Odrasli srednjih let (30–59 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Čolnarna

Čolnarna je po Melanholiji I drugi v slovenščino prevedeni roman Nobelovca Jona Fosseja, ki ga pri nas poznamo bolj kot avtorja dramskih tekstov. Osrednja figura kratkega, poetičnega romana je moški, star okoli trideset let, o katerem v bistvu izvemo zelo malo. Že vse življenje živi v isti hiši z materjo, nima službe, njegova ljubezen je glasba, skupaj s harmonikašem Torkjellom občasno igra na veselicah, obiskuje knjižnico in bere. Njegovo mirno življenje razburka vrnitev prijatelja iz otroštva. Knut, s katerim sta v mladosti skupaj igrala v bendu in ki je medtem postal učitelj glasbe, z ženo in hčerkama med poletnimi počitnicami obišče domači kraj. Prijatelja se nista videla več kot deset let, a medtem ko je Knut doštudiral, našel službo, se poročil in si ustvaril družino, se zdi, da se je pripovedovalec nekako zataknil v času. Če sta si bila moška nekoč zelo blizu, se mednju zdaj vrine nekakšno nelagodje, neprijetni občutek pa se še bolj okrepi zaradi Knutove žene, s katero se pripovedovalec zaplete v čuden odnos. Vzporedno z dogajanjem v sedanjosti se postopoma razkriva tudi podoba preteklosti, bralci pa ugotovimo, da sta se prijatelja pravzaprav začela oddaljevati že v mladosti. In čeprav se razlog morda zdi banalen, je očitno močno zarezal v njun prijateljski odnos in zaznamoval pripovedovalčevo življenje.

Osrednji prostor romana je čolnarna, v kateri sta se prijatelja nekoč srečevala in družila, sanjarila in načrtovala prihodnost, zdaj pa se kaže kot prostor spomina. Zunanjega dogajanja je zelo malo, večina se odvija v glavi protagonista. Njegove ponavljajoče se misli se odražajo v slogu pisanja, ki je zelo ritmično ter zaznamovano s ponovitvami in premolki oziroma tišino. Vsebino oziroma dogajanje v romanu bi pravzaprav lahko skrčili na nekaj strani. Ampak čeprav se zdi, da med branjem, medtem ko sledimo toku zavesti, na nek način ves čas ostajamo na isti točki, vzdušje postaja bolj in bolj tesnobno, med branjem pa se na nas tako kot na pripovedovalca “spravi nemir”. Občutek imamo, da smo ujeti v začaranem krogu, ob tem pa ves čas nestrpno čakamo, da bomo izvedeli, kaj se je zgodilo v preteklosti in s tem tudi razlog za pripovedovalčev nemir in za to, da se je zaprl v hišo in ne hodi več ven. Ob branju se v nas porodi dvom, sprašujemo se, koliko od tega, kar beremo, je resnično, in koliko le plod pripovedovalčeve domišljije. Posamezne odlomke romana bi lahko brali kot pesmi, ponavljajoče se besede in stavki ter neprestano vračanje na začetek pa spominjajo na valovanje morja, zato bi bilo knjigo gotovo priporočljivo izdati tudi v zvočni obliki.

Roman Čolnarna je v izvirniku izšel leta 1989, slovenski izdaji pa je dodan Fossejev govor ob podelitvi Nobelove nagrade leta 2023, ki bralcu osvetli njegovo poetiko in pisanje legitimira kot rešitev: “Saj sem na nek način zmeraj vedel, da pisanje lahko reši življenje, mogoče ga je navsezadnje rešilo tudi meni.” Slednje očitno velja tudi za protagonista Čolnarne, ki že na prvi strani pove, da se je, zato da bi se končno rešil nemira – in ubesedil neizrekljivo – odločil napisati roman.

