skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Morilec v meni

Central City je malo mestece v Teksasu. V njem se vsi bolj ali manj poznajo. Še največ prebivalcev poznaš, če si šerif, ali pa šerifov pomočnik, kot je Lou Ford, prvoosebni pripovedovalec. Lou je do vseh blazno prijazen. Vsak v mestu bi dal roko v ogenj, da je možakar vzor poštenosti in tista oseba, ki se največkrat zavzame za mlajše prestopnike. Zaupanje – to mu piše na čelu. Prebiva v stari hiši, kjer je njegov oče, zdravnik, nekoč imel ordinacijo. Brat Mike, ki je bil gradbeni inšpektor, je umrl pred šestimi leti. Njegov konec se v arhivih vodi kot nesreča, Lou pa je prepričan, da ga je nekdo pahnil z odra novogradnje v globino. V Louju še vedno tli želja po maščevanju za bratovo smrt. Inteligenten kot je, si zamisli prav posebno zaporedje dogodkov, ki bodo pripeljali krivce pred vrata resnice, hkrati pa mu bo uspelo obelodaniti tudi korupcijo, v katero so zapleteni eminentni meščani, kot je lastnik gradbenega podjetja Conway Constructions, Chester Conway, pa predsednik sindikata gradbenih poklicev, Joseph Rothman, morda tudi sam šerif Bob Maples.

Da je Lou Ford, glavni protagonist, pravzaprav bolna osebnost, zasvojena z napadi sadizma, psihopat, spolni iztirjenec, izvemo kmalu. Vse to Lou skriva za prekrasno masko uslužnega in ustrežljivega, pravičnega meščana, varuha reda in miru. Kar mu pravzaprav odlično uspeva. Ko pripoveduje o svojem življenju in dogodkih v Central Cityju, je nemalokrat sovražen do žensk; mizoginija je del njega. Izvira iz travmatičnega dogodka v otroštvu, v katerem je bila udeležena družinska gospodinja. Vse dogodke nam Lou razkriva počasi, večinoma med vrsticami, a včasih nas preseneti z direktnimi priznanji svojih dejanj. Zato je kriminalka, ki spada med ene odličnejših žanrov noira, dramatična, na trenutke senzacionalna, hkrati pa globoko in senzibilno razkriva odnose med meščani, v povsem navadnih družinah in med veljaki.

Jim Thompson (1906-1977), ameriški pisatelj in scenarist, je napisal več kot trideset kriminalk, vseh po vrsti uspešnic. Tokrat ga lahko prvič beremo tudi v slovenščini. Po knjigi sta bila posneta tudi filma, prvi leta 1976 in drugi leta 2010. O tem več in poglobljeno piše Marcel Štefančič Jr. v spremni besedi.

 

Mesto in njegovo negotovo obzidje

Vselej, ko se potopimo v nov Murakamijev literarni svet, se nam obeta prav posebna bralna izkušnja. V njem lahko prepoznamo znane obrise njegove proze, ko nas v prepletu resničnosti in fantazije popelje v nenavadne okoliščine, hkrati pa je vsaka posamezna pripoved prežeta z izvirnimi podobami. Tokrat je v središču skrivnostno, neimenovano mesto, obdano z visokim obzidjem. Glavni literarni lik je zanj slišal od dekleta, v katerega se je zaljubil pri svojih sedemnajstih letih, natančneje, zaljubil se je v njeno senco, kajti resnična ona živi v obzidanem mestu. Ko ga nekega dne doleti njena nepojasnjena izguba, želi naš junak poiskati kraj, kjer bi jo lahko ponovno srečal. Vendar je pot do tja težko najti in leta minevajo, vedenje o obstoju mesta pa ostaja edina gotovost, da je nekoč obstajalo tudi dekle in njuna ljubezen. Kraj se napaja z njegovo domišljijo in postaja vedno bolj otipljiv, dokler se z značilnim murakamijevskim motivom prehoda v drug svet ne znajde pred mestnimi vrati.

