skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Ne še čisto mrtva

Holly Jackson, britanska avtorica priljubljene mladinske serije Pridna punca preiskuje umor, se tokrat vrača z napetim kriminalnim romanom za odrasle, ki bo zagotovo navdušil tudi njene mlajše bralce. Ne še čisto mrtva je nekoliko nenavaden kriminalni roman, saj zgodbo spremljamo skozi oči žrtve, ki ima na voljo le nekaj dni, da razreši lastni umor.

Glavna junakinja Jet Mason je bila po zabavi na noč čarovnic napadena. Sprva misli, da je napad preživela, a jo zdravniki kmalu soočijo z žalostno resnico. Njena poškodba je usodna in ji ostaja le še približno sedem dni življenja. Jet se zaveda, da se njen čas neusmiljeno izteka. Ker tokrat svojih obveznosti ne more preložiti na kasneje (kot ima v navadi), se odloči, da ne bo obupala in da bo zadnji teden življenja izkoristila za iskanje resnice – kdo jo je napadel in zakaj. Pri tem ji ob strani stoji Billy, najboljši prijatelj iz otroštva, s katerim se ponovno zbližata. Med raziskovanjem umora se razkrivajo družinske skrivnosti, stare rane in napeti odnosi, ki zgodbi dodajo dodatno plast dramatičnosti. Jet kljub svoji usodi ohranja smisel za humor, s katerim popestri marsikatero resno situacijo in spravi sogovorce v zadrego. Ji bo uspelo razrešiti lasten umor, preden bo prepozno?

Posebnost romana je prav v perspektivi. Običajno v kriminalnih romanih spremljamo preiskovalca, medtem ko žrtev nima glasu. Tokrat pa bralec ves čas sledi Jetini tekmi s časom, kar ustvarja občutek tesnobe in hkrati močne življenjske energije. Knjiga bo navdušila vse, ki iščejo svež pristop h kriminalnemu žanru. Roman je bil leta 2025 na portalu Goodreads izbran za zmagovalca med detektivskimi trilerji (kategorija Mystery & Thriller).

Kako so Švedi uresničili sanje

Julija Back, nova županja mesta Halstaholm, ki leži »streljaj« stran od glavnega mesta Švedske, si za prvo nalogo zastavi ponovno oživitev mesta in nekdanje tovarne pnevmatik. Tovarna je kljub temeljiti prenovi pred enajstimi leti zašla v težave in bila nazadnje zaprta. Nekdaj rastoče mesto, v katerem so vsi verjeli v svetlo prihodnost, je po zaprtju tovarne začelo počasi, a vztrajno propadati. Prebivalci so se množično izseljevali v Stockholm in druga švedska mesta, saj doma niso več našli novih zaposlitvenih priložnosti.

Med brskanjem po spletu Julija naleti na novico, da nemški megakoncern Sanjska postelja prihaja v Stockholm. Odloči se, da bo poklicala na sedež podjetja v Hamburgu in generalnega direktorja Konrada Kaltenbacherja poskušala prepričati, da je nekdanja tovarna pnevmatik idealna izbira za njihovo novo tovarno v Skandinaviji. Zaveda se, da bo morala izpolniti številne zahteve koncerna, zato se takoj loti dela.

Ustanovi delovno skupino, ki jo sestavljajo: nekdanji zaposleni v tovarni pnevmatik in danes brezposelni Bosse Balin, desetletni Peter, ki tekoče govori nemško, gospa Johansson, upokojenka in nekdanja sodelavka mladinskega centra, ter ona sama. Pomaga jim tudi njena tajnica, gospa Harriet. Vsak član skupine dobi natančno določeno nalogo, ki jo mora opraviti pred obiskom generalnega direktorja.

Bosse Balin mora pripraviti nov urbanistični načrt in zagotoviti ekskluzivno zemljišče ob jezeru, kjer bi si generalni direktor lahko zgradil novo domovanje. Ker je Petrova mama Nemka in deček tekoče govori nemško, dobi nalogo organizirati tečaj nemškega jezika za učitelje domače šole. V prihodnjem šolskem letu naj bi se v mestu odprla šola z nemškim učnim jezikom. Gospa Johansson mora prepričati Borjeja Bolmgrena, lastnika hiše in zemljišča, na katerem je predvidena gradnja večjega parkirišča za potrebe nove tovarne, da občini proda svojo nepremičnino. Harriet pa mora poiskati primerno darilo za direktorjevo ženo.

