skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Iskrica upanja

V tokratni zgodbi nas avtorica ponovno popelje v dom družine Ryan, na odmaknjeni otok v bližini Seattla. Spoznali smo jih že v predhodni knjigi z naslovom Cesta kresnic, kjer smo spremljali poti najboljših prijateljic Tully in Kate.

Tokrat se zgodba prične žalostno. Družino in prijatelje spremljamo v njihovi žalosti in izgubi. Avtorica na svoj značilen način prodre do najglobljih kotičkov posameznika, do skritih čustev in starih brazgotin. Prikaže nam, kako na vsakega posameznika vpliva izguba ljubljene osebe. Kako se naše poti razidejo, kako tavamo v temi, se spotikamo in iščemo tolažbo v zapletenih odnosih in neprimernih stvareh. Lahko se preselimo, menjamo službo ter način življenja in bežimo pred ljubljenimi. Vendar zbežati pred samim seboj ne moremo. Svoja čustva in rane nosimo vedno s seboj, četudi jih potlačimo in skrijemo pred drugimi, nas vseskozi drezajo in nam ne pustijo spati. Kako pomemben je čas, iskrenost do sebe in drugih ter neprecenljivi družinski in prijateljski odnosi spoznamo pogosto šele ob tragičnih dogodkih in v stiskah.

Lišaji

Anna Baseglia ima sestro, enojajčno dvojčico Annaleto, ki ji je oče pri njunih šestih letih podaril fotoaparat. To darilo ju je še dodatno zbližalo in tesneje povezalo, vendar na obsesiven način. Annaleta je namreč s fotoaparatom Anni sledila povsod in je bila vsak trenutek pripravljena, da jo ujame v objektiv ter fotografsko ovekoveči. Četudi je Anna v sestrino igro privolila, ji je bila njena gorečnost in nadležna vsiljivost, s katero je prodirala vanjo, vendarle mučna. To jasneje ozavesti šele kasneje, na Annaletini fotografski razstavi, na kateri ta izobesi fotografije Anne, le da retuširane z namenom prikriti drobno razliko med njima, nastalo z Annaletinim ugrizom v času njune mladosti. Objekt fotografije, ki je Anna, je z odpravo te vidne razlike na ta način popolnoma prekrit s subjektom, ki je fotografije ustvaril, torej z Annaleto, ki je razstavo poimenovala Opazovanje sebe, kar bi lahko pomenilo, da so razstavljene fotografije pravzaprav avtoportreti. Obisk te razstave in ogled fotografij Anno močno pretrese. Počuti se izdano in prevarano, neprijetna čustva pa ji obudijo spomine in jo vodijo v razmišljanja o napetostih med bližinami (tako s sestro kot tudi s partnerjem), o pasteh nadzora in moči v oblikah intimnosti ter o želji po biti-eno-z-nekom in hkratni potrebi po lastni individualnosti.

Za prikaz (soodvisnih) bližin avtorica v knjigi uporabi lišaje, simbiotsko združbo gliv in alg, ki jih Anna preučuje kot lihenologinja raziskovalka. Vzporedno z razmišljanji o lišajih, ki so kompleksni organizmi, enoviti in sestavljeni hkrati, naslavlja vprašanja identitete v sobivanju z drugim(i) ter različnost potreb po razdaljah v odnosih, ki so nujne za vzpostavljanje oz. bran osebne identitete, se pa lahko ta potreba med deležniki močno razlikuje in lahko, če ni medsebojno usklajena, deluje moteče in celo razdruževalno. Včasih se tega zavemo šele kasneje, ko smo v odnosu že dalj časa in/ali pa se je ta razvil v smer, za katero v nekem trenutku ugotovimo, da nam ne odgovarja – to se dogaja Anni, ki vse bolj ozavešča težave, ki jih s seboj prinaša bližina, ob tem pa se pomenljivo sprašuje, kje se posameznik začne in kje neha.

