skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Srebrni dež : izbrane zgodbe

Prevladujoči izhodišči kratkih zgodb, ki jih je napisal Pawel Huelle, so domače mesto Gdansk in avtorjeva družina ter odraščanje, pogojeno s sočasnimi razmerami Poljske. Za Huellevo pisanje je značilen preplet realnega sveta in nadčutnega, magičnega, čas ni linearen, potek dogajanja pogosto določajo miselni preskoki in dojemanje sveta skozi zaznave in spomine pripovedovalca. Končnost in enoumnost svetu odvzemata avtorjevo izpostavljanje posebnosti posameznikov in človeškega spomina, literatura je tista, ki svet brani pred smrtjo in pozabo, tista, ki trenutkom iz zasebnega vsakdana anonimnih posameznikov daje prednost pred velikimi javnimi zgodovinskimi dogodki in političnimi tokovi posameznih držav in predelov sveta. Iz avtorjevih besedil zadiha bogata, zapletena zgodovina, v kateri se prepletajo usode ljudi različnih narodnosti (Poljakov, Nemcev, Rusov …), različnih ver (judje, katoličani, menoniti …) in jezikov (poljski, nemški, ukrajinski, staro narečje nemščine, ki so ga uporabljali menoniti …). V tragične zgodovinske dogodke vstopamo skozi življenja posameznih literarnih oseb, vsakdanje predmete (npr. zgodba Miza), zabrisane in hote pozabljene lokacije (npr. nemška pokopališča v zgodbi Polži, luže, dež). Zgodbe lahko sprožajo čisto vsakdanji dogodki (npr. zamuda letala, s katerim prihaja na obisk ded v zgodbi Čudež ali odločitev poljskega izseljenca v ZDA, da obišče domovino v zgodbi Prvo poletje). Izstopajoč je motiv menonitske skupnosti, ki se je na ozemlje Poljske zatekla po preganjanju na Nizozemskem, in njenih pripadnikov, ki so zanimivi literarni subjekti in se pojavljajo v različnih kombinacijah v posameznih zgodbah. V zgodbah z avtobiografsko oziroma družinsko motiviko izstopa posebnost lika očeta, inženirja tehničnih ved in izumitelja, čigar ambicije je režim večkrat utišal, s številnimi zanimivostmi (npr. izdelava stroja za sneg) in številni skupni prizori očeta in sina, pa tudi lik mame s posebnim dojemanjem narave (zeliščarstvo, obredi z drevesi), kar je še poudarjeno z otroškim pripovedovalcem.

Ta zelo pestra in bogata zbirka kratkih zgodb bo gotovo ustrezala bralcem, ki jim je všeč resnično zgodovinsko ozadje zgodb, tistim, ki imajo radi priokus magičnega realizma, napovednih sanj in nadčutnega (npr. zgodbe Mesto, Talita, Cadik, Doktor Čeng), nedoumljivega (Rifka, Ukiel), pa tudi poetičnega (opisi snega v zgodbi Most) ali grotesknega (Prvo poletje). Avtor pogosto ustvarja atmosfero hrepenenja, zavedanja minljivosti in zato večje vrednosti drobnih svetlih trenutkov in doživetij vsakdanjega življenja. Hrepenenje in zavedanje, da obstajajo različni svetovi in možnost prehajanja, potovanja drugam simbolno krepijo tudi številni prizori vode, plutja, ladij, prizorov na jezeru, gradnja plovil in dejstvo, da je Gdansk tudi pristanišče, torej že zato mesto hrepenenja, vračanja in odhajanja, čakanja in zapuščanja, sidrišč in neskončnih plovb.

V izčrpni spremni besedi prevajalka Jana Unuk med drugim predstavi avtorjevo delo in pisateljski opus, prikaže umestitev njegovega dela v literarno zgodovino poljske književnosti in osvetli tipična besedila iz avtorjevih zbirk kratkih zgodb.

