skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Haaška priča

Avtor knjige Haaška priča, Nežad Avdić, je leta 1995 kot 17-letni mladenič po čudežu preživel genocid v Srebrenici.  Ob masovni likvidaciji ga krogle niso smrtno zadele, po zaporedju srečnih naključij se mu je po večdnevni nečloveški odisejadi uspelo rešiti na varno.

Knjiga je oblikovana v krajša poglavja, ki spominjajo na dnevniške zapise. V njih se izmenjujejo tri perspektive: Nedžada, njegove sestre in njegove matere. Kronološko se vrtijo v  obdobju pred vojno, ko se je kot deček še igral s prijatelji vseh narodnosti; med vojno, ko so se razmere zelo hitro in nepredvidljivo zaostrovale, ter obdobju po vojni, z vsemi psihološkimi posledicami te nepojmljive izkušnje.

Haaško sodišče je v tem pogledu bolj okvir kot osrednja točka, saj samo sojenje zavzema relativno malo prostora v knjigi.  Ključno vprašanje tukaj ni pravica, ampak pričanje: kako povedati nekaj, kar presega jezik, pri tem pa ne zdrsniti  v patos ali v distanco.

Avdić to rešuje z minimalizmom. Brez metafor in brez varoval nam izrisuje pripoved v realnem času, z realnimi podobami dogodkov. Najhujše stvari so zapisane skoraj mimogrede, brez poudarka. Najmočnejši del knjige ni nasilje samo, ampak njegova banalnost: Rutina smrti. Logistika. Čakanje. Naključje. To, da preživiš ali ne, ni odločitev. Ni posebna volja do življenja, niti telesna ali psihična pripravljenost. Je samo naključje, samo odklon v sicer točno načrtovanem zaporedju dogodkov.

Haaška priča od bralca ne zahteva nadpovprečne sposobnosti empatije, niti desenzibilizirane osebnosti. Ob enostavnem, berljvem slogu zahteva le zbranost.

In pripravljenost, da na koncu morda ostaneš brez zaključka.

 

Želim si te ob sebi

Jodi Picoult je v Sloveniji kar precej znana ameriška pisateljica. Bralce je do sedaj prevzela z romani Rojena iz tvojega življenja, Preprosta resnica ter Nori med. Dotika se aktualnih, perečih tem, ki so mnogokrat med ljudmi “prepovedane”, prave tabu teme. Je ena najuspešnejših in najbolj prevajanih ameriških pisateljic. Napisala je že 28 romanov, večina med njimi se je ob izidu uvrstila na prvo mesto lestvice najbolj priljubljenih knjig časopisa New York Times. Prevedeni so v več kot 30 jezikov in prodani v več kot 40 milijonih izvodov. Precej jih je služilo tudi kot podlaga za filmsko zgodbo.

V najnovejšem romanu, Želim si te ob sebi, najprej spoznamo Diano, mlado žensko, ki ima do potankosti načrtovano življenje. Kariera, pričakovanje zaroke, srečno in uspešno skupno življenje. S fantom Finnom, mladim kirurgom, se pripravljata na počitnice na Galapagosu, kjer Diana pričakuje romantično zaroko. V to urejeno življenje pa kot strela z neba trešči covid-19. Finn mora dežurati v bolnišnici, ona pa slabe volje odide sama na počitnice. Ko prispe na otok Isabelo, se svet zapre. Ujeta je v paradižu, ki postane kar naenkrat zapor. Tudi internetni signal ne deluje, Finnu zato pošilja razglednice s svojimi vtisi. Med prisilno ujetostjo v času in prostoru razmišlja o lastnih vrednotah. Na otoku spozna lokalnega kmetovalca in turističnega vodnika ter njegovo najstniško hči. Med njimi se spletejo močne vezi, skupaj rešujejo svoje težave in strahove. Vzcveti pravo prijateljstvo in celo ljubezen.

In nato pride do preobrata, kjer se mora Diana naučiti sprejemati nepredvidljivo. Njen svet se zamaje v temeljih …

Roman ima dodatno vrednost pri opisih izjemne pokrajine Galapagosa ter njenih avtohtonih rastlin in živali.

