skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Lili Bosniae

Adriana Kuči (1975) je v Sarajevu rojena novinarka in pisateljica, pred leti preseljena v Slovenijo. V svojem prvem leposlovnem delu, ki ga je napisala v slovenskem jeziku, Ime mi je Sarajevo, opisuje izkušnjo vojne, v drugem romanu Noč, ko je preplavala reko spregovori o nasilju v partnerskih odnosih, svoj tretji romanu Lili Bosniae pa posveča vsem preslišanim, zamolčanim in izbrisanim ženskam, materam in hčeram, ki so preživele dogodke in odnose, najsibo politične ali družinske, o katerih niso znale ali zmogle govoriti in so o njih pohlevno molčale.

O teži življenjskih bremen, strahov, zamolkov, travm in hrepenenj govorijo trije ženski glasovi. Eden pripada Lili, siroti iz Sarajeva, rojeni v času obleganja mesta, ki ji ime podeli Vera, ženska, ki jo posvoji in jo pripelje v Ljubljano. Drugi je glas Lejle, v Ljubljani živeče onkologinje, ki prav tako izhaja iz Sarajeva, medtem ko tretji glas pripada Ajši, uporni najstniški hčeri, s katero Lejla nikakor več ne najde skupnega jezika. Kot zadnje upanje v smeri krpanja njunega odnosa in predvsem v želji, da bi njena hči zadihala mehkeje in ne zašla v povsem slepo ulico, v njun dom povabi takrat dvajsetletno Lili, ki jo je spoznala naključno, le-ta pa povabilo sprejme, saj prav v tistem trenutku niti nima doma.

V poglavjih, ki nas izmenično prestavljajo v njihove spomine, misli in občutja, spoznavamo družinske razpoke, v katerih so odraščale, in njihovo notranjo razklanost, ki se je ob tem oblikovala v vse hladnejšo obliko odtujenosti, ta pa sčasoma postane pretežka in terja razrešitev, ki s seboj, kot je to običajno, prinaša sprijaznjenje z dejstvi, ki jih za nazaj ni moč spremeniti, ter odpuščanje sebi in drugim za storjene napake in povzročene krivice. Šele na ta način se namreč v notranjem svetu posameznika sploh začenja vzpostavljati prostor, v katerega sta svetloba in prihodnost ponovno povabljena vstopiti. Ob tem pa se je potrebno zavedati tudi, kot to najlepše izrazi avtorica v intervjuju za revijo Bukla, da:

»nihče ni samo zgodba o svoji bolečini. Človeka ne določajo samo njegove rane. Določajo ga, pred vsem, tudi stvari, ki mu jih kljub ranam uspe ohraniti: sposobnost ljubiti, odpuščati, skrbeti za drugega. Vztrajati.«

Vztrajnost je eden močnejših elementov pripovedi, z vztrajnostjo je krojeno tudi življenje v sami svoji biti, načelo pa je zajeto v imenu Lili, oznaki za rumeno rožo lilium bosniacum, ki poganja celo tam, kjer druge rože ne vzdržijo ter v tem smislu simbolizira življenje kot krhko, a neomajno in neuničljivo. Sicer pa je roman Lili Bosniae večplasten in se razpira v obliki številnih vprašanj, med njimi: izkoreninjenost in identiteta, materinska krivda, prav in narobe …  ali pa npr. o tem, kako biti sam s tem, kar veš, oziroma kaj naredimo s tem, kar se nam je zgodilo?

Pisava, prepojena s senzibilnostjo, ki priča o prefinjenem posluhu za človekova subtilna čustvena stanja ter seveda tudi o avtoričini osebni globini in zrelosti, bo še posebej nagovorila tenkočutnega bralca.

