skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Balada o trobenti in oblaku : celovita

Med letoma 1956 in 1957 je slovenski pisatelj Ciril Kosmač (1910-1980) v reviji Naša sodobnost v delih objavljal roman Balada o trobenti in oblaku, ki velja za eno od ključnih del ne zgolj Kosmačevega opusa, ampak slovenske povojne književnosti nasploh. Delo je sprva zaživelo kot scenarij za istoimenski kultni celovečerni film Franceta Štiglica iz leta 1961, ob knjižnem natisu tri leta kasneje pa je Kosmač iz izvirne različice odstanil mnogo odlomkov, ki so vključevali ironična razmišljanja njegovega pisateljskega alter ega Petra Majcna.

Roman je v prenovljeni obliki strukturiran kot pripoved z dvema vzporednima zgodbama o pisatelju Majcnu in ostarelem kmetu Temnikarju. Prvi se preseli na dolenjsko podeželje, da bi v miru spisal pretresljivo “resnično” zgodbo o kmetu Temnikarju in njegovi družini, ki se je zgodila med drugo svetovno vojno. Na tej točki se začne druga zgodba o omenjenem kmetu, ki na predbožični dan izve, da so se belogardisti odpravili v jamo v Robeh, kjer se naj bi skrivala skupina ranjenih partizanov. Temnikar, oborožen s sekiro, se odpravi na naporno pot do jame, da bi pobil belogardiste, pri tem pa je priča grozljivim halucinacijam, skozi katere se odražata tako njegov strah kot tudi pogum.

Balada o trobenti in oblaku predstavlja ustvarjalni most med tedaj ideološko obarvanim socialnim realizmom, ki je v 60. letih že kazal znake kreativne izpetosti ter modernimi literarnimi prijemi, ki so najbolj izraziti v pisateljevih razmišljanjih skozi oči lastnega alter ega: Kosmač preko lika Majcna spregovori o lastni ustvarjalni razklanosti med pisanjem literature, ki je prijazna do oblasti ter eksperimentiranjem z nekonvencionalnimi pristopi, skozi katere je pisec izpostavil problematičnost klišejev navdihujočih (in pogosto propagandnih) partizanskih pripovedk.

Groteske in arabeske v dveh knjigah

Groteske in arabeske (1840) so prvo prozno delo ameriškega pisatelja, pesnika in literarnega kritika Edgarja Allana Poeja (1809 – 1849), ki se je v zgodovino svetovne književnosti zapisal kot mojster temačnega, grotesknega in morbidnega, njegova kratka proza pa je med drugim tlakovala pot razvoju gotskega žanra in moderne detektivke. V pričujoči zbirki se Poe predstavi kot drzen raziskovalec najbolj temačnih predelov človeške psihe, ponavljajoči motivi zbranih kratkih zgodb pa so predvsem smrt, tesnobni občutki minljivosti ter posameznikova neprestana hoja po meji med racionalnim in blaznim.

Zbirka je razdeljena na dva dela in ponuja nekatere Poejeva najbolj znane pripovedke. Uvodna Morella spregovori o obsedeni in pogubni ljubezni med neimenovanim pripovedovalcem in naslovno žensko, ki ga vpelje v svet misticizma, reinkarnacije in metafikcije. Padec hiše Usher, ki velja za eno od ključnih del pisateljevega ustvarjanja, sledi moškemu, ki obišče svojega mladostnega prijatelja Rodericka Usherja, ki živi s svojo sestro v odmaknjeni graščini, oba pa umirata za skrivnostno boleznijo, ki jo Usher imenuje kot “družinsko prekletstvo”.  V še eni znameniti pripovedki, Maski rdeči smrti, ošabni princ Prospero med izbruhom skrivnostne bolezni, imenovane zgolj kot Rdeča smrt, priredi ples v maskah, ki se konča pričakovano tragično. Med zbranimi zgodbami velja še omeniti Ligeio, ki vključuje Poejev najbolj znan motiv smrti lepe mlade ženske; v zgodbi spremljamo neimenovanega moškega, katerega življenje je zaznamovano z nenadnimi smrtmi svojih mladih žen, vse dokler ena od njih nenadoma ne vstane od mrtvih.