Najine erotične črtice

Črtice prikazujejo kratke izseke iz življenja pripovedovalke. Kot novopečena mamica se utaplja med kupi umazanega perila, vrtčevsko WhatsApp skupino za mamice, nedokončano prenovo stanovanja in študijem, ki ga nihče ne razume. V enačbi pa se znajde še njen mož, ki jo vsak dan vpraša preprosto (a ne zares) vprašanje – “A bova seksala?”

Čeprav je spolnost osrednja tema črtic, je slednja prikazana na celosten način, kot od drugih faktorjev v življenju odvisen fenomen, do katerega čahko čutimo navdušenje, ravnodušnost ali celo odpor. Ko se partnerja v zvezi znajdeta na različnih mestih tega spektra, je čas za intervencijo. Bolj kot igračke, čipkasto perilo in masaže pomaga pogovor – odkrit pogovor o tem, zakaj ženski ni do spolnosti. O tem, da jo vloga materinstva straši, da ima občutek, da razkraja njeno identiteto kot privlačno in spolno bitje. Da je breme preveliko, če sama ostane doma z otrokom, medtem ko njen mož igra beach volley. Slednji pa prav tako potrebuje prostor in možnost, da je razumljen in da ga žena ne spremeni v stereotip lenega pohotneža. Včasih je klic k telesnosti zgolj klic k intimi, po kateri hrepenita oba partnerja. Takšna iskrenost sicer lahko uniči erotiko, vendar krpa odnos. Preko procesa krpanja pa pripovedovalka iz seznama zakaj nočem seksati preide k pisanju seznama zakaj hočem seksati. Tudi ob dveh otrocih, spremenjenem telesu in vrtčevski WhatsApp skupini za mamice.

Ton Črtic je igriv in sproščen. Teme, ki sicer v družbi še vedno veljajo za tabu, so predstavljene na nemoralističen, a vseeno spoštljiv način. Natrpan urnik, zahteven odraščujoč otrok in vedno prisotni projekti prenove – najverjetneje gre za realnost, ki jo pozna večina mladih družin. Vendar pa se dosedaj slovenska literatura s spolnostjo v takšnih okoliščinah (z izjemo klišejev, da je “po poroki tega konec”). Najine erotične črtice so aktualen sodoben tekst, ki si upa stopiti tja, kamor drugi nočejo. Z naslavljanjem težav v spolnosti pripomore k njihovi normalizaciji in de-tabuizaciji, ki jo sodobna (slovenska) literatura (in družba) potrebuje.

Eva Ostrouška je magistrica sociologije kulture in študentka seksologije. Na družbenih omrežjih je uveljavljena pod imenom Eva Ostrokljun. Na svojih profilih odpira in vodi pogovore s spolnimi tematikami. Na portalu Beletrina Digital je mogoče prisluhniti njenemu pokastu Pod Odejo z Evo Ostrouško, kjer vodi sproščene, mestoma izzivalne dialoge o razmerjih in spolnosti. Najine erotične črtice je njeno prvo objavljeno literarno delo.

 

Črna pomlad

Kot pisatelj se je Henry Miller (1891-1980) rodil v Parizu, kamor je iz Amerike leta 1927 odpotoval za svojo takratno veliko ljubeznijo, prelepo plesalko June Mansfield, zaradi katere je zapustil prvo ženo Beatrice in svoje otroke, a je v tej ljubezenski navezi izvisel in pristal je v popolni bedi. Morda mu brez Anais Nin, s katero je ljubimkal (ona pa je ljubimkala tudi z June in ta trikotnik opisala v knjigi Henry in June) in ki ga je podpirala z denarjem svojega moža, nikoli ne bi uspelo. A mu je. Leta 1934 je pri pariški založbi Obelisk izšel njegov prvi roman Rakov povratnik, za njim pa je v svojem desetletnem pariškem obdobju napisal še roman Kozorogov povratnik in zbirko Črna pomlad (svoje ostale knjige je napisal v Ameriki, kamor se je vrnil leta 1940). S temi tremi deli je začel pisati obsežno in nenavadno avtobiografijo, v kateri elemente svojega življenja nadgrajuje z veličastno domišljijo in občasnimi levitvami v nadrealističnem slogu, bralci pa so ga vzljubili kot izjemnega pisatelja. Zaradi literarne obscenosti so izdaje njegovih del v Ameriki in Veliki Britaniji sprva sicer prepovedali.