Vse poteka gladko, dokler informacija o morebitnem konkurentu za sedež megakoncernove tovarne ne doseže Stockholma. Samostojni svetovalec Kenneth Carlander je odločen, da bo Sanjska postelja svoj sedež postavila v prestolnici. Na skrivaj se odpravi v Halstaholm, kjer se poveže s protestnim politikom Hassejem Eriksonom in skuša preprečiti prihod megakoncernа v mesto. Mu bo uspelo?

Jonas Jonasson (roj.1961) je švedski pisatelj in novinar, znan po svojem prepoznavnem slogu: kombinacije satire, humornega pripovedovanja in nenavadnih zgodovinskih preobratov. Mednarodno slavo je dosegel z romanom Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil. V svojih delih se pogosto norčuje iz politike, ideologije, oblasti in človeške neumnosti.
Delo Kako so Švedi uresničili svoje sanje se umešča v Jonassov značilni satirični pogled na družbo. Skozi pretiravanje in duhovite situacije bralca spodbuja k razmisleku o sodobni družbi. To je knjiga, ki vas bo zagotovo nasmejala.

Obiskovalec

Obiskovalec je drugi roman slovenskega dramatika, gledališkega režiserja in pedagoga Matjaža Zupančiča (1959), ki je bil ob izidu leta 1997 med drugim nominiran za literarno nagrado kresnik. Zgodba romana se odvija v slogu napete psihološke urbane kriminalke, kjer en tragični dogodek poveže usode več ljudi, kar postopoma vodi do serije nepričakovanih preobratov in šokantnega zaključka.

Glavna junaka sta dva; nekdanji gradbenik in psihični bolnik Peter, ki se nekega večera odloči narediti samomor ter osamljena Sandra, ki na zabavi svoje prijateljice trči ob skrivnostno žensko po imenu Simona, s katero iz neznanega razloga obsedena. Potem pa se zgodi tragedija; na gradbišču novonastale stavbe odkrijejo Simonino truplo in sprva je policijska preiskava zaključena s pojasnilom, da je nesrečnica storila samomor, kar pa ne prepriča njenega nekdanjega moža, kriminalista Mitjo. Edini, ki pa ve, da je bila Simona žrtev umora, pa je Peter, ki je bil na noč Sandrine smrti na gradbišču, kjer je opazil neznanega moškega, ki je dekle porinil iz vrha stavbe…

Obiskovalec je obsežen kriminalni roman, ki se ne fokusira toliko na akcijsko dogajanje, ampak na natančno izdelane psihološke profile glavnih junakov, ki niso enodimenzionalni ali površinski. Zupančič, ki je že v svojih dramah pogosto tematiziral nasilje nad posameznikom v različnih oblikah, tokrat v žanr urbane kriminalke vnaša večno aktualne problematike sodobnega časa kot so voajerizem, čustvena posesivnost in duhovna izpraznjenost ljudi, ujeti v urbanem blodnjaku.

Tekoče berljiva, strašansko napeta in zelo kvalitetno spisana kriminalka.

Vešče

Emilia Hart nas v zanimivi, s skrivnostjo prepredeni zgodbi, zapelje v tok
dogajanj treh žensk iz različnih zgodovinskih okvirjev ter različnimi
prepleti usod. Altha, Violet in Kate živijo vsaka v svojem obdobju, vpete
in zaznamovane z družbenimi normami, nasilnimi moškimi in
čarovniškimi obtožbami. Vsem trem je skupen neverjeten posluh za
naravo in ta povezanost s prvobitnim stikom rastlinskega
in živalskega sveta okoli njih, jim daje smisel bivanja, iz katerega črpajo
moč, pogum, pa tudi tolažbo in uteho. Zlitje z naravo, naklonjenost
nenavadnim bitjem vranam, pajkom, mušicam … jih zaznamuje v očeh
drugih ljudi kot nenavadne in »čudne«. A prav ta samosvojost in
drugačnost jih oblikuje, da kljubujejo vsemu navkljub. Vešče je knjiga s
pridihom magičnega in obarva težave žensk vpete v družbene norme,
čarovniške procese in moška nasilja skozi stoletja in to vse do današnjih
dni. Je tudi zgodba, ki govori o moči žensk, njihovi neuklonljivosti in
samosvojosti ter pripadnosti njihovim koreninam in poreklu.

