skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Bežeči konj

Helmut Halm je moški v drugi polovici štiridesetih, gimnazijski profesor na ugledni gimnaziji v Stuttgartu, ki se na svoj dopust že enajstič zapored odpravi ob Bodensko jezero, z ženo Sabine, psom Ottom in jasnim bralnim načrtom: prebral bo vseh pet knjig Kirkegaardovih dnevnikov. Že tretji večer Helmut v gostinskem lokalu ob sprehajališču s kavo golta tudi svoje naraščajoče splošno nezadovoljstvo. Ravno ko se skoraj odloči, da bo ženi Sabine na stolu nasproti na glas sporočil odločitev, da bo večere raje kot v množici turistov preživljal zaprt v počitniškem stanovanju, k njuni mizi pristopi dopustniško nasmejan par: moški mladostnega športnega videza in precej mlajša ženska. Izkaže se, da je moški nekdanji Helmutov sošolec Klaus Buch, njegova spremljevalka pa Helene, druga žena. Miren bralni dopust, kakršnega si je predstavljal in želel Helmut, srečanje sovrstnikov v zrelih letih spremeni v vrtinec nepredvidenih zunanjih dogodkov in notranjih pretresov. Klausovo objestno obujanje spominov je Helmutu tuje in zoprno, ob prisiljenih skupnih srečanjih in dejavnostih na površje prihajajo številne razlike, fasadi Helmutove poklicne uspešnosti in Klausove večne mladostnosti in zdravega življenja se nevarno krušita, na površje prihajajo kriza srednjih let, problemi samopodobe, telesnega odtujevanja med partnerji, osebnega uresničenja in medosebnih odnosov.

Bogat, večplasten kratek roman, z izbrušenim sočnim stilom, uravnoteženo mero poglabljanja v posameznike in zunanjega dogajanja in zanimivim stopnjevanjem napetosti in nepričakovanimi vsebinskimi obrati, ohranja svežino in privlačnost tudi v 21. stoletju, po skoraj petdesetih letih od prvega izida v knjižni obliki leta 1978, ko je delo, napisano v pičlih dveh tednih avgusta 1977, postalo velika knjižna uspešnica.

V dobri maniri zbirke XX. stoletje je romanu dodana tudi poglobljena in informativna spremna beseda s številnimi zanimivosti o delu in avtorju, ki jo je napisal Slavo Šerc.

Oriol

Barcelona v zelo bližnji prihodnosti, leta 2029. Skupina znanstvenikov v skrivnem laboratoriju izvaja projekt Asgard. Cilj projekta je izdelati superračunalnik, ki bo služil kot domovanje superinteligence.

Čez nekaj dni nekdanji policijski pogajalec Alex Lopez, ki se je po travmatični in tragični izkušnji v službi upokojil, prejme telefonski klic, ki se najprej zdi kot neslana šala, a se kmalu izkaže, da je na drugi strani terorist, ki ima nenavadno zahtevo – svetovne vlade naj takoj prenehajo z uničevanjem planeta. Svoje zahteve podkrepi z napadi na različnih lokacijah in prva tragedija je poln avtobus mrtvih otrok. Nadaljuje se z napovedjo in uresničitvijo napada na ameriško predsednico in podpredsednika ter kupom ostalih groženj, ki svet potisnejo v kaos.

Nemudoma se oblikuje posebna skupina, z Alexom Lopezomna čelu, ki vzpostavi stik z voditelji velesil (ZDA, Rusijo, EU, Indijo in Kitajsko). Ali jim bo uspelo ustaviti nevidnega, a vseprisotnega in (vse)mo(go)čnega terorista, ki je razglasil, da je njegov talec sleherni prebivalec našega planeta?

Oriol je napet tehnotriler, v katerem se umetna inteligenca prepleta s političnimi igrami, terorizmom in vprašanji o prihodnosti človeštva. Tomc v svoji deseti knjigi odpira izjemno aktualne teme – razvoj superinteligence, podnebne spremembe, vpliv tehnologije na družbo ter meje človeškega nadzora nad lastnimi stvaritvami.