V slovenščino so trenutno poleg predstavljenega dela prevedeni romani David Weiser, Mercedes-Benz: iz pisem Hrabalu, Castrop in Zadnja večerja.

Brezno

S kresnikom 2010 nagrajeni mojster pisane besede Tadej Golob s svojstvenim pisanjem odpira različne teme in svetove. Brezno je že njegov sedmi kriminalni roman, ki se zgleduje po skandinavskem tipu kriminalk in v katerem kraljuje inšpektor Birsa kot avtorjev alter ego. Po ekranizaciji prvega romana Jezero, si inšpektorja Birso zlahka predstavljamo v podobi odličnega igralca Sebastijana Cavazze. Brezno se bere povsem samostojno, kot natančno sestavljena uganka, v kateri ni odvečnih potez. Neodložljivo branje je še prepričljivejše, ker se dogaja v slovenskih krajih. Avtor se na okolje in tematiko ne nasloni zgolj z domišljijo, temveč z očitno raziskavo, posveti in osebno izkušnjo. Ob tem pa v zgodbo neopazno vtke tudi čisto človeško dimenzijo. Birsa in njegova kriminalistična ekipa niso ne superheroji ne bleščeči zvezdniki. So ljudje z osebnimi prtljagami, z drobnimi zmagami in porazi. Njihova veličina je v tem, da si zaupajo in pomagajo, tudi ko drugi začnejo dvomiti v njih. Golob dogajanje romana zapelje v Gotenico, prostor, ki nosi svojo težo in svoj spomin. Kar se sprva zdi kot Tarasov umik iz opravljive Ljubljane, se hitro spremeni v preiskavo, ki odpira neprijetna vprašanja in previdno brska po plasteh zgodovine, ki bi jih marsikdo najraje pustil pri miru. Brezno je kriminalka sodobnega časa, prepojena z občutkom digitalne povezanosti, hkrati pa sidra v kolektivni spomin temnejše plati naše preteklosti. Rezultat je branje na dih, ki ne ponuja poceni bližnjic, ampak bralca do konca drži v napetosti. Lahko se zgodi, da boste po branju rabili nekaj časa, preden boste odkolesarili po novo knjigo. Za drzne. Branje s karakterjem. Priporočam.

 

 

 

Vrnjena

Začetek pripovedi je umeščen v avgust leta 1975, vanjo vstopimo s kratkim poglavjem, v katerem se trinajstletnica s kovčkom v roki vzpenja k vratom stanovanja, domu »druge« matere. Kmalu se razkrije, da jo je slednja nekaj mesecev po rojstvu predala sorodnikom, sedaj pa je bil otrok poslan nazaj v okrilje svoje biološke družine. Bežno se odstira njeno prejšnje življenje edinke pri nadomestni družini, pri čemer spoznamo, da so nove razmere, v katerih se znajde deklica, v popolnem nasprotju z njenimi dosedanjimi izkušnjami. Vrnitev jo zaznamuje tako navznoter kot navzven, saj ji okolica »prilepi nevidno nalepko z vzdevkom Vrnjena, povratnica«. Razpeta je med obe materi, na eni strani je »mama z vasi«, skopa z nežnostjo, na drugi »mama z morja«, od katere je deležna le materialne pozornosti. Vmes pa je ona sama z vprašanji brez odgovorov ter občutki krivde, sramu in nezaželenosti.

Jezikovna posebnost so dialogi v narečju, ki prispevajo k pristnosti v slikanju družbenega okolja. Poudarjena je drugačnost glavne literarne osebe in njena odtujenost od sveta, ki ga določajo grobe besede in tudi nasilje, socialno pomanjkanje ter večinoma neljubeči odnosi. Prvoosebna pripovedovalka se z vidika sedanjosti in odrasle osebe ozira v otroštvo in obdobje, ki ji je zapustilo trajen pečat, hkrati pa je takrat spletla tudi tesne vezi. Znašla se je v okolju, kjer je bilo potrebno hitro odrasti, dokaz za to je bila sestra Adriana, drobna, na videz krhka deklica, s svojimi nočnimi strahovi, v bistvu pa zelo močna, bistroumna, predvsem pa skrbna in zaščitniška.

