skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Upanje

Na plažo Piška naplavi mladega moškega. Med sprehodom ga najdeta dva turista in takoj pokličeta otoško policijo. Takrat je v službi le Krste Zaninović, policijski načelnik, zato se mora odzvati na klic. Kmalu ugotovijo, da je mladi moški sirski begunec, ki je med poskusom prebega v Italijo padel iz čolna. Krste ga najprej odpelje do otoške zdravnice Tereze, kjer mu oskrbijo poškodovano nogo. Ker je vikend, iz centrale prejme navodila, da ga mora do ponedeljka zadržati na policijski postaji oziroma v eni izmed dveh celic. Ti celici pa nista navadni zaporniški celici, saj ju uporabljajo za povsem običajne državljane, ki poleti pridejo na otok.
V pristanišče pripluje trajekt Miljenko Smoje. Med številnimi potniki se izkrcata tudi Mijo Genda in njegova žena Jozefina. Živita in delata v Linzu. Ona je negovalka v domu za ostarele, on dela v družinskem podjetju, kjer je vodi manjši obrat za obdelavo kovin. Na otok sta prišla v upanju, da bo sveta Marjeta uslišala njune molitve in, da bosta po večletnem trudu končno dobila potomstvo. Nastanita se pri Radi in Vinku. Jozefina prosi Rado, naj jo pospremi v cerkev. Na poti zaslišita uglašujoč živalski glas. Gre za Mikulovega osla, ki se vsak dan oglasi, kadar se nekdo v mestu ljubi. Otoški duhovnik Celestin jima zagotovi, da bo Sveta Marjeta zagotovo pomagala. Pokaže jima steno zakristije, na kateri visi na stotine fotografij nasmejanih staršev z dojenčki v naročju. To so fotografije srečnih ljudi, katerih molitev je sveta Marjeta uslišala.
V pristanišču je privezana jahta Rosso, katere lastnik je Neven Roso, Hercegovec, ki je pred leti obogatel z uvozom izdelkov znanega švicarskega slaščičarskega podjetja. Spremlja ga veliko mlajša partnerica Gabrijela. Otočani izvedo, da je popolnoma propadel in, da se zdaj skriva pred upniki na jahti, registrirani na propadlo podjetje, s praznim rezervoarjem.
Policijski poveljnik Krste je zelo podjeten človek. Loti se različnih dejavnosti, od polaganja parketa in lepljenja keramičnih ploščic do rejenja kuncev in puranov. Tokrat se odloči, da bo v zapuščeni trafiki na obali postavil električni žar ter pekel čevapčiče, pleskavice, klobase in podobno. Takoj začne s poskusnim pečenjem čevapčičev, vendar ti niso dobri. Prepričan je bil, da je kupil originalni recept za sarajevske čevapčiče. Na pomoč mu priskoči Selim, sirski begunec. V rodni deželi se je njegova družina že leta ukvarjala s pripravo kebaba. Skupaj z najstarejšo Krstejevo hčerko Silvijo pripravita maso za čevapčiče in testo za lepinje. Na dan praznika svete Marjete se pred trafiko zbere množica ljudi, ki naroča odlične čevapčiče. Med Selimom in Silvijo preskoči iskrica.
Se bo Selimu uspelo pridružiti družini v Marseillu ali bo vrnjen v Bosno? Bosta Mijo in Jozefina končno postala starša? Kaj pa Neven?
Roman Upanje hrvaškega pisatelja Anteja Tomića je sodobna zgodba, ki prepleta humor, ironijo in družbeno kritiko. Osrednje sporočilo romana je, da tudi v težkih in na videz brezizhodnih situacijah vedno obstaja možnost za nov začetek in upanje na boljšo prihodnost.

Ante Tomić (1970) je hrvaški pisatelj, novinar in filmski scenarist. Njegovi romani so zelo uspešni in večkrat ponatisnjeni. Novinarsko pot je začel pri časopisu Slobodna Dalmacija, za katerega še vedno redno piše kolumne, od leta 2001 pa dela pri Jutranjem listu. Leta 2006 je bil nagrajen s kiklopom za kratke zgodbe z naslovom Građanin pokorni.

