skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Pentagram

Norveški pisec Jo Nesbø (1960) zgodbo romana Pentagram, sicer petega dela v seriji kriminalk, v katerih nastopa policijski inšpektor Harry Hole, umesti na ulice prestolnice Oslo, ki so zaradi hudega vročinskega navala skoraj izpraznjene. Navljub pasji vročini pa zločin ne počiva in v petem nadstropju stanovanjske hiše leži truplo mlajše ženske, kateri je nekdo odrezal prst na roki in na njeno veko položil pentagram. Nekaj dni kasneje policija odkrije novo žrtev in kmalu postane jasno, da po Oslu straši serijski morilec. Ker policija tava v temi, trupla pa se nekontrolirano kopičijo eno za drugim, primer v roke dobi vse prej kot običajen par; inšpektor Hole, ki je zaradi dogodkov iz preteklih romanov izgubil skoraj vse ter njegov tekmec Tom Waaler, ki inšpektorja prekaša po inteligenci, ambicioznosti in predvsem pokvarjenosti. Hola čaka dvojni izziv; najti mora zblaznelega serijskega morilca kot tudi razkrinkati Waalerjeve zločine, v obeh primerih pa se zdi, da ga ne čaka srečen konec.

Pentagram nadaljuje tradicijo Nesbojevih temačnih kriminalnih romanov, ki poleg osredotočanja na enega od najbolj okrutnih primerov v Holovi karieri ponudi tudi kompleksen vpogled v psiho osramočenega, zapitega in konfliktnega policista, ki mora premagati lastne demone, da bi lahko rešil življenja nedolžnih ljudi, na katere preži serijski morilec s prav posebnimi motivi.

Lekcija mrtvega jezika

Lekcija mrtvega jezika velja za Kuśniewiczevo najboljše delo. Gre za lirično mračnjaško hvalnico smrti brez poglavij. Zgodovinski roman se dogaja leta 1918, tik pred koncem 1. svetovne vojne. Liku slovenskega rodu, avstro-ogrskemu poročniku Alfredu Kiekeritzu v začetku pripovedi vedeževalka prerokuje prihodnost, ki se nanaša na njegovo smrt. Pove mu, da bo po njegovi smrti iz njegovega telesa zraslo drevo življenja, na čigar vejo se bo nekoč usedel rajski ptič.

Skozi pripoved se razkrivajo poročnikova nagnjenja, rad ima francoska vina in srednjeveško slikarstvo, navdušuje se predvsem nad ikonami svetnic in svetnikov, je pravi zbiratelj vse umetnosti, tudi če je bila narejena industrijsko, kot so recimo starinski porcelan in stekleni kozarci. Hkrati se razvije tudi njegov gnus do telesa, saj poročnik v romanu pravi: “Naše telo, vreča ogabe.”

Roman je poleg same simbolike smrti poln opisov umirajočega in mrtvega ter poročnikovih razmišljanj o minevanju. Na lovu ubijajo živali, proseči pogled srne pred usodnim strelom primerja s pogledom ženske. Poročnik se ves čas srečuje s trupli pobeglih ruskih ujetnikov in trupel vojakov iz vojne, ki se razkrajajo v gozdu. Z nazorno opisanimi detajli ustvarja temno zadušljivo atmosfero, vse smrdi po sajah, katranu in prahu, narava veni in gnije listje. Umirajo Ukrajinci in umirajo kozaki, zaradi tuberkuloze pa umira tudi poročnik Alfred Kiekeritz.

Avtor s peresno lahkoto prestopa iz notranjega sveta v bogato opisane detajle narave, oseb in prostora in s tem doseže mojstrsko zapisano besedo, ki bi sodila tudi v naš literarni kanon, čeprav roman marsikateremu bralcu, ki si od branja želi lahkotne sprostitve, ne bo všeč.

Lekcija mrtvega jezika je bila dve leti po izidu poljskega izvirnika Lekcja martwego języka adaptirana v istoimenski film.

Andrzej Kuśniewicz (1904-1993) je eden izmed bolj priljubljenih poljskih pisateljev, ki je zaslovel v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V slovenščino je poleg Lekcije mrtvega jezika preveden roman Kralj obeh Sicilij (izdan 1970, slovenski prevod 1991), za katero je prejel nagrado Prix Séguier de littérature étrangère.