Roman ima filmski tempo in postreže s premišljenimi moralnimi dilemami. Branje je hitro, zgodba pa ves čas ohranja ravno prav napetosti in preobratov, ki bralca spodbudijo k razmišljanju.

Največji vtis pusti dejstvo, da se roman ne bere zgolj kot znanstvena fantastika, temveč kot ena izmed povsem mogočih vizij prihodnosti. Hkrati nastavlja ogledalo naši odvisnosti od električne energije in tehnologije, človeškim katastrofalnim poseganjem v naravo ter odpira pomembno vprašanje, koliko nadzora bomo v dobi razvoja umetne inteligence ljudje sploh še imeli nad lastnimi pogruntavščinami.

Lakota : spomini (mojega) telesa

V knjigi Lakota: spomini (mojega) telesa avtorica iskreno in brez dlake na jeziku spregovori o telesu, travmi in družbenih pričakovanjih. Po grozljivem spolnem nasilju, ki ga je doživela kot dvanajstletna deklica, je v hrani našla zaščito v smislu ustvarjanja občutka varnosti. Težo je pridobila nalašč, da bi postala neprivlačna in si tako zgradila zid pred možnimi prihodnjimi travmami.

Avtorica razkriva, kaj pomeni živeti v telesu, ki odstopa od družbenih norm in idealov ter pokaže, kako je debelost še vedno zelo pogosto tarča obsojanja, predsodkov in družbene stigmatizacije. V svetu, kjer nam vladajo družbena omrežja je teža pogosto obravnavana ne le kot fizična značilnost, temveč tudi kot domnevni pokazatelj človekovega značaja, samodiscipline in osebne vrednosti. V Lakoti avtorica opozarja na predsodke, ki debelost spremljajo na vsakem koraku, in bralca spodbuja k razmisleku o tem, kako hitro (ob)sodimo druge na podlagi njihovega videza. Zgodba ni le pripoved o telesni teži, temveč predvsem o preživetju, bolečini in iskanju poti do sprejemanja same sebe.

Roxane Gay je ena najvplivnejših sodobnih ameriških avtoric, njena dela pa so zelo pomemben doprinos feminizma, družbene kritike in kulturnih študij. Med najbolj znana sodijo Bad Feminist, uspešnica na lestvici New York Timesa, roman An Untamed State ter zbirki kratkih zgodb Difficult Women in Ayiti. Kot kolumnistka sodeluje z The New York Times, objavlja pa tudi v številnih drugih uglednih medijih. Je tudi avtorica stripovske serije World of Wakanda.

S svojim pisanjem pomembno prispeva k razpravam o spolu, telesu, identiteti, neenakosti in družbeni pravičnosti ter velja za eno ključnih glasov sodobne ameriške književnosti.

Lili Bosniae

Adriana Kuči (1975) je v Sarajevu rojena novinarka in pisateljica, pred leti preseljena v Slovenijo. V svojem prvem leposlovnem delu, ki ga je napisala v slovenskem jeziku, Ime mi je Sarajevo, opisuje izkušnjo vojne, v drugem romanu Noč, ko je preplavala reko spregovori o nasilju v partnerskih odnosih, svoj tretji roman Lili Bosniae pa posveča vsem preslišanim, zamolčanim in izbrisanim ženskam, materam in hčeram, ki so preživele dogodke in odnose, najsibo politične ali družinske, o katerih niso znale ali zmogle govoriti in so o njih pohlevno molčale.

O teži življenjskih bremen, strahov, zamolkov, travm in hrepenenj govorijo trije ženski glasovi. Eden pripada Lili, siroti iz Sarajeva, rojeni v času obleganja mesta, ki ji ime podeli Vera, ženska, ki jo posvoji in jo pripelje v Ljubljano. Drugi je glas Lejle, v Ljubljani živeče onkologinje, ki prav tako izhaja iz Sarajeva, medtem ko tretji glas pripada Ajši, uporni najstniški hčeri, s katero Lejla nikakor več ne najde skupnega jezika. Kot zadnje upanje v smeri krpanja njunega odnosa in predvsem v želji, da bi njena hči zadihala mehkeje in ne zašla v povsem slepo ulico, v njun dom povabi takrat dvajsetletno Lili, ki jo je spoznala naključno, le-ta pa povabilo sprejme, saj prav v tistem trenutku niti nima kam drugam.

