skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Sanje in kulise

Splitsko-italijanska družina Torchio priredi velik sprejem za vse, ki v Splitu kaj pomenijo. Ta julijski večer, točneje v noči s 6. na 7. julij, je pri njih zabavno. Meščanstvo se veseli ob pogovorih, dobri jedači in pijači. Proti jutru začnejo gostje odhajati, med njimi je tudi mladi in podjetni lastnik ladij Darko Barić, ki ga le malo pozneje mrtvega najdejo v mandraču Matejuška, v delu pristanišča za lokalne ribiče. Someščan, ki ga najde, ga naloži v samokolnico in odpelje na policijo – kot pove pozneje, je to storil predvsem zato, da truplo ne bi izginilo medtem ko bi šel po pomoč. Tu se začne delo kriminalističnega inšpektorja Maria Bulata. Meščani so vznemirjeni, govorice pa seveda krožijo in inšpektor jim pozorno prisluhne. Storilec bi lahko bil kdorkoli, v večnacionalnem mestu pa se kandidati za morilca kar vrstijo: lahko, da so Darka umorili ribiči sami, ker jim je predstavljal konkurenco, prav tako bi šlo lahko za Nemce, ki so ravno v teh dneh v Splitu in okolici snemali filme, a so vsi vedeli, da gre za vohune, lahko pa, da so se za umor Darka odločili italijanski fašisti, jugoslovanski komunisti, Judje. Skratka, vsaka od družbenih skupin, dejavnih v Splitu v 30. letih 20. stoletja, bi lahko imela svoje razloge, da se Darka znebijo. Ob primeru, ki ga rešuje lokalni kriminalistični inšpektor, ki je nekoč služil Avstro-Ogrski monarhiji, zdaj pa Kraljevini Jugoslaviji, izvemo za družbene in politične razmere tega časa, prav tako so zanimive povsem osebne, intimne povezave, pa tudi politične, saj bi Darko Barić moral postati član prostozidarske lože.

Roman Sanje in kulise pa pravzaprav ni kriminalka. Umor Darka Barića je namreč le ogrodje, na katerega avtorica napne realnost tridesetih let prejšnjega stoletja in nam s tem ponudi dober zgodovinski vpogled v dogajanje tistega časa: tu so politični begunci, ki preko Splita zapuščajo Evropo, tu je Dioklecijan, ki s svojo palačo mestu daje antično brezčasnost, Mussolinijev vpliv se kaže v dejanjih mladine in njihovem mnenju, da pripadajo Italiji, fašizem pa že kaže svoje zle namene kljub temu, da Tretji rajh organizira olimpijske igre, o katerih vsi govorijo. Ob tem je roman tudi poln simbolike, zlasti osmice, ki v vodoravni legi pomeni neskončnost. Kako neskončno se ponavlja zgodovina? Sanje in kulise je roman, ki nas ne bo popeljal samo v prejšnje stoletje pred 2. svetovno vojno, ampak je tudi zgodba, ki spominja na našo sedanjost.

Alida Bremer se je rodila leta 1959 v Splitu. Študirala je primerjalno književnost, romanistiko, germanistiko in slavistiko. Doktorirala je iz detektivskega romana. Je tudi prevajalka v nemščino iz hrvaškega, srbskega in bosanskega jezika in za te prevode je prejela številne nagrade.

Čarovnice z Vardøja

Leto 1662 na Norveškem prikazuje nevaren čas, ko je lahko bila ženska že za čisto najmanjšo stvar obtožena čarovništva.

Je bila pametna? Čarovnica.

Je rada plesala? Čarovnica.

Se ni želela ukloniti patriarhatu? Čarovnica.

Je bila slučajno hčerka ženske, ki je bila obtožena čarovništva? Ja, seveda, čarovnica.

Da so močne in pametne ženske skozi zgodovino vzbujale strah pri moških, ni čisto nič novega. Kaj pa se zgodi, ko imajo moški v družbi absolutno moč? Čarovniški procesi, prirejeni tako, da ženska ne more zmagati. Na koncu gorenje na grmadi.

