skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Čuvar njene skrivnosti

Nekoč uspešen in razvpit kipar Michelangelo Vitaliani pri svojih dvainosemdesetih letih v spečem spominu z zadnjimi vdihljaji obnavlja zgodbo svojega življenja in pojasni uganko mojstrovine Pietà Vitaliani, ki jo je ustvaril v spomin svoji življenjski prijateljici. Zaradi škandala so kip za vselej umaknili pred svetom in ga skrili v podzemlje opatije Sacra di San Michele, koder je varovan z železnimi vrati in najsodobnejšim alarmom, ključ do njega pa posedujeta zgolj glavni opat in stvaritelj.

Rodil se je leta 1904 staršema iz Ligurije, ki sta si poskušala življenje ustvariti v Franciji. Še kot nerojenemu mu je mati prerokovala, da bo postal kipar, in krstila sta ga z imenom, ki se ga je sam sramoval – Michelangelo. Očeta, ki se je preživljal kot kamnoseški rezbar, je izgubil že kot desetleten, z dvanajstimi pa ga je mati poslala nazaj v Italijo, k Albertu, čigar družina je dolgovala uslugo njeni, in mu plačala, da Michelangela obdrži ter ga izuči poklica kiparjenja. Že njuno prvo snidenje pokaže, da ne bosta prav lepo sodelovala, Mimo (nadimek, ki si ga je sam nadel) se je namreč v Albertovem življenju pojavil kot nepričakovani nebodigatreba, po vrhu vsega pa je bil pritlikave rasti. Skupaj odpotujeta v Pietro d’Alba, majhno vasico, koder Albert z denarjem, ki mu ga prinese Mimo, kupi delavnico, tam pa se zgodba ob srečanju Mima z Violo Orsini, plemkinjo njegove starosti, ki jo prvič uzre ponoči na pokopališču in drugič po nesrečnem padcu ob popravilu strehe vile Orsini, ko pristane v njeni sobi, šele dobro začne razvijati.

Pripadata različnima stanovoma in v tistem času njuno prijateljstvo ni družbeno sprejemljivo, a neustrašna, pronicljiva in drzna Viola kljub temu najde način, kako z Mimom ohranjati stik in kaj kmalu si postaneta nepogrešljiva. Skozi različna življenjska obdobja in osebne preizkušnje oblikujeta močno in trajno vez, ki ju v medsebojni naklonjenosti, pravzaprav ljubezni, kljub večkratnim tihim, bolečim razdorom in premorom povezuje vse do smrti. Združuje ju predvsem enakost v njuni drugačnosti. Viola, nerazumljena v svojih sanjah, hrepenenjih, vizijah in naprednih idejah, je neomajna v uresničevanju le-teh, Mimo kot pritlikavec pa je predvsem spregledan, podcenjevan in zasmehovan. Viola svojega kozmičnega dvojčka, kot dojema prijatelja, spodbuja k uresničevanju sanj in vanj verjame s tisto neomajno močjo, s katero sledi tudi svojim idejam. S knjigami, ki jih tihotapi iz očetove knjižnice, mu razširja obzorje in ga z opozorili in nasveti vseskozi poskuša usmerjati k sprejemanju pravih življenjskih potez. Včasih uspešno in kdaj tudi ne. Oba sta namreč v svojih odločitvah trmasta in nepredvidljiva, a sta globoko v sebi tudi ranjena in v tej ranljivosti drug drugemu morda še najbolj sorodna.

Ko se Mimo izkaže kot nadarjen kipar, ga družina Orsini zaradi lastnih političnih in seveda finančnih koristi vzame pod svoje okrilje in mu s tem omogoči družbeno prepoznavnost in vzpon na umetniški lestvici, vzporedno s tem pa ga vpleta tudi v številne spletke in ga kot umetnika, nepazljivega in pišmeuhovskega kot je, zvabi celo v osrčje italijanske fašistične propagande. Zahvaljujoč Violi se ta njegov življenjski ovinek zanj srečno konča. Violina usoda pa je manj srečna in ko Mimo svojo prijateljico trajno izgubi, katarzično preobražen iz javnega življenja neznano kam izgine še sam.

