skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Temno okno : prva knjiga dueta Pastirski kralj

Temno okno je temačna fantazijska pripoved, ki skozi prizmo gotske fantazije raziskuje krhkost človeške identitete in neizprosno naravo magije. Roman je umeščen v kraljestvo, zaznamovano z meglo, boleznijo in magijo, ki ni dar, temveč breme, in v katerem je preživetje pogojeno z nenehnim prikrivanjem resnice. Svet romana deluje kot zrcalo notranjih likov: razpokan, nestabilen in prežet s strahom pred razkritjem. V središču zgodbe je Elspeth Trdoleska, mlada ženska, ki v svojem umu gosti starodavno, srhljivo bitje, imenovano Mora. Njuna vez pa ni preprosta simbioza moči, temveč nenehen boj za prevlado nad zavestjo. Gre za odnos, ki odpira vprašanja identitete, nadzora in meje med jazom in drugim. Mora je hkrati zaščitnica in grožnja, glas, ki Elspeth omogoča preživetje, a jo popolnoma razkraja. Morin glas deluje kot odmev iz davne preteklosti in s seboj prinaša mračno atmosfero, ki spominja na stare ljudske pripovedke.
Ključni element zgodbe so Karte Usode – dvanajst magičnih artefaktov, ki ustvarjajo edinstven sistem magije. Ta magija pa ni zastonj, saj vsaka raba nadnaravnega zahteva fizično ali psihično žrtev, kar knjigo oddaljujejo od klasične fantazije in jo približuje gotskemu trilerju. Iskanje seta Kart Usode postane gonilo dogajanja, v katero je vpleten skrivnostni obcestni razbojnik. Usodno srečanje z njim Elspeth potegne na nevarno tvegano pot, na kateri skupaj iščeta zdravilo za temno magijo, ki razjeda kraljestvo Zmotje.
Temno okno ni zgolj fantazijski roman o prekletstvu in odrešitvi, temveč zgodba o notranjem boju in življenju z nečim, česar se ni mogoče znebiti. Spregovori o strahu, da bi brez tega dela sebe sploh ne obstajali, pa tudi o družbenem strahu pred drugačnostjo in o ceni, ki jo posameznik plača za preživetje v svetu, kjer je magija hkrati greh in rešitev. Skozi večplastnost jezika, ki niha med poetičnim in brutalnim, avtorica raziskuje vlogo usode ter neizprosno resnico, da vsaka moč prinaša tudi svojo pošast. Roman tako vzpostavi srhljivo, a prepričljivo misel, da tisto, kar nas varuje, lahko postane tudi tisto, kar nas uniči.

Drugačna barva dežja : roman

Zgodba nas popelje v čas po svetovnem genocidu in katastrofi, ko je svet neprepoznavno spremenjen. Vodstva držav so svoje moči uperila v tajno znanstveno sekcijo za razvoj neprepustne snovi, pod katero bi se dalo preživeti, in uspelo jim je ustvariti ščit, pod katerim so zaživele kolonije, kot je tista na McGowanovem otoku. Zunaj teh varnih območij pa se razteza nevarna divjina, polna sevanja in virusov.

Zgodbo oblikujeta dva glavna junaka. Sarina je ženska, ki v sebi nosi globoke travme zlorab, saj je bila po veliki eksploziji žrtev eksperimentov dohtarja B-ja. Ta jo je uporabil kot poskusnega zajčka, saj ni utrpela večjih poškodb sevanja, ji vgradil sledilni čip in jo izgnal v divjino, kjer tava s svojim nemim bratcem Blankom. Njeno edino zavetje je vera v sveto Marjeto. Na drugi strani je Jonas, znanstveni raziskovalec z otoka, ki s psom Bledom, ter kasneje volkuljo raziskuje divjino. Usoda poskrbi, da se njuna svetova srečata. Čeprav ga Sarina sprva prezira, ker je bila veliko časa socialno izolirana, sčasoma v njem prepozna varnost in seksualno privlačnost, ki je zaradi travmatične preteklosti do tedaj ni čutila.

 ​Z Blankovo navezanostjo na Jonasa začnejo padati tudi Sarinine bariere. Skozi njun buren odnos Sarina premaga sram in travme ter z Jonasom končno doživi intimnost, a ga s tem ne uspe odvrniti od njegove poti.