Roman Vrnjena je delo italijanske pisateljice Donatelle di Pietrantonio, ki literarno ustvarja ob poklicu otroške zobozdravnice ter svoje zgodbe umešča v pokrajino Pescara, iz katere sama izhaja. Preveden je bil v številne jezike, prirejen v gledališko predstavo in prelit na filmska platna. Vzljubili so ga tudi bralci, saj je prejel nagrado campiello za najboljšo knjigo po njihovem izboru.

Umor v hotelu Beda

Charlie Benedict je sin lastnice hotela Benedict, ki ga tam živeča razvajena otroška igralka Penny imenuje kar hotel Beda, saj hotel ni v najboljšem stanju, lahko bi rekli, da je vse prej kot to. Charlieja naziva Bednik, čeprav ji prižiga francoske cigarete in skrbi za Baby, Pennyinega malega psa.

Dexter je njegov 19-letni prijatelj, ki ga uči vožnje v avtu, ki mu pravita kar Pujs. V hotelu živi tudi 75-letni Iggy, ki je Charlieja naučil igrati šah. Iggy je zbiralec ključavnic, njegov vzdevek pa je okrajšava za ime Ignoto, kar v latinščini pomeni »neznan«. Šele po njegovi smrti se razkrije, zakaj se je preimenoval. Charlie pa sumi, da pri tej smrti ni šlo za nesrečo, vendar mu nihče ne verjame, razen Penny. Ta v seriji Mala detektivka igra glavni lik in se je med snemanji naučila mnogih detektivskih trikov; v tem dogodku pa vidi priložnost, kako bi razvozlala pravi umor.

Med stalnimi gosti hotela je tudi skrivnostna ženska, ki se drži bolj zase in o kateri nihče ne ve veliko – njena prisotnost pa bo kmalu odigrala ključno vlogo v razpletu dogodkov.

Zakaj je umrl Iggy? Se je sam spotaknil ob obrabljeno preprogo ali ga je kdo porinil po stopnicah? Začne se pustolovščina, v kateri spoznamo sestavine pravega prijateljstva.

John Lekich je nagrajeni kanadski novinar, esejist in pisatelj, ki se je s svojimi besedili pojavil v publikacijah, kot so Hollywood Reporter, Los Angeles Times in Globe and Mail. Je avtor šestih knjig za mladostnike in mlade odrasle.

Glej tudi:

Sedemodstotna raztopina : natis spominov dr. Johna Watsona, kakor jih je uredil Nicholas Meyer

Si lahko predstavljate, kako v izjemno napetem primeru sodelujeta neprekosljivi Sherlock Holmes in ikona psihoanalize, Sigmund Freud?

Med branjem smo osupli v razkrivanju zarote, zasledujemo malopridneže v slogu divjega zahoda in z olajšanjem razrešimo Holmesove travme, ki segajo v njegovo otroštvo.

Watson, ki je po poklicu zdravnik, je postajal vse bolj zaskrbljen nad propadanjem prijatelja Holmesa. Ta je, da bi se ognil svoji čustveni naravi, ki bi ga pri njegovem delu le ovirala, eksperimentiral s kokainom. Najprej ga je le preizkušal, kmalu pa se je sprevrglo v hudo odvisnost. Watson se je zavedal svojih omejitev in Holmesu ni znal pomagati. Izvedel pa je za dunajskega psihoanalitika, kontroverznega Sigmunda Freuda in njegove vzpodbudne rezultate pri odvajanju od opiatov. S Holmesovim bratom Mycroftom se odločita, da Holmesa z ukano odpeljeta na Dunaj, kjer bi mu morda Freud lahko pomagal. V veliko Watsonovo olajšanje Holmes sprejme pomoč. Freud ga s pomočjo hipnoze uspe pozdraviti odvisnosti od kokaina, toda zaskrbljujoča je bila Holmesova malodušnost in brezvoljnost. Kot od slavnih detektivov pričakujemo, ga poživi primer, kjer vsi trije razrešijo zaroto mednarodnih razsežnosti in povezano z bližajočo se vojno.

