skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Lov na malčke in druge zgodbe

Taeko Kōno (1926–2015) velja za eno najpomembnejših in najbolj samosvojih japonskih pisateljic 20. stoletja. Čeprav se je na literarni sceni uveljavila razmeroma pozno, je za svoja prozna dela prejela vse ključne japonske literarne nagrade. Njena najbolj prepoznavna besedila so nastala v šestdesetih letih dvajsetega stoletja. Širšemu krogu bralstva je znana predvsem po kratki prozi, ki je močno razburila takratne družbene normativne predstave o ženskosti in materinstvu.

Ženske so na splošno središču avtoričinega pisanja – najpogosteje so to poročene ženske srednjega sloja, ki iščejo in prevprašujejo svojo identiteto ter zavračajo tradicionalno družbeno vlogo »idealne« žen(sk)e ali matere. Zaznamujeta jih ranljivost in odtujenost, njihova stiska in notranji nemir pa se pogosto izražata kot telesna šibkost ali bolezen. Na protagonist(k)e močno vpliva tudi okolje, zato pogosto potujejo ali se selijo. V prozi Taeko Kōno ni spektakularnih dogodkov ali velikih zunanjih zapletov, saj je težišče pripovedi v notranjem svetu posameznic (in posameznikov). Pisanje zaznamuje natančno raziskovanje želja, travm, obsesij in potlačenih fantazij. Avtorica v svojih besedilih brez moraliziranja in obsojanja likov raziskuje mejo med užitkom in bolečino ter razgalja različne tabuje, pogosto povezane s seksualnostjo. Njen slog je zadržan, hladen in natančen, kar ustvarja napetost ter v bralcu vzbuja občutek nelagodja. Konci zgodb ne ponujajo pomirjujočih ali enoznačnih odgovorov, temveč spodbujajo k refleksiji o tem, kako krhke in porozne so v resnici meje tistega, kar družba dojema kot »normalno«. Zbirka je prvo delo Taeko Kōno, ki je prevedeno v slovenščino, v spremni besedi Nagise Moritoki Škof pa boste izvedeli nekaj več o avtorici, recepciji njenih del in japonski družbi.

Nekaj je na tebi

Avtorica iz okolice Ptuja se nam v samozaložbi predstavlja s svojim drugim romanom. Gre za nadaljevanje prvenca Nekaj je na njej, ki ga je avtorica domiselno vključila v nadaljevanje, da lahko vsakdo sledi zgodbi, ki se nenehno razvija in utrjuje pred bralčevimi očmi. Vidno je avtoričino zanimanje za duhovno rast in strokovno poznavanje področja psihologije, saj so odnosi predstavljeni izrazito poglobljeno in večplastno. Od nasilja med partnerji, ki prežema začetek, do pritiska odnosov, ki stiskajo v primežu vse bolj zmedeno protagonistko Avo, ki jo  je zaznamovalo obiskovanje centra Asana, saj brata Dan in Dorian Bagari še vedno krojita njeno usodo. Do katere mere? V ozadju pa odmeva še slutnja nerazrešenega, ki bi lahko bila nevarna vsemu znanemu. In ko se nam že zdi, da bo zgodba zašla v že slišano, nas avtorica preseneti s preobratom. Optimizem, ki preveva zadnje odstavke pa odstira pogled v nadaljevanje, ki ga obljublja Amadeja Godina.

