skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Umor v hotelu Grand Alpine : nov primer gospodične Marple

Priljubljeni detektivski lik gospodične Marple je Agatha Christie predstavila leta 1927. Prikupna starejša gospa s pletilkami, ki ji nič ne uide in razvozla še tako zapleten zločin, nastopa v dvanajstih romanih in številnih kratkih zgodbah. Njen zadnji roman, Mirujoči umor (v izvirniku Sleeping Murder), je izšel posthumno leta 1976. Petdeset let pozneje se gospodična Jane Marple vrača v sodobni literarni preobleki, tokrat izpod peresa britanske avtorice Lucy Foley.

Povabilo k pisanju nove zgodbe o gospodični Marple je bilo za avtorico posebno priznanje, kar je poudarila v zahvali. Zahvalila se je Jamesu Prichardu, pravnuku Agathe Christie in vodji podjetja Agatha Christie Limited, ki skrbi za upravljanje avtoričinih literarnih in medijskih pravic. Zaupal in prepustil ji je ustvarjalno svobodo pri oblikovanju njene različice skrivnosti gospodične Marple. Tako je nastal nov roman s sodobno interpretacijo junakinje, umeščen v zimsko okolje.

Foleyjeva gospodično Marple, njeno prijateljico Dolly Bantry in pomočnico Diano Glass popelje na zimske počitnice v odmaknjen hotel Grand Alpine, visoko v Švicarskih Alpah. Zgodba je postavljena v leto 1950. Med številnimi hotelskimi gosti se znajdejo tudi pomemben politik z mlado ženo, filmska zvezda s svojim psom, francoski inšpektor, zdravnik ter politikov prijatelj. So se vsi znašli pod isto streho zgolj po naključju? Za uglajeno zunanjostjo hotelskih gostov se skrivajo skrivnosti in zamere, ki imajo lahko usodne posledice.

Dogajanje spremljamo skozi perspektive različnih pripovedovalcev, kar postopoma razkriva njihove medsebojne odnose, značaje in skrite motive. Ko iztirjeni vlak blokira edino pot do hotela, ostanejo gostje skupaj z morilcem ujeti v zasneženem gorskem zavetju. Takrat v detektivski vlogi nastopi gospodična Marple.

Ljubitelji klasičnih detektivskih zgodb bodo uživali v postopnem razkrivanju skrivnosti, številnih možnih osumljencih in vzdušju kriminalk Agathe Christie.

Pozabljen bralni klub

Grace se po moževi smrti težko sooča s samoto in žalostjo. Vnuk Jude ji predlaga, naj se pridruži bralnemu klubu njenega pokojnega moža, ki je bil strasten bralec in je za seboj pustil veliko knjižnico. Sama nikoli ni veliko brala, njen hobi je bilo trgovanje s starinskim pohištvom in opremljanje prostorov.  Ob prihodu v knjigarno Knjige na paradi spozna lastnico Crush, ki ji pove, da bralni klub, ki ga je obiskoval njen mož Frank ni navaden bralni klub, ampak tihi bralni klub.

Najprej se ji  zdi brati v tišini pravo mučenje, a ko spozna življenske zgodbe vseh svojih sobralcev, se med njimi razvije pravo prijateljstvo in naklonjenost. Vsi so oboževali njenega pokojnega moža. Ona pa ga sedaj s pomočjo njihovih zgodb in moževih bralnih zapisov na novo spoznava.

Odkrije, da je njen mož dolgo sumil, da ima ADHD (motnja pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo) in da ga imata tudi njuna hči Rosie in vnuk Jude. Tihi bralni klub in pogovor s sobralci mu je pomagal premoščati težave, žene pa ni hotel obremenjevati z njimi.

Ker število bralcev v bralnem klubu upada, se Grace odloči, da bo pomagala pri  promociji in k temu nagovori tudi svoje sobralce.

 

Blast. 3, Samo piči

Polza tava po prostranem podeželju, “išče” blast in vdira v osamljene domačije, kjer spi in si nabira zalog, vendar je psihološko v vedno slabšem stanju. Ob preblisku samosovraštva si zada globoko rano in pristane v bolnišnici, kjer ga psihiatri zadržijo in natrpajo z zdravili. Po pobegu se spet znajde sam, uživa v poletnih dnevih na prostosti, dokler se neke noči ne zgodi najhujše, neubesedljivo. Takrat mu življenje reši naključno srečanje s Carole in njenim očetom.