Prvi del sicer tridelno zasnovanega romana ponuja preplet intimne izpovedi, namenjene dekletu iz njegove mladosti, in izkušnje  bivanja znotraj obzidja, ko je živel s tajinstvenim poslanstvom bralca starih sanj. Nadaljevanje romana ponuja protagonistov povratek v vsaj navidezno realni svet, v pokrajino sredi gora, kjer se zaposli kot vodja knjižnice. Njegov vsakdan se prepleta z mističnostjo, predvsem pa doživlja razdvojenost, saj je v njem ves čas prisoten spomin na mesto in njegove mnogotere skrivnosti. Za roman je značilno natančno lirično orisovanje dogajalnega prostora, literarnih oseb in njihovih čustvenih stanj. Upodablja tragične značaje, ki se soočajo s skrito srčno rano in skozi življenje stopajo v iskanju nečesa izgubljenega, zato pripoved odseva nežno, otožno melanholijo. V obsežni zasnovi se nakazujejo stranski tokovi zgodbe, ki se ne zaključujejo in so prepuščeni nam bralcem. Prav tako si bo vsak izmed nas lahko po svoje interpretiral glavni motiv obzidja in se prepustil razmišljanju o lastnih notranjih (obrambnih) zidovih.

Haruki Murakami, pisateljski fenomen, za čigar nove izdaje se bralci v Tokiu že ob polnoči postavijo v vrste pred knjigarno, in (zaenkrat) nesojeni Nobelov nagrajenec za književnost, ljubitelj teka in jazza, z opisovanjem posebnih občutij nagovarja globalno bralno občinstvo. Ideja za roman Mesto in njegovo negotovo obzidje je v njem dolgo zorela, zasnovo zanj je razvil že v istoimenski kratki zgodbi, s katero se je z revialno objavo predstavil leta 1980 na začetku svoje ustvarjalne kariere, luč sveta pa je roman ugledal več kot štiri desetletja kasneje, ko se je pisateljeva veličina izmojstrila v popolnost.

Fine de Claire

Fin de Claire je prvi v slovenščino preveden roman švedskega pisatelja in prevajalca Daniela Gustafssona. Helena, geologinja srednjih let, nekega dne izstopi iz svojega življenja. Ne da bi kogarkoli obvestila, zapusti partnerja Nielsa in se iz Stockholma odpravi proti francoski atlantski obali. O njej izvemo le toliko, kolikor je pripravljena razkriti sama: da je bila pred Nielsom poročena, da ima hčer, s katero sta skoraj povsem izgubili stik, da je po poklicu geologinja – ter da dela nekakšen obračun s svojim dosedanjim življenjem. Na poti sreča Magdo in pozneje še njenega mlajšega brata Janeka, poljska migranta, ki sta se na zahod odpravila v iskanju boljšega življenja. Srečanje z njima v njej prebudi občutek bližine in odgovornosti, hkrati pa jo prisili, da se začne soočati tudi z lastno odtujenostjo. Poglavja o njihovem potovanju prekinjajo odlomki iz 19. stoletja – pripoved ladijskega delavca, ki razkriva zgodovinsko plast nasilja, trgovine in kolonialnih razmerij moči.

Naslov se navezuje na ostrige posebej visoke kakovosti, ki jih gojijo v Franciji in ki v romanu postanejo simbol krhkega ekosistema, ki ga človek nenehno preoblikuje po svoji meri. Ostrige niso zgolj kulinarična zanimivost, temveč osrednja metafora za človeško nenasitnost ter izkoriščanje narave in ljudi. V njihovem potovanju, presajanju in manipuliranju z njihovimi življenjskimi cikli se zrcalijo (sodobne) migracije, globalni tokovi blaga in delovne sile ter kolonialna dediščina, ki še vedno oblikuje svet. Gustafsson prepleta intimno zgodbo posameznice s širšimi vprašanji ekologije, migracij, kolonializma in izkoriščanja. Pri tem ne ponuja enostavnih odgovorov, temveč postopoma razkriva povezave med osebnim in zgodovinskim, med posameznikom in sistemi, ki ga določajo. Avtorjev jezik je zadržan, natančen in ritmično izbrušen, pisanje hkrati dokumentarno in poetično ter občutljivo za (tektonske) premike pod površjem – za tiste tihe sile, ki preoblikujejo tako pokrajine kot ljudi.