Misliti z drevesi

Pesniški prvenec Misliti z drevesi (Thinking with trees, 2021) jamajško-britanskega pesnika je prišel k slovenskim bralcem v prevodu dobitnice Prešernovega sklada Miljane Cunta. Četudi naslov sprva namiguje na branje o naravi, pesnik premišljuje tudi o vsem, kar z naravo in zaradi narave obstaja. Tako beremo o psih, ki jih srečuje na sprehodih po angleških gozdovih, o vevericah, narcisah in rododendronih, beremo pa tudi o odraščanju v Coffe Grovu na Jamajki, o plantažah jama, o hlodih, ki so napajala britansko kolonialno industrijo in o hrbtih temnopoltih mož, ki so te hlode prenašali. Pesnik poskuša prikazati naravo ne zgolj kot nekaj čistega, melanholičnega; premišljuje o naravi, ki je iskrena in ne nujno lepa – o naravi kot obliki bivanja, ki ni podvržena socialno ustvarjenim kalupom. In možnost premišljevati o naravi na takšen način osvobodi lirični subjekt, ki se lahko spominja preteklosti svojih prednikov in se vpraša, kaj se zgodi, ko se preteklost enega prelomi. Kaj naredimo s sabo, ko začnemo pisati drugo preteklost zase, v drugem kraju kot tujci med novimi drevesi, ki za razliko od prejšnjih niso izkoriščana, poznajo pomen prostega časa in nas vabijo zgolj in samo na sprehod? Če zmoremo tako razmišljati o drevesih, nas pesnik vabi, da na takšen način premislimo tudi o prostoru, sebi in soljudeh.

Pesmi zbirke Misliti z drevesi so svobodno izražene, mestoma preplet med poezijo in prozo. Njihova vsebina lahko nagovori vsakega, ki se je počutil osamljeno, odtujeno in izgubljeno, hkrati pa nas pouči o karibski kulturi, zgodovini, mestih, rekah, gorovjih, hrani in običajih. Lirski subjekt premišljuje o tem, kdaj v zgodovini je prostor za domovanje, kje je dom in zakaj. S svojo hojo po gozdu poskuša ne zavzemati prostora, kot da bi ga bilo strah, da mu prostor ne pripada. Iz pesmi v pesem svojo pripadnost išče tako, da se spominja preteklosti in predeluje svoj odnos do nje, kaj zanj pomeni ter kako ga (naprej) oblikuje.

Jason Allen-Paisant je pesnik, profesor kritične teorije in kreativnega pisanja na Univerzi v Manchestru. Avgusta 2026 je bil eden izmed osrednjih gostov prvega mednarodnega pesniškega festivala Versia v Ptuju. Za svojo drugo pesniško zbirko Avtoportret kot Othello (Self- Portrait as Othello, 2023) je prejel nagrado forward in prestižno nagrado T. S. Eliot.

Kamni

Kamni, droben strip, na prvi pogled zgleda nekoliko banalno, saj s preproste ilustracije na platnici v nas strmi ne ravno vesel … kamen. Če smo iskreni, je velika večina sličic v stripu precej podobnih in skoraj iz vsake v nas strmi nekoliko zamorjen kamen. A to naj nas ne zavede. Kamni so zelo premišljen filozofski strip o življenju, ki nas opominja, naj bomo pozorni do malih stvari. Strip, ki govori o osamljenosti, o želji po nečem novem, o dolgčasu, o strahovih, o pričakovanjih in o tem, da tudi če se skoraj nikoli nič ne zgodi, nas vedno lahko preseneti –  kakec z neba. Včasih nas je strah, da bi obtičali, včasih upamo, da bo vse drugače, a se nič ne spremeni, spet drugič pa pride sprememba, ko je sploh ne pričakujemo. Neko novo doživetje, ki ga sprva ne maramo, a spoznamo, da nam je koristilo: recimo, če nas preslini polž.

Kamen ni prijazen, pogosto je zagrenjen v svoji osamljenosti, a vseeno – čuti vse. Čas teče in kamen je tam. Včasih se zaplete v pogovor z bralcem in ga nagovarja, včasih celo žali. Pogosto je neprijazen, a čutimo z njim.

