skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Gospa iz šestega

Zbirka kratkih zgodb Gospa iz šestega argentinskega pisatelja Alejandra Brinerja nas popelje v Buenos Aires, mesto priseljencev, različnih kultur, usod in značajev. Briner, rojen leta 1934 v argentinski prestolnici, v svojem literarnem ustvarjanju posebno pozornost namenja mestnemu utripu in ljudem, ki ga oblikujejo.

V središču pripovedi so ljudje, ki so se v Buenos Aires priselili iz različnih držav in s seboj prinesli svoje navade, spomine, pričakovanja in življenjske izkušnje. Med njimi srečamo Turka, Grka, Nemca in tudi Slovenca. Prav slednji je za slovenskega bralca še posebej zanimiv, saj nas spomni, da so tudi naši rojaki soustvarjali podobo daljnih mest in v njih iskali nov dom. Zgodbe tako niso le pripovedi o posameznikih, temveč tudi drobni mozaik večkulturnega mesta, njegove preteklosti in sedanjosti.

Briner piše preprosto, jasno in zgoščeno. Njegove pripovedi se pogosto začnejo v povsem vsakdanjem okolju, ki ga bralec zlahka prepozna, nato pa se postopoma razkrije njihova globlja vsebina. Navidezno preprosta zgodba lahko skriva nepričakovano poanto ali presenetljiv preobrat, ki nas prisili, da o prebranem razmislimo še enkrat. V nekaterih zgodbah je zaznati dvoumnost, v drugih prevladuje čustvena nota, marsikje pa avtor z rahlo ironijo ali sarkazmom osvetli človeške slabosti, nesporazume in življenjske paradokse.

Posebna odlika zbirke je pripovedni ton, ki deluje neposredno in prijateljsko. Avtor ne moralizira in svojih junakov ne presoja od zunaj, temveč jih predstavi v njihovem vsakdanjem okolju, z njihovimi posebnostmi in protislovji. Prav zaradi tega so liki prepričljivi, njihove zgodbe pa blizu bralcu, četudi se dogajajo na drugem koncu sveta.

Gospa iz šestega je zbirka, ki bralca pritegne prav s svojo navidezno preprostostjo. Za njenimi kratkimi, razumljivo izpeljanimi zgodbami se skrivajo človeške usode, drobne ironije in nepričakovani preobrati, ki marsikatero pripoved osvetlijo v povsem novi luči. Briner zna v nekaj potezah ujeti značaj človeka, protislovje njegovega ravnanja ali posebnost življenjske situacije, pri tem pa se izogne odvečnemu razlaganju. Njegove zgodbe nas spomnijo, da se tudi v najbolj vsakdanjih dogodkih skrivajo presenetljive plati življenja. Prav v tem je čar zbirke: v jedrnatih pripovedih, ki nas zabavajo, kdaj nasmejijo, včasih presenetijo, predvsem pa nam ponudijo drugačen pogled na ljudi in njihove zgodbe.

Človek pod ulico

Eden najbolj vsestranskih in aktivnih slovenskih literarnih ustvarjalcev Vinko Möderndorfer se med bralce vrača z napeto urbano kriminalko Človek pod ulico, kjer prvič spoznamo višjega policijskega inšpektorja in kroničnega alkoholika Maksa Vebra, ki se nahaja v hudi eksistencialni krizi. Zaradi odvisnosti od alkohola je bil več mesecev na zdravljenju, ki se vsaj na prvi pogled izkaže za uspešno, toda Veber v sebi še vedno čuva močno potrebo po pijači; večere preživlja v odmaknjeni beznici Medenina, kjer med drugim spozna simpatično Sonjo, mamo samohranilko, in se z njo zaplete v (kar se sprva zdi) afero za eno noč. Takoj naslednji dan pa je Veber, ki se vrne v službo, takoj postavljen pred primer, ki ne deluje preveč zapleteno; na gradbišču je najdeno truplo osebe, ki naj bi bila žrtev medvojne ali povojne likvidacije. Inšpektor je odločen, da bo identificiral žrtev in poiskal njene svojce, vendar pa je kmalu zatem na istem območju najdeno še eno truplo, tokrat sveže in po kosih položeno v vrečke za smeti. Veber se ob pomoči svojih kolegov, med katerimi sta tudi njegov tekmec Tone, ki mu je »speljal« bivšo ženo (četudi se je z njo zapletel v času, ko se je ta od Maksa že zdavnaj ločila), in privlačna pripravnica Klarisa loti preiskave (morebiti) dvojnega umora, pri tem pa se začneta prepletati temačna preteklost in skrivnostna sedanjost …

