skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Mojstrovina

Francine Rivers je ameriška avtorica leposlovja s krščanskimi vsebinami, med drugim navdihujočih ljubezenskih romanov. Eden slednjih je tudi roman Mojstrovina z ljubezensko zgodbo o odrešitvi, ki pripoveduje zgodbo o Romanu, izjemno uspešnem, toda težavnem umetniku, in Grace, materi samohranilki, ki poskuša preživeti pod težo svojih življenjskih okoliščin. Njuni poti se križata v okviru na videz preprostega delovnega odnosa, ki pa se počasi razvija v nekaj globljega – skoraj tako, kot bi bila akterja v božanskem scenariju odrešitve.

Zgodba prehaja med sedanjostjo in preteklostjo ter nas popelje nazaj, da bi nam prikazala dogodke, zaradi katerih sta Roman in Grace postala odrasla človeka, kakršna sta danes.

Zdi se, da ima Roman Velasco vse, kar si človek lahko želi. Toda Grace Moore, njegova zadržana, na novo zaposlena osebna pomočnica, ve, kako malo ima v resnici. Zdi se, da duhovi Romanove preteklosti odmevajo po hodnikih njegove prazne vile, s svojo težko preteklostjo pa se pod imenom Bird na skrivaj bojuje z grafitiranjem stavb, kar bi lahko uničilo njegovo kariero.
Tako kot Roman se tudi Grace sooča s svojimi tragedijami in skrivnostmi. Potem ko je zaradi katastrofalnega zakona njeno življenje popolnoma zašlo s tira, si je prisegla, da ljubezni nikoli več ne bo dovolila, da ji ukrade sanje.
Toda Roman in Grace imata skupnega več, kot sta sprva mislila in medtem, ko se počasi spoznavata, se razdrobljeni koščki preteklosti obeh počasi začenjajo sestavljati v celoto … vse dokler se ne zgodi nekaj tako nepričakovanega, da to za vedno spremeni potek njunega odnosa – in njuni življenji.
Ena najbolj izrazitih tem v knjigi je žalovanje. Nihče zares ne ve, kako se bo odzval na žalost, dokler ta ne potrka na vrata. In ko pride, je lahko uničujoča. Preoblikuje te. Lahko ti otrdi srce in te pusti otopelega, ali pa razdre vse, v kar si nekoč verjel – vključno z ljubeznijo. Tako Roman kot Grace doživljata izgubo na izjemno boleč način, a kljub temu obstaja pot do odrešitve. Izziv je v tem, da jo prepoznaš … in se odločiš zanjo.

Dan spomina: roman

Da je naš odlični prevajalec iz ruščine Borut Kraševec tudi izvrsten pisec že dolgo ni več skrivnost. Že s svojim romanesknim prvencem Agni je namreč posegel najvišje, kar se pri nas (vsaj kar se tiče romanopisja) da in osvojil kresnika. Pravkar zapisano vsekakor nakazuje, da so bila pričakovanja avtorja tega skromnega prispevka pred samim branjem nedavno izšlega drugega Kraševčevega romana, ki ga je pisatelj naslovil Dan spomina, zelo visoka, in že na samem začetku branja je ugotovil, da je Kraševec svoje pisanje tudi tokrat zastavil kar najvišje.
Dan spomina je namreč ambiciozen roman, ki ne stavi zgolj na zanimivo in zapletov polno zgodbo, temveč jo smelo in uspešno pripoveduje skozi različne pripovedne perspektive, s čimer bralca postavlja v notranji svet različnih kompleksnih likov, ki jih skozi roman nadgrajuje in postopoma razgalja. Sama postavitev dogajanja v obdobje tik pred 2. svetovno vojno zagotovo ni naključna. Če že drugega ne, lahko avtor ravno zaradi tega enega od glavnih akterjev zgodbe postavi v pozicijo politične neopredeljenosti, s čimer se mu odprejo vse možnosti, da zgodbo izpelje, kot si je zamislil in morda tudi zaradi tega pušča konec nekoliko odprt, s čimer bralca prisili k dodatnemu razmisleku, morda pa h kar ponovnemu branju knjige, saj bi lahko le-ta pozornemu branju navkljub kakšno podrobnost spregledal. In če jo bere ponovno, v tem morda uživa še bolj, kot je v prvo. Tokrat je zgodba zagotovo nekoliko bolj ob strani in je v ospredju jezik, ki je dovolj bogat in raznolik, da bo zadovoljil tudi najzahtevnejšega bralca, ki bo morda našel tisto, kar je prejšnjikrat spregledal, lahko pa tudi da ne. In bo čez čas Dan spomina ponovno vzel v roke …
Dan spomina je torej knjiga, ki se bere večkrat in Borut Kraševec je z njo zagotovo dosegel vse visoke standarde, ki si jih je pred pisanjem zastavil. Morda pa jih je celo presegel.
Zagotovo eden od ožjih kandidatov za kresnika 2027, če pa ga bo tudi dobil, bo odločila strokovna žirija in ni več v avtorjevih rokah. Kraševec je svoje delo opravil. In to kot vedno vrhunsko!

