skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Užitek v sencih

Zyranna Zateli je grška pisateljica, ki je v 80. in 90. letih 20. stoletja grški literarni svet presenetila s svojo svežo izvirnostjo in prepoznavnostjo: ubesedovala je skriti svet žensk, brisala meje med žanri, dela prepletala z ljudskim izročilom in nadnaravnim, iz fragmentarnih delcev besedil ustvarjala zelo obsežne romane, prepletala je mladostno hrepenenje po odkrivanju novega in tradicionalno grško življenje, rušila je linearno pojmovanje časa in prostora, ločnice med življenjem in smrtjo, med človekom in naravo. Realno življenje in fikcija sta pogosto spojena, pisanje je čarobna strast, odvisnost, ritual in igra, ki presega meje znanega. Pri kombiniranju vsega navedenega je bila tako svojska in posebna, da se je v takratnih literarnih krogih izoblikoval pojem »zatelijski svet«.

V knjigi Užitek v sencih je zbranih devet krajših besedil, ki razkrivajo začetke in zanimive utrinke iz nastajanja in dozorevanja tega zatelijskega sveta. Avtorica, včasih iz razdalje tretjeosebne pripovedovalke včasih v obliki prvoosebne izpovedi, govori o tistih čarobnih trenutkih in silah življenja, ki so jo usodno presunili in za vedno spremenili njen svet: pisateljska nuja in strast ubesedovanja, neusahljiva življenjska radovednost in spontana ljubezen. Tako v zgodbah razkriva trenutek, ko je prvič začutila, da nekaj mora zapisati, »prvo pravo vznemirjenje, ponorelost namigov, mrež, očitnih in neraziskanih […] zemljo in nebo mojega pisanja«, s humorjem išče skupne lastnosti vseh njenih moških, spoznamo jo kot najstnico, nenasitno novih svetov, ki sprva skrivaj iz manjšega, predvsem kmečkega rojstnega Sohosa beži v veliko mesto Solun, pozneje pa jo radovednost, uporništvo in strast zanesejo v Nemčijo, Pariz, Atene … V ozadju odzvanja sočasna Grčija, literati, s katerimi je prišla v stik, pa tudi njene posebne osebne razvade (npr. kajenje cigaret Santè in njihovi posebni pomeni) in navade (npr. ritualno vztrajanje pri pisanju na pisalni stroj ali roke kljub razmahu računalnikov). Njeno pisanje je sočno in živo, v njem utripa tako konkretno življenje kot bogata metaforika, humor in nepredvideni zapleti zlahka očarajo tudi sodobnega bralca.

Spremna beseda prevajalke Lare Unuk nudi širši in globlji pregled avtoričinega dela, izpostavi posebnosti ustvarjalnega sveta pisateljice in njenega dejanskega življenja, ki je daleč presegalo zunanje omejitve časa in prostora posameznika, še bolj posameznice.

V slovenščino je izmed del Zyranne Zateli v knjižni izdaji izšel še roman Ob volčjem svitu se vračajo (prevedla Klarisa Jovanovič).

Smrt v gostišču Narcisa

Zgodba romana Smrt v gostišču Narcisa (Death at Daffodil Inn) se odvija med tradicionalnim praznikom narcis. Morgan Taylor pomaga staršem pri organizaciji dogodka v družinskem gostišču Narcisa, ob tem pa ne more prenehati razmišljati o Willu, privlačnemu očetu samohranilcu.

Dogodek se nenadoma konča z nepričakovano smrtjo ene od gostij in tako sproščeno praznično vzdušje zamenjajo strah, govorice in sumničenja. Gostišče se znajde pod težo slabega slovesa, ki ogroža njegovo prihodnost.

Odločena, da bo zaščitila družinsko dediščino, začne Morgan preiskovati umor. Svojo preiskavo pa začne tudi Will, ki želi doseči pravico za gospo Eleanor, prijateljico njegove hčerke, ki se z njeno izgubo nikakor ne more sprijazniti.