Eden največjih imen francoskega (in svetovnega) stripa Manu Larcenet v  tretjem zvezku svojega opus magnum dela z naslovom Blast in podnaslovom Samo piči (La Tête la première, 2012) nadaljuje  pripoved Polze Mancinija o njegovem nenavadnem “popotovanju” v iskanju blasta, nenadnega močnega občutja blaženosti, breztežnosti, popolnosti, ki meji na mistično doživetje. Policista, ki ga držita v priporu, prek dolgih zaslišanj skušata rekonstruirati njegova pretekla kriminalna dejanja ter razumeti razloge, ki so pripeljali do poškodovanja in nezavesti Carole. 

Blast je kljub temačni in surovi vsebini izredno poetičen strip, na katerega je od vseh svojih del Manu Larcenet najbolj ponosen, saj je poleg risb tudi avtor besedila. Ne zanika, da je vanj položil marsikatero avtobiografsko prvino, kljub temu pa delo ostaja fikcija. Slog risbe je prilagojen vsebini, barve so uporabljene zgolj ob doživljanju blasta ali spominjanju preteklosti… Blast je vsekakor vreden branja, saj na izviren način načenja nedotaknjena družbena vprašanja in stigme o psihičnem zdravju, debelosti, nasilju in norosti, občutkih brezizhodnosti in samodestrukciji kot obliki samopomoči.  

Barve svobode

Roman Barve svobode nadaljuje zgodbo mlade Rozalije, ki ob koncu prvega dela pristane v zaporu za deset let zaradi opravljanja zdravniškega poklica brez diplome. Diplome ji niso, kljub opravljenim izpitom in nadpovprečnim rezultatom, podelili, ker je bila ženska.

Že v prvih dneh v zaporu, jo skušajo prvič posiliti, vendar se uspe uspešno obraniti. Tudi v zaporu na gradu ne opusti svojega poslanstva zdravnice in skuša pomagati sojetnicam in sojetnikom.

Njen pravi stric, polkovnik Žiga Josip Novak, in njena družina slišijo za obsodbo in se začnejo boriti za njeno pravico do svobode in boljše pogoje. Premestijo jo boljše prostore in ji namenijo službo učiteljice v ljubljanski trivialki. Na prošnjo njenih staršev zaradi vnetega slepiča uspešno operira deklico Ana Marijo. Na poti z obiska pri njej, jo ugrabi Andrej Trdina, njen znanec z bojišča, kjer je pred obsodbo delala kot kirurginja in pomagala vojakom. Ker se ne vrne na grad, jo po nekaj dneh začnejo iskati in ji grozi ponovni zapor. Iščejo jo tudi njen nekdanji ljubimec Jožef, oče deklice Anamarije, in stari Gričar, ki ga mučijo hude bolečine in težave s prostato.  Ko se srečata, mu je pripravljena pomagati, a postavi pogoj, da Gričar pove resnico, da ni ubila brata Štefana in da je ubil njeno krušno mater Antonijo.

Nekaj časa se skriva pri sestri Emilii, a jo kmalu izsledijo in spet odpeljejo v zapor, kjer jo pričaka nov upravnik in jo spet pošlje v ječo. Ponoči jo spet napadejo in tokrat tudi posilijo, Rozalija pa pri tem smrtno rani svojega posiljevalca in utrpi hude poškodbe. Kmalu se sooči z dejstvom, da je noseča.

 

Lov na malčke in druge zgodbe

Taeko Kōno (1926–2015) velja za eno najpomembnejših in najbolj samosvojih japonskih pisateljic 20. stoletja. Čeprav se je na literarni sceni uveljavila razmeroma pozno, je za svoja prozna dela prejela vse ključne japonske literarne nagrade. Njena najbolj prepoznavna besedila so nastala v šestdesetih letih dvajsetega stoletja. Širšemu krogu bralstva je znana predvsem po kratki prozi, ki je močno razburila takratne družbene normativne predstave o ženskosti in materinstvu.