Od blizu

V romanu spremljamo prvoosebno pripovedovalko, ki jo življenje iz Slovenije vodi v Bukarešto, kjer je dobila prevajalsko službo na ambasadi. V prvem delu knjige pripoved v veliki meri izrisujejo njena opažanja okolice, skozi katero potuje, v njih pa posegajo spomini na incident iz otroštva, ki je za vedno zaznamoval pripovedovalkino družino. V drugem delu pa pripovedovalko pogoltne duh Bukarešte, tujega mesta, ovitega v cigaretni dim in zasičenega z odpadki, zapuščenimi živalmi in skozi katerega preveva temeljno vprašanje, kaj pripovedovalka tam sploh počne.

Melanholično vzdušje romana ponuja enkratno bralno izkušnjo, ki že da slutiti, da je pisateljica mojstrica svoje obrti.

Irena Svetek (1975) je doktorica literarne teorije in komparativistike. Dolgo časa je delala kot novinarka in kritičarka, piše pa tudi televizijske scenarije. Poleg romana Od blizu, ki je leta 2004 prejel Nagrado slovenskega knjižnega sejma, je napisala še druge romane, zaslovela pa je s trilogijo kriminalnih romanov Rdeča kapica, Beli volk in Črni princ.

Balkanski sindrom

Stanislav Stratiev (1941–2000) je bolgarski pisatelj, dramatik, satirik in filmski scenarist, rojen v Sofiji. Po študiju bolgarskega jezika in književnosti je delal kot novinar in dramaturg Sofijskega satiričnega gledališča. Bil je eden bolgarskih avtorjev, ki so zgradili kulturo smeha v bolgarski literaturi, ki nam je kot obrambni refleks ljudske psihologije pomagala preživeti v različnih obdobjih našega nelahkega obstoja (Ljudmil Dimitrov v spremni besedi, str. 136).

Zbirka združuje kratke zgodbe, nastale v različnih obdobjih. Zato je tudi vsebinsko in oblikovno pestra: združuje otroške spomine, sanje, pripovedi o posebnih ljubeznih, življenju v manjših krajih, družbeno kritiko … raznoliki in posebni so tudi pripovedovalci (dojenček, starec …). Zgodbe so daljše pripovedi ali le stran ali dve obsegajoča besedila. V nekaterih zgodbah se izmenjujejo dialogi in daljše povedi, druge so niz krajših stavkov, ki se mestoma približujejo območju poezije, ob nekaterih zgodbah dobimo občutek, da smo gledalci gledališkega skeča. Vsem besedilom pa je skupen humor, samoironija, lucidnost in kanček poetičnosti.