V poglavjih, ki nas izmenično prestavljajo v njihove spomine, misli in občutja, spoznavamo družinske razpoke, v katerih so odraščale, in njihovo notranjo razklanost, ki se je ob tem oblikovala v vse hladnejšo obliko odtujenosti, ta pa sčasoma postane pretežka in terja razrešitev, ki s seboj, kot je to običajno, prinaša sprijaznjenje z dejstvi, ki jih za nazaj ni moč spremeniti, ter odpuščanje sebi in drugim za storjene napake in povzročene krivice. Šele na ta način se namreč v notranjem svetu posameznika sploh začenja vzpostavljati prostor, v katerega sta svetloba in prihodnost ponovno povabljena vstopiti. Ob tem pa se je potrebno zavedati tudi, kot to najlepše izrazi avtorica v intervjuju za revijo Bukla, da:

»nihče ni samo zgodba o svoji bolečini. Človeka ne določajo samo njegove rane. Določajo ga, pred vsem, tudi stvari, ki mu jih kljub ranam uspe ohraniti: sposobnost ljubiti, odpuščati, skrbeti za drugega. Vztrajati.«

Vztrajnost je eden močnejših elementov pripovedi, z vztrajnostjo je krojeno tudi življenje v sami svoji biti, načelo pa je zajeto v imenu Lili, oznaki za rumeno rožo lilium bosniacum, ki poganja celo tam, kjer druge rože ne vzdržijo ter v tem smislu simbolizira življenje kot krhko, a neomajno in neuničljivo. Sicer pa je roman Lili Bosniae večplasten in se razpira v obliki številnih vprašanj, med njimi: izkoreninjenost in identiteta, materinska krivda, prav in narobe …  ali pa npr. o tem, kako biti sam s tem, kar veš, oziroma kaj naredimo s tem, kar se nam je zgodilo?

Pisava, prepojena s senzibilnostjo, ki priča o prefinjenem posluhu za človekova subtilna čustvena stanja ter seveda tudi o avtoričini osebni globini in zrelosti, bo še posebej nagovorila bralca, ki zna brati tudi tišino.

Skrivna življenja žen morilcev

Tri žene. Trije možje. Trije serijski morilci. Napeta kriminalna zgodba angleške avtorice, ki se slovenskim bralcem v prevodu predstavlja prvič. Njena pripoved je nenavadna, saj običajno v kriminalkah sledimo korakom storilca ali smo tik za petami preiskovalcu. Tokrat pa se znajdemo v čevljih tistih, ki so sanjale najlepše sanje ob nato obsojenih serijskih morilcih. Beverley, Elsie in Margot je zbližalo dejstvo, da so dale srce obsojenim serijskim morilcem. Zato ne morejo samo opazovati, ko slišijo, da izginjajo mlade ženske. Zdi se jim, da policisti niso dovolj zavzeti in zato zadeve vzamejo v svoje roke. Kako bi le bilo ženske, ki so pomagale obsoditi svoje može, česa strah? Zanimiva je psihologija odnosa, ki jo avtorica mestoma vplete v zgodbo in skoznjo prikaže odnos žena do mož, enega, ki je storil samomor in dveh, ki služita dosmrtno kazen. Čeprav je morilec, je bil vendarle dober oče in večino časa tudi mož … Sicer lahkoten roman, ki spodbuja k razmisleku o zahtevah družbe in o moči oseb, ki si drznejo biti drugačne.

Magnet

Magnet (v originalu L’aimant) je prvenec francoskega striparja in ilustratorja Lucasa Hararija (Pariz, 1990). Zgodba se vrti okoli faliranega študenta arhitekture Pierra in njegovega vročičnega, skoraj obsesivnega zanimanja za znamenite terme v švicarski vasici Vals, ki jih je leta 1996 zasnoval Peter Zumthor. Zgrajene so skoraj izključno iz lokalnih materialov ter zaščitene zaradi svoje arhitekturne vrednosti. Nekateri v terme hodijo celo zaradi duhovne izkušnje, ki naj bi jo nudil ambient – v vsakem primeru pa so zanimive z vidika igre svetlobe in vode, ki odseva okoliške gore in zelenje.

