skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Dobiva se na plaži

Dobiva se na plaži je nostalgičen in čutno nabit poletni roman, ki vas popelje v svet prvih ljubezni, nepozabnih poletij in odločitev, ki lahko spremenijo vse.

Sam ima svoje življenje popolnoma načrtovano. Je zaročena z Jackom, ima odlično službo in je tik pred tem, da si ogleda popolno poročno lokacijo na Long Islandu, v bližini družinske počitniške hiše ob morju. Vse naj bi teklo po načrtih. A takoj ko prispe, Sam začuti nemir. Tam je tudi fant, ki ji je bil nekoč vse: njen najboljši prijatelj, zaveznik in prva ljubezen. Skupaj sta preživela vsako poletje od njenega petega do sedemnajstega leta, dokler ji ni zlomil srca. Od takrat je minilo štirinajst let. Ko se vrača na znane plaže in skozi noč iz sosednje hiše zasliši znane akorde Wyattove kitare, se v njej odprejo vrata spominov: dotiki, ki so nekoč pomenili vse, noči v njunem skrivnem drevesnem domu in resnica o tem, zakaj sta se nekoč razšla. Sprejeti mora odločitev: ostati v svetu, ki si ga je skrbno zgradila, ali prisluhniti srcu, ki jo vleče nazaj k prvemu fantu, ki jo je zares poznal.

Annabel Monaghan v tem romanu ujame tisto čarobno, skoraj neulovljivo energijo prve ljubezni in občutek, da so poletja neskončna. Je ganljiva zgodba o drugih priložnostih, o tem, kako preteklost nikoli povsem ne izgine. Z izjemno občutljivimi liki, ki bralcu postanejo kot družina, in s slikovito kuliso obmorske vasice, polne poletnega vonja po soli in borovcih, Monaghan ustvari zgodbo, ki je hkrati zabavna, iskrena in čustveno bogata. Vsaka stran je prepojena s toplino, iskrivim dialogom in kančkom nostalgije, ki vas bo popeljala nazaj v vaše lastne spomine na prva poletja in prve ljubezni. To je roman, ki ga boste želeli brati počasi, da bi v njem uživali čim dlje – in hkrati hitro, ker boste morali izvedeti, kako se bo Sam odločila. Topla, čutna in čarobna poletna ljubezenska zgodba, ki vam bo ostala v srcu še dolgo po tem, ko boste obrnili zadnjo stran.

V senci bukev in hoj

Glasba je ljudi od nekdaj povezovala in zbliževala. Pozitivno vpliva na razpoloženje, saj poslušalce s svojimi blagodejnimi vibracijami odpelje v stanje, v katerem se celotna skupnost harmonično poveže.

Na angleškem podeželju so v 19. st. prevladovale skupine glasbenikov, ki so sodelovale pri cerkvenih obredih in ljudskih običajih, kot je na primer koledovanje. Zbor iz Mellstocka je sestavljal prvo in drugo violino, tenor violo, violončelo ter pevce, štiri može in sedem dečkov, ki so tudi nosili lanterne ter držali odprte note inštrumentalistom.

V idiličen svet, prekipevajoč od mladostne energije, prispe mlada učiteljica in v lepotico iz visoko situirane družine se v trenutku zagleda postaven furmanov sin, hkrati tudi violinist, skrivna simpatija vseh mladih deklet v vasi. Vendar pa on ni edini, ki mu je ukradla srce in ki ne more nehati misliti nanjo.

Thomas Hardy je eden od klasikov angleške književnosti na prehodu iz viktorijanske dobe v moderno. Gre za njegov najbolj oseben roman, saj ga je pisal v času, ko je spoznal svojo ženo. Sodi sicer na začetek njegovega opusa, je drugi po vrsti. V njem obravnava teme, kot so poštenje, vljudnost, delavnost, spoštovanje soljudi, življenje po določenih, vsem znanih pravilih, negovanje odnosov, povzdigovanje človeških kreposti in visokih moralnih načel.