To je knjiga za različne bralne okuse – blizu utegne biti bralcem, ki so jim všeč literarno obogateni utrinki iz otroštva in spomini, ki delujejo precej linearno, realistično in avtobiografsko; tistim, ki pričakujejo pisateljska poigravanja z nadčutnim, sanjami, posebnim dojemanjem resničnosti, časa in prostora, ubesedenimi na različne načine, in tudi tistim, ki cenijo pravo mero obojega, uokvirjeno v humor in samoironijo ali politično satiro. Z literarnimi osebami bomo lahko podoživljali najzgodnejše otroške spomine, se po dolgem časovnem obdobju vračali v nekoč ljube kraje, zaman brskali po žepih, da bi našli lastno mnenje ali pa med jezdenjem petelina na nebu srečali mojstra soseda, ki polaga strešnike na oblake. In še marsikaj!

Poseben prepoznaven pečat daje zbirki tudi avtorjeva narodna identiteta. Bolgare in Bolgarijo avtor ubeseduje s posebno mešanico simpatije, ironije, humorja in kritičnosti (podobno kot npr. Gospodinov, pri katerem pa je nekoliko glasnejša nota nostalgije), skoraj vedno mimo glavne zgodbe v pripoved udrejo bizarni utrinki bolgarskega vsakdana (npr. roparja v zgodbi Življenje na nebu, “zanesljivo” varstvo sestre, privezane ob drevo ali človek, ki v eni osebi pokriva vse pomembne javne funkcije kraja in prenos številnih življenjskih vlog v zasebno sfero …). Večkrat je humor le odlično sredstvo za razkrivanje nekaterih absurdnosti delovanja družbe.

Balkanski sindrom je na več mestih tudi hudo zabavna in tragikomična knjiga – vsekakor zelo zanimivo in prijetno branje.

V spremni besedi Ljudmil Dimitrov avtorja še bolj približa slovenskim bralcem z izčrpnim pregledom Stratievega opusa in prepoznavnih značilnosti njegove poetike, umestitvijo avtorja v literarno zgodovino bolgarske literature in primerjavo s slovensko književnostjo, pri čemer Stratieva vzporeja s Partljičem.

Balkanski sindrom je do danes edino delo Stanislava Stratieva, prevedeno v slovenščino.

Gospa iz šestega

Zbirka kratkih zgodb Gospa iz šestega argentinskega pisatelja Alejandra Brinerja nas popelje v Buenos Aires, mesto priseljencev, različnih kultur, usod in značajev. Briner, rojen leta 1934 v argentinski prestolnici, v svojem literarnem ustvarjanju posebno pozornost namenja mestnemu utripu in ljudem, ki ga oblikujejo.

V središču pripovedi so ljudje, ki so se v Buenos Aires priselili iz različnih držav in s seboj prinesli svoje navade, spomine, pričakovanja in življenjske izkušnje. Med njimi srečamo Turka, Grka, Nemca in tudi Slovenca. Prav slednji je za slovenskega bralca še posebej zanimiv, saj nas spomni, da so tudi naši rojaki soustvarjali podobo daljnih mest in v njih iskali nov dom. Zgodbe tako niso le pripovedi o posameznikih, temveč tudi drobni mozaik večkulturnega mesta, njegove preteklosti in sedanjosti.

Briner piše preprosto, jasno in zgoščeno. Njegove pripovedi se pogosto začnejo v povsem vsakdanjem okolju, ki ga bralec zlahka prepozna, nato pa se postopoma razkrije njihova globlja vsebina. Navidezno preprosta zgodba lahko skriva nepričakovano poanto ali presenetljiv preobrat, ki nas prisili, da o prebranem razmislimo še enkrat. V nekaterih zgodbah je zaznati dvoumnost, v drugih prevladuje čustvena nota, marsikje pa avtor z rahlo ironijo ali sarkazmom osvetli človeške slabosti, nesporazume in življenjske paradokse.

Posebna odlika zbirke je pripovedni ton, ki deluje neposredno in prijateljsko. Avtor ne moralizira in svojih junakov ne presoja od zunaj, temveč jih predstavi v njihovem vsakdanjem okolju, z njihovimi posebnostmi in protislovji. Prav zaradi tega so liki prepričljivi, njihove zgodbe pa blizu bralcu, četudi se dogajajo na drugem koncu sveta.

