skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Blank

Romana Blank ne odlikuje le brezkompromisna iskrenost, temveč tudi neverjetna zgodba. Njegov avtor je bosansko-hercegovski igralec, pisatelj, pilot in aktivist Feđa Štukan, ki je igral v številnih domačih in nekaterih hollywoodskih produkcijah.

Eden njegovih zgodnejših in najbolj živih spominov sega na letališče, na njegovo prvo potovanje z letalom. Temne pilotske kape, bleščeči čini, čudovite uniforme in uigrani gibi letališke posadke so ga namreč popolnoma očarali. V tistem trenutku se je odločil, da tudi sam želi biti pilot.

Iz poetične otroške kontemplacije nas Feđa izstreli naravnost na fronto vojne v nekdanji Jugoslaviji, ki jo je kot mlad ostrostrelec doživel v vsej njeni neusmiljenosti. Njegov slog pisanja je surov kot bojni jarki obleganega Sarajeva, v katerih se je soočil z ubijanjem, s smrtjo. To je v njem izzvalo globok odpor do vojne ideologije, verskega in nacionalnega fanatizma. Bralca neposredno in brez lepotičenja sooči z degradacijo okolja, v katerem je odraščal in z grozotami vojne, ki jim je bil priča.

Kot bi se znašli v enem od filmov Emirja Kusturice, polnem kaosa, tragike in divje balkanske energije, se zdijo Feđajevi zapisi skoraj preveč nenavadni, da bi šlo za biografijo. Njegova zgodba se vije od vojne fronte, psihiatričnih bolnišnic, študija igre in sodelovanja s hollywoodskimi zvezdniki, odvisnosti in predoziranj, tihotapljenja in preprodaje drog, do kriminala vseh sort, lakote in brezdomstva …  Od pobega iz povojnega balkanskega kotla v Evropo do povratka v Sarajevo in razočaranostjo nad povojnim stanjem travmatizirane države, nemoralnostjo in korupcijo. Do časa, ko je postal eden najbolj glasnih kritikov vladajoče politike in verskih voditeljev, zaradi česar so ga mnogi izmed njih obravnavali kot državnega sovražnika številka ena.

Toda kljub vsemu je še vedno sanjal o letenju …

 

Srečni ljudje berejo in pijejo kavo

Roman s pomenljivim naslovom je po izidu postal ne samo francoska, temveč tudi mednarodna uspešnica. Začetek zgodbe je tragičen, saj se osrednja protagonistka znajde povsem na dnu, ko v prometni nesreči izgubi svoji dve ljubljeni in nenadomestljivi osebi, moža in hčerko. Povsem uničena in brez volje do življenja se nekega dne odloči za dramatično spremembo, selitev iz domačega Pariza v naključno izbrano vasico na Irskem. V povsem novem okolju se ji življenje kljub nihanjem razpoloženja prične spreminjati na bolje. Plast za plastjo ponovno odkriva sebe in hrabro premaguje ovire, ki ji stojijo na poti. Skozi temne oblake išče žarke upanja, ki slehernega bralca pogrejejo in dajo vedeti, da nikoli ni nič povsem izgubljeno, vedno znova se da priklicati tisti kanček upanja, ki tli v vsakemu od nas. Knjiga se prebere ne mah, saj je jezik, ki ga avtorica uporablja tekoč in pristen. Je odličen primer dela, ki bi lahko služil tudi pri tako imenovani biblioterapiji.

 

 

 

Angel smrti

Na velikonočni dan leta 1974 z otoka Valö nedaleč od Fjällbacke brez sledu izgine skoraj vsa družina. V hiši, kjer je bilo pripravljeno praznično kosilo, policisti najdejo le enoletno deklico Ebbo. Kaj se je zgodilo njenim staršem, sorojencem in drugim članom družine, ostane desetletja nerazrešena skrivnost.