Skrivnost vseh skrivnosti

Dan Brown (1964) je eden najbolj priljubljenih in prodajanih ameriških pisateljev vseh časov, ki je že kot otrok rad reševal uganke in iskal skrite zaklade. Svetovno slavo je dosegel s svojimi napetimi kriminalnimi trilerji, v katerih se prepletajo zgodovina, umetnost, tajne organizacije, kriptografija in verski simboli. Skrivnost vseh skrivnosti je šesti roman v izjemno uspešni seriji o profesorju verske simbolike in ikonografije Robertu Langdonu, ki se bere samostojno.

  1. Angeli in demoni (Angels & Demons)
  2. Da Vincijeva šifra (The Da Vinci Code)
  3. Izgubljeni simbol (The Lost Symbol)
  4. Inferno (Inferno)
  5. Izvor (Origin)
  6. Skrivnost vseh skrivnosti (The Secret of Secrets)

Za pisanje romana Skrivnost vseh skrivnosti si je Dan Brown vzel kar osem let premora. Ker se v romanu ukvarja z dvema izjemno kompleksnima področjema – zgodovinsko Prago in znanostjo o človeški zavesti, je bilo njegovo raziskovanje dolgotrajno in sistematično. V tem času je terensko raziskoval Prago, kar je označil za »ljubezensko pismo mestu in državi« in se poglabljal v nevroznanost in noetiko. Glavna tema knjige je namreč t. i. nelokalna zavest – ideja, da človeški um obstaja neodvisno od telesa. Njegov največji izziv je bil to zapleteno in eterično temo pretopiti v dinamičen in napet akcijski triler.

In to v prvi vrsti roman tudi je. Napet triler, ki je nadgradnja Da Vincijeve šifre. Zgodovinsko pustolovskim temam je tokrat dodana tudi znanost s ščepcem romantike in nekaj fikcije. Roman nas zapelje v Prago, kjer je Langdonova srčna prijateljica in znanstvenica dr. Katherina Solomon imela predavanje tik pred izidom knjige o noetiki.

Preden se začne roman odvijati v za Browna značilnem hitrem tempu, si ta vzame čas za prizore z natančnimi detajli, kot sta vonj prefinjenega parfuma, omemba vrhunske ure ter prestižnega praškega hotela, s katerimi  stopnjuje občutek razkošja.

Po nočni mori, umoru in Katherininem izginotju, se začne odvijati nepredstavljiva drama, v kateri strežejo po življenju tako profesorju Langdonu kot Katherini. Brown v fiktivno zgodbo spretno vpleta resnične elemente, s čimer ustvarja avtentično in vizualno bogato okolje za svoje like in bralce.

Na vsak način boste večkrat želeli preveriti, kaj od zapisanega je resnično in bili pri tem presenečeni. Zgodbo lahko preberete na dah, če vas zanima samo kdo, koga in zakaj. Če pa si boste vzeli čas za razmislek o znanstvenih tezah, ki so vpletene v roman, boste morali vmes malo prespati. Potem pa si boste želeli, da knjigo prebere še vaš bralni prijatelj, da bosta lahko predebatirala vsebino, ki vam ne bo šla takoj z glave.

Knjiga je zmagala v kategoriji Najboljši kriminalni roman in triler (Best Mystery & Thriller), kjer o zmagovalcu z glasovanjem odločajo bralci z vsega sveta na platformi Goodreads.

Bili smo trije

Drugi roman slovenske avtorice Pie Prezelj v svojem edinstvenem slogu postavi bralce na neimenovan otok nekje na severu Evrope. Glavna protagonistka Olga, mednarodno priznana fotografinja v srednjih letih, pride na otok, da bi našla delčke sebe, ki so tako njej kot bralcem na začetku romana skriti. Kmalu izvemo, da jo tam pričakuje prvo srečanje s polbratom Theom, vmes pa nenačrtovano spozna še starejšega gospoda Jakoba. Olga išče sebe, odgovore na zamolčano, neizrečeno, nepoznano družinsko življenje. Misli, da ji lahko ti odgovori končno povejo, kdo je, zakaj je bila zapuščena, zakaj je morala živeti kot posvojenka. Vendar ni edina, ki se išče. Tudi Theo je ujet v viharju novega, neznanega. Tako kot je Olga iz danes na jutri dobila polbrata, je Theo dobil polsestro. Oba se morata soočiti z novimi odkritji in na novo spoznati, kaj se je dogajalo z njuno mamo. Jakob, ki je za Olgo sprva zgolj naključno srečanje, je uganka, ki ju usmerja in nosi odgovore, četudi boleče. Za nekatere resnice ni takoj pravega časa, da bi se jih povedalo. V zamolkih rinejo življenje naprej, dokler se na istem otoku ne znajde tista prava trojica, ki jih lahko izreče na glas.