Nicholas Meyer (1945) je ameriški filmski scenarist, režiser in pisatelj. Poznamo ga po filmih Star Trek, ki jih je režiral. Njegov roman Sedemodstotna raztopina je prejela nagrado ameriških piscev kriminalk. Po knjigi je posnet tudi film. Po avtorjevi zamisli, da bi Holmes sodeloval z znanimi osebami, je napisan tudi roman Strah iz West Enda (The West End horror: a posthumous memoir of John H. Watson).

Drobtinice

Drobtinice so eden najpomembnejših romanov v obsežnem literarnem opusu priljubljenega slovenskega pisca in kolumnista Mihe Mazzinija (1961), ki je izšel leta 1987 v tedaj za slovenske razmere neverjetno visoki nakladi 54.000 izvodov. Navkljubtemu, da je domača literarna kritika delo bodisi raztrgala, povečini pa prezrla, je roman med drugim prejel Prešernove družbe za slovenski roman leta in zlato ptico za izjeme umetniške dosežke. Da je roman naletel na tako mlačen odziv pri kritikih, ni presenetljivo, saj Drobtinice s svojo zgodbo in slogom grobo pretrgajo vezi s tradicijo socialnega realizma in navdihujoče domoljubne liričnosti, ki sta bila konec 80. let še vedno močno prisotna v slovenski literaturi.

Osrednji “anti-junak” romana je Egon, boemski pisec ljubezenskih romanov, ki je pri svojih 22. letih obtičal v železarskem okolju Jesenic. Mesto je v romanu opisano kot umirajoča Jugoslavija “v malem” in industrijsko pokopališče socializma, katerega vrednote so se porazgubile v morju cinizma in negotovega pričakovanja konca obdobja “bratstva in enotnosti”, iz radijskih sprejemnikov pa odmevajo skladbe legendarnih skupin The Clash, Pink Floyd, The Platters in The Rolling Stones. V skladu s svojim svobodnjaškim in hedonističnim načinom življenja se Egonov vsakdan vrti okoli popivanja, zakajanja, kratkotrajnih erotičnih avantur, kaljenja reda in miru, nagajanja policiji in druženja z ostalimi ekscentriki iz lokalnih kulturnih krogov. Njegova edina stalna prijatelja sta priseljenska delavca Selim in Ibro; prvi je obseden s filmsko igralko Nastassjo Kinski, drugi pa skuša osvojiti srce Ajše, delavke iz bližnje železarne.

Roman je pisan v grobem in neposrednem jeziku, z dobršno mero ironije in zafrkancije, obenem pa ponuja avtentičen portret boemskega življenja na Slovenskem konec 80. let.

Na jugu

Mladinski roman Na jugu je pripoved o odraščanju, soočanju z družbenimi normami, prijaznosti in odkrivanju lastne vrednosti. Jug postane simbol notranjega miru in sreče, ki jo je potrebno najti v sebi in drug v drugem.

Ina zaključuje 6. razred. Pred njo in ostalimi učenci se obetajo dolge poletne počitnice. Vendar se jih ne veseli, kajti dobro se zaveda, da jih bosta z mami v celoti preživeli doma, v zanemarjeni soseski Titten (ki se rima na Shitten). Ostali sovrstniki pa bodo seveda odšli na eksotične počitnice na Tajsko, Italijo, hrvaško morje, Španijo, Dansko. Ina se sramuje svojega socialnega položaja, poleg tega si obupno želi biti priljubljena in imeti veliko prijateljev. Ima nizko samopodobo, preobremenjena je z družbenimi razlikami in pritiskom okolice. Na zadnji šolski dan se jim v razredu pridruži nov sošolec, Vilmer, ki pa iskreno pove, da bo ostal doma, ker njegov oče nima denarja. Ko pride na vrsto Ina, ji z jezika zdrsne laž, da bosta z mamico na jugu v hotelskem letovišču na rajski plaži. In tako se stvari začnejo zapletati.

