skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Bližina na recept

V literarnem prvencu Helene Šuklje, Bližina na recept, je zbranih dvanajst krajših in daljših zgodb o ženskah, ki so glavne protagonistke, in njihovih odnosih do bližnjih, ljubljenih, ali pa prijateljev, znancev. Avtorica v zgodbah poveže svet umetnosti (glasbe, likovne umetnosti, arhitekture) z znanostjo, kamor naseli literarne like. Vsi ti literarni liki stopajo v medsebojne odnose bodisi v domačem, družinskem okolju ali zunaj doma, časovno pa so zgodbe postavljene v sedanji čas. Prva zgodba odstopa od drugih po liričnosti zapisa in je hkrati uvod v branje, v njej nam avtorica prikaže proces svojega literarnega ustvarjanja. Potem pa nas iz mehkobe vrže v realen svet, kjer lirika obstaja zgolj tu in tam. V tem svetu so namreč možje, žene, starši, otroci, tudi ljubimci, vsak s svojimi  hrepenenji, pa tudi tesnobo, razočaranji, strahovi. Nepredvidljivost življenj narekujejo pretekle izkušnje, ki so sicer tudi pozitivne, a večkrat so take, ki ranijo. Literarne like povezujejo medosebni odnosi, te pa zaznamujejo zbliževanja in razhajanja. Mnogokrat je tudi zmedenost tista, ki naredi soočanje z vsakdanom boleče. Kako blizu bodo torej pustili drugim? Kaj zares hočem, kaj želim? Čustva res niso zanemarljiva, določajo tudi razmerje med toplino človeškega objema in hladno uradnostjo poslovnega sveta. Zdravila na recept lahko zdravijo, še večkrat zakrijejo primarno bolezen, a brez potovanja vase, v srž zaznavanja sebe in drugih ter družbe, v kateri živimo v ustroju trenutnega sveta, ne prinesejo pomiritve.

Recepta za branje teh zgodb ni – kar je še kako pomembno, saj nam avtorica prepušča, kako bomo brali, kaj bomo ob tem začutili, kako se na prebrano odzvali. Zagotovo pa bomo razmišljali o tem, kaj je v naših življenjih zares pomembno, komu zaupamo in koga zares poznamo. Estetsko in umirjeno pripovedovanje je sicer tudi zahtevno. Zamolčano med vrsticami je še kako opazno, sploh, če smo pozorni bralci_ke. Knjiga zahteva čas za branje in poglobitev v teme. Ob bližini je povednost zgodb tudi v ugotavljanju, kakšni so načini bivanja literarnih likov v danih življenjih in posameznih situacijah. Nobene bližine ni, ki bi jo dobili na recept, za vsako, ki jo dopustimo, smo odgovorni sami. Podobno kot literarni liki se bomo morda sami vprašali, koliko nas ob bližini zaznamuje tudi odtujenost. V vse prehitrem in uradnem svetu se lahko odtujimo tudi sami sebi. Čas, ki ga namenimo čutenju samih sebe, je še kako pomemben.

Helena Šuklje je magistra farmacije in dela na področju razvoja zdravil. S kratkimi zgodbami se je pred prvencem že predstavila v literarnih revijah in na Radiu Ars. Večkrat se je uvrstila v ožji izbor na različnih literarnih natečajih, za nekatere je bila tudi nagrajena. Sama pravi, da bi jo bilo imenovati pisateljica pretenciozno – a Bližina na recept kaže na neprecenljiv dar za pisanje.

Še

Pripovedovalec in protagonist romana je Gazȃ, sin preprodajalca ljudi, ki bralcu in sebi pripoveduje svojo življensko zgodbo. Pri devetih letih je očetu začel pomagati pri poslih, do katerih je postopoma pridobil ambivalenten, celo sadističen odnos. Možnost empatije ga je zapustila, posilstva in umori pa so kmalu postali del njegovega vsakdana. Ko je med prevozom beguncev doživel prometno nesrečo, v kateri je njegov oče umrl, se je za Gazo začnelo novo, običajno življenje. Vendar pa otrok, navajen ognja, še celo življenje išče opekline. V svetu, kjer so sovraštvo, nasilje, krutost in linč za vsakim vogalom, bi Gazȃ po vsaki logiki moral uspeti…zakaj se potem njegova zgodba konča drugače?