Roman, odlikovan z najprestižnejšo francosko literarno nagrado Goncourt, nas že od prvih strani dalje zapeljivo vodi skozi politično burno prvo polovico 20. stoletja v Italiji, obenem pa nam deželo z omembami slikovitih krajev, samostanov, cerkva in drugih znamenitih stavb ter mnogih imen, ki jih avtor spretno umešča v zgodbo, približuje tudi kulturno in zgodovinsko. Ob boku te bogate kulise razmišlja o umetnikih in umetnosti ter vsakovrstnih odnosih, ki se spletajo tako znotraj družin kot med različnimi gospodarskimi, političnimi in verskimi klikami, v samo ospredje pa postavlja kleno prijateljstvo dveh, ki si ne bi mogla biti bolj različna, kot sta si bila, a vendar po duši tudi nadvse sorodna. Na osnovi neizmerno ljubeče medsebojne naklonjenosti prestaneta vse vrste preizkušenj, celo izdajstev. Drug drugemu sta namreč predstavljala tisto težišče, zaradi katerega sta v svojih življenjih vztrajala in živela naprej.

Čudovit, klasično spisan monumentalen roman, ki prizore slika na filmski način. In res, po njem film tudi že snemajo. Morda to dvoje niti ni naključje, njegov tvorec, francoski pisatelj Jean-Baptiste Andrea, je namreč tudi filmski režiser in scenarist.

 

Murva Fabianijevih : stoletje miru na Krasu

Avtor je v roman prelil zgodbo svoje prababice Charlotte von Kofler, rojene leta 1827 v Trstu, tirolskemu očetu Karlu von Kofler in materi Italijanki Angeli Marchini. V začetnem poglavju pred bralci raste mesto Trst od solinarskih začetkov, prek razcveta pristanišča do pomembnega večkulturnega mesta v Habsburški monarhiji 19. stoletja. Iz živahnega utripa Trsta avtor izlušči zgodbo dekleta iz aristokratske družine.  Pri sedemnajstih Charlotte z mamo in francosko varuško Geneviève pride na Kras, kjer naj bi poletje na deželi in kraški zrak pripomogla k izboljšanju maminega zdravja.

Kako se bo fina meščanska najstnica znašla med klenimi Kraševci? Avtor se postavi v vlogo posrednika, večino pripovedi “narekuje” pravnuku Charlottin duh v prvi osebi, to izpoved pa avtor prepleta z utrinki zgodovine in trenutki iz ustvarjalnega procesa nastajanja knjige. Charlottina zgodba je čustveno bogata pripoved o vzklitju in razcvetu vsaj treh ljubezni: ljubezni do kraške pokrajine, do kraških ljudi in do moškega, v katerega se usodno zaljubi – Antona Fabianija. Mladostno navdušenje in življenjska radost se prepletata z dvomi in strahovi, pripoved ima dovolj zanimivih konkretnih detajlov, da bralci zlahka podoživljamo Charlottino zorenje in njene notranje boje, uživamo ob opisih čudovite kraške narave, po katerih na lipicancih jezdita Anton in Charlotte, se preselimo v kuhinjo, kjer Antonova slovenska mama Tereza pripravlja marmelado iz sveže nabranega šipka ali skupaj s Charlottino mamo in Geneviève posedimo v senci košate murve pred hišo.

Avtor je zelo živo ubesedil in ohranil življenjsko zgodbo prababice, kar je dragoceno z vidika individualne zgodbe (bralci spoznamo odraščajočo in odraslo Charlotte von Kofler tudi onkraj golega dejstva, da je mama Maxa Fabianija) in tudi zaradi duha časa in prostora, v katera je pripoved postavljena. Ne samo, da zgodba že v podnaslovu priča o stoletju miru na Krasu in nas popelje v zanimivo ljubezensko zgodbo – s svojim obstojem je tudi zgodba o ljubezni vnuka do prababice in dokaz njegove vere v premoč zapisane besede nad smrtjo in pozabo. Delu se v slovenski izdaji pridružuje zanimiv predgovor druge Charlottine potomke, prapravnukinje Anje Muck Župan. Ta je že sam po sebi dragocen, saj poleg prijetne nezadržane čustvene vpletenosti in poetičnosti potrjuje tudi eno od osrednjih sporočil glavnega besedila: samoumevnost, naravnost in zanimivost narodnostno sestavljenih identitet in možnost sožitja ljudi različnih kultur.

