skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Ocean morje

Knjiga  presega običajne meje pripovedne proze. Dogajanje se odvija v obmorskem počivališču Almayer, kamor prihajajo različni ljudje. Vsak s svojo zgodbo, bolečino in iskanjem smisla. Je kraj med resničnostjo in sanjami, kamor prihajajo ljudje z različnimi ranami in vprašanji. Mlado dekle Elisewin, ki jo je oče pripeljal k morju po ozdravitev, strogi duhovnik Pluche, gospa Ann Deverià, ki jo morje morda lahko očisti greha, slikar Plasson, ki slika z morsko vodo in išče, kje se morje začne, ter znanstvenik Bartleboom, ki želi ugotoviti, kje se konča.

Njihove poti se sprva le bežno križajo, dokler prihod skrivnostnega mornarja Adamsa in zdravnika Savignyja ne razkrije globokih povezav med njimi. Morje v predstavi ni le prostor, temveč simbol. Meja in hkrati neskončnost, ki očiščuje, razkriva in združuje vse, kar je človek nekoč izgubil. Ocean morje je knjiga, ki odpira prostor asociacij. Knjiga je izjemno lepo napisana, polna atmosfere in poetičnih podob, ki na trenutke delujejo kot pesem.

Alessandro Baricco je eden najprepoznavnejših sodobnih italijanskih pisateljev, esejistov, dramatikov in kulturnih mislecev. Rojen je bil leta 1958 v Torinu, kjer je kasneje študiral filozofijo in glasbo. S svojo prepoznavno, poetično pisavo je postal izjemno cenjen tako v Italiji kot po svetu. Velja za enega najbolj vplivnih evropskih pisateljev zadnjih desetletij. Njegova dela so pogosto kratka,  globoko emocionalna in bogata z metaforami.

Knjiga bralca popelje skozi vpraša o iskanju samega sebe, o meji med življenjem in umetnostjo, ter o človeški krhkosti pred mogočnostjo narave. Prepletena je s simboliko, a tistega, ki se ji prepusti, nagradi z izjemno lepoto in globino.

Za zidovi Malinjaka

Dvanajstletna Stina prihaja iz revne družine v Helsinkih. Po očetovi smrti in maminem trdem delu se zdi, da usoda zanjo nima usmiljenja – zboli za tuberkulozo. Kot zadnje upanje jo pošljejo na poskusno brezplačno zdravljenje v Malinjak, prestižni sanatorij za pljučne bolnike, skrit sredi gozdov.

Malinjak Stini sprva deluje kot sanje. Tja se pripelje kot zvezda, stavba izgleda kot velik dvorec, osebje je prijazno… Dobra oskrba, zdravila, topla hrana in svež zrak začnejo pozitivno vplivati na njeno zdravje. A kmalu se začne spraševati: zakaj v sanatoriju ni drugih otrok, ali bo prišel še kakšen bolnik, zakaj ne prejema pisem od družine? Bega jo tudi opozorilo skrivnostne starke, ki pravi, da to ni kraj za revne otroke. V Malinjaku spozna dečka Rubena, ki ji pove nekaj zanimivosti o sanatoriju. Sčasoma Stina zbere pogum in začne raziskovati Malinjak. Sreča Esmeraldo, deklico iz premožne družine, ki ima bolezen srca, kar zastavi še več vprašanj… Stina bo morala zbrati ves pogum, da razkrije, kaj se v resnici dogaja v sanatoriju.

Za zidovi Malinjaka je mladinski roman, ki združuje prvine grozljivega in problemskega romana. Poleg skrivnostnega dogajanja odpira tudi družbene teme – revščino, bolezen, pogum, hrepenenje po domu… Dogajanje je postavljeno v čas po letu 1920. Gre za knjigo, ki s svojo napetostjo, toplino in skrivnostnostjo nagovori mlade in odrasle bralce. Zgodba o deklici, ki se znajde v nevarnem svetu odraslih, spodbuja razmislek o vrednosti človeškega zdravja in poguma ter o družbenih razlikah. Opomni nas tudi, kako tanka je meja med znanostjo in sočutjem, med željo po uspehu in izgubo človečnosti. Roman je primeren za mlade, ki iščejo napeto, a globoko zgodbo, ter za odrasle, ki želijo občutiti čar mladinske literature z močnim moralnim in čustvenim sporočilom. Dokazuje, da je mladinska literatura lahko enako močna in večplastna kot katerakoli za odrasle.