Gospa iz šestega je zbirka, ki bralca pritegne prav s svojo navidezno preprostostjo. Za njenimi kratkimi, razumljivo izpeljanimi zgodbami se skrivajo človeške usode, drobne ironije in nepričakovani preobrati, ki marsikatero pripoved osvetlijo v povsem novi luči. Briner zna v nekaj potezah ujeti značaj človeka, protislovje njegovega ravnanja ali posebnost življenjske situacije, pri tem pa se izogne odvečnemu razlaganju. Njegove zgodbe nas spomnijo, da se tudi v najbolj vsakdanjih dogodkih skrivajo presenetljive plati življenja. Prav v tem je čar zbirke: v jedrnatih pripovedih, ki nas zabavajo, kdaj nasmejijo, včasih presenetijo, predvsem pa nam ponudijo drugačen pogled na ljudi in njihove zgodbe.

Človek pod ulico

Eden najbolj vsestranskih in aktivnih slovenskih literarnih ustvarjalcev Vinko Möderndorfer se med bralce vrača z napeto urbano kriminalko Človek pod ulico, kjer prvič spoznamo višjega policijskega inšpektorja in kroničnega alkoholika Maksa Vebra, ki se nahaja v hudi eksistencialni krizi. Zaradi odvisnosti od alkohola je bil več mesecev na zdravljenju, ki se vsaj na prvi pogled izkaže za uspešno, toda Veber v sebi še vedno čuva močno potrebo po pijači; večere preživlja v odmaknjeni beznici Medenina, kjer med drugim spozna simpatično Sonjo, mamo samohranilko, in se z njo zaplete v (kar se sprva zdi) afero za eno noč. Takoj naslednji dan pa je Veber, ki se vrne v službo, takoj postavljen pred primer, ki ne deluje preveč zapleteno; na gradbišču je najdeno truplo osebe, ki naj bi bila žrtev medvojne ali povojne likvidacije. Inšpektor je odločen, da bo identificiral žrtev in poiskal njene svojce, vendar pa je kmalu zatem na istem območju najdeno še eno truplo, tokrat sveže in po kosih položeno v vrečke za smeti. Veber se ob pomoči svojih kolegov, med katerimi sta tudi njegov tekmec Tone, ki mu je »speljal« bivšo ženo (četudi se je z njo zapletel v času, ko se je ta od Maksa že zdavnaj ločila), in privlačna pripravnica Klarisa loti preiskave (morebiti) dvojnega umora, pri tem pa se začneta prepletati temačna preteklost in skrivnostna sedanjost …

S Človekom pod ulico se Möderndorfer znova izkaže kot mojster ustvarjanja psiholoških profilov antijunakov, ki se znajdejo sredi napete, hitro berljive in hkrati poglobljene kriminalke, ki bralca drži v napetosti vse do zadnje strani.

Nekaj o nas kot živalih

V pesniški zbirki Nekaj o nas kot živalih Škrjanec raziskuje človeka kot del narave, bitje, ki kljub svoji navidezni samostojnosti ostaja povezano z drugimi živimi bitji in prvinskimi ritmi sveta. Naslov odpira vprašanje, kaj nas določa kot ljudi in koliko živalskega, nagonskega in skupnega še vedno nosimo v sebi.

Pesmi prepletajo vsakdanje prizore, čutne zaznave in razmisleke o človekovem odnosu do sveta in avtorjevem do poezije. Škrjanec z značilnim sproščenim, ritmičnim in zgoščenim izrazom povezuje naravo in sodobno družbo, posameznikovo izkušnjo in občutek pripadnosti nečemu širšemu. Skozi podobe in nepričakovane povezave vabi bralca k premisleku o človekovem mestu v svetu ter mejah, ki nas ločujejo od drugih živih bitij.

Nekaj o nas kot živalih je zbirka, ki spodbuja k ponovnemu odkrivanju prvinskosti, pozornemu doživljanju sedanjega trenutka in razmisleku o naši povezanosti z vsem živim.