Ženske so na splošno središču avtoričinega pisanja – najpogosteje so to poročene ženske srednjega sloja, ki iščejo in prevprašujejo svojo identiteto ter zavračajo tradicionalno družbeno vlogo »idealne« žen(sk)e ali matere. Zaznamujeta jih ranljivost in odtujenost, njihova stiska in notranji nemir pa se pogosto izražata kot telesna šibkost ali bolezen. Na protagonist(k)e močno vpliva tudi okolje, zato pogosto potujejo ali se selijo. V prozi Taeko Kōno ni spektakularnih dogodkov ali velikih zunanjih zapletov, saj je težišče pripovedi v notranjem svetu posameznic (in posameznikov). Pisanje zaznamuje natančno raziskovanje želja, travm, obsesij in potlačenih fantazij. Avtorica v svojih besedilih brez moraliziranja in obsojanja likov raziskuje mejo med užitkom in bolečino ter razgalja različne tabuje, pogosto povezane s seksualnostjo. Njen slog je zadržan, hladen in natančen, kar ustvarja napetost ter v bralcu vzbuja občutek nelagodja. Konci zgodb ne ponujajo pomirjujočih ali enoznačnih odgovorov, temveč spodbujajo k refleksiji o tem, kako krhke in porozne so v resnici meje tistega, kar družba dojema kot »normalno«. Zbirka je prvo delo Taeko Kōno, ki je prevedeno v slovenščino, v spremni besedi Nagise Moritoki Škof pa boste izvedeli nekaj več o avtorici, recepciji njenih del in japonski družbi.

Nekaj je na tebi

Avtorica iz okolice Ptuja se nam v samozaložbi predstavlja s svojim drugim romanom. Gre za nadaljevanje prvenca Nekaj je na njej, ki ga je avtorica domiselno vključila v nadaljevanje, da lahko vsakdo sledi zgodbi, ki se nenehno razvija in utrjuje pred bralčevimi očmi. Vidno je avtoričino zanimanje za duhovno rast in strokovno poznavanje področja psihologije, saj so odnosi predstavljeni izrazito poglobljeno in večplastno. Od nasilja med partnerji, ki prežema začetek, do pritiska odnosov, ki stiskajo v primežu vse bolj zmedeno protagonistko Avo, ki jo  je zaznamovalo obiskovanje centra Asana, saj brata Dan in Dorian Bagari še vedno krojita njeno usodo. Do katere mere? V ozadju pa odmeva še slutnja nerazrešenega, ki bi lahko bila nevarna vsemu znanemu. In ko se nam že zdi, da bo zgodba zašla v že slišano, nas avtorica preseneti s preobratom. Optimizem, ki preveva zadnje odstavke pa odstira pogled v nadaljevanje, ki ga obljublja Amadeja Godina.

Misliti z drevesi

Pesniški prvenec Misliti z drevesi (Thinking with trees, 2021) jamajško-britanskega pesnika je prišel k slovenskim bralcem v prevodu dobitnice Prešernovega sklada Miljane Cunta. Četudi naslov sprva namiguje na branje o naravi, pesnik premišljuje tudi o vsem, kar z naravo in zaradi narave obstaja. Tako beremo o psih, ki jih srečuje na sprehodih po angleških gozdovih, o vevericah, narcisah in rododendronih, beremo pa tudi o odraščanju v Coffe Grovu na Jamajki, o plantažah jama, o hlodih, ki so napajala britansko kolonialno industrijo in o hrbtih temnopoltih mož, ki so te hlode prenašali. Pesnik poskuša prikazati naravo ne zgolj kot nekaj čistega, melanholičnega; premišljuje o naravi, ki je iskrena in ne nujno lepa – o naravi kot obliki bivanja, ki ni podvržena socialno ustvarjenim kalupom. In možnost premišljevati o naravi na takšen način osvobodi lirični subjekt, ki se lahko spominja preteklosti svojih prednikov in se vpraša, kaj se zgodi, ko se preteklost enega prelomi. Kaj naredimo s sabo, ko začnemo pisati drugo preteklost zase, v drugem kraju kot tujci med novimi drevesi, ki za razliko od prejšnjih niso izkoriščana, poznajo pomen prostega časa in nas vabijo zgolj in samo na sprehod? Če zmoremo tako razmišljati o drevesih, nas pesnik vabi, da na takšen način premislimo tudi o prostoru, sebi in soljudeh.