S Človekom pod ulico se Möderndorfer znova izkaže kot mojster ustvarjanja psiholoških profilov antijunakov, ki se znajdejo sredi napete, hitro berljive in hkrati poglobljene kriminalke, ki bralca drži v napetosti vse do zadnje strani.

Nekaj o nas kot živalih

V pesniški zbirki Nekaj o nas kot živalih Škrjanec raziskuje človeka kot del narave, bitje, ki kljub svoji navidezni samostojnosti ostaja povezano z drugimi živimi bitji in prvinskimi ritmi sveta. Naslov odpira vprašanje, kaj nas določa kot ljudi in koliko živalskega, nagonskega in skupnega še vedno nosimo v sebi.

Pesmi prepletajo vsakdanje prizore, čutne zaznave in razmisleke o človekovem odnosu do sveta in avtorjevem do poezije. Škrjanec z značilnim sproščenim, ritmičnim in zgoščenim izrazom povezuje naravo in sodobno družbo, posameznikovo izkušnjo in občutek pripadnosti nečemu širšemu. Skozi podobe in nepričakovane povezave vabi bralca k premisleku o človekovem mestu v svetu ter mejah, ki nas ločujejo od drugih živih bitij.

Nekaj o nas kot živalih je zbirka, ki spodbuja k ponovnemu odkrivanju prvinskosti, pozornemu doživljanju sedanjega trenutka in razmisleku o naši povezanosti z vsem živim.

Zbirka je bila leta 2021 nominirana za nagrado kritiško sito.

Tone Škrjanec (1953) je slovenski pesnik in prevajalec, eden bolj prepoznavnih glasov sodobne slovenske poezije. Njegov pesniški prvenec Blues zamaha je izšel leta 1997. V svojem ustvarjanju prepleta vplive sodobne ameriške (beatniške) poezije, vzhodnjaške misli in vsakdanjega življenja. Njegovo poezijo odlikujejo ritmičnost, čutnost, sproščen izraz ter pozorno opazovanje sveta. Za zbirko Dihaj (2017) je prejel Jenkovo in Veronikino nagrado.

 

Hiša moje mame : hčerkin boj za svobodo

Knjiga Hiša moje mame  je iskrena pripoved mlade ženske Shari Franke o odraščanju v družini, ki je navzven delovala popolno, za zaprtimi vrati pa se je skrivala povsem drugačna resničnost. Avtorica se je odločila, da bo razkrila svojo življenjsko zgodbo ter s tem morda preprečila, da bi se kaj takšnega zgodilo komu drugemu. Branje nas hitro popelje v svet, v katerem so se za navidezno družinsko srečo skrivali nadzor, manipulacija in nasilje.

Ameriška družina Franke je postala znana na portalu YouTube, njihov kanal se je imenoval 8 potnikov ali 8 Passengers. Na njem je mama Ruby Franke javnosti predstavljala vsakdanje življenje svoje osemčlanske družine. Njihove posnetke je spremljalo več milijonov ljudi, ki so lahko od blizu opazovali družinsko življenje v ameriški zvezni državi Utah, kjer so otroke vzgajali v skladu z mormonsko vero. Sčasoma je družina postala prepoznavna spletna senzacija, njihovo življenje pa je bilo na videz zgledno in urejeno.

Toda za podobo popolne družine se je skrivala boleča resničnost. Najstarejša od šestih otrok Shari opisuje, kako je bilo odraščati pred nenehno prižganimi kamerami, ko je bilo zasebno življenje družinskih članov pogosto podrejeno ustvarjanju spletnih vsebin. Ob tem razkriva strogo vzgojo, čustveno manipulacijo ter kasneje tudi psihično in fizično nasilje, ki so ga doživljali otroci. Razmere so se še zaostrile, ko je v družinsko življenje vstopila svetovalka Jodi Hildebrandt, katere vpliv je pomembno zaznamoval dogajanje v družini.