Ina in Vilmer, ki se je preselil v njeno sosesko, se med poletnimi počitnicami spoprijateljita, predvsem zaradi Vilmerjeve vztrajnosti, sproščenosti in samozavesti. Dan za dnem ustvarjata svoj počitniški resort, v katerem preživljata spoščene poletne dni. A ker ima laž kratke noge, se kmalu pojavi na površju in njuno prijateljstvo pristane na preizkušnji.

Prevod dela: Syden

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dohtar in Povodni mož : zgodovinska kriminalka

Kdo je France Prešeren? Največji slovenski pesnik, eden od vodilnih intelektualcev svojega časa, glasnik slovenskega duha in v romanu Dohtar in Povodni mož literarnega zgodovina Aljoše Harlamova (1983) tudi detektiv, ki to postane po sili nesrečnih zamer. Zgodba romana se začne na poletno noč leta 1835, ko Prešeren, tokrat imenovan zgolj kot Dohtar, krene na enega od svojih pijanskih pohodov in ponesreči zgrmi v Ljubljanico. Naslednje jutro se zmačkan zbudi pred trnovsko cerkvijo in zgrožen ugotovi, da reka ni naplavila zgolj njega, ampak tudi truplo zadavljene ženske. Kdo je morilec? Dohtar ali nekdo drug? Časa za iskanje morilca ni veliko, zato ekscentrični dunajski odposlanec Dohtarju nakloni deset dni, da najde odgovornega zločinca, v nasprotnem primeru pa bo končal za rešetkami. Dohtar krene na enako duhovito, čudaško in srhljivo odisejado skozi enega od najbolj prelomnih obdobij slovenske zgodovine, pri tem pa spoznava nič kaj vzorno ozadje velikega mesta, ki v svojem slepem črevu skriva marsikaj.

Dohtar in Povodni mož je moč brati kot napet kriminalni roman, ki se poslužuje koncepta alternativne zgodovine in drzno meša fikcijo in zgodovinska dejstva, hkrati pa se Harlamov na duhovit način dotika mita o Prešernu kot največjem slovenskem pesniku. Na tak način roman razbija ustaljene “mite in legende” o Prešernu ter enega najbolj vplivnih slovenskih literarnih umetnikov približa novi generaciji bralcev.

Pentagram

Norveški pisec Jo Nesbø (1960) zgodbo romana Pentagram, sicer petega dela v seriji kriminalk, v katerih nastopa policijski inšpektor Harry Hole, umesti na ulice prestolnice Oslo, ki so zaradi hudega vročinskega navala skoraj izpraznjene. Navljub pasji vročini pa zločin ne počiva in v petem nadstropju stanovanjske hiše leži truplo mlajše ženske, kateri je nekdo odrezal prst na roki in na njeno veko položil pentagram. Nekaj dni kasneje policija odkrije novo žrtev in kmalu postane jasno, da po Oslu straši serijski morilec. Ker policija tava v temi, trupla pa se nekontrolirano kopičijo eno za drugim, primer v roke dobi vse prej kot običajen par; inšpektor Hole, ki je zaradi dogodkov iz preteklih romanov izgubil skoraj vse ter njegov tekmec Tom Waaler, ki inšpektorja prekaša po inteligenci, ambicioznosti in predvsem pokvarjenosti. Hola čaka dvojni izziv; najti mora zblaznelega serijskega morilca kot tudi razkrinkati Waalerjeve zločine, v obeh primerih pa se zdi, da ga ne čaka srečen konec.

