skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Narejeni iz krivde

Rabljeno otroštvo. Rabljena oblačila. Rabljene igrače. Rabljeno pohištvo. Rabljeno življenje. Z iskanjem načina, kako se otresti bremena pritiskov, predvsem družinskih, in zaživeti boljše življenje od tega, iz katerega izhajata, se v romanu Narejeni iz krivde soočata Lilija in njena hči Jana. Slednja pri svojih šestnajstih odpotuje v Združene države Amerike z izgovorom, da bo tam študirala, a je realnost vse prej kot študijsko obarvana; sooči se z iluzijo življenja na Zahodu in se trudi predvsem zgolj preživeti. Oddaljena od družinske drame, ki jo je hromila in zaznamovala, po drobcih obnavlja življenjske zgodbe babice Ane, mame Lilije in svojo in jih vsako posebej opazuje v poskusih izgradnje lastne identitete, ob tem pa spoznava tudi to, kar jih vse tri povezuje – občutek krivde, ker ne uspejo zadovoljiti ne starševskih ne lastnih pričakovanj in predstav o tem, kako naj bi pravilno, dobro oz. smiselno živele. Tako Lilija kot njena hči Jana se vsaka na svoj način trudita predvsem ne ponavljati napak svojih mater, s tem pa ob že sicer globoki generacijski razpoki porušene hčerinsko-materinske odnose še poglobita. Jana, pripovedovalka večgeneracijske družinske zgodbe, v tujini sicer lažje zadiha, a dediščine, ki se kot strupena tvarina razliva po ženski družinski liniji, ne (z)more izkoreniniti. Vse bolj spoznava, da pripovedovati o sebi pomeni pripovedovati o celotni svoji družini in da v sebi nosi zgodbe vseh predhodnih mater oz. žensk, čeprav je hkrati nobena od njih.

Njihova življenjska zgodba je tesno pogojena tudi z vsakokratnimi družbeno-političnimi razmerami države, v kateri so rojene – Bolgarijo, ki se ob prehodu iz komunističnega režima v demokracijo lomi na podoben način kot ostale države tranzicije. Prepojena je s kolektivnimi travmami, ki so bile zaradi kulture molka v obdobju komunizma, ko je bilo varneje molčati, po večini neizpovedane. Izobrazba ne zagotavlja eksistencialnega uspeha in številni mladi v iskanju boljših pogojev za življenje državo zapuščajo. Revščina, v katero so številni še vedno ujeti, se med štirimi stenami kot oblika obupa strupeno prikazuje tudi v podobah alkoholizma in raznovrstnega družinskega nasilja. Zakodirana patriarhalnost pa še vedno vpliva na žensko osamosvajanje, čemur se je poskušala vsaka nadaljnja generacijska linija bodisi podrejati bodisi se temu upirati.

Odkrit roman o usedlinah, ki jih posameznik nosi v sebi in jih kot nerazrešeno podedovano bolečino prejšnjih generacij vlači s seboj, je delo Joanne Elmy, bolgarske mlade pisateljice, ki je po izobrazbi diplomantka mednarodnih odnosov in angleške književnosti (Sorbona Nouvelle, Pariz) ter magistra političnega komuniciranja (Univerza v Amsterdamu), raziskovalno pa se usmerja v področja komunikacije, identitete, mitov, kulture in pripovedovanja zgodb. V Bolgariji si med ostalim prizadeva tudi za posodobitev bolgarskega kanona in izboljšanje dostopa do literature in literarnega znanja. Za romaneskni prvenec Narejeni iz krivde, ki ga je spisala med študijem v tujini, je bila nagrajena z bolgarsko nagrado za mlade ustvarjalce in zanj prejela tudi številna druga pohvalna priznanja.

 

 

Tatarska puščava

Dino Buzzati

Tatrska puščava

 

Dino Buzzati (1906 – 1972) je bil italijanski  pisec romanov, kratkih zgodb in pesmi. Bil je dopisnik in urednik pri milanskem časopisu Corriere della Sera.  Med drugo svetovno vojno je služil vojsko v Afriki.