Črna pomlad vsebuje deset različnih zapisov, v katerih spregovori o odraščanju na ulici in delu v očetovi krojačnici, se razpiše o užitkih praznjenja mehurja po pariških pisoarjih, procesih pisanja in likovnega ustvarjanja, ponekod mu sledimo v svet čiste literarne ekstatičnosti, porojene iz golega užitka in nuje pisanja, obojega hkrati. Trdoživ, piker in surovo hedonistični odnos, ki ga je gojil do življenja, je izhajal iz nezavidljivih življenjskih pogojev, iz katerih se, kakršen je bil, ni zmogel izviti, pa četudi se v svetu, ki ga je živel, ni dobro počutil. Ko opisuje samega sebe, se predstavi kot zmedenega, neskrbnega, nepremišljenega, pohotnega, obscenega, veseljaškega, vestnega, lažnivega, premišljenega in peklensko resnicoljubnega. Človek sem, to se mi zdi povsem dovolj, zapiše, človek Boga in hudiča, ki se oklepa sedanjosti in ne sodi o preteklosti kot tudi ne polaga upanja v prihodnost. Iz sveta okoli sebe, ki ga je doživljal kot jalovega, bednega in cenenega, polnega laži in prevar, je želel s strmoglavljanji v užitkarstvo iztisniti kar največ, od tod tudi njegova egocentričnost, polna žolčnega prezira, ki mu je zastrupljala kri, a si je, grenko melanholičen, vendarle želel izhoda do zvezd; v sledeh ga kljub vsej njegovi surovosti in zaklinjanju bonvivantstva namreč začutimo tudi kot iskalca smisla, le da zanj v svojem življenju ni našel dovolj močne oporne točke.

Črna pomlad nam približa vso Millerjevo pisateljsko veličino – njegovo pronicljivo, lucidno in metafikcijsko literarno specifičnost; s svojo živo, neposredno pisavo bralcu že takoj na začetku zapeljivo ujame pogled, mestoma pa ga spaja z divjim hipnotizirajočim pulzom, ki ponekod utripa kot pesem-izlivajoča-se-lava. O zbirki naj bi George Orwell zapisal, da vsebuje odlomke osupljivo dobre proze, med svoja najboljša dela naj bi jo uvrščal tudi sam avtor. Odlično branje za neobčutljive in nesvetohlinske bralce.

 

Veliki nikoli več

Jakuta Alikavazovic (rojena 1979 v Parizu) je prevajalka in pisateljica, potomka priseljencev iz nekdanje Jugoslavije, bosansko-črnogorskih korenin. Za svoj prvi roman Corps volatils (2007) je prejela Goncourtevo nagrado za literarni prvenec. Veliki nikoli več, v izvirniku Au grand jamais, je avtoričin prvi roman, ki je preveden v slovenščino. Za svoja dela je prejela več nominacij za literarne nagrade, prevedena  so v številne svetovne jezike.

Veliki nikoli več je zahtevnejši avtobiografski in družbeni roman, prvoosebna pripoved hčere. Izhodišče zgodbe je odnos med materjo in hčero, natančneje izginotje matere skozi oči in spomine hčere. Hkrati je to tudi roman o priseljenstvu ter preplet številnih zgodb iz avtoričine preteklosti.

Zgodba se prostorsko osredotoča na pariško stanovanje, kjer je svoja zadnja leta, izolirana od zunanjega sveta, preživljala mati protagonistke. Avtorica časovno preskakuje poglavja svojega življenja, vseskozi pa se navezuje na simbolično izginotje svoje matere. Mati, nekoč obetavna, živahna pesnica, polna življenja, se sama odloči za postopno izginotje. Protagonistka odkriva materine upe in sanje, ko pride v novo deželo. Priseljensko izkušnjo ne vrednoti zgodovinsko niti politično, ampak jo dojema kot poskus prilagoditve na novo okolje, ki naj bi ponujalo večje in boljše možnosti v življenju. Vse pa je pogojeno z notranjo izbiro in doživljanjem posameznika.

Roman nas napelje k razmišljanju, kako dobro poznamo svojo mamo, svoje starše? Kdo so bili, kako je njihovo predhodno življenje začrtalo odnos do  otrok. Kako njihove odločitve zaznamujejo naslednje generacije, kako otroci lahko na koncu spoznajo, da svojih staršev sploh niso poznali.