Otokotožje

Deček Vito, s starši, sestricama Klaro in Mašo ter mucko, živi na majhnem otoku – obdan z morjem, sipinami, posebno tišino in nežnimi vonjavami. Vse lesene hišice na otoku so pobarvane z drugačno barvo, rumeno, roza, zeleno in vsak sod z deževnico tudi, kajti njegov očka je spreten s čopičem. Živi v idiličnem družinskem okolju, prežet z ljubeznijo, spontanostjo in spokojem. Vsak dan je doživetje zase in njegov svet je precej drugačen od sveta, ki ga živijo sovrstniki na kopnem. Doma je vse znano, je varno, ima pristen stik z družino in s krajem. A nekega dne mu starša sporočita, da je naposled nastopil čas, da odide v šolo na kopno. Tako se znajde v povsem novi situaciji: stran od valov, stran od domačega kraja, stran od pisanega otoka, ki ga je oblikoval, kakršen je. Vito si ne želi sprememb in s težavo odide v šolo. Tam je vse drugače – otroci ne razumejo, kako je živeti na otoku. Pripravljen je razkriti svoje doživljanje, a naleti na nepričakovane ovire: odsotnost razumevanja, občutek osamljenosti, hrepenenje po znanem. In tukaj nastopi prijazna, tenkočutna učiteljica Sipora, ki opazi Vitovo tesnobo in tako v razred prinese najčudovitejšo školjko, kar so jo otroci videli. Pojasni jim, da v njej živi školjčna deklica, a se prikaže le tam, kjer se počuti zares varno. In otroci jo želijo videti.

Nežna, rahločutna zgodba, ki bralca gane na vsaki strani.

Gringo Loco : [resnična zgodba Slovenca, ki je bil v Venezueli obsojen na 15 let zapora]

Gringo Loco je zgodba, katere začetek sega v leto 2010, ko se je Simon Doma na venezuelskem letališču skušal vkrcati na povratni let v Ljubljano. Po pristanku ga je v domači državi čakalo novo življenje, vsi upi nanj pa so sloneli na kovčku, v katerem je bilo skritih več kilogramov kokaina. Toda njegove sanje so trčile ob resničnost – visokega varnostnika z ostrimi potezami, ki po tem, ko je zavohal denar, svojega plena ni izpustil iz krempljev. Epilog preiskave osebne prtljage je bila obsodba na 15 let zapora.

Medtem ko je novica počasi izginjala iz spomina slovenske javnosti, se je za Simona začenjala življenjska izkušnja. Že med dojemanjem neverjetne “vzporedne resničnosti”, v kateri se je znašel, je doživel brutalnost venezuelskega jetniškega sistema. Kaotične razmere v državi, ki je v svetovnem vrhu po številu umorov in ugrabitev ter se utaplja v korupciji, hiperinflaciji in gospodarski krizi, se zrcalijo v njenih zaporih. Čeprav njihove zunanje zidove varuje vojska, je njihova notranjost prepuščena absolutni oblasti tolpam, ki odločajo o življenju in smrti jetnikov.

Simon je uverturo v zaporniško življenje doživel v “sinonimu za smrtno obsodbo”, v zloglasnem zaporu Los Teques. Čeprav se je veliko ukvarjal z mislijo, da ga ne bo zapustil živ, njegova zgodba ne govori le o preživetju v skrajno nasilnem okolju. Je tudi razmislek o krivdi, rehabilitaciji, odtujenosti, iskanju smisla … O upanju in preobrazbi “norega tujca”.