Švicarska pisateljica Barbara Schibli (1975) je za roman Lišaji, v katerem izpostavljena vprašanja tihotno prepleta z umetnostjo (fotografijo) in znanostjo (lišaji), prejela nagrado fundacije Studer/Ganz za najboljše neobjavljeno prozno delo in nagrado GEDOK za spodbujanje literarnega ustvarjanja. S svojim proznim prvencem se je predstavila kot avtorica, ki zmore težje teme obravnavati lahkotno in subtilno ter dovolj odprto, da jih lahko bralec, čigar pozornost zadržuje tudi z mehkim slogom pripovedovanja, nadalje razvija v podaljških svoje lastne domišljije.

Znak ukaza : mistični triler

Znak ukaza sodi med tiste skrivnostne, simbolno bogate zgodbe šestdesetih in sedemdesetih let  20. stoletja, ki so s svojo atmosfero, motivi naključij, mistike in skritih povezav navdihovale številne poznejše avtorje, med njimi Umberta Eca, Artura Pérez-Reverta in verjetno tudi Dana Browna.

Pripoved o skrivnostnih dogodkih v Rimu, »mestu, ki ima to moč, da človek, ki ga uzre, nikoli več ne more biti popolnoma nesrečen«, se začne marca 1971, ko mladi angleški profesor Edward L. Foster prispe v Rim predavat o dotlej neznanih Byronovih dnevnikih, ki jih je slavni pesnik pisal med bivanjem v mestu leta 1821. Z mikrofilmi dragocenega rokopisa se Foster napoti na naslov slikarja Marca Tagliaferrija, s katerim si je pred tem dopisoval. Slikarja ni doma, sreča pa dekle Lucio, ki ga usmeri v hotel Galba na Španskem trgu. Pozneje se ponovno sestaneta, saj naj bi ga Lucia kot domačinka vodila po Rimu. Toda večer se konča klavrno, Edward se zbudi v avtu brez torbe, brez mikrofilmov in popolnoma zmeden. Ko začne iskati Lucio, se zdi, da je nihče ne pozna, kot edina sled za njo mu ostane le njen medaljon s podobo sove. Edward sledi Byronovemu zapisu in išče trg z vodnjakom z delfini, ki pa ga v Rimu menda ni. Ali pa vendarle je? Z angleškim diplomatom Powelom obišče Byronov grob in na protestantskem pokopališču zagleda tudi grob Marca Tagliaferrija. Skrivnostna in nerazložljiva dejstva in dogodki se začnejo nevarno prepletati.

Posebnost romana pa ni le njegova vsebina, temveč tudi njegova nenavadna zgodovina. Zgodba je bila leta 1971 najprej predvajana kot televizijska serija v petih delih, postala je izredno priljubljena in je skupaj s prepoznavno glasbo postopoma dobila skoraj arhetipski status v italijanski popularni kulturi. Pri scenariju so sodelovali kar štirje avtorji, šele leta 1987 pa je Giuseppe D’Agata, idejni snovalec in eden izmed scenaristov, zgodbo dokončno prelil v romaneskno obliko. Nekaj let pozneje je za rusko izdajo, ki je izšla pod naslovom Rimski medaljon in se nekoliko loči od italijanske izdaje, napisal dodaten uvod. Roman ohranja posebno, rahlo arhaično karizmo, ki je prevajalca spodbudila k izjemno premišljenemu in občutenemu prevodu in bo nedvomno očarala tudi sodobnega bralca.

Nostalgija po prihodnosti

Nostalgija po prihodnosti je literarizirana biografija slovenske slikarke Ivane Kobilice (1861-1926), ki v romanu prevzame podobo slikarke Ive. V želji po pobegu pred ozkogledimi in klerikalnimi težnjami domačega kraja se Iva odpravi na svetovljansko popotovanje z namenom pridobiti širše umetniško znanje. Tujina z vsem, kar ponuja, svoj vrh doseže v Parizu, kjer se Iva znajde v bohemski stanovanjski skupnosti z drugimi ženskimi umetnicami. Njihova pariška življenja kroji temnopolti ljubimec Gretor (v resničnem življenju gre za danskega umetnika Willyja Gretorja), ki se nad svojimi družicami izživlja in tako maščuje za evropski kolonializem v Afriki.

