skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Izgubljena zgodba

Najboljša prijatelja Jeremy Cox in Ralph (Rafe) Howell kot najstnika skrivnostno izgineta v gozdovih Zahodne Virginije. Šele po šestih mesecih ju najdeta dva mimoidoča, vendar je njuna vrnitev zavita v molk in nepojasnjene vrzeli: Jeremy o tem, kaj se je zgodilo, noče govoriti, Rafe pa se tistega časa sploh ne spominja. Rafea zaradi hude slabotnosti odpeljejo v bolnišnico, Jeremy pa, ko ga želi obiskati, naleti na nasprotovanje Rafejevega očeta. Ta prelomni trenutek povzroči, da Jeremy trajno prekine stik s prijateljem. V ozadju ostajajo skrivnosti, ki jih Jeremy ne more razkriti, zato verjame, da je oddaljenost edina rešitev.

Po čudežni vrnitvi se Rafe umakne v samotarski svet umetnosti in nosi posledice preteklih dogodkov, ki se izražajo v njegovem delu in na njegovem telesu. Jeremy pa razvije nenavadno sposobnost, to je izostren občutek za iskanje pogrešanih oseb, s katerim pomaga ljudem najti njihove bližnje.

Petnajst let pozneje se nanj obrne Emilie Wendell, ki obupano išče svojo polsestro Shannon. Primer Jeremyja prisili, da ponovno naveže stik z Rafejem. Ta sprva zavrne sodelovanje, saj Jeremyja dojema kot izdajalca, ki ga je zapustil takrat, ko ga je najbolj potreboval. Kljub začetnemu odporu kasneje popusti, in skupaj se vrnejo v gozd Rdeči vran, kjer odkrijejo nov, skrivnosten svet.

Jeremy je edini, ki pozna resnico o čarobnem kraljestvu Shanandoah, kjer sta živela, medtem ko so ju vsi iskali. Verjame, da bodo lahko tam našli Emiliejino sestro. Nekdanja prijatelja se morata tako soočiti s skupno preteklostjo in drugimi nevarnostmi tega sveta.

Avtorica knjige Izgubljena zgodba (The Lost Story), Meg Shaffer, je znana po svojem romanu Igra želja. Meg Shaffer je psevdonim Tiffany Reisz Shaffer, pod katerim piše svoje fantazijske romane. Njene knjige so bile prevedene v 21 jezikov, prejele številna priznanja ter bile finalistke za nagrade, kot so knjiga meseca in knjiga leta. Meg ima magisterij iz televizije in scenaristike na Stephens Collegeu, danes pa živi v Kentuckyju, skupaj s svojim možem Andrewom Shafferjem, avtorjem uspešnic New York Timesa.

Adiós Buenos Aires

Tokrat v Buenos Aires ne odidemo z Valérie Nolo, protagonistko predhodnika tokratnega romana, Coco Dias ali Zlata vrata  (ki je izšel leta 2007 v Parizu in leto zatem v Sloveniji). Na klic po davnih občutjih in doživetjih milong se odzove pisateljica sama, ki ima z Valérie ista, kot zapiše, čustva in iste misli. Brina Svit želi še poslednjič videti mesto, ki ga lahko pozdraviš kot prijatelja, in doživeti gledališki občutek plesanja tanga. Kajti tango se ne začne šele, ko stopiš na plesišče, ampak veliko prej, že s samo mislijo nanj, odločitvijo, na katero plesišče se boš odpravil, z ureditvijo telesa in pripravo duha na koreografijo, ki se požene v življenje z dvignjeno roko, ko v pričakovanju dogajanja ves vznemirjen pokličeš taksi. Buenos Aires je bilo dvajset let avtoričino ljubo, pravzaprav najljubše mesto. V tem času se je spremenilo mesto samo, ljudje v njem, prostori in načini bivanja in tudi dvorane s plesišči. Pisateljica se želi od mesta posloviti, prav tako od prijateljev_ic, soplesalcev, znank in znancev. Spominja se mnogih preteklih dogodkov, pogovorov, ki sestavljajo niz pripovedi, ne nujno v linearnem časovnem redu. Nobene fotografije ne potrebuje, vse videno in zaznano bo ostalo v njej sami, kot na primer botanični vrt in vse ljube ulice. Sprašuje se, kakšno bo njeno življenje brez tanga – če je to sploh mogoče. A do takrat so tu številni plesalci in vsaj eden med njimi, Don, ki spominja na kneza Miškina, s katerim lahko podeli popoldanske ali večerne plesne korake.