Leta pozneje se Ebba skupaj z možem Mårtenom vrne na otok, kjer je njen oče vodil internat. Po tragični izgubi sina skušata začeti novo življenje in prenoviti družinsko hišo. Toda preteklost jima ne da miru. Ko v hiši izbruhne požar, policija ponovno odpre staro preiskavo skrivnostnega izginotja iz leta 1974.

V primer se vplete tudi pisateljica Erica Falck, ki že dlje časa raziskuje zgodovino Ebbine družine. Pri kopanju po preteklosti odkrije temne družinske skrivnosti in zgodbo o skrivnostni angelski rejnici, ki odpira vedno nova vprašanja.

Camilla Läckberg v napetem kriminalnem romanu prepleta sedanjost in preteklost ter počasi razkriva mrežo družinskih vezi, zamolčanih travm in starih zamer. Angel smrti je zgodba o tem, kako dolgo lahko skrivnosti preživijo svoje čuvaje – in kako visoko je lahko cena, ko se resnica končno odkrije.

Ledena princesa je osma knjiga serije o Fjällbacki, pred njo so izšle Ledena princesa, Pridigar, Kamnosek, Tujka, Neznanka, Morska deklica in Čuvaj svetilnika, za njo pa Krotilec levov, Čarovnica, Kukavičje jajce in Objokovalka.

Camilla Läckberg  je priljubljena švedska pisateljica, ki velja za eno najodmevnejših pisateljic skandinavskih kriminalk. Zaslovela je prav s knjižno serijo o Fjällbacki, majhnem ribiškem mestu na Švedskem, od koder avtorica tudi prihaja. Njene napete psihološke kriminalke so prevedene v več kot 40 jezikov in prodane v milijonskih nakladah po vsem svetu.

Po seriji je posnetih tudi več TV serij in filmov.

Ledena princesa

Ledena princesa je prvenec švedske pisateljice Camille Läckberg in prvi roman iz serije o pisateljici Eriki Falck in policistu Patriku Hedströmu. Roman, izvirno objavljen leta 2003, bralca popelje v slikovito, a temačno obmorsko mestece Fjällbacka, kjer se za mirno podobo majhne skupnosti skrivajo številne zamolčane skrivnosti.

Erica Falck se po smrti staršev vrne v svoj rojstni kraj, kjer jo pričaka pretresljiva novica, da je bila njena prijateljica iz otroštva Alexandra Wijkner  najdena mrtva v kopalni kadi. Vse kaže na samomor, vendar  začnejo Erico mučiti vprašanja. Zakaj bi lepa, uspešna in na videz zadovoljna ženska storila samomor? Ko jo Alexandrini starši prosijo, naj napiše nekrolog, se Erica vse bolj zapleta v preiskovanje okoliščin njene smrti. Pri tem združi moči s policistom Patrikom Hedströmom, s katerim ju povezujejo tudi spomini na otroštvo.

Ledena princesa je napeta skandinavska kriminalka ob branju katere skoraj občutiš vzdušje severa. Zgodba je premišljeno zgrajena, dobro so izdelani tudi liki. Posebej privlačna je kombinacija Erice Falck, ki kot pisateljica na preiskavo gleda s povsem drugega zornega kota kot poklicni policisti, in Patrika Hedströma, ki skuša razvozlati primer znotraj policijskega postopka. Roman je hkrati zgodba o zločinu, travmah preteklosti in zamolčanih skrivnostih, ki lahko desetletja čakajo, da pridejo na dan.

Camilla Läckberg  je priljubljena švedska pisateljica, ki velja za eno najodmevnejših pisateljic skandinavskih kriminalk. Zaslovela je prav s knjižno serijo o Fjällbacki, majhnem ribiškem mestu na Švedskem, od koder avtorica tudi prihaja. Njene napete psihološke kriminalke so prevedene v več kot 40 jezikov in prodane v milijonskih nakladah po vsem svetu.

Po seriji je posnetih tudi več TV serij in filmov.