Vse to in še več prikazuje zgodovinski roman Čarovnice z Vardøja. Gre za vzporedno zgodbo treh žensk: Zigri, Zigrijine hčerke Ingeborg in Anne Rhodius. Zigri je obtožena čarovništva, saj je bila »ujeta« pri prešuštvovanju s hudičem. Huda obtožba, ki jo pospremijo pričevanja moških in ljubosumnih žensk, jo popelje na Vardø, kjer ji sodijo kot čarovnici. Njena hčerka Ingeborg tega ne sprejme in jim na skrivaj sledi v upanju, da ji bo uspelo rešiti mamo.

V Vardøju je tudi Anna Rhodius, a ne zares prostovoljno. V resnici je ujetnica, a z določenimi privilegiji. Nekdanja ljubica danskega kralja se znajde v precepu: naj pomaga Zigri in njeni hčerki Ingeborg, ko ve, da sta nedolžni? Ali naj jima za lastno udobje obrne hrbet in pomaga moškim, ki ju želijo videti goreti?

Avtorica Anya Bergman je irskega porekla, idejo za ta roman pa je dobila, ko je živela na Norveškem.

Čas je, da spet prižgemo zvezde

Zgodbo pripovedujejo mama samohranilka ter njeni hčerki. Ko Anno odpustijo in ji dajo dovolj denarja, da bi končno lahko odplačala svoje ogromne dolgove, se odloči, da tega ne bo storila, ampak na spodbudo babice sprejme impulzivno odločitev: s hčerkama bodo odšle na potovanje. Izposodi si očetov avtodom ter se s 17-letno Chloé in 12-letno Lily odpravi na sever. Svoji deklici ima zelo rada, a zaradi trdega dela in odsotnosti so se začele odtujevati, zato pomisli, da se bodo na poti spet povezale in bolj spoznale.
Zgodba ni povedana le s perspektive Anne, ljubeče matere, ki je v otroštvu izgubila mamo, prestala travmatične dogodke, zaradi katerih se še vedno bori z napadi panike, kljub vsemu pa želi zaščititi svoji hčerki; pripovedujeta tudi Chloé in Lily, ki se borita vsaka s svojimi težavami odraščanja. Uporniška in občutljiva Chloé ima močan občutek odgovornosti, počuti se osamljeno in si obupno želi biti ljubljena, zaradi česar se ima za manjvredno. V objavah na blogu je iskrena o svojih občutkih, medtem ko Lily deli svoj sončen, odprt in izviren pogled na življenje v zabavnih dnevniških zapisih.
Med svojim potovanjem so priča čudovitim naravnim pojavom, pridružijo se skupini francoskih avtodomarjev, sklepajo nova prijateljstva in nepričakovana zavezništva, delijo izkušnje ter niso več same. Medtem, ko so tisoče kilometrov od vsakdanjega življenja, se spopadajo, predvsem pa odkrito in iskreno pogovarjajo. Zbližajo se in vedno bolj razumejo druga drugo in sebe. Avtorica najde ravnovesje med globino in lahkotnimi trenutki, zaradi česar je zgodba hkrati realistična in čustvena, pa tudi humorna in lahkotna.
Gre za zgodbo, polno življenjske modrosti, topline in ljubezni, misli o sanjah in upanju, povezanosti, negotovosti, polnem življenju in sreči, starševstvu in odraščanju ter o varovanju skrivnosti, da bi zaščitili svoje bližnje. Čudovita zgodba o izjemnem potovanju, poslušanju svojega srca in ponovnem prižiganju zvezd.

WC-direktor

Janko Valjavec je slovenski avtor, ki ustvarja kriminalno-zgodovinske romane, polne napetosti, humornega cinizma in nepričakovanih obratov. Njegove zgodbe pogosto osvetljujejo življenje običajnih ljudi, ki se spopadajo z vsakodnevnimi težavami, pri čemer poudarja iskanje dobrega tudi v slabih okoliščinah. Pisateljsko pot je začel leta 1991 s časopisnimi prispevki in kratkimi zgodbami, v zadnjem času pa se osredotoča predvsem na romane, med katerimi so med drugim V vodi mrtve Savke, Namesto rož in Umazane roke.

Na tleh umivalnice na stranišču avtobusne postaje v Kranju odkrijejo truplo starejšega moškega. Pokojnik je bil Tomaž Grilc, zaposlen kot informator za potnike. Umrl je zaradi srčnega infarkta, kar so z obdukcijo potrdili in glede na njegov nezdrav način življenja ni presenetljivo.