Adios Buenos Aires je roman za počasno branje z občutkom za vse zapisano in tudi tisto, kar začutimo med vrsticami. O minevanju časa piše milo in nežno. Potovanje k dokončnosti, za katero se je odločila, pa pušča priprta vrata. Nikoli se ne ve, kaj se še lahko zgodi in se zapiše v zvezek , ki je sicer utrujen od zadnje poti na drugo celino, in na kakšen način bo še vstopila v mesto, ki ga, kot zapiše, lahko ljubiš in mu ljubezen celo izpoveš.

Brina Svit je psevdonim pisateljice Brine Švigelj Mérat, avtorice večih romanov, esejev in kratke proze. Deluje tudi kot novinarka in prevajalka. Večinoma piše v francoščini, tokratni roman pa je nastal v slovenskem jeziku.

Kot iskrica

Addie je enajstletna deklica in je avtistka. To pravzaprav ni nič takega, je podobno, kot če si levičar ali barvno slep, pomeni le, da drugače doživljaš svet.  Žal vsi tega ne razumejo. Zato je življenje za nevrorazlične ljudi velikokrat težko. Tudi za Addie, ki obiskuje redno osnovno šolo, rada bere in blesti v veliko pogledih. Za svojimi prepričanji stoji, za ljubljene se potrudi, zna opaziti podrobnosti, ki drugim uidejo in ko na šolski ekskurziji spoznavajo zgodovino domačega kraja izve, da so v preteklosti veliko žensk brez razloga obtožili čarovništva in jih usmrtili na različne grozovite načine. Niso jim dali možnosti. In to samo zato, ker so bile drugačne od njih, samosvoje, mogoče posebne na način, ki ga niso razumeli. Kot Addie. Zato se odloči, da te pozabljene ženske potrebujejo spomenik, nekaj, da se jih bodo vedno spominjali, majhno opravičilo za to, kar so jim storili. Zavzame se zanje pri vaškem svetu, organizira kampanjo in zbira denar za spomenik. Ob tem pa živi dinamično družinsko življenje ob dveh starejših sestrah, zaposlenih starših in šolskih obveznostih. Z avtizmom, ki se ga ne da pozdraviti. Z njim se je treba naučiti živeti.

Skupaj z Addie se bralec tako poda na križarski pohod za enakost in resnico. To je knjiga z močnim sporočilom, ki izziva številne mite in stereotipe, a nikoli ne vsiljuje svojih sporočil. Elle McNicoll je škotska mladinska pisateljica, ki si kot nevrorazlična avtorica prizadeva za pravice ljudi s posebnimi potrebami. Kot iskrica je njen literarni prvenec. Sylvia Bi, avtorica naslovne ilustracije s svojim digitalnim svinčnikom ustvarja dinamične in barvite ilustracije. Po romanu je posneta televizijska serija, nominirana za nagrado emmy.

 

Volk samotar : hoja po meji med civilizacijo in divjino, po poteh volka Slavca med Slovenijo in Italijo

Sredi decembra 2011 je mladi volk Slavc zapustil domači trop pod Slavnikom in se odpravil na okoli 1600 km dolgo pot, ki je trajala štiri mesece. Ker je bil opremljen s telemetrično ovratnico, so mu znanstveniki z ljubljanske biotehniške fakultete lahko sledili na njegovi poti od rodnega Slavnika preko Vipavske doline, Trnovskega gozda, Idrijskega in Polhograjskega hribovja. Prečkal je Ljubljansko kotlino in se mimo Brnika odpravil preko Karavank proti severu in v dobrih 10 dneh prišel do Celovca v Avstriji. Pot je nadaljeval vse do planote Lessinia severno od Verone. Na tem področju že stoletje ni bilo volkov, toda Slavc je tam srečal volkuljo, ki je bila ravno tako na pohodu. Poimenovali so jo Julija. Zaljubljenca sta dobila mladičke in deset let kasneje je bilo v regiji nekaj sto volkov, kar je rezultat njunega neverjetnega srečanja.