Mark Fenton: operacija Trubar : mladinski roman

Sašo Đukić, človek mnogih talentov, najbolj znan kot avtor ikoničnega humorističnega lika Mame Manke, se tokrat v Zbirki Avtorji predstavlja s knjižnim prvencem Mark Fenton: operacija Trubar : mladinski roman. Glavni protagonist romana je gimnazijec Mark, ki z mamo živi “na Slavki” v Novem mestu. Če mislite, da se Markova pustolovščina začne v virtualnem svetu za domačim računalnikom ali pozno zvečer za njegovim blokom, se takoj ustavite. Ta roman v nobenem primeru ne bo to, kar pričakujete. To ni samo kriminalni roman. Že mogoče, da je Mark tipičen neopazen in nesiguren najstnik z očali, s simpatijo ter šolo, ki mu krati jutranji spanec. Vendar Mark ne sanja novega kolesa, kot večina vrstnikov. Mark kolo, ki mu ga je podaril dedek, pelje na popravilo h g. Majerju. No, tu se pa zgodba zaplete do nepričakovanih razsežnosti, upoštevaje, da je avtor romana slovenist, prostovoljec, po srcu Novomeščan, ki dela kot igralec, glasbenik, scenarist, režiser, radijec, humorist in je stotnik slovenske vojske v rezervi. V roman je Đukić vpletel pestro paleto svojih znanj, strasti, izkušenj in moralnih vrednot. Marka iz brezizhodne situacije rešuje znanje, ljubezen in spoštovanje do sočloveka. Nepredvidljiv in pretresljiv kriminalni roman na koncu katerega ne boste preverjali samo resničnost imena Jovsi. Morda boste sebe, svet in vaše sosede poslej videli v drugačni luči. Zanimivo tudi za odrasle bralce in kot iztočnica za družinske debate.

Živo srebro

Živo srebro britanske avtorice Callie Hart je napeta, domišljijska in čustveno bogata pripoved, ki nikakor ni zgolj še en fantazijski roman; je razmislek o tem, kaj pomeni biti svoboden, kje se konča odgovornost in kje se začne moč. Saeris Fane je tatica z nenavadnimi darovi, ki jo življenje vedno znova postavlja pred zahtevne odločitve. Ko vstopi skozi portal v svet vilinov, se njen svet razširi, a nevarnosti in moralne dileme se pomnožijo. Vsaka odločitev nosi težo in vsak stik z drugimi postavlja vprašanje: komu sploh zaupati? V ospredju niso dogodki, ampak ljudje. Saeris ni popolna, njena ranljivost, dvomi in napake so tisto, kar jo dela resnično. Njen odnos z vilinskim bojevnikom ni zgolj običajna romanca – je napet, nevaren in iskren, prepleten z močjo, strahovi in pričakovanji. Knjiga nas opominja, da resnična moč ne izvira iz nadnaravnih sposobnosti, temveč iz sposobnosti soočiti se s samim seboj.
Živo srebro je roman za tiste, ki iščejo v fantaziji nekaj več kot le pobeg – za bralce, ki želijo razmišljati o posledicah odločitev, o zaupanju in o tem, kako tanka je meja med željo in odgovornostjo. Ni lahkotno branje, ampak pripoved, ki v svoji divjosti in čutnosti odpira vprašanja, na katera si mora vsak bralec odgovoriti sam.