Eva Frantz je švedsko govoreča finska pisateljica, novinarka, voditeljica in glasbena urednica. Napisala je več uspešnih kriminalnih romanov za odrasle in nekaj mladinskih romanov. Za delo Za zidovi Malinjaka je leta 2019 prejela prestižno nagrado Runeberg Junior, ki se podeljuje najboljšim delom finske mladinske književnosti, napisane v finskem ali švedskem jeziku. Pri izboru zmagovalne knjige sodelujejo tudi otroci. Leta 2023 je po knjižni predlogi nastala TV serija Raspberry Hill v treh delih.

Frida ali o bolečini

Knjiga Frida ali O bolečini Slavenke Drakulić nas popelje v zadnje dni življenja slikarke Fride Kahlo, katere usodo so zaznamovale posledice v otroštvu prebolele paralize in v mladosti prestane prometne nesreče. Avtorica se ne ustavi le pri biografskih dejstvih, temveč z občutljivim, skoraj intimnim jezikom odpira Fridine misli, spomine in občutja. Skozi kratke, a izrazito čustvene prizore nam približa Fridino notranjost: njen humor, uporniško držo, ljubezen do Diega Rivere, pa tudi osamljenost, dvome in strah pred minljivostjo.

Slavenka Drakulić  je ena najprepoznavnejših hrvaških pisateljic in esejistk, znana po svojem lucidnem, občutljivem in hkrati izjemno pronicljivem opazovanju družbe, identitete in telesnosti. Njeno pisanje pogosto prepleta osebno in politično, intimno in družbeno, pri čemer se osredotoča predvsem na izkušnjo žensk, njihovih teles, travm, hrepenenj in zgodovinskih bremen.

Roman odpira tudi širša vprašanja: kako trpljenje oblikuje človekovo ustvarjalnost? Je umetnost način preživetja, pobeg ali upor? In ali je mogoče bolečino preobraziti v nekaj univerzalnega, kar presega posameznikovo izkušnjo?

Gre za knjigo, ki ni samo portret slavne umetnice, temveč tudi razmislek o človeški ranljivosti, pogumu in ustvarjalnosti. Če iščete delo, ki vas bo ganilo, spodbudilo k razmišljanju in vam približalo Frido Kahlo na povsem drugačen način, je to prava knjiga za vas.

Mamut

Roman Mamut je tretji del trilogije, v kateri so protagonistke tri različne ženske – vsaka samosvoja, drugačna, vsaka s svojo unikatno zgodbo. V Mamutu sledimo mladi ženski, ki začuti neustavljiv klic po materinstvu. Kljub temu da jo bolj privlačijo ženske, z namenom postati mama v posteljo spravi tudi moške. V mestu v svojih prizadevanjih ni uspešna, zato kupi star avto in se poda na podeželje. Tam blizu odmaknjene vasice najde še bolj odmaknjeno staro hišo, v kateri si uredi domovanje. Spoprijatelji se svojim najbližjim sosedom, čudaškim pastirjem. A tako kot v mestu so tudi na podeželju človeški odnosi kompleksni in tudi v podeželski idili konci niso vedno srečni.

Eva Baltasar je katalonska avtorica, ki je napisala deset pesniških zbirk, s katerimi je požela tudi lepo bero nagrad. S pričujočo trilogijo si je utrla pot tudi kot avtorica proze, ter za prvi kratki roman Permafrost leta 2018 prejela nagrado katalonskih knjigarnarjev Premi Llibreter, prav tako je veliko pozornosti požel njen drugi roman Boulder, in sicer s katalonsko nagrado Òmnium za najboljši roman, uvrstil pa se je tudi v ožji izbor za francosko nagrado Les Inrockuptibles in v ožji izbor za mednarodnega bookerja. Čeprav ne gre za tipično, vsebinsko povezano trilogijo, gre za odlično bralno izkušnjo, predvsem za bralce, ki so jim blizu drugačne zgodbe in čudaški liki.

Zakonsko življenje zlatih ribic

Guadalupe Nettel, ena najizvirnejših sodobnih mehiških pisateljic, je znana po svojem pronicljivem vpogledu v človeško psiho in subtilnem prepletanju vsakdanjega z nenavadnim. Njena zbirka kratkih zgodb Zakonsko življenje zlatih ribic (El matrimonio de los peces rojos) raziskuje krhke meje med svetom ljudi in živali ter v tem prepletu razkriva globlje plasti človeškega vedenja in čustvovanja.

Vsaka zgodba v zbirki prikaže drugačen odnos med človekom in živalsko vrsto – od akvarijskih ribic do mačk in glivic – in skozi ta razmerja razgrinja temeljne vzorce človeškega vedenja: potrebo po obrambi teritorija, sposobnost ali nezmožnost sobivanja, odziv na občutek ogroženosti ter željo po reprodukciji in ohranitvi lastnega obstoja. Nettel z na videz preprostim, a hkrati liričnim jezikom razkriva, kako nas določajo čustva, ki jih pogosto zanikamo, potlačimo ali si jih ne upamo priznati – ljubosumje, strah, poželenje, materinski nagon, tesnoba.

