Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Po materini smrti in že med njenim pešanjem je Eribon razmišljal o tem, kako človeka, žensko, njeno razmišljanje in delovanje ter samo življenje zaznamujejo razmere, v katerih se rodi in živi. Z mamo se je v njeni starosti veliko pogovarjal in odkrival delčke njenega življenja, ki ga ni poznal. Kaj si je želela, ko je bila dekle, zakaj ni mogla v šole, kako je pristala za tekočim trakom v steklarni in kako si je predstavljala družinsko življenje? Eribon spoznava in teoretično ter osebno, z vso realnostjo vred spiše materin “življenjepis” v povezavi z družbenim statusom, vprašanjem izobrazbe, jezika, političnega delovanja v povojnih razmerah v Franciji. Delavsko okolje je v Franciji tisto, od koder je težko pobegniti. Njemu je uspelo. A tudi mama je imela želje. Nekoč mu je zaupala, da si je želela biti učiteljica, pa tudi pilotka. A izbire ni bilo. Bila pa je nuja zaslužiti za življenjske stroške, za preživetje. In kje vmes je bila zanjo sreča, vsaj trenutek sreče? Morda je bil to začetek zveze s partnerjem, kar pa je sledilo, je izbrisalo njene želje, njo samo. Usoda delavke je neizprosna. Zaslužek je bil slab, delovne razmere pa so zahtevale svoj davek pri zdravju. Čeprav se je kot mlada tudi politično udejstvovala, je na stara leta čutila, kako so jih politiki in država izigrali. Kajti ničesar se ni dalo spremeniti.

V širši družini je bila mama tista, ki je vodila (v glavi) družinsko genealogijo, zdaj pa tega ne bo počel nihče več. In Eribonu nihče več ne bo mogel povedati, kakšen je bil v njenih očeh kot otrok, mladenič. Morda je bila predstavnica ene zadnjih generacij, ki ji je čas tekel sorazmerno počasi, kajti v zdajšnjem drvimo, se vse manj pogovarjamo in naši spomini so vse krajši. Kako dobro bi bilo slišati njen glas, njen način govora, dialekt, ki ga Eribon sicer še obvlada, a ga je že zdavnaj zamenjal z jezikom meščanov in intelektualcev. Zaveda se, koliko mu je mama pravzaprav dala, se zanj in za njegovo izobrazbo žrtvovala, da je lahko uresničil svoje sanje.

Eribon iz materine individualne, s potovanjem skozi njeno mladost, odraslost in starost, sestavi kolektivno zgodbo. Knjiga je portret generacije, delavskega družbenega razreda, je slika neke dobe in političnih dogodkov, ki so jo zaznamovali, s poudarkom na ženskah in na obdobju življenja, ki prinese usihanje mentalnih in fizičnih moči. Starost namreč zaradi razpada javnega zdravstva in drastičnih varčevalnih ukrepov neoliberalne politike ni prijetna. Starostniki se v stanju propadanja ne morejo znajti sami, osebja je premalo, njihovega glasu pa ne sliši nihče več. Ko nastopi konec, ostanemo samo še v spominih. Eribon tudi zapiše, da si zdaj, ko mame ni več, tako zelo želi, da bi jo še lahko poklical in povprašal o vseh rečeh, ki jih ni izvedel za časa njenega življenja.

Didier Eribon (1953) je francoski pisatelj, filozof in sociolog, ugleden pariški intelektualec, profesor na Univerzi v Amiensu. Med bralci je zaslovel z biografijo o Michelu Foucaultu in knjigo Vrnitev v Reims, v kateri popisuje svoja opažanja ob obisku oziroma vrnitvi v svoje rodno mesto. Vrnitev v Reims je doživela tudi odrsko adaptacijo in dokumentarno filmsko različico. Sicer je avtor več kot dvajsetih knjig s področja sociologije in filozofije. Ob raziskovanju materinega življenja in pisanju knjige Življenje, starost in smrt navadne delavke se je poglobil v številna dela in raziskave, ki obravnavajo politične in družbene razmere v Franciji ter dela, ki govorijo o starosti in nanja navezal svoja razmišljanja.