Roman Sukub predstavlja posebnost v bibliografiji slovenskega pisatelja Vlada Žabota, ki je dogajanja svojih knjig pogosto umestil v mračne in zakotne podeželske predele, kjer se stapljata kruta resničnost z motivi fantazije, groze in mistike. Slednja se tokrat preseli v urbano področje, kjer spremljamo nenavadno zgodbo Valenta Kosmine oz. upokojenca s preveč prostega časa; ta se vsakodnevno spopada z občutki paranoje, zbeganosti, strahu pred neznanim in nezadovoljstva nad lastnim dolgočasnim življenjem, ki mu ga še dodatno kvari zanemarjena in cinična žena, sicer močna odvisnica od pomirjeval in alkohola. Kosmina se v stilu Josefa K. iz Kafkinega Procesa sooči z dejstvom, da mu je svet pred očmi vse bolj izumetničen, tuj in celo nevaren, edino rešitev pa mu predstavlja beg, vendar pa… kako ubežati iz urbanega pragozda, kjer izhoda sploh ni? Preprosto; z umorom. Ko Kosmina naleti na novici, da se je v bližini njegove soseske zgodil umor, si v želji po pobegu vživi v vlogo detektiva in začne preiskovati ozadje zločina, vendar se pri tem njegovi paranoidni občutki samo dodatno poglabljajo…
Sukub ni klasična kriminalka; pravzaprav je osrednji zaplet romana z umorom zgolj kulisa za prikaz psihološkega padca človeka, ki se v stilu duha sodobnih romanov ne uspe znajti v svetu, ki so ga bogovi zapustili. Žabot s psihološko natančnostjo in kompleksnostjo izriše stanje posameznika, ki hodi po eksistencialnem robu, pri tem pa ne pozabi na svojo značilno avtorsko poetiko in vključevanje elementov mističnega in fantastičnega.