Roman je razdeljen na tri dele, pri čemer je osrednji zelo telesen, fizičen. Izvemo zgodbo Olgine in Theove mame, mlade nosečnice – kako doživlja nosečnost v tetini hiši, stran od vseh, ki jih pozna. Večji del romana pripoved bralca z močnimi, liričnimi povedmi drži blizu čustvenega stanja Olge: je zmedena in ranljiva, neodločna, v veliki meri prepuščena toku misli in dogodkov okrog sebe. Avtorica z odmerjanjem molka, tistega neizrečenega, bralce potisne v tuje okolje, ki postane domače, v težke teme, od katerih ni mogoče odvrniti pogleda. Ves čas pa ji uspe prepletati naravo otoka, čute in like v simfonijo hrepenenja, trpljenja, izgube in globokega občutka odtujenosti. Roman postavi v ospredje temo ukradenih otrok iz porodnišnic, ki v slovenskem leposlovju še ni bila (dovolj) izpostavljena, hkrati pa govori tudi o iskanju lastne identitete in kakšno vlogo ima družina pri tem, o samoti in osamljenosti, o tem, kako se vedno lahko najdeš, pa naj bo to na drugem koncu kontinenta.

Pia Prezelj je pisateljica, prevajalka in novinarka. Že s svojim prvim romanom Težka voda (2023) je močno prodrla v slovenski literarni prostor. Roman je bil nagrajen s strani Društva slovenskih pisateljev kot najboljši literarni prvenec ter se uvrstil v ožji izbor za nagrado kresnik. Nominiran je bil še za Cankarjevo nagrado in kritiško sito.

Hotel Sapiens in druge iracionalne pripovedi

Hotel Sapiens je hiša, ki je dolgo samevala, sedaj pa jo naseljujejo razni čudaki, ki so jih naselili vanjo ali pa so se vanjo sami zatekli pred svetom, v katerega se jim najverjetneje ni več možno vrniti. Zgradba je obenem tudi bolnišnica in inštitut za raziskave v medicini, ki se izvajajo kar nad tamkajšnjimi stanovalci, saj so vsi po vrsti prenašalci neozdravljive bolezni, imenovane človeštvo. Ta njihova nevarna bolezen je tudi očitan jim zločin, manifestiran v obliki nenehnih sprejemanj napačnih odločitev. Nastanjeni v zavodu so se zdaj primorani učiti po njim neznanem načrtu Varuhov – ti upravljajo s stanovalci in so tudi za vse odgovorni, a jih stanovalci nikoli ne vidijo. Le kako bi jih, ko pa so Varuhi pravzaprav nekakšne ustvarjene mreže, ki so v nekem trenutku začele programirati same sebe. V svoji evolucijski fazi so začele človeštvo celo nadzirati ter se vmešavati v vsa področja, potrebna za delovanje družbe, ljudi pa naj bi prehitele celo na etični ravni. Nekateri jih dojemajo kot edino nepristransko stran, ki je sposobna najti pravične rešitve, spet drugi, teh je večina, pa jih še vedno sovražijo in jih dojemajo kot brezčutne ječarje. Čeprav jih stanovalci zavoda ne vidijo, so Varuhi stalno prisotni, bodisi v podobi nun, ki neslišno drsijo po hiši in skrbijo za red, bodisi v obliki svetlobnih lis, ki zbirajo podatke o stanovalcih, bodisi v obliki drugih sintetičnih bitij oz. oblik. Ker razpolagajo z vsemi informacijami, Varuhi vedno ravnajo pravilno. Ne vedo pa ničesar o izmišljotinah in sanjah, ki sta obliki človekove svobode. In tudi – Varuhi nimajo volje, nimajo spola, nimajo staršev, ne dedujejo, se ne razmnožujejo, zato ne bodo nikoli zares vedeli, kaj pomeni biti človek. Prav to – kaj pomeni biti človek – pa je ključno vprašanje, ki se mu v tem nadvse inteligentnem besedilu dinamično grajenega romana z globokimi filozofskimi uvidi posveča Leena Krohn, priznana finska avtorica, za katero je značilno jasno izražanje in prefinjen smisel za humor. V uvodnem poglavju romana razmišlja o človeštvu kot zdrizasti meduzasti pošasti, ki obstaja hkrati kot en osebek in skupek organizmov: človeško telo naseljuje milijarde podobnih, če pogledamo um posameznika, pa le-ta zajema različna hotenja in več notranjih jazov, ki se med seboj izmenjujejo in se medsebojno borijo, medtem ko vsi živijo v enakem stanju negotovosti – kar velja za vsakogar posebej kot tudi za vse kot celoto; ob tem pa vsak zase še vedno verjame, da je neponovljiv. Zmota? V poglavjih, ki se druga na drugo ne navezujejo, a je vsako neločljivi del celote romana, na način uvodne ideje nato spoznavamo posameznike, ki se drug od drugega razlikujejo v svojih specifikah, kot opazovani v vseh svojih seštevkih pa skupno vendarle obstajajo kot občečloveški – kot tisti, ki si delijo naravo napačnih odločitev, različnih dojemanj resničnosti, blodenj, fobij in strahu, pristnih in lažnih podob, brezupa in upanj, materialnih, miselnih in duhovnih špekulacij o naravi resničnosti in na splošno vsega, kar se v vseh časih oblikuje znotraj in zunaj človeka in ga vrtinči v osebni zgodovini, ki ob boku z ostalimi postaja oziroma obstaja kot skupna pot (oziroma usoda, kakor komu ljubše). Odlično literarno delo, vrhunsko!