 

Skrivna življenja žen morilcev

Tri žene. Trije možje. Trije serijski morilci. Napeta kriminalna zgodba angleške avtorice, ki se slovenskim bralcem v prevodu predstavlja prvič. Njena pripoved je nenavadna, saj običajno v kriminalkah sledimo korakom storilca ali smo tik za petami preiskovalcu. Tokrat pa se znajdemo v čevljih tistih, ki so sanjale najlepše sanje ob nato obsojenih serijskih morilcih. Beverley, Elsie in Margot je zbližalo dejstvo, da so dale srce obsojenim serijskim morilcem. Zato ne morejo samo opazovati, ko slišijo, da izginjajo mlade ženske. Zdi se jim, da policisti niso dovolj zavzeti in zato zadeve vzamejo v svoje roke. Kako bi le bilo ženske, ki so pomagale obsoditi svoje može, česa strah? Zanimiva je psihologija odnosa, ki jo avtorica mestoma vplete v zgodbo in skoznjo prikaže odnos žena do mož, enega, ki je storil samomor in dveh, ki služita dosmrtno kazen. Čeprav je morilec, je bil vendarle dober oče in večino časa tudi mož … Sicer lahkoten roman, ki spodbuja k razmisleku o zahtevah družbe in o moči oseb, ki si drznejo biti drugačne.

Magnet

Magnet (v originalu L’aimant) je prvenec francoskega striparja in ilustratorja Lucasa Hararija (Pariz, 1990). Zgodba se vrti okoli faliranega študenta arhitekture Pierra in njegovega vročičnega, skoraj obsesivnega zanimanja za znamenite terme v švicarski vasici Vals, ki jih je leta 1996 zasnoval Peter Zumthor. Zgrajene so skoraj izključno iz lokalnih materialov ter zaščitene zaradi svoje arhitekturne vrednosti. Nekateri v terme hodijo celo zaradi duhovne izkušnje, ki naj bi jo nudil ambient – v vsakem primeru pa so zanimive z vidika igre svetlobe in vode, ki odseva okoliške gore in zelenje.

Pierre na svoji poti v Vals spozna domačina, ki ga zapelje do hotela ob termalnem kompleksu in mu izkaže gostoljubje, ki ga bo kasneje še kako potreboval. Cele dneve preživi v vodi, s skicirko v roki opazuje arhitekturo in riše načrte zgradbe. Nekega dne v kavarni ob bazenu spozna slavnega arhitekta, za katerega se izkaže, da se prav tako raziskovalno ukvarja s termalnimi kompleksi. Zadeve se počasi zapletajo, stavba pokaže skrivne prehode, ki se nenadzorovano odpirajo in zapirajo, nad vsem skupaj pa lebdijo lokalne legende o gori, ki naj bi se odprla vsakih sto let in vase potegnila tujca…

Estetsko privlačno branje z nadvse izvirno fabulo.

Srčevina : roman

Medicinska sestra Valerie Gillis  se odloči prehoditi Apalaško pot. Dobi pohodniško ime – Vrabčevka. Drobna ženska, ki je ravnokar vstopila v srednja leta, ženska ki se boji teme, se poda na 3500km dolgo pot, polno vzponov, hoje skozi gozdove kjer vladajo tema, divje zveri in večji del neprijazna narava. Zaveda se samo delčka nevarnosti, ki ji bo morala kljubovati. In potem izgine. Ne pride na dogovorjeno mesto, kjer se sicer srečuje s svojim možem, ki jo oskrbuje s hrano, spremlja njeno pohodništvo. Začne se iskalna akcija. V zgodbo vstopi poročnica Bev. Skozi protokol iskanja bralec spoznava kaj pravzaprav pomeni iskati pogrešano – izgubljeno osebo. Kdo so tisti, ki poleg policije še iščejo izgubljence. Avtorica se poglobi tudi v njihove nravi. v okoliščine, ki jih pripravijo, da za nekaj dni pustijo svoje obveznosti na čakanju in se podajo na naporno iskanje pogrešane Valerie Gills. Zgodba sledi tudi sami Valerie, spremlja jo v njenem tavanju po brezpotju iz katerega se neuspešno skuša rešiti. Lakota in žeja sta vztrajna spremljevalca tavajoče ženske. Kot v sladkih zgodbah se pojavi rešilna slamica, ki se je prestrašena ženska oprime. Žal se slamica izkaže za gorjačo, ki skuša dokončati smrtonosno misijo.