Knjiga je avtoričin prvi roman in z njim je pisateljica leta 2023 na portalu
Goodreads požela nagradi za najboljši literarni prvenec in najboljšo
zgodovinsko fikcijo.

Kresničevje

Kresničevje, romaneskni prvenec Ajde Bračič, nas že z naslovnico povabi v gozd, ki ni le prizorišče dogajanja, temveč bi ga lahko označili tudi kot enega od protagonistov. Je živ organizem, prostor, v katerem se brišejo meje med resničnostjo in domišljijo, preteklostjo in sedanjostjo. Vanj vstopimo skupaj z Agnes, mlado žensko, ki se odpravi iskat svojo sestro Klaro. Naseli se v koči, kamor je nekoč zahajala z družino, katere težka zgodba se postopoma razkriva pred nami. Sestri sta si bili zelo blizu, vendar se je vez med njima v nekem trenutku pretrgala. Vzrok za razdor je očitno povezan z Agnesinim dejanjem, ki pa ostaja skrivnost in v romanu ustvarja napetost.

Agnes se v hiši sredi gozda bori s strahovi, večkrat pomisli na to, da bi odšla in se vrnila v svoje staro življenje. Nekega dne sreča nenavadno trojico, ki jo sestavljajo Sara, Joshua in Tulsi, pozneje, ko nevihta poškoduje njeno kočo, pa se celo preseli k njim. Živijo odmaknjeno od sveta, ukvarjajo se z meditacijo, zeliščarstvom in si prizadevajo biti samooskrbni. Agnes se zdi njihovo življenje zanimivo in privlačno, obenem pa ostaja do njih nezaupljiva, saj se ne more otresti suma, da o njeni sestri Klari vedo več, kot so pripravljeni priznati. Zgodba o Agnes in Klari se prepleta s zgodbo puščavnika Valentina, ki razširi tako časovno kot tudi pomensko dimenzijo romana. Tako kot so drevesa in druge rastline v gozdu povezane pod zemljo, so prepletene tudi zgodbe in usode ljudi (iz različnih časov). So rizom, ki mu ni mogoče določiti niti začetka niti konca. Resničnost in domišljijo združujejo elementi magičnega realizma, od bajeslovnih bitij do kometov, prav posebno vlogo v romanu ima stara bukev, ki raste ob hiši in je nema, a še kako živa pričevalka.

Roman odpira vprašanja krivde in obžalovanja, iskanja lastne identitete, odtujenosti sodobnega človeka od narave, tematizira pa tudi slutnjo konca sveta oziroma konca človeštva. Gre za žanrsko hibridno delo, ki bi ga lahko označili za ekološko srhljivko. Delo je sodobno tako po vsebini kot tudi po obliki, s posameznimi motivi in simboli pa se povezuje tudi s preteklostjo in tradicijo. Zaradi bogatega in sugestivnega jezika imamo med branjem občutek, kot da smo tudi sami v gozdu, saj ga lahko vidimo, slišimo, vonjamo, to pa še poglablja občutek nelagodja in skrivnostnosti ter stopnjuje napetost vse do razpleta in tudi onkraj njega. Pisateljica, publicistka in arhitektka Ajda Bračič je za svoj prvenec, zbirko kratkih zgodb Leteči ljudje, prejela nagrado kritiško sito in nagrado Maruše Krese, nominirana pa je bila tudi za najboljši prvenec. Z delom Kresničevje dokazuje, da je tudi izvrstna romanopiska.