Roman Še je eden izmed prvih, ki evropski begunski krizi namenijo mesto v svetovni literaturi. Turški pisatelj Hakan Günday (1976) je zanj prejel nominacijo ter prvo nagrado Médicis za tujce. Poleg tega, da je kjiga dosegla in navdušila širok krog bralcev, je leta 2017 doživela tudi filmsko adaptacijo.

Robinson Crusoe

Robinson Crusoe je klasični pustolovski roman angleškega pisatelja Daniela Defoeja, prvič objavljen leta 1719 (The Life and Strange Surprising Adventures of Robinson Crusoe, of York, Mariner). Velja za enega izjemno priljubljenih prvih modernih romanov v angleški literaturi, doživel je več kot 700 ponatisov, prevodov in priredb, prav tako je bil večkrat filmsko prirejen.

Robinson Crusoe je bil v slovenščino preveden večkrat, in sicer pogosto v prirejenih skrajšanih različicah za mladino. Prvi slovenski prevod je pripravil Oroslav Caf leta 1864 iz češkega vira (priredba za otroke z naslovom Robinzon mlajši). Leta 1876 je sledila pomembna priredba Janeza Parapata (Robinzon starši. Njegove vožnje in čudežne dogodbe.). Kasneje so izšli še prevodi in priredbe Vida Vidoviča, Vladimirja Levstika, Nanda Vrbanjakovega, Vinka Gabrška, Cvetka Zagorskega, Mire Mihelič, Nevenke Žagar ter zadnja skrajšana različica v prevodu Ane Mestek.

Gre za pustolovski roman, ki ga beremo kot avtobiografijo glavnega junaka, Robinsona Crusoeja, mladega Angleža iz Yorka. Je sin trgovca, ki kljubuje želji staršev, da bi postal pravnik ali trgovec in se proti njihovi želji odpravi na morje. Po vrsti nesreč, vključno z ujetništvom pri piratih in brodolomom, preživi 28 let kot edini preživeli na oddaljenem tropskem otoku blizu obale Venezuele. Roman opisuje njegovo borbo za preživetje, duhovno rast, gradnjo zavetišča, kmetovanje, izdelavo orodja in srečanja z domorodci ter drugimi obiskovalci otoka.

Temeljna motiva knjige sta delo in človekova sposobnost prilagajanja, ki skupaj vodita do udobnega in smiselnega življenja tudi v skrajnih razmerah. Izpostavljeni motivi so tudi kolonializem, imperializem, odnos do narave in vere. Knjiga je napisana v obliki dnevnika in pripovedi v prvi osebi, kar daje vtis resničnosti.

Iz romana izhaja tudi izraz »robinzonada«, ki je nastal za poimenovanje literarnega žanra zgodb, ki so po strukturi in motivih podobne romanu Robinson Crusoe.

Daniel Defoe se je rodil okoli leta 1660 v Angliji, očetu James Foeju, ki je mladega Daniela poslal v šolo z upanjem, da bo postal duhovnik. Šolo je kasneje opustil in postal trgovec, lastnik ladij, politik, časnikar in pisatelj. Prvo knjigo esejev je izdal leta 1689, takrat se je tudi prvič podpisal s priimkom Defoe, saj se mu je zdel tak priimek bolj ugleden kot originalni Foe. Robinson Crusoe je bil njegov prvi roman, s katerim je zaslovel. Do konca življenja je napisal okrog 300 knjig.