Brez slovesa

Kot avtorja sta pod tem romanom podpisana Reese Witherspoon ter Harlan Coben. Reese poznamo kot igralko, producentko, podjetnico, pa tudi kot voditeljico bralnega kluba Reese’s Book club. Njena starša sta bila štirideset let zaposlena v vojaških, nato pa še v zasebnih bolnišnicah, kar je dalo podlago za to knjigo. Coben pa je uspešen ameriški pisatelj trilerjev, dobro poznan tudi med Slovenci. Med njima je stekla dobra energija in njun skupni izdelek je sedaj dosegljiv tudi slovenskim bralcem – roman Brez slovesa.

Glavna akterka Maggie je kirurginja. Skupaj z možem Marcom ter dobrim študijskim prijateljem Traceom so pred leti ustanovili WorldCures, dobrodelno organizacijo, ki ponuja medicinsko oskrbo revnim ljudem iz begunskih taborišč. Med eno od operacij, ki jih izvaja Marc sredi vojnega območja, vdrejo v tabor sovražniki. Marc pri tem izgubi življenje. Neutolažljivi Maggie malo kasneje umre tudi mama in, da je mera polna, izgubi celo zdravniško licenco. Zapade v dolgove in ko dobi priložnost, da za neverjetno veliko denarja operira neznanega bogataša, se poda v to. Ko že predvidevamo, da se bo vse lepo zaključilo, se pravi zapleti šele pričnejo. Znajdemo se sredi prave filmske akcije, začinjene z neverjetnim bogastvom ruskih in dubajskih mogotcev na eni strani ter na drugi strani z revščino, ki si je ne moremo niti predstavljati. Precej razmišljanj se dotika človeškega pohlepa, ki boleče povezuje ta dva bregova. Tudi umetna inteligenca je našla svoj prostor v tem romanu, verjamem, da se bodo ob branju marsikomu porodila dodatna vprašanja v zvezi z njo.

Žal pridemo do zaključka, ki je v knjigi večkrat nakazan in citiran. Ameriški filozof Eric Hoffer namreč pravi takole: “Vsaka velika stvar se začne kot gibanje, postane posel, nazadnje pa se sprevrže v goljufijo.”

Zimski vrt

Avtorica nam v svoji zgodbi predstavi predvsem pomembnost medsebojnih odnosov, vpliv in posledice odnosov primarne družine na otroke in kasneje odrasle otroke, ter nam daje upanje, da s trudom in medsebojnim sodelovanjem nikoli ni prepozno, da odnose med seboj zgladimo, zgradimo in negujemo z veliko mero odpuščanja ter razumevanja.

Nina in Meredith sta odraščali v uspešni ameriški družini, kjer je družino povezoval razumevajoč, dobrosrčen in ljubeč oče, ki je svojo ljubezen razdajal in kazal vsakomur v družini. Njegovo popolno nasprotje je bila mama Anja. Do svojih hčerk je bila hladna kot led, od nje nista bili deležni nobene pohvale, tolažbe ali objema pa čeprav sta se močno trudili, vsaka po svojih močeh. Toplino sta čutili le ob pripovedovanju pravljic, katere sta poslušali ob večerih, kjer je mama opisovala ruske običaje in pokrajine od koder je izvirala. Svojo izgubljenost in nemoč so ženske občutile ob izgubi očeta, ki jih je povezoval, gladil nesporazume in razlike med njimi. Po njegovi smrti so se drobne razpoke razširile v jarke, razlike med njimi so postale nepremostljive, vsaka zase so bile izgubljene in se spopadale s svojimi lastnimi težavami. Povezovala jih je le obljuba očetu, da bosta hčerki slišali mamino pravljico še enkrat in tokrat do konca. Prav ta pravljica je lahko ključ, ki odpre vrata preteklosti in osvetli prihodnost.