Srebrni dež : izbrane zgodbe

Prevladujoči izhodišči kratkih zgodb, ki jih je napisal Pawel Huelle, so domače mesto Gdansk in avtorjeva družina ter odraščanje, pogojeno s sočasnimi razmerami Poljske. Za Huellevo pisanje je značilen preplet realnega sveta in nadčutnega, magičnega, čas ni linearen, potek dogajanja pogosto določajo miselni preskoki in dojemanje sveta skozi zaznave in spomine pripovedovalca. Končnost in enoumnost svetu odvzemata avtorjevo izpostavljanje posebnosti posameznikov in človeškega spomina, literatura je tista, ki svet brani pred smrtjo in pozabo, tista, ki trenutkom iz zasebnega vsakdana anonimnih posameznikov daje prednost pred velikimi javnimi zgodovinskimi dogodki in političnimi tokovi posameznih držav in predelov sveta. Iz avtorjevih besedil zadiha bogata, zapletena zgodovina, v kateri se prepletajo usode ljudi različnih narodnosti (Poljakov, Nemcev, Rusov …), različnih ver (judje, katoličani, menoniti …) in jezikov (poljski, nemški, ukrajinski, staro narečje nemščine, ki so ga uporabljali menoniti …). V tragične zgodovinske dogodke vstopamo skozi življenja posameznih literarnih oseb, vsakdanje predmete (npr. zgodba Miza), zabrisane in hote pozabljene lokacije (npr. nemška pokopališča v zgodbi Polži, luže, dež). Zgodbe lahko sprožajo čisto vsakdanji dogodki (npr. zamuda letala, s katerim prihaja na obisk ded v zgodbi Čudež ali odločitev poljskega izseljenca v ZDA, da obišče domovino v zgodbi Prvo poletje). Izstopajoč je motiv menonitske skupnosti, ki se je na ozemlje Poljske zatekla po preganjanju na Nizozemskem, in njenih pripadnikov, ki so zanimivi literarni subjekti in se pojavljajo v različnih kombinacijah v posameznih zgodbah. V zgodbah z avtobiografsko oziroma družinsko motiviko izstopa posebnost lika očeta, inženirja tehničnih ved in izumitelja, čigar ambicije je režim večkrat utišal, s številnimi zanimivostmi (npr. izdelava stroja za sneg) in številni skupni prizori očeta in sina, pa tudi lik mame s posebnim dojemanjem narave (zeliščarstvo, obredi z drevesi), kar je še poudarjeno z otroškim pripovedovalcem.

Ta zelo pestra in bogata zbirka kratkih zgodb bo gotovo ustrezala bralcem, ki jim je všeč resnično zgodovinsko ozadje zgodb, tistim, ki imajo radi priokus magičnega realizma, napovednih sanj in nadčutnega (npr. zgodbe Mesto, Talita, Cadik, Doktor Čeng), nedoumljivega (Rifka, Ukiel), pa tudi poetičnega (opisi snega v zgodbi Most) ali grotesknega (Prvo poletje). Avtor pogosto ustvarja atmosfero hrepenenja, zavedanja minljivosti in zato večje vrednosti drobnih svetlih trenutkov in doživetij vsakdanjega življenja. Hrepenenje in zavedanje, da obstajajo različni svetovi in možnost prehajanja, potovanja drugam simbolno krepijo tudi številni prizori vode, plutja, ladij, prizorov na jezeru, gradnja plovil in dejstvo, da je Gdansk tudi pristanišče, torej že zato mesto hrepenenja, vračanja in odhajanja, čakanja in zapuščanja, sidrišč in neskončnih plovb.

V izčrpni spremni besedi prevajalka Jana Unuk med drugim predstavi avtorjevo delo in pisateljski opus, prikaže umestitev njegovega dela v literarno zgodovino poljske književnosti in osvetli tipična besedila iz avtorjevih zbirk kratkih zgodb.

V slovenščino so trenutno poleg predstavljenega dela prevedeni romani David Weiser, Mercedes-Benz: iz pisem Hrabalu, Castrop in Zadnja večerja.