Roman se bolj kot na avtobiografske podatke zanaša na fragmentirano pripoved, v kateri dobimo bežne vpoglede v motivacije posameznih likov. Kot pritiče impresionizmu se pripoved izriše šele ob nizanju posameznih potez, epizod, krajev. Čeprav je dogajanje postavljeno v prelom med 19. in 20. stoletje, so v romanu naslovljene še danes izjemno aktualne teme, kot so položaj umetnic v (primarno moškem) umetniškem svetu, romantični odnosi, v katerih je prisotno finančno nasilje, občutje tujosti in marginalno, z meščanskimi normami neskladno, življenje.

Gabriela Babnik Ouattara (1979) je v Nemčiji rojena pisateljica, prevajalka in literarna kritičarka. Kot romanopiska je nase opozorila že ob izidu prvenca Koža iz bombaža, ki je leta 2007 prejel nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec. Njen drugi roman, Sušna doba, je leta 2013 prejel Evropsko literarno nagrado, angleški prevod pa je bil leta 2016 uvrščen na širši izbor za International Dublin Literary Award. V svojih delih odkriva (rasne) raznolikosti človeških odnosov in intime ter s svojim pisanjem ostaja ena izmed najbolj branih slovenskih avtoric 21. stoletja.

 

Sanje o vlaku

Knjiga Sanje o vlaku ameriškega pisatelja Denisa Johnsona je lepa, a nenavadna kratka zgodba z veliko vsebino. Odstira nam življenje Roberta Grainierja, delavca v Ameriki v začetku 20. st., kjer nas ob spominih in utrinkih iz življenja popelje v resnični svet. Svet trdega, surovega in težaškega dela množice delavcev v času velikih ameriških industrijskih ter gradbenih podvigov; sečnji gozdov, gradnji železniških prog in mostov. Popelje nas skozi prvinske lepote in krutosti narave, skozi bolečine in žalosti, strahove, skozi misli in sanje, mite ter nadnaravne izkušnje. Robert živi v divjini, a o sebi meni da ni samotar, saj je videl čudežnega konja, volčjega dečka in leta 1927 poletel z letalom, vozil je moškega, ki ga je ustrelil lastni pes… In kadar je v bližini doma slišal volkove, je pogosto na glas zavijal še on in bilo mu je toplo pri srcu. Pri potovanju skozi njegovo življenje odstiramo svet, ki mineva, trd, neizprosen svet na eni strani in nenavadno lep, neuklonljiv in pogumen svet na drugi strani.

Denis Johnson je priznani ameriški pisatelj, za svoja dela je prejel več literarnih nagrad, knjiga Sanje o vlaku je bila med finalisti Pulitzerjeve nagrade in po njeni predlogi je bil posnet tudi film.

Hiša sončnic

   Roman Hiša sončnic pisateljice Adriana Allegri je zgodovinski roman, postavljen v Nemčijo med drugo svetovno vojno. Obravnava manj znan nacistični program Lebensborn, ki ga je vodil Heinrich Himmler z namenom ustvarjanja »čiste arijske rase«. Navzven je program deloval kot socialna pomoč materam in otrokom, v resnici pa je bil tesno povezan z nacističnimi idejami o nadzoru nad prebivalstvom, dednostjo in »rasni čistosti«.
   V ospredju romana je šestnajstletna Allina Strauss, ki po brutalnem napadu na svojo vas ostane brez družine. Odpeljejo jo v Hochland, ustanovo programa Lebensborn, kjer začne delati kot medicinska pomočnica. V domu kmalu spozna, da otroci tam niso deležni topline ali nežnosti, temveč so obravnavani kot del hladnega sistema, ki ljudi vrednoti glede na nacistična rasna merila. Allina se znajde v okolju, kjer mora vsak dan opazovati krutost sistema, obenem pa skuša ohraniti svojo človečnost in zaščititi vsaj nekatere otroke.
   Avtorica ne opisuje le žrtev nacističnega režima, temveč tudi posameznike znotraj nemške družbe, ki Hitlerjeve ideologije niso podpirali, a so živeli v strahu in pod prisilo. Roman tako pokaže, kako zapletene in nevarne so bile razmere za ljudi, ki so se morali vsakodnevno odločati med poslušnostjo, molkom ali tveganjem za lastno življenje. Pomemben je tudi lik Karla, visokega častnika SS, ki se notranje ne more sprijazniti z nasiljem in ravnanjem režima. Skozi njegov pogled bralec spoznava občutke krivde, nemoči in moralne razdvojenosti človeka, ki je del sistema, ki ga sam vse težje sprejema.
   Program Lebensborn je pogosto ostajal v ozadju zgodovinskih pripovedi o drugi svetovni vojni, tukaj pa postane pomemben del zgodbe o nadzoru nad človekovim življenjem in o manipulaciji v imenu ideologije. Knjiga bo pritegnila ljubitelje zgodovinskih romanov, predvsem tiste, ki jih zanimajo zgodbe z močnimi ženskimi liki in etičnimi vprašanji.