Zbirka je bila leta 2021 nominirana za nagrado kritiško sito.

Tone Škrjanec (1953) je slovenski pesnik in prevajalec, eden bolj prepoznavnih glasov sodobne slovenske poezije. Njegov pesniški prvenec Blues zamaha je izšel leta 1997. V svojem ustvarjanju prepleta vplive sodobne ameriške (beatniške) poezije, vzhodnjaške misli in vsakdanjega življenja. Njegovo poezijo odlikujejo ritmičnost, čutnost, sproščen izraz ter pozorno opazovanje sveta. Za zbirko Dihaj (2017) je prejel Jenkovo in Veronikino nagrado.

 

Hiša moje mame : hčerkin boj za svobodo

Knjiga Hiša moje mame  je iskrena pripoved mlade ženske Shari Franke o odraščanju v družini, ki je navzven delovala popolno, za zaprtimi vrati pa se je skrivala povsem drugačna resničnost. Avtorica se je odločila, da bo razkrila svojo življenjsko zgodbo ter s tem morda preprečila, da bi se kaj takšnega zgodilo komu drugemu. Branje nas hitro popelje v svet, v katerem so se za navidezno družinsko srečo skrivali nadzor, manipulacija in nasilje.

Ameriška družina Franke je postala znana na portalu YouTube, njihov kanal se je imenoval 8 potnikov ali 8 Passengers. Na njem je mama Ruby Franke javnosti predstavljala vsakdanje življenje svoje osemčlanske družine. Njihove posnetke je spremljalo več milijonov ljudi, ki so lahko od blizu opazovali družinsko življenje v ameriški zvezni državi Utah, kjer so otroke vzgajali v skladu z mormonsko vero. Sčasoma je družina postala prepoznavna spletna senzacija, njihovo življenje pa je bilo na videz zgledno in urejeno.

Toda za podobo popolne družine se je skrivala boleča resničnost. Najstarejša od šestih otrok Shari opisuje, kako je bilo odraščati pred nenehno prižganimi kamerami, ko je bilo zasebno življenje družinskih članov pogosto podrejeno ustvarjanju spletnih vsebin. Ob tem razkriva strogo vzgojo, čustveno manipulacijo ter kasneje tudi psihično in fizično nasilje, ki so ga doživljali otroci. Razmere so se še zaostrile, ko je v družinsko življenje vstopila svetovalka Jodi Hildebrandt, katere vpliv je pomembno zaznamoval dogajanje v družini.

Hiša moje mame je po eni strani pripoved o bolečem odraščanju in razkrivanju družinskih skrivnosti, po drugi pa tudi pomembno opozorilo o nevarnostih pretiranega izpostavljanja otrok na družbenih omrežjih. Odpirajo se nam vprašanja o zasebnosti, mejah starševske odgovornosti in pravici otrok, da sami odločajo o tem, koliko svojega življenja želijo deliti z javnostjo. Ali lahko otrok sploh svobodno privoli v javno razkrivanje svoje zasebnosti, če o tem v resnici odločajo odrasli?

To je knjiga, ki bralca spodbuja k razmisleku o tem, kako varljiva je lahko zunanja podoba družinske sreče in kako pomembno je, da za lepimi fotografijami ter skrbno oblikovanimi spletnimi objavami ne spregledamo človeka in njegove stiske. Shari Franke s svojo izpovedjo odstira boleče plati odraščanja v okolju, kjer so bili nadzor, strah in potreba po ugajanju del vsakdanjika, obenem pa govori o iskanju lastne resnice in poti do samostojnosti.

Knjigo bo zanimivo branje za vse, ki jih zanimajo resnične življenjske zgodbe, družinska dinamika, psihološka manipulacija in vpliv družbenih omrežij na zasebno življenje.

Solna pot

Jane Johnson, britanska avtorica, ki že leta živi in ustvarja v Maroku, je mojstrica prepletanja zgodovine in eksotike. Dolga leta je delala v založništvu, kjer je med drugim urejala dela slovitega J. R. R. Tolkiena.