Hiša moje mame je po eni strani pripoved o bolečem odraščanju in razkrivanju družinskih skrivnosti, po drugi pa tudi pomembno opozorilo o nevarnostih pretiranega izpostavljanja otrok na družbenih omrežjih. Odpirajo se nam vprašanja o zasebnosti, mejah starševske odgovornosti in pravici otrok, da sami odločajo o tem, koliko svojega življenja želijo deliti z javnostjo. Ali lahko otrok sploh svobodno privoli v javno razkrivanje svoje zasebnosti, če o tem v resnici odločajo odrasli?

To je knjiga, ki bralca spodbuja k razmisleku o tem, kako varljiva je lahko zunanja podoba družinske sreče in kako pomembno je, da za lepimi fotografijami ter skrbno oblikovanimi spletnimi objavami ne spregledamo človeka in njegove stiske. Shari Franke s svojo izpovedjo odstira boleče plati odraščanja v okolju, kjer so bili nadzor, strah in potreba po ugajanju del vsakdanjika, obenem pa govori o iskanju lastne resnice in poti do samostojnosti.

Knjigo bo zanimivo branje za vse, ki jih zanimajo resnične življenjske zgodbe, družinska dinamika, psihološka manipulacija in vpliv družbenih omrežij na zasebno življenje.

Solna pot

Jane Johnson, britanska avtorica, ki že leta živi in ustvarja v Maroku, je mojstrica prepletanja zgodovine in eksotike. Dolga leta je delala v založništvu, kjer je med drugim urejala dela slovitega J. R. R. Tolkiena.

Med raziskovanjem Maroka in iskanjem gradiva za njen prvi roman Pirati srca, se je zaljubila v berberskega domačina, se poročila in si v tej mistični severnoafriški državi ustvarila nov dom. Njena globoka ljubezen do maroške kulture, prebivalcev in dih jemajoče puščave se čuti na vsaki strani njenega pisanja. Navdih za roman Solna pot je črpala z moževih družinskih korenin in srečanja s Francozinjo, ki je v njuno vas prišla iskat svojega očeta, tuareškega trgovca.

Solna pot je privlačen in barvit zgodovinsko-pustolovski roman z dvema časovnima linijama. Zgodba je stkana okoli dveh žensk iz različnih obdobij, ki ju usodno povezuje skrivnosten srebrn amulet.

Najprej spoznamo davčno svetovalko Isabelle, ki ji oče zapusti nenavaden kos nakita in kup vprašanj. Iskanje odgovorov Isabelle odpelje iz varnega Londona naravnost v srce Maroka.

Vzporedno se potopimo še v preteklost, kjer spoznamo Marijato — ponosno hčer tuareškega poglavarja, ki se v osrčju neusmiljene Sahare bori za svobodo in ljubezen. Avtorica s čudovitim, skoraj otipljivim slogom slika kontrast med hladnim mestnim življenjem in osvobajajočo naravo puščave. Solna pot ni le zgodba o iskanju lastnih korenin, je tudi potovanje skozi tuareške legende in skrivnosti, ki so ostale zakopane v pesku.

Delo je hkrati avtoričin poklon tuareški kulturi, zato v njem najdemo številne nam neznane izraze, ki so na koncu pojasnjeni v glosarju.

Toplo priporočam vsem, ki obožujete potovanja in družinske skrivnosti. Gre za lahkotno, a hkrati vsebinsko bogato branje, ob katerem boste zlahka pozabili na čas.

