skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Vročica tresljajev duše : [priročnik za duhovno prebujenje]

Antropologinja, sociologinja in publicistka Lucija Mulej je bralcem predstavila že več svojih del in člankov. Knjigo z naslovom Vročica tresljajev duše, ki je izšla leta 2025, bi na prvi pogled umestili med pesniške zbirke, prav lahko pa tudi med priročnike za osebno rast. Gre za poetične izpovedi, ki razgaljajo dušo, vse odtenke čustvovanja in celo lastnega obstoja. Vsako izpoved pospremi koan, v osnovi izrek budizma kot paradoksalno in jezikovno zgoščeno besedilo, ki deluje kot odgovor k vsaki izpovedi, a prinaša poglobljeno dopolnitev posameznih verzov z duhovno spodbudo in nič kaj nežno spodbuja k razmisleku ter notranji samoanalizi. Knjigo lahko beremo kot niz tenkočutnih izpovednih verzov ali pa si jo pred oči denemo v smislu strokovnega dela, ki se nam bo pomagalo zazreti vase in predelati lastno čustvovanje.  Delo je v prvi vrsti namenjeno ženskam, a bi gotovo lahko nagovorilo prav vse, saj v življenju vsi ljubimo, nekoga ali nekaj, vsak na svoj način, in vsi kdaj izgubimo – včasih celo stik s samim seboj. In prav k le-temu nas napoti Lucija Mulej, ki pravi, da to delo ni zgolj knjiga za branje, ampak gre za odtise duše, katerekoli duše, ki se bo odločila, da ne bo več le ugajala, temveč sledila sebi.

V imenu sina

Avtor nas tokrat zapeljuje z vohunsko namazano zgodbo. Časovno jo vpne v čas Hitlerjevega vzpona in spretno seže še v naš trenutek. Pripoved diši po skrivnostih mlade nezakonske mame Katarine, spremljamo odraščanje njenega sina Ivana Klasa, vzporedno pa se bohoti v vsej svoji grozoti druga svetovna vojna. Mlada mati  hrabro balansira med prilikami, ki se ji z razmahom vojne ponujajo. Včasih mora pretentati glas vesti in sprejeti kar ji ponujajo ljudje, ki jih sicer prezira. Zelo hitro se uči spretnosti preživetja. Z vklopljenim materinskim instinktom zazna, kdo in kdaj bi lahko ogrožal njenega otroka. Skozi muke mlade matere nam zgodba riše slike predvojnega in vojnega utripa “malih” ljudi. Zgodovinski učbeniki jih zelo suhoparno opisujejo kot  “trpečo množico civilistov”, v avtorjevi pripovedi pa postanejo  resnične osebe, ki jih čutimo. Like, ki jih avtor zamesi v dogajanje, prepoznamo v nekdaj živečih resničnih vohunih, generalih in kar se  njim podobnih primerkov nujno mora pojaviti v areni vojne. Čeprav poznamo klavrnost konca glavnih akterjev štiriletne svetovne morije, nas pisatelj drži v budnosti: “Kaj pa če …?”

Ko bo čas dozorel

Harry Clifton prihaja iz revne družine. Živi s starima staršema, stricem Stanom in materjo Maisie, ki po najboljših močeh skrbi za svojega sina. Harry nikoli ni spoznal svojega očeta Arthurja, za katerega so mu povedali, da je umrl na bojišču, vendar je resnica drugačna in znana le redkim – kot delavec v pristanišču je bil žrtev grozljivega incidenta, za katerega je odgovoren Hugo Barrington, direktor ladjarskega podjetja. Slednji skuša s svojim ugledom in vplivom na vse načine zakriti zločin in onemogočiti Maisie, ki se trudi, da bi lahko njen sin obiskoval ugledno deško šolo. Kot bi se usoda hotela maščevati Hugu za njegove nečednosti, Harry v Internatu svetega Bede sreča njegovega sina Gilesa Barringtona, s katerim stke vseživljenjsko prijateljstvo, čeprav prihajata iz različnih družbenih krogov.
Harryju in njegovi materi ves čas stojijo ob strani stari Jack Tar, ki malega bistrega fantiča nevsiljivo poučuje in usmerja na pravo pot, pa tudi ljudje, ki prepoznajo talent dečka in trud njegove matere ter ji omogočijo dostojanstvo s poštenim delom. Harry je v šoli uspešen, zaljubi se v Emmo Barrington, Gilesovo sestro in starejšo Hugovo hčer. Njuna globoka ljubezen pa se na poročni dan nepričakovano sooči z lažjo, ki so jo njuni najbližji ves čas prikrivali …

Knjiga je zasnovana tako, da je dogajanje prikazano z vidika vsake osebe posebej. Harry, Maisie, Hugo, Jack Tar, Giles in Emma dobijo vsak svoj del (Harry prvi in zadnji del, Maisie pa še nekaj dodatnih strani v prologu), ki se začne s pripovedjo v prvi osebi, preostala poglavja pripoveduje vseprisotni pripovedovalec, ki je še vedno osredotočen na ta lik. Zgodba vsake osebe zapolnjuje vrzeli, ki so ostale v prejšnjih pripovedih, stvari, ki jih prejšnji pripovedovalec ni vedel ali se mu niso zdele pomembne. To daje zgodbi občutek skrivnosti in medsebojne povezanosti ljudi.

Prvi del Kronike družine Clifton govori o naključjih, o tem, kaj so ljudje pripravljeni storiti iz ljubezni, kako se lahko življenje zavrti v poln krog in kako ljudje dobijo svoje. Je zgodba o prijateljstvu, o tem, kako so različni dogodki pomembni za različne ljudi, in o tem, kako lahko dejanja drugih – za katera sploh ne vemo – vplivajo na toliko vidikov našega življenja.

Nikdar enaka

Zgodba  fantazijskega romana Nikdar enaka, polnega mladostne energije in iskrenosti, se odvija v, do potankosti izdelanem, domišljijskem svetu, ki si ga je zamislila avtorica. Svetu z dvema celinama, z več kraljestvi s svojimi vladavinami in  družbenimi ureditvami.  Poleg ljudstev  nenavadnih ras in običajev v tem svetu živijo še nesmrtni vilini, že ob rojstvu obdarjeni z magijo, pa tudi druga še bolj nesnovna bitja.

Nikdar enaka je tudi pripoved o večplastno prikazani junakinji, ki išče svoj smisel in identiteto, o usodni povezanosti sorodnih duš, o vilinih, ki bijejo boj za osvoboditev iz sužnosti, o moči magije, o tiranskih vladaricah, o zlih sencah iz nekega drugačnega sveta. Vse to je avtorica povezala s silno močjo predstavnosti  v zgodbo, polno napetega dogajanja, kjer se večplastno izrisani junaki zgodbe odločajo, se čustveno in osebnostno razvijajo ob izzivih, ki so včasih zelo brutalno postavljeni pred njih.

Pred nami je svet v katerem je mogoče vse ali pa tudi nič. Odvisno od tega, koliko so  se junaki pripravljen boriti in žrtvovati za tisto v kar verjamejo. Predvsem pa je pomembno, ali znajo najti upanje, in ali so mu tudi pripravljen slediti.

S srcem slediti luni

 

V naboru zgodb, polnih topline in modrih misli, v katerih smo najprej spoznali velikega pando ter majcenega zmaja, sledili njunemu potovanju ter se družili še z mačjim mojstrom zena, se tokrat na pustolovščino podamo skupaj z izgubljeno psičko Amajo ter ostarelim volkom. James Norbury dogajanje ponovno postavi v nedefinirano zimsko pokrajino z Vzhoda, prežeto s tradicijo zen budizma v sicer moderni, sveži podobi in s subtilnimi, nežnimi ilustracijami, ki še dodatno poglobijo bralno izkušnjo.

Volk ob izteku svojega življenja pred lastnim krdelom reši mlado psičko in Amaji tako povsem plastično predstavi, zakaj je pomembno, da drugim dajemo, čeprav to obenem pomeni, da (dostikrat) jemljemo sebi, saj le tako živimo v simbiozi ter občutimo srečo (tudi srečo drugega):

“Moja podoba se izgublja,” je rekel volk,
“vendar pa čutim, kot da bi se v meni nekaj spreminjalo
in postajalo močnejše.” (str. 34)

V trenutku, ko volk Amajino dobrobit postavi pred svoje potrebe, se njuni življenji na nenavaden način in hipoma prepleteta za vedno. Skupaj namreč skozi zasneženi gozd in čez številne prepreke sledita luni: podata se na pot spozna(va)nj o ljubezni, medsebojnem sodelovanju, žrtvovanju ter sprejemanju sprememb. Njuno popotovanje je polno (ne zgolj fizičnih) srečanj in sloves, pridobljenih znanstev in tudi izgub, preko katerih avtor – in z njim bralec – raziskuje polje osebnostnega razvoja ter samorealizacije:

In takrat se je zavedel, da tokrat
zadnjič doživlja te stvari. 
Da zadnjič čuti hladni dotik snežinke,
ki mu pristane na nosu.
Da zadnjič vidi raztrgane oblake, ožarjene
s pojemajočo dnevno svetlobo. Nikoli več se ne bo
prebudil v novo jutro ali sklenil novega prijateljstva. 
Veličina tega ga je prevzela.
Kaj drugega bi torej lahko storil, kot zavestno živel vsako sekundo 
in se posvetil poti, ki je bila pred njim. (str. 108–109)

Zgodba se resda odvije hitro, obenem pa nudi ogromno prostora za vpogled v pomen sledenja lastnim sanjam: tudi in predvsem takrat, ko je pot pred nami negotova, nejasna, morda celo brezciljna, in ko se nam zdi, da smo zavili v napačno smer. Izpopolnjujejo nas namreč tudi napake in (navidezna) nemoč:

“Včasih je tako, […]
da smo naredili vse, kar je bilo v naši moči.
Takrat – tega se moramo naučiti –  je treba stopiti nazaj
in dovoliti univerzumu,
da uresniči svoje nedoumljive čudeže.” (str. 74)

Sledenje luni je zato metafora za sledenje najglobljim sanjam, upom, željam in pričakovanjem, družna pot volka in Amaje pa dejansko popotovanje spoznavanja moči ljubezni, sprejemanja, dajanja, pa tudi poguma, iskanja in zaupanja:

“Včasih se preprosto ni mogoče truditi
in doseči rezultatov, ki jih želimo. 
Zamisli si, da bi odkopali seme, da bi videli, ali je pognalo.
Če smo ga zalili, res ne moremo storiti ničesar več.” (str. 117)

Preprosto, izčiščeno besedišče in tople ilustracije branje usmerjajo k življenjskim vprašanjem, ki si jih sicer pogosto zastavljamo – kako živeti bolj zavestno, čemu in kdaj sploh nečemu slediti, kako se soočati z in tudi premagovati tihe notranje strahove, ki nas (ne)vede hromijo, in kako najti pogum, da bi sledili očrtom lastnega srca. Knjiga, namenjena pobegu v navdihujoče zgodbe, ki ob vsakokratnem branju – kajti dejansko je ena izmed tistih, ki jih zlahka beremo večkrat – deluje kot opomnik, da je potovanje pomembnejše od cilja:

“Največja potovanja so tista, na katera gremo z drugimi,” je odvrnil [volk]. (str. 50)

Čeprav to verjetno ni bil primarni cilj avtorja, je po Modrosti volkov, Volčjem očesu in Volčjem srcu spodbudno, da je tudi v tovrstnem žanru volk predstavljen pozitivno, v pravi volčji podobi – kot zvesti zaščitnik in modri popotnik. Njegova pot se po dnevu skupne hoje zaključi, življenjski cikel pa naprej zavrti Amaja, zavedajoč se, da je ob srčnem, četudi bolečem spominu na vse, ki fizično niso več z nami, današnji dan tisti, ki edinole šteje:

“Jutrišnjega dne ni, […] jutri – če je pomembno – bo danes.” (str. 36)

 

Džan

Andrej Platonov je bil ruski pisatelj, pesnik, novinar in inženir, ki se je rodil na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje. Odraščal je v delavski družini in je težko fizično delo izkusil že v svoji mladosti. V istem obdobju se je v njem prebudila želja po pisanju. Hotel je, da bi njegova literatura služila družbi, a njegovi zapisi sovjetske resničnosti niso bili po volji oblastem in veliko njegovih del je ostalo neobjavljenih še dolgo po njegovi smrti. Eno izmed njih je kratek roman Džan.

Osrednja oseba dela je Nazar Čagatajev, mlad ekonomist, ki ga je oblast poslala v pustinjo Turkmenistana. Dobil je nalogo, da nomadskemu ljudstvo na “dnu starodavnega morja, kjer je bil po legendi nekdaj svetovni pekel”, pomaga do boljšega življenja. Majhna skupnost namreč ni imela ničesar “razen duše in ljubega življenja, ki so mu ga dale ženske – matere, ki so ga rodile.”

Džan pripoveduje zgodbo o človeški krhkosti in vzdržljivosti v surovem okolju nepojmljivega trpljenja. Vzbuja razmislek o sreči, o volji do življenja, o iskanju smisla, o hrepenenju, o upanju … In ostane z bralcem tudi, ko ga odloži.

Umetnost izgube

Kroži legenda, da naj bi na začetku poletja 1830 alžirski dej v navalu jeze s pahljačo udaril francoskega konzula, kar naj bi bil povod, da je začela francoska vojska osvajati Alžirijo in jo kolonialno zasedala vse do končne alžirske vstaje 1962, ko se življenje Alija, prvega protagonista, o katerem beremo, drastično spremeni, posledice pa se kot lovke širijo preko življenj njegovih otrok in tudi vnukov.

Sprva spoznavamo življenje na alžirskem podeželju, kjer Ali po srečnem naključju v potoku naleti na stiskalnico olja, ki je njegova odskočna deska, s pomočjo katere se izvije iz revščine in zgradi položaj premožnega vaščana, a ne povsem brez zavisti drugih. Pred to najdbo je bil med svetovno vojno vpoklican tudi v francoske vojaške linije, za kar mu je bila kasneje priznana renta, ki se ji ni odrekel, to pa je bil poleg ostalih situacij, v katerih se je znašel in se v njih instinktivno odločal (izbral je zaščito morilcev, ki jih sovraži, pred drugimi morilci, ki jih sovraži), v času alžirske vstaje poglavitni razlog, ki je vplival na njegovo osovraženost pred FLN, pripadniki nacionalističnega gibanja za osvoboditev Alžirije, in spričo česar je postalo njegovo življenje ogroženo. Zato je z družino prebegnil v Francijo, kot mnogi, ki so se kot izdajalci Alžirije, kot so jim očitali, takrat znašli v podobni situaciji. Vsem, ki so ohranjali kakršnekoli stike s francosko upravo, zlasti prejemnikom francoske pokojnine, so namreč pripadniki FLN napovedali smrt, ki je kosila na hitrih sodiščih po vaseh in obračunavanjih sredi noči.

Po dolgih dneh potovanja z ladjo Ali z družino prispe v prvo taborišče, kamor jih nastanijo, ograjen prostor, poln prikazni, ki ga naseljujejo izgubljenci vseh vrst, vsi tisti, več deset tisoč njih, s katerimi oblasti ne vedo, kaj storiti. Srečajo se s Francijo, a ne takšno, kot so jo pričakovali, takšna jim ne bo nikoli zares dostopna in najverjetneje ne tudi njihovim potomcem v verigi prihodnjih rojstev.

Odraščajoči Hamid, Alijev prvi sin, svojega očeta v tem novem, drugačnem življenju ne prepozna več – iz hrabrega, dostojanstvenega, ponosnega, močnega in oblastnega moškega se je spremenil v nekoga, ki življenje živi le še z molče stisnjenimi zobmi in prikimuje vsemu, kar mu zaukažejo. Hamid ne razume, da je molk, s katerim se je njegov oče obdal, predvsem odsev ponižanja in obupa zaradi izgubljene domovine in vere, ples poraženca v kolonialni vojni, dokončno ujetega zgolj še v sistem za preživetje na robu družbene lestvice.

Hamid pa si želi predvsem tega, kar najbolje se pomešati med Francoze, neobremenjen z rojstno deželo, ki je kot otrok ni imel časa spoznati in dojeti kot svoje, čeprav je ta v njem vseskozi navzoča – je sestavina njegovega imena, zamolkle kože in črnih las. Naj se še tako trudi, ga ta določila neusmiljeno oddeljujejo od naroda, v katerega želi enakovredno ponikniti, in kaj kmalu se tako kot njegov oče tudi sam zavije v nepredirni molk.

Z ozadjem tega molka se spoprime šele Naima, Hamidova hči, ko je službeno primorana vstopiti v deželo svojih staršev in starih staršev. Lahko soočenje, ki sledi, sploh še zaceli kakršnokoli rano, razbije družinski molk, poveže, kar je bilo pretrganega?

Odličen roman nagrajene francoske pisateljice, prevajalke, scenaristke, dramaturginje in režiserke alžirskih korenin Alice Zeniter o usodi političnih migrantov, njihovi ujetosti v preteklost, predsodkih, s katerimi se soočajo kot priseljenci, ter o iskanju osebne svobode njihovih potomcev in rodbinsko neobremenjene identitete.

Susanna

Švicarski pisatelj Alex Capus je v biografskem romanu Susanna literarno poustvaril del življenjske poti slikarke Caroline Weldon (1844–1921). Rojena je bila v Baslu kot Susanna Faesch in že kot majhna deklica pokazala samosvojo odločnost. Zgodnje otroštvo je preživela v puritanskem okolju rojstnega mesta, v družini prisotna odtujenost med starši pa je botrovala materini odločitvi, da je zapustila moža in skupaj z edino hčerjo odšla v New York. V svoj dom ju je sprejel družinski prijatelj Karel Valentiny, v pripovedi prav tako ena od osrednjih literarnih oseb.

Susanna je v najstniških letih pričela svoj dar za slikanje izražati kot ustvarjalka portretov, s katerimi je majhnim fotografijam vdahnila dušo in že kot mlado dekle dosegla finančno neodvisnost. Njenemu svobodnemu duhu niso ustrezali zanjo preveč utesnjeni okovi zakonske zveze. Ob rojstvu sina, ki ga je vzgajala kot samohranilka, je pričela svoja dela podpisovati kot Caroline Weldon. V njeni zasebni zbirki portretov je bila zmeraj bolj prisotna motivika indijanske kulture, ki jo je že od nekdaj privlačila. Priča je napredku gospodarstva konec 19. stoletja, Brooklynski most, ki krasi naslovnico knjige, so ob otvoritvi leta 1883 razsvetlile Edisonove žarnice.

Resnična zgodovinska dejstva o njenem življenju so ovita v pisateljevo domišljijo in prikazana v Capusu lastnem privlačnem načinu pripovedovanja. Kot zapiše, so lahko podatki o osebnostih iz preteklosti  pred nami kot na dlani, hkrati pa ne bomo nikoli vedeli za njihova intimna doživljanja. In prav slednja budijo njegovo pozornost, s čimer ustvari vznemirljivo pripoved, v središču katere je ženska, zvesta svojemu prepričanju, da ne bo nikoli pristala na predvidljivo vsakdanjost ali izgubo lastne neodvisnosti.

Smrt v sanatoriju

Po uspešnih kriminalnih serijah pisatelja, prevajalca in odvetnika Ragnarja Jonassona (Temna Islandija in Skrita Islandija) ima tokrat bralec pred seboj prevod prvega dela nove trilogije Helgi, poimenovane po glavnem liku, mladem in obetavnem policistu in podiplomskem študentu kriminologije Helgiju Reykdalu.

Po študiju v Združenem kraljestvu se leta 2012 vrne v rodno Islandijo, kjer piše magistrsko nalogo o metodologiji preiskave enega od starejših primerov smrti v nekdanjem sanatoriju tuberkuloze. Policijska preiskava tega primera je bila trideset let nazaj kar presenetljivo hitro zaključena in primer rešen, a Helgi po temeljitem pregledu arhivskega gradiva in po razgovoru s pričami tedanjih tragičnih dogodkov nepričakovano naleti na nenavadna neskladja ter tako nehote sproži val nevarnih zapletov, saj nekdo ne želi, da se resnica po vseh teh letih končno razkrije.

Jonasson tudi v najnovejši kriminalni seriji ne razočara. V nepredvidljivo zgodbo spretno vplete sodobne družbene teme in dobro predstavi razliko med razmišljanji in življenjem ljudi v preteklosti in sedanjosti. Šokira na primer prizor, ko delovno mesto preiskovalne detektivke Hulde, poznamo jo iz prejšnje serije, njen šef še pred njeno upokojitvijo ponuja ambicioznemu Helgiju in se je želi na ta način predčasno na hitro znebiti brez spoštovanja njenih preteklih službenih uspehov. Pri tem nam njena reakcija ni neposredno razkrita, kar še poglobi bralčevo dojemanje brezizhodnosti njenega položaja in hkrati prikaže ledeno brezčutno apatičnost nadrejenega, kar v današnji družbi postaja vedno bolj razširjen problem.

Bralca zmrazi občutek, kako nezdravi službeni odnosi, hierarhija, oziroma občutek večvrednosti ter komolčarstvo med zaposlenimi posredno povzročijo tragedijo. V zdravstveni ustanovi, ki kasneje zaradi opustitve programa postane raziskovalna, se v desetletjih zgodi mnogo srhljivih prizorov. Pisatelj nakaže tudi temo fizičnega nasilja v partnerskem odnosu in problematiko alkoholizma, ki se bo nadaljevala v naslednjem naslovu te serije, ob tem pa razkrije še en presenetljiv zaplet, ki nas povleče v nadaljnje branje.