Leta 2022 se je po Slavčevih stopinjah odpravil avtor knjige. Slovenski raziskovalec Hubert Potočnik ga je peljal v brlog, kjer se je Slavc skotil, nato pa je sledil GPS sledi, ki jo je zarisala Slavčeva ovratnica.

Avtor skuša biti nepristranski. Posluša tako tiste, ki o volkovih govorijo z žarom v očeh, kot tudi tiste, ki so mnenja, da je treba vse te zveri brez milosti pobiti. Knjiga odpira mnoga vprašanja. Med drugim tudi, kje je razlika, če si mi damo na krožnik slastno jagnječjo zarebrnico ali pa jo požrejo volkovi. Kako ravnamo z zemljo, kako na nas vplivajo gospodarske, politične in podnebne spremembe, ki spreminjajo stoletja star način življenja.

Nisi sama

Marie Vareille (1985) je ena od najbolj priljubljenih francoskih pisateljic ta hip, ki se v svojih delih posveča tematikam, ki so poznane tako mlajši kot starejši generaciji bralcev; osamljenost, identiteta ter kompleksnost odnosov, ki so pogosto postavljeni na preizkušnjo ob razkritju dolgo zamolčanih skrivnosti.

Roman Nisi sama se ponaša s kriminalnim zapletom; letoviško mestece Bouville-sur-Mer pretrese skrivnostno izginotje petnajstletne Sarah Leroy, pridne dijakinje in navdušene plavalke iz premožne družine. Navkljub obširni iskalni akciji in intenzivni policijski preiskavi njeno izginotje ostane nepojasnjeno, kar pusti posledice tna prebivalcih mesta, še bolj pa na tistih, ki so Sarah osebno poznali. Dvajset let pozneje se Fanny, starejša sestra Sarahine nekdanje najboljše prijateljice Angelique, s katero sta se iz nikoli pojasnjenih razlogov sprli, vrne v domači kraj, da bi spisala novinarski članek o njenem izginotju. Preko zbiranja pričevanj lokalnih prebivalcev in brskanja po starih dokumentih začne odkrivati ne zgolj Sarahino, ampak tudi mučno preteklost svoje sestre, ki je bila med drugim zaznamovana s šokantnim dogodkom, katerega je bila prisiljena zamolčati.

Četudi zaplet romana spominja na klasično detektivko, je Nisi sama vse prej kot to: Vareillova osrednje izginotje mladega dekleta uporabi kot temelj za gradnjo psihološko kompleksne in čustveno napete zgodbe o težavnem odraščanju deklet v mestu, kjer se vsi poznajo med sabo in lahko vsak, še tako nepomemben dogodek, pri ljudeh zbudi močne predsodke in željo po javnem linču. Okoli tega roman razvije tudi močan feministični komentar o sodobni francoski družbi, ki še vedno neguje ali celo vzpodbuja visoko toleranco do seksizma, mizoginije in šovinizma.

Roman o odraščanju mladih na nekoliko drugačen način.

Z ljubeznijo, mama

Znana avtorica trilerjev Elizabeth Casper umre v domnevni nesreči, njena hči Mackenzie pa ob tem ne more občutiti prave žalosti, saj si nista bili nikoli blizu. Po pogrebu pa začne od neznanca prejemati srhljiva pisma, za katera se izkaže, da so listi, iztrgani iz maminega dnevnika in nakazujejo, da se v preteklosti skriva veliko več, kot si je kdo predstavljal. Od tam naprej se zgodba hitro sprevrže v mrežo skrivnosti, izdaj in dolgo zakopane družinske drame. Mackenzie se sprva spopada le z izgubo svoje zapletene in slavne matere, skrivnostna pisma, podpisana z »Z ljubeznijo, mama«, pa ji razkrivajo šokantne skrivnosti o preteklosti njene matere in Mackenzie silijo, da razišče resnico o svoji družini. Vedno znova prebira mamine knjižne uspešnice in se sprašuje, koliko je v njih resnice in koliko temačne fikcije. Ob strani ji ves čas stoji le njen najboljši prijatelj EJ, medtem ko ne ve več, komu drugemu lahko sploh še zaupa.
Zgodba je hitra, čustvena in polna preobratov, zaključi pa se kar nekoliko prehitro.