Šolal se je v Gradcu, Sambiru in Krakovu, kjer je študiral likovno umetnost, pravo in politologijo.  Delal je v predstavništvu Alfa Romea, med vojno je sodeloval v francoskem odporniškem gibanju in bil zaprt ter obsojen na smrt, vendar so ga potem poslali v koncentracijsko taborišče Mauthausen. Po vojni se je vrnil na Poljsko, kjer je sodeloval v uredništvih revij in se začel ukvarjati s pisateljevanjem.

Pri svojih 51-letih je izdal pesniški prvenec, izdal je še 4 pesniške zbirke, leta 1961 pa je izdal romaneskni prvenec, sledilo je še 10 romanov. V romanih upodablja večkulturne skupnosti in sobivanje različnih narodnosti na nekdanjih poljskih pokrajinah (zgodovinska Galicija).

 

 

Hiša mrtvih vonjav

Roman srbske avtorice govori o Gedeonu Volniju, zbiralcu prav posebne vrste. Verjetno na svetu ni človeka, ki bi svoje življenje posvetil zbiranju vonjav preteklosti. Gedo je talent o prepoznavanju sestavin dišav odkril med študijem v Pragi, kjer je iskal svoj smisel in skušal doseči veličino svojega očeta, uspešnega glasbenika. Iz Prage je bil predčasno deportiran nazaj v Vojvodino in je svoj skriti talent z navdušenjem predstavil svojima staršema. Čeravno je oče celo življenje obžaloval, da se njegov talent ni prenesel na sina in da ga glasba ni zaznamovala tako kot njega, je sprejel Gedovo odločitev. Ta je tako celo življenje posvetil raziskovanju rastlin, stekla in shranjevanju vonjav.

V romanu se prepletajo številne zgodbe ljudi, ki so tako ali drugače zaznamovali Volnjievo družino in obratno. Pripoved je večplastna in od bralca zahteva precej zbranosti, da ta ujame podrobnosti, ki jih avtorica spretno vpleta med samo pripoved. Branje bo navdušilo botanike, zbiratelje, komparativiste in zahtevnejše bralce, ki imajo radi veliko podrobnosti.

Kljub temu se zgodba bere tekoče, na trenutke pretrese z zapisi, ki v bralcu spodbudijo različna čustva in razmisleke. Nenehno pa se sprašujemo, ali so morda vonjave le metafora za spomine.

Fontastično

Profesorica angleščine in francoščine na Gimnaziji Slovenj Gradec, Nina Rainer Klančnik se lahko skupaj s svojim možem Rokom Klančnikom podpiše pod tri knjige. Leta 2016 je izšel potopisni roman Valter osvaja Evropo, v katerem beremo o njunem desetmesečnem potovanju po zahodu in severu Evrope s kombijem po imenu Valter, naslednja je bila strokovna knjiga – plezalski vodnik Pohorje Bouldering, kjer je Rok poskrbel za vsebino, Nina pa za prevode, najnovejša pa je ilustrirana zgodba za majhne in velike z naslovom Fontastiično.

V bogato ilustrirana tretja knjiga mladega para združuje vsebini prejšnjih dveh: potovanj ter ljubezni do gibanja in narave. Fontastično je zgodba o dečku Nalu, ki se z družino odpravi na počitnice v gozd Fontainebleau v Franciji, svetovno znano plezalno območje. Sprva ne razume, zakaj bi narava bila bolj zanimiva od igrač in risank, a kmalu sreča skrivnostnega Baska, ki je pravzaprav živi balvan, ki mu odpre vrata do neverjetnega sveta narave. Zgodba spremlja Nala na njegovih dogodivščinah v gozdu, kjer odkrije lepoto preprostih stvari, spozna čudeže narave in se navduši nad francosko kulturo.

Fontastično morda na prvi pogled deluje kot zgodba o plezanju, ampak je veliko več; začutimo kako lahko narava preoblikuje človekovo dojemanje sveta in kako lahko v vseh kotičkih najdemo pravljične zgodbe, če le vemo, kam pogledati. In velikokrat nam prave kotičke odkrijejo prav otroci. Knjiga, ki združuje lepoto narave, ljubezen do gibanja in bogat jezik, ponuja dragocen življenjski nauk in bo navdušila tako mlade bralce kot njihove starše. Obogatena z izjemnim grafičnim oblikovanjem in slikovnim gradivom Roka Klančnika, je ta knjiga tudi poklon francoskemu gozdu Fontainebleau, ki je vir navdiha za zgodbo.