Nič več te ni : zgodba o igralki in pesnici Mili Kačič (1912-2000)

Presenetljiva biografija slovenske igralke in pesnice Mile Kačič ne pusti nobenega bralca ravnodušnega. Avtor Marijan Rupert, zaposlen v Rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani,  je spretno in tekoče zapisal vse ključne dogodke, osebe, obdobja, ki so pustila lepe in manj lepe vtise v življenju vsestranske umetnice. Že naslovnica in nadaljne strani v pričujoči knjigi so obogatene z originalnimi fotografijami ter rokopisi, ki se dodatno bralca dotaknejo in puščajo sledi za seboj. V delo je vključeno tudi veliko Miline poezije, ki poboža dušo slehernika. Branje nam odpre čisto novo predstavo in vpogled v osebno življenje igralke, ki se jo večina od nas spominja kot izredno humorno in karizmatično osebo, čeravno je bilo njeno zaodrje povsem drugačno, polno bridkosti in hrepenenja. Odrske deske in filmski kader je bil Milin pobeg od realnosti, njena uteha s katero je lažje prebrodila vse ovire, ki so ji v življenju prihajale naproti. Njen optimizem in volja do življenja je vzor, v življenju moramo iti le naprej in prav nič na svetu nas ne more ustaviti.

Srebrnik

Srebrnik je pesniški prvenec Alojza Ihana, ki je ob izidu leta 1986 pomenil enega najodmevnejših vstopov mladega pesnika na slovensko literarno prizorišče. Zbirka je bila nagrajena z nagrado Prešernovega sklada in je napovedala avtorja, ki je pozneje ustvaril obsežen pesniški, prozni in esejistični opus. Čeprav je bil Alojz Ihan javnosti znan tudi kot zdravnik, imunolog in profesor, se je v slovenski književnosti uveljavil predvsem kot izjemen pesnik, ki je v svoji poeziji združeval racionalen pogled na svet z izostrenim občutkom za človekovo ranljivost.

Že naslov zbirke nakazuje večpomenskost. Srebrnik je lahko preprost kovanec, lahko pa simbolizira vrednost, minljivost ali celo izdajo. Prav takšne so tudi pesmi − iz navidez nepomembnih prizorov vsakdanjega življenja odpirajo temeljna vprašanja o času, smislu, odnosih in človekovi omejenosti. V njih ni velikih besed ali patetike; pesnik z natančnim opazovanjem in zadržanim izrazom razkriva tisto, kar pogosto ostaja spregledano.

Pesmi odlikujejo jasen, zadržan jezik, subtilna ironija in premišljena distanca, ki bralca ne odtujujeta, ampak ga spodbujata k razmisleku. Avtor ne ponuja enoznačnih odgovorov, temveč odpira prostor za osebno interpretacijo in soočenje z lastnimi vprašanji.

Čeprav je zbirka nastala pred štiridesetimi leti, ni izgubila svoje izrazne moči. Njene teme ostajajo aktualne, njen jezik pa presenetljivo svež. Srebrnik je izvrsten uvod v pesniški opus Alojza Ihana in hkrati knjiga, h kateri se je vredno vračati. Srebrnik bo nagovoril bralce, ki v pesniški besedi iščejo poglobljen razmislek o človeku, času in minljivosti.

Ne znam ti povedati

Skoraj vsakdo prej ali slej doživi hudo stisko, npr. bolezen, izgubo družinskega člana, nasilje ali prometno nesrečo itd., s katerimi se ljudje različno soočajo; nekateri umirjeno poskušajo izboljšati situacijo, medtem ko mnogi stisko potiskajo vase in o njej ne spregovorijo z drugimi.