Brezno

S kresnikom 2010 nagrajeni mojster pisane besede Tadej Golob s svojstvenim pisanjem odpira različne teme in svetove. Brezno je že njegov sedmi kriminalni roman, ki se zgleduje po skandinavskem tipu kriminalk in v katerem kraljuje inšpektor Birsa kot avtorjev alter ego. Po ekranizaciji prvega romana Jezero, si inšpektorja Birso zlahka predstavljamo v podobi odličnega igralca Sebastijana Cavazze. Brezno se bere povsem samostojno, kot natančno sestavljena uganka, v kateri ni odvečnih potez. Neodložljivo branje je še prepričljivejše, ker se dogaja v slovenskih krajih. Avtor se na okolje in tematiko ne nasloni zgolj z domišljijo, temveč z očitno raziskavo, posveti in osebno izkušnjo. Ob tem pa v zgodbo neopazno vtke tudi čisto človeško dimenzijo. Birsa in njegova kriminalistična ekipa niso ne superheroji ne bleščeči zvezdniki. So ljudje z osebnimi prtljagami, z drobnimi zmagami in porazi. Njihova veličina je v tem, da si zaupajo in pomagajo, tudi ko drugi začnejo dvomiti v njih. Golob dogajanje romana zapelje v Gotenico, prostor, ki nosi svojo težo in svoj spomin. Kar se sprva zdi kot Tarasov umik iz opravljive Ljubljane, se hitro spremeni v preiskavo, ki odpira neprijetna vprašanja in previdno brska po plasteh zgodovine, ki bi jih marsikdo najraje pustil pri miru. Brezno je kriminalka sodobnega časa, prepojena z občutkom digitalne povezanosti, hkrati pa sidra v kolektivni spomin temnejše plati naše preteklosti. Rezultat je branje na dih, ki ne ponuja poceni bližnjic, ampak bralca do konca drži v napetosti. Lahko se zgodi, da boste po branju rabili nekaj časa, preden boste odkolesarili po novo knjigo. Za drzne. Branje s karakterjem. Priporočam.

 

 

 

Vrnjena

Začetek pripovedi je umeščen v avgust leta 1975, vanjo vstopimo s kratkim poglavjem, v katerem se trinajstletnica s kovčkom v roki vzpenja k vratom stanovanja, domu »druge« matere. Kmalu se razkrije, da jo je slednja nekaj mesecev po rojstvu predala sorodnikom, sedaj pa je bil otrok poslan nazaj v okrilje svoje biološke družine. Bežno se odstira njeno prejšnje življenje edinke pri nadomestni družini, pri čemer spoznamo, da so nove razmere, v katerih se znajde dekle, v popolnem nasprotju z njenimi dosedanjimi izkušnjami. Vrnitev jo zaznamuje tako navznoter kot navzven, saj ji okolica »prilepi nevidno nalepko z vzdevkom Vrnjena, povratnica«. Razpeta je med obe materi, na eni strani je »mama z vasi«, skopa z nežnostjo, na drugi »mama z morja«, od katere je deležna le materialne pozornosti. Vmes pa je ona sama z vprašanji brez odgovorov ter občutki krivde, sramu in nezaželenosti.

Jezikovna posebnost so dialogi v narečju, ki prispevajo k pristnosti v slikanju družbenega okolja. Poudarjena je drugačnost glavne literarne osebe in njena odtujenost od sveta, ki ga določajo grobe besede in dejanja, socialno pomanjkanje ter večinoma neljubeči odnosi. Prvoosebna pripovedovalka se z vidika sedanjosti in odrasle osebe ozira v otroštvo in obdobje, ki ji je zapustilo trajen pečat, hkrati pa je takrat spletla tudi tesne vezi. Znašla se je v okolju, kjer je bilo potrebno hitro odrasti, dokaz za to je bila sestra Adriana, drobna, na videz krhka deklica, s svojimi nočnimi strahovi, v bistvu pa zelo močna, bistroumna, predvsem pa skrbna in zaščitniška.

Roman Vrnjena je delo italijanske pisateljice Donatelle di Pietrantonio, ki literarno ustvarja ob poklicu otroške zobozdravnice ter svoje zgodbe umešča v pokrajino Pescara, iz katere sama izhaja. Preveden je bil v številne jezike, prirejen v gledališko predstavo in prelit na filmska platna. Vzljubili so ga tudi bralci, saj je prejel nagrado campiello za najboljšo knjigo po njihovem izboru.