Pesem štorklje in dromedarja

Nizozemska pisateljica Daanje Anjet nas s svojim obsežnim romanom Pesem štorklje in dromedarja osvoji s svojim pisateljskim slogom, zamislijo in čustveno globino napisanega. V avtoričino pripoved vstopimo z letom 1847, natančneje z 12. decembrom v Yorkshiru in zaključimo z enakim datumom, tokrat leta 2007 v Groningenu. Ves ta čas zaobjamemo z enajstimi poglavji, stkanimi z različnimi zgodbami, kraji in številnimi literarnimi osebami, med katerimi zavzemata osrednji del pisateljici Milica in Eliza May Drayden. Med njima avtorica izpostavi Elizo May Drayden in kot navdih zanjo prevzame resnično pisateljico Emily Bronte. Skrivnostni sestri Drayden sta postali slavni šele po smrti, z njunim delom, pismi, dnevniki in malo črno beležko, so se skozi stoletja ukvarjali različni biografi, krajani, kjer sta živeli, pa so izkoristili njuno slavo za promocijo kraja. Poglavja v romanu bi prav lahko bila tudi samostojna prozna dela, a jih Daanje spretno spne in poveže v pripovedni tok s katerim potujemo skozi čas, se zapletamo v literarne uganke, padamo v psihološke globine in razgaljamo človeške odnose. Prisostvujemo filozofskim razmišljanjem in mnenjem o kvantni fiziki ter času. Seciramo sestrske odnose, ljubezni, strasti, sovraštva ter prehajamo meje magičnega. Na poti se zapletamo v nadležne muhe, iščemo izgubljene stvari ter se tolažimo z robidovo marmelado. Odstiramo vprašanja minljivosti, skrivnosti življenja in smrti.

Pod psevdonimom Daanje Anjet se skriva nizozemska pisateljica Anjet den Boer piše romane, kratke zgodbe in scenarije. Pesem štorklje in dromedarja je njen drugi odmeven roman in prvi preveden v slovenski jezik, zanj je prejela nagradi Libris ter Bookspot Literatuurprijs.

Filozofija v budoarju ali Nemoralni učitelji : dialogi, namenjeni izobrazbi mladih deklet

 

Z zgornjim citatom se začenja knjiga, v kateri smo priča popolnem pohujšanju človeškega bitja. Petnajstletna Eugenie, ki jo vzgajata libertinski oče in katoliška mati pride na “študijski obisk” k starejši ljubimki, Gospe De Sain-Ange, katere naloga je, da mlademu dekletu objasni filozofijo libertinstva, ki ji jo morajo vcepiti v glavo. Na pomoč Gospe priskoči Dolmance, kot “izobražen” libertinec in učitelj, ter brat Vitez de Mirvel, ki služi zgolj kot orodje za prikazovanje posameznih praks.

Delo je bilo napisano v dramski obliki (de Sade si je zmeraj želel biti gledališki pisec); deli pa se na “sokratske” filozofske dialoge (prav tako si je želel biti priznan filozof), ki so sestavljeni iz teoretičnega in praktičnega dela, kjer izrečenemu takoj sledi praktični prikaz. Seveda je govora največkrat o takratnih tabuiziranih libertinskih spolnih praksah. Drugi del je daljši odlomek, v katerem Vitez prebira znan politični pamflet, ki sicer, med drugim, vsebuje zelo moderne dopolnitve takratni ustavi, med drugim se zavzema za enakopravnost žensk, pravico do splava, za pravice istospolnih oseb ipd. Vse je v naravi, pravi avtor, kar pomeni, da ni nobenega resnega prekrška, razen zanikanja lastne (tudi zločinske) narave.

Dialogi Donatien – Alphonse – François, markiz de Sade (1740-1814) v svojem “filozofskem” delu grafično opiše in skozi knjigo “didaktično” razloži, kako bi po njegovem morali uživati življenje. Delo služi kot “uvod” v Sto dvajset dni Sodome. Njegova dela so zaradi spornih opisov spolnih praks ostala prepovedana in skrita javnosti do 40. in 50. let 20. stoletja.

Skrito v sencah

Med zimskimi počitnicami v okolici švedskega gorskega središča Åre najdejo pretepeno moško truplo. Primer prevzame policijska preiskovalka Hanna Ahlander, ki se mora prebiti skozi zapleteno mrežo osebnih odnosov, zamolčanih resnic in skritih motivov. Kar se sprva zdi kot osamljen zločin, postopoma razkriva precej bolj temačno zgodbo.

Hkrati se v odmaknjenih vaseh med Årejem in norveško mejo vse bolj krepi verska skupnost Življenjska luč. Mlada Rebecka sprejme vlogo pastorjeve žene in skuša živeti skladno s pričakovanji skupnosti. Toda za videzom pripadnosti, poslušnosti in duhovne predanosti se postopoma razrašča strah. Rebecka se začne zavedati, da je njeno življenje morda ogroženo. Kaj se v resnici dogaja za zaprtimi vrati skupnosti in kako so njene skrivnosti povezane z nasilnim zločinom?