Roman Tatarska puščava štejejo za avtorjevo najboljše delo. Ima značilnosti eksistencialističnega romana, saj presunljivo prikaže minevanje časa, človekovo osamljenost, družbeno odtujenost in neizpolnjena hrepenenja. Obstaja možnost drugačne protagonistove odločitve in njegovo življenje bi drugače teklo. Kje so meje človeške vzdržljivosti, se sprašujemo ob koncu romana.

Zgodba pripoveduje o mladem vojaku Giovanniju Drogu, ki je bil za svojo prvo nalogo dodeljen v trdnjavo Bastiani. Trdnjava je oddaljena, med prostrano tatarsko stepo in gorskimi vršaci, imela nalogo varovati državno mejo pred sovražnikom. Mladi vojak je ob prihodu v trdnjavo nemudoma želel domov, saj je v hipu dojel nesmiselnost naloge trdnjave in bivanja v njej. Toda želja po vojaški slavi je bila prevelika. Minevali so dnevi in leta, vojaki pa so čakali na tujo invazijo. Le to bi dalo smisel in obliž žrtvovanju vojakov v neskončnem čakanju.

Ideal

Dogajanje v risoromanu Ideal avtorja Baptista Chaubarda in ilustratorja Thomasa Haymana, je postavljeno na Japonsko, leta 2160, kjer so androidi del vsakdana in sobivajo z ljudmi. V ospredju je pianistka Helene, ki po koncu kariere izgubi samozavest ter se znajde tudi pred razpadom svojega zakona. V obupu poskuša rešiti svoj zakon tako, da v svoj dom povabi svojo mlajšo kopijo v obliki androida. Ta odločitev sproži niz moralnih in čustvenih vprašanj, ki razkrivajo, kako umetna inteligenca lahko preoblikuje ljubezen, intimnost in predstavo o tem, kaj sploh pomeni biti človek.

Robotska različica je zasnovana kot idealizirana podoba Helene in čeprav deluje na prvi pogled brezhibno, se kasneje izkaže, da vseeno ne more povsem ujeti globine človeških občutij. Namesto da bi zapolnila praznino, razkrije skrite razpoke v odnosu med Heleno in njenim možem.

Ilustracije Thomasa Haymana imajo osrednjo vlogo pri doživljanju zgodbe, saj oblikujejo vzdušje in čustveni ton risoromana, v nekaterih delih celo prevzamejo glavno pripovedno vlogo in same vodijo pripovedovanje zgodbe.

Dolina zvezd : roman o letu 1945

Branko Cestnik z Dolino zvezd zaključuje veliko vojno trilogijo, ki se je začela s knjigama Pogovori z njo ter Razmik med žerjavi. Vsaka od teh knjig se lahko bere kot samostojna celota, čeprav se nekateri liki v njih prepletajo. Dolina zvezd je bila napovedana kot epski zaključek te trilogije in svoje napovedi je upravičila. Zgodba v njej se osredotoča na celotno leto 1945, glavni lik v njem pa je Cveto, bivši nemški vojak, nato partizan in nazadnje Oznovec, ki je v drugi knjigi nastopal kot izrazit negativec. Morda je za branje Doline zvezd celo dobro, če predhodnice še niste prebrali, saj bo zaključek v vas zarezal s toliko večjim presenečenjem.

Knjiga tako uvodoma na hitro opravi s Cvetovo mobilizacijo v nemško vojsko leta 1942 in kasnejšim pobegom iz nje. Njegovo zgodbo zares pričnemo spremljati v začetku 1945, ko se kot partizan spopada z nemškimi enotami na Kozjaku ob Dravi, skoraj po čudežu preživi in se zdravi v partizanski bolnišnici. Ob osvoboditvi se s tovariši spopada z vsem mogočimi kvizlinškimi formacijami, ki se umikajo prek tega območja, nazadnje pa je pritegnjen v Ozno, kjer mu je zaupano varovanje zunanjega dela koncentracijskega taborišča Strnišče. Bolj pa se približuje novo obdobje po koncu vojne, več se pred nami razkriva temačnih stvari, ki jih je Cveto počel kot nemški vojak v Ukrajini in huje ga razjeda krivda.