Metod Trobec : kronika serijskega morilca

Slovenska novinarka in pisateljica Katarina Keček, ki se v svojih delih posveča občutljivim družbenim problematikam in tabujem, v biografskem kriminalnem romanu Metod Trobec: kronika serijskega morilca, razgalja življenje slovenskega serijskega morilca Metoda Trobca, ki je med letoma 1976 in 1978 umoril pet žensk in njihova trupla zažgal v krušni peči na njegovi domačiji v Dolenji vasi. Roman dokumentira najbolj prelomne trenutke v morilčevem življenju; od konfliktnega odnosa s svojo materjo, zgodnjega padca v svet kriminala, pogostih izbruhov nekontroliranega besa pa vse do začetka zločinov, ki so ob odkritju pretresli jugoslovansko javnost. Kečkova v romanu svoje pozornosti ne namenja zgolj Trobcu, ampak skuša preko njegove zgodbe odpreti številna problemska vprašanja, ki so ostala neodgovorjena vse do današnjih dni. Bi jugoslovanska oblast, trdno prepričana v idejo, da so serijski morilci zgolj produkt dekadentnega Zahoda, lahko hitreje preprečila Trobčev ubijalski pohod? So tedanji mediji, obsedeni s poročanjem vseh neokusnih podrobnosti morilčevih dejanj, odprli vrata novinarskemu senzacionalizmu, kot ga poznamo danes? So njegove žrtve dobile zaslužen glas ali pa za vedno ostale v senci “slave” svojega klavca?  Metod Trobec: kronika serijskega morilca je udarna in provokativna knjiga, ki skozi zgodbo morilca razgalja neprijetne resnice o družbi, kjer je rojstvo zla pogosto neizogibno.

V gorah norosti

V gorah norosti se uvršča med najvidnejše literarne mojstrovine ameriškega pisatelja Howarda Phillipsa Lovecrafta (1890-1934), enega od utemeljiteljev podžanra t.i. kozmične grozljivke, ki prepleta elemente znanstvene fantastike, psihološke srhljivke in pustolovskega trilerja. Tako kot v številnih njegovih delih, se tudi pričujoča novela ukvarja z odkrivanjem starodavnih civilizacij ter človekovega konfliktnega odnosa do neznanega in skrivnostnega, ki je hkrati privlačno kot tudi odbijajoče, pogosto pa vodi v posameznikovo pogubo. Novela je prvoosebna pripoved geologa Williama Dyerja, ki se septembra 1930 s skupino raziskovalcev odpravi na Antarktiko, da bi preučil ostanke starodavne civilizacije, ki se nahajajo v ledenih ruševinah v globinah nenaravno visokega gorovja. Odkriti primerki predstavljajo bizarno življenjsko obliko, ki ni ne rastlinskega ne živalskega izvora in hitro mutira v nekaj nevarnega. Novela je izšla v času, ko je Antarktika ostajala neraziskana celina, Lovecraft pa je njeno skrivnostnost izkoristil za klasično zgodbo o človekovemu soočanju z neznanim, ki vključuje za avtorja značilne teme propada človeške civilizacije, zloveščih vplivo pozabljenih starodavnih kultur in kozmicizma.

 