Pierre na svoji poti v Vals spozna domačina, ki ga zapelje do hotela ob termalnem kompleksu in mu izkaže gostoljubje, ki ga bo kasneje še kako potreboval. Cele dneve preživi v vodi, s skicirko v roki opazuje arhitekturo in riše načrte zgradbe. Nekega dne v kavarni ob bazenu spozna slavnega arhitekta, za katerega se izkaže, da se prav tako raziskovalno ukvarja s termalnimi kompleksi. Zadeve se počasi zapletajo, stavba pokaže skrivne prehode, ki se nenadzorovano odpirajo in zapirajo, nad vsem skupaj pa lebdijo lokalne legende o gori, ki naj bi se odprla vsakih sto let in vase potegnila tujca…

Estetsko privlačno branje z nadvse izvirno fabulo.

Srčevina : roman

Medicinska sestra Valerie Gillis  se odloči prehoditi Apalaško pot. Dobi pohodniško ime – Vrabčevka. Drobna ženska, ki je ravnokar vstopila v srednja leta, ženska ki se boji teme, se poda na 3500km dolgo pot, polno vzponov, hoje skozi gozdove kjer vladajo tema, divje zveri in večji del neprijazna narava. Zaveda se samo delčka nevarnosti, ki ji bo morala kljubovati. In potem izgine. Ne pride na dogovorjeno mesto, kjer se sicer srečuje s svojim možem, ki jo oskrbuje s hrano, spremlja njeno pohodništvo. Začne se iskalna akcija. V zgodbo vstopi poročnica Bev. Skozi protokol iskanja bralec spoznava kaj pravzaprav pomeni iskati pogrešano – izgubljeno osebo. Kdo so tisti, ki poleg policije še iščejo izgubljence. Avtorica se poglobi tudi v njihove nravi. v okoliščine, ki jih pripravijo, da za nekaj dni pustijo svoje obveznosti na čakanju in se podajo na naporno iskanje pogrešane Valerie Gills. Zgodba sledi tudi sami Valerie, spremlja jo v njenem tavanju po brezpotju iz katerega se neuspešno skuša rešiti. Lakota in žeja sta vztrajna spremljevalca tavajoče ženske. Kot v sladkih zgodbah se pojavi rešilna slamica, ki se je prestrašena ženska oprime. Žal se slamica izkaže za gorjačo, ki skuša dokončati smrtonosno misijo.

Nič več te ni : zgodba o igralki in pesnici Mili Kačič (1912-2000)

Presenetljiva biografija slovenske igralke in pesnice Mile Kačič ne pusti nobenega bralca ravnodušnega. Avtor Marijan Rupert, zaposlen v Rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani,  je spretno in tekoče zapisal vse ključne dogodke, osebe, obdobja, ki so pustila lepe in manj lepe spomine iz življenja vsestranske umetnice. Že naslovnica in nadaljnje strani pričujoče knjige so obogatene z originalnimi fotografijami in rokopisi, ki se bralca dodatno dotaknejo in puščajo sledi za seboj. V delo je vključeno tudi veliko Miline poezije, ki poboža dušo slehernika. Branje nam odpre čisto novo predstavo in vpogled v osebno življenje igralke, ki se jo večina od nas spominja kot izredno humorno in karizmatično osebo, čeravno je bilo njeno zaodrje povsem drugačno, polno bridkosti in hrepenenja. Odrske deske in filmski kader je bil Milin pobeg od realnosti, njena uteha s katero je lažje prebrodila vse ovire, ki so ji v življenju prihajale naproti. Njen optimizem in volja do življenja je vzor, v življenju moramo iti le naprej in prav nič na svetu nas ne more ustaviti.