Miza za dva : zgodbe

Amor Towles, avtor uspešnic Plemič v Moskvi in Lincolnova cesta, se v zbirki Miza za dva vrača v svoj prepoznavni svet elegantnega pripovedovanja, izbranega humorja in nenavadnih življenjskih preizkušenj. V središču knjige je New York poznih tridesetih let 20. stoletja, mesto blišča in senc, v katerem se prepletajo zgodbe o ambicijah, naključjih, ljubezni, prevarah in iskanju svojega mesta v svetu.

Miza za dva vsebuje šest zgod in eno malce bolj temačno in daljšo novelo o bralcem Towlesovih knjig dobro znani Evelyn Ross iz njegove (v slovenski jezik še ne prevedene) uspešnice Rules of Civility.

Zbirka zgodb je duhovita, prefinjena in filmsko berljiva. Bralca popelje v obdobje, ko je bil New York prostor velikih možnosti, pa tudi velikih tveganj. Avtor z značilno ironijo in občutkom za podrobnosti pripoveduje o ljudeh, ki skušajo življenje vzeti v svoje roke, čeprav jim pri tem pogosto ponagajajo naključje, preteklost in lastne slabosti.

Amor Towles (1964) je ameriški pisatelj, ki velja za enega priljubljenejših sodobnih ameriških avtorjev zgodovinskih romanov. V svojih delih pogosto raziskuje vprašanja družbenega položaja, osebne svobode, prijateljstva in človekovega iskanja lastne poti. Miza za dva je njegova prva zbirka kratke proze, ki jo dopolnjuje daljša novela Eve.

Njihov krik je moj glas : poezije iz Gaze

Tako se glasi uvodni verz prve pesmi antologije sodobne palestinske poezije Njihov krik je moj glas. V zbirki so zbrane pesmi desetih palestinskih avtoric in avtorjev, rojenih med letoma 1976 in 2004. To so: Hind Džuda, Nima Hasan, Jusuf al Kadra, Ali Abu Hatab, Darin Tatur, Marvan Mahul, Janja Ašur, Hiba Abu Nada, Hajdar al Gazali in Rifat al Arir. Nekaj odgovorov na uvodno vprašanje lahko izluščimo že iz kratkih biografij pesnikov in pesnic. Biti pesnik v Palestini pogosto pomeni odraščati v begunskem taborišču, živeti pod okupacijo, doživeti prisilno razselitev ali izgnanstvo ter ustvarjati v razmerah, ki jih zaznamujejo vojna, pomanjkanje in negotovost. Nekaterih avtorjev in avtoric danes žal ni več med živimi. Nekatere pesmi v zbirki so nastale le nekaj dni ali celo ur pred njihovo smrtjo.

Večina pesmi je bila prvotno objavljena na spletu z namenom, da bi se prevajale, širile in dosegle bralce po vsem svetu. Nastajale so med bombardiranji, v begunskih taboriščih in sredi vsakdanjega boja za preživetje, zato ne govorijo z varne distance, temveč iz neposredne izkušnje. V njih odmevajo strah, izguba doma in bližnjih, lakota ter negotovost, obenem pa tudi ljubezen, spomin, upanje in neuklonljiva želja po svobodi. Raznoliki glasovi avtoric in avtorjev se združujejo v pretresljivo pričevanje o življenju pod nenehno grožnjo nasilja, pa tudi o moči poezije. Pesnica Darin Tatur zapiše: »vaše orožje bo uničeno, / a poezija bo preživela.« Marvan Mahul okara (zahodni) svet, »ki je dve uri obsojal, potem pa zaspal«, v nekem drugem verzu pa pravi: »čeravno so zahodnjaki oropali vzhodnjake, / jih ne morejo nikoli prikrajšati za pogled na vzhajajoče sonce«. Med najbolj pretresljivimi podobami v zbirki so verzi Hibe Abu Nade: »V raju se zdaj vzpostavlja nova Gaza, takšna brez obleganja« in Hajdara al Gazarija: “Imel sem osem let, / ko sem v neki knjigi prebral besedo ‘svoboda’. / Iskal sem jo v slovarjih, / toda ni mi bilo jasno, kaj pomeni.”