Bobrova teorija

Bobrova teorija je zadnja, tretja knjiga trilogije, ki jo poleg omenjene sestavljata še knjigi Zajčji faktor in Losov paradoks finskega pisatelja Anttija Tuomainena.
Henri Koskinen, aktuar in novi lastnik pustolovskega parka TiMiZabava se preseli k partnerici, umetnici Lauri Helanto in njeni hčerki. Hitro se vživi v družinsko življenje, postane tudi član kluba očetov. Zdi se, da se je njegovo življenje vendarle obrnilo v pravo smer a idila ne traja prav dolgo.
V mestu se odpre nov, moderen pustolovski park PrekucniSe. Lastniki si za cilj postavijo čim prej in za vsako ceno spraviti Henrijev park v stečaj in tako postati edini ponudniki tovrstne zabave v mestu. Odločijo se, da bo vstop v park brezplačen, brezplačna pa bo tudi vsa hrana, ki jo ponujajo svojim obiskovalcem. Posledica teh odločitev je za TiMiZabavo katastrofalna. V nekaj dneh park izgubi večino obiskovalcev. Henri se zato odloči ukrepati. Ponoči se pretihotapi h konkurenci s ciljem, odkriti kako le-ta namerava doseči nemogoče, poslovati z dobičkom, istočasno pa drveti v finančni propad, predvsem pa kdo stoji za tem početjem.
Nočni obisk se spremeni v dramo. Med obhodom naleti na grozen prizor. Pod bobrovimi zobmi, glavni atrakciji parka, zagleda negibnega lastnika parka, ki mu iz čeljusti štrli plastični sladoledni kornet. Nekdo ga opazi in začne teči proti njemu prepričan, da je on storilec. Henri se komaj reši iz neprijetnega položaja. Po tem dogodku se odloči, da bo na lastno pest in s pomočjo matematike poiskal pravega morilca. Pri tem pa ga ves čas ovirata in nadlegujeta mlada policista Salmi in Lastumaki. Na vsak način želita doseči njegovo priznanje umora. Žal pa to ni edina nasilna smrt, ki doleti zaposlene v PrekucniSe.
Mu bo matematika pomagala priti na sled morilcu, bo uspel rešiti TiMiZabavo pred propadom?
Knjiga je idealna za ljubitelje kriminalnih romanov, ki iščejo nekaj drugačnega – ne zgolj klasičnega detektivskega vzorca, temveč domiselno kombinacijo humorja in napetosti. Tudi, če niste prebrali prvih dveh knjig, lahko brez zadržkov preberete samo zadnji del.

Antti Tuomainen je zelo uspešen pisec kriminalnih romanov, prejemnik številnih nagrad. Leta 2011 je za roman Zdravilec prejel nagrado Clue za najboljši finski kriminalni roman in se uvrstil v ožji izbor za nagrado Glass Key, prestižne skandinavske literarne nagrade.
Njegov roman Mož, ki je umrl, je postal mednarodna uspešnica po katerem je posneta tudi televizijska serija. Prav tako bo kmalu posnet film po literarni predlogi Zajčji faktor.

Po vrvi do svetlobe

»Po vrvi do svetlobe« je knjiga, ki je pisana v prvi osebi, saj gre za osebno izpovedno zgodbo velike ljubiteljice gora, Alenke Klinar. V njej nam avtorica predstavi svojo življenjsko pot, s pomočjo besed nam predstavi vpogled v svet gora in plezanja, svet poln dogodivščin, tako, da nam zasrbijo podplati. Žal jo je med pripravami na odpravo v Kirgizijo doletela nesreča in po operaciji je bila primorana svet gora zamenjati za invalidski voziček. Na srečo najde uteho v knjigah, tako v branju kot pri pisanju. Knjiga, ki je nastala po prestani bolečini, je drugačna kot si jo je avtorica sprva želela. A je toliko bolj odraz njene duše, njenega »novega« življenja. Odlična zgodba za vse ljubitelje hribov, gora.

Alenka Klinar je alpinistična inštruktorica in fotografinja, ki se je po nesreči v Dolomitih podpisala pod odlični biografski roman z naslovom »Po vrvi do svetlobe«.

Glej tudi:

Nič od tega ni res

Glavna junakinja romana je priljubljena podkasterka Alix Summer, ki v svojih podkastih predstavlja uspešne ženske. Na svoj rojstni dan po naključju spozna Josie Fair, s katero ugotovita, da sta bili rojeni na isti dan v isti porodnišnici. Ko se naslednjič srečata, Josie predlaga, da bi svojo življenjsko zgodbo delila v Alixinem novem projektu, naslovljenem Živjo! Jaz sem tvoja rojstnodnevna dvojčica! Sprva se njena zgodba zdi kot nalašč za uspešen podkast. Je nekoliko pretresljiva, skrivnostna in polna bolečine. Toda kmalu postane jasno, da se Alix zapleta v nekaj veliko večjega, morda celo nevarnega. Josie začne prestopati meje njene zasebnosti, življenja in stanovanja. Alix želi hkrati prekiniti stike z njo, a tudi nadaljevati s snemanjem, saj se ne more upreti razkrivanju njene zanimive zgodbe. Ko končno začenja razumeti, kdo v resnici je ter spozna njene temne skrivnosti, je že prepozno, da bi jo ustavila. Sama postane del podkasta, ki ga nikoli ni želela posneti.