Med raziskovanjem Maroka in iskanjem gradiva za njen prvi roman Pirati srca, se je zaljubila v berberskega domačina, se poročila in si v tej mistični severnoafriški državi ustvarila nov dom. Njena globoka ljubezen do maroške kulture, prebivalcev in dih jemajoče puščave se čuti na vsaki strani njenega pisanja. Navdih za roman Solna pot je črpala z moževih družinskih korenin in srečanja s Francozinjo, ki je v njuno vas prišla iskat svojega očeta, tuareškega trgovca.

Solna pot je privlačen in barvit zgodovinsko-pustolovski roman z dvema časovnima linijama. Zgodba je stkana okoli dveh žensk iz različnih obdobij, ki ju usodno povezuje skrivnosten srebrn amulet.

Najprej spoznamo davčno svetovalko Isabelle, ki ji oče zapusti nenavaden kos nakita in kup vprašanj. Iskanje odgovorov Isabelle odpelje iz varnega Londona naravnost v srce Maroka.

Vzporedno se potopimo še v preteklost, kjer spoznamo Marijato — ponosno hčer tuareškega poglavarja, ki se v osrčju neusmiljene Sahare bori za svobodo in ljubezen. Avtorica s čudovitim, skoraj otipljivim slogom slika kontrast med hladnim mestnim življenjem in osvobajajočo naravo puščave. Solna pot ni le zgodba o iskanju lastnih korenin, je tudi potovanje skozi tuareške legende in skrivnosti, ki so ostale zakopane v pesku.

Delo je hkrati avtoričin poklon tuareški kulturi, zato v njem najdemo številne nam neznane izraze, ki so na koncu pojasnjeni v glosarju.

Toplo priporočam vsem, ki obožujete potovanja in družinske skrivnosti. Gre za lahkotno, a hkrati vsebinsko bogato branje, ob katerem boste zlahka pozabili na čas.

Pesem štorklje in dromedarja

Nizozemska pisateljica Daanje Anjet nas s svojim obsežnim romanom Pesem štorklje in dromedarja osvoji s svojim pisateljskim slogom, zamislijo in čustveno globino napisanega. V avtoričino pripoved vstopimo z letom 1847, natančneje z 12. decembrom v Yorkshiru in zaključimo z enakim datumom, tokrat leta 2007 v Groningenu. Ves ta čas zaobjamemo z enajstimi poglavji, stkanimi z različnimi zgodbami, kraji in številnimi literarnimi osebami, med katerimi zavzemata osrednji del pisateljici Milica in Eliza May Drayden. Med njima avtorica izpostavi Elizo May Drayden in kot navdih zanjo prevzame resnično pisateljico Emily Bronte. Skrivnostni sestri Drayden sta postali slavni šele po smrti, z njunim delom, pismi, dnevniki in malo črno beležko, so se skozi stoletja ukvarjali različni biografi, krajani, kjer sta živeli, pa so izkoristili njuno slavo za promocijo kraja. Poglavja v romanu bi prav lahko bila tudi samostojna prozna dela, a jih Daanje spretno spne in poveže v pripovedni tok s katerim potujemo skozi čas, se zapletamo v literarne uganke, padamo v psihološke globine in razgaljamo človeške odnose. Prisostvujemo filozofskim razmišljanjem in mnenjem o kvantni fiziki ter času. Seciramo sestrske odnose, ljubezni, strasti, sovraštva ter prehajamo meje magičnega. Na poti se zapletamo v nadležne muhe, iščemo izgubljene stvari ter se tolažimo z robidovo marmelado. Odstiramo vprašanja minljivosti, skrivnosti življenja in smrti.

Pod psevdonimom Daanje Anjet se skriva nizozemska pisateljica Anjet den Boer piše romane, kratke zgodbe in scenarije. Pesem štorklje in dromedarja je njen drugi odmeven roman in prvi preveden v slovenski jezik, zanj je prejela nagradi Libris ter Bookspot Literatuurprijs.