Groteske in arabeske je ključno delo t.i. gotskega žanra; Poe s pomočjo zapletene simbolike, večplastne psihološke napetosti ter izvrstno temačno atmosfero ustvari zbirko pripovedi, ki navkljub izraziti temačnosti pritegnejo bralca s svojo čustvene in intelektualno vsebino, takšen pristop pa je Poeja uvrstil med velikane svetovne književnosti.

 

Prepovedane barve

Gre za enega izmed  psihološko večplastnih romanov Jukia Mišime, v katerem je avtor združil estetiko, etiko in čustvene destrukcije. Roman se pogumno spopada s temami ljubezni, manipulacije in notranje razklanosti, ter pri tem odpira vprašanja, na katera ni enoznačnih odgovorov.
V ospredju zgodbe sta dve glavni osebi, med katerima se vzpostavi nenavadno in moralno vprašljiva dinamika. Šunsuki, starejši slavni pisatelj, ki je razočaran nad svetom in ženskami.  Zaradi svojih grenkih izkušenj iz preteklosti se odloči, da bo svetu, še posebej ženskam, “vrnil udarec”.
V Juičiju, lepem mladem moškem, vidi priložnost za izvedbo hladnokrvnega estetskega eksperimenta. Juiči je razpet med svojo prikrito homoseksualnostjo, zunanjimi pričakovanji in odporom do igranja družbenih vlog, ki jih ne čuti kot svoje. Prav ta njegova notranja napetost poganja razmerje med obema protagonistoma.
Ženske so pogosto postavljene v vlogo žrtve, kar je odraz avtorjevega pogleda na patriarhalne, površinske strukture japonske povojne družbe. Roman je prežet z bogato simboliko, ki jo spremlja melanholija. Bralec lahko tako spremlja na eni strani čudovito estetsko podobo, na drugi pa hladnokrvno analizo človeške praznine. Mnoge teme, ki jih avtor izpostavi, so bile v času nastanka tabu, vendar so še danes aktualne.
Jukio Mišima (1925-1970) je eden osrednjih pisateljev japonske in svetovne književnosti 20. stoletja. V slovenščino so prevedeni romani Kipenje morja, Po banketu, Pomladni sneg, Hram jutranje zarje, Pobegli konji, Angelov propad, Izpoved maske, drama Markiza de Sade in sodobne igre no. Njegova dela  združujejo japonsko tradicijo in močno osebno simboliko. Osrednje teme njegovega pisanja vključujejo identiteto, lepoto, smrt, konflikte med posameznikom in družbenimi pričakovanji. Danes velja za enega najbolj kompleksnih avtorjev svetovne književnosti, njegove knjige pa ostajajo aktualne zaradi pogumnega raziskovanja mej človeške psihologije in družbene identitete.

Naj ti bo vedno vedro nebo

V romanu beremo zgodbo treh prijateljev, ki še kot otroci srečajo četrto članico ekipe. Shauno. Postanejo nerazdružljivi in dejansko povezani za vse življenje.

Shauna in njena mama odpreta frizerski salon, ki zanju pomeni nov začetek. Dean, skupaj s Pamelo in Markom, pride pogledat salon in spozna Shauno. Med njima se v trenutku razvije posebna povezanost, ki počasi preraste v iskreno ljubezen. Vse pogosteje se srečujeta, njuni pogovori razkrivajo negotovosti, sanje, nakažejo pa se tudi odgovornosti, ki jih čutita do družine.

Upanje in želja po skupnem življenju ju pripeljeta do odločitve, obljube, ki jo eden izmed njiju prelomi. Toda njuna ljubezen ni krhka in traja vse življenje. Življenje na različnih poteh.

Roman je napisan na poseben način. Opisan je samo en dan, v katerem Shauna opravlja svoje delo in se spominja preteklih let in dogodkov. Kaj bi bilo, če bi takrat naredila drugače? Zakaj ni? Bi lahko? Bi ji srce to dovolilo? Ga bo lahko še zadnjič srečala?

Zgodba romana vključuje tudi pereče teme, kot sta demenca in alkoholizem, ter kako se ob tem počuti otrok in mladostnik.