Hanna se tako med preiskavo sooča z molkom, nezaupanjem in ljudmi, ki niso pripravljeni razkriti vsega, kar vedo. Ko se začnejo razkrivati skrite plati verske skupnosti, postaja vse jasneje, da imajo tudi najbolj pobožni posamezniki lahko zelo temne skrivnosti.

Viveca Sten v drugem delu serije Umori v Åreju prepleta kriminalistično preiskavo z zgodbo o verskem fanatizmu, manipulaciji in posamezniku, ujetem v mrežo moči. Zasnežena švedska pokrajina, odmaknjenost majhnih krajev in tesno povezane skupnosti ustvarjajo srhljivo ozračje, v katerem je vse težje ločiti med zaupanjem in slepim podrejanjem. Ko se začnejo razkrivati skrite plati človeških značajev, postane jasno, da so lahko najnevarnejše skrivnosti ravno tiste, ki jih ljudje skrivajo za masko dobrote in vere.

Skrito v sencah je prava izbira za ljubitelje skandinavskega noirja, zapletenih kriminalnih ugank in zgodb, v katerih se za zunanjo idilo skrivajo najtemnejše plati človeške narave.

Viveca Sten (1959) je priljubljena švedska pisateljica kriminalnih romanov in ena najbolje prodajanih avtoric kriminalk na Švedskem. Preden se je povsem posvetila pisanju, je delala kot odvetnica. Navdih za svoje zgodbe črpa iz švedske pokrajine in značilnosti življenja v majhnih skupnostih. Uveljavila se je s serijo Umori na Sandhamnu (pri nas imamo samo prevod prvega dela, Tiha voda), pozneje pa ustvarila še serijo Umori v Åreju, katere drugi del je roman Skrito v sencah. Po obeh knjižnih serijah sta nastali še televizijski.

V ljudožerčevem vrtu

Adèle Robinson skupaj z možem Richardom in sinčkom Lucienom živi v Parizu. Richard, ki je zaposlen kot zdravnik in dobro zasluži, ji je uredil službo novinarke. Čeprav so kot družina finančno preskrbljeni, Adèle hrepeni po nečem drugem. Spušča se v divje ljubezenske afere z moškimi. Zanjo meja ni, njene žrtve so poročeni ali samski, znanci ali popolni tujci, pomembno je le, da jih omreži in popolnoma obsede. Njeno celotno življenje se vrti okoli teh skrivnih seksualnih sestajanj, ki so, na njeno pobudo, pogosto polna nasilja in dominacije. Poželenje jo vse bolj prežema, saj se na ta način počuti izpolnjeno, zaželeno in izživeto. Kljub temu da obsedeno pazi, da za seboj ne bi pustila kakšnih dokazov, se zdi, da je le še vprašanje časa, kdaj bo mož posumil, da ga vara.

Adèle se skozi roman izkaže za izjemno psihološko zapleteno osebo. Razlogi za njeno zasvojenost s spolnostjo so večplastni, avtorica bralcem dovoli le drobne preskoke v njeno otroštvo in preteklost, odnos z očetom ter materino zasmehovanje. V romanu se zaradi službene ali zasebne odsotnosti obeh staršev izmenjujeta zanemarjanje otroka in igranje tradicionalnih družinskih vlog. Odnos obeh protagonistov do razmerja med možem in ženo se pomembno razlikuje, njuno nerazumevanje drug drugega pa povsem izprazni njuni življenji. Ujetost v takšen vsakdan pri Adèle sproža samouničevalne erotične želje. Lastna objektifikacija zato zanjo postaja edina svetla točka in (od)rešenje.

Adèle je romaneskni prvenec francoske pisateljice maroških korenin Leïle Slimani. V slovenski jezik imamo preveden še njen roman Uspavanka, za katerega je prejela Goncourtovo nagrado, ter trilogijo Dežela drugih.