Truplo ob progi

Truplo ob progi je kriminalni roman Toneta Freliha, enega od najbolj priljubljenih piscev detektiv pri nas. Gre za drugi roman v seriji Umori, ki sledi zapletenim primerom kriminalističnega inšpektorja Ceneta Dornika. V Truplu ob progi se Dornik zaplete v preiskavo skrivnostne smrti Anteja Zarića, katerega sprva popolnoma izmaličeno truplo najdejo ob železniški progi. Začetne preiskave pokažejo, da je Zarić umrl nasilne smrti, zato se Dornik skupaj s svojo ekipo odpravi po sledeh njegovega življenja; izkaže se, da je Zarić na Dobu prestajal petletno zaporno kazen zaradi bančnega ropa, ob vikendih pa mu je bil zaradi vzornega vedenja odobren začasni izhod. Kdo bi lahko bil morilec? Kakšen od njegovih sojetnikov, s katerimi se je sicer dobro razumel? Njegovo dekle Alenka, s katerim naj bi pričakovala otroka? Brat Jozo, ki ne kaže prizadetosti ob bratovi smrti? Ali pa skrivnostna oseba, ki je Alenki pošiljala grozilna pisma? Frelih s Truplom ob progi ustvari napeto in berljivo urbano kriminalko, ki zadiši po Sloveniji.

Moj prvi konec sveta

Literarna dela, ki se dotikajo holokavstva za časa druge svetovne vojne, so pogosto postavljena v nacistična taborišča smrti, kjer so bili jetniki na lastne oči priča najbolj grozovitim in sprevrženim vojnim zločinom. Poljska pisateljica židovskih korenin Ida Fink (1921-2011), ki se po mnenju Nacionalnega židovskega knjižnega centra v New Yorku uvršča med stote najpomembnejše židovske literate vseh časov, se je bralcem najbolj zapisala v spomin s svojo avtobiografsko kratko prozo, še posebej z zbirko Moj prvi konec sveta, ki predstavi grozote holokavsta na nekoliko drugačen način. Zbrane zgodbe se odvijajo v židovskih getih, kjer nedolžni civilisti s strahom pričakujejo usodni trenutek, ko jih bo okupatorska nemška vojska aretirala in odpeljala v taborišče smrti. Finkova se bolj kot neposrednim opisom nasilja posveča intimnim utrinkom iz življenja povsem običajnih ljudi, ki v duhu pogosto stojijo nekje med spominom in pozabo, kar se preslika tudi v njihova poznejša življenja. Bralec je skupaj z liki postavljen v svet vojnega uničenja, boja za preživetje in redkih trenutkov čustvenega premirja, vsaka zgodba v zbirki pa predstavlja srhljiv mozaik časa, ki bi ga mnogi radi pozabili, vendar ga ne smejo, saj je ponavljajoča zgodovina vedno najbolj strog učitelj.