Nazadnje je bil v slovenščino preveden Dnevnik kužnega leta (2022, Goga, prevod Andrej E. Skubic). Vsa svoja pomembna pripovedna besedila je napisal šele po svojem šestdesetem letu. Zaradi svojih prepričanj je bil tudi večkrat zaprt. Z ženo Mary Tuffley je imel je osem otrok, od tega jih je šest preživelo in doživelo odraslost. Zadnja leta je preživel v bolezni, dolgovih in revščini, umrl je 26. aprila 1731.

Upanje

Na plažo Piška naplavi mladega moškega. Med sprehodom ga najdeta dva turista in takoj pokličeta otoško policijo. Takrat je v službi le Krste Zaninović, policijski načelnik, zato se mora odzvati na klic. Kmalu ugotovijo, da je mladi moški sirski begunec, ki je med poskusom prebega v Italijo padel iz čolna. Krste ga najprej odpelje do otoške zdravnice Tereze, kjer mu oskrbijo poškodovano nogo. Ker je vikend, iz centrale prejme navodila, da ga mora do ponedeljka zadržati na policijski postaji oziroma v eni izmed dveh celic. Ti celici pa nista navadni zaporniški celici, saj ju uporabljajo za povsem običajne državljane, ki poleti pridejo na otok.
V pristanišče pripluje trajekt Miljenko Smoje. Med številnimi potniki se izkrcata tudi Mijo Genda in njegova žena Jozefina. Živita in delata v Linzu. Ona je negovalka v domu za ostarele, on dela v družinskem podjetju, kjer je vodi manjši obrat za obdelavo kovin. Na otok sta prišla v upanju, da bo sveta Marjeta uslišala njune molitve in, da bosta po večletnem trudu končno dobila potomstvo. Nastanita se pri Radi in Vinku. Jozefina prosi Rado, naj jo pospremi v cerkev. Na poti zaslišita uglašujoč živalski glas. Gre za Mikulovega osla, ki se vsak dan oglasi, kadar se nekdo v mestu ljubi. Otoški duhovnik Celestin jima zagotovi, da bo Sveta Marjeta zagotovo pomagala. Pokaže jima steno zakristije, na kateri visi na stotine fotografij nasmejanih staršev z dojenčki v naročju. To so fotografije srečnih ljudi, katerih molitev je sveta Marjeta uslišala.
V pristanišču je privezana jahta Rosso, katere lastnik je Neven Roso, Hercegovec, ki je pred leti obogatel z uvozom izdelkov znanega švicarskega slaščičarskega podjetja. Spremlja ga veliko mlajša partnerica Gabrijela. Otočani izvedo, da je popolnoma propadel in, da se zdaj skriva pred upniki na jahti, registrirani na propadlo podjetje, s praznim rezervoarjem.
Policijski poveljnik Krste je zelo podjeten človek. Loti se različnih dejavnosti, od polaganja parketa in lepljenja keramičnih ploščic do rejenja kuncev in puranov. Tokrat se odloči, da bo v zapuščeni trafiki na obali postavil električni žar ter pekel čevapčiče, pleskavice, klobase in podobno. Takoj začne s poskusnim pečenjem čevapčičev, vendar ti niso dobri. Prepričan je bil, da je kupil originalni recept za sarajevske čevapčiče. Na pomoč mu priskoči Selim, sirski begunec. V rodni deželi se je njegova družina že leta ukvarjala s pripravo kebaba. Skupaj z najstarejšo Krstejevo hčerko Silvijo pripravita maso za čevapčiče in testo za lepinje. Na dan praznika svete Marjete se pred trafiko zbere množica ljudi, ki naroča odlične čevapčiče. Med Selimom in Silvijo preskoči iskrica.
Se bo Selimu uspelo pridružiti družini v Marseillu ali bo vrnjen v Bosno? Bosta Mijo in Jozefina končno postala starša? Kaj pa Neven?
Roman Upanje hrvaškega pisatelja Anteja Tomića je sodobna zgodba, ki prepleta humor, ironijo in družbeno kritiko. Osrednje sporočilo romana je, da tudi v težkih in na videz brezizhodnih situacijah vedno obstaja možnost za nov začetek in upanje na boljšo prihodnost.