Pesmi zbirke Misliti z drevesi so svobodno izražene, mestoma preplet med poezijo in prozo. Njihova vsebina lahko nagovori vsakega, ki se je počutil osamljeno, odtujeno in izgubljeno, hkrati pa nas pouči o karibski kulturi, zgodovini, mestih, rekah, gorovjih, hrani in običajih. Lirski subjekt premišljuje o tem, kdaj v zgodovini je prostor za domovanje, kje je dom in zakaj. S svojo hojo po gozdu poskuša ne zavzemati prostora, kot da bi ga bilo strah, da mu prostor ne pripada. Iz pesmi v pesem svojo pripadnost išče tako, da se spominja preteklosti in predeluje svoj odnos do nje, kaj zanj pomeni ter kako ga (naprej) oblikuje.

Jason Allen-Paisant je pesnik, profesor kritične teorije in kreativnega pisanja na Univerzi v Manchestru. Avgusta 2026 je bil eden izmed osrednjih gostov prvega mednarodnega pesniškega festivala Versia v Ptuju. Za svojo drugo pesniško zbirko Avtoportret kot Othello (Self- Portrait as Othello, 2023) je prejel nagrado forward in prestižno nagrado T. S. Eliot.

Kamni

Kamni, droben strip, na prvi pogled zgleda nekoliko banalno, saj s preproste ilustracije na platnici v nas strmi ne ravno vesel … kamen. Če smo iskreni, je velika večina sličic v stripu precej podobnih in skoraj iz vsake v nas strmi nekoliko zamorjen kamen. A to naj nas ne zavede. Kamni so zelo premišljen filozofski strip o življenju, ki nas opominja, naj bomo pozorni do malih stvari. Strip, ki govori o osamljenosti, o želji po nečem novem, o dolgčasu, o strahovih, o pričakovanjih in o tem, da tudi če se skoraj nikoli nič ne zgodi, nas vedno lahko preseneti –  kakec z neba. Včasih nas je strah, da bi obtičali, včasih upamo, da bo vse drugače, a se nič ne spremeni, spet drugič pa pride sprememba, ko je sploh ne pričakujemo. Neko novo doživetje, ki ga sprva ne maramo, a spoznamo, da nam je koristilo: recimo, če nas preslini polž.

Kamen ni prijazen, pogosto je zagrenjen v svoji osamljenosti, a vseeno – čuti vse. Čas teče in kamen je tam. Včasih se zaplete v pogovor z bralcem in ga nagovarja, včasih celo žali. Pogosto je neprijazen, a čutimo z njim.

Minimalističen strip nas uči pozornosti, saj je na nekaterih sličicah pomemben detajl, kam so usmerjene kamnove drobne oči, dve majhni pikici. Pomanjkanje pozornosti na detajle in osamljenost sta gotovo dve veliki problematiki sodobnega časa in strip Kamni zadane bistvo. V času, ko štejemo sekunde ali celo stotinke sekunde, saj so minute premalo natančne, nas poziva, da se ustavimo, pogledamo okoli sebe in vidimo podrobnosti. Če se zberemo, bomo doživeli marsikaj, kar bi sicer šlo mimo nas. Spodbuja nas k zbranosti in stoičnosti: na večino dogajanja nimamo zares vpliva in tudi to je v redu.

Kamni so tako odličen strip za slab dan, saj že z vedro svetlo modro barvo, še bolj pa s toplino in humorjem sporoča: takšno je življenje, ampak hej, ni vse slabo! Včasih je veliko že samo biti tu. Zares biti tu.

Voz

Pesniška zbirka Voz poljskega pesnika, glasbenika in aktivista Grzegorza Kwiatkowskega je pretresljivo literarno pričevanje o holokavstu, antisemitizmu in posledicah zgodovinskega nasilja. Avtor v njej nadaljuje raziskovanje kolektivnega spomina, ki ga slovenski bralci poznajo že iz njegovih zbirk Žetev in Brez orkestra.

Zbirka temelji na resničnih pričevanjih preživelih, očividcev in drugih udeležencev zgodovinskih dogodkov (pesmi so naslovljene z njihovimi imeni in priimki), zbranih v arhivu Fortunoff Video Archive for Holocaust Testimonies na Univerzi Yale. Iz drobcev spominov, osebnih izpovedi in glasov ljudi, zaznamovanih z nasiljem, se sestavlja večplastna pripoved o svetu, ki je postopoma zdrsnil v sovraštvo, izključevanje in uničenje.