Beli pes

Romain Gary (1914 – 1980), sicer rojen Litvanec, spada med najpomembnejše francoske književnike druge polovice 20. stoletja. Bil je izredno plodovit literat z žanrsko raznolikim opusom, ki se je v literarno zgodovino zapisal kot edini avtor, ki je dvakrat prejel prestižno, najpomembnejšo francosko literarno nagrado Goncourt.   

V romanu Beli pes se loteva vprašanj nasilja in rasne diskriminacije črncev v Ameriki leta 1968, ko so Novi svet pretresali številni rasni nemiri in politični preobrati. Zapisi so zelo osebni, saj avtor piše v prvi osebi, neposredno iz lastnih izkušenj. Njegova tedanja žena Jean Seberg se je aktivno udejstvovala v združenjih boja za državljanske pravice, zato je bila njuna hiša na Bevery Hillsu “prava dežurna služba dobrih duš”, kjer so se zbirali borci za pravice črncev.  

Nekega dne se pred njuno hišo pritepe velik nemški ovčar, ki ga sprejmeta v dobri veri, da gre za miroljubno, prijateljsko žival. A prav kmalu se izkaže, da je Batka, kot ga poimenujeta, v resnici t.i. “beli pes”, policijsko dresiran pes za napad na temnopolte ljudi. Psa pošljeta na prevzgojo, a naloga ni lahka, saj Batka ni več mlad. Peripetije, povezane s problematičnim “belim psom”, ki se ob vsakem temnopoltem človeku prelevi iz prijetnega družabnika v renčečega ubijalca, Gary preplete z razmišljanji o vseprisotnosti rasnega sovraštva, političnih in družbenih mehanizmih, ki ga spodbujajo in ohranjajo, ter možnostih prevzgoje oz. preobrazbe tako ljudi kot (dresiranih) živali.

Po knjigi sta bila leta 1982 (režija Samuel Fuller) in 2022 (režija Anaïs Barbeau-Lavalette) posneta tudi filma.

Malteški sokol

Ameriški pisatelj Dashiell Hammet je poleg Jamesa M. Caina in Raymonda Chandlerja eden od botrov t.i. “hardboiled noir” kriminalke, ki je kraljevala v literaturi in na filmu v 40. in 50. letih minulega stolerja. Hammetovo najbolj znano delo je roman Malteški sokol, ki je bil sprva objavljen v več delih v priznani reviji za “harboiled” literaturo Black Mask, leta 1930 pa je izšel še v knjižni obliki. Roman je bralcu prvič predstavil lik ciničnega in neotesanega detektiva Sama Spada, ki navkljub spornim preiskovalnim metodam, vzkipljivemu karakterju in brezbrižnemu odnosu do ljudi vendarle uspe vedno ohraniti čuta za moralo in pravičnost. Zgodba romana je postavljena v San Francisco, kjer privlačna gospodična Wonderly najame Spada, da bi izsledil njeno mlajšo sestro, ki naj bi pobegnila s skrivnostnim moškim po imenu Floyd Thursby. Kar se sprva zdi kot povsem preprost primer pogrešane osebe, se kmalu spremeni v mrežo umorov, prevar in lova na skrivnostni (in domnevno neprecenljivi) kip malteškega sokola…

Malteški sokol je roman s posebnim načinom zunanjega tretjeosebnega pripovedovalca, ki strogo objektivno opisuje zgolj izgled likov in njihova dejanja, nikoli pa ne razkrije njihovih misli in občutenj.