Obdukcija razkrije tudi nenavadne sledi. Na njegovem hrbtu so tri rjavo-vijolične modrice v obliki navpičnih črt, nad vsako pa opazen okrogel odtis. Ker se modrice po smrti ne pojavijo, je jasno, da jih je prejel še pred srčnim napadom. Videti je, kot da bi ga nekdo trikrat udaril z neznanim predmetom, kar je verjetno sprožilo usoden infarkt. Preiskovalca se zato znajdeta pred tremi ključnimi vprašanji: kdo je moškega napadel, s kakšnim predmetom in zakaj.

Inšpektor Cirk in inšpektor Pergar se sprašujeta tudi, ali je bil napad načrtovan ali pa se je zgodil po naključju. Če je šlo za premišljeno dejanje, je storilec verjetno prišel na postajo z namenom, da Grilca pretepe, zato je orožje prinesel s seboj. Zaradi tega se pogovorita s krogom brezdomcev, ki se pogosto zadržujejo na postaji, in jih povprašata, ali so tisti dan opazili kaj nenavadnega ali sumljivega.

Med preiskavo poskušata inšpektorja izvedeti čim več o Grilčevem življenju in ljudeh, s katerimi je bil povezan. Pogovarjata se z njegovimi sorodniki, sosedi, župnikom, kateremu je pomagal pri delih v župnišču, ter drugimi znanci, in preverjata, ali bi kdo od njih lahko imel motiv za napad. Pri tem od posameznikov poskušata pridobiti tudi alibi, ki bi jih izločil iz kroga osumljencev. Hkrati skušata ugotoviti, kakšen predmet bi lahko povzročil nenavadne modrice na Grilčevem hrbtu. Z zbiranjem vseh teh informacij postopoma sestavljata sliko dogajanja in skušata razkriti storilca ter njegov motiv.

Volkuljin sin

Zima leta 1931. Del slovenskega ozemlja je priključen Kraljevini Italiji. V Čepovanu, naselju v dolini Čepovanskega dola, se s prihodom novega poročnika Angela Ottavia razmere za tamkajšnje prebivalce drastično poslabšajo. Italijanizacija prebivalstva se začne dosledno izvajati.
V javnosti je prepovedano sporazumevanje v slovenskem jeziku, uporabljati je treba italijansko obliko osebnega imena in priimka. V šolah se govori izključno italijansko, bogoslužje lahko poteka samo v italijanščini ali latinščini.
Poročnik je prepričan, da bo stvari hitro postavil na svoje mesto in se takoj loti določenih ukrepov. Med prvimi je, da odpusti vaško učiteljico Majdo. Ne računa pa na odpor prebivalstva.
V središču tega srditega odpora se znajde skupina otrok, ki že pred samim prihodom novega poveljstva postavi vrsto sneženih mož, s katerimi blokira edini dostop do vasi. Vodja otroškega upora je Srečko Kofol, Karlov sin in Miroslavov vnuk.
Njegova mama Helena je kmalu po njegovem rojstvu umrla. Po vasi se je govorilo, da v resnici ni umrla, ampak se je spremenila v volkodlaka. Srečko tem govoricam ne verjame, saj tako oče kot dedek vztrajno trdita, da je vse skupaj le izmišljotina.
Kmalu pa doživi prvo srečanje z zverjo. Medtem ko sam postavlja snežene može, ga nenadoma nekaj odrine in ga s tem reši pred prihajajočim tovornjakom.
Z zverjo se sreča še nekajkrat in kmalu je tudi sam prepričan, da je to pravzaprav njegova mama. Kdo v resnici je volkulja, ve samo njegov dedek Miroslav, ki skrivnost odnese s sabo v grob.
Anton Špacapan Vončina prihaja iz Šempetra pri Novi Gorici. Že od malih nog je razpet med Slovenijo in Italijo. Je ilustrator, kipar, scenograf in pisec. Že vrsto let se ukvarja z raziskovanjem ljudskega izročila Slovanov ter s predkrščansko mitologijo. Sodeloval je pri scenografiji številnih filmov. Je eden od ustanoviteljev mednarodnega festivala, Če povem 83.
Francesco Tomada je večkrat nagrajen italijanski pesnik, ki živi v Gorici. Slovenskemu občinstvu se je prvič predstavil leta 2006 kot gost Dnevov poezij in vina. Njegova poezija je prevedena v številne jezike, tudi v slovenščino. Je soavtor romana Il figlio della lupa, Volkuljin sin, ki je kmalu po izidu postal uspešnica.