Če je središče dogajanja leto 1945, je seveda tema obračuna s pravimi in izmišljenimi nasprotniki revolucije neizogibna. A Dolina zvezd se nekoliko manj ukvarja z masovnimi likvidacijami nasprotnikov, bolj pa z zloglasnim taboriščem Strnišče oz. Šterntal (od tod tudi naslov knjige), ki ga je nova oblast prevzela od Nemcev, vanj pa strpala vse prave kot tudi domnevne in lažno obtožene podpornike nacistov, kjer so v nemogočih razmerah čakali na sojenje, v večini primerov pa na izgon.

Med njimi so se znašli tudi kočevski Nemci, s katerimi se je zgodovina kruto poigrala. Vezno tkivo knjige so pisma mlade Julie, ki piše dnevnik v obliki pisem svoji pokojni materi v pristni kočevski nemščini. Za zapis tega jezika se je avtor posebej potrudil ter za prevod angažiral kočevska Nemca Johanesa in Heleno Jeklitsch, kar doda majhen, a pomemben prispevek k ohranjanju tega skoraj pozabljenega dela zgodovine.

Kot je pri tej trilogiji avtorja sedaj že ‘v navadi’, tudi v Dolini zvezd ne manjka svetopisemskih prispodob, ki pa v tem kontekstu presenetljivo dobro delujejo. Jezik je namreč nevsiljiv in prav nič patetičen. Ravno nasprotno: s premišljenim doziranjem je avtor dodal k literarni vrednosti in knjigo naredil bolj ‘epsko’ in veličastno, ne da bi pri tem odvrnil tudi bolj ateistično razpoložene bralce. Avtor piše z vidika krščanskih vrednot, ki pa so navsezadnje tudi splošno sprejete civilizacijske norme – čeprav le-te v zadnjem času s pridom ugašajo.

A brez skrbi. V knjigi vas ne bo pričakalo suhoparno moraliziranje. Glavna odlika knjige bi se namreč lahko glasila: ‘realizem’, čeprav je ta fraza že nekoliko oguljena. V času, ko je o drugi svetovni vojni in obdobju po njem skoraj nemogoče pisati brez čustvenega naboja in ideološke usmeritve v ozadju, zgodovinski revizionizem pa je pri nas dosegel že naravnost groteskne razsežnosti, je Branku Cestniku uspelo prikazati ta ekstremni čas in težo odločitev, ki jih je moral sprejemati slehernik, z neverjetno natančnostjo. Več kot odlično je opravil ‘domačo nalogo’z zbiranjem pričevanj in arhivskega gradiva, zato knjigo odlikujejo izredno natančni opisi krajev in dogodkov (med katerimi je znaten delež dokumentirano resničnih), avtomobilov, orožja, taktik itd. Celo povsem stranski liki, kot je sovjetski kapetan Skvorcov, so izrisani zelo človeško in večplastno,  zato se bo bralec z lahkoto vživel v zgodbo in čas in bržkone ugotovil dve stvari: da Slovenci živimo na res izjemnem delu Evrope, ter da se zgodovina – žal – vse preveč ponavlja.

Za nagrado

V romanu spremljamo zakulisje izbora zmagovalnega literarnega dela na natečaju. Vendar pa je namesto z literarno kritiko in resno analizo bralcu postreženo z vpogledom v nevrotične glave vseh članov komisije, ki jih lastni problemi zaposljujejo do te mere, da se s teksti skoraj nič ne ukvarjajo.