Murva Fabijanijevih je tudi po več kot 50-ih letih od svojega nastanka leta 1975 med bralci še vedno priljubljeno delo, izvirna izdaja v italijanskem jeziku je bila do leta 2022 še sedemkrat ponatisnjena, v slovenščini pa je delo po prvem izidu leta 1998 (v prevodu Eveline Umek) do leta 2024 doživelo še štiri ponatise.

Ta pes vam bo spremenil življenje

Vas zanima, če in kako nam psi spreminjajo življenje? Vsak ljubitelj psov vam bo povedal (velikokrat zelo ganljivo), kako jim je njihov pes spremenil življenje. Kaj je pravzaprav tako zelo posebnega pri psih, da v tolikšni meri sooblikujejo življenje ljudi?

Ta pes vam bo spremenil življenje je knjiga, ki je pisana na kožo ljubiteljem psov. Avtor knjige, Elias Weiss Friedman, je svojo ljubezen do živali, predvsem psov in fotografije, združil v blog in službo hkrati. V knjigi sledimo njegovemu življenju in psom, ki so bili del njega (in so mu spremenili življenje).

Že od malih nog obožuje pse; v družini so jih imeli veliko, največ predvsem psov pasme labradorec. Kot navdušen fotograf je začel fotografirati pse, ki jih je srečeval na svojih sprehodih po New Yorku – v knjigi je na koncu vsakega poglavja dodan zapis o psu in njegovih (velikokrat hudomušnih in humorno zapisanih) karakteristikah. Avtor v knjigi prepleta svojo osebno izkušnjo z dejstvi o psih in pasmah psov, zgodovini razvoja pasem in posebni povezavi, ki jo imamo ljudje s psi.

Elias Weiss Friedman je fotograf, ki je zaslovel na platformi Instagram s profilom The Dogist, kjer objavlja portrete psov z opisi pasem in značilnostmi psov, ki jih je srečal na svojih sprehodih po New Yorku. Na platformi Instagram ima kar 7,6 milijona sledilcev.

Ben Greenman je ameriški založnik in romanopisec, ki je sodeloval pri nastanku številnih knjig, večinoma pri pisanju spominov znanih osebnosti, kot so Gene Simmons, Simon Cowell in George Clinton.

Rudarske zgodbe in pripovedi

Trboveljčan Tine Lenarčič (1924-2018), ki je bil že od nekdaj tesno povezan z življenjem rudarjev v Zasavju, je s knjigo Rudarske zgodbe in pripovedi zbral številne zabavne, tragične in poučne pripovedi iz težkega življenja rudarjev in njihovih družin.

Knjiga se med drugim loteva prikaza živahnega utripa življenja v rudarskih kolonijah, odpira tedaj (in še danes) aktualne družbene problematike (alkoholizem, revščina, lakota), se spusti pod zemljo in predstavi težaško delo rudarja, postreže s celim kupom rudarskih šal in anekdot, ne manjkajo pa niti pripovedke o slovitem jamskem škratu Perkmandeljcu, ki še danes ostaja najbolj skrivnosten del rudarske folklore. Skozi posamezne zgodbe je bralcu razkrita bogata zapuščina rudarstva v Zasavju, knjiga pa služi tudi kot opomnik, da je rudarsko dediščino potrebno ohranjati pri življenju tudi za prihodnje rodove. Za bralce izven Zasavja pa knjiga postreže tudi s kratkim slovarjem za lažje razumevanje “knapovskega” dialekta.

Knjiga je izšla ob 200. obletnici premogokopne dejavnosti v Zasavju, naslovno ilustracijo pa je prispeval trboveljski likovni umetnik Jože Potokar – Cvrčo.