Avtorica Fiona Scarlett je s svojim prvencem Boys Don’t Cry, ki še ni preveden v slovenski jezik, požela nominacije za prestižne nagrade. Naj ti bo vedno vedro nebo je njeno drugo delo, v katerem je pohvaljena njena sposobnost ustvarjanja likov, na katere bralec ne more pozabiti.

Izvirni naslov: May all your skies be blue

Ocean morje

Knjiga  presega običajne meje pripovedne proze. Dogajanje se odvija v obmorskem počivališču Almayer, kamor prihajajo različni ljudje. Vsak s svojo zgodbo, bolečino in iskanjem smisla. Je kraj med resničnostjo in sanjami, kamor prihajajo ljudje z različnimi ranami in vprašanji. Mlado dekle Elisewin, ki jo je oče pripeljal k morju po ozdravitev, strogi duhovnik Pluche, gospa Ann Deverià, ki jo morje morda lahko očisti greha, slikar Plasson, ki slika z morsko vodo in išče, kje se morje začne, ter znanstvenik Bartleboom, ki želi ugotoviti, kje se konča.

Njihove poti se sprva le bežno križajo, dokler prihod skrivnostnega mornarja Adamsa in zdravnika Savignyja ne razkrije globokih povezav med njimi. Morje v predstavi ni le prostor, temveč simbol. Meja in hkrati neskončnost, ki očiščuje, razkriva in združuje vse, kar je človek nekoč izgubil. Ocean morje je knjiga, ki odpira prostor asociacij. Knjiga je izjemno lepo napisana, polna atmosfere in poetičnih podob, ki na trenutke delujejo kot pesem.

Alessandro Baricco je eden najprepoznavnejših sodobnih italijanskih pisateljev, esejistov, dramatikov in kulturnih mislecev. Rojen je bil leta 1958 v Torinu, kjer je kasneje študiral filozofijo in glasbo. S svojo prepoznavno, poetično pisavo je postal izjemno cenjen tako v Italiji kot po svetu. Velja za enega najbolj vplivnih evropskih pisateljev zadnjih desetletij. Njegova dela so pogosto kratka,  globoko emocionalna in bogata z metaforami.

Knjiga bralca popelje skozi vpraša o iskanju samega sebe, o meji med življenjem in umetnostjo, ter o človeški krhkosti pred mogočnostjo narave. Prepletena je s simboliko, a tistega, ki se ji prepusti, nagradi z izjemno lepoto in globino.

Za zidovi Malinjaka

Dvanajstletna Stina prihaja iz revne družine v Helsinkih. Po očetovi smrti in maminem trdem delu se zdi, da usoda zanjo nima usmiljenja – zboli za tuberkulozo. Kot zadnje upanje jo pošljejo na poskusno brezplačno zdravljenje v Malinjak, prestižni sanatorij za pljučne bolnike, skrit sredi gozdov.

Malinjak Stini sprva deluje kot sanje. Tja se pripelje kot zvezda, stavba izgleda kot velik dvorec, osebje je prijazno… Dobra oskrba, zdravila, topla hrana in svež zrak začnejo pozitivno vplivati na njeno zdravje. A kmalu se začne spraševati: zakaj v sanatoriju ni drugih otrok, ali bo prišel še kakšen bolnik, zakaj ne prejema pisem od družine? Bega jo tudi opozorilo skrivnostne starke, ki pravi, da to ni kraj za revne otroke. V Malinjaku spozna dečka Rubena, ki ji pove nekaj zanimivosti o sanatoriju. Sčasoma Stina zbere pogum in začne raziskovati Malinjak. Sreča Esmeraldo, deklico iz premožne družine, ki ima bolezen srca, kar zastavi še več vprašanj… Stina bo morala zbrati ves pogum, da razkrije, kaj se v resnici dogaja v sanatoriju.