Avtorja pravita, da se jima je ideja za knjigo porodila na dejanskih potovanjih v omenjenem gozdu v Franciji, svetovno znanem plezališču, ki od 19. stoletja naprej samo stopnjuje svoj obseg in popularnost. Njuna želja je knjigo prevesti v angleščino in francoščino in jo izdati tudi v tujini, predvsem v Franciji, kjer se zgodba dogaja.

Odlično branje za vse ljubitelje narave, plezanja in potovanj, vzgojitelje in učitelje na razredni stopnji ter starše, ki želijo svoje otroke navdušiti nad lepotami narave.

Zakaj naslov FONtastično? Boste morali pokukati v knjigo.

Trk

Roman potrpežljivo, skoraj obredno, odstira plasti človeške psihe. Ranjene, izkrivljene. V razbitih odsevih, raztresenih skozi celotno pripoved, se razkrivajo skrivni prostori duševnosti, ki jih običajno človek skrije pod plastmi navad. V središču utripa srce človeka, ki je zlomljen, pa tega ne vidi ali pa si tega preprosto ne uspe priznati. Svojo duševno razpoko zakrpa z milino in dobroto, ki sta hkrati oklep in orožje. Ljubezen postane kletka, skrb sredstvo moči, bližina pa nevidna veriga, ki drži bližje, kot bi smela.

V romanu se pred nami razpira spoznanje, da je videz le krhka koža, pod katero se skriva naša prava narava: nasmeh je lahko najtrša maska, prijaznost najmehkejša past, nežnost pa najtišja, najdlje segajoča oblika nadzora. V teh senčnih prehodih se skrb neopazno sprevrže v lastništvo, ljubezen v pohlep, sočutje v komaj slišno grožnjo. Prav zato se nevarnost približa kot pritajena slutnja. Roka, ki ponuja toplino, skriva ledeno držo, kakor da bi skozi dotik brskala po najtemnejših kotičkih tvoje duše. Vsak prizor je zato kakor drobec stekla, ki bralcu pokaže, kako krhka je človeška duševnost, ko jo nekdo pogleda od blizu. In v teh razklanih odsevih se zarisuje največja resnica romana. Ta narekuje, da je duša pogosto najjasnejša šele, ko je počen njen lastni odsev.

Avtorica gradi zgodbo iz tem, ki se med seboj prepletajo kot krhke steklene niti in tako stkejo mozaik človeške duševnosti: materinstvo in neplodnost, ljubezen in pohlep, duševna stiska in nerazsodnost, otroštvo in brazgotine preteklosti, nasilje in posilstvo. Vsaka nit odmeva z bolečino in hrepenenjem, vsak trk razkriva razpoke, v katerih tli resničnost naših notranjih ran, ranljivosti in želja.

Plačilo za moje stoletje

 

Pričujoče besedilo imamo pred seboj kot rekonstrukcijo nedokončanega romana, do pred kratkim, širši slovenski javnosti neznanega pesnika in literata, Jureta Detele, ki je za časa življenja izdal zgolj 2 pesniški zbirki (Zemljevidi, 1978 in Mah in srebro, 1982), ter poetičen esej Pod strašnimi očmi pontonskih mostov, 1988; kljub vsemu pa za sabo zapustil pestro zapuščino, ki je bila v celoti objavljena v Zbranih pesmih, 2018 (2 dela, zbral in uredil Miklavž Komelj), ter v knjigi Orfični dokumenti : teksti in fragmenti iz zapuščine, 2011.

Posebno pozornost pa je požel pričujoči tekst, ki ga je na NUK, skupaj z drugo literarno zapuščino, prinesel brat Martin Detela. Gre namreč za roman, ki je, po navedbah urednika Komelja, prav mističen – spremljalo naj bi ga več legend, že zapisan je v zelo fragmentarni obliki, ki naj bi jo znal brati zgolj Jure Detela, ki se je nekoč menda hvalil, da je rokopis baje vrgel v Ljubljanico.

Pripoved je v veliki meri avto(biografska), kot je to značilno tudi za druga Detelova dela; pisatelj je namreč preko svoje literature sporočal svoje izjemno radikalno-ekološke moralne zapovedi. Zato so v središču romana argumenti ekologije, veganstva, seksualnosti in družbenega statusa, ki so v večini drastično karikirani, da bi ohranili čistost absurda in absurdnega sveta, v katerem se nahajamo.