Zbirko dopolnjujejo predgovor priznanega zgodovinarja Ilana Pappéja, uvodno besedilo urednikov Antonia Bocchinfusa, Maria Soldainija in Leonarda Tostija, ganljivo pismo novinarja in pisatelja Chrisa Hedgesa tragično preminulemu pesniku Rifatu al Arirju, predavanje palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawa, znane po romanu Jutra v Dženinu, ter zapis prevajalke Zarje Vršič o (ne)političnosti prevajanja (poezije). Gre za knjigo, ki nas poziva, da širimo glas – o tem, kar se dogaja, in o zbirki Njihov krik je moj glas.

Pod težo miline : kratka proza

Stefan Feinig je slovensko-avstrijski pisatelj, pesnik, esejist, komunikolog, publicist in filozof, sodelavec tiskanih in spletnih medijev, tudi urednik in radijski ustvarjalec. Rodil se je leta 1987 v Celovcu, odraščal je v Svečah (Suetschach) na avstrijskem Koroškem. Študiral je v Celovcu, živi na Dunaju. Je večkrat nagrajen avtor, knjižni prvenec Banalitäten des Wahnsinns je objavil leta 2015, najnovejše objavljeno delo je zbirka Pod težo miline, izšla 2026.

Slednja prinaša besedila, ki so nastala med leti 2016 in 2025. Besedila v zbirki so vsebinsko in oblikovno zelo bogata, pestra in raznolika.

V trinajstih zbranih besedilih Feinigovi stavki bralcu večkrat zazvenijo kot pesem ali spominjajo na poezijo v prozi, naenkrat nas presenetijo družbeno-kritične puščice, mehke lirične atmosfere si delijo prostor med platnicami s tehničnimi elementi spletnih besedil, iz banalnega vsakdanjega dogodka avtor izpelje filozofsko meditacijo o prostoru ali razmišljanja o minevanju, nesmrtnosti, verodostojnosti spominov … Z na videz odmaknjenim nizanjem dejstev avtor pogosto ustvarja svojsko atmosfero zamolčanega, pod površjem nekega drobnega dejstva ali dogodka Feinig odkriva globine, kontraste in nova spoznanja.

Avtor spremne besede Vincenc Gotthardt je o zbirki zapisal: to, kar piše Stefan Feinig, je voda. Je jezero, reka, hudournik, morje, mlaka, potok. Ta voda še tako racionalnega bralca zlahka odnese v avtorjevo valovanje otroških spominov, ljubezen do prednikov, (ki jih avtor niti ne idealizira niti ne obsoja), pljuskanje jezikovne večjezičnosti in večkulturnosti, odtekanje ljubezni iz razmerij, srečevanje vodnih tokov trajanja, neskončnosti in povezanosti s preteklostjo in predniki in tokov človeške majhnosti in relativnosti vsega vedenja in spoznanj. Avtorjevo posebno dojemanje in čutenje sveta, ki pogosto črpa iz njegovih avtobiografskih izkušenj, v zgodbah nikoli ne zvodeni – nasprotno: struktura in jezik zgodb sta jasna, izbrušena in premišljena, pogosto inovativna in igriva, že od samega naslova naprej (teža miline, ruševine morja …), obenem je delo tudi zelo sodobno in sveže, saj se dotakne tudi aktualnih problemov (npr. vpliva informacijske tehnologije na ljudi).

Knjiga, ki ponuja v premislek pester izbor različnih tem (medosebna razmerja, delo in človek, preteklost, povezanost s predniki, pisanje, minljivost, večkulturnost, večjezičnost, pripadnost, identiteta …) je že zato lahko blizu številnim različnim bralcem. V besedilih se zelo spontano in naravno prepletata akademska abstraktnost in zelo konkretne življenjske situacije, kar se zdi ena od prepoznavnih skupnih značilnostih avtorjevih besedil. Knjiga je dostopna in razumljiva in obenem čudovita in svojska mešanica literarne lepote in lucidne prodornosti.