Ante Tomić (1970) je hrvaški pisatelj, novinar in filmski scenarist. Njegovi romani so zelo uspešni in večkrat ponatisnjeni. Novinarsko pot je začel pri časopisu Slobodna Dalmacija, za katerega še vedno redno piše kolumne, od leta 2001 pa dela pri Jutranjem listu. Leta 2006 je bil nagrajen s kiklopom za kratke zgodbe z naslovom Građanin pokorni.

Brez slovesa

Kot avtorja sta pod tem romanom podpisana Reese Witherspoon ter Harlan Coben. Reese poznamo kot igralko, producentko, podjetnico, pa tudi kot voditeljico bralnega kluba Reese’s Book club. Njena starša sta bila štirideset let zaposlena v vojaških, nato pa še v zasebnih bolnišnicah, kar je dalo podlago za to knjigo. Coben pa je uspešen ameriški pisatelj trilerjev, dobro poznan tudi med Slovenci. Med njima je stekla dobra energija in njun skupni izdelek je sedaj dosegljiv tudi slovenskim bralcem – roman Brez slovesa.

Glavna akterka Maggie je kirurginja. Skupaj z možem Marcom ter dobrim študijskim prijateljem Traceom so pred leti ustanovili WorldCures, dobrodelno organizacijo, ki ponuja medicinsko oskrbo revnim ljudem iz begunskih taborišč. Med eno od operacij, ki jih izvaja Marc sredi vojnega območja, vdrejo v tabor sovražniki. Marc pri tem izgubi življenje. Neutolažljivi Maggie malo kasneje umre tudi mama in, da je mera polna, izgubi celo zdravniško licenco. Zapade v dolgove in ko dobi priložnost, da za neverjetno veliko denarja operira neznanega bogataša, se poda v to. Ko že predvidevamo, da se bo vse lepo zaključilo, se pravi zapleti šele pričnejo. Znajdemo se sredi prave filmske akcije, začinjene z neverjetnim bogastvom ruskih in dubajskih mogotcev na eni strani ter na drugi strani z revščino, ki si je ne moremo niti predstavljati. Precej razmišljanj se dotika človeškega pohlepa, ki boleče povezuje ta dva bregova. Tudi umetna inteligenca je našla svoj prostor v tem romanu, verjamem, da se bodo ob branju marsikomu porodila dodatna vprašanja v zvezi z njo.

Žal pridemo do zaključka, ki je v knjigi večkrat nakazan in citiran. Ameriški filozof Eric Hoffer namreč pravi takole: “Vsaka velika stvar se začne kot gibanje, postane posel, nazadnje pa se sprevrže v goljufijo.”

Zimski vrt

Avtorica nam v svoji zgodbi predstavi predvsem pomembnost medsebojnih odnosov, vpliv in posledice odnosov primarne družine na otroke in kasneje odrasle otroke, ter nam daje upanje, da s trudom in medsebojnim sodelovanjem nikoli ni prepozno, da odnose med seboj zgladimo, zgradimo in negujemo z veliko mero odpuščanja ter razumevanja.

Nina in Meredith sta odraščali v uspešni ameriški družini, kjer je družino povezoval razumevajoč, dobrosrčen in ljubeč oče, ki je svojo ljubezen razdajal in kazal vsakomur v družini. Njegovo popolno nasprotje je bila mama Anja. Do svojih hčerk je bila hladna kot led, od nje nista bili deležni nobene pohvale, tolažbe ali objema pa čeprav sta se močno trudili, vsaka po svojih močeh. Toplino sta čutili le ob pripovedovanju pravljic, katere sta poslušali ob večerih, kjer je mama opisovala ruske običaje in pokrajine od koder je izvirala. Svojo izgubljenost in nemoč so ženske občutile ob izgubi očeta, ki jih je povezoval, gladil nesporazume in razlike med njimi. Po njegovi smrti so se drobne razpoke razširile v jarke, razlike med njimi so postale nepremostljive, vsaka zase so bile izgubljene in se spopadale s svojimi lastnimi težavami. Povezovala jih je le obljuba očetu, da bosta hčerki slišali mamino pravljico še enkrat in tokrat do konca. Prav ta pravljica je lahko ključ, ki odpre vrata preteklosti in osvetli prihodnost.