Po knjigi sta bila posneta tudi dva filma, najbolj znan je iz leta 1941 v režiji Johna Hustona, kjer je detektiva Spada odigral Humphrey Bogart. 

Bellman & Black

Kaj je človek pripravljen storiti, da reši ljudi, ki jih ima rad?

Obstaja rek, da bomo za vsako storjeno slabo dejanje kaznovani. Glavni junak družbenega romana Bellman & Black, Will Bellman, v otroštvu ubije vrano. Sledi kazen, v Whittingfordu pa se zgodijo prezgodnje smrti njegovih prijateljev, sorodnikov, matere, sinov, mlajše hčere in žene.

Willova starejša hči Dora preživi po zaslugi očeta, ki sklene dogovor z neznancem Blackom. Ustanovita veleblagovnico z žalnimi dobrinami, čeprav se Will podrobnosti dogovora ne spominja. Išče solastnika, da bi izvedel, kaj ta v resnici želi. V tem času podjetje uspešno posluje in po desetih letih se Will zave, da je minilo deset zim, pri čemer zaradi dela mraza sploh ni občutil, s čimer avtorica spodbuja premislek o deloholizmu ter o tem, ali so materialne dobrine in poslovna kariera res največja prioriteta. Piše o oblikah žalovanja v viktorijanski Angliji, zato se postavlja vprašanje o smiselnosti zapravljanja velikih količin denarja za pogrebe.

Motivi za nastanek knjige so intervju s poslovnežem Christopherjem Ondaatjejem, spomin na strica ter resnične življenjske situacije z vranami. Literarni liki umirajo v času njihove prisotnosti. Mnogi se zaradi vraževerja in morebitne nesreče ustrašijo srečanja z vranami. Je strah realno upravičen ali pa gre zgolj za naključje?

Knjiga posredno sporoča, da drugim ne smemo povzročati zla, saj velja pregovor: »Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.«

Na lestvici New York Timesa je specialistka za francosko literaturo 20. stoletja in angleška pisateljica Diana Setterfield (1964) najbolje prodajana avtorica romanov Trinajsta zgodba in Bellman & Black. Njen tretji roman Nekoč je bila reka je izšel leta 2018. Veliko bere in pogosto razmišlja o branju. Zase pravi, da je najprej bralka in šele nato pisateljica.

Nikoli in nikdar

Denar ni samo udobje. Je varnost, neodvisnost, svobodna volja. Družina najstnice Erin vsega tega nima več. Preseliti so se morali v okoliš, ki je pritrditev socialni sliki v vseh osnovnih točkah; zanemarjenost, natrpanost, vandalizem. Skratka vse česar nihče ne mara, ampak se kar zgodi. Erin deli svojo sobo z mlajšo sestro. Najmlajša sestrica ima  svojo sobico, ampak le zato, ker je sobica tako majhna, da gre vanjo samo otroška posteljica. Bivanje v “ritni luknji” pomeni seveda tudi izgubo zasebnosti, kar je za Erin uničujoče. Jezna je na očeta, ki je “zamočil”. Nasedel je mantri novodobnega povzpetništva, ki se žal ni izšlo. In srečna družina se je spremenila v nesrečno družino z dolgovi. Socialno bedo doživlja tudi najstnik Thomas, čigar mati je pred možem alkoholikom pobegnila v varno hišo. S seboj je odpeljala samo hčerki, Thomas je ostal pri očetu. S humorjem in žal tudi s popivanjem sladi trpkost, ki je začinila njegovo odraščanje. In še en najstnik, Liam, ponazarja sliko bede odnosov, kjer odrasli niso vzgled, ampak cokla. Njegova družina je premožna, primanjkuje pa ji tista nežna povezanost, ki otroka oblikuje v dobrega človeka.

Zgodba se dogaja v Angliji. Opisani prizori popivanja, spolnih doživljajev, družinskih odnosov morda v našem okolju še ne veljajo za prevladujoče, so pa opozorilo.