Odrasli srednjih let (30–59 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Miza za dva : zgodbe

Amor Towles, avtor uspešnic Plemič v Moskvi in Lincolnova cesta, se v zbirki Miza za dva vrača v svoj prepoznavni svet elegantnega pripovedovanja, izbranega humorja in nenavadnih življenjskih preizkušenj. V središču knjige je New York poznih tridesetih let 20. stoletja, mesto blišča in senc, v katerem se prepletajo zgodbe o ambicijah, naključjih, ljubezni, prevarah in iskanju svojega mesta v svetu.

Miza za dva vsebuje šest zgod in eno malce bolj temačno in daljšo novelo o bralcem Towlesovih knjig dobro znani Evelyn Ross iz njegove (v slovenski jezik še ne prevedene) uspešnice Rules of Civility.

Zbirka zgodb je duhovita, prefinjena in filmsko berljiva. Bralca popelje v obdobje, ko je bil New York prostor velikih možnosti, pa tudi velikih tveganj. Avtor z značilno ironijo in občutkom za podrobnosti pripoveduje o ljudeh, ki skušajo življenje vzeti v svoje roke, čeprav jim pri tem pogosto ponagajajo naključje, preteklost in lastne slabosti.

Amor Towles (1964) je ameriški pisatelj, ki velja za enega priljubljenejših sodobnih ameriških avtorjev zgodovinskih romanov. V svojih delih pogosto raziskuje vprašanja družbenega položaja, osebne svobode, prijateljstva in človekovega iskanja lastne poti. Miza za dva je njegova prva zbirka kratke proze, ki jo dopolnjuje daljša novela Eve.

Njihov krik je moj glas : poezije iz Gaze

Tako se glasi uvodni verz prve pesmi antologije sodobne palestinske poezije Njihov krik je moj glas. V zbirki so zbrane pesmi desetih palestinskih avtoric in avtorjev, rojenih med letoma 1976 in 2004. To so: Hind Džuda, Nima Hasan, Jusuf al Kadra, Ali Abu Hatab, Darin Tatur, Marvan Mahul, Janja Ašur, Hiba Abu Nada, Hajdar al Gazali in Rifat al Arir. Nekaj odgovorov na uvodno vprašanje lahko izluščimo že iz kratkih biografij pesnikov in pesnic. Biti pesnik v Palestini pogosto pomeni odraščati v begunskem taborišču, živeti pod okupacijo, doživeti prisilno razselitev ali izgnanstvo ter ustvarjati v razmerah, ki jih zaznamujejo vojna, pomanjkanje in negotovost. Nekaterih avtorjev in avtoric danes žal ni več med živimi. Nekatere pesmi v zbirki so nastale le nekaj dni ali celo ur pred njihovo smrtjo.

Večina pesmi je bila prvotno objavljena na spletu z namenom, da bi se prevajale, širile in dosegle bralce po vsem svetu. Nastajale so med bombardiranji, v begunskih taboriščih in sredi vsakdanjega boja za preživetje, zato ne govorijo z varne distance, temveč iz neposredne izkušnje. V njih odmevajo strah, izguba doma in bližnjih, lakota ter negotovost, obenem pa tudi ljubezen, spomin, upanje in neuklonljiva želja po svobodi. Raznoliki glasovi avtoric in avtorjev se združujejo v pretresljivo pričevanje o življenju pod nenehno grožnjo nasilja, pa tudi o moči poezije. Pesnica Darin Tatur zapiše: »vaše orožje bo uničeno, / a poezija bo preživela.« Marvan Mahul okara (zahodni) svet, »ki je dve uri obsojal, potem pa zaspal«, v nekem drugem verzu pa pravi: »čeravno so zahodnjaki oropali vzhodnjake, / jih ne morejo nikoli prikrajšati za pogled na vzhajajoče sonce«. Med najbolj pretresljivimi podobami v zbirki so verzi Hibe Abu Nade: »V raju se zdaj vzpostavlja nova Gaza, takšna brez obleganja« in Hajdara al Gazarija: “Imel sem osem let, / ko sem v neki knjigi prebral besedo ‘svoboda’. / Iskal sem jo v slovarjih, / toda ni mi bilo jasno, kaj pomeni.”