Zmaga prva laž

Roman Zmaga prva laž (First Lie Wins) avtorice Ashley Elston je psihološki triler, ki bralca pritegne že na prvih straneh knjige. V ospredju je Evie Porter, ženska, ki se preseli v manjše mesto, kjer začne novo življenje. Tam spozna Ryana Sumnerja, uspešnega in prijaznega moškega, s katerim se zaplete v razmerje. Njuna zveza se hitro razvija in Evie se kmalu preseli k njemu. Na prvi pogled deluje njeno življenje urejeno in skoraj popolno, vendar avtorica že kmalu razkrije, da Evie v resnici ni to, za kar se predstavlja. Njena identiteta je namreč skrbno ustvarjena, njeno življenje pa del večje zgodbe, prepletene s skrivnostmi, lažmi in manipulacijami. Skozi roman se postopoma razkrivajo podrobnosti iz njene preteklosti, odnosi z ljudmi, ki so zaznamovali njeno življenje, ter razlogi, zaradi katerih živi pod lažno identiteto. Poglavja se pogosto premikajo med sedanjostjo in preteklostjo in bralec šele proti koncu dobi celovito sliko dogajanja in razume ozadje glavne junakinje.

Pomemben del romana predstavlja način, kako avtorica razpleta številne med seboj povezane zgodbene niti. Na začetku zgodba deluje kot pripoved o novem začetku in ljubezenskem razmerju, nato pa se začnejo odpirati nova vprašanja, pojavljajo se nepričakovani zapleti in povezave med liki, ki zgodbo usmerjajo v povsem novo smer. Z vsakim novim razkritjem se spreminja pogled na dogajanje, kar ohranja napetost skozi celoten roman. Zgodba je zgrajena tako, da dolgo ostaja nejasno, komu je mogoče zaupati in kaj pravzaprav predstavlja resnico.

Tudi glavni lik Evie Porter je predstavljen večplastno. Sprva deluje skrivnostno in zadržano, skozi postopno razkrivanje njene preteklosti pa postajajo jasnejši njeni motivi, odločitve in notranji konflikti. Njen lik se skozi zgodbo razvija, hkrati pa ostaja nepredvidljiv vse do zaključka romana.

Zmaga prva laž je napet in premišljeno zasnovan roman z dobro zgrajeno zgodbo ter številnimi preobrati. Roman ohranja napetost skoraj do zadnje strani, zato predstavlja zanimivo branje za ljubitelje psiholoških trilerjev, skrivnosti in zgodb z nepričakovanimi obrati.

Iskrica upanja

V tokratni zgodbi nas avtorica ponovno popelje v dom družine Ryan, na odmaknjeni otok v bližini Seattla. Spoznali smo jih že v predhodni knjigi z naslovom Cesta kresnic, kjer smo spremljali poti najboljših prijateljic Tully in Kate.

Tokrat se zgodba prične žalostno. Družino in prijatelje spremljamo v njihovi žalosti in izgubi. Avtorica na svoj značilen način prodre do najglobljih kotičkov posameznika, do skritih čustev in starih brazgotin. Prikaže nam, kako na vsakega posameznika vpliva izguba ljubljene osebe. Kako se naše poti razidejo, kako tavamo v temi, se spotikamo in iščemo tolažbo v zapletenih odnosih in neprimernih stvareh. Lahko se preselimo, menjamo službo ter način življenja in bežimo pred ljubljenimi. Vendar zbežati pred samim seboj ne moremo. Svoja čustva in rane nosimo vedno s seboj, četudi jih potlačimo in skrijemo pred drugimi, nas vseskozi drezajo in nam ne pustijo spati. Kako pomemben je čas, iskrenost do sebe in drugih ter neprecenljivi družinski in prijateljski odnosi spoznamo pogosto šele ob tragičnih dogodkih in v stiskah.