 

Samota

Katalonska pisateljica, pesnica in dramatičarka Caterina Albert (1869–1966), ki je večino svojih del objavljala pod psevdonimom Víctor Catalá, velja za eno od najpomembnejših predstavnic literarnega modernizma. Njeni romani, pesmi, drame in kratke zgodbe so se vsebinsko pogosto dotikale prikaza življenja na podeželju ter opisovanju kompleksnega odnosa med človekom in večno lepoto narave. Roman Samota je označeno za temeljno delo katalonske moderne književnosti in je izhajal v delih med letoma 1904 in 1905 v reviji Joventut.

Zgodba romana sledi ženski Mili, ki je ujeta v nesrečni zakon z lenim brezdelnežem Matiasom, ki sprejme službo oskrbnika gorske kapelice Svetega Poncija. Zakonca skupaj odpotujeta v gore, kjer se luknje v njunem odnosu začnejo samo še bolj širiti; medtem ko Mila čisti in skrbi za kapelico, se Mathias prepušča beračenju, hazardiranju, popivanju in druženju z lokalnimi nepridipravi. Navkljub težkim razmeram Mili življenje v objemu gora predstavlja sprostitev od napornega vsakdanjika, še posebej, ko spozna prijaznega pastirja Gaietana in se začne znova povezovati s svojimi skritimi hrepenenji.

Samota je intimen in poetičen roman, ki preko osebne zgodbe posameznice, ki skuša ubežati senci lastnega trpečega življenja in najti samo sebe v objemu neokrnjene gorske narave, odpira večno aktualno vprašanje o položaju žensk v pogosto nasilnem in brezčutnem moškem svetu.

 

Grozljive zgodbe

Madžarski pisatelj, dramatik in esejist Péter Nádas (1942) je že s svojo obsežnim romanom Vzporedne zgodbe dokazal, da je mojster opisovanja sprva nepovezanih človeških usod, ki se postopoma združijo v enotno pripoved, ki preseže intimne okvirje in postane dokument točno določenega prostora in časa v človeški zgodovini. V podobnem slogu nadaljuje tudi z romanom Grozljive zgodbe, postavljenim v odročni zaselek ob Donavi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, katerega prebivalci so ujeti v vroč kotel praznoverja, skrivnostnega misticizma, hudobije, pogubnih erotičnih nagonov, sadističnega nasilja in – kot tudi razkriva naslov romana – prikrite groze, ki zleze pod kožo tudi samim bralcem.

Roman sledi več likom, katerim so skupne tragične življenske usode. Teréz je starejša ženska, ki je v očeh vaščanov zasmehovana zaradi dejstva, da je zanosila kot najstnica, senca “sramotne” preteklosti pa je navkljub poštenemu delu in garanju za skupnost noče zapustiti. Róza je njena sodelavka, ki boleha za epilepsijo, je mati več otrok, hkrati pa od otroških let naprej žrtev psihične in fizične zlorabe s strani vaščana, ki jo redno posiljuje. Piroska je ena redkih izobražencev v vasi, študentka sociologije, ki se za potrebe študija druži s samotarskim Imretom, pomočnikom v vaški pekarni, ki je ujet v toksično razmerje s svojo ukazovalno materjo. Mihály je na invalidski voziček priklenjen mladenič in briljanten poznavalec matematike, fizike in šaha, ki obenem goji močna čustva do Piroske, ki mu prav tako vrača naklonjenost.

Zgodbe omenjenih in še mnogih drugih likov se skozi roman prepletajo v skoraj kaotičnem sislu in ustvarjajo zapleten in strašljiv mozaik usod, ki bralca venomer drži v neprijetni napetosti, kar je posledica tudi pogosto temačne mistične atmosfere madžarskega podeželja, pogosto enigmatične pripovedne niti in kompleksne psihološke (in filozofske) študije značajev.

Življenje Lazarčka s Tormesa

 

Knjiga Življenje Lazarčka s Tormesa, izpod peresa neznanega avtorja, je eden izmed prvih modernih romanov svetovne književnosti, izšel v letu 1554, napisana še pred Don Kihotom.

Delo bralcu na satiričen, humoren in duhovit način predstavi moralno dekadenco 16. stoletja; časa, v katerem je roman tudi nastal. Prvih 16 let po nastanku je bil roman zaradi svoje satirične vsebine celo prepovedan, saj se dotika moralne dvoličnosti razglašalcev krščanske vere oziroma vseh, ki bi morali biti moralno čisti, če bi dosledno izvajali svoje nauke. Vendar pa se v zgodbah Lazarčka izkaže, da to ne drži – pravzaprav je resnica ravno nasprotna. Duhovnik, Miloščinar, Odpustkar in Kaplan so vsi izprijenci, ki Lazarčka urijo v “veščinah preživetja”.