Eden od vrhuncev romana je opis zaljubljanja, poseben obred dvorjenja mladeniča dekletu in njeno vračanje naklonjenosti. Bralec z zanimanjem lahko spremlja napredovanje odnosa med obema spoloma v času, tako oddaljenem in drugačnem od današnjega ter dobi vpogled v starodavne navade preprostih in poštenih ljudi.

Ljubezni mojega življenja

Taylor Jenkins Reid je v Sloveniji že dobro poznana pisateljica. Ljubezni mojega življenja je njen peti prevedeni roman v slovenščino. Mlajša ameriška pisateljica, rojena 20. decembra 1983, živi z možem Alexom Jenkinsom Reidom in njuno hčerko v Los Angelesu.

Glavna akterka romana, Emma, kot najstnica živi s starši in sestro Marie v manjšem mestu Acton v Massachusettsu. V lasti imajo knjigarno, kjer sestri v prostem času pomagata pri prodaji knjig. Mlada Emma se precej zbliža s fantom Samom, ki je honorarno zaposlen pri njih. Imata veliko skupnih točk, eden drugega nepretrgoma spravljata v smeh. Ko že kaže, da se bo iz odnosa porodilo nekaj več, Emma spozna Jesseja in se v trenutku zaljubi vanj. Kmalu jo opazi tudi Jesse in zgodi se velika ljubezenska zgodba. Kot študenta se odselita daleč stran od doma, saj oba čutita preveliko težo pred pričakovanji njunih staršev. Skupaj potujeta po celem svetu, zajemata življenje z veliko žlico in neizmerno uživata v tem. Tik pred prvo obletnico poroke Jesse odleti na pot s helikopterjem, ki izgine nad Tihim oceanom. Emma je polna bolečine, vrne se nazaj k staršem in počasi prevzame vodenje domače knjigarne. Domače okolje, ki se ga je v mladosti tako otepala, ju nudi toplo uteho. Preboleva smrt moža, ki ga je neizmerno ljubila. Po dobrih dveh letih se nepričakovano sreča s prijateljem Samom. Skupaj počasi obnavljata prijateljstvo in stketa mrežo izjemne povezanosti in ljubezni. Malo pred načrtovano poroko pa dobi Emma klic z neznane številke. Na drugi strani je njen mož Jesse, ki je po dolgih letih končno le uspel priti nazaj do nje …

In sedaj se pravo dogajanje šele prične. Emma se spoprime z veliko dilemo, kako se odločiti med dvema velikima ljubeznima njenega življenja; kaj narediti, da ne bo nihče še bolj ranjen; je katera od poti sploh prava? Sprašuje se, kaj pomeni resnično ljubiti in predvsem, kdo je njena največja ljubezen …

Po knjigi snemajo tudi film.

Camera obscura

Novomeški pisatelj Nejc Gazvoda (1985) je že s svojima zbirkama kratke proze Vevericam nič ne uide in Fasunga postal glasnik generacije milenijcev, ki na poti v zrelo življenjsko obdobje pogosto obtičijo v epizodah brezizhodnosti, nerazčiščenih travm in praznega hrepenenja. Neimenovani glavni junak je zdolgočasen študent, ki že nekaj časa več ne hodi na faks in dneve preždi pred televizorjem, ki mu predstavlja edini vir smisla v življenju. S spomini se pogosto vrača v svojo mladost, katero je močno zaznamovalo prijateljstvo z Bertom, ki je zaradi rednih očetovih zlorab pri komaj 13. letih storil samomor. Roman pogosto preskakuje med z idilično nostalgijo zaznamovano preteklostjo ter toliko bolj turobno sedanjostjo, kjer osrednji lik ne najde sreče v življenju vse dokler ne naleti na skupino mladih, ki organizira skrivne sestanke, na katerih izvajajo razne bizarne predstave, ki med drugim vključujejo samopoškodovanje in mazohizem, iznenada pa se v življenje glavnega junaka vrne tudi dolgo pogrešan prijatelj iz mladosti…