Pentagram nadaljuje tradicijo Nesbojevih temačnih kriminalnih romanov, ki poleg osredotočanja na enega od najbolj okrutnih primerov v Holovi karieri ponudi tudi kompleksen vpogled v psiho osramočenega, zapitega in konfliktnega policista, ki mora premagati lastne demone, da bi lahko rešil življenja nedolžnih ljudi, na katere preži serijski morilec s prav posebnimi motivi.

Lekcija mrtvega jezika

Lekcija mrtvega jezika velja za Kuśniewiczevo najboljše delo. Gre za lirično mračnjaško hvalnico smrti brez poglavij. Zgodovinski roman se dogaja leta 1918, tik pred koncem 1. svetovne vojne. Liku slovenskega rodu, avstro-ogrskemu poročniku Alfredu Kiekeritzu v začetku pripovedi vedeževalka prerokuje prihodnost, ki se nanaša na njegovo smrt. Pove mu, da bo po njegovi smrti iz njegovega telesa zraslo drevo življenja, na čigar vejo se bo nekoč usedel rajski ptič.

Skozi pripoved se razkrivajo poročnikova nagnjenja, rad ima francoska vina in srednjeveško slikarstvo, navdušuje se predvsem nad ikonami svetnic in svetnikov, je pravi zbiratelj vse umetnosti, tudi če je bila narejena industrijsko, kot so recimo starinski porcelan in stekleni kozarci. Hkrati se razvije tudi njegov gnus do telesa, saj poročnik v romanu pravi: “Naše telo, vreča ogabe.”

Roman je poleg same simbolike smrti poln opisov umirajočega in mrtvega ter poročnikovih razmišljanj o minevanju. Na lovu ubijajo živali, proseči pogled srne pred usodnim strelom primerja s pogledom ženske. Poročnik se ves čas srečuje s trupli pobeglih ruskih ujetnikov in trupel vojakov iz vojne, ki se razkrajajo v gozdu. Z nazorno opisanimi detajli ustvarja temno zadušljivo atmosfero, vse smrdi po sajah, katranu in prahu, narava veni in gnije listje. Umirajo Ukrajinci in umirajo kozaki, zaradi tuberkuloze pa umira tudi poročnik Alfred Kiekeritz.

Avtor s peresno lahkoto prestopa iz notranjega sveta v bogato opisane detajle narave, oseb in prostora in s tem doseže mojstrsko zapisano besedo, ki bi sodila tudi v naš literarni kanon, čeprav roman marsikateremu bralcu, ki si od branja želi lahkotne sprostitve, ne bo všeč.

Lekcija mrtvega jezika je bila dve leti po izidu poljskega izvirnika Lekcja martwego języka adaptirana v istoimenski film.

Andrzej Kuśniewicz (1904-1993) je eden izmed bolj priljubljenih poljskih pisateljev, ki je zaslovel v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V slovenščino je poleg Lekcije mrtvega jezika preveden roman Kralj obeh Sicilij (izdan 1970, slovenski prevod 1991), za katero je prejel nagrado Prix Séguier de littérature étrangère.

Šolal se je v Gradcu, Sambiru in Krakovu, kjer je študiral likovno umetnost, pravo in politologijo.  Delal je v predstavništvu Alfa Romea, med vojno je sodeloval v francoskem odporniškem gibanju in bil zaprt ter obsojen na smrt, vendar so ga potem poslali v koncentracijsko taborišče Mauthausen. Po vojni se je vrnil na Poljsko, kjer je sodeloval v uredništvih revij in se začel ukvarjati s pisateljevanjem.

Pri svojih 51-letih je izdal pesniški prvenec, izdal je še 4 pesniške zbirke, leta 1961 pa je izdal romaneskni prvenec, sledilo je še 10 romanov. V romanih upodablja večkulturne skupnosti in sobivanje različnih narodnosti na nekdanjih poljskih pokrajinah (zgodovinska Galicija).

Glej tudi: