skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Za nagrado

V romanu spremljamo zakulisje izbora zmagovalnega literarnega dela na natečaju. Vendar pa je namesto z literarno kritiko in resno analizo bralcu postreženo z vpogledom v nevrotične glave vseh članov komisije, ki jih lastni problemi zaposljujejo do te mere, da se s teksti skoraj nič ne ukvarjajo.

V sicer tretjeosebno pripoved se vrine prvoosebno poglavje, kjer spremljamo dojemanje tajnika, ki žirante opazuje skozi okna pisarne in ki je edini, kljub pomanjkanju priznanih in uveljavljenih nazivov, dejansko prebral literarne prispevke.

Besedilo na neči točki postane samonanašalno, saj se kot najboljši oddan prispevek začne omenjati besedilo Za nagrado, ki govori o poteku ocenjevanja prispevkov na natečaju. Čeprav se režiji besedilo zdi predrzno, na meji preverznega, je edino provokacija ta, ki prebudi njihovo zanimanje za literaturo in umetnost.

Roman Za nagrado je zračno in hitro berljivo besedilo, ki mu uspe prikazati nizkoletečo realnost umetniškega sveta, kjer so zdolgočaseni in nenavdihnjeni izobraženci, preobjemeni z lastno patologijo, kot pri vseh ostalih poklicih, računajo na slabo plačane pomočnike, da jih rešujejo iz zagat, v katerih se znajdejo zavoljo lastne nestrokovnosti.

Semira Osmanagić je slovenska pisateljica in umetnostna zgodovinarka. Izpod njenega peresa sta pri založbah Lynx in Litera izšli knjigi Koliko korakov naredimo, kadar stojimo? in Tri kroge okrog hiše.

Smrt in ljubezen v Cimetovem Dolu

L. Killmore je psevdonim ameriške avtorice Necole Ryse. V svojem romanu Smrt in ljubezen v Cimetovem dolu (A Cinnamon Falls mystery) združuje prvine kriminalnega in ljubezenskega žanra.

Nia po tragični nesreči, v kateri življenje izgubi njena najboljša prijateljica Sienna, v želji po novem začetku zapusti Cimetov dol. Po šestih letih zveze pa doživi nov udarec — izve, da je njen zdajšnji partner poročen. To jo privede k vrnitvi v domači kraj, kjer je pred leti zapustila družino, prijatelje in bivšega fanta Jesseja. Čeprav je minilo veliko časa, je privlačnost med Nio in Jessejem še vedno prisotna in se skozi zgodbo le še stopnjuje.

V času njene vrnitve se prebivalci Cimetovega dola pripravljajo na jesenski festival, dolgoletno tradicijo kraja. Priprave prekine pretresljiv umor ene izmed prebivalk, osebe, ki so jo vsi dobro poznali. Ko policija ujame domnevnega morilca, se župan kljub tragediji odloči, da bo festival izpeljan. A tik pred dogodkom odkrijejo še eno truplo. Postane jasno, da so prijeli napačno osebo, kar pa sta Nia in Jesse slutila že prej. Med preiskovanjem umorov se pokaže, da so zločini tesno povezani z dogodki iz preteklosti, hkrati pa se znova prebudijo tudi čustva med Nio in Jessejem.

Kdo je pravi morilec in kaj želi z umori prikriti?

Iskanje lastne poti

Knjiga Iskanje lastne poti pripoveduje resnično zgodbo Malale Yousafzai, najmlajše dobitnice Nobelove nagrade za mir.

Malala je dekle iz Pakistana, ki odrašča v svetu, kjer je želja po znanju razumljena kot upor. Njene sanje so preproste, a hkrati nevarne. Medtem ko drugi otroci razmišljajo o igri, ona razmišlja o tem, ali bo šola jutri sploh še odprta. Strah postane del vsakdana, a ne utiša njene radovednosti. Ko začne govoriti, ne govori z jezo, temveč z vero – vero, da ima vsak otrok pravico do prihodnosti. Ko jo ustrelijo, bi se zgodba lahko končala. A se ne. Namesto tega Malala vstane še močnejša, z brazgotinami, ki niso le telesne, temveč tudi duševne.

Knjiga ni zgolj zapis dramatičnih dogodkov, temveč predvsem osebna zgodba odraščanja, notranje rasti in iskanja lastne poti v svetu, ki pogosto utiša ženske glasove. Malala ne nastopa kot idealizirana junakinja, temveč kot mlado dekle, ki jo je strah, a kljub temu vztraja pri svojih prepričanjih. Njena pripoved razkriva tudi boleče občutke osamljenosti, krivde in odgovornosti, ki spremljajo preživetje in javno izpostavljenost.

Iskanje lastne poti je zgodba o tem, kako bolečina ne uniči poguma, ampak ga lahko celo okrepi.

To je zgodba o dekletu, ki ni hotelo biti tiho – in prav zato danes govori v imenu milijonov drugih.

 

Učne ure Eve K.

Človek se je od nekdaj spraševal o tem, kakšna bo njegova prihodnost, s čimer seveda ni nič narobe, dokler se zaveda svoje sedanjosti in spoštuje preteklost ter se iz nje uči. Za smer, v katero gre naš šolski sistem, pa se zdi, da ubira ravno nasprotno pot, saj zavrača, kar se je zgodilo nekoč, se ne zaveda trenutnega stanja, o prihodnosti pa se ne sprašuje, temveč jo vehementno obravnava s pozicije vednosti. Ko pišem o sistemu, imam v mislih seveda snovalce raznih »belih knjig«, pedagoške teoretike in birokrate na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, ki so situacijo, v kateri se nahaja naše šolstvo, tudi zakuhali. Prav tako je težava v ravnateljih, ki so, namesto da bi ščitili svoje podrejene, rajši všečni staršem otrok, se uklanjajo njihovim muham, in probleme, namesto da bi jih skušali reševati, rajši pometejo pod preprogo. V ta svet je vržena glavna protagonistka romana Učne ure Eve K. Eva Krhlikar Tine Vrščaj, ki smo jo slovenski bralci spoznali že v nagrajenem romanu Na Klancu. Kako se z njimi in s svojo lastno izgubo spopade Eva, boste bralci ob prebiranju romana odkrili sami, kako pa se bodo s kritiko sistema soočili njegovi snovalci, če bo kakšen od njih roman sploh prebral, pa je vprašanje, na katerega morda nikoli ne bomo dobili odgovora. Morda bo kakšen od njih avtorici očital pretiravanje, in morda se bo morala kdaj soočiti tudi z očitki, da se takšne stvari pri nas vendarle ne dogajajo, a vendar je glede na našo preteklost in na naše trenutno stanje samo vprašanje časa, kdaj se bodo.
Tina Vrščaj je v romanu Učne ure Eve K. izpostavila problematiko, kateri se stroka (z nekaj redkimi izjemami) žal izogiba oziroma se z njo ne zna ali celo noče spopasti, in to je storila na prepričljiv in literarno vešč način. Prav bi bilo, da ta roman prebere čim več staršev, učiteljev, ravnateljev in teoretskih pedagogov. Prav bi bilo, da ta roman preberejo vsi, ki so zaposleni na Ministrstvu za vzgojo in izobraževane in se nad njim zamislijo. Vem, da gre za pobožne želje, ampak prav bi bilo! Zelo priporočam!

Pogovor o umetnosti in politiki

Knjiga Pogovor o umetnosti in politiki je prepis debate, ki sta jo leta 2019 v oddaji Studio B izvedla Ken Loach in Édouard Louis. Besedilo je razdeljeno na dva pogovora, oba pa sta dopolnjena s transkripti vprašanj gledalcev ter odgovori nanje.

Kot kulturnika in aktivista, Loach in Louis razpredata o politiki, ki usmerja vsa naša življenja, specifično življenja delavskega razreda in manjšin. Dotakneta se sodobne kulture dela, ki marsikaterega posameznika pripravi do tega, da sprejme slabo in slabo plačano delo in ki v družbi spodbuja splošne občutke stresa, katerega manifestacije so lahko grozljive.

Ob porastu desnih vlad po svetu in Evropi vidita nujo, da leve vlade spregovorijo svoj jezik – znova vzpostavi lasten politični diskurz in oznanja lastne ideje, namesto da se odziva na provokativne pobude nasprotnega pola. O skupinah, ki jih zagovarja, pa bi morala levica spregovoriti iskreno in z zavedanjem njihove heterogenosti; zavedati bi se morala homofobije znotraj delavskega razreda, rasizma znotraj feminističnega gibanja, nasilja znotraj ekonomsko prikrajšanega razreda.