Zbirko dopolnjujejo predgovor priznanega zgodovinarja Ilana Pappéja, uvodno besedilo urednikov Antonia Bocchinfusa, Maria Soldainija in Leonarda Tostija, ganljivo pismo novinarja in pisatelja Chrisa Hedgesa tragično preminulemu pesniku Rifatu al Arirju, predavanje palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawa, znane po romanu Jutra v Dženinu, ter zapis prevajalke Zarje Vršič o (ne)političnosti prevajanja (poezije). Gre za knjigo, ki nas poziva, da širimo glas – o tem, kar se dogaja, in o zbirki Njihov krik je moj glas.

Pod težo miline : kratka proza

Stefan Feinig je slovensko-avstrijski pisatelj, pesnik, esejist, komunikolog, publicist in filozof, sodelavec tiskanih in spletnih medijev, tudi urednik in radijski ustvarjalec. Rodil se je leta 1987 v Celovcu, odraščal je v Svečah (Suetschach) na avstrijskem Koroškem. Študiral je v Celovcu, živi na Dunaju. Je večkrat nagrajen avtor, knjižni prvenec Banalitäten des Wahnsinns je objavil leta 2015, najnovejše objavljeno delo je zbirka Pod težo miline, izšla 2026.

Slednja prinaša besedila, ki so nastala med leti 2016 in 2025. Besedila v zbirki so vsebinsko in oblikovno zelo bogata, pestra in raznolika.

V trinajstih zbranih besedilih Feinigovi stavki bralcu večkrat zazvenijo kot pesem ali spominjajo na poezijo v prozi, naenkrat nas presenetijo družbeno-kritične puščice, mehke lirične atmosfere si delijo prostor med platnicami s tehničnimi elementi spletnih besedil, iz banalnega vsakdanjega dogodka avtor izpelje filozofsko meditacijo o prostoru ali razmišljanja o minevanju, nesmrtnosti, verodostojnosti spominov … Z na videz odmaknjenim nizanjem dejstev avtor pogosto ustvarja svojsko atmosfero zamolčanega, pod površjem nekega drobnega dejstva ali dogodka Feinig odkriva globine, kontraste in nova spoznanja.

Avtor spremne besede Vincenc Gotthardt je o zbirki zapisal: to, kar piše Stefan Feinig, je voda. Je jezero, reka, hudournik, morje, mlaka, potok. Ta voda še tako racionalnega bralca zlahka odnese v avtorjevo valovanje otroških spominov, ljubezen do prednikov, (ki jih avtor niti ne idealizira niti ne obsoja), pljuskanje jezikovne večjezičnosti in večkulturnosti, odtekanje ljubezni iz razmerij, srečevanje vodnih tokov trajanja, neskončnosti in povezanosti s preteklostjo in predniki in tokov človeške majhnosti in relativnosti vsega vedenja in spoznanj. Avtorjevo posebno dojemanje in čutenje sveta, ki pogosto črpa iz njegovih avtobiografskih izkušenj, v zgodbah nikoli ne zvodeni – nasprotno: struktura in jezik zgodb sta jasna, izbrušena in premišljena, pogosto inovativna in igriva, že od samega naslova naprej (teža miline, ruševine morja …), obenem je delo tudi zelo sodobno in sveže, saj se dotakne tudi aktualnih problemov (npr. vpliva informacijske tehnologije na ljudi).

Knjiga, ki ponuja v premislek pester izbor različnih tem (medosebna razmerja, delo in človek, preteklost, povezanost s predniki, pisanje, minljivost, večkulturnost, večjezičnost, pripadnost, identiteta …) je že zato lahko blizu številnim različnim bralcem. V besedilih se zelo spontano in naravno prepletata akademska abstraktnost in zelo konkretne življenjske situacije, kar se zdi ena od prepoznavnih skupnih značilnostih avtorjevih besedil. Knjiga je dostopna in razumljiva in obenem čudovita in svojska mešanica literarne lepote in lucidne prodornosti.

Stefan Feinig je bil gost letošnjega festivala Vilenica.

Oh, William!

Elizabeth Strout se v romanu Oh, William! znova vrača k Lucy Barton, pisateljici, ki je po smrti drugega moža prisiljena pogledati nazaj na svoje življenje in odnose, ki so jo oblikovali. V ospredju je njen prvi mož William, s katerim sta se pred leti razšla, vendar njuna povezanost kljub ločitvi nikoli ni zares izginila.