 

Gospod Izraziti

Po prelepi in večkrat nagrajeni slikanici Izgubljena duša, prevedeni v več kot dvajset jezikov, je pričujoča ilustrirana knjiga rezultat ponovnega sodelovanja dveh plodovitih poljskih ustvarjalk: nobelovke Olge Tokarczuk in umetnice Joanne Concejo.

Joana Concejo je študirala umetnost v Poznanu. Medtem je v Franciji spoznala bodočega moža in se preselila v Pariz, kjer še danes živi in ustvarja. Njene ilustracije pobirajo najprestižnejše nagrade in krasijo številne otroške slikanice. Organizira tudi veliko delavnic ilustracije za odrasle.

Olga Tokarczuk kot pisateljica preizkuša številne izrazne forme – od krajših, zgoščenih romanesknih del (Popotovanje ljudi knjige) in kratkih zgodb (Izgubljena duša, Gospod Izraziti), pa do obsežnejših zgodovinskih romanov (Jakobove bukve). Igra se tudi s prozno formo in načinom pripovedovanja ter uvaja fragmentacijo pripovedi (Beguni, Pravek in drugi časi), ki je po njenem mnenju najučinkovitejša pri ubesedovanju sodobnega sveta, neobvladljivo razdrobljenega na številne koščke in elemente. Njena dela se odlikujejo po berljivem, obrtniško spretnem in v vseh pogledih privlačnem pisanju, ki ne kompenzira z vsebino in kvaliteto napisanega.

V Gospodu Izrazitem se loteva aktualne problematike, povezane s popularizacijo in dostopnostjo digitalnih tehnologij, ki je vsem na očeh in znotraj vseh družbenih slojev z uvedbo narcistične kulture selfija oziroma sebka, ustvarila (in še ustvarja) generacije, oropane bistvenega. Povsod navzoče podobe popolnih, pogosto “popravljenih” estradnikov postopoma pronicajo v intimo ter izkrivljajo okus in presojo sodobnega človeka. Natančna, dovršena ilustracija Joanne Concejo še dodatno ironizira odvisnost sodobnega človeka od dražljajev, ki jih prinaša neprestano vsrkavanje všečnih in pogosto puhlo banalnih vizualnih podob, ki nam jih servirajo premikajoči se zasloni. Scenarij je pravzaprav grozljiv: protagonist s fotografiranjem svojega obraza neizogibno izgublja svoj pravi izraz, z vsakim “škljocem” se njegova duša razkraja, oseba pa postaja le še “senca same sebe”.

Knjiga je poleg tega zanimiva še z vidika odnosa med besedilom in risbo. Joanna Concejo meni, da ilustracija ne sme biti “sužnja” pisani besedi, pač pa jo z uvajanjem novih idej in pomenov mora celo nadgrajevati. To ji je v Gospodu Izrazitem odlično uspelo, kajti velik del prebiranja zgodbe je prav opazovanje neštetih razglednic in slik protagonistovega življenja (aluzija na objave družbenih omrežij), subtilnih ilustracij, ki s posnemanjem resničnosti knjigi vdihujejo novo življenje.

Blagodejna zvezdica

Sirota Ada služi pri bogati vdovi. Ta ima lahkoživega sina, ki bi ga zaradi njegovega značaja prav rada oženila s poštenim in delovnim dekletom. Deklica zasluti namere svoje gospodarice in se odloči, da si bo poiskala drugo službo. Kot družabnica hudo bolnega fanta se znajde v družini, v kateri se mora  prilagoditi še trem odraslim moškim. Vsi štirje vsak po svoje skušajo vplivati na njo. Bolni sin in ostareli oče potrebujeta njeno pomoč, medtem ko se druga dva brata v njo zaljubita kar na prvi pogled. Ada pa skuša ostati stanovitna in se ne ozira niti na mater, ki ji ni preveč naklonjena.