Nič od tega ni res je napet triler o manipulaciji, lažeh in temnih skrivnostih. Preplet zgodbe, ki se dogaja v sedanjosti, pripovedovanja dogodkov iz preteklosti, intervjujev in prizorov iz televizijske serije ustvari roman, ki vas ne bo izpustil do zadnje strani.

Lisa Jewell je britanska avtorica, katere dela so prevedena v več kot trideset jezikov. Napisala je nekaj ljubezenskih romanov, skozi leta pa je prešla v žanr psiholoških trilerjev, v katerem je postala uspešna in prepoznavna. V slovenski jezik so prevedeni njeni trilerji: Brez nje, Družina nad nami in nadaljevanje Družina ostane.

In druge zgodbe

Nova v slovenščino prevedena knjiga bookerjevega nagrajenca in letošnjega dobitnika nagrade Vilenica Georgija Gospodinova vsebuje enaindvajset zgodb, avtorjev predgovor in bogato spremno besedo prevajalca Boruta Omerzela.

Gospodinov pogosto odkrito briše meje med literaturo in resničnostjo, je zagovornik čim bolj pristnega srečanja med avtorjem in bralcem, zato bralca pogosto nagovarja, vabi v besedilo. V veliko zgodbah ubeseduje zanimive dogodke iz lastnega življenja, izjave v predgovoru k zgodbam položi v usta svojih literarnih oseb (ali si jih od njih prisvoji). Tudi v zbirki kratkih zgodb lahko prepoznamo Gospodinove izstopajoče lastnosti: izhodiščna podobnost (analogija) iz vsakdanjega konkretnega sveta preraste v alegorijo abstraktnih uvidov (npr. v zgodbi Prvi koraki), človekova identiteta se zlahka razcepi oziroma pomnoži (npr. Človek z mnogimi imeni), zaznave sveta so posebne (npr. poudarjanje ali izguba sluha, vida, okusa …), dojemanje časa pogosto ni linearno, lokalne geografske posebnosti razkrivajo širše zgodovinske in sociološke zakonitosti. Mnoge zgodbe so zgrajene tako, da ubeseditev konkretnega utrinka iz življenja posameznika avtor povzdigne na uvid nekega bolj splošno veljavnega principa delovanja človeške duše ali nauk oziroma presenetljivo lucidno spoznanje. Tudi na dogajanja v lokalnem okolju avtor pogleda z bolj oddaljene, svetovljanske ali časovno odmaknjene perspektive, pri čemer pogosto ti drobni, navidezno lokalno pogojeni dogodki zasijejo v drugačni luči. Rdeča nit knjige so odlomki o odnosu do pisanja, branja, knjig, kjer tudi tokrat zažari Gospodinovo prepričanje o žlahtnosti literature, zapisane in pripovedovane besede, ki svet tolaži, ohranja in ga popravlja. Poglavje zase je Gaustin, ki je stalnica številnih Gospodinovih del, avtorjev alter-ego in večkrat tudi ključ do boljšega razumevanja besedil. V zadnji zgodbi (Gaustin), Gospodinov razkrije, da je Gaustin tokrat spoj imen Garibaldi (torej zgodovine in revolucije) in Avguštin (torej filozofije s filozofom, pisateljem in učiteljem).