Lazarček odrašča v bizarno bednih razmerah: od očima, ki je bil črn suženj (za tisti čas v Evropi prava eksotika), do prvega učitelja – berača slepca – in drugih likov, je Lazarček pravzaprav ujet v sančopansovsko stoičnost, Švejkovsko podjetnost, s katero prenaša vse preizkušnje in krivice, ki mu jih povzročijo njegovi (m)učitelji; ob katerih bralec z junakom sočustvuje ali se mu nasmeji.

Gre za kultno branje, ki vas ne bo pustilo ravnodušnih in vas bo spodbudilo k hudomušnemu razmisleku o dvojnih vrednotah in moralnih standardih našega časa.

 

Iskanje življenja

Vitus Bering, danski pomorščak, po ukazu Petra Velikega odpluje na dvajset let trajajočo raziskovalno odpravo z nalogo, da poišče in kartografira morsko pot prehoda iz Azije v Ameriko. Izdela popolnejši zemljevid Kamčatke, a še vedno pomanjkljiv. Naslednjo Veliko severno odpravo pod Beringovim vodstvom narekuje Ana Ruska, številčna posadka 4. junija 1794 proti Aljaski odpluje z dvema ladjama, z eno od njiju tudi teolog in strasten prirodoslovec George Wilhelm Steller, ki po brodolomu, po katerem se za nekaj časa naselijo na neobljudenem neznanem otoku, naleti na svojevrsten primerek morske živali, po njem kasneje poimenovane Stellerjeva morska krava.

V mitih otoških ljudstev se pojavlja zgodba o ženskah, ki se spremenjene v morske krave odpravljajo reševat brodolomce, najstarejše zapise o morskih kravah pa so odkrili v Kolumbovih zapiskih, opisal naj bi jih admiral njegovega ladjevja ob obisku otoka Hispaniola. Steller na osnovi klasifikacijskega poznavanja takoj prepozna red, ki mu ta kot kit velik sesalec pripada: pred njim plava neznana morska krava severnih morij, velikanski lamantin, ki se je na svetu pojavil že 2 milijona let pred človekom. Njuno končno srečanje pa je bilo tudi dokončno usodno. Ob njenem nenavadno hitrem izumrtju, ki je sledilo nepremišljenemu lovu, le 27 let po tem, ko so jo odkrili, so prvič zgroženo pomislili, da ni le narava tista, ki s svojimi pojavi povzroči izumiranje vrst, ampak je to lahko tudi človek, kar pa je bila v tistem času pravzaprav ne le grozljiva, pač pa tudi teološko sporna ideja.

Oddaljeni otoki in obale tudi v nadaljnjih odpravah razkrivajo vse bolj neverjetna bitja, odkrivajo nove in nove veličastne živali. Znanstveniki tistega časa so navdušeni, nič manj kot oni so navdušeni tudi zbiralci in preprodajalci – okostij velikih živali, ptičjih jajc, žuželk, krzna … Slednji so zaradi svoje nerazumne obsedenosti tudi največji krivci iztrebljanja.

Finska avtorica Iida Turpeinen nas v tem hibridnem romanu, mešanico zgodovinskega, pustolovskega in znanstvenega, vodi po tri stoletja dolgih korakih od enega naravoslovca do drugega, od zbiralcev do univerzitetnih profesorjev, od skrbnikov zbirk do risarjev in do prvih entuziastičnih naravovarstvenikov. Skozi celotno zgodbo sledimo tudi okostju Stellerjeve morske krave (tistemu, ki si ga lahko, veličastnega, danes še vedno ogledamo razstavljenega v Prirodoslovnem muzeju v Helsinkih) in na tej poti njegovim različnim postankom in usodam.

Roman, grajen na zgodovinskih in znanstvenih dejstvih, ki jih skupaj lepijo fiktivne primesi, ni zgolj pripoved o izumrtju morske krave, ampak v besedo ujeta podoba človekove lakomnosti po znanju in njegove nebrzdane požrešnosti po posedovanju, četudi s tem nepovratno škoduje celotni naravi. Je tudi prikaz vedoželjnih zbirateljskih strasti in zgodovine nastanka naravoslovnih muzejev. In je obenem prikaz človeških ambicij in njenih posledic ter želje, da bi oživili vsaj spomin na to, kar smo uničili.