Med razkrivanjem skrivnosti se Morgan in Will soočata z nepričakovanimi preobrati, lažmi in nevarnostmi, ob tem pa med njima vzniknejo tudi čustva, ki jih ne moreta več prezreti. Toda ali bo resnica prišla na dan, še preden morilec znova udari?

Druga knjiga serije ljubezenskih detektivk, postavljenih v Cimetov Dol, avtorice Necole Ryse, ki ustvarja pod psevdonimom R. L. Killmore, tudi tokrat prepleta napeto kriminalno zgodbo z romantično ljubezensko pripovedjo.

Hiperion

Monumentalno delo ameriškega pisatelja Dana Simmonsa, ki odpira globoka filozofska in eksistencialna vprašanja ter spodbuja k razmisleku o vzporednicah z našo stvarnostjo, sodi med moderne klasike znanstvene fantastike. Po skoraj treh desetletjih je roman dočakal tudi slovenski prevod, predvideni pa so še prevodi preostalih delov serije.

Simmons je zamisel za zgodbo razvijal že v sedemdesetih letih, ko je poučeval mladino. Iz pripovedi, nastalih v pripovedovalskem krožku, je najprej nastala zbirka kratkih zgodb, nato pa je leta 1989 izšel roman Hiperion, ki je že ob izidu prejel literarni nagradi Locus in Nebula. Naslov izhaja iz grške mitologije, kjer je Hiperion eden izmed Titanov ter poosebljenje svetlobe. Njegovo ime simbolično odseva osrednje motive romana o skrivnostnem planetu, na katerem kozmične sile presegajo običajne človeške zmožnosti.

V središču zgodbe je skupina sedmih romarjev, ki se odpravi na zadnje romanje k Sraku – skrivnostnemu bitju, povezanemu s Časovnimi grobnicami, kjer čas ne teče po običajnih zakonitostih. Vsako poglavje v drugačnem pripovednem slogu predstavi zgodbo enega izmed romarjev in postopoma razkriva njihove motive ter bogato zgodovino sveta Hiperiona.

Dogajanje se odvija na pragu galaktične vojne. Hegemonija, Tehnojedro – zveza umetnih inteligenc, ki je človeštvu omogočila vrsto prelomnih tehnoloških dosežkov – in Obstranci, ljudje, prilagojeni življenju v vesolju, predstavljajo tri različne poglede na prihodnost človeške civilizacije. V ozadju osebnih zgodb se tako odpirajo vprašanja o umetni inteligenci, veri, usodi, času in evoluciji človeka.

Hiperion je izjemen, saj združuje filozofijo, osebne zgodbe neobičajnih osebnosti, domišljijsko bogato zgrajen futuristični svet in številne literarne, zgodovinske ter mitološke reference, kar bralca spodbudi k razmisleku o veri in religiji, smislu trpljenja, svobodni volji, umetni inteligenci in prihodnosti človeštva. Simmons postopoma razkriva skrivnosti svojega vesolja, pri čemer vsako novo poglavje odpira vedno več vprašanj, na katera bo avtor odgovoril v nadaljnih delih serije, zato roman vse do zadnjih strani ohranja občutek skrivnostnosti in napetosti. Prav zaradi svoje pripovedne izvirnosti, intelektualne globine in brezčasnih tem Hiperion tudi desetletja po izidu ostaja eno najvplivnejših del sodobne znanstvenofantastične književnosti.

Brez izmikanja

Kingova priljubljena junakinja Holly Gibney, zasebna detektivka in lastnica agencije Srečni najditelj, v romanu Brez izmikanja nastopa že sedmič. Tokrat se poleg preiskovanja zločina znajde tudi v zanjo neobičajni vlogi in s tem stopi iz svoje cone udobja.

Zgodba se začne z anonimnim pismom, v katerem neznanec napove niz umorov. Trdi, da bo umoril trinajst nedolžnih ljudi in enega krivega, saj verjame, da lahko s tem popravi veliko krivico, ki je bila storjena. Policija opozorilo vzame resno in se takoj loti raziskave, kdo stoji za grožnjo in kako preprečiti napovedane zločine. Pri preiskavi sodeluje tudi Holly, ki združi moči s policistko iz detektivskega oddelka Izzy Jaynes.