Če je za Gospodinova in njegove literarne osebe dovolj že samo proces pripovedovanja (Neka druga zgodba), lahko tudi bralci beremo tako, da zgolj uživamo v procesu samega branja in se prepustimo, da nas tok pripovedi odnese v odlične domislice, kjer odpovesta logika časa in prostora ter enoznačne človekove identitete, dovolimo, da nas veter Gospodinova (ki pravi, da v prozo pogosto pretihotapi poezijo, kar se v besedilu začuti tudi tokrat) vrtinči skozi besedilo kot liste v vetru. Lahko sledimo avtorjevemu vstopanju in izstopanju iz literarnih oseb in se zabavamo ob njegovih interpretacijah razmerja avtor-besedilo-bralec. Seveda nas ob tem razveseljujejo tudi “legendarni dogodki” iz prepričljivo konkretnega sveta, ki jih Gospodinov bralcu posreduje z navidezno lahkotnostjo, kajti vsaka zgodba si zasluži, da je pripovedovana in slišana (str. 6). Zgodbe v zbirki so vredne večkratnega branja ali potapljanja v tekst na različnih globinah, pri katerem bomo pod zabavno ali presunljivo vsebino površja lahko uživali tudi v neologizmih (npr. uhoples), medbesedilnih glasovih drugih avtorjev, kalejdoskopskih metamorfozah istih delcev človeške identitete, parafraziranju stoletja starih rekel, uvodnih citatih v zgodbe in številnih drugih gospodinovskih domislicah.

K prijetnemu branju prispevajo tudi do bralca zelo pozorne prevajalčeve opombe z izčrpnimi pojasnili vsega, kar bi utegnilo bralca prikrajšati za celostno dojemanje prevoda: pojasnjeni so vsi Gospodinovi sklici na avtorjevo izvorno okolje (Bolgarija), bolgarsko književnost, jezikovne posebnosti … Bogata in poglobljena spremna beseda med drugim osvetli Gospodinovo akademsko kariero, njegov literarni razvoj, umestitev njegovega dela v bolgarsko in sodobno evropsko književnost, poglobi se v posamezna avtorjeva dela in njegov idejni svet.

Se vidimo v petek? : roman

Lucija Zajc je slovenska avtorica in šolska knjižničarka. Se vidimo v petek? je roman, ki govori o hčerkinem doživljanju ob izgubi očeta. Ko se srečamo ali smo skupaj, si moramo vedno zastaviti vprašanje, kdaj se bomo naslednjič videli. Se sploh bomo videli? Zato je pomembno, da vse, kar mislimo narediti, naredimo takoj, ker sicer mogoče tega sploh ne bomo mogli narediti. Gre za roman, ki opisuje dogajanje znotraj človeka ob izgubi bližnjega. Ta del ob raznih izgubah po navadi ostane zakrit. Zato ima roman še posebno težo. Težko, da bomo komu lahko povedali, kaj in kako ob izgubi čutimo, kaj doživljamo in kaj se dogaja znotraj nas. Določena dejstva iz življenja očeta in skupni dogodki se omenjajo večkrat v romanu. Tako, kot v mislih večkrat premlevamo ene in iste stvari. Ene in iste stvari premišljujemo, vrtimo se v določenem krogu. Da ta krog presekamo, če sploh kdaj ga, pa je potreben čas. Ampak ne glede na vse, je pomembno samo to, da se zavedamo, kakšen vpliv so imeli ljudje na naša življenja in da smo jim, za vse, kar so nam dali, hvaležni. To, kar v času našega življenja damo drugim, je edino, kar je pomembno. Na ta način druge opolnomočimo, da bodo tudi, ko nas ne bo, znali živeti svoje življenje. Ko izgubimo ljubljeno osebo, življenje ne bo nikoli več tako, kot je bilo, bodo pa ljubljene osebe vedno z nami, če bomo tako želeli. Skupni spomini so edina stvar, ki nam je nihče ne more vzeti. Če jih ustvarimo.