Za zidovi Malinjaka je mladinski roman, ki združuje prvine grozljivega in problemskega romana. Poleg skrivnostnega dogajanja odpira tudi družbene teme – revščino, bolezen, pogum, hrepenenje po domu… Dogajanje je postavljeno v čas po letu 1920. Gre za knjigo, ki s svojo napetostjo, toplino in skrivnostnostjo nagovori mlade in odrasle bralce. Zgodba o deklici, ki se znajde v nevarnem svetu odraslih, spodbuja razmislek o vrednosti človeškega zdravja in poguma ter o družbenih razlikah. Opomni nas tudi, kako tanka je meja med znanostjo in sočutjem, med željo po uspehu in izgubo človečnosti. Roman je primeren za mlade, ki iščejo napeto, a globoko zgodbo, ter za odrasle, ki želijo občutiti čar mladinske literature z močnim moralnim in čustvenim sporočilom. Dokazuje, da je mladinska literatura lahko enako močna in večplastna kot katerakoli za odrasle.

Eva Frantz je švedsko govoreča finska pisateljica, novinarka, voditeljica in glasbena urednica. Napisala je več uspešnih kriminalnih romanov za odrasle in nekaj mladinskih romanov. Za delo Za zidovi Malinjaka je leta 2019 prejela prestižno nagrado Runeberg Junior, ki se podeljuje najboljšim delom finske mladinske književnosti, napisane v finskem ali švedskem jeziku. Pri izboru zmagovalne knjige sodelujejo tudi otroci. Leta 2023 je po knjižni predlogi nastala TV serija Raspberry Hill v treh delih.

Frida ali o bolečini

Knjiga Frida ali O bolečini Slavenke Drakulić nas popelje v zadnje dni življenja slikarke Fride Kahlo, katere usodo so zaznamovale posledice v otroštvu prebolele paralize in v mladosti prestane prometne nesreče. Avtorica se ne ustavi le pri biografskih dejstvih, temveč z občutljivim, skoraj intimnim jezikom odpira Fridine misli, spomine in občutja. Skozi kratke, a izrazito čustvene prizore nam približa Fridino notranjost: njen humor, uporniško držo, ljubezen do Diega Rivere, pa tudi osamljenost, dvome in strah pred minljivostjo.

Slavenka Drakulić  je ena najprepoznavnejših hrvaških pisateljic in esejistk, znana po svojem lucidnem, občutljivem in hkrati izjemno pronicljivem opazovanju družbe, identitete in telesnosti. Njeno pisanje pogosto prepleta osebno in politično, intimno in družbeno, pri čemer se osredotoča predvsem na izkušnjo žensk, njihovih teles, travm, hrepenenj in zgodovinskih bremen.

Roman odpira tudi širša vprašanja: kako trpljenje oblikuje človekovo ustvarjalnost? Je umetnost način preživetja, pobeg ali upor? In ali je mogoče bolečino preobraziti v nekaj univerzalnega, kar presega posameznikovo izkušnjo?

Gre za knjigo, ki ni samo portret slavne umetnice, temveč tudi razmislek o človeški ranljivosti, pogumu in ustvarjalnosti. Če iščete delo, ki vas bo ganilo, spodbudilo k razmišljanju in vam približalo Frido Kahlo na povsem drugačen način, je to prava knjiga za vas.

Mamut

Roman Mamut je tretji del trilogije, v kateri so protagonistke tri različne ženske – vsaka samosvoja, drugačna, vsaka s svojo unikatno zgodbo. V Mamutu sledimo mladi ženski, ki začuti neustavljiv klic po materinstvu. Kljub temu da jo bolj privlačijo ženske, z namenom postati mama v posteljo spravi tudi moške. V mestu v svojih prizadevanjih ni uspešna, zato kupi star avto in se poda na podeželje. Tam blizu odmaknjene vasice najde še bolj odmaknjeno staro hišo, v kateri si uredi domovanje. Spoprijatelji se svojim najbližjim sosedom, čudaškim pastirjem. A tako kot v mestu so tudi na podeželju človeški odnosi kompleksni in tudi v podeželski idili konci niso vedno srečni.