Kwiatkowski se odpoveduje velikim razlagam in literarnemu olepševanju. Njegova poezija je zadržana, fragmentarna in skoraj dokumentarna. Prav v tej navidezni preprostosti se skriva njena izjemna moč: pričevanja spregovorijo neposredno, brez olepšav in varne časovne distance. Pred bralcem se razkrivajo mehanizmi družbenega izključevanja ter srhljiva banalnost nasilja, ki se lahko razraste v vsakdanjem življenju.

Voz je knjiga o ljudeh, katerih glasovi ne smejo utihniti, in o zgodovini, ki je ne smemo pozabiti. Poezija postane prostor spominjanja, poslušanja in etične odgovornosti, obenem pa opozorilo, da sovraštvo in razčlovečenje niso zgolj stvar preteklosti. Gre za pretresljivo in aktualno branje, ki odpira vprašanja človekovega dostojanstva, kolektivne krivde in odgovornosti do zgodovinskega spomina.

Grzegorz Kwiatkowski (1984) je poljski pesnik, esejist, glasbenik in družbeni aktivist. V svojem literarnem ustvarjanju se posveča predvsem zgodovinskemu spominu, etiki, nasilju in človeški odgovornosti. Je avtor več pesniških zbirk, ki so prevedene v številne jezike in izhajajo tudi v tujini. Je član poljske psihedelične rock skupine Trupa Trupa ter član ameriškega združenja PEN America in evropske literarne platforme Versopolis. V letih 2025 in 2026 deluje kot umetnik v rezidenci na Univerzi Yale, kjer sodeluje tudi z arhivom pričevanj o holokavstu Fortunoff. Njegovo literarno in esejistično delo odmeva tudi v mednarodnem prostoru, med drugim v časopisih The Guardian in The New York Times.

Sneg v čevljih : izbrane pesmi

Pesniška zbirka Sneg v čevljih srbske pesnice Ane Ristović prinaša izbor poezije, v kateri se vsakdanji svet razkriva v svojih drobnih, pogosto spregledanih razsežnostih. Pesničin pogled je izostren in občutljiv, njena govorica pa zgoščena, večplastna in dostikrat prežeta s subtilno ironijo. Iz podob vsakdanjega življenja, spominov, intimnih doživetij in drobnih premikov v človekovem notranjem svetu nastaja poezija, ki presega osebno izkušnjo in odpira univerzalna vprašanja bivanja.

Pesnica zna v običajnem prepoznati nenavadno, v majhnih stvareh pa razkriti velike resnice. Njene pesmi so na eni strani nežne in prodorne, na drugi pa čutne in refleksivne. V njih se prepletajo bližina in odtujenost, spomin in sedanjost, krhkost in vztrajnost. Pesniški svet ne ponuja preprostih odgovorov, temveč bralca spodbuja k pozornemu opazovanju sveta in lastnega doživljanja.

Posebno vrednost zbirki daje vzporedna objava pesmi v srbskem izvirniku in slovenskem prevodu Uroša Zupana. Dvojezična zasnova omogoča srečevanje dveh sorodnih, a vendar različnih jezikovnih svetov. Bralec lahko spremlja, kako pesem zveni, diha in pomensko odmeva v obeh jezikih, ter odkriva, kaj se v prevodu ohranja, kaj spreminja in kakšne nove odtenke pridobiva. Tako knjiga postaja tudi prostor literarnega in kulturnega dialoga.

Že naslov Sneg v čevljih prikliče občutek nečesa, kar s seboj prinesemo iz zunanjega sveta in kar se nato naseli v naši notranjosti. Morda je prav v tem tudi ena od osrednjih razsežnosti poezije Ane Ristović –  obeleženje in potrditev, da se v človeku zunanje in notranje nenehno srečujeta, prepletata in puščata sledi.

Ana Ristović (1972) je srbska pesnica, esejistka in prevajalka, rojena v Beogradu, kjer tudi živi. Velja za enega vidnejših glasov sodobne srbske poezije. Objavila je številne pesniške zbirke, za svoje delo pa prejela več uglednih priznanj, med drugim nagrado Branka Miljkovića, nagrado Hubert Burda in Disovo nagrado. Njena poezija je prevedena v številne jezike. Pomembno je tudi njeno prevajalsko delo, saj v srbščino prevaja sodobno slovensko književnost in s tem povezuje slovenski in srbski literarni prostor.