V sicer tretjeosebno pripoved se vrine prvoosebno poglavje, kjer spremljamo dojemanje tajnika, ki žirante opazuje skozi okna pisarne in ki je edini, kljub pomanjkanju priznanih in uveljavljenih nazivov, dejansko prebral literarne prispevke.

Besedilo na neči točki postane samonanašalno, saj se kot najboljši oddan prispevek začne omenjati besedilo Za nagrado, ki govori o poteku ocenjevanja prispevkov na natečaju. Čeprav se režiji besedilo zdi predrzno, na meji preverznega, je edino provokacija ta, ki prebudi njihovo zanimanje za literaturo in umetnost.

Roman Za nagrado je zračno in hitro berljivo besedilo, ki mu uspe prikazati nizkoletečo realnost umetniškega sveta, kjer so zdolgočaseni in nenavdihnjeni izobraženci, preobjemeni z lastno patologijo, kot pri vseh ostalih poklicih, računajo na slabo plačane pomočnike, da jih rešujejo iz zagat, v katerih se znajdejo zavoljo lastne nestrokovnosti.

Semira Osmanagić je slovenska pisateljica in umetnostna zgodovinarka. Izpod njenega peresa sta pri založbah Lynx in Litera izšli knjigi Koliko korakov naredimo, kadar stojimo? in Tri kroge okrog hiše.

Smrt in ljubezen v Cimetovem Dolu

L. Killmore je psevdonim ameriške avtorice Necole Ryse. V svojem romanu Smrt in ljubezen v Cimetovem dolu (A Cinnamon Falls mystery) združuje prvine kriminalnega in ljubezenskega žanra.

Nia po tragični nesreči, v kateri življenje izgubi njena najboljša prijateljica Sienna, v želji po novem začetku zapusti Cimetov dol. Po šestih letih zveze pa doživi nov udarec — izve, da je njen zdajšnji partner poročen. To jo privede k vrnitvi v domači kraj, kjer je pred leti zapustila družino, prijatelje in bivšega fanta Jesseja. Čeprav je minilo veliko časa, je privlačnost med Nio in Jessejem še vedno prisotna in se skozi zgodbo le še stopnjuje.

V času njene vrnitve se prebivalci Cimetovega dola pripravljajo na jesenski festival, dolgoletno tradicijo kraja. Priprave prekine pretresljiv umor ene izmed prebivalk, osebe, ki so jo vsi dobro poznali. Ko policija ujame domnevnega morilca, se župan kljub tragediji odloči, da bo festival izpeljan. A tik pred dogodkom odkrijejo še eno truplo. Postane jasno, da so prijeli napačno osebo, kar pa sta Nia in Jesse slutila že prej. Med preiskovanjem umorov se pokaže, da so zločini tesno povezani z dogodki iz preteklosti, hkrati pa se znova prebudijo tudi čustva med Nio in Jessejem.

Kdo je pravi morilec in kaj želi z umori prikriti?

Iskanje lastne poti

Knjiga Iskanje lastne poti pripoveduje resnično zgodbo Malale Yousafzai, najmlajše dobitnice Nobelove nagrade za mir.

Malala je dekle iz Pakistana, ki odrašča v svetu, kjer je želja po znanju razumljena kot upor. Njene sanje so preproste, a hkrati nevarne. Medtem ko drugi otroci razmišljajo o igri, ona razmišlja o tem, ali bo šola jutri sploh še odprta. Strah postane del vsakdana, a ne utiša njene radovednosti. Ko začne govoriti, ne govori z jezo, temveč z vero – vero, da ima vsak otrok pravico do prihodnosti. Ko jo ustrelijo, bi se zgodba lahko končala. A se ne. Namesto tega Malala vstane še močnejša, z brazgotinami, ki niso le telesne, temveč tudi duševne.

Knjiga ni zgolj zapis dramatičnih dogodkov, temveč predvsem osebna zgodba odraščanja, notranje rasti in iskanja lastne poti v svetu, ki pogosto utiša ženske glasove. Malala ne nastopa kot idealizirana junakinja, temveč kot mlado dekle, ki jo je strah, a kljub temu vztraja pri svojih prepričanjih. Njena pripoved razkriva tudi boleče občutke osamljenosti, krivde in odgovornosti, ki spremljajo preživetje in javno izpostavljenost.