V mladinskem romanu Ne znam ti povedati spremljamo Nežo, dijakinjo ene izmed ljubljanskih gimnazij, katere mama umre zaradi raka. Do sošolca Anžeta, ki je zelo priljubljen med dekleti, čuti simpatijo in privlačnost, zaradi česar se zameri najboljši prijateljici Daši, ki skupaj z drugimi sošolkami nad njo začne izvajati psihično in fizično nasilje. Njeno življenje se še dodatno zaplete zaradi prometne nesreče in hude poškodbe noge. Aktualna tematika je tudi nasilje v šolah v povezavi z razvojem družbenih omrežij, saj je tako kot Neža veliko mladih žrtev. Zato bi morali starši in pristojne institucije sprejeti ukrepe za njegovo preprečevanje ali pa vsaj za zmanjšanje.

Roman, ki je primeren za širok spekter bralcev, sporoča, da je največji pogum, da si ljudje upajo biti ranljivi in poiskati pomoč, ko jim je najtežje. Z Nežo se lahko poistoveti marsikdo, ki se sooča z izgubo družinskega člana, saj žalost nikoli povsem ne izgine, temveč se je treba naučiti živeti s praznino, kjer je iskrenost temelj pristnih odnosov, stisk pa se ne sme pometati pod preprogo, temveč je treba o njih odkrito spregovoriti z ljudmi, s katerimi se ima ljubeč in zaupen odnos. Le tako je mogoče narediti korake k rešitvi krize.

Tanja Selan (1988) je pravnica, ki piše o tematikah iz vsakdanjega življenja ter osebnem odnosu do vere. Tako ji pisanje predstavlja izražanje duhovne resničnosti, ki jo živi povsod. Njeno pripovedovanje je iskreno, nežno in realistično. Leta 2023 je bil njen prvenec Ne znam ti povedati nominiran za nagrado Svetlobnica in prepoznan kot izjemen.

Čili za srečo

Glavna junakinja zgodbe je črnka Zahra, ki se z mamo preseli v Berlin. Njuno življenje ni lahko, saj težko najdeta primerno stanovanje. Najemnine so zelo visoke, poleg tega pa se pogosto srečujeta s predsodki in diskriminacijo, zato ju najemodajalci pogosto zavrnejo.

Na enem izmed ogledov stanovanja Zahra spozna vrstnico Nike. Čeprav prihajata iz zelo različnih okolij in imata različen pogled na življenje, se med njima hitro razvije prijateljstvo. Nike želi Zahri pomagati in verjame, da si vsak zasluži priložnost za dostojno življenje. Njen entuziazem sicer nekajkrat trči v prijateljičine osebne meje.

Dekleti skupaj doživita veliko zabavnih, pa tudi zahtevnih trenutkov. Medtem ko rešujeta vsakdanje težave, se učita druga od druge. Spoznata, da ljudje svet vidimo vsak s svoje perspektive in da lahko marsikateri nesporazum rešimo s poslušanjem, razumevanjem in spoštovanjem.

Mladinski roman odpira pomembne teme, kot so rasizem, socialne razlike, predsodki, iskanje doma ter pomen prijateljstva. Avtorica pokaže, da lahko tudi majhna dejanja prijaznosti in poguma spremenijo življenje posameznika.

Na koncu zgodbe Zahra in Nike ugotovita, da pravo prijateljstvo ne temelji na podobnostih, temveč na medsebojnem zaupanju, sprejemanju in pripravljenosti pomagati drug drugemu. Knjiga se zaključi optimistično in bralcu sporoča, da lahko z odprtim srcem premagujemo ovire ter gradimo bolj pravičen in prijazen svet.

Užitek v sencih

Zyranna Zateli je grška pisateljica, ki je v 80. in 90. letih 20. stoletja grški literarni svet presenetila s svojo svežo izvirnostjo in prepoznavnostjo: ubesedovala je skriti svet žensk, brisala meje med žanri, dela prepletala z ljudskim izročilom in nadnaravnim, iz fragmentarnih delcev besedil ustvarjala zelo obsežne romane, prepletala je mladostno hrepenenje po odkrivanju novega in tradicionalno grško življenje, rušila je linearno pojmovanje časa in prostora, ločnice med življenjem in smrtjo, med človekom in naravo. Realno življenje in fikcija sta pogosto spojena, pisanje je čarobna strast, odvisnost, ritual in igra, ki presega meje znanega. Pri kombiniranju vsega navedenega je bila tako svojska in posebna, da se je v takratnih literarnih krogih izoblikoval pojem »zatelijski svet«.