Ko William izve za družinsko skrivnost, za katero prej ni vedel, prosi Lucy, naj se mu pridruži na poti v Maine. Skupno potovanje postane veliko več kot iskanje odgovorov o Williamovi družini. Obujata spomine na mladost, zakon, rojstvo hčera, razpad njune zveze in na ljudi, ki so v njuni življenji prišli pozneje. Ob tem Lucy vse bolj spoznava, kako malo pravzaprav vemo o ljudeh, ki so nam najbližji.

Stroutova z značilno zadržanim, preprostim in izjemno pretanjenim slogom pripoveduje o ljubezni, izgubi, osamljenosti, staranju in družinskih skrivnostih. Preteklost se v romanu nenehno prepleta s sedanjostjo in razkriva, kako močno naše življenje določajo otroštvo, družina in zamolčane zgodbe prejšnjih generacij.

Oh, William! je roman o tem, kaj ostane, ko se zakon konča – nenavadne vezeh, ki jih čas ne pretrga, ljudje, ki jih nikoli ne moremo popolnoma poznati, in spoznanja, ki pogosto pridejo šele takrat, ko je že skoraj prepozno.

Nežna, melanholična in globoko človeška knjiga o tem, kako se skozi razumevanje drugih počasi učimo razumeti tudi sami sebe.

Elizabeth Strout (1956) je ameriška pisateljica, znana po subtilnih in psihološko poglobljenih romanih o družinskih odnosih, osamljenosti, spominu in zapletenosti človeškega življenja. Za roman Olive Kitteridge je leta 2009 prejela Pulitzerjevo nagrado za književnost. V seriji knjig z Lucy Barton so naslednje knjige: Moje ime je Lucy Barton, Vse je mogoče, Oh, William!, Lucy by the Sea (trenutno še ni prevedena) in Vse mi povej.

Vse mi povej

Tokrat se zgodbe o ljubezni, prijateljstvu, osamljenosti, krivdi in minljivosti prepletajo v majhnem mestu Crosby v Mainu. Odvetnik Bob Burgess prevzame primer moškega, obtoženega umora matere, pri tem pa se zbliža s pisateljico Lucy Barton. V njeno življenje znova vstopi tudi Olive Kitteridge, ki z Lucy sklene posebno prijateljstvo. Ob pogovorih o ljudeh, ki sta jih poznali, se razkrivajo njihova »nezabeležena življenja« – zgodbe o skrivnostih, bolečini, izgubah in tihih radostih.

Strout v romanu Vse mi povej znova poveže svoje priljubljene like in njihove svetove. Roman je peti del pripovedi o Lucy Barton (serija Amgash), vendar ga je mogoče brati tudi kot samostojno zgodbo. V ospredju niso veliki dogodki, temveč drobni trenutki in odnosi, skozi katere se razkrivajo zapletenost človeške narave, minljivost in moč sočutja. Avtorica v svojem značilnem slogu raziskuje zapletenost človeških odnosov in našo potrebo po tem, da bi bili videni, razumljeni in povezani z drugimi.

Vse je mogoče

Vse je mogoče je zbirka devetih povezanih kratkih zgodb, ki bralca popelje v majhno mesto Amgash v ameriškem Illinoisu. V njem živijo ljudje z različnimi življenjskimi zgodbami, vendar jih povezujejo preteklost, družinske vezi, zamere, hrepenenja in občutek, da se njihovo življenje ni odvilo povsem tako, kot so pričakovali.

Strout svoje like opazuje z izjemno občutljivostjo in brez obsojanja. Njeni junaki niso popolni in njihova življenja niso vedno urejena ali srečna. Spopadajo se z osamljenostjo, družinskimi odnosi, ljubeznijo, izgubo, duševnimi stiskami, neizpolnjenimi pričakovanji in vprašanjem, kako živeti s svojo preteklostjo. Prav iz njihovih vsakdanjih, pogosto navidezno nepomembnih trenutkov pa pisateljica pred bralca naslika nekaj globoko človeškega.

Posebnost zbirke je njena povezanost z romanom Moje ime je Lucy Barton in ostalimi deli serije. Lucy, ki je iz Amgasha že zdavnaj odšla in si ustvarila življenje pisateljice v New Yorku, se pojavlja v več zgodbah, v eni pa nastopa tudi kot odrasla protagonistka. Kljub temu lahko Vse je mogoče beremo tudi kot samostojno delo. Posamezne zgodbe se med seboj prepletajo, liki iz ene zgodbe se lahko pojavijo v drugi, njihova življenja pa se počasi sestavljajo v širšo podobo skupnosti.