Vzporedno spremljamo še zgodbo feministične aktivistke Kate McKay, ki zaradi svojih javnih nastopov in stališč postane tarča verskega skrajneža. Holly prevzame vlogo varovanja Kate, zato se znajde razpeta med dvema nevarnima primeroma. V romanu nastopata tudi Barbara in Jerome Robinson, ki ju bralci poznajo iz prejšnjih Kingovih kriminalnih romanov.

Brez izmikanja je kriminalni roman brez nadnaravnih elementov, v katerem Stephen King ostaja zvest svojemu prepoznavnemu pripovednemu slogu. Dogajanje gradi skozi več perspektiv, napetost pa stopnjuje počasi in premišljeno vse do zaključka. Poleg napete kriminalne zgodbe odpira tudi vprašanja pravičnosti, maščevanja, odvisnosti in družbene polarizacije.

Roman lahko beremo samostojno, vendar bodo bralci, ki že poznajo Holly Gibney in prejšnje primere, še bolje razumeli razvoj glavne junakinje in odnose med osrednjimi liki.

Lepoto zrl sem : zbrane pesmi 1

Pesmi Konstandinosa Kavafisa, enega najpomembnejših grških pesnikov 20. stoletja, popeljejo bralca med fragmentarne skice oseb iz drugih časov: zelo pogosto v dobo (pozne) antike, včasih pa tudi v pesnikovo aleksandrijsko sodobnost, ki je za nas prav tako oddaljena. Kavafisova poezija je pretežno pripovedna, pogosto se bere kot zgoščene slike situacij ali oseb v zgodovinskem kontekstu, pa naj gre za antiko, bizantinsko dobo ali avtorjevo sedanjost.

Prevladujejo trije tematski sklopi: zgodovina, erotika in filozofija, ki se pogosto prepletajo znotraj posamične pesmi. Beremo lahko pesmi o zgodovinskih osebnostih, v nekaj pesmih recimo srečamo cesarja Julija Odpadnika, ki je želel ponovno uvesti pogansko vero, ko je krščanstvo že zmagovalo, Nerona, ki ga bodo zdaj zdaj napadle Erinije (Koraki), Cezarja, ki se mu bliža Artemidor s svarilom (Marčeve ide), pa tudi pesmi o vsakdanjih ljudeh iz bizantinske dobe ali (pozne) antike. Nekatere pesmi črpajo motive iz grške mitologije, kakor pesem Ahilova konja, v kateri Zevs spozna svojo zmoto, ko je smrtnim ljudem podaril nesmrtna konja in ju tako pahnil v večno žalovanje. Minljivost prežema mnoge verze, pa naj gre za beg v uživaštvo ali objokovanje mladosti.

Kar nekaj pesmi govori o konfliktnem obdobju širjenja krščanstva v pozni antiki, recimo o kristjanu, ki objokuje smrt očeta in se opravičuje Jezusu, da žaluje za njim, svečenikom v poganskem Serapejonu (Svečenik v Serapejonu). Nekatere so bolj čutne in govorijo o lepoti mladeničev, prav tisti lepoti, ki jo izpostavlja naslov te pesniške zbirke Lepoto zrl sem. Včasih gre za lepoto iz oddaljenih časov, včasih pa iz pesnikove sodobnosti. Motiv bordelov, po katerih se je Kavafis gibal zaradi prikrivanja svoje homoseksualnosti v konservativni družbi, se pogosto veže z motivom uživanja življenja. Oboje najdemo v priloženi pesmi Iz šole slovečega filozofa, kjer mlad pogan išče svojo pot v življenju – filozofija mu ne diši, politika tudi ne, krščanstvo bi mu ogrozilo prihodke – tako raje uživa v »hišah razvrata«, kjer mu bo lepota služila še kakšno desetletje, nato pa se bo lahko zatekel nazaj v politiko in izpolnil družbena pričakovanja. Časi se spreminjajo, ljudje ostajajo isti. To ohranja Kavafisovo poezijo aktualno, pa naj črpa iz zgodovine, mitologije ali osebne izkušnje.