Stefan Feinig je bil gost letošnjega festivala Vilenica.

Oh, William!

Elizabeth Strout se v romanu Oh, William! znova vrača k Lucy Barton, pisateljici, ki je po smrti drugega moža prisiljena pogledati nazaj na svoje življenje in odnose, ki so jo oblikovali. V ospredju je njen prvi mož William, s katerim sta se pred leti razšla, vendar njuna povezanost kljub ločitvi nikoli ni zares izginila.

Ko William izve za družinsko skrivnost, za katero prej ni vedel, prosi Lucy, naj se mu pridruži na poti v Maine. Skupno potovanje postane veliko več kot iskanje odgovorov o Williamovi družini. Obujata spomine na mladost, zakon, rojstvo hčera, razpad njune zveze in na ljudi, ki so v njuni življenji prišli pozneje. Ob tem Lucy vse bolj spoznava, kako malo pravzaprav vemo o ljudeh, ki so nam najbližji.

Stroutova z značilno zadržanim, preprostim in izjemno pretanjenim slogom pripoveduje o ljubezni, izgubi, osamljenosti, staranju in družinskih skrivnostih. Preteklost se v romanu nenehno prepleta s sedanjostjo in razkriva, kako močno naše življenje določajo otroštvo, družina in zamolčane zgodbe prejšnjih generacij.

Oh, William! je roman o tem, kaj ostane, ko se zakon konča – nenavadne vezeh, ki jih čas ne pretrga, ljudje, ki jih nikoli ne moremo popolnoma poznati, in spoznanja, ki pogosto pridejo šele takrat, ko je že skoraj prepozno.

Nežna, melanholična in globoko človeška knjiga o tem, kako se skozi razumevanje drugih počasi učimo razumeti tudi sami sebe.

Elizabeth Strout (1956) je ameriška pisateljica, znana po subtilnih in psihološko poglobljenih romanih o družinskih odnosih, osamljenosti, spominu in zapletenosti človeškega življenja. Za roman Olive Kitteridge je leta 2009 prejela Pulitzerjevo nagrado za književnost. V seriji knjig z Lucy Barton so naslednje knjige: Moje ime je Lucy Barton, Vse je mogoče, Oh, William!, Lucy by the Sea (trenutno še ni prevedena) in Vse mi povej.

Vse mi povej

Tokrat se zgodbe o ljubezni, prijateljstvu, osamljenosti, krivdi in minljivosti prepletajo v majhnem mestu Crosby v Mainu. Odvetnik Bob Burgess prevzame primer moškega, obtoženega umora matere, pri tem pa se zbliža s pisateljico Lucy Barton. V njeno življenje znova vstopi tudi Olive Kitteridge, ki z Lucy sklene posebno prijateljstvo. Ob pogovorih o ljudeh, ki sta jih poznali, se razkrivajo njihova »nezabeležena življenja« – zgodbe o skrivnostih, bolečini, izgubah in tihih radostih.

Strout v romanu Vse mi povej znova poveže svoje priljubljene like in njihove svetove. Roman je peti del pripovedi o Lucy Barton (serija Amgash), vendar ga je mogoče brati tudi kot samostojno zgodbo. V ospredju niso veliki dogodki, temveč drobni trenutki in odnosi, skozi katere se razkrivajo zapletenost človeške narave, minljivost in moč sočutja. Avtorica v svojem značilnem slogu raziskuje zapletenost človeških odnosov in našo potrebo po tem, da bi bili videni, razumljeni in povezani z drugimi.