Kje pa v stresa polnem in desno usmerjenem svetu Loach in Louis vidita vlogo umetnosti? Predvsem v tem, da ostaja samosvoja ter da ničemur ne služi, niti (posebej) ne našim pričakovanjem do nje. Do umetnosti moramo ostati nezaupljivi, saj je z vsako potrebo po njej izražen tudi privilegij dostopa tistega, ki jo potrebuje. Vloga umetnika je tudi vpetost v skupnost, v javno življenje; ne kot način promocije ustvarjenih del, temveč kot delo samo – kot način povezovanja ljudi in postavljanja vprašanj, od katerih se želimo skrivati.

Édouard Louis (1992) je francoski pisatelj nove generacije. Slovenski bralci smo ga spoznali z romanom Opraviti z Eddyjem, ki je leta 2020 izšel v sklopu festivala Fabula. Od takrat so bila v slovenščino prevedena tri njegova dela: Boji in preobrazbe neke ženske, Kdo mi je ubil očeta in Spremeniti se: metoda. Njegovo pisanje je izrazito avtobiografsko, saj z njim raziskuje, kako so ga med odraščanjem v delavski četrti v 90. letih zaznamovale homofobija, revščina in nasilje.

Ken Loach (1936) je angleški režiser. V svojih filmih prikazuje življenja delavcev ter se osredotoča na problematike, kot so brezposelnost, alkoholizem in brezdomstvo. Za svojo socialno kritično režijo je prejel več priznanj in nagrad, njegovo najbolj nagrajeno delo pa je film I, Daniel Blake o delavcu, ki doživi poškodbo na delovnem mestu.

Plesala je z mano : o usodi, ki je moje življenje obrnila na glavo, a sem ostala živa —

Plesala je z mano je avtobiografija Bojke Bojane Čebulj. e gre samo za zgodbo o gospe, ki se ji je življenje zaradi bolezni postavilo na glavo. Gre tudi za zgodbo o ljudeh, ki so jo na tej poti spremljali. Zaradi njene velike naklonjenosti do glasbe bi lahko rekli, da so plesali z njo ples življenja. Ena izmed tistih, ki so plesali z njo, je tudi velika zvezda jugoslovanske in evropske glasbe Tereza Kesovija. Srečali sta se na Bledu leta 1972 in iz takratnega srečanja je nastalo prijateljstvo, ki traja že več kot štirideset let. Bojka Čebulj je hči legendarnega jeseniškega hokejista Borisa Čebulja in nečakinja Bojana Čebulja, prav tako legendarnega igralca in režiserja Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah. Če razdelimo njeno življenje na prej in potem, na včeraj in danes, je včeraj postala organizatorka poslovanja v turizmu in na svojem turističnem vrhuncu ustanovila turistično agencijo CHEBUL, ki jo je uspešno vodila petnajst let, do danes. Danes ima še vedno rada glasbo, še vedno rada obiskuje koncerte, še vedno rada pleše, še vedno rada potuje in raziskuje in kar je najpomembneje, še vedno živi. Jutri pa nas vse čaka nov dan, za katerega nihče ne ve, kaj bo prinesel. Branje polno optimizma in hudomušnega pogleda na življenje. Humorja in veselja do življenja namreč ne more vzeti nobena bolezen. Čeprav je bila knjiga napisana kot terapija v težkih trenutkih, je nabita z željo živeti. Ta želja po živeti pa ne bi smela zapustiti nikogar od nas. Knjiga je izjemno domiselno napisana in zelo lepo oblikovana. Če mislite, da vam je kdaj hudo, preberite si knjigo Plesala je z mano, pa vam bo takoj lažje.

Podgana

Britanska pisateljica Patricia Lawrence se v romanu Podgana posveča trpkemu prikazu odraščanja dečka, odrinjenega na rob družbe; Al je deček, ki je več let živel pri rejniških družinah, dokler ga socialna služba znova ne dodeli v varstvo njegovi mami Ramoni, ozdravljeni narkomanki in nekdanji zapornici, ki je na pogojnem odpustu. Dvojica sedaj živi v majhnem stanovanju v vse prej kot idealnih razmerah; Al je zaradi pomanjkanja hrane pogosto lačen, mama pa zaradi rednega glasnega navijanja glasbe postane tarča sovražno nastrojenih sosedov, še posebej gospoda Brykerja. Ta nekega dne v supermarketu obtoži Ramono, da je kradla hrano, zato jo pošljejo nazaj v zapor, skrbništvo nad Alom pa začasno prevzame njegova polsestra Plum. Deček, jezen in razočaran, ker so mu znova odvzeli mamo, se odloči maščevati Brykerju, vendar pa stvari ne stečejo tako, kot je sprva pričakoval…