Ušabti

Roman Ušabti lahko beremo kot nadaljevanje zgodbe iz Čmrljevega žleba ali kot povsem samostojno delo. Obe deli uveljavljene slovenske pisateljice, kolumnistke in prevajalke Agate Tomažič nas vodita skozi zapletene labirinte človeške psihe in družbene moči.

Če smo Roberta Obrha v Čmrljevem žlebu spoznali kot obrobnega preiskovalca, v romanu Ušabti prevzame osrednjo vlogo, ko se zaplete v manipulativno igro z upokojenim srčnim kirurgom. Zgodba se začne na videz banalno – s prijavo kraje lestve. Prijavi jo Vladimir Baumgarten, upokojeni srčni kirurg, ki naj bi nekoč operiral samega Tita. Baumgarten, premeten in na smrt bolan starec, krajo izkoristi kot pretvezo, da si zagotovi pokornega poslušalca za razkrivanje preteklih doživetij in predvsem svojih moralno spornih družbenih nazorov. Robert Obrh se s svojim značajem, preteklostjo in dojemanjem sveta zdi resnično pravi za to nalogo. Z veseljem obiskuje zdravnika v njegovem razkošnem stanovanju, ki z opremo in okrasjem spominja na muzej. Med njima se vzpostavi poseben odnos, kjer Obrh zavzame vlogo ponižnega poslušalca, zdravnik pa vsevednega profesorja, ki ne trpi nikakršnih ugovorov. Baumgarten v svojih monologih vleče vzporednice s Starim Egiptom, kjer so faraoni vladali, sužnji pa služili, tudi po smrti (ušabtiji). Zagovarja neizogibno družbeno hierarhijo med bogatimi in revnimi, izobraženimi in neizobraženimi ter belci in temnopoltimi Afričani.

Obrh z zanimanjem posluša njegove besede, čeprav se z njimi ne strinja, in željno vpija namigovanja o tem, da starcu strežejo po življenju. Ob tem vzroki za to in morebitni storilci ostajajo zamegljeni in nejasni, od mrtvih golobov do fonda 47 in sosedov iz kletnega stanovanja.

Avtorica do potankosti razdela značaje literarnih oseb, skozi Obrhove spomine podrobno predstavi njegovo preteklost, od otroštva do propadlega zakona. Na drugi strani se doktor predstavlja skozi svoje monologe, bolj kot dogodke iz njegove preteklosti spoznamo njegove svetovne nazore in prepričanja.

Roman Ušabti presega okvire klasične kriminalke, saj ga lahko beremo kot srhljiv prikaz manipulacije karizmatičnih posameznikov. Prav Obrhov manjvrednostni kompleks postane rodovitno polje, v katerega Baumgarten zaseje »seme zla«, kar vodi do dokončnega in nepreklicnega dejanja.

Za bralce, ki ljubijo kompleksne like, pretanjen opis značajev in zgodbe, ki pod površjem napete preiskave skrivajo globoko družbeno kritiko.

Parenzana ekspres: trije možje se klatijo po stari istrski progi

Skozi Istro in tri države, Italijo, Slovenijo in Hrvaško se razteza pot nekdanje enotirne železnice, imenovane Parenzana. Železnica je bila v 30. letih 20. stoletja ukinjena, nekaj let nazaj pa je nastala pohodno kolesarska pot prav po njeni nekdanji trasi. Samo Rugelj vam o nekdanji železniški progi pove prav vse podatke – tako tehnične kot družbeno zgodovinske. Jurij Hudolin, ki je Istro prehodil po dolgem in počez, najde celo odseke, kjer še ni bil. Aleš Šteger nadgradi potopis z meditativnimi razmišljanji o življenju samem, o smislu bivanja in dojemanja narave okrog nas. Samo, Jurij in Aleš so se namreč uspeli domeniti, da Parenzano prehodijo skupaj in to jim je tudi uspelo – pa ne, da ne bili dovolj vzdržljivi za hojo, predvsem so se težko uskladili zaradi dela. Njihov pohodopis je razgiban, saj ponuja poglede treh z literaturo povezanih mož na naravo, druženje, hojo in šport ter družbene procese, ki so se dogajali v Istri in oblikovali njeno podobo.

