Medtem, ko nastajajo te vrstice, je Tadej Pogačar solidno na poti proti peti zmagi na slovitem Touru. Težava pri pisanju njegove biografije zato ni pomanjkanje snovi, temveč dejstvo, da se zgodba razvija hitreje, kot ji lahko sledijo knjige.
Tadej Pogačar pri sedemindvajsetih letih ni zgolj najuspešnejši slovenski kolesar, ampak športni pojav, za katerega počasi zmanjkuje primernih primerjav. Zmaguje na tritedenskih dirkah, spomenikih in svetovnih prvenstvih, napada tam, kjer bi drugi varčevali z močmi, ter je v nekaj letih temeljito spremenil predstavo o tem, kaj lahko doseže vsestranski kolesar.
Britanski športni novinar Andy McGrath se je Pogačarjeve zgodbe lotil z zavedanjem, da piše prvo, nikakor pa ne zadnje njegovo biografijo. Knjiga se začne v letu 2019, ko je bil mladi Slovenec za širšo kolesarsko javnost še predvsem izjemen talent, nato pa nas hitro prestavi na Dirko po Franciji leta 2020. Tam se je s kronometrom na La Planche des Belles Filles zgodil eden tistih športnih trenutkov, ki jih gledalci tudi čez desetletja pomnijo skupaj s krajem, družbo in televizorjem, pred katerim so jih spremljali.
Od tega prelomnega dogodka se pripoved vrača k Pogačarjevemu otroštvu v Komendi, prvim kolesarskim kilometrom, mladinskim uspehom in ljudem, ki so dovolj zgodaj opazili njegov talent. McGrath je opravil več kot petdeset intervjujev s trenerji, sotekmovalci, tekmeci, družinskimi člani in drugimi ljudmi iz njegove bližine. Tako ne sestavlja zgolj kronološkega seznama rezultatov, temveč poskuša ugotoviti, kako je iz nadarjenega in precej neopaznega fanta nastal kolesar, ki je sposoben najboljše tekmece napasti še takrat, ko so vsi običajni dirkaški izračuni že porabljeni.
Pri tem avtor vedno znova poudarja kombinacijo lastnosti, ki jih je težko združiti v enem športniku. Pogačar je izjemno tekmovalen, vendar na kolesu pogosto deluje igrivo. Je samozavesten, ne da bi pri tem potreboval veliko zunanjega hrupa, za razliko od nekaterih. Njegovi napadi so na videz spontani, za njimi pa stojijo vrhunska pripravljenost, premišljena taktika in izredno močna ekipa. Prav ta kontrast med lahkotno zunanjostjo in skoraj neizprosno osredotočenostjo je osrednja nit knjige.
Seveda brez podrobnih opisov največjih dirk ne gre. McGrath spremlja Pogačarjevo pot od zmage na Tour de l’Avenir leta 2018 prek prvih dveh zmag na Touru in porazov proti Jonasu Vingegaardu do popolne prevlade v sezoni 2024. Takrat je osvojil Giro, Tour in svetovno prvenstvo ter se dokončno preselil iz kategorije najboljšega kolesarja svojega časa v razprave o najboljših vseh časov. Knjiga zajema tudi takrat aktualno sezono 2025, ob zavedanju, da je pri Pogačarju vsak zaključek neizogibno zgolj začasna ciljna črta.
Aktualnost, ki je največja prednost knjige, pa je hkrati tudi njena neizogibna omejitev.Gre za neuradno biografijo, zato Pogačarja večinoma spoznavamo skozi oči drugih. Sogovornikov je veliko (vključno z njegovimi družinskimi člani), raziskovalno delo je temeljito in McGrath zna dirke opisati dovolj napeto, da bodo v njih uživali tudi tisti, ki so razplet že videli v neposrednem prenosu. Vseeno pa bralec občasno pogreša več Pogačarjevega neposrednega glasu, njegovega osebnega razmisleka o porazih, pritisku, slavi in ceni, ki jo zahteva takšna športna prevlada.
Tadej Pogačar: Neustavljiv je zato predvsem zelo dobro napisana kronika nastajanja športnega fenomena, ne pa še njegov dokončni portret. Za kaj takšnega je junak knjige premlad, njegova kariera preveč živa, razdalja do dogodkov pa premajhna. McGrath namesto dokončnega portreta ponuja dobro raziskano izhodišče za razumevanje kolesarja, ki ne zmaguje le pogosteje od drugih, ampak na način, zaradi katerega so tudi dolgočasnejše dirke nenadoma postale nepredvidljive.
Obvezno branje za ljubitelje profesionalnega kolesarstva in dobrodošel uvod za vse, ki se ob Pogačarjevih predstavah sprašujejo, ali je to, kar gledajo, sploh še normalno.