Elizabeth Strout (1956) je ameriška pisateljica, znana po subtilnih in psihološko poglobljenih romanih o družinskih odnosih, osamljenosti, spominu in zapletenosti človeškega življenja. Za roman Olive Kitteridge je leta 2009 prejela Pulitzerjevo nagrado za književnost. V seriji knjig z Lucy Barton so naslednje knjige: Moje ime je Lucy Barton, Vse je mogoče, Oh, William!, Lucy by the Sea (trenutno še ni prevedena) in Vse mi povej.

Vse je mogoče

Vse je mogoče je zbirka devetih povezanih kratkih zgodb, ki bralca popelje v majhno mesto Amgash v ameriškem Illinoisu. V njem živijo ljudje z različnimi življenjskimi zgodbami, vendar jih povezujejo preteklost, družinske vezi, zamere, hrepenenja in občutek, da se njihovo življenje ni odvilo povsem tako, kot so pričakovali.

Strout svoje like opazuje z izjemno občutljivostjo in brez obsojanja. Njeni junaki niso popolni in njihova življenja niso vedno urejena ali srečna. Spopadajo se z osamljenostjo, družinskimi odnosi, ljubeznijo, izgubo, duševnimi stiskami, neizpolnjenimi pričakovanji in vprašanjem, kako živeti s svojo preteklostjo. Prav iz njihovih vsakdanjih, pogosto navidezno nepomembnih trenutkov pa pisateljica pred bralca naslika nekaj globoko človeškega.

Posebnost zbirke je njena povezanost z romanom Moje ime je Lucy Barton in ostalimi deli serije. Lucy, ki je iz Amgasha že zdavnaj odšla in si ustvarila življenje pisateljice v New Yorku, se pojavlja v več zgodbah, v eni pa nastopa tudi kot odrasla protagonistka. Kljub temu lahko Vse je mogoče beremo tudi kot samostojno delo. Posamezne zgodbe se med seboj prepletajo, liki iz ene zgodbe se lahko pojavijo v drugi, njihova življenja pa se počasi sestavljajo v širšo podobo skupnosti.

Strout je odlična opazovalka človeških odnosov. Njene zgodbe so kot diskretno prisluškovanje tujim življenjem – bralcu omogočijo pogled v misli, odnose in skrivnosti ljudi, ki jih sicer ne bi (s)poznali. Ob tem se ves čas poraja vprašanje, kako se naše predstave o drugih razlikujejo od resnice. Človek, ki se nam zdi srečen, morda skriva globoko bolečino; tisti, ki ga imamo za neuspešnega ali neprijetnega, pa lahko v sebi nosi presenetljivo nežnost.

Čeprav so nekatere zgodbe nenavadne in posamezni liki tudi neprizanesljivi drug do drugega, jih povezuje predvsem empatija. Stroutova pokaže, da za človekovim vedenjem pogosto skrivajo rane, strahovi in hrepenenja, ki jih drugi ne vidimo. Njena pripoved je tiha in zelo čustvena, brez velikih preobratov, a z močnim odmevom.

Vse je mogoče je knjiga o ljudeh, ki iščejo bližino, razumevanje in možnost novega začetka. O tem, kako nas oblikujejo družina, kraj, iz katerega prihajamo, in spomini, ki jih nosimo s seboj. Predvsem pa je knjiga o tem, da se tudi v najbolj zapletenih in bolečih življenjih prej kot slej pojavi možnost za spremembe.

Priporočam jo vsem, ki imajo radi subtilne psihološke portrete, večplastne medčloveške odnose in zgodbe, v katerih je največ skrito pod površjem.

Elizabeth Strout (1956) je ameriška pisateljica, znana po subtilnih in psihološko poglobljenih romanih o družinskih odnosih, osamljenosti, spominu in zapletenosti človeškega življenja. Za roman Olive Kitteridge je leta 2009 prejela Pulitzerjevo nagrado za književnost. V seriji knjig z Lucy Barton so naslednje knjige: Moje ime je Lucy Barton, Vse je mogoče, Oh, William!, Lucy by the Sea (trenutno še ni prevedena) in Vse mi povej.