V zadnjem času so med bralci priljubljeni zapisi o prehojenih poteh, naravi, razmišljanjih o eksistencialnih in sodobnih družbenih vprašanjih. Ker so misli za zapise nastajale ob hoji, gre za pohodopis. Namen hoje po Parenzani v začetku sicer ni bil nastanek knjige, ampak tako se pri dobrih književnikih velikokrat zgodi. In Parenzana ekspres je poklon naravi, tehničnim dosežkom prejšnjega tisočletja, ljudem, Istranom, ki so dolgo živeli za in z naravo ter s svojimi pridelki oskrbovali večja mesta ob obali.

Parenzana se ne konča nikjer, kajti ob kraju je morje, kamor popotnik namoči svoje utrujene noge ali zaplava v breztežno svobodo skozi vodno razsežnost.

 

Kako umirajo ladje

Gledališka druščina, v kateri so igralci, režiserji, profesorji in ostali zaposleni v gledališču, se leta 1975 odpravi na voden izlet v Grčijo. Med njimi sta tudi Pina in Urban. Pina je prevajalka, ki  po več zvezah, v katerih se je iskala, zdaj živi z Urbanom, piscem dramaturških del. Zadnje drame z naslovom Na palubi, ki jo je Urban oddal v gledališču, Pini ni dal niti v branje, čeprav je to njuna redna praksa, saj mu Pina velikokrat svetuje pri besedilih in naredi popravke. To Pino močno čudi, a molči. Molči še o drugih stvareh, ki se ji v njunem razmerju ne zdijo najboljše. Se pa o njih sprašuje ponoči, ko ne more spati. Tudi na vprašanje o tem, kdo ga občasno sredi noči čaka v avtu na ulici in zakaj, ne dobi pravega in jasnega odgovora. Vsa ta zamolčana vprašanja, na katera si ne zna odgovoriti, pridejo na dan na podaljšku potovanja, saj Urban in Pina sama nadaljujeta pot po grših otokih, medtem ko se ostali vrnejo v Ljubljano. Pina daje v razmerju vse, celo sebe, Urban praviloma jemlje. Ko na ladji sprhni, preperi ali zgnije ena od desk, jo lahko zamenjaš za drugo, dokler ni cela ladja povsem nova, v razmerju pa se dogodkov, ki ga krhajo, ne da nadomestiti. Skozi celotno potovanje po Grčiji se med Pino in Urbana vriva še misel na prijatelja Timona, sodelavca dramatika, ki piše izjemna gledališka dela. In Timon je tisti, kateremu je posvečena biografija, ki jo Pina in Aleksandra, kolegici iz gledališča, predstavljata na literarnem dogodku na začetku romana.

Roman ima tudi družbeno politično ozadje, saj se dogaja v času, ko je še obstajala država Jugoslavija in v letih po spremembi politične usmeritve v Grčiji. Vanj avtorica prepričljivo umesti zgodbo iz ljubljanskega gledališkega sveta. Kako umirajo ladje je sublimno, estetsko in večplastno napisan roman, ki se s predhodnikom z naslovom Ivana pred morjem, ovenčanem s kresnikom, povezuje v literarni diptih. Veronika Simoniti, slovenska pisateljica, prevajalka in lektorica, je avtorica treh romanov (prvi roman je Kameno seme) in treh zbirk kratkih zgodb (Zasukane štorije, Hudičev jezik, Fugato: oblike bega). Njena pisava je jasna, kot so tudi zgodovinska ozadja, v katera umešča življenjske zgodbe psihološko prepričljivo izdelanih literarnih likov. Z vsako stranjo nam avtorica razkriva odgovore na vprašanja, ki se nam zastavljajo ob branju predhodnih poglavij. Spretno nas vodi skozi celotno zgodbo, vse dokler nam na koncu ne ponudi dramatičnega obrata, ki nas pripelje nazaj na začetek. In takrat (iz)vemo vse.