Mladinski roman Podgana daje glas pogosto spregledanim in preslišanim otrokom, ki se čutijo nemočni v svetu, ki se jim zdi vsej prej kot lep in pravičen. Zgodbo odlikuje dinamičen tempo, bogat jezik in predvsem iskreno raziskovanje večno aktualnih tematik zanemarjenosti otrok, težavnih družinskih odnosov, revščine, odkrivanja identitete, pomembnosti ohranjanja empatije in predvsem prikaza posledic maščevanja, ki ga otrok razume kot edini “pravični” način za popravljanje osebnih in družbenih krivic.

Najin odpeti slučaj

Pa smo jo dočakali! Tretjo kriminalko Mateja Kocjančiča, pisatelja iz Žužemberka, ki je dobil leta 2025 za svojo drugo knjigo, Veseličko, nad katero smo se že navduševali, posebno priznanje za bogastvo jezika JSKD. Z mojstrstvom jezikovnih akrobacij in humornega podtona je pospremljena tudi pripoved v romanu Najin odpeti slučaj, kjer je že sam naslov skrivnostno večpomenski.

Dogajanje se začne na neko zgodnje sobotno jutro, ko ima moštvo odbojkarjev mučni tekaški trening kar nekaj kilometrov v okolico Žužemberka. V bližini cerkve svete Marjete na Vrhu pri Križu zagledajo tekači ležečo mlado žensko, nezavestno in golo, obuto v bulerje in zavito le v usnjen plašč. Kaj se je zgodilo, od kod poškodbe, kdo je imel motiv? Inšpektor za krvne in spolne delikte Fortunat Breznik s policijske postaje Novo mesto je sicer že z eno nogo v penziji, a kljub temu (radostno) prevzame primer. Nakar zgodba napeto steče, okljuki so presenetljivi, branje neodložljivo. Pripoved je obogatena  z medicinskimi in psihološkimi zanimivostmi in simboliko, prežeta je s humorjem in – z izjemnimi opisi seksa! Eno in drugo, humor, še bolj pa nazorna, realistična in terminološko odlično ubesedena spolnost sta v slovenskem leposlovju redko zastopana in to vrzel že zapolnjuje in upajmo, da jo bo še naprej zapolnjeval Matej Kocjančič, mojster jezika, humorja, zapletanja in razpletanja zgodb in sedaj tudi  erotičnega in seksualnega pisanja. Pornografija v funkciji konteksta in celostnosti teksta  (in ne le v svoji klasični funkciji) seveda ni samo pornografija, temveč posebna in redka veščina realističnega pisanja, ki je v konkretnem primeru na trenutke tudi presenetljivo duhovita. Več razglabljanja na to temo pa bi nujno vsebovalo kak vsebinski kvarnik, vendarle gre za odlično kriminalko. Ki pa je, kot poudari sam avtor v podcastu, odsvetovana (pre)mladim bralcem.

Samo nekaj nas lahko skrbi pri pisanju Mateja Kocjančiča: da se bo  zaradi  inovativne rabe slovenščine, izvrstno ubesedenega vzdušja na Dolenjskem in genialnega igranja z besedami pri prevodu njegovih knjig v tuje jezike nujno marsikaj izgubilo.

V letu 2025 je Matej Kocjančič za pisanje besedil narodnozabavne glasbe dobil  Vodovnikovo nagrado –  nagrado za življenjsko delo Društva pesnikov slovenske glasbe.

V drevo

Naslovnica pesniške zbirke V drevo je na prvi pogled enobarvna, a če pogledamo bolje oziroma je ne samo gledamo, ampak tudi otipamo, ugotovimo, da se v zeleni skriva veliko več. Nekako tako deluje tudi poezija Ane Pepelnik – z vsakdanjim jezikom in navidez preprostimi podobami seže globoko. Globoko kot drevesne korenine – tako vase kot v nas, ki beremo njene pesmi – obenem pa z vejami, ki se raztezajo proti nebu, sega tudi onkraj, saj intimno prehaja v univerzalno, pesnica namreč raziskuje bolečino, tesnobo, osamljenost, ljubezen, bližino, minljivost, naravo, jezik ter pisanje kot način bivanja in preživetja.