Vedno znova

Vedno znova je likovno-pesniška zbirka, druga tovrstna, ki so jo izdali v Galeriji Prešernovih nagrajencev, in spaja umetnost dveh življenjskih prijateljev, poezijo Miroslava Košute z vzporednimi likovnimi podobami Karla Zelenka. Knjižna izdaja je nastala kot spremljajoča razstavi ob stoletnici rojstva Zelenka, svoja besedna vrata pa odpira z nedokončano pesmijo Košute svojemu prijatelju Karlu, v kateri zven prvih besede je: vedno znova.

Obema so skupni intimistični motivi človeka in njegove minljivosti, strahov, upanj, želja in spominov, posebno mesto zavzema tudi erotična ljubezen, ki je v zbirki zrcaljena tako skozi liriko kot skozi podobo. Oba sta močno izpovedna in v svoji umetnosti dostopna in odprta bralcu in gledalcu, ki ju nagovarjata z govorico univerzalnega čutenja sveta, ki je včasih veselo in včasih žalostno, kdaj zamišljeno in tu in tam tihotno, osamljeno, izgubljeno v spominih ali zasanjano. Skupno jima je tudi zavedanje in pričevanje, da svet ni vedno preprost in lahko človeka s svojo težo dušljivo hromi.

Akademski kipar, slikar in grafik Karel Zelenko (1925) je s svojimi ilustracijami že prej opremljal knjige, objavljal je tudi karikature v slovenskih časopisih. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1964, leta 2015 pa ga je predsednik države odlikoval s srebrnim redom za zasluge. Umetnostni zgodovinar in likovni kritik Zoran Kržišnik ga je označil za »umetnika izrazite individualnosti, nenavadne doslednosti v videnju in rokopisu, samohodca, ki govori sodobniku in bo govoril vsakemu rodu gledalcev.« Pogosto je upodabljal življenja malega človeka na robu – med njimi najdemo ulične umetnike, cirkusante in šeme, ki jih je obdelal družbenokritično ali ironično, najdemo pa v njegovih delih tudi prizore ljubezni.

Miroslav Košuta (1936-2026) je nagrado Prešernovega sklada prejel leta 2011. Njegovo delo so nagradili tudi z Rilkejevo in Levstikovo nagrado za življenjsko delo, zlatnikom poezije ter priznanji za prispevek k gledališkemu življenju na Tržaškem. Velik del svojega ustvarjanja je posvetil mlajšim bralcem, pisal je tudi radijske in gledališke igre, gledališke songe, epigrame in drame, kritike, eseje in radijske komentarje ter prevajal leposlovje iz italijanščine in španščine. Osrednje teme njegove poezije so Trst, Kras in ljubezen, v spominu pa nam bo ostal kot eden od ključnih varuhov slovenske besede v tržaškem prostoru.

Vedno znova je knjiga, ki oba umetnika v njunem delu in izkušnji, ki jo izpričujeta, predstavlja v ličnem in nežnem dopolnjujočem prepletu.

O čem ne govorimo

Priznana hrvaška novinarka, pisateljica in publicistka Slavenka Drakulić je med slovenskimi bralci dobro znana in cenjena. V svojih knjigah se dotika spominov na življenje v nekdanji skupni državi, vojne, bolečine in žalosti žensk vpetih v vojne razmere, nasilja in različne medosebne odnose. V zbirki kratkih zgodb O čem ne govorimo so v ospredju ženske v zrelih letih, avtorica pa razgalja teme, o katerih neradi govorimo ali to počnemo z nelagodjem, s cmokom v grlu. V zbirki šestnajstih, večinoma prvoosebnih pripovedi, avtorica ganljivo, iskreno in s pridihom humorja, razkriva različne tegobe v času, ko se nas lotevajo bolezni in tudi strahovi; strah pred izgubo vozniškega dovoljenja in samostojnosti življenja, strah pred izgubo dolgoletnih prijateljev in osamljenostjo, strah pred izgubo osebnosti in dostojanstva. Zgodbe osvetljujejo stiske, ki jih povzroča krhanje medosebnih odnosov med dolgoletnima partnerjema in zavedanje, da ponavljamo napake staršev. Opisujejo ljubezni in zamujene priložnosti v poznih letih, oporoke in ne nazadnje tudi probleme odvečnih stvari, ki se nam z leti naberejo. Knjiga črpa iz izkušenj in nam odstira načine soočanja s težavami pri ohranjanju identitete, vitalnosti in družabnosti v starosti. Zavedanje in empatija, da s podobnimi težavami v poznih letih nismo sami, mehča stiske in opogumlja pogovor o njih. Avtorica zaključuje odkrite pripovedi z mislijo, da noče seštevati izgub, pač pa dobitke.