Palisandrovec

Milan je fant, ki odrašča v Versaillesu. Njegov oče je Francoz, mama prihaja iz Ruande. Kot otrok živi na videz mirno in urejeno življenje, obdan z molkom in neizrečenimi bolečinami, povezanimi predvsem z maminim izvorom.
Nekoč Milanovo vsakdanjo rutino prekine prihod dečka iz Ruande. Ta je nenavadno tih in prestrašen, poleg tega ima na glavi hudo rano. Milana seveda zanimajo razlogi za dogajanje v družini, a mu nihče ničesar ne pojasni. Tudi tega ne, zakaj deček po imenu Claude kmalu izgine, kar v Milanu pusti občutek velike praznine. Čez nekaj let se z mamo odpravi v Ruando, kjer se sooči z deželo, ki nosi globoke rane genocida. Spozna sorodnike, njihove prijatelje in ljudi, ki so preživeli nepredstavljivo nasilje. Ponovno sreča Clauda, s katerim postaneta nerazdružljiva. Z njegovo pomočjo spoznava deželo, bolečino in spomine posameznikov. Spozna Stello, dekle, ki ji je pozneje pomagal preboleti smrt prababice, ko  je ta zapisovala njeno življenjsko zgodbo. Zgodbo, ki Milanu veliko pojasni, prav tako kot bralcu.
Glavni lik romana je Milan, na začetku še neveden otrok. Poleg njega so izpostavljene tudi druge osebe, njihove usode in življenja, njihovi značaji in razlogi, za posamezne odločitve. Pisatelj sam poudari pomen neizrečenih besed. Če na začetku bralec molka ne razume, na koncu spozna, da ga sproža velika bolečina.
Gaël Faye je francosko-ruandski pisatelj. Že njegov prvenec, Mala dežela, za katerega je prejel Goncourtovo nagrado, je povezan z materino rodno deželo, Ruando. Zgodba Palisandrovca izhaja iz zgodovinskih dejstev in vsebuje avtobiografske elemente, celotna tematika je vezana na medčloveške odnose, preteklost, spomine, odgovornosti in dolžnosti, posameznika in celotne skupnosti. Jezik, ki ga je avtor uporabil v romanu, je preprost. Tudi zgradba romana je enostavna, kronološka, kar bralcu omogoči, da se v celoti posveti zgodbi.
Izviri naslov: Jacaranda

Beograd za tujce

Pisatelj, kritik, prevajalec in urednik Aleksandar Gatalica (1964) je v Beogradu študiral svetovno književnost in klasično filologijo, danes pa predstavlja enega od osrednjih srbskih literatov. Prepoznavna značilnost njegove proze je poleg živahnega sloga in pripovedovalske vznesenosti predvsem opiranje na zgodovinske podatke in dejstva, ki jih preliva v slogovno zanimive in privlačne pripovedi, v katerih se fikcija meša z resničnostjo.  

Pričujoča zbirka je popoln skok v neznano – avtor se na podlagi znanih (in malo manj znanih) zgodovinskih dejstev vživlja v zgodovino mesta in polagoma gradi, kot se v spremni besedi izrazi Miloslav Gudović, resnično fikcijo. Rdeča nit in struktura desetih pripovedi sta prizorišče dogajanja (brez presenečenja je to Beograd) in pa časovna premica, ki se polagoma premika od začetka 16. stoletja (1525), prek enigmatičnega 19. in pretresov polnega 20. stoletja vse do sedanjega tisočletja (2008). Posebna privlačnost zapisanih zgodb tiči v napetosti, ki jo nedoumljive skrivnosti Beograjčanov izzovejo v bralčevi domišljiji, ter zapletih, ki so kar najverodostojneje zasidrani v zgodovino mesta, a jo hkrati na vseh možnih nivojih presegajo.

Tako med drugim spoznamo beograjskega potapljača, ki je sporočila z enega na drugi breg Donave v srednjem veku prenašal hitreje kot vsakršna kopna pošta; prekupčevalca redkega krzna, ki je trgoval tudi s smrtjo; s kralji miši in podgan in vsemogočno babico Persido, ki nadzoruje nočne linije beograjskih radijskih postaj; priča pa smo tudi nenavadnim hišnim obiskom, ki vznikajo skupaj z neljubimi družinskimi skrivnostmi. 

Odprava h kruhovcu

V neopredeljenem mestu in času se v bogato in natančno popisanem afriškem vadiju srečamo s pripovedovalko in protagonistko romana, ki živi v votlem deblu drevesa kruhovca. Prva stvar, ki jo o njej izvemo, je, da je obupala nad poskusom merjenja časa; da je ta zanjo postal preveč pretočen, preveč nejasen, meje med spancem in budnostjo pa preveč zabrisane. Poleg vsakodnevnih odprav do vira vode in strateškega izmikanja živalskim čredam, ki jo obkrožajo, se pripovedovalka zaposluje zgolj še z lastnimi spomini, ki presegajo umetne časovne okvirje.