Iskanje lastne poti je zgodba o tem, kako bolečina ne uniči poguma, ampak ga lahko celo okrepi.

To je zgodba o dekletu, ki ni hotelo biti tiho – in prav zato danes govori v imenu milijonov drugih.

 

Učne ure Eve K.

Človek se je od nekdaj spraševal o tem, kakšna bo njegova prihodnost, s čimer seveda ni nič narobe, dokler se zaveda svoje sedanjosti in spoštuje preteklost ter se iz nje uči. Za smer, v katero gre naš šolski sistem, pa se zdi, da ubira ravno nasprotno pot, saj zavrača, kar se je zgodilo nekoč, se ne zaveda trenutnega stanja, o prihodnosti pa se ne sprašuje, temveč jo vehementno obravnava s pozicije vednosti. Ko pišem o sistemu, imam v mislih seveda snovalce raznih »belih knjig«, pedagoške teoretike in birokrate na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, ki so situacijo, v kateri se nahaja naše šolstvo, tudi zakuhali. Prav tako je težava v ravnateljih, ki so, namesto da bi ščitili svoje podrejene, rajši všečni staršem otrok, se uklanjajo njihovim muham, in probleme, namesto da bi jih skušali reševati, rajši pometejo pod preprogo. V ta svet je vržena glavna protagonistka romana Učne ure Eve K. Eva Krhlikar Tine Vrščaj, ki smo jo slovenski bralci spoznali že v nagrajenem romanu Na Klancu. Kako se z njimi in s svojo lastno izgubo spopade Eva, boste bralci ob prebiranju romana odkrili sami, kako pa se bodo s kritiko sistema soočili njegovi snovalci, če bo kakšen od njih roman sploh prebral, pa je vprašanje, na katerega morda nikoli ne bomo dobili odgovora. Morda bo kakšen od njih avtorici očital pretiravanje, in morda se bo morala kdaj soočiti tudi z očitki, da se takšne stvari pri nas vendarle ne dogajajo, a vendar je glede na našo preteklost in na naše trenutno stanje samo vprašanje časa, kdaj se bodo.
Tina Vrščaj je v romanu Učne ure Eve K. izpostavila problematiko, kateri se stroka (z nekaj redkimi izjemami) žal izogiba oziroma se z njo ne zna ali celo noče spopasti, in to je storila na prepričljiv in literarno vešč način. Prav bi bilo, da ta roman prebere čim več staršev, učiteljev, ravnateljev in teoretskih pedagogov. Prav bi bilo, da ta roman preberejo vsi, ki so zaposleni na Ministrstvu za vzgojo in izobraževane in se nad njim zamislijo. Vem, da gre za pobožne želje, ampak prav bi bilo! Zelo priporočam!

Pogovor o umetnosti in politiki

Knjiga Pogovor o umetnosti in politiki je prepis debate, ki sta jo leta 2019 v oddaji Studio B izvedla Ken Loach in Édouard Louis. Besedilo je razdeljeno na dva pogovora, oba pa sta dopolnjena s transkripti vprašanj gledalcev ter odgovori nanje.

Kot kulturnika in aktivista, Loach in Louis razpredata o politiki, ki usmerja vsa naša življenja, specifično življenja delavskega razreda in manjšin. Dotakneta se sodobne kulture dela, ki marsikaterega posameznika pripravi do tega, da sprejme slabo in slabo plačano delo in ki v družbi spodbuja splošne občutke stresa, katerega manifestacije so lahko grozljive.