Črno-beli svet

Tomaža Miheliča širša javnost pozna kot vsestranskega medijskega ustvarjalca, novinarja, modnega agenta in nepozabno Marlenno iz skupine Sestre. A kdor je prebral njegov odmevni literarni prvenec 33, ve, da se pod bliščem estrade skriva pisec, ki je izjemno subtilen opazovalec človeških usod. Mihelič piše brez filtrov in olepšav – resnico, pa naj bo še tako kruta ali boleča, postavi pred bralca natanko takšno, kot je. Ne beži pred težkimi trenutki, ampak ostane ob njih. Vse to pa mu uspe ubesediti z izjemno toplino in brez kančka obsojanja.

Knjiga ni klasičen potopis, temveč globoko osebna, čustvena in družbenokritična izpoved o svetu, kjer so bivanjski pogoji neizprosno težki, a sta človeška toplina in preprosta življenjska radost neizmerni. Mihelič, ki je skupaj z lokalno skupnostjo in afriškim bratom Johnnyjem soustvaril navdihujoč humanitarni projekt Kimundo River Oasis, nam odpira vrata v naročje mame Afrike. Njegovo pisanje je iskreno, neposredno in polno spoštovanja do ljudi, ki jim z vsakim dejanjem vrača dostojanstvo. Pred nami se razpirajo usode tamkajšnjih domačinov, skozi katere avtor mojstrsko lušči univerzalne življenjske resnice in svoje uvide.

Črno-beli svet je pretresljivo, a hkrati izjemno svetlo branje, ki nas opominja, da različni svetovi, kulture in prepričanja ne smejo biti zidovi, ampak gradijo mostove. Je knjiga o brezpogojni, čisti ljubezni, ki presega geografske razdalje. Zaradi svoje globine in sporočilnosti je knjiga tudi izjemno dragocena sopotnica za učitelje in starše. Služi lahko kot odlična iztočnica za pogovore in projekte osnovnošolcev ter srednješolcev, saj skozi predstavitev drugačnega sveta odpira prostor za opolnomočenje naših otrok, krepitev empatije in sprejemanje raznolikosti.

Da gre za projekt z resnično veliko začetnico, dokazuje tudi avtorjeva odločitev, da celoten izkupiček od prodaje knjige nameni za šolanje, vodo in oskrbo lokalnih otrok. Knjiga vas bo predramila in navdihnila, da svet okoli sebe pogledate z drugačnimi očmi – toplo priporočam!

Asante sana Tomaž!

 

Nož v hrbet

Ko se osemindvajsetletnice Zoe, Stef in Jade odpravijo na letni dopust v divjino, imajo pred očmi čudovit pohod v naravi, oplemeniten s srečanji z živalmi in duhovnimi uvidi. Česar ne pričakujejo, je grd padec, zaradi katerega si Stef zvije gleženj. Jasno je, da poti več ne bo zmogla – toda kam naj se dekleta zatečejo v gozdu? Pred njimi se pojavi koča. Naj vstopijo in si povrnejo moči? Ali pa naj poslušajo voditeljico podcasta o ameriških serijskih morilcih, ki dobro ve, da v gozdu Bones Hollow preži nevarnost.

Dekleta vstopijo v kočo. Vendar pa se zdi, da njihova pričakovanja niso skladna. Je mogoče, da ima nekatera izmed njih informacije, ki jih ne deli? Se nevarnost skriva v koči? Ali pa je prava nevarnost prijateljstvo med neenakovrednimi členi?

Srhljivi roman, ki presega stroge meje žanra in si upa zastaviti vprašanje, koliko prijateljstvo sploh šteje, ko gre za preživetje.

Eliza Jabore (1991) je ameriška pisateljica, ki je večino svojega življenja preživela na poti. V zadnjih letih se je z družino ustalila v Iowi, kjer se je posvetila pisanju. Nož v hrbet je njen romaneskni prvenec.