Preko njenega pripovedovanja spremljamo dve neciklični pripovedi o njenem življenju. Prva je pripoved o pripovedovalki kot sužnji, ki so jo kot majhno deklico ukradli družini in prodali na trgu. Njen prvi lastnik, perverzni manijak, jo je posilil in razdevičil, ostale sužnje v njegovi lasti pa so jo izobrazile in vzgojile v erotičnih veščinah, ki so ji omogočile preživeti. V življenju si jo kot spolno sužnjo lastita še dva moška, zadnjega pripovedovalka imenuje dobrotnik, saj je pri njemu kot najljubša hišna sužnja doživljala določene privilegije (ki niso bili nikakršno preseganje človeške svobode, temveč zgolj malo manjše umanjkanje le-te).

Z dobrotnikovo smrtjo nastopi druga pripoved, pripoved o Tujcu, dobrotnikovem znancu, ki skupaj s svojim sinom in posadko sužnjev odide na ekspedicijo v neznano, kamor ga spremlja tudi pripovedovalka. Napuh in sla po uspehu ekipo vlečeta vse globlje v notranjost dežele, čeprav kmalu postane jasno, da do cilja ne bodo prišli, da obljubljeno rdeče mesto ne obstaja. Ekipa je tako prepuščena na milost sužnjev in njihovega znanja o naravi, ki ga civilizirana vodji nimata. Ko postane jasno, da je njihovo preživetje postavljeno pod vprašaj, sužnji skupaj z najstarejšim sinom pobegnejo v neznano, ljubljenega Tujca pa poje krokodil. Pripovedovalka tako ostane sama, zatekla v drevesu, kamor ji hrano nosijo neznani ljudje nizke rasti (najverjetneje skupina grmičarjev oz. bušmanov). Slednji ji prinesejo tudi darilo v obliki strupa, ki ga pripovedovalka ob koncu svoje pripovedi popije in tako absolutno poseže v tok lastnega življenja, s katerim so do tega trenutka zmeraj upravljali drugi. Ne preide v smrt, temveč v neeksistenco, kjer družbene strukture moči, katerih žrtev je bila, ne pomenijo ničesar več.

Avtorica spremnega besedila Aleksandra Gačić nas povabi, da roman Odprava h kruhovcu beremo kot odgovor na roman J. M. Coetzeeja V pričakovanju barbarov, v katerem se neimenovani sodni upravnik zaposluje s preučevanjem barbarke in njenega čustvovanja. “Barbarkino” čustvovanje pa v romanu Wilme Stockenström zavzame osrednje mesto, s čimer se zoperstavi klasični naraciji o sužnjih kot “popolnih žrtvah”, krotkih in vselej submisivnih. Pripovedovalka v romanu je lepa ženska, ki se tega zaveda in to pred premišljevanja izkorišča v svoj prid; ko zavoljo svoje erotične moči pridobi višji status, do drugih sužnjev ne čuti usmiljenja, temveč prezir, nadvrednost. Poleg tega je v romanu popisana še ena realnost kolonialnega sveta, ki v takšni obliki literaturo zelo redko (če sploh) doseže. Zapis o imperialistični odpravi, ki propade, ki prinese veliko smrti in nič bogastva, je protiutež vsem pustolovskim romanom, ki so v likih raziskovalcev prepoznali ekscentrične genije, medtem ko je v resnici šlo za denarja in slave željne povprečneže, ki so imeli dostop do kapitala in ostalih virov, ki so takšne podvige omogočali.

Wilme Stockenström (1993) je južnoafriška pesnica, pisateljica in igralka. Piše v afrikanskem jeziku, za svoja dela pa je celo dvakrat dobila prestižno Herzogovo nagrado, enkrat za poezijo in enkrat za prozo. Njena dela niso introspektivna, temveč pogosto zaobjemajo človeštvo kot tako, znana pa je tudi po svojem stalnem prevpraševanju besed in njihove uporabe.