Vaški umetnik

Brecht Evens je trenutno eden najbolj “vročih”, odštekanih in nadarjenih risarjev na svetovni sceni stripa. Prihaja iz Belgije, kjer brez kakršnih koli predhodnih skic ustvarja bogate ilustracije z nanosi akvarela, gvaša, tempere in drugih medijev. Je pristaš neobremenjene rabe in mešanja vseh možnih tehnik, kar se odraža tudi na njegovih delih. Ker ima “strah pred zapravljanjem papirja”, so njegove risbe zelo na gosto porisane, s številnimi sloji in prekrivanji, kar lahko na prvi pogled deluje (pre)nasičeno, a ravno v tem kaosu številnih bitij in stvari v prostoru, ki ga mojstrsko izkrivlja in ponovno sestavlja, tiči Evensov genij. Ob opazovanju njegovih velikanskih, stripovsko neklasičnih  barvnih slikarij se je zaradi obilice podrobnosti praktično nemogoče dolgočasiti. Dolgo časa je veljal za enfant terrible umetniške scene; na umetniški šoli (Ecole supérieure des arts Saint-Luc) v Gandu se je prepiral s profesorji, saj so vzvišeno gledali na stripovsko umetnost. Nagnjen k pretiravanju in norosti je po prvih dveh stripih za nekaj časa zapadel v droge in alkohol, bil nato za nekaj mesecev hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici, dokler ni, kot pravi, padel na realna tla in se streznil. Zdaj se drži stran od drog in redno objavlja stripe, ki žanjejo nagrade in občudovanje.  

Vaški umetnik govori o nadutem umetniku iz velemesta, ki ga povabijo na koordiniranje nekega vaškega bienala. Tam za svoje pomočnike dobi same posebneže, amaterske umetnike, s katerimi je primoran delati. A ko že kaže, da bo sodelovanje obrodilo sadove, se zgodba nepričakovano zasuče. Odlično branje in gledanje! 

Iskanje sledi : roman

Roman Iskanje sledi je delo avstrijskega pisatelja Paula Blaha. Roman je družinska saga in hkrati roman o identiteti in zgodovinskem spominu, njegovo dogajanje je postavljeno predvsem v čas devetdesetih let 20. stoletja, večidel se dogaja v Mariboru, kjer se je rodil tudi pisatelj. Roman je iz nemščine odlično in z veliko posluha prevedla Urška P. Černe, prav tako rojena v Mariboru.

V središču romana je Felix Dohnal, Američan evropskih korenin, ki po očetovi smrti začne raziskovati svojo družinsko preteklost. Njegova pot ga pripelje v Maribor, kjer postopoma odkriva zgodovino svoje družine in širši zgodovinski kontekst prostora. Felix zbira pričevanja, spomine in dokumente ter postopoma razkriva zapleteno mrežo sorodstvenih vezi in zgodovinskih dogodkov, ki so zaznamovali njegovo družino. Ob tem spozna tudi številne ljudi, ki mu pomagajo razumeti preteklost in življenje v mestu, ki ga prej ni poznal; izstopa očetov prijatelj iz mladosti Dušan Bobič.

Pomemben del romana predstavlja Felixovo ljubezensko življenje. V Mariboru se zaljubi v knjižničarko Nado, posvojenko Dušana Bobiča. Njuna zveza postane ena ključnih izkušenj njegovega življenja. Nada je poročena ženska, njen mož pa je srbski častnik, ki je med vojno na Balkanu izginil. Felix in Nada kljub temu začneta živeti skupaj; nekaj časa preživita v Mariboru in na Dunaju ter skupaj prispeta tudi na območja, ki jih je zaznamovala vojna – v Split in Mostar; takrat se njuna zveza že krha in nakazuje se izguba življenjskega smisla glavnega lika …

V romanu spremljamo usodo glavnega protagonista, Felixa Dohnala, ta pa se meša s poglavji, v katerih imajo glavno besedo njegovi predniki oziroma zgodovinske osebe, predvsem v času pred in med drugo svetovno vlogo. Kar nekaj vzporednic je tudi z usodo protagonista v romanu Severni sij Draga Jančarja, katerega angleški prevod (Northern Lights) Felix v romanu prebira.