Minimalističen strip nas uči pozornosti, saj je na nekaterih sličicah pomemben detajl, kam so usmerjene kamnove drobne oči, dve majhni pikici. Pomanjkanje pozornosti na detajle in osamljenost sta gotovo dve veliki problematiki sodobnega časa in strip Kamni zadane bistvo. V času, ko štejemo sekunde ali celo stotinke sekunde, saj so minute premalo natančne, nas poziva, da se ustavimo, pogledamo okoli sebe in vidimo podrobnosti. Če se zberemo, bomo doživeli marsikaj, kar bi sicer šlo mimo nas. Spodbuja nas k zbranosti in stoičnosti: na večino dogajanja nimamo zares vpliva in tudi to je v redu.

Kamni so tako odličen strip za slab dan, saj že z vedro svetlo modro barvo, še bolj pa s toplino in humorjem sporoča: takšno je življenje, ampak hej, ni vse slabo! Včasih je veliko že samo biti tu. Zares biti tu.

Voz

Pesniška zbirka Voz poljskega pesnika, glasbenika in aktivista Grzegorza Kwiatkowskega je pretresljivo literarno pričevanje o holokavstu, antisemitizmu in posledicah zgodovinskega nasilja. Avtor v njej nadaljuje raziskovanje kolektivnega spomina, ki ga slovenski bralci poznajo že iz njegovih zbirk Žetev in Brez orkestra.

Zbirka temelji na resničnih pričevanjih preživelih, očividcev in drugih udeležencev zgodovinskih dogodkov (pesmi so naslovljene z njihovimi imeni in priimki), zbranih v arhivu Fortunoff Video Archive for Holocaust Testimonies na Univerzi Yale. Iz drobcev spominov, osebnih izpovedi in glasov ljudi, zaznamovanih z nasiljem, se sestavlja večplastna pripoved o svetu, ki je postopoma zdrsnil v sovraštvo, izključevanje in uničenje.

Kwiatkowski se odpoveduje velikim razlagam in literarnemu olepševanju. Njegova poezija je zadržana, fragmentarna in skoraj dokumentarna. Prav v tej navidezni preprostosti se skriva njena izjemna moč: pričevanja spregovorijo neposredno, brez olepšav in varne časovne distance. Pred bralcem se razkrivajo mehanizmi družbenega izključevanja ter srhljiva banalnost nasilja, ki se lahko razraste v vsakdanjem življenju.

Voz je knjiga o ljudeh, katerih glasovi ne smejo utihniti, in o zgodovini, ki je ne smemo pozabiti. Poezija postane prostor spominjanja, poslušanja in etične odgovornosti, obenem pa opozorilo, da sovraštvo in razčlovečenje niso zgolj stvar preteklosti. Gre za pretresljivo in aktualno branje, ki odpira vprašanja človekovega dostojanstva, kolektivne krivde in odgovornosti do zgodovinskega spomina.

Grzegorz Kwiatkowski (1984) je poljski pesnik, esejist, glasbenik in družbeni aktivist. V svojem literarnem ustvarjanju se posveča predvsem zgodovinskemu spominu, etiki, nasilju in človeški odgovornosti. Je avtor več pesniških zbirk, ki so prevedene v številne jezike in izhajajo tudi v tujini. Je član poljske psihedelične rock skupine Trupa Trupa ter član ameriškega združenja PEN America in evropske literarne platforme Versopolis. V letih 2025 in 2026 deluje kot umetnik v rezidenci na Univerzi Yale, kjer sodeluje tudi z arhivom pričevanj o holokavstu Fortunoff. Njegovo literarno in esejistično delo odmeva tudi v mednarodnem prostoru, med drugim v časopisih The Guardian in The New York Times.

Sneg v čevljih : izbrane pesmi

Pesniška zbirka Sneg v čevljih srbske pesnice Ane Ristović prinaša izbor poezije, v kateri se vsakdanji svet razkriva v svojih drobnih, pogosto spregledanih razsežnostih. Pesničin pogled je izostren in občutljiv, njena govorica pa zgoščena, večplastna in dostikrat prežeta s subtilno ironijo. Iz podob vsakdanjega življenja, spominov, intimnih doživetij in drobnih premikov v človekovem notranjem svetu nastaja poezija, ki presega osebno izkušnjo in odpira univerzalna vprašanja bivanja.