Pavlina Pajk je avtorica, ki je objavljala v drugi polovici 19. stoletja. Skupaj z Luizo Pesjak velja za začetnico slovenskega ženskega pripovedništva, pisala pa je tudi poezijo. Zaradi pripovedi s socialno noto in moralno poanto jo imenujejo kar slovenska Charlote Brontë. Založba Dlan je leta 2023 začela izdajati njene povesti, do sedaj jih je izšlo štirinajst. Povesti niso zahtevne za razumevanje, za branje prav gotovo ne boste potrebovali 3-4 ure. Morda bo koga zmotil jezik, ki je ohranil značilnosti stoletja, v katerem je bilo delo napisano. Kdor je bral Jurčiča, tudi s Pavlino Pajk ne bi smel imeti težav. Za vse tiste, ki nimajo časa brati, ki jim je tisk predroben … In za vse tiste, ki trdijo, da so slovenski pisatelji zgolj žalostni in brezupni.

Freske in groteske : zgodbe o odsotnosti

Hudomušna, inteligentna, igriva in dinamična kratkoprozna zbirka Freske in groteske je delo makedonskega univerzitetnega profesorja, prozaista, dramatika, scenarista, esejista in literarnega kritika Venka Andonovskega (1964). Njegovo pisanje je bogato začinjeno s poetično fantastiko in vpeto v postmodernistični slog, za katerega je značilno brisanje meja med faktografskim in imaginarnim, novo interpretiranje zgodovine ali pač njeno mitsko preobražanje, dimenziji časa in prostora sta običajno preseženi, besedila, polna parodije, pa so nadvse polemična, razigrana in dinamična. Z vsem tem se soočimo tudi v pričujoči zbirki, v kateri se zgodbe, ki jih beremo, delijo na dva sklopa.

V prvem delu so predstavljene freske, v katerih poleg nekaterih znanih zgodovinskih osebnosti nastopajo tudi pomembni posamezniki iz makedonske zgodovine, pripovedujejo pa o različnih čudnih pojavih: o hudičevi luknjici na stropu, ki se je ne da popraviti; o Isaacu Newtonu, ki dokazuje, da si kamen in ptica nista tako različna, kot se običajno misli; o Aristotelu in njegovem zvedavem učencu Aleksandru, katerega duša se ob smrti razleti na tisoče drobnih steklenih koščkov; o igumanu Kirilu in prelestnem Isijanu, ki zmore narediti, da svetniki na zidovih samostana oživijo; o razpokah na nebu, zidanju nebeškega stebra in nebu, izklesanem iz kamna, ki se kruši in spreminja v prah; o Dalmantu in skrivnostni grešnosti besed; o Averoesu, ki ni zmogel razumeti dveh besed iz Aristotelove Poetike in ga je v Bibliji mučila pripoved o stvarjenju ženske iz kosti moškega rebra; o izgubljenih črkah; o obleganju Soluna, potresu in velikem triku množične hipnoze; o preroku Svetovidu; o čudežni freski mojstra Evtihija, ki upodablja svetnike z vodenimi očmi in prišleku, ki je upodobljeno lepoto svetnikov razmnožil; o Slavi, ki se spremeni v vinsko mušico in pristane na nosu pesnika Konstantina Miladinova; o Evripidu, ki na predstavi z zvijačo približa božanstvo občinstvu ter ostane brez pomembnejšega dela niča.

Avtor kot fiktivni urednik zbirke bralca že uvodoma opozori, da so vse predstavljene freske močno popačene, predvsem so prekrite s številnimi sloji (kulturne) pozabe, ki se v besedilu pojavlja kot vrzel, prekinitev oz. Odsotnost, in potrebujejo restavracijski poseg. Da bi se približali njihovi jasnejši, popolnejši podobi oz. polnejšemu razumevanju pomenov, ki jih imajo posredovati, jih je potrebno z dodatno razlago in razkritjem nevidnih plasti reinterpretirati. To avtor deloma stori v drugem delu zbirke, ki ga zapiše kot dopolnjujoče opombe freskam – restavracije. Te se nanašajo bodisi na oštevilčene fragmente posameznih fresk bodisi se razvijejo v nove zgodbe, ki dopolnjujejo prvotno, nekatere pa se iztečejo v parodije različnih poljudnoznanstvenih diskurzov. Besedilo restavracij s tem postane besedilo, ki se napaja iz predhodnega besedila, samo pisanje pa se izrazi kot akt branja.