​Ko Jonas odkrije, da je dohtar B njegov morebitni oče, njegov poskus vdora v utrdbo propade. Sarini sicer ponudi odstranitev čipa, a ga ona, razočarana zaradi njegovega odhoda, zavrne. Medtem ko ona zahteva pravico, je Jonas prisiljen zasnovati  “načrt C”.

Čeprav gre za  za znanstveno fantastiko, je ta v knjigi po večini okoliščina, ki podpira celotno dogajanje in niza ponekod tudi simbolna doživetja. V ospredju so predvsem medosebni odnosi, odkrivanje skritih želja in spoznavanje notranjega čustvenega vrtiljaka glavnih protagonistov.

Nejka Štiglic prihaja iz Savinjske doline in je po poklicu računovodkinja, pisanje pa ji služi kot ustvarjalna protiutež številkam. Potem ko je leta 2016 debitirala z ljubezenskim romanom Ena nič za ljubezen, se je v seriji Drugačne barve posvetila distopičnim temam. Gre za prvi del romana,  navdih za pisanje o svetu po katastrofi pa je dobila v vse pogostejših sodobnih razpravah o koncu sveta, ki jih je spretno zapletla v žanrski preplet znanstvene fantastike in ženskega romana.

 

Otroška duša

V tej kratki zgodbi se Hesse spominja dogodka iz otroštva, ko je že pred nesrečo slutil, da se bliža nekaj zlega; brezup in slaba vest sta ga grizla, še preden se je karkoli zgodilo. Avtor najprej opisuje svoje otroške refleksije o nagnjenosti k hudobiji in stremljenju k dobroti, nato pa slutnje o teži dobrih in slabih odločitev, ki jih sprejemamo v življenju in iz katerih se plete človekova dokončna, neizbežna usoda.  

Tisti dan se mu je vse dozdevalo slabše, pogum jemajoče in mrtvo, zato je pri očetu skušal poiskati tolažbo. Ker ga v sobi ni našel, se je razgledal po njegovih stvareh, nato pa – kakor nehote, pod vplivom mračnih sil njegove biti – izmaknil nekaj dragocenosti. Kot pri vseh Hessejevih delih se tudi tu srečamo s tankočutnim opazovanjem bogatega notranjega življenja protagonista, ki se tu spopade predvsem z občutji krivde, slabe vesti in strahom pred očetom. Pripoved se konča s sijajno nepričakovanim obratom. 

Hesse je delo napisal okoli leta 1919, nekaj let po smrti svojega očeta, pri svojih 41 letih. 

Trst, obrnjen na glavo : (petnajst sprehodov po mestu vetra)

Trst, obrnjen na glavo je delo, v katerem pisatelj in novinar Mauro Covacich z izostrenim občutkom za prostor in spomin oriše mesto, v katerem je preživel otroštvo in mladost. Žanrsko se izmika enoznačni opredelitvi, saj je preplet potopisa, eseja, memoarske proze in osebnega dnevnika, zato deluje kot živ, rahlo razsrediščen mozaik. Namesto splošno znane – in pogosto stereotipne – podobe Trsta Covacich izriše drugačen portret mesta (in njegove širše okolice), ki je bolj intimen, manj olepšan, a zato toliko bolj prepričljiv.

Fragmenti, ki sestavljajo knjigo, so nanizani navidez arbitrarno, a jih povezuje izrazito osebna nota. Pisanje je sveže in neposredno, avtor iz drobnih detajlov izlušči zgodbe, ki razkrivajo skrite plasti mesta. Skupaj z njim se sprehajamo po ulicah in četrtih, opazujemo arhitekturo, se ustavljamo ob spomenikih in krajih spomina, obiščemo Rižarno, Miramare, Barkovlje … Ob tem mimogrede spoznavamo zgodovinske podatke, vključno z različnimi -izmi, ki so zaznamovali večkulturni Trst in oblikovali njegovo identiteto. Na ulicah srečujemo osebnosti, ki so mesto soustvarjale ali ga zaznamovale: Franca Basaglio, Edoarda Weissa, Ottilia Globočnika, Borisa Pahorja in druge tržaške literate.