Kam si odšel, moj svet?

Ko vse izgine in ostaneš sam, kaj ostane? Je pogum tisti, ki nas vleče naprej, in kakšen vpliv ima upanje na nas?

V knjigi spremljamo protagonistko Anjo, ki se ji celoten svet in vse, kar pozna, spremeni čez noč. Anja je stara le pet let, a se mora soočiti s svetom, ki je ostal, ko je izginila njena družina in vse, kar je poznala in ji je bilo domače. Ko se trudi iskati svojo družino in preživeti, srečuje različne ljudi. Hitro spozna, da niso vsi ljudje dobronamerni. Vsak se spopada s svojim življenjem, tragedijo, ki se je zgodila, in ljudmi, ki so jih izgubili. Zaradi tega le redki ohranijo čut do sočloveka.

Knjiga Kam si odšel, moj svet? je več kot le pripoved o preživetju; v bralcu odpira vprašanja o obstoju in pomenu medsebojnih vezi.

Urban Klančnik je pisatelj, novinar in urednik, ki je svojo pisateljsko pot začel leta 2004 z romanom Kalius. Od takrat se je podal v različne žanre, vse od fantazijske komedije, zgodovinskega romana do družbeno angažirane proze. Leta 2022 je izdal roman Zavetišče: skozi reko Lethe, ki je od bralcev požel izjemen odziv. Piše tudi v angleškem jeziku, in sicer serijo Oko kače z naslovoma Darkworld in Lightworld.

Haaška priča

Avtor knjige Haaška priča, Nežad Avdić, je leta 1995 kot 17-letni mladenič po čudežu preživel genocid v Srebrenici.  Ob masovni likvidaciji ga krogle niso smrtno zadele, po zaporedju srečnih naključij se mu je po večdnevni nečloveški odisejadi uspelo rešiti na varno.

Knjiga je oblikovana v krajša poglavja, ki spominjajo na dnevniške zapise. V njih se izmenjujejo tri perspektive: Nedžada, njegove sestre in njegove matere. Kronološko se vrtijo v  obdobju pred vojno, ko se je kot deček še igral s prijatelji vseh narodnosti; med vojno, ko so se razmere zelo hitro in nepredvidljivo zaostrovale, ter obdobju po vojni, z vsemi psihološkimi posledicami te nepojmljive izkušnje.

Haaško sodišče je v tem pogledu bolj okvir kot osrednja točka, saj samo sojenje zavzema relativno malo prostora v knjigi.  Ključno vprašanje tukaj ni pravica, ampak pričanje: kako povedati nekaj, kar presega jezik, pri tem pa ne zdrsniti  v patos ali v distanco.

Avdić to rešuje z minimalizmom. Brez metafor in brez varoval nam izrisuje pripoved v realnem času, z realnimi podobami dogodkov. Najhujše stvari so zapisane skoraj mimogrede, brez poudarka. Najmočnejši del knjige ni nasilje samo, ampak njegova banalnost: Rutina smrti. Logistika. Čakanje. Naključje. To, da preživiš ali ne, ni odločitev. Ni posebna volja do življenja, niti telesna ali psihična pripravljenost. Je samo naključje, samo odklon v sicer točno načrtovanem zaporedju dogodkov.

Haaška priča od bralca ne zahteva nadpovprečne sposobnosti empatije, niti desenzibilizirane osebnosti. Ob enostavnem, berljvem slogu zahteva le zbranost.

In pripravljenost, da na koncu morda ostaneš brez zaključka.