Metod Trobec : kronika serijskega morilca

Slovenska novinarka in pisateljica Katarina Keček, ki se v svojih delih posveča občutljivim družbenim problematikam in tabujem, v biografskem kriminalnem romanu Metod Trobec: kronika serijskega morilca, razgalja življenje slovenskega serijskega morilca Metoda Trobca, ki je med letoma 1976 in 1978 umoril pet žensk in njihova trupla zažgal v krušni peči na njegovi domačiji v Dolenji vasi. Roman dokumentira najbolj prelomne trenutke v morilčevem življenju; od konfliktnega odnosa s svojo materjo, zgodnjega padca v svet kriminala, pogostih izbruhov nekontroliranega besa pa vse do začetka zločinov, ki so ob odkritju pretresli jugoslovansko javnost. Kečkova v romanu svoje pozornosti ne namenja zgolj Trobcu, ampak skuša preko njegove zgodbe odpreti številna problemska vprašanja, ki so ostala neodgovorjena vse do današnjih dni. Bi jugoslovanska oblast, trdno prepričana v idejo, da so serijski morilci zgolj produkt dekadentnega Zahoda, lahko hitreje preprečila Trobčev ubijalski pohod? So tedanji mediji, obsedeni s poročanjem vseh neokusnih podrobnosti morilčevih dejanj, odprli vrata novinarskemu senzacionalizmu, kot ga poznamo danes? So njegove žrtve dobile zaslužen glas ali pa za vedno ostale v senci “slave” svojega klavca?  Metod Trobec: kronika serijskega morilca je udarna in provokativna knjiga, ki skozi zgodbo morilca razgalja neprijetne resnice o družbi, kjer je rojstvo zla pogosto neizogibno.

V gorah norosti

V gorah norosti se uvršča med najvidnejše literarne mojstrovine ameriškega pisatelja Howarda Phillipsa Lovecrafta (1890-1934), enega od utemeljiteljev podžanra t.i. kozmične grozljivke, ki prepleta elemente znanstvene fantastike, psihološke srhljivke in pustolovskega trilerja. Tako kot v številnih njegovih delih, se tudi pričujoča novela ukvarja z odkrivanjem starodavnih civilizacij ter človekovega konfliktnega odnosa do neznanega in skrivnostnega, ki je hkrati privlačno kot tudi odbijajoče, pogosto pa vodi v posameznikovo pogubo. Novela je prvoosebna pripoved geologa Williama Dyerja, ki se septembra 1930 s skupino raziskovalcev odpravi na Antarktiko, da bi preučil ostanke starodavne civilizacije, ki se nahajajo v ledenih ruševinah v globinah nenaravno visokega gorovja. Odkriti primerki predstavljajo bizarno življenjsko obliko, ki ni ne rastlinskega ne živalskega izvora in hitro mutira v nekaj nevarnega. Novela je izšla v času, ko je Antarktika ostajala neraziskana celina, Lovecraft pa je njeno skrivnostnost izkoristil za klasično zgodbo o človekovemu soočanju z neznanim, ki vključuje za avtorja značilne teme propada človeške civilizacije, zloveščih vplivo pozabljenih starodavnih kultur in kozmicizma.