Ob porastu desnih vlad po svetu in Evropi vidita nujo, da leve vlade spregovorijo svoj jezik – znova vzpostavi lasten politični diskurz in oznanja lastne ideje, namesto da se odziva na provokativne pobude nasprotnega pola. O skupinah, ki jih zagovarja, pa bi morala levica spregovoriti iskreno in z zavedanjem njihove heterogenosti; zavedati bi se morala homofobije znotraj delavskega razreda, rasizma znotraj feminističnega gibanja, nasilja znotraj ekonomsko prikrajšanega razreda.

Kje pa v stresa polnem in desno usmerjenem svetu Loach in Louis vidita vlogo umetnosti? Predvsem v tem, da ostaja samosvoja ter da ničemur ne služi, niti (posebej) ne našim pričakovanjem do nje. Do umetnosti moramo ostati nezaupljivi, saj je z vsako potrebo po njej izražen tudi privilegij dostopa tistega, ki jo potrebuje. Vloga umetnika je tudi vpetost v skupnost, v javno življenje; ne kot način promocije ustvarjenih del, temveč kot delo samo – kot način povezovanja ljudi in postavljanja vprašanj, od katerih se želimo skrivati.

Édouard Louis (1992) je francoski pisatelj nove generacije. Slovenski bralci smo ga spoznali z romanom Opraviti z Eddyjem, ki je leta 2020 izšel v sklopu festivala Fabula. Od takrat so bila v slovenščino prevedena tri njegova dela: Boji in preobrazbe neke ženske, Kdo mi je ubil očeta in Spremeniti se: metoda. Njegovo pisanje je izrazito avtobiografsko, saj z njim raziskuje, kako so ga med odraščanjem v delavski četrti v 90. letih zaznamovale homofobija, revščina in nasilje.

Ken Loach (1936) je angleški režiser. V svojih filmih prikazuje življenja delavcev ter se osredotoča na problematike, kot so brezposelnost, alkoholizem in brezdomstvo. Za svojo socialno kritično režijo je prejel več priznanj in nagrad, njegovo najbolj nagrajeno delo pa je film I, Daniel Blake o delavcu, ki doživi poškodbo na delovnem mestu.

Plesala je z mano : o usodi, ki je moje življenje obrnila na glavo, a sem ostala živa —

Plesala je z mano je avtobiografija Bojke Bojane Čebulj. e gre samo za zgodbo o gospe, ki se ji je življenje zaradi bolezni postavilo na glavo. Gre tudi za zgodbo o ljudeh, ki so jo na tej poti spremljali. Zaradi njene velike naklonjenosti do glasbe bi lahko rekli, da so plesali z njo ples življenja. Ena izmed tistih, ki so plesali z njo, je tudi velika zvezda jugoslovanske in evropske glasbe Tereza Kesovija. Srečali sta se na Bledu leta 1972 in iz takratnega srečanja je nastalo prijateljstvo, ki traja že več kot štirideset let. Bojka Čebulj je hči legendarnega jeseniškega hokejista Borisa Čebulja in nečakinja Bojana Čebulja, prav tako legendarnega igralca in režiserja Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah. Če razdelimo njeno življenje na prej in potem, na včeraj in danes, je včeraj postala organizatorka poslovanja v turizmu in na svojem turističnem vrhuncu ustanovila turistično agencijo CHEBUL, ki jo je uspešno vodila petnajst let, do danes. Danes ima še vedno rada glasbo, še vedno rada obiskuje koncerte, še vedno rada pleše, še vedno rada potuje in raziskuje in kar je najpomembneje, še vedno živi. Jutri pa nas vse čaka nov dan, za katerega nihče ne ve, kaj bo prinesel. Branje polno optimizma in hudomušnega pogleda na življenje. Humorja in veselja do življenja namreč ne more vzeti nobena bolezen. Čeprav je bila knjiga napisana kot terapija v težkih trenutkih, je nabita z željo živeti. Ta želja po živeti pa ne bi smela zapustiti nikogar od nas. Knjiga je izjemno domiselno napisana in zelo lepo oblikovana. Če mislite, da vam je kdaj hudo, preberite si knjigo Plesala je z mano, pa vam bo takoj lažje.