Zadnja noč v Tremore Beachu

Kariera nagrajenega skladatelja Petra Harperja se po ločitvi znajde v krizi. Da bi znova našel navdih, se umakne v osamljeno hiško v Tremore Beachu. Njegove dneve sestavljajo neuspeli poskusi glasbenega ustvarjanja, večerje z edinima bližnjima sosedoma Leom in Marie ter druženja z Judie, diplomirano psihologinjo, lastnico trgovine in majhnega penziona. Divja obala Irske skriva v sebi mnoge nevarnosti. Ko Peter na poti domov doživi bližnje srečanje s strelo, začne dobivati strašljive privide. Ker v njegovi rodbini Peter ni prvi, ki mu je dano zaobiti linearni tok časa, se začne spraševati, ali se bodo njegova videnja uresničila. Ob prihodu sina in hčerke na počitnice je na kocko postavljen obstoj celotne družine. A kako zaščititi ljubljene, ko ti nihče ne verjame?

Bralec skozi branje sam preizkuša meje sprejemanja obstoja jasnovidnih sposobnosti ter njihovega potencialnega dedovanja. Ni se moč izogniti vsem tistim parapsihološkim pojavom, ki jim kot družba najraje prilepimo etiketo “norost”. Zaradi preprostih, ostrih stavkov, je delo hitro berljivo, pripovedni lok vse do konca stopnjuje napetost, ko se (v slogu mojstra grozljivega Stephena Kinga) iracionalno vse bolj vriva v racio. Roman baskovskega pisatelja in scenarista Mikela Santiaga, po katerem je Netflix posnel serijo, bi lahko označili kot psihološko srhljivko, ki si ambiciozno dovoli zdrs v paranormalno in znanosti nerazložljivo. Muhasta neukrotljiva narava Irske nudi popoln oder, na katerem skladateljeva brezizhodnost postopoma doseže veliki crescendo.

Dete iz gozda

Roman pripoveduje zgodbo moškega, ki se vrne v rojstno vas, da bi prevzel in nato prodal družinsko domačijo. To mu je zapustil njegov praded, nekdanji policijski inšpektor. Med pospravljanjem odkrije njegove dnevniške zapise, v katerih najde neverjetno zgodbo.

V času svojega službovanja se je praded lotil preiskave skrivnostnega izginotja priljubljenega vaškega profesorja. Med preiskavo v profesorjevem domu odkrije skrit dnevnik, v katerem naleti na nenavadno pripoved o detetu, ki naj bi ga profesor zaplodil. Iz starega hrasta globoko v gozdu naj bi zraslo dete. Sprva ni jasno, ali gre za dečka ali deklico, saj je bilo eno z drevesom in je raslo le od pasu navzgor, medtem ko je bil spodnji del telesa vraščen v vejo.

Moški (vsa imena v zgodbi so navedena le z začetnicami) skuša ugotoviti, ali gre za resnični dogodek, mit ali prikrito resnico o zločinu. Medtem ko ne bere pradedovega dnevnika, ureja dokumente za prodajo hiše. Za domačijo se zanima lokalni muzej, kjer spozna svojo bodočo partnerico.

Gozd ima pomembno vlogo tudi v njegovem življenju. Nekega dne se med pohodom s partnerico hudo spreta in ona izgine. Po nekaj dneh jo najde v gozdu – ni sama, v naročju drži približno eno leto staro deklico. Čigav je otrok, ne uspe izvedeti. Partnerica trdi, da ga je našla, kako tava po gozdu, in ga želi obdržati. Sprva temu nasprotuje, sčasoma pa popusti. Uredita ji vse potrebne dokumente, od rojstnega lista do potnega lista, in se odločita odpotovati v njegovo domovino.
Tam pa ga čaka novo presenečenje …

Sergej Curanović, rojen 1980, je diplomirani pravnik, ki se ukvarja s prevajanjem pravnih besedil iz španščine, nemščine in poljščine. Dete iz gozda je njegov prvi roman. Za zbirko kratkih proz z naslovom Plavalec je leta 2020 prejel nagrado novo mesto short.
Curanović svoje junake večinoma poimenuje le z začetnicami. Prav tako ne opisuje okolja, kjer se zgodbe dogajajo, in kot sam pravi, s tem okrepi sporočilnost. Roman Dete iz gozda prepleta kriminalno zgodbo z mitičnimi in ekološkimi motivi. Odpira vprašanja o odnosu med človekom in naravo, o dediščini preteklosti ter o tem, kako težko je ločiti resnico od pripovedi. To je roman, ki ga je vredno prebrati.