Kot je v spremnem zapisu zapisala Lučka Zorko, bo roman precej intrigiral Mariborčane (usode nekaterih zgodovinskih osebnosti, po katerih so poimenovane ulice, šole in druge ustanove; predvsem mlajšim generacijam pa so precej neznane), s svojimi večnimi temami o iskanju korenin, poznavanju družinske zgodovine in zapletenostjo zgodovinskega dogajanja v Evropi oz. na Balkanu pa bo zanimiv tudi za druge bralce.

Vaje z ribo

Vaje z ribo so zbirka štirih dramskih besedil, napisanih med leti 2020 in 2024 v času globalne zdravstvene, socialne in politične krize.

Prvo besedilo je Drame ni, ki s komičnim pristopom opisuje primer proslave, specifično komemoracije padle stavbe na Erjavčevi cesti. Država, ki ji ne uspe ukrepati dovolj hitro, da bi rešila svoj kulturni hram (ali pa vsaj postavila enakovrednega), kot tolažilno nagrado ponudi neskončno dolge govore in solze politikov, intelektualcev in čudaške nastope vase zavarovanih igralcev. Pokop Drame na ljubljanskih žalah je vrh tega žalnega dogodka, katerega do konca pripelje nihče drug kot vodja gledališkega bara, ki lahko na koncu prebere najdaljše literarno delo celotnega gledališča: zadolžnice za alkoholne pijače.

Drama Vaja z ribo je vaja v pravem pomenu besede – avtorica preprost prizor med profesorjem in njegovo študentko prikaže na sedem različnih literarnih načinov: realistično, ekspresionistično, nadrealistično, simbolistično, absurdistično, dadaistično in postdramsko. Bogate in na mestu groteske akvatične podobe, npr. ribak, ki mu možgani polzijo skozi glavo, uspejo vseeno prevpraševati enotno vprašanje vseh Vaj, položaj ženske umetnice v družbi.

Drama Orfej in Evridika je tematsko zvesta kanonu, kar se kaže v uporabljenem dramskem jeziku, ne pa nujno v psihološki razsežnosti prikazanih likov (“klasični” zasedbi se pridružita še npr. Sizif in Eva iz Edenskega raja), ki delujejo sveži, kompleksni in današnji. Drama se dogaja trikrat, vsakič v pogovoru z resnično pisateljico, ki je naredila samomor. Preko tega uspe avtorici poleg klasične teme ljubezni (znova) raziskovati tudi položaj ženske umetnice v svetu, kjer je postavljena kot objekt ljubezni (na koncu pa je nihče ne ljubi zares).

Drama Otroci luči je prikaz apatičnega drže današnjega mladega človeka, ki si želi sprememb in bi bil zanje, če bi vanje še verjel, mogoče pripravljen kaj storiti. Oropan prihodnosti pa je ves čas v stanju predpriprav, kjer čas porablja z igranjem neumnih igric, medtem ko ignorira glasno realnost okoli njega. Realističnim prizorom so vstavljeni ekspresionistični momenti (mogoče globlje podzavesti) likov, ki bralca ob branju šokirajo, hkrati pa delujejo kot antiutež banalnosti, v kateri se sicer valjajo liki.

Dramska besedila Urše Majcen so izurjena tako v jeziku (v katerem je avtorica izurjena in spretna) kot tudi v kompoziciji, znotraj katere avtorica niza podobe, ki ostanejo z nami dolgo po branju in jih pravzaprav lahko razumemo kot besedila v malem. Jasno je, da avtorica poseduje prodorno zavedanje sveta v njegovih najbolj bizarnih oblikah, zato se zdijo ekspresionistični in simbolni motivi v dramah jasna izbira prikaza nesmislov in nepravic, ki nas obdajajo. Kot v spremni besedi zapiše dramaturginja Eva Mahkovic, je “Majcen tako v vseh štirih dramah – čeprav bi se marsikdaj lahko umaknila v abstraktno, nekam bolj na varno – resnična.”