Izgubljena zgodba

Najboljša prijatelja Jeremy Cox in Ralph (Rafe) Howell kot najstnika skrivnostno izgineta v gozdovih Zahodne Virginije. Šele po šestih mesecih ju najdeta dva mimoidoča, vendar je njuna vrnitev zavita v molk in nepojasnjene vrzeli: Jeremy o tem, kaj se je zgodilo, noče govoriti, Rafe pa se tistega časa sploh ne spominja. Rafea zaradi hude slabotnosti odpeljejo v bolnišnico, Jeremy pa, ko ga želi obiskati, naleti na nasprotovanje Rafejevega očeta. Ta prelomni trenutek povzroči, da Jeremy trajno prekine stik s prijateljem. V ozadju ostajajo skrivnosti, ki jih Jeremy ne more razkriti, zato verjame, da je oddaljenost edina rešitev.

Po čudežni vrnitvi se Rafe umakne v samotarski svet umetnosti in nosi posledice preteklih dogodkov, ki se izražajo v njegovem delu in na njegovem telesu. Jeremy pa razvije nenavadno sposobnost, to je izostren občutek za iskanje pogrešanih oseb, s katerim pomaga ljudem najti njihove bližnje.

Petnajst let pozneje se nanj obrne Emilie Wendell, ki obupano išče svojo polsestro Shannon. Primer Jeremyja prisili, da ponovno naveže stik z Rafejem. Ta sprva zavrne sodelovanje, saj Jeremyja dojema kot izdajalca, ki ga je zapustil takrat, ko ga je najbolj potreboval. Kljub začetnemu odporu kasneje popusti, in skupaj se vrnejo v gozd Rdeči vran, kjer odkrijejo nov, skrivnosten svet.

Jeremy je edini, ki pozna resnico o čarobnem kraljestvu Shanandoah, kjer sta živela, medtem ko so ju vsi iskali. Verjame, da bodo lahko tam našli Emiliejino sestro. Nekdanja prijatelja se morata tako soočiti s skupno preteklostjo in drugimi nevarnostmi tega sveta.

Avtorica knjige Izgubljena zgodba (The Lost Story), Meg Shaffer, je znana po svojem romanu Igra želja. Meg Shaffer je psevdonim Tiffany Reisz Shaffer, pod katerim piše svoje fantazijske romane. Njene knjige so bile prevedene v 21 jezikov, prejele številna priznanja ter bile finalistke za nagrade, kot so knjiga meseca in knjiga leta. Meg ima magisterij iz televizije in scenaristike na Stephens Collegeu, danes pa živi v Kentuckyju, skupaj s svojim možem Andrewom Shafferjem, avtorjem uspešnic New York Timesa.

Adiós Buenos Aires

Tokrat v Buenos Aires ne odidemo z Valérie Nolo, protagonistko predhodnika tokratnega romana, Coco Dias ali Zlata vrata  (ki je izšel leta 2007 v Parizu in leto zatem v Sloveniji). Na klic po davnih občutjih in doživetjih milong se odzove pisateljica sama, ki ima z Valérie ista, kot zapiše, čustva in iste misli. Brina Svit želi še poslednjič videti mesto, ki ga lahko pozdraviš kot prijatelja, in doživeti gledališki občutek plesanja tanga. Kajti tango se ne začne šele, ko stopiš na plesišče, ampak veliko prej, že s samo mislijo nanj, odločitvijo, na katero plesišče se boš odpravil, z ureditvijo telesa in pripravo duha na koreografijo, ki se požene v življenje z dvignjeno roko, ko v pričakovanju dogajanja ves vznemirjen pokličeš taksi. Buenos Aires je bilo dvajset let avtoričino ljubo, pravzaprav najljubše mesto. V tem času se je spremenilo mesto samo, ljudje v njem, prostori in načini bivanja in tudi dvorane s plesišči. Pisateljica se želi od mesta posloviti, prav tako od prijateljev_ic, soplesalcev, znank in znancev. Spominja se mnogih preteklih dogodkov, pogovorov, ki sestavljajo niz pripovedi, ne nujno v linearnem časovnem redu. Nobene fotografije ne potrebuje, vse videno in zaznano bo ostalo v njej sami, kot na primer botanični vrt in vse ljube ulice. Sprašuje se, kakšno bo njeno življenje brez tanga – če je to sploh mogoče. A do takrat so tu številni plesalci in vsaj eden med njimi, Don, ki spominja na kneza Miškina, s katerim lahko podeli popoldanske ali večerne plesne korake.