Covacich je pozoren opazovalec; drobni prizori v njem sprožajo spomine, ki jih prepleta z anekdotami, zanimivostmi in praktičnimi nasveti – od tega, kako v Trstu pravilno naročiti kavo, do priporočil, katero osmico obiskati ali kam se odpraviti na tek. S prepletanjem osebnih izkušenj iz otroštva in mladosti ter refleksij o minulem času razpira plasti mesta, ki zunanjim obiskovalcem pogosto ostanejo nevidne. Bralca tako povabi na sprehod, na katerem skrene z ustaljenih poti, in na ta način odpira prostor za drugačno, bolj poglobljeno doživljanje Trsta. Poleg pričujoče zbirke, ki je v izvirniku izšla leta 2006, je Mauro Covacich rodnemu mestu posvetil tudi roman Mesto v meni, za katerega je prejel nagrado Tomizza.

Dober ducat

Vladimir Nabokov (1899-1977) je eden najvplivnejših pisateljev 20. stoletja. Kot ploden romanopisec, pesnik, prevajalec in profesor je ustvarjal v ruskem in angleškem jeziku. V kanon svetovne literature se je vtisnil predvsem z romanom Lolita, vendar njegov opus obsega tudi številne druge romane, dramska, esejistična in kritična dela ter zbirke pesmi in kratkih zgodb. Kljub obsežni bibliografiji v slovenskem jeziku in dejstvu, da je Nabokov napisal več kot šestdeset kratkih zgodb, njegova kratka proza doslej ni bila prevedena v slovenščino. Lani smo tako vendarle dobili slovenski prevod zbirke Dober ducat, ki je izvorno izšla leta 1958 in obsega trinajst kratkih zgodb.

Pripovedi v tej knjigi so bile v avtorjevem lastnem prevodu večinoma objavljene v ameriškem časopisju, in sicer v ruščini, angleščini in francoščini, pozneje pa so bile vključene tudi v druge kratkoprozne zbirke. Te zgodbe sodijo v sam vrh novelistike Nabokova. Odlikujeta jih literarna izbrušenost in presenetljiva aktualnost tudi za današnji čas. Stilistično in tematsko se med seboj precej razlikujejo, vse pa so prežete z avtorjevim premišljevanjem in v sebi skrivajo obilo globljih pomenov, saj Nabokov v njih spregovori o brezčasnih človeških in družbenih vprašanjih. Ob spominih na stare simpatije in ljubezni se predaja nostalgični refleksiji, v pripovedi o nesmiselnem nasilju, ki ga izletniki izvajajo nad svojim sopotnikom, nam pričara vzdušje, ki spominja na kafkovsko grozljivko, v zgodbah, ki se končajo s smrtjo junaka oziroma nanjo namigujejo, oživlja večno aktualen motiv minljivosti, v zgodbi »Mademoiselle O« pa obuja spomine na francosko guvernanto, ki je zaznamovala velik del njegovega otroštva. V bibliografskih opombah na koncu knjige lahko preberemo, da se le dve od zgodb v vseh podrobnostih (z izjemo spremenjenih imen) ujemata z avtorjevim življenjem, kot se ga spominja: to sta »Mademoiselle O« in »Prva ljubezen«. Ena od zgodb temelji na resničnih dogodkih, kar pa zadeva drugo, doda Nabokov v svojem značilno šaljivem tonu, »nisem nič bolj kriv za posnemanje ‘resničnega življenja’, kot je ‘resnično življenje’ krivo, da me plagira.«