Pesnica zna v običajnem prepoznati nenavadno, v majhnih stvareh pa razkriti velike resnice. Njene pesmi so na eni strani nežne in prodorne, na drugi pa čutne in refleksivne. V njih se prepletajo bližina in odtujenost, spomin in sedanjost, krhkost in vztrajnost. Pesniški svet ne ponuja preprostih odgovorov, temveč bralca spodbuja k pozornemu opazovanju sveta in lastnega doživljanja.

Posebno vrednost zbirki daje vzporedna objava pesmi v srbskem izvirniku in slovenskem prevodu Uroša Zupana. Dvojezična zasnova omogoča srečevanje dveh sorodnih, a vendar različnih jezikovnih svetov. Bralec lahko spremlja, kako pesem zveni, diha in pomensko odmeva v obeh jezikih, ter odkriva, kaj se v prevodu ohranja, kaj spreminja in kakšne nove odtenke pridobiva. Tako knjiga postaja tudi prostor literarnega in kulturnega dialoga.

Že naslov Sneg v čevljih prikliče občutek nečesa, kar s seboj prinesemo iz zunanjega sveta in kar se nato naseli v naši notranjosti. Morda je prav v tem tudi ena od osrednjih razsežnosti poezije Ane Ristović –  obeleženje in potrditev, da se v človeku zunanje in notranje nenehno srečujeta, prepletata in puščata sledi.

Ana Ristović (1972) je srbska pesnica, esejistka in prevajalka, rojena v Beogradu, kjer tudi živi. Velja za enega vidnejših glasov sodobne srbske poezije. Objavila je številne pesniške zbirke, za svoje delo pa prejela več uglednih priznanj, med drugim nagrado Branka Miljkovića, nagrado Hubert Burda in Disovo nagrado. Njena poezija je prevedena v številne jezike. Pomembno je tudi njeno prevajalsko delo, saj v srbščino prevaja sodobno slovensko književnost in s tem povezuje slovenski in srbski literarni prostor.

Maske

Maske (1958) pisateljice Fumiko Enchi veljajo za eno od temeljnih del japonske povojne literature, ki z uporabo motivov iz japonske folklore in parapsihologije (veliko poudarka je predvsem na šamanizmu in duhovih, ki lahko obsedejo človeka) bralca seznanijo z univerzalnimi temami človeške identitete, seksualnosti, spiritualizma in zapletenih odnosov med moškimi in ženskami v strogi patriarhalni družbi. Zgodba, postavljena v 50. leta minulega stoletja, sledi štirim likom, dvema ženskama in dvema moškima; Mieko in Jasuko sta tašča in snaha, sostanovalki (morebiti celo intimni partnerki, vendar to v romanu ni izrecno povedano ali prikazano), ki si prizadevata, da bi zaključili raziskovalno delo Miekinega pokojnega moža Akia, ki se je ukvarjal s temo obsedenosti z zlimi duhovi. Jasuko ima obenem zapleteno razmerje z dvema moškima, in sicer s poročenim Ibukijem in Mikamejem, ki je sicer ne privlači, vendar v njem vseeno vidi idealnega kandidata za poroko. Roman s skrivnostno in večplastno pripovedjo ustvarja kolaž asociacij in namigov na japonsko gledališko in literarno umetnost, bralcu pa posreduje sporočilo o položaju moških in žensk v družbi, ki ima še vedno globoko vkoreninjene predstave o vlogah spolov v patriarhalnem sistemu.