Dete iz voska

Piše se leto 1620 na Danskem. V temni noči Christenze Kruckow, neporočena plemkinja, iz čebeljega voska, odstriženih nohtov in šopa človeških las ustvari votek, podobo majhnega človeka, ga več dni nosi pod pazduho in ga oblikuje s toplino svojega telesa. Na ta način ustvarjeno in oživljeno dete sicer ne more ničesar videti niti ne more govoriti, lahko pa vse opazuje in opaženo oblikuje v misel in pripoved, ki jo kot vseprisotni pričevalec duha (tistega) nedoumljivega in krutega zgodovinskega časa s svojim tihim, halucinogenim glasom ponese med bralce.

Orisuje nam pot svoje stvariteljice Christenze, ki po hudih obtožbah čarovništva iz Sydfyna pobegne v Aalborg, koder se zbliža z druščino žensk, ki si ob skupnem druženju nudijo uteho, si pomagajo pri opravilih in se vzpodbujajo, obenem pa si z vedenji, ki so v očeh takratne krščansko-patriarhalne družbe močno odklonska, življenje tudi skrivoma pestrijo, najsibo to s kozarcem vina, petjem in plesom ali medsebojnim ljubimkanjem. Ko jih pri enem od skrivnih obredov v noči svete Lucije 12. decembra leta 1620 zasačijo, to služi kot najoprijemljivejši vzvod, da jih zaprejo in jim z mučenjem izsilijo priznanja grešnih dejanj, ki naj bi jih izvajale, čemur neizbežno sledijo obsodbe javnega sežiga na grmadi ali obglavitve.

Zgodbo je avtorica Olga Ravn (1986), ki velja za eno najizvirnejših sodobnih danskih literarnih predstavnic, napisala na osnovi množičnih čarovniških procesov, ki so v letih 1596 do 1621 potekali v Fynu in Aalborgu, pri tem pa se je poleg ljudskega izročila opirala na številne zgodovinske vire, kot so pisma, pravni dokumenti in teološki spisi. Iz originalnih virov so vzeti tudi vsi uroki, ki jih je umestila v besedilo, zapisane je našla v črnih knjigah (t. i. cyprianusih) ter drugih okultnih delih.

Obdobje, ki ga je raziskala, je v zgodbi omejila v leto dni trajajoče, zgodbo pa je poleg Christenze gradila še ob treh osrednjih ženskah, ki so bile (in ne zgolj te) dejansko obtožene čarovništva in zaradi tega tudi usmrčene.

Poleg samega poteka dogajanj ima v romanu osrednji pomen tudi votek oz. voščena lutka, ki so jo v srednjem veku uporabljali kot eno ključnih orodij za izvajanje črne magije. Glas, ki mu ga nameni pisateljica, je glas spomina in pričevanja. Se ne stara in četudi ga nihče več ne posluša, še vedno nemo priča. Obstaja kot nekakšno Oko, nepristranski opazovalec človeškega sveta, ki mu je opazovanje in poslušanje vsiljeno, iz te neizogibne poslušnosti pa se mu, čeprav z ljudmi sočustvuje, do njih porodi tudi gnus.

Takšna izbira pripovedovalčevega glasu avtorici omogoči zgodbo podati iz širše perspektive, zato roman ne izzveni kot zagovor ‘nedolžnih čarovnic’. Poleg vprašanj srednjeveške črne magije in sežiganja žensk na grmadah ter narave samih sodnih procesov, ki so temu predhodili, so v besedilu mimogrede, a dovolj jasno nakazana tudi vprašanja ženskosti na splošno, njene neodvisnosti in svobode (tudi seksualne), prav tako je osvetljena njihova vloga pri ohranjanju ljudskega izročila in porodnega babištva. Avtorica žensk v ničemer ne brani, prikazuje jih v njihovi zamerljivosti in maščevalni ihti, v kateri se zlahka obrnejo druga proti drugi. Obenem pa obelodanja tudi strašljivo moč moškosti, v svojih izvršitvah kruto, nasilno in strahotno poniževalno ter njihov vzvišeno zaničevalen pogled na ženske. Ogledalo, ki ga v zgodbi nastavi voščeno dete, je namenjeno človeštvu kot celoti.

Bralec naj ne pričakuje logične in v vseh detajlih dokumentarno zapisane zgodbe, ta je namreč podana hipnotično, v njej pa bodo uživali predvsem tisti, ki cenijo literarno izvirnost.