Narejeni iz krivde

Z iskanjem načina, kako se otresti bremena pritiskov, predvsem družinskih, in zaživeti boljše življenje od tega, iz katerega izhajata, se v romanu Narejeni iz krivde soočata Lilija in njena hči Jana. Slednja pri svojih šestnajstih odpotuje v Združene države Amerike z izgovorom, da bo tam študirala, a je realnost vse prej kot študijsko obarvana; sooči se z iluzijo življenja na Zahodu in se trudi predvsem zgolj preživeti. Oddaljena od družinske drame, ki jo je hromila in zaznamovala, po drobcih obnavlja življenjske zgodbe babice Ane, mame Lilije in svojo in jih opazuje v poskusih izgradnje lastne identitete, ob tem pa spoznava tudi to, kar jih vse tri povezuje – občutek krivde, ker ne uspejo zadovoljiti ne starševskih ne lastnih pričakovanj in predstav o tem, kako naj bi pravilno, dobro oz. smiselno živele. Tako Lilija kot njena hči Jana se vsaka na svoj način trudita predvsem ne ponavljati napak svojih mater, s tem pa ob že sicer globoki generacijski razpoki porušene hčerinsko-materinske odnose še poglobita. Jana, pripovedovalka večgeneracijske družinske zgodbe, v tujini sicer lažje zadiha, a dediščine, ki se kot strupena tvarina razliva po ženski družinski liniji, ne (z)more izkoreniniti. Vse bolj spoznava, da pripovedovati o sebi pomeni pripovedovati o celotni svoji družini in da v sebi nosi zgodbe vseh predhodnih mater oz. žensk, čeprav je hkrati nobena od njih.

Njihova življenjska zgodba je tesno pogojena tudi z vsakokratnimi družbeno-političnimi razmerami države, v kateri so rojene, Bolgarije, ki se ob prehodu iz komunističnega režima v demokracijo lomi na podoben način kot ostale države tranzicije. Prepojena je s kolektivnimi travmami, ki so bile zaradi kulture molka v obdobju komunizma, ko je bilo varneje molčati, po večini neizpovedane. Izobrazba ne zagotavlja eksistencialnega uspeha in številni mladi v iskanju boljših pogojev za življenje državo zapuščajo. Revščina, v katero so številni še vedno ujeti, se med štirimi stenami kot oblika obupa strupeno prikazuje tudi v podobah alkoholizma in raznovrstnega družinskega nasilja. Zakodirana patriarhalnost pa negativno vpliva na poskuse ženskega osamosvajanja, čemur se je vsaka nadaljnja generacijska linija bodisi podredila bodisi se temu poskusila upreti.

Odkrit roman o usedlinah, ki jih posameznik nosi v sebi in jih kot nerazrešeno podedovano bolečino prejšnjih generacij vlači s seboj, je delo Joanne Elmy, bolgarske mlade pisateljice, ki je po izobrazbi diplomantka mednarodnih odnosov in angleške književnosti (Sorbona Nouvelle, Pariz) ter magistra političnega komuniciranja (Univerza v Amsterdamu), raziskovalno pa se usmerja v področja komunikacije, identitete, mitov, kulture in pripovedovanja zgodb. V Bolgariji si med ostalim prizadeva tudi za posodobitev bolgarskega kanona in izboljšanje dostopa do literature in literarnega znanja. Za romaneskni prvenec Narejeni iz krivde, ki ga je spisala med študijem v tujini, je bila nagrajena z bolgarsko nagrado za mlade ustvarjalce in zanj prejela tudi številna druga pohvalna priznanja. Razkriva namreč številne (tamkaj) neizgovorjene teme, kljub obravnavani obremenilni tematiki pa je roman spisan z mehko, melanholično pisavo. Občutek, ki po branju ostane, je predvsem sled žalosti, morda tudi bralčeve lastne – niso vsi položeni v ta svet z dobrimi izhodišči.

 

Tatarska puščava

Dino Buzzati

Tatrska puščava

 

Dino Buzzati (1906 – 1972) je bil italijanski  pisec romanov, kratkih zgodb in pesmi. Bil je dopisnik in urednik pri milanskem časopisu Corriere della Sera.  Med drugo svetovno vojno je služil vojsko v Afriki.

Roman Tatarska puščava štejejo za avtorjevo najboljše delo. Ima značilnosti eksistencialističnega romana, saj presunljivo prikaže minevanje časa, človekovo osamljenost, družbeno odtujenost in neizpolnjena hrepenenja. Obstaja možnost drugačne protagonistove odločitve in njegovo življenje bi drugače teklo. Kje so meje človeške vzdržljivosti, se sprašujemo ob koncu romana.