Pesem o treh svetovih

Vladimir Pištalo (1960), prepoznavno ime sodobne srbske književnosti, je z romanom Pesem o treh svetovih ustvaril lirično kulturno-zgodovinsko fresko, upodobljeno na usodi (izmišljene) plemkinje Ozane Bolica, ki so jo na začetku 18. stoletja gusarji ugrabili še kot mlado dekle in jo kot sužnjo prodali v Tunisu, od koder jo je pot dalje vodila v Združene države Amerike in od tam preko Londona in Benetk nazaj v rodni črnogorski Perast. Pred bralcem vznikajo trije svetovi, kulturno in politično med seboj povsem različni, ki jih avtor podaja povsem suvereno, na opisanih preizkušnjah Ozane Bolica pa z vrhunsko pesniško senzibilnostjo izriše portret ženske, katere izvor in resnica nikomur nič ne pomenita, kaj šele, da bi kdorkoli slišal in upošteval njen glas. Obsojena na suženjstvo in izgnanstvo se trudi predvsem preživeti, kot žensko, ki v sebi kljub vsemu še vedno ostaja vedoželjna in čutna, pa jo vodijo tudi čustva, ob katerih se včasih sprašuje, ali ne izdaja z njimi celo same sebe. Na svojem potovanju spoznava nove religije in bogove, nove ljudi in njihove običaje, ob vsem tem pa se trudi v slabih dneh prepoznavati vsaj drobne dobre trenutke. Je kot nekakšen ženski lik Odiseja, ki ga je avtor upodobil kot spomenik vsem ženskam, brisanim iz zgodovine, predvsem pa Peraščankam tistega obdobja. Romanu bi lahko pridali oznake kot so avanturistični, zgodovinski, psihološki, ljubezenski, pustolovski, eksistencialni in antikolonialni, a bolj od vsega tega je predvsem saga o vrženosti v obstoj, o univerzalnosti in posamičnosti, o svetu, o Boki Kotorski, o norosti, o imperijih, o divjakih, o gospodarjih in učiteljih. Tragičen in ganljiv zgodovinski spev, valujoč na zamahih prečudovito poetičnega jezika, nekateri kritiki uvrščajo v sam vrh sodobne svetovne književnosti. Avtor je zanj prejel pomembne nagrade: Ninovo nagrado (2023), nagrado Beskrajni plavi krug (2023) za najboljši roman napisan in objavljen v srbskem jeziku in nagrado „Dr. Špiro Matijević“ (2024) za najboljše literarno delo preteklega leta. Po izobrazbi je Vladimir Pištalo sicer pravnik, med letoma 1993 in 2020 je v Združenih državah Amerike predaval zgodovino, po vrnitvi domov pa je zasedel mesto direktorja Narodne knjižnice Srbije. Kot pisatelj se je uveljavil predvsem s poetiziranimi biografijami resničnih ali izmišljenih osebnosti, med katerimi je najbolj znana Tesla, portret med maskami, fenomenalno bralno izkušnjo pa doživimo tudi ob prebiranju romana Pesem o treh svetovih, ob čemer gre zahvala Đurđi Strosoglavec za odličen prevod izvirnika v slovenski jezik.

Vse silno, popolnoma brez mej : izbor avtobiografske kratke proze

V letu, posvečenem Zofki Kveder, je izšel izbor njene avtobiografske proze z naslovom Vse silno, popolnoma brez mej. Besedila, ki jih je zbrala in uredila Katja Mihurko, so bila povečini prvotno objavljena v časopisju (Ljubljanski zvon, Domači prijatelj, Slovenski narod, Slovenka, Slovan, Jutro). Zofka Kveder je bila večjezična avtorica, pisala je tudi v nemščini in hrvaščini, zato v knjigi lahko preberemo tudi besedilo z naslovom Moja birma, ki je bilo prvotno objavljeno v nemščini v prilogi Frauenzeitung.

Skupna točka (i)zbranih besedil je njihova avtobiografskost, kar pomeni, da nimajo “zgolj” literarne vrednosti, temveč osvetljujejo tudi avtoričino življenje in delo, in sicer v različnih obdobjih. V njih izvemo marsikaj o njenem otroštvu in mladosti, o težkih družinskih razmerah ter o njeni veliki želji, da bi odšla v svet. Zelo zanimivi so zapisi o njenih pisateljskih začetkih, uredniškem in mentorskem delu, o njenem prijateljstvu s češko prevajalko Zdenko Háskovo, pa tudi podrobnosti iz zasebnega življenja – njenih dveh zakonih ter njenih treh hčerkah.