Adios Buenos Aires je roman za počasno branje z občutkom za vse zapisano in tudi tisto, kar začutimo med vrsticami. O minevanju časa piše milo in nežno. Potovanje k dokončnosti, za katero se je odločila, pa pušča priprta vrata. Nikoli se ne ve, kaj se še lahko zgodi in se zapiše v zvezek , ki je sicer utrujen od zadnje poti na drugo celino, in na kakšen način bo še vstopila v mesto, ki ga, kot zapiše, lahko ljubiš in mu ljubezen celo izpoveš.

Brina Svit je psevdonim pisateljice Brine Švigelj Mérat, avtorice večih romanov, esejev in kratke proze. Deluje tudi kot novinarka in prevajalka. Večinoma piše v francoščini, tokratni roman pa je nastal v slovenskem jeziku.

Kot iskrica

Addie je enajstletna deklica in je avtistka. To pravzaprav ni nič takega, je podobno, kot če si levičar ali barvno slep, pomeni le, da drugače doživljaš svet.  Žal vsi tega ne razumejo. Zato je življenje za nevrorazlične ljudi velikokrat težko. Tudi za Addie, ki obiskuje redno osnovno šolo, rada bere in blesti v veliko pogledih. Za svojimi prepričanji stoji, za ljubljene se potrudi, zna opaziti podrobnosti, ki drugim uidejo in ko na šolski ekskurziji spoznavajo zgodovino domačega kraja izve, da so v preteklosti veliko žensk brez razloga obtožili čarovništva in jih usmrtili na različne grozovite načine. Niso jim dali možnosti. In to samo zato, ker so bile drugačne od njih, samosvoje, mogoče posebne na način, ki ga niso razumeli. Kot Addie. Zato se odloči, da te pozabljene ženske potrebujejo spomenik, nekaj, da se jih bodo vedno spominjali, majhno opravičilo za to, kar so jim storili. Zavzame se zanje pri vaškem svetu, organizira kampanjo in zbira denar za spomenik. Ob tem pa živi dinamično družinsko življenje ob dveh starejših sestrah, zaposlenih starših in šolskih obveznostih. Z avtizmom, ki se ga ne da pozdraviti. Z njim se je treba naučiti živeti.

Skupaj z Addie se bralec tako poda na križarski pohod za enakost in resnico. To je knjiga z močnim sporočilom, ki izziva številne mite in stereotipe, a nikoli ne vsiljuje svojih sporočil. Elle McNicoll je škotska mladinska pisateljica, ki si kot nevrorazlična avtorica prizadeva za pravice ljudi s posebnimi potrebami. Kot iskrica je njen literarni prvenec. Sylvia Bi, avtorica naslovne ilustracije s svojim digitalnim svinčnikom ustvarja dinamične in barvite ilustracije. Po romanu je posneta televizijska serija, nominirana za nagrado emmy.

 

Volk samotar : hoja po meji med civilizacijo in divjino, po poteh volka Slavca med Slovenijo in Italijo

Sredi decembra 2011 je mladi volk Slavc zapustil domači trop pod Slavnikom in se odpravil na okoli 1600 km dolgo pot, ki je trajala štiri mesece. Ker je bil opremljen s telemetrično ovratnico, so mu znanstveniki z ljubljanske biotehniške fakultete lahko sledili na njegovi poti od rodnega Slavnika preko Vipavske doline, Trnovskega gozda, Idrijskega in Polhograjskega hribovja. Prečkal je Ljubljansko kotlino in se mimo Brnika odpravil preko Karavank proti severu in v dobrih 10 dneh prišel do Celovca v Avstriji. Pot je nadaljeval vse do planote Lessinia severno od Verone. Na tem področju že stoletje ni bilo volkov, toda Slavc je tam srečal volkuljo, ki je bila ravno tako na pohodu. Poimenovali so jo Julija. Zaljubljenca sta dobila mladičke in deset let kasneje je bilo v regiji nekaj sto volkov, kar je rezultat njunega neverjetnega srečanja.