Urša Majcen (1998) je diplomirana dramaturginja ter uveljavljena pesnica, performerka, dramatičarka in vizualna umetnica. Njena dela so že doživela tako odrske uprizoritve kot tudi upodobitve na platnu. Leta 2021 je izdala svoj pesniški prvenec ekosistem tišine, leta 2023 pa je izšla njena poetična drama Zgodba o bakrenem kralju, ki je avtorici prinesla nominacijo za Nagrado Slavka Gruma.

Koža je elastični ovoj, ki obdaja vse telo

V romanu Koža je elastični ovoj, ki obdaja vse telo gre za sodobno avtofikcijsko pripoved o intenzivnem in seksualnem odnosu najstniškega fanta z bistveno starejšim moškim, njegovim inštruktorjem jahanja. Roman je bil preveden v več evropskih jezikov, med drugim v švedščino, norveščino, hrvaščino, srbščino, makedonščino in poljščino. V literarni javnosti je sprožil močne odzive, saj teme spolnosti, travme in telesnosti odpira na slogovno surov in neposreden način. Roman je zato namenjen predvsem zahtevnejšim bralcem.

V zgodbi spremljamo najstnika, ki odrašča na jahalni šoli v zahodnem delu Danske. Njegovo življenje zaznamuje zapleten in vse bolj intenziven odnos s precej starejšim inštruktorjem jahanja, v katerega je najstnik nesrečno zaljubljen. Iz te zaljubljenosti izhajata želja in travma, odvisnost in sram. Spoznamo notranji svet mladostnika, ki se spopada z iskanjem lastne identitete in občutka pripadnosti.

Bjørn Rasmussen (roj. 1983) je danski pesnik in pisatelj. Koža je elastični ovoj, ki obdaja vse telo je njegov prvi roman, ki je izšel leta 2011. Poleg njega je objavil še tri pesniške zbirke, štiri romane in tri grafične romane, napisal pa je tudi več dramskih besedil, ki so bila uprizorjena na gledaliških odrih. Njegov opus se pogosto vrti okoli telesa, želje, ranljivosti, duševne stiske ter nenavadno močnih vezi med ljudmi in živalmi. Kritiki ga uvrščajo med osrednje in izrazito radikalne glasove sodobne danske literature.

Za svoj prvenec je leta 2011 prejel literarno nagrado Montana, leta 2016 pa še nagrado Evropske unije za književnost. Med drugimi priznanji, ki jih je prejel za svoje delo, so tudi literarna nagrada KulturBornholm (2014), Blixenova nagrada za pesniško zbirko leta (2022) in nagrada Beatrice (2023).

Vulkan

Mladinski roman Vulkan avtorice Zakiye Ajmi pripoveduje o najstnici Ani, ki skupaj z mamo pobegne iz nasilnega družinskega okolja in skuša začeti novo življenje v drugem mestu. Pred selitvijo sta živeli v varni hiši, kjer sta se skrivali pred očetovim nasiljem, zato Ano spremljajo težki spomini in občutek negotovosti. Ana ima sicer še vedno stike z očetom, ki pa ji ne zna izkazovati stabilnih čustev in ima do njega zapleten odnos. V novi šoli spozna prijateljico Čili, vendar njuno prijateljstvo ni vedno preprosto, saj se Ana pogosto počuti odrinjeno zaradi Čilinega fanta Oskarja. Oskar je razvajen, neodgovoren in nezrel. Pomembno vlogo v njenem življenju dobi tudi Idris, fant, ki se ukvarja s parkourjem in jo privlači, a se Ana zaradi svoje preteklosti težko odpre in zaupa drugim. Ves čas se spopada z notranjimi čustvi, strahovi in vprašanji o ljubezni, saj je bila priča temu, kako se je ljubezen med njenima staršema spremenila v nasilje. Tako kot vulkan, po katerem je knjiga dobila naslov, tudi Ana v sebi dolgo kopiči močna čustva, ki včasih nenadoma izbruhnejo. Skozi prijateljstva, zaljubljenost in lastne napake postopoma spoznava sebe in se uči, da preteklosti ni mogoče izbrisati, lahko pa se človek iz nje nekaj nauči ter počasi zgradi boljše življenje.