Zgodba pripoveduje o mladem vojaku Giovanniju Drogu, ki je bil za svojo prvo nalogo dodeljen v trdnjavo Bastiani. Trdnjava je oddaljena, med prostrano tatarsko stepo in gorskimi vršaci, imela nalogo varovati državno mejo pred sovražnikom. Mladi vojak je ob prihodu v trdnjavo nemudoma želel domov, saj je v hipu dojel nesmiselnost naloge trdnjave in bivanja v njej. Toda želja po vojaški slavi je bila prevelika. Minevali so dnevi in leta, vojaki pa so čakali na tujo invazijo. Le to bi dalo smisel in obliž žrtvovanju vojakov v neskončnem čakanju.

Ideal

Dogajanje v risoromanu Ideal avtorja Baptista Chaubarda in ilustratorja Thomasa Haymana, je postavljeno na Japonsko, leta 2160, kjer so androidi del vsakdana in sobivajo z ljudmi. V ospredju je pianistka Helene, ki po koncu kariere izgubi samozavest ter se znajde tudi pred razpadom svojega zakona. V obupu poskuša rešiti svoj zakon tako, da v svoj dom povabi svojo mlajšo kopijo v obliki androida. Ta odločitev sproži niz moralnih in čustvenih vprašanj, ki razkrivajo, kako umetna inteligenca lahko preoblikuje ljubezen, intimnost in predstavo o tem, kaj sploh pomeni biti človek.

Robotska različica je zasnovana kot idealizirana podoba Helene in čeprav deluje na prvi pogled brezhibno, se kasneje izkaže, da vseeno ne more povsem ujeti globine človeških občutij. Namesto da bi zapolnila praznino, razkrije skrite razpoke v odnosu med Heleno in njenim možem.

Ilustracije Thomasa Haymana imajo osrednjo vlogo pri doživljanju zgodbe, saj oblikujejo vzdušje in čustveni ton risoromana, v nekaterih delih celo prevzamejo glavno pripovedno vlogo in same vodijo pripovedovanje zgodbe.

Dolina zvezd : roman o letu 1945

Branko Cestnik z Dolino zvezd zaključuje veliko vojno trilogijo, ki se je začela s knjigama Pogovori z njo ter Razmik med žerjavi. Vsaka od teh knjig se lahko bere kot samostojna celota, čeprav se nekateri liki v njih prepletajo. Dolina zvezd je bila napovedana kot epski zaključek te trilogije in svoje napovedi je upravičila. Zgodba v njej se osredotoča na celotno leto 1945, glavni lik v njem pa je Cveto, bivši nemški vojak, nato partizan in nazadnje Oznovec, ki je v drugi knjigi nastopal kot izrazit negativec. Morda je za branje Doline zvezd celo dobro, če predhodnice še niste prebrali, saj bo zaključek v vas zarezal s toliko večjim presenečenjem.

Knjiga tako uvodoma na hitro opravi s Cvetovo mobilizacijo v nemško vojsko leta 1942 in kasnejšim pobegom iz nje. Njegovo zgodbo zares pričnemo spremljati v začetku 1945, ko se kot partizan spopada z nemškimi enotami na Kozjaku ob Dravi, skoraj po čudežu preživi in se zdravi v partizanski bolnišnici. Ob osvoboditvi se s tovariši spopada z vsem mogočimi kvizlinškimi formacijami, ki se umikajo prek tega območja, nazadnje pa je pritegnjen v Ozno, kjer mu je zaupano varovanje zunanjega dela koncentracijskega taborišča Strnišče. Bolj pa se približuje novo obdobje po koncu vojne, več se pred nami razkriva temačnih stvari, ki jih je Cveto počel kot nemški vojak v Ukrajini in huje ga razjeda krivda.

Če je središče dogajanja leto 1945, je seveda tema obračuna s pravimi in izmišljenimi nasprotniki revolucije neizogibna. A Dolina zvezd se nekoliko manj ukvarja z masovnimi likvidacijami nasprotnikov, bolj pa z zloglasnim taboriščem Strnišče oz. Šterntal (od tod tudi naslov knjige), ki ga je nova oblast prevzela od Nemcev, vanj pa strpala vse prave kot tudi domnevne in lažno obtožene podpornike nacistov, kjer so v nemogočih razmerah čakali na sojenje, v večini primerov pa na izgon.