Leta 2022 se je po Slavčevih stopinjah odpravil avtor knjige. Slovenski raziskovalec Hubert Potočnik ga je peljal v brlog, kjer se je Slavc skotil, nato pa je sledil GPS sledi, ki jo je zarisala Slavčeva ovratnica.

Avtor skuša biti nepristranski. Posluša tako tiste, ki o volkovih govorijo z žarom v očeh, kot tudi tiste, ki so mnenja, da je treba vse te zveri brez milosti pobiti. Knjiga odpira mnoga vprašanja. Med drugim tudi, kje je razlika, če si mi damo na krožnik slastno jagnječjo zarebrnico ali pa jo požrejo volkovi. Kako ravnamo z zemljo, kako na nas vplivajo gospodarske, politične in podnebne spremembe, ki spreminjajo stoletja star način življenja.

Nisi sama

Marie Vareille (1985) je ena od najbolj priljubljenih francoskih pisateljic ta hip, ki se v svojih delih posveča tematikam, ki so poznane tako mlajši kot starejši generaciji bralcev; osamljenost, identiteta ter kompleksnost odnosov, ki so pogosto postavljeni na preizkušnjo ob razkritju dolgo zamolčanih skrivnosti.

Roman Nisi sama se ponaša s kriminalnim zapletom; letoviško mestece Bouville-sur-Mer pretrese skrivnostno izginotje petnajstletne Sarah Leroy, pridne dijakinje in navdušene plavalke iz premožne družine. Navkljub obširni iskalni akciji in intenzivni policijski preiskavi njeno izginotje ostane nepojasnjeno, kar pusti posledice tna prebivalcih mesta, še bolj pa na tistih, ki so Sarah osebno poznali. Dvajset let pozneje se Fanny, starejša sestra Sarahine nekdanje najboljše prijateljice Angelique, s katero sta se iz nikoli pojasnjenih razlogov sprli, vrne v domači kraj, da bi spisala novinarski članek o njenem izginotju. Preko zbiranja pričevanj lokalnih prebivalcev in brskanja po starih dokumentih začne odkrivati ne zgolj Sarahino, ampak tudi mučno preteklost svoje sestre, ki je bila med drugim zaznamovana s šokantnim dogodkom, katerega je bila prisiljena zamolčati.

Četudi zaplet romana spominja na klasično detektivko, je Nisi sama vse prej kot to: Vareillova osrednje izginotje mladega dekleta uporabi kot temelj za gradnjo psihološko kompleksne in čustveno napete zgodbe o težavnem odraščanju deklet v mestu, kjer se vsi poznajo med sabo in lahko vsak, še tako nepomemben dogodek, pri ljudeh zbudi močne predsodke in željo po javnem linču. Okoli tega roman razvije tudi močan feministični komentar o sodobni francoski družbi, ki še vedno neguje ali celo vzpodbuja visoko toleranco do seksizma, mizoginije in šovinizma.

Roman o odraščanju mladih na nekoliko drugačen način.

Z ljubeznijo, mama

Znana avtorica trilerjev Elizabeth Casper umre v domnevni nesreči, njena hči Mackenzie pa ob tem ne more občutiti prave žalosti, saj si nista bili nikoli blizu. Po pogrebu pa začne od neznanca prejemati srhljiva pisma, za katera se izkaže, da so listi, iztrgani iz maminega dnevnika in nakazujejo, da se v preteklosti skriva veliko več, kot si je kdo predstavljal. Od tam naprej se zgodba hitro sprevrže v mrežo skrivnosti, izdaj in dolgo zakopane družinske drame. Mackenzie se sprva spopada le z izgubo svoje zapletene in slavne matere, skrivnostna pisma, podpisana z »Z ljubeznijo, mama«, pa ji razkrivajo šokantne skrivnosti o preteklosti njene matere in Mackenzie silijo, da razišče resnico o svoji družini. Vedno znova prebira mamine knjižne uspešnice in se sprašuje, koliko je v njih resnice in koliko temačne fikcije. Ob strani ji ves čas stoji le njen najboljši prijatelj EJ, medtem ko ne ve več, komu drugemu lahko sploh še zaupa.
Zgodba je hitra, čustvena in polna preobratov, zaključi pa se kar nekoliko prehitro.