Eva Baltasar je katalonska avtorica, ki je napisala deset pesniških zbirk, s katerimi je požela tudi lepo bero nagrad. S pričujočo trilogijo si je utrla pot tudi kot avtorica proze, ter za prvi kratki roman Permafrost leta 2018 prejela nagrado katalonskih knjigarnarjev Premi Llibreter, prav tako je veliko pozornosti požel njen drugi roman Boulder, in sicer s katalonsko nagrado Òmnium za najboljši roman, uvrstil pa se je tudi v ožji izbor za francosko nagrado Les Inrockuptibles in v ožji izbor za mednarodnega bookerja. Čeprav ne gre za tipično, vsebinsko povezano trilogijo, gre za odlično bralno izkušnjo, predvsem za bralce, ki so jim blizu drugačne zgodbe in čudaški liki.

Zakonsko življenje zlatih ribic

Guadalupe Nettel, ena najizvirnejših sodobnih mehiških pisateljic, je znana po svojem pronicljivem vpogledu v človeško psiho in subtilnem prepletanju vsakdanjega z nenavadnim. Njena zbirka kratkih zgodb Zakonsko življenje zlatih ribic (El matrimonio de los peces rojos) raziskuje krhke meje med svetom ljudi in živali ter v tem prepletu razkriva globlje plasti človeškega vedenja in čustvovanja.

Vsaka zgodba v zbirki prikaže drugačen odnos med človekom in živalsko vrsto – od akvarijskih ribic do mačk in glivic – in skozi ta razmerja razgrinja temeljne vzorce človeškega vedenja: potrebo po obrambi teritorija, sposobnost ali nezmožnost sobivanja, odziv na občutek ogroženosti ter željo po reprodukciji in ohranitvi lastnega obstoja. Nettel z na videz preprostim, a hkrati liričnim jezikom razkriva, kako nas določajo čustva, ki jih pogosto zanikamo, potlačimo ali si jih ne upamo priznati – ljubosumje, strah, poželenje, materinski nagon, tesnoba.

Likom, večinoma prebivalcem urbanih okolij, je skupno iskanje identitete in notranjega ravnotežja. V živalskem svetu, ki jih obdaja, prepoznavajo odsev – ali izkrivljeno podobo – lastnih nagonskih impulzov in čustev. Živali postanejo zrcala, v katerih se razkrijejo tiste plasti človeškosti, ki jih družba pogosto potiska v ozadje.

Zakonsko življenje zlatih ribic je tako subtilna študija o čustveni ranljivosti, o napetosti med razumom in nagonom ter o tem, kako zelo smo – kljub navidezni civiliziranosti – še vedno povezani z instinkti, ki oblikujejo naše odnose in nas razkrivajo v vsej naši nepopolni človeškosti. Knjiga kratkih zgodb je bila leta 2013 nagrajena z literarno nagrado Ribera del Duero.

Dvor srebrnega ognja

Z romanom Dvor srebra in senc avtorica Sarah J. Maas razširi svoj priljubljeni svet Prythiana skozi oči drugih likov in se tokrat osredotoči na drugačen pogled. V ospredju je zgodba Neste Archeron, starejše sestre Feyre, in bojevnika Cassiana iz Nočnega dvora. Gre za čustveno intenzivno knjigo v seriji, ki se dotika tem prijateljstva, travm, samosprejemanja in notranje moči.
Po vojni in dogodkih iz prejšnjih delov se Nesta bori z občutki krivde, jeze in izgube. Odmakne se od svoje družine in sveta, ki ji je tuj, dokler je Feyre in Rhysand ne prisilita, da se sooči s sabo. Cassian, ki pozna tako moč kot ranljivost, postane njen nevsiljiv opornik, obenem pa se med njima začne razraščati zapleten odnos. Središče zgodbe pa postane tudi Hiša vetra, prostor preizkušnje in hkrati prispodoba za Nestino notranje potovanje.
Avtorica se v tem delu poglobi v psihološko plat likov. Z likoma Neste in Cassiana pripoved pridobi novo energijo, bralec pa spozna, da tudi stranski liki nosijo bogate zgodbe, vredne osrednjega mesta. Slog ostaja tekoč in slikovit, kar ustvari roman privlačen kljub njegovi obsežnosti.
Dvor srebra in senc je močan roman o premagovanju teme in ponovnem iskanju svetlobe. Ponuja globlje, bolj odraslo poglavje serije, ki bo še posebej nagovorilo bralce, ki cenijo fantazijo z močnim čustvenim jedrom.