Pisanje (skoraj) brez ločil in velikih začetnic, ki ga poznamo že iz njenih prejšnjih zbirk, se tu še bolj izkaže kot prostor, v katerem se pomen razkriva postopoma ali “za nazaj”, to pa očitno velja tudi za samo pisanje: na koncu me nek naključen stavek zmer reši ker besede ki jih uporabljamo so tiste ki jih rabimo. Zlasti daljše pesmi v prozi delujejo kot tok zavesti, čeprav pri tem vendarle ne gre za golo nizanje besed, asociacij, misli: ampak ne pišem na način da samo nizam besede in stavke. Ko začnemo brati, ko nas pesem “zagrabi”, gremo z njo do konca. Zadihamo le tu in tam, ob t. i. “pokončnicah”, koncu kitic, na praznih straneh. Ustavimo in zamislimo se ob risbah in vprašanjih ter prečrtanih besedah, ki hkrati so in niso. Če smo Ano kdaj slišali brati v živo, njeno poezijo beremo z njenim glasom in njenim ritmom. To je poezija, ki ostaja odprta, gibljiva, iskrena. Pove tisto, o čemer je težko ali celo nemogoče govoriti, in to stori brez patosa, brez olepševanja, da nas marsikdaj zaboli, a hkrati z veliko nežnosti.

Ana Pepelnik je doslej izdala osem pesniških zbirk: Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo (2007), Utrip oranžnih luči na semaforjih (2009), Cela večnost (2013), Pod vtisom (2015), Tehno (2017), Treš (2021), to se ne pove (2023, nagrada kritiško sito). Nominirana je bila za nagrado za najboljši prvenec ter za Jenkovo in Veronikino nagrado. Za zbirki to se ne pove in V drevo je leta 2026 prejela nagrado Prešernovega sklada. Poezijo tudi prevaja – iz in v angleščino. Kot govorka soustvarja zvočno-pesniške performanse.

Mala Lisa

Roman Mala Lisa združuje družinsko zgodbo in pretresljivo pričevanje o izkušnji internacije v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Osrednjo literarno vlogo ima Lisa Vidmar, ki nas skozi svojo izpoved popelje skozi vse življenjske postaje. Okvirno dogajanje predstavlja njeno potovanje v Francijo, k svojim koreninam, ko na letalu sklene poznanstvo s stevardeso Évelyne. Lisina krhka podoba in opazna stiska dajeta slutiti, da s seboj nosi pretežko breme. S pomočjo Évelyne in njene družine spregovori o skrivnosti, skrbno čuvani že vrsto let. Otroštvo je preživela v Dijonu, kjer je njena družina negovala tradicijo klobučarske obrti, zaradi dedka, priznanega entomologa, je vzljubila svet žuželk, zaradi očeta, profesorja in poznavalca nemške poezije, pa svet besedne umetnosti. V srečno obdobje je pri Lisinih zgodnjih najstniških letih posegla senca vojne, nato je družino judovskega porekla doletela tragična usoda.

Da bi lahko ubesedila vso grozo dogajanja v primežu taborišča, uporabi svoj alter ego, malo Liso. Bila je žrtev dogodkov v bloku 10, kjer so zdravniki, zaslepljeni od ambicioznost in rivalstva, hlepeli po novih dognanjih za strašno ceno. Slutimo lahko vse razsežnosti krutosti znotraj zidov in bodeče žice, podoba Auschwitza ni prikazana z vso neposredno, surovo resničnostjo, ampak z metaforiko pošasti. Pred njo je mala Lisa bežala v svojo miselno predstavo spiralnega stolpa in se reševala z rituali, neskončnim preštevanjem stvari in recitiranjem poezije.

Francoska pisateljica Rachel Mourier se je v svojem prvencu občutljive tematike holokavsta lotila  z natančnim proučevanjem zgodovinskega ozadja, pri čemer je prisluhnila pričevanjem preživelih, spoznala njihove travme in dejstvo, kako težko je premagati tišino. Poudarila je vrednost družinskih spominov in predmetov ter medosebne odnose in medgeneracijske vezi, ki z empatijo pomagajo preživeti, preboleti … Sicer izredna profesorica na eni izmed francoskih fakultet je nekaj let preživela v Sloveniji, kar je dalo poseben pečat tudi romanu Mala Lisa. Vanj je vpletena naša tradicija vinogradništva in čebelarstva, med vsemi dogajalnimi prostori dobi vidno vlogo majhen slovenski kraj Ciringa ob avstrijski meji, kjer Lisa najde varnost in zatočišče.