 

Palisandrovec

Milan je fant, ki odrašča v Versaillesu. Njegov oče je Francoz, mama prihaja iz Ruande. Kot otrok živi na videz mirno in urejeno življenje, obdan z molkom in neizrečenimi bolečinami, povezanimi predvsem z maminim izvorom.
Nekoč Milanovo vsakdanjo rutino prekine prihod dečka iz Ruande. Ta je nenavadno tih in prestrašen, poleg tega ima na glavi hudo rano. Milana seveda zanimajo razlogi za dogajanje v družini, a mu nihče ničesar ne pojasni. Tudi tega ne, zakaj deček po imenu Claude kmalu izgine, kar v Milanu pusti občutek velike praznine. Čez nekaj let se z mamo odpravi v Ruando, kjer se sooči z deželo, ki nosi globoke rane genocida. Spozna sorodnike, njihove prijatelje in ljudi, ki so preživeli nepredstavljivo nasilje. Ponovno sreča Clauda, s katerim postaneta nerazdružljiva. Z njegovo pomočjo spoznava deželo, bolečino in spomine posameznikov. Spozna Stello, dekle, ki ji je pozneje pomagal preboleti smrt prababice, ko  je ta zapisovala njeno življenjsko zgodbo. Zgodbo, ki Milanu veliko pojasni, prav tako kot bralcu.
Glavni lik romana je Milan, na začetku še neveden otrok. Poleg njega so izpostavljene tudi druge osebe, njihove usode in življenja, njihovi značaji in razlogi, za posamezne odločitve. Pisatelj sam poudari pomen neizrečenih besed. Če na začetku bralec molka ne razume, na koncu spozna, da ga sproža velika bolečina.
Gaël Faye je francosko-ruandski pisatelj. Že njegov prvenec, Mala dežela, za katerega je prejel Goncourtovo nagrado, je povezan z materino rodno deželo, Ruando. Zgodba Palisandrovca izhaja iz zgodovinskih dejstev in vsebuje avtobiografske elemente, celotna tematika je vezana na medčloveške odnose, preteklost, spomine, odgovornosti in dolžnosti, posameznika in celotne skupnosti. Jezik, ki ga je avtor uporabil v romanu, je preprost. Tudi zgradba romana je enostavna, kronološka, kar bralcu omogoči, da se v celoti posveti zgodbi.
Izviri naslov: Jacaranda

Beograd za tujce

Pisatelj, kritik, prevajalec in urednik Aleksandar Gatalica (1964) je v Beogradu študiral svetovno književnost in klasično filologijo, danes pa predstavlja enega od osrednjih srbskih literatov. Prepoznavna značilnost njegove proze je poleg živahnega sloga in pripovedovalske vznesenosti predvsem opiranje na zgodovinske podatke in dejstva, ki jih preliva v slogovno zanimive in privlačne pripovedi, v katerih se fikcija meša z resničnostjo.  

Pričujoča zbirka je popoln skok v neznano – avtor se na podlagi znanih (in malo manj znanih) zgodovinskih dejstev vživlja v zgodovino mesta in polagoma gradi, kot se v spremni besedi izrazi Miloslav Gudović, resnično fikcijo. Rdeča nit in struktura desetih pripovedi sta prizorišče dogajanja (brez presenečenja je to Beograd) in pa časovna premica, ki se polagoma premika od začetka 16. stoletja (1525), prek enigmatičnega 19. in pretresov polnega 20. stoletja vse do sedanjega tisočletja (2008). Posebna privlačnost zapisanih zgodb tiči v napetosti, ki jo nedoumljive skrivnosti Beograjčanov izzovejo v bralčevi domišljiji, ter zapletih, ki so kar najverodostojneje zasidrani v zgodovino mesta, a jo hkrati na vseh možnih nivojih presegajo.

Tako med drugim spoznamo beograjskega potapljača, ki je sporočila z enega na drugi breg Donave v srednjem veku prenašal hitreje kot vsakršna kopna pošta; prekupčevalca redkega krzna, ki je trgoval tudi s smrtjo; s kralji miši in podgan in vsemogočno babico Persido, ki nadzoruje nočne linije beograjskih radijskih postaj; priča pa smo tudi nenavadnim hišnim obiskom, ki vznikajo skupaj z neljubimi družinskimi skrivnostmi.