v gozd, ga pot vodi mimo že dolgo zapuščene hiše, dokler nekega dne ne opazi nove stanovalke in tako se počasi prične plesti Ptičarjevo poznanstvo z Báro.

V prepletu njunih poglavij spoznamo intimni zgodbi dveh osamljenih posameznikov in kako vsak na svoj način iščeta bivanjski smisel. Roman pritegne z rahločutno in hkrati realistično pripovedjo, v kateri se postopoma odstirajo boleča mesta, ostra kot piki os.

Alena Mornštajnová, češka pisateljica, je ljubiteljem dobrega branja že stara znanka. Čas os je njena peta knjiga, prevedena v slovenščino. Tudi tokrat so v jedru odličnega pisanja družine in njihove zamolčane tajne, čuvane za štirimi stenami, hkrati pa upodablja širše medosebne odnose in različne značaje. Izrisujejo se literarne osebe, ki se ne zlijejo z okolico ali ne ustrezajo ustaljenim predstavam, kako bi bilo potrebno živeti, zato lahko v malomeščanskem okolju kmalu postanejo ranljiva tarča.