Strout je odlična opazovalka človeških odnosov. Njene zgodbe so kot diskretno prisluškovanje tujim življenjem – bralcu omogočijo pogled v misli, odnose in skrivnosti ljudi, ki jih sicer ne bi (s)poznali. Ob tem se ves čas poraja vprašanje, kako se naše predstave o drugih razlikujejo od resnice. Človek, ki se nam zdi srečen, morda skriva globoko bolečino; tisti, ki ga imamo za neuspešnega ali neprijetnega, pa lahko v sebi nosi presenetljivo nežnost.

Čeprav so nekatere zgodbe nenavadne in posamezni liki tudi neprizanesljivi drug do drugega, jih povezuje predvsem empatija. Stroutova pokaže, da za človekovim vedenjem pogosto skrivajo rane, strahovi in hrepenenja, ki jih drugi ne vidimo. Njena pripoved je tiha in zelo čustvena, brez velikih preobratov, a z močnim odmevom.

Vse je mogoče je knjiga o ljudeh, ki iščejo bližino, razumevanje in možnost novega začetka. O tem, kako nas oblikujejo družina, kraj, iz katerega prihajamo, in spomini, ki jih nosimo s seboj. Predvsem pa je knjiga o tem, da se tudi v najbolj zapletenih in bolečih življenjih prej kot slej pojavi možnost za spremembe.

Priporočam jo vsem, ki imajo radi subtilne psihološke portrete, večplastne medčloveške odnose in zgodbe, v katerih je največ skrito pod površjem.

Obračun pri slapu : primer višjega inšpektorja Ryana

Peti primer iz izjemno priljubljene serije o višjem inšpektorju Ryanu prinaša njegovo najbolj osebno in nevarno preizkušnjo doslej. Iz zapora namreč pobegne zloglasni serijski morilec Sekač, ki je pred leti umoril Ryanovo sestro in skoraj pokončal tudi njega, zdaj pa za tarčo izbere inšpektorjevo desno roko, kriminalistko Denise MacKenzie. Začne se srhljiva tekma s časom.

Poseben čar knjigi daje mogočna, mračna in slikovita kulisa angleške pokrajine Northumbrije. Divja narava okoli znamenitega slapa High Force postane skoraj samostojna književna oseba, ki s svojo nepredvidljivostjo še dodatno otežuje reševalno akcijo. Gre za klasični britanski proceduralni triler z močno osebno noto, kjer se preteklost in sedanjost prepleteta do samega razpleta. Knjiga je popolna izbira za ljubitelje hitrega tempa, inteligentnih zapletov in temačnega vzdušja.

Obračun pri slapu pa velja za enega najbolj napetih vrhuncev serije. Zgodba že od prve strani potegne v mrzlično dinamiko lova na človeka. Avtorica odlično stopnjuje psihološko napetost, saj bralec skupaj z Ryanovo ekipo dešifrira morilčeve uganke, medtem ko minute neizprosno tečejo.

L. J. Ross je avtorica mednarodnih uspešnic, najbolj znana po kriminalnih romanih o višjem inšpektorju Ryanu in trilerjih z dr. Gregoryjem, ki so bili prodani v več kot 5,5 milijona izvodih po vsem svetu. Kriminalke z višjim inšpektorjem Ryanom se dogajajo v slikoviti angleški pokrajini Northumbriji. V zbirki je izšlo 24 knjig, devet je prevedenih v slovenski jezik (Sveti otok, Smrt pod platano, Umori pri Heavenfieldu, Operacija angel, Obračun pri slapu, Niz smrti na dvorcu, Temno nebo, Sedem mostov in Puščavnikovo bivališče). Vsak primer ima svojo zaključeno zgodbo.