Srebrnik

Srebrnik je pesniški prvenec Alojza Ihana, ki je ob izidu leta 1986 pomenil enega najodmevnejših vstopov mladega pesnika na slovensko literarno prizorišče. Zbirka je bila nagrajena z nagrado Prešernovega sklada in je napovedala avtorja, ki je pozneje ustvaril obsežen pesniški, prozni in esejistični opus. Čeprav je bil Alojz Ihan javnosti znan tudi kot zdravnik, imunolog in profesor, se je v slovenski književnosti uveljavil predvsem kot izjemen pesnik, ki je v svoji poeziji združeval racionalen pogled na svet z izostrenim občutkom za človekovo ranljivost.

Že naslov zbirke nakazuje večpomenskost. Srebrnik je lahko preprost kovanec, lahko pa simbolizira vrednost, minljivost ali celo izdajo. Prav takšne so tudi pesmi − iz navidez nepomembnih prizorov vsakdanjega življenja odpirajo temeljna vprašanja o času, smislu, odnosih in človekovi omejenosti. V njih ni velikih besed ali patetike; pesnik z natančnim opazovanjem in zadržanim izrazom razkriva tisto, kar pogosto ostaja spregledano.

Pesmi odlikujejo jasen, zadržan jezik, subtilna ironija in premišljena distanca, ki bralca ne odtujujeta, ampak ga spodbujata k razmisleku. Avtor ne ponuja enoznačnih odgovorov, temveč odpira prostor za osebno interpretacijo in soočenje z lastnimi vprašanji.

Čeprav je zbirka nastala pred štiridesetimi leti, ni izgubila svoje izrazne moči. Njene teme ostajajo aktualne, njen jezik pa presenetljivo svež. Srebrnik je izvrsten uvod v pesniški opus Alojza Ihana in hkrati knjiga, h kateri se je vredno vračati. Srebrnik bo nagovoril bralce, ki v pesniški besedi iščejo poglobljen razmislek o človeku, času in minljivosti.

Ne znam ti povedati

Skoraj vsakdo prej ali slej doživi hudo stisko, npr. bolezen, izgubo družinskega člana, nasilje ali prometno nesrečo itd., s katerimi se ljudje različno soočajo; nekateri umirjeno poskušajo izboljšati situacijo, medtem ko mnogi stisko potiskajo vase in o njej ne spregovorijo z drugimi.

V mladinskem romanu Ne znam ti povedati spremljamo Nežo, dijakinjo ene izmed ljubljanskih gimnazij, katere mama umre zaradi raka. Do sošolca Anžeta, ki je zelo priljubljen med dekleti, čuti simpatijo in privlačnost, zaradi česar se zameri najboljši prijateljici Daši, ki skupaj z drugimi sošolkami nad njo začne izvajati psihično in fizično nasilje. Njeno življenje se še dodatno zaplete zaradi prometne nesreče in hude poškodbe noge. Aktualna tematika je tudi nasilje v šolah v povezavi z razvojem družbenih omrežij, saj je tako kot Neža veliko mladih žrtev. Zato bi morali starši in pristojne institucije sprejeti ukrepe za njegovo preprečevanje ali pa vsaj za zmanjšanje.

Roman, ki je primeren za širok spekter bralcev, sporoča, da je največji pogum, da si ljudje upajo biti ranljivi in poiskati pomoč, ko jim je najtežje. Z Nežo se lahko poistoveti marsikdo, ki se sooča z izgubo družinskega člana, saj žalost nikoli povsem ne izgine, temveč se je treba naučiti živeti s praznino, kjer je iskrenost temelj pristnih odnosov, stisk pa se ne sme pometati pod preprogo, temveč je treba o njih odkrito spregovoriti z ljudmi, s katerimi se ima ljubeč in zaupen odnos. Le tako je mogoče narediti korake k rešitvi krize.

Tanja Selan (1988) je pravnica, ki piše o tematikah iz vsakdanjega življenja ter osebnem odnosu do vere. Tako ji pisanje predstavlja izražanje duhovne resničnosti, ki jo živi povsod. Njeno pripovedovanje je iskreno, nežno in realistično. Leta 2023 je bil njen prvenec Ne znam ti povedati nominiran za nagrado Svetlobnica in prepoznan kot izjemen.