Med njimi so se znašli tudi kočevski Nemci, s katerimi se je zgodovina kruto poigrala. Vezno tkivo knjige so pisma mlade Julie, ki piše dnevnik v obliki pisem svoji pokojni materi v pristni kočevski nemščini. Za zapis tega jezika se je avtor posebej potrudil ter za prevod angažiral kočevska Nemca Johanesa in Heleno Jeklitsch, kar doda majhen, a pomemben prispevek k ohranjanju tega skoraj pozabljenega dela zgodovine.

Kot je pri tej trilogiji avtorja sedaj že ‘v navadi’, tudi v Dolini zvezd ne manjka svetopisemskih prispodob, ki pa v tem kontekstu presenetljivo dobro delujejo. Jezik je namreč nevsiljiv in prav nič patetičen. Ravno nasprotno: s premišljenim doziranjem je avtor dodal k literarni vrednosti in knjigo naredil bolj ‘epsko’ in veličastno, ne da bi pri tem odvrnil tudi bolj ateistično razpoložene bralce. Avtor piše z vidika krščanskih vrednot, ki pa so navsezadnje tudi splošno sprejete civilizacijske norme – čeprav le-te v zadnjem času s pridom ugašajo.

A brez skrbi. V knjigi vas ne bo pričakalo suhoparno moraliziranje. Glavna odlika knjige bi se namreč lahko glasila: ‘realizem’, čeprav je ta fraza že nekoliko oguljena. V času, ko je o drugi svetovni vojni in obdobju po njem skoraj nemogoče pisati brez čustvenega naboja in ideološke usmeritve v ozadju, zgodovinski revizionizem pa je pri nas dosegel že naravnost groteskne razsežnosti, je Branku Cestniku uspelo prikazati ta ekstremni čas in težo odločitev, ki jih je moral sprejemati slehernik, z neverjetno natančnostjo. Več kot odlično je opravil ‘domačo nalogo’z zbiranjem pričevanj in arhivskega gradiva, zato knjigo odlikujejo izredno natančni opisi krajev in dogodkov (med katerimi je znaten delež dokumentirano resničnih), avtomobilov, orožja, taktik itd. Celo povsem stranski liki, kot je sovjetski kapetan Skvorcov, so izrisani zelo človeško in večplastno,  zato se bo bralec z lahkoto vživel v zgodbo in čas in bržkone ugotovil dve stvari: da Slovenci živimo na res izjemnem delu Evrope, ter da se zgodovina – žal – vse preveč ponavlja.

Za nagrado

V romanu spremljamo zakulisje izbora zmagovalnega literarnega dela na natečaju. Vendar pa je namesto z literarno kritiko in resno analizo bralcu postreženo z vpogledom v nevrotične glave vseh članov komisije, ki jih lastni problemi zaposljujejo do te mere, da se s teksti skoraj nič ne ukvarjajo.

V sicer tretjeosebno pripoved se vrine prvoosebno poglavje, kjer spremljamo dojemanje tajnika, ki žirante opazuje skozi okna pisarne in ki je edini, kljub pomanjkanju priznanih in uveljavljenih nazivov, dejansko prebral literarne prispevke.

Besedilo na neči točki postane samonanašalno, saj se kot najboljši oddan prispevek začne omenjati besedilo Za nagrado, ki govori o poteku ocenjevanja prispevkov na natečaju. Čeprav se režiji besedilo zdi predrzno, na meji preverznega, je edino provokacija ta, ki prebudi njihovo zanimanje za literaturo in umetnost.

Roman Za nagrado je zračno in hitro berljivo besedilo, ki mu uspe prikazati nizkoletečo realnost umetniškega sveta, kjer so zdolgočaseni in nenavdihnjeni izobraženci, preobjemeni z lastno patologijo, kot pri vseh ostalih poklicih, računajo na slabo plačane pomočnike, da jih rešujejo iz zagat, v katerih se znajdejo zavoljo lastne nestrokovnosti.

Semira Osmanagić je slovenska pisateljica in umetnostna zgodovinarka. Izpod njenega peresa sta pri založbah Lynx in Litera izšli knjigi Koliko korakov naredimo, kadar stojimo? in Tri kroge okrog hiše.