To je knjiga, ki jo je Gospodinov namenoma pisal na roke, v obliki zapiskov na različne lističe, v času zadnjega odhajanja njegovega očeta, iz česar je nastala knjiga z 91. kratkimi poglavji. Vsekakor bi naredili knjigi veliko krivico, če bi zapisali, da je to le knjiga o umiranju in smrti, saj je avtor v besedilu temo razvil v treh pripovednih tokovih, s treh zornih kotov: očetovo doživljanje, jaz kot pisatelj in sin in glas »smrti, ki govori v latinščini« (zdravniški izvidi in simptomi – zapis napak, obrabe in prenehanja delovanja očetovega človeškega fizičnega stroja).
Zanimalo ga je, kako je oče dojemal to, kar se mu je dogajalo in kako je to izražal navzven. Očeta ubesedi s številnimi osebnimi posebnostmi (med drugim je bil tudi čudovit pripovedovalec zgodb, kar je zelo vplivalo na sina) in obenem predstavnika svojega časa, prostora in kulturnih značilnosti. Gospodinov v bolečino očeta in sina vstavlja smešne zgodbe, različne resnične zabavne anekdote iz očetovega življenja in njegovih pripovedi. Zato je to tudi svetla knjiga o življenju. To je tudi knjiga o moči pisanja – drobni zapiski naj bi avtorju pomagali upočasniti in podaljšati čas poslavljanja od očeta, spremeniti žalost in bolečino v novo zorenje, spoznanja in z zapisom in ubeseditvijo premagati minljivost in pozabo – kar ponovno potrjuje opojno čarobno moč literature. Gospodinov je hkrati racionalno zapisujoč pisatelj in globoko ranjen sin. Svojo intimno bolečnino avtor v besedilu odmeri zelo obzirno, pogosto le z na videz bežno omembo, le nekaj kratkimi stavki (npr. iskanje dovolj osamljene ulice za jok, hčerin objem, besedica zame ob omembi zdravila lexotan). Tretji pripovedni tok se po očetovi fizični smrti preobrazi v kratka pisateljska razmišljanja o različnih pojavih, povezanih z odsotnostjo očetov in iskanju vzporednic v književnosti (odsotnost in smrti očetov, očetje kot vzgojitelji, pogrebni obredi, običaji, povezani s smrtjo …).
Tudi v tej, po ocenah javnosti najbolj osebni Gospodinovi knjigi, bralca hitro očarajo vse posebnosti in vrline avtorjevega pisanja. Posebnost Gospodinova je poigravanje z razmerjem avtor-besedilo-bralec, resničnost in fikcija se prepletata, meja med njima je neopredeljiva, porušena, postavljena pod vprašaj. Avtor ni ločen od bralca, pisatelj ni vzvišeni jaz pač pa ga Gospodinov (kot že v prejšnjih delih) spremeni v zelo dostopen in vključujoč mi (npr. Zajemimo sapo in pojdimo skozi to skupaj – str. 80). Tudi v tem besedilu v naravnem sožitju bivata literarni profesionalizem z navajanjem več odlomkov iz književnih del in ljudskost s številnimi detajli življenja preprostih ljudi. Literarni umetnosti se tudi tokrat – kot recimo v Fiziki žalosti – pridruži pogled v likovno umetnost (npr. slika Munch: Smrt in otrok). Tudi za igranje z jezikom ne bomo prikrajšani (npr. Gospodinova homirjenost ali tihnina njegovega očeta). Le družbeno-kritično lucidnost tokrat (vsebini primerno) nadomesti tolažba poezije, tudi splošna atmosfera je pogosto bolj lirična, skozi prozno pripoved proseva Gospodinov pesnik, začenši z naslovno metaforo vrta in vrtnarja, ki je stalnica besedila. In seveda je tu še vedno avtorjev alter ego Gaustin. Še več: modrost svojega Gaustina avtor postavi tako rekoč na začetek romana. Izbor tam citiranih misli Gospodinov zaključi z vodilno mislijo njegovega očeta: Ni hudega.
Morda sta prav ti dve besedi tista prelomnica, ki jo knjiga ponuja tudi bralcu: možnost pogleda na smrt onkraj hromeče bolečine izgube, onkraj vsega hudega. Zacelitev praznine do Gospodinovega stavka Smrt je češnjevo drevo, ki zori brez tebe (Gaustin, Botanika in nesmrtnost).