V knjigi Užitek v sencih je zbranih devet krajših besedil, ki razkrivajo začetke in zanimive utrinke iz nastajanja in dozorevanja tega zatelijskega sveta. Avtorica, včasih iz razdalje tretjeosebne pripovedovalke včasih v obliki prvoosebne izpovedi, govori o tistih čarobnih trenutkih in silah življenja, ki so jo usodno presunili in za vedno spremenili njen svet: pisateljska nuja in strast ubesedovanja, neusahljiva življenjska radovednost in spontana ljubezen. Tako v zgodbah razkriva trenutek, ko je prvič začutila, da nekaj mora zapisati, »prvo pravo vznemirjenje, ponorelost namigov, mrež, očitnih in neraziskanih […] zemljo in nebo mojega pisanja«, s humorjem išče skupne lastnosti vseh njenih moških, spoznamo jo kot najstnico, nenasitno novih svetov, ki sprva skrivaj iz manjšega, predvsem kmečkega rojstnega Sohosa beži v veliko mesto Solun, pozneje pa jo radovednost, uporništvo in strast zanesejo v Nemčijo, Pariz, Atene … V ozadju odzvanja sočasna Grčija, literati, s katerimi je prišla v stik, pa tudi njene posebne osebne razvade (npr. kajenje cigaret Santè in njihovi posebni pomeni) in navade (npr. ritualno vztrajanje pri pisanju na pisalni stroj ali roke kljub razmahu računalnikov). Njeno pisanje je sočno in živo, v njem utripa tako konkretno življenje kot bogata metaforika, humor in nepredvideni zapleti zlahka očarajo tudi sodobnega bralca.

Spremna beseda prevajalke Lare Unuk nudi širši in globlji pregled avtoričinega dela, izpostavi posebnosti ustvarjalnega sveta pisateljice in njenega dejanskega življenja, ki je daleč presegalo zunanje omejitve časa in prostora posameznika, še bolj posameznice.

V slovenščino je izmed del Zyranne Zateli v knjižni izdaji izšel še roman Ob volčjem svitu se vračajo (prevedla Klarisa Jovanovič).

Smrt v gostišču Narcisa

Zgodba romana Smrt v gostišču Narcisa (Death at Daffodil Inn) se odvija med tradicionalnim praznikom narcis. Morgan Taylor pomaga staršem pri organizaciji dogodka v družinskem gostišču Narcisa, ob tem pa ne more prenehati razmišljati o Willu, privlačnemu očetu samohranilcu.

Dogodek se nenadoma konča z nepričakovano smrtjo ene od gostij in tako sproščeno praznično vzdušje zamenjajo strah, govorice in sumničenja. Gostišče se znajde pod težo slabega slovesa, ki ogroža njegovo prihodnost.

Odločena, da bo zaščitila družinsko dediščino, začne Morgan preiskovati umor. Svojo preiskavo pa začne tudi Will, ki želi doseči pravico za gospo Eleanor, prijateljico njegove hčerke, ki se z njeno izgubo nikakor ne more sprijazniti.

Med razkrivanjem skrivnosti se Morgan in Will soočata z nepričakovanimi preobrati, lažmi in nevarnostmi, ob tem pa med njima vzniknejo tudi čustva, ki jih ne moreta več prezreti. Toda ali bo resnica prišla na dan, še preden morilec znova udari?

Druga knjiga serije ljubezenskih detektivk, postavljenih v Cimetov Dol, avtorice Necole Ryse, ki ustvarja pod psevdonimom R. L. Killmore, tudi tokrat prepleta napeto kriminalno zgodbo z romantično ljubezensko pripovedjo.