Likom, večinoma prebivalcem urbanih okolij, je skupno iskanje identitete in notranjega ravnotežja. V živalskem svetu, ki jih obdaja, prepoznavajo odsev – ali izkrivljeno podobo – lastnih nagonskih impulzov in čustev. Živali postanejo zrcala, v katerih se razkrijejo tiste plasti človeškosti, ki jih družba pogosto potiska v ozadje.

Zakonsko življenje zlatih ribic je tako subtilna študija o čustveni ranljivosti, o napetosti med razumom in nagonom ter o tem, kako zelo smo – kljub navidezni civiliziranosti – še vedno povezani z instinkti, ki oblikujejo naše odnose in nas razkrivajo v vsej naši nepopolni človeškosti. Knjiga kratkih zgodb je bila leta 2013 nagrajena z literarno nagrado Ribera del Duero.

Dvor srebrnega ognja

Z romanom Dvor srebra in senc avtorica Sarah J. Maas razširi svoj priljubljeni svet Prythiana skozi oči drugih likov in se tokrat osredotoči na drugačen pogled. V ospredju je zgodba Neste Archeron, starejše sestre Feyre, in bojevnika Cassiana iz Nočnega dvora. Gre za čustveno intenzivno knjigo v seriji, ki se dotika tem prijateljstva, travm, samosprejemanja in notranje moči.
Po vojni in dogodkih iz prejšnjih delov se Nesta bori z občutki krivde, jeze in izgube. Odmakne se od svoje družine in sveta, ki ji je tuj, dokler je Feyre in Rhysand ne prisilita, da se sooči s sabo. Cassian, ki pozna tako moč kot ranljivost, postane njen nevsiljiv opornik, obenem pa se med njima začne razraščati zapleten odnos. Središče zgodbe pa postane tudi Hiša vetra, prostor preizkušnje in hkrati prispodoba za Nestino notranje potovanje.
Avtorica se v tem delu poglobi v psihološko plat likov. Z likoma Neste in Cassiana pripoved pridobi novo energijo, bralec pa spozna, da tudi stranski liki nosijo bogate zgodbe, vredne osrednjega mesta. Slog ostaja tekoč in slikovit, kar ustvari roman privlačen kljub njegovi obsežnosti.
Dvor srebra in senc je močan roman o premagovanju teme in ponovnem iskanju svetlobe. Ponuja globlje, bolj odraslo poglavje serije, ki bo še posebej nagovorilo bralce, ki cenijo fantazijo z močnim čustvenim jedrom.

Po nebu tečejo reke

Novi roman svetovno znane in večkrat nagrajene pisateljice Elif Shafak je čustveni, zgodovinski in politični prispevek pomenu narave, spomina, identitete in skupnosti. Spremljamo zgodbo treh oseb, za katere se sprva zdi, da nikakor ne morejo biti povezane. Zgodba Arthurja Smytha se dogaja v drugi polovici 19. stoletja v Londonu. Prihaja iz revne četrti, vendar se mu zaradi izjemnega spomina in nenasitne radovednosti uspe povzdigniti visoko v spoštovanja vredno družbo angleških raziskovalcev in zgodovinarjev. Narin spremljamo v letu 2014. Devetletno deklico, ki bo zaradi genetske bolezni kmalu oglušela, želi babica Besma, jezidska bajaličarka, peljati v Irak v dolino Lališ, zibelko jezidskega porekla, da prejme krst. Hidrologinja Zaleekhah Clarke leta 2018 živi v Londonu. Trpi za hudo čustveno stisko zaradi travm ob prezgodnji izgubi svojih staršev, ki ji je bila priča kot otrok. Spozna neobičajno Nen, ki ji predstavi Ep o Gilgamešu in jo popelje v svet Mezopotamije.

Tri različne zgodbe se skozi roman začnejo prepletati v skupno usodo preko pretanjenih niti dveh velikih rek, Temze in Tigrisa. Tok nas nese po zgodovini Mezopotamije in mesta Ninive, obsežni knjižnici kralja Asurbanipala, odkrivanju klinopisov in razsežnosti Epa o Gilgamešu, mističnem življenju in usodi ljudstva Jezidov nekoč in danes. Vse te niti se povezujejo in se ves čas v zgodbi prelivajo v majhni molekuli – kapljici vode, ki od svojega pristanka v laseh kralja Asurbanipala leta 630 pr. Kr. prepotuje zgodovino časa in omenjenih likov ter leta 2018, v obliki solze v nekem bivalnem čolnu na reki Temzi, pade v pomivalno korito in se znova zlije v morje.