Črna vojska

Prežihov Voranc velja za enega od najbolj plodovitih domačih književnikov, ki je velik del svojega ustvarjanja namenil tudi opisovanju grozot, katere so utrpli vojaki za časa prve svetovne vojne. Novela Črna vojska ni neposredno postavljena na bojišče, ampak v avstro-ogrsko vojašnico, kjer skupina vojakov nestrpno pričakuje ukaze svojih nadrejenih. Med čakanjem na usodni trenutek, ko bodo morali zapustiti vojašnico in se odpraviti nazaj med blatne jarke soške fronte, se Voranc odmakne od opisovanja bitk in herojstev ter postreže s kompleksnim psihološkim portretom ljudi, ujetih v kolesje krvave zgodovine in vojnega opustošenja. Liki v Črni vojski niso neustrašni heroji, ki smrti drzno gledajo v oči, ampak preprosti ljudje različnih narodnosti in družbenih statusov; ti tudi ob prihodu spomladanskega sonca začutijo, da so zgolj nemočne lutke v primežu sistem, ki jih brezbrižno pošilja umret na fronto. Če je bil Doberdob čistokrvni epski vojni roman, je Črna vojska tiha in intimna refleksija posledic, ki jih na človeku pusti vojno uničenje.

Nekoč je bilo zlomljeno srce

Evangeline Fox je vse svoje življenje verjela v pravljice in v to, da ljubezen na koncu vedno zmaga. Ta prepričanja se ji podrejo, ko izve, da se bo moški, ki ga ljubi, poročil z njeno krušno sestro. V obupu, da bi rešila lastno zlomljeno srce in preprečila poroko, sklene dogovor s skrivnostno in nevarno Usodo – Princem src, ki v zameno zahteva tri poljube, podarjene po njegovi izbiri. Ko izpolni prvi del dogovora, Evangeline hitro spozna, kako tvegano je dolgovati nesmrtnemu bitju. Princ Src, ki mu je ime Jacks, namreč od nje želi veliko več, kot je sprva kazalo. Med njima se počasi razvname nekaj, kar se čedalje bolj upira definiciji navadnega dogovora, a njegovi nameni ostajajo skrivnostni vse do konca, zgodba pa lahko izteče bodisi v najlepšo pravljico bodisi v največjo tragedijo.
Razmerje med Evangeline in Jacksem je jedro knjige. Od začetka je polno napetosti, iger moči in nepredvidljivosti, kar bo najbolj nagovorilo bralce, ki jih posebej navdušuje t. i. enemies-to-lovers dinamika.
Stephanie Garber piše na način, ki spominja na temačno pravljico za odrasle. Njen slog pisanja je izjemno vizualen, skoraj čutno prenasičen z barvami, vonji in estetiko, ki spominja na klasične pravljice. Nekoč je bilo zlomljeno srce je lahkoten roman, z dobrimi preobrati in z odprtim koncem, ki bralca pusti v nestrpnem pričakovanju nadaljevanja. Napeto, čarobno in omamno branje za vse, ki še vedno verjamejo v magijo, a se ne bojijo njenih temnejših odtenkov.
Gre za prvi del trilogije, zato se zgodba na koncu ne zaokroži povsem. Priporočljivo za vse ljubitelje mladinske fantastike, privržence pravljičnih predelav ter vse, ki so uživali v seriji Caraval ali delih avtoric, kot sta Sarah j. Maas in Holly Black.

Puščavnikovo bivališče : primer višjega inšpektorja Ryana

Ko v starodavnem puščavnikovem bivališču ob gradu Warkworth v Northumbriji najdejo mrtvega starejšega moža, policija nima na voljo skoraj nobenega namiga o motivu za umor. Preiskavo prevzameta inšpektorja Denise MacKenzie in Frank Phillips, medtem ko je višji inšpektor Ryan tisoče kilometrov stran – v Italiji, na sledi človeku, ki mu je doslej vedno znova uspelo uiti roki pravice.

Nathan Armstrong je svetovno znan pisatelj kriminalk, obdan z denarjem, slavo in vplivnimi poznanstvi. Za popolno javno podobo uspešnega avtorja pa se skriva nevaren psihopat, ki ga Ryan že dolgo sumi več umorov. Tokrat ga je pripravljen zasledovati do konca, tudi če to pomeni, da bo moral primer reševati na tujih tleh in se spopasti z italijansko policijo.

Medtem se preiskava umora v Northumbriji zapleta. Na videz preprost primer postopoma razkriva nepričakovane povezave, Ryanova ekipa pa ugotavlja, da za mirno podobo zgodovinskega kraja tiči precej temnejša zgodba.

Ko se obe preiskavi približujeta nevarnemu razpletu, se poti policistov in osumljencev prepletejo v zgodbo o obsedenosti, maščevanju in iskanju pravice. V lovu za storilcem se bralec pomika od samotnega zgodovinskega bivališča v Northumbriji do slikovitih ulic in palač Firenc, kjer nič ni, kot se zdi.