Tako si krasna! Poklon lepoti prijateljstva

 

Knjiga ameriške avtorice Melanie Shankle Tako si krasna! Poklon lepoti prijateljstva je osebna inventura minulih in še vedno pris(o)tnih prijateljskih odnosov, ki jih je sama kdaj spletla, tako z mimobežniki kot tistimi ljudmi, ki so v njenem življenju obstali – pa najsibo to namenoma ali ne.

V mestoma duhovitem in na trenutke tudi izrazito čustvenem slogu sledimo iskreni, topli pripovedi o nepopolnih odnosih, ki temeljijo na odkritosrčnosti, ranljivosti ter sprejemanju. Prijateljstvo je običajno ena najmočnejših vezi, ki se včasih prav potihoma prepleta iz drobnih pozornosti in stičnih trenutkov, velikokrat pa v sebi skriva zmožnost, da nas lahko popolnoma preoblikuje – morda v nekaterih primerih še bolj kot kateri koli drugi bližnji odnos.

Kako se medsebojno podpirati in v katerih trenutkih podpora ni več smiselna? Kako se veseliti uspehov drugega? Kako premagovati težka obdobja v življenju s pomočjo prijateljev – ali celo brez njihovega so-obstoja? Kako čustvovati in kako sočustvovati z ljudmi okoli sebe, tudi takrat, ko se nam zdi, da tega nočejo? Kako preboleti izdaje in kako ovrednotiti rane, ki nam jih drugi – hote ali ne – zadajo? Kako pomemben je humor v naših odnosih, v našem vsakdanu? Knjiga v odgovor na ta in mnoga druga življenjska vprašanja ponuja osebne izkušnje skupine prijateljic, ki si skupno pot deli že dolga leta. Res je, izkušnje so osebne, a na osnovo lastnih anekdotičnih prigod avtorica doda drobce splošnih življenjskih modrosti ter tudi duhovne premisleke, ob katerih branje knjige bralcu vzbudi občutek, da se tako poglablja tudi vase. Z intimnim vpogledom v prijateljstvo drugih namreč odpira možnosti in nudi izhodiščne točke tudi za prevpraševanje naših odnosov. Svojih prijateljskih vezi vsekakor ne idealizira, saj so vedno postavljene in predstavljene v realnem kontekstu. Ne glede na to, kako daleč vsaksebi s(m)o si, ne glede na geografske razdalje ter nesporazume med nami, resnična povezanost vedno o(b)stane.

Zdi se, da je (pravo) prijateljstvo pravzaprav prehajajoč preplet moči in ranljivosti, ki se sicer le redko v polnosti zlije, potrebuje pa konstantno in zavestno pristnost ter prisotnost – da smo točno to, kar smo, in točno tam, v tistih trenutkih, ko se svet nam ljubih oseb zamaje v temeljih. Pa tudi takrat, ko se (zgolj) zdi, da je vse na svojem mestu.

S preprosto, pristopno pisavo, ki jo prežemata humor – včasih s sicer že rahlo preosladnim oziroma pretiranim ter predvsem predvidljivim tonom – in toplina, se pripoved usmerja skozi izkušnje ter preizkušnje ženskega prijateljstva, sporočilnost pa je celostna, saj presega zgolj okvire spola. Spodbuja nas namreč k iskrenosti v vseh odnosih, medsebojni podpori in spoštovanju, nagovarja našo (očitno prirojeno) potrebo po socialni pripadnosti, gradnji ter negovanju odnosov in pravzaprav nudi svojevrsten navdih, da v svojih odnosih ponovno poiščemo prvenstveno esenco lepote.

Lahkotno in, da, hkrati tudi krasno branje, kjer je sicer v prevodu prisotnih kar nekaj opaznih slovničnih napak, napisano v slogu, ki ga zlahka lahko definiramo kot ameriškega, primerno za vse tiste, ki se še vedno počutijo doma predvsem v 80-ih in 90-ih letih minulega stoletja. Občutna verska komponenta odpira dodatno dimenzijo, knjiga pa nudi ravno pravšnjo vsebino za bralne klube ali tematske večere ter nas spodbuja, da – drugim, pa tudi sebi – večkrat rečemo, kako krasni smo. Tudi, ko nismo.

 

*Vsakršna podobnost z naslovom tragikomičnega ameriškega filma s preloma tisočletja je izključno – namenska.