Umor v hotelu Beda

Charlie Benedict je sin lastnice hotela Benedict, ki ga tam živeča razvajena otroška igralka Penny imenuje kar hotel Beda, saj hotel ni v najboljšem stanju, lahko bi rekli, da je vse prej kot to. Charlieja naziva Bednik, čeprav ji prižiga francoske cigarete in skrbi za Baby, Pennyinega malega psa.

Dexter je njegov 19-letni prijatelj, ki ga uči vožnje v avtu, ki mu pravita kar Pujs. V hotelu živi tudi 75-letni Iggy, ki je Charlieja naučil igrati šah. Iggy je zbiralec ključavnic, njegov vzdevek pa je okrajšava za ime Ignoto, kar v latinščini pomeni »neznan«. Šele po njegovi smrti se razkrije, zakaj se je preimenoval. Charlie pa sumi, da pri tej smrti ni šlo za nesrečo, vendar mu nihče ne verjame, razen Penny. Ta v seriji Mala detektivka igra glavni lik in se je med snemanji naučila mnogih detektivskih trikov; v tem dogodku pa vidi priložnost, kako bi razvozlala pravi umor.

Med stalnimi gosti hotela je tudi skrivnostna ženska, ki se drži bolj zase in o kateri nihče ne ve veliko – njena prisotnost pa bo kmalu odigrala ključno vlogo v razpletu dogodkov.

Zakaj je umrl Iggy? Se je sam spotaknil ob obrabljeno preprogo ali ga je kdo porinil po stopnicah? Začne se pustolovščina, v kateri spoznamo sestavine pravega prijateljstva.

John Lekich je nagrajeni kanadski novinar, esejist in pisatelj, ki se je s svojimi besedili pojavil v publikacijah, kot so Hollywood Reporter, Los Angeles Times in Globe and Mail. Je avtor šestih knjig za mladostnike in mlade odrasle.

Glej tudi:

Sedemodstotna raztopina : natis spominov dr. Johna Watsona, kakor jih je uredil Nicholas Meyer

Si lahko predstavljate, kako v izjemno napetem primeru sodelujeta neprekosljivi Sherlock Holmes in ikona psihoanalize, Sigmund Freud?

Med branjem smo osupli v razkrivanju zarote, zasledujemo malopridneže v slogu divjega zahoda in z olajšanjem razrešimo Holmesove travme, ki segajo v njegovo otroštvo.

Watson, ki je po poklicu zdravnik, je postajal vse bolj zaskrbljen nad propadanjem prijatelja Holmesa. Ta je, da bi se ognil svoji čustveni naravi, ki bi ga pri njegovem delu le ovirala, eksperimentiral s kokainom. Najprej ga je le preizkušal, kmalu pa se je sprevrglo v hudo odvisnost. Watson se je zavedal svojih omejitev in Holmesu ni znal pomagati. Izvedel pa je za dunajskega psihoanalitika, kontroverznega Sigmunda Freuda in njegove vzpodbudne rezultate pri odvajanju od opiatov. S Holmesovim bratom Mycroftom se odločita, da Holmesa z ukano odpeljeta na Dunaj, kjer bi mu morda Freud lahko pomagal. V veliko Watsonovo olajšanje Holmes sprejme pomoč. Freud ga s pomočjo hipnoze uspe pozdraviti odvisnosti od kokaina, toda zaskrbljujoča je bila Holmesova malodušnost in brezvoljnost. Kot od slavnih detektivov pričakujemo, ga poživi primer, kjer vsi trije razrešijo zaroto mednarodnih razsežnosti in povezano z bližajočo se vojno.

Nicholas Meyer (1945) je ameriški filmski scenarist, režiser in pisatelj. Poznamo ga po filmih Star Trek, ki jih je režiral. Njegov roman Sedemodstotna raztopina je prejela nagrado ameriških piscev kriminalk. Po knjigi je posnet tudi film. Po avtorjevi zamisli, da bi Holmes sodeloval z znanimi osebami, je napisan tudi roman Strah iz West Enda (The West End horror: a posthumous memoir of John H. Watson).