Osebe iz romana Po nebu tečejo reke so deloma fiktivne, v veliki meri pa temeljijo na življenju resničnih oseb, kot tudi zapiše avtorica v spremni besedi. Elif Shafak je uspela preko zgodb treh likov iz romana zastopati glasove celega ljudstva Jezidov in žrtev, katere je svet skozi zgodovino označeval kot »častilce hudiča«. Avtorica opisuje dogajanje dveh organiziranih preganjanj Jezidov: enega, ki se je zgodil v 19. stoletju in drugega iz leta 2014. Razočaranje, ki nas spremlja ob branju zgodb, ki se nikoli ne bi smele ponoviti, nam znatno približa like. Počutimo se, da ne beremo zgolj zgodovinskega zapisa, ki si je upalo pričati o brutalnih dogodkih, temveč beremo o soljudeh, malodane znancih, ki so zaradi odločitev enega režima ostali opeharjeni za dom, svobodo, družino, kulturo, celo življenje.

Vredna omembe je avtoričina angažiranost in obseg njenega raziskovalnega dela, ki se vidi v izjemno natančno popisani zgodbi, poglobljeni v zgodovinsko, politično, kulturološko dogajanje, ki se raztezajo čez več stoletij. Izpostaviti je potrebno tudi virtuoznost prevajalke Maje Ropret, ki je odlično približala zgodovino stare Mezopotamije, Ep o Gilgamešu in usodo likov iz romana slovenskim bralcem.

Doktorica političnih ved, predavateljica in pisateljica Elif Shafak je napisala 21 knjig, od tega je 13 romanov, ki so bili prevedeni v 58 jezikov in predlagani za številne prestižne nagrade. Po nebu tečejo reke je avtoričin deveti roman, preveden v slovenščino.

Čolnarna

Čolnarna je po Melanholiji I drugi v slovenščino prevedeni roman Nobelovca Jona Fosseja, ki ga pri nas poznamo bolj kot avtorja dramskih tekstov. Osrednja figura kratkega, poetičnega romana je moški, star okoli trideset let, o katerem v bistvu izvemo zelo malo. Že vse življenje živi v isti hiši z materjo, nima službe, njegova ljubezen je glasba, skupaj s harmonikašem Torkjellom občasno igra na veselicah, obiskuje knjižnico in bere. Njegovo mirno življenje razburka vrnitev prijatelja iz otroštva. Knut, s katerim sta v mladosti skupaj igrala v bendu in ki je medtem postal učitelj glasbe, z ženo in hčerkama med poletnimi počitnicami obišče domači kraj. Prijatelja se nista videla več kot deset let, a medtem ko je Knut doštudiral, našel službo, se poročil in si ustvaril družino, se zdi, da se je pripovedovalec nekako zataknil v času. Če sta si bila moška nekoč zelo blizu, se mednju zdaj vrine nekakšno nelagodje, neprijetni občutek pa se še bolj okrepi zaradi Knutove žene, s katero se pripovedovalec zaplete v čuden odnos. Vzporedno z dogajanjem v sedanjosti se postopoma razkriva tudi podoba preteklosti, bralci pa ugotovimo, da sta se prijatelja pravzaprav začela oddaljevati že v mladosti. In čeprav se razlog morda zdi banalen, je očitno močno zarezal v njun prijateljski odnos in zaznamoval pripovedovalčevo življenje.

Osrednji prostor romana je čolnarna, v kateri sta se prijatelja nekoč srečevala in družila, sanjarila in načrtovala prihodnost, zdaj pa se kaže kot prostor spomina. Zunanjega dogajanja je zelo malo, večina se odvija v glavi protagonista. Njegove ponavljajoče se misli se odražajo v slogu pisanja, ki je zelo ritmično ter zaznamovano s ponovitvami in premolki oziroma tišino. Vsebino oziroma dogajanje v romanu bi pravzaprav lahko skrčili na nekaj strani. Ampak čeprav se zdi, da med branjem, medtem ko sledimo toku zavesti, na nek način ves čas ostajamo na isti točki, vzdušje postaja bolj in bolj tesnobno, med branjem pa se na nas tako kot na pripovedovalca “spravi nemir”. Občutek imamo, da smo ujeti v začaranem krogu, ob tem pa ves čas nestrpno čakamo, da bomo izvedeli, kaj se je zgodilo v preteklosti in s tem tudi razlog za pripovedovalčev nemir in za to, da se je zaprl v hišo in ne hodi več ven. Ob branju se v nas porodi dvom, sprašujemo se, koliko od tega, kar beremo, je resnično, in koliko le plod pripovedovalčeve domišljije. Posamezne odlomke romana bi lahko brali kot pesmi, ponavljajoče se besede in stavki ter neprestano vračanje na začetek pa spominjajo na valovanje morja, zato bi bilo knjigo gotovo priporočljivo izdati tudi v zvočni obliki.