Zofka Kveder v osemnajstih besedilih tematizira zanjo značilna vprašanja, kot so socialna neenakost, položaj žensk, odnos med spoloma, materinstvo, starševstvo … Piše tudi o tem, kako je živeti od pisanja – bila je prva slovenska profesionalna pisateljica, ki se je preživljala s pisanjem, prevajanjem in uredniškim delom. Zbirka Vse silno, popolnoma brez mej, ki jo zaokroža spremna beseda Katje Mihurko, je posebej privlačna zato, ker vključuje besedila, ki doslej niso izšla v knjižni obliki. Predvsem pa lahko služi kot spodbuda, da po branju posežemo še po katerem drugem pisateljičinem delu.

Vse ženske so alieni

Delo Vse ženske so alieni francoske pisateljice Olivie Rosenthal se lahko bere kot zbirka treh eksistencialističnih esejev ter analiza filma hkrati, ki premišljuje vlogo in pomen ženskega telesa v filmu in družbi, vprašanje ljubezni in hrepenenja, primarne in sekundarne družine, spolne opredelitve in verske pripadnosti. Tri zgodbe, ki se berejo kot en sam skupen tok misli gledalke/pripovedovalke, težko opredelimo znotraj enega žanra. V prvotni obliki so pričujoče zgodbe bile napisane za gledališki oder. Kasneje jih je avtorica predelala v knjižno obliko.

V zgodbah avtorica obravnava štiri filme: prve štiri filme franšize Alien, Ptiče režiserja Alfreda Hitchcocka ter dve Disneyevi klasiki, Bambi in Knjigo o džungli. Gledalka/pripovedovalka je za Olivio Rosenthal intelektualna ženska zgodnjih srednjih let, ki ji filmi Alien 1, 2, 3 in 4 služijo kot učna ura o močnem ženskem telesu in usodi takšnih teles, ki jih družba označi za neprimerno močne. Film Ptiči ji vzbuja hrepenečo nostalgijo, občutek ponovnega gledanja nečesa, kar že poznamo, a je kljub temu še vedno strašno in neznano. Bambi je gledalkina najzgodnejša travma, ki ji pokaže, da svet brez matere še vedno stoji in bo stal. Knjiga o džungli pa ji poraja vprašanja o telesnosti in identiteti s svojim (in tujim) telesom. Med ponovnim gledanjem teh filmov se sprašuje, kaj je pravzaprav družina, čemu vse lahko pripadamo, kakšna je vloga staršev in kako sebe uresničiti, če starši in z njimi naše kulturno izročilo niso prisotni.

Vsem zgodbam je skupno vprašanje spomina in »drugega«. Koliko se zares česa spomnimo? Kako smo lahko potem prepričani vase, v to kar smo, v naše vrednote in poglede na svet, če nas spomin vara že pri trivialnih trenutkih? Kako gledati na drugega? Je to nekaj tujega, odklonskega, nevarnega? Se moramo proti drugemu boriti, ali ga lahko sprejmemo? Bolj ko v teh treh zgodbah beremo o filmih, bolj se nam razodeva gledalka in skozi analizo njenega jaza spoznavamo tudi sami sebe.

Vsestranska umetnica Olivia Rosenthal je pisateljica, predavateljica kreativnega pisanja, deluje na področju gledališča in režije, izdeluje tudi plakate in freske. V odličnem slovenskem prevodu je zbirka treh zgodb Vse ženske so alieni  zelo energično besedilo. Tempo pripovedovanja spominja na glasen monolog, kar ni daleč od avtoričinega procesa pisanja. Kot izvemo v spremni besedi, avtorica svoja besedila ustvarja naglas.