Avtor uvodoma poudari tudi vlogo in pomen kateregakoli drugega pozornega bralca, ki zmore v freskah samostojno razbirati, kar je v njih odsotnega, pri tem pa mu kot namig lahko služijo psevdocitati in opombe, ki jih zapiše kot uvodne v freske in restavracije. Kulturno-zgodovinska pozaba ter filozofska in semantična zagonetnost v drugem delu zbirke, t. j. v restavracijah prvotnih fresk, bralcu predstavlja kar velik izziv, še posebej, če pozornost v prvem delu ni bila izostrena in se je med branjem izgubil kakšen detajl. A tudi če se polnemu zapopadenju logike besedila in prepoznavanju sklicev na osebnosti, dogodke in knjige, ki jih je v besedilu kar nekaj, povsem odpovemo, je užitek ob branju razgibanemu bralcu, ki v literarni drugačnosti uživa in je naklonjen intelektualnemu hedonizmu, absolutno zagotovljen.

V slovenski jezik sta prevedena tudi pisateljeva nagrajena romana Azbuka za neposlušne in Popek sveta.

Gospoda na obali

Michael Köhlmeier (1949) je avstrijski pisatelj in glasbenik. Najbolj poznana prevoda v slovenščino sta še Köhlmeierjeve antične pripovedke in pred kratkim izdana Deklica z naprstnikom.

Pripoved Gospoda na obali govori o izmišljenem prijateljstvu dveh svetovno znanih oseb, ki sta vsak na svoj način zaznamovala 20. stoletje. Eden je veliki državnik, novinar, slikar in pisatelj Winston Churchill, drugi veliki igralec, filmski režiser in scenarist Charlie Chaplin.

Avtor na zanimiv način poveže ta dva velika moža. Oba trpita za depresijo in že od otroštva razmišljata o samomoru. Pomembno vlogo ima tudi pripovedovalec zgodbe. Povezan je z obema protagonistoma, tako bralcu lažje prikaže verjetnost tega prijateljstva.

Churchill in Chaplin se naključno srečata na zabavi ter takoj ugotovita, kaj ju povezuje. Z veliko empatije in naklonjenosti si obljubita vzajemno pomoč. Zaprisežeta si, da se bosta nemudoma odzvala prijatelju, ki se bo znašel v temnem primežu misli na samomor. Vse ne gre kot sta si zamislila, toda po svojih močeh vztrajata pri dani obljubi. V zgodbo se poleg depresije vplete še ena zla sila, Hitler. Chaplin upodobi Hitlerjevega dvojnika v Velikem diktatorju, Churchill pa se mu upre kot ministrski predsednik in voditelj naroda.

Gre za čudovito zgodbo, spisano tako, da pričenjamo razumeti, kaj vse je na tehtnici življenja ljudi, ki so obremenjeni ne le s sabo in svojimi bližnjimi, temveč tudi s potrebami poslanstva svojega poklica.

Potonjenec

Razvpit avstrijski pisatelj Thomas Bernhard je bil med drugim velik navdušenec nad virtuoznostjo kultnega kanadskega pianista Glenna Goulda (znanega predvsem po večkrat omenjeni nenadkriljivi interpretaciji Bachovih Goldbergovih variacij), zato ne preseneča, da ga je inkorporiral v eno izmed svojih pripovednih del. V Potonjencu opisuje prijateljstvo med Gouldom, prvoosebnim pripovedovalcem in Wertheimerjem, tremi nadobudnimi glasbeniki, ki so se spoznali tekom študija klavirja pri Horowitzu.

Gre za “virtuozno pripoved o virtuoznosti” teh študentov, med katerimi je samo Glenn svojo virtuoznost prignal do popolnosti. To ga je sicer stalo življenja, a edini je bil v svojih aspiracijah in željah neomajen, močan. Ostala dva (pripovedovalec in Wertheimer ) sta obupala – vsak iz svojih razlogov – in se svoji karieri klavirskih virtuozov odpovedala zavoljo prijateljeve nadarjenosti, kajti slutila sta, da ju presega že od vsega začetka, da presega celo Horowitza samega. Čemu vztrajati, če ne moreta biti najboljša?

V neprekinjeno pripovedovalčevo pripoved avtor v svojem značilnem slogu vpleta tematike bivanjskega (ne)smisla, družbene kritike in nepovratnosti človekovih dejanj.