Roman Čolnarna je v izvirniku izšel leta 1989, slovenski izdaji pa je dodan Fossejev govor ob podelitvi Nobelove nagrade leta 2023, ki bralcu osvetli njegovo poetiko in pisanje legitimira kot rešitev: “Saj sem na nek način zmeraj vedel, da pisanje lahko reši življenje, mogoče ga je navsezadnje rešilo tudi meni.” Slednje očitno velja tudi za protagonista Čolnarne, ki že na prvi strani pove, da se je, zato da bi se končno rešil nemira – in ubesedil neizrekljivo – odločil napisati roman.

Otokotožje

Deček Vito, s starši, sestricama Klaro in Mašo ter mucko, živi na majhnem otoku – obdan z morjem, sipinami, posebno tišino in nežnimi vonjavami. Vse lesene hišice na otoku so pobarvane z drugačno barvo, rumeno, roza, zeleno in vsak sod z deževnico tudi, kajti njegov očka je spreten s čopičem. Živi v idiličnem družinskem okolju, prežet z ljubeznijo, spontanostjo in spokojem. Vsak dan je doživetje zase in njegov svet je precej drugačen od sveta, ki ga živijo sovrstniki na kopnem. Doma je vse znano, je varno, ima pristen stik z družino in s krajem. A nekega dne mu starša sporočita, da je naposled nastopil čas, da odide v šolo na kopno. Tako se znajde v povsem novi situaciji: stran od valov, stran od domačega kraja, stran od pisanega otoka, ki ga je oblikoval, kakršen je. Vito si ne želi sprememb in s težavo odide v šolo. Tam je vse drugače – otroci ne razumejo, kako je živeti na otoku. Pripravljen je razkriti svoje doživljanje, a naleti na nepričakovane ovire: odsotnost razumevanja, občutek osamljenosti, hrepenenje po znanem. In tukaj nastopi prijazna, tenkočutna učiteljica Sipora, ki opazi Vitovo tesnobo in tako v razred prinese najčudovitejšo školjko, kar so jo otroci videli. Pojasni jim, da v njej živi školjčna deklica, a se prikaže le tam, kjer se počuti zares varno. In otroci jo želijo videti.

Nežna, rahločutna zgodba, ki bralca gane na vsaki strani.

Gringo Loco : [resnična zgodba Slovenca, ki je bil v Venezueli obsojen na 15 let zapora]

Gringo Loco je zgodba, katere začetek sega v leto 2010, ko se je Simon Doma na venezuelskem letališču skušal vkrcati na povratni let v Ljubljano. Po pristanku ga je v domači državi čakalo novo življenje, vsi upi nanj pa so sloneli na kovčku, v katerem je bilo skritih več kilogramov kokaina. Toda njegove sanje so trčile ob resničnost – visokega varnostnika z ostrimi potezami, ki po tem, ko je zavohal denar, svojega plena ni izpustil iz krempljev. Epilog preiskave osebne prtljage je bila obsodba na 15 let zapora.

Medtem ko je novica počasi izginjala iz spomina slovenske javnosti, se je za Simona začenjala življenjska izkušnja. Že med dojemanjem neverjetne “vzporedne resničnosti”, v kateri se je znašel, je doživel brutalnost venezuelskega jetniškega sistema. Kaotične razmere v državi, ki je v svetovnem vrhu po številu umorov in ugrabitev ter se utaplja v korupciji, hiperinflaciji in gospodarski krizi, se zrcalijo v njenih zaporih. Čeprav njihove zunanje zidove varuje vojska, je njihova notranjost prepuščena absolutni oblasti tolpam, ki odločajo o življenju in smrti jetnikov.

Simon je uverturo v zaporniško življenje doživel v “sinonimu za smrtno obsodbo”, v zloglasnem zaporu Los Teques. Čeprav se je veliko ukvarjal z mislijo, da ga ne bo zapustil živ, njegova zgodba ne govori le o preživetju v skrajno nasilnem okolju. Je tudi razmislek o krivdi, rehabilitaciji, odtujenosti, iskanju smisla … O upanju in preobrazbi “norega tujca”.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×