Camera Obscura je roman, ki poleg pričakovanih “sodobnih” tem kot so odtujenost, travma in pasivnost obravnava tudi posameznikovo odločitev, da zavrača objektivno resničnost in si najde zatočišče v alternativnih svetovih, ki so močno pomešani s fantazijo in grotesko. Gazvoda prepleta socialni realizem z magičnim realizmom, roman pa se na več mestih spogleduje tudi z elementi vohunskega trilerja.

Nevidni otrok in druge zgodbe

Tove Jannson je priljubljena finsko-švedska pisateljica, ilustratorka in slikarka, prejemnica mnogih nagrad, med njimi Andersenove in Velike nagrade Švedske akademije. Napisala je okrog trideset knjig za otroke in odrasle. Njen prepoznavni svet mumintrolov in prijateljev je navdušil milijone bralcev, priljubljeni so tudi risani filmi, muzej in tematska parka Muminski svet.

Knjiga Nevidni otrok in druge zgodbe je četrto delo o muminih, ki je bilo prevedeno v slovenščino. V zbirki je devet kratkih zgodb: Pomladna pesem; Grozna štorija; Filifijonka, ki je verjela v katastrofe; Zgodba o poslednjem zmaju na svetu; Hemul, ki je ljubil tišino; Zgodba o nevidnem otroku; Skrivnost hatifnatov; Cedric in Smreka. Prikupne zgodbe o muminih, hemuliju, Filifijonki, Njuhcu, homseju, zmajih, hatifnatih in drugih likih nas popeljejo v deželo Mumindola, ki bralce vabi v odkrivanje skrivnosti nordijskega sveta. Avtorica z opisi gozdov, tihih rek, zimskih noči itd. pomirja bralca. Liki so prepričljivi in kompleksni, preprosta sporočila, zapisana v poetičnem jeziku, in zgodbe, pospremljene s toplino, nežnim humorjem in sočutjem, nas spodbujajo,  da ob branju razmišljamo o identiteti, drugačnosti, čustvih … V ospredju zgodb so čudenje, ljubezen in veselje do sveta. Čeprav so zgodbe primarno namenjene otrokom in mladini, s temami, kot so samota, depresija, svoboda, umetniški proces ipd., nagovarjajo tudi odrasle.

Abigél

Georgina Vitay, za domače Gina, je 14-letno dekle, ki živi z očetom generalom v razkošnem domovanju v Budimpešti. Mamo, ki je umrla, ko je bilo Gini dve leti, nadomeščata francoska zasebna učiteljica in vzgojiteljica Marszell in teta vdova Mimò, ki poleg državne šole skrbita za dekletovo izobrazbo, potovanja in prve korake v družabno življenje zasebnih čajank in večernih plesov .

Leta 1943 oče, na katerega je Gina zelo navezana, odloči, da mora Gina, ne da bi se od kogarkoli poslovila, v Árcord, mesto na vzhodu države, nepredstavljivo daleč od Pešte, v strogi Calvinski dekliški vzgojno-izobraževalni zavod Matula. Zakaj neki jo je oče spravil v ta grozni kraj? Kakšno bo življenje individualistične in uporniške Gine v internatu?

Središče romana je dekletovo doživljanje internata, v katerem spričo nesporazumov s sošolkami Gina kmalu postane črna ovca razreda, osamljena, odrinjena, zasmehovana, izločena. Pred bralcem zaživijo številne osebnosti, učenke in profesorji, ki jih Szabojeva v rahločutni mreži medosebnih odnosov poglobljeno in prepričljivo postavlja skozi Ginine oči na stran dobrih in zlobnih, smo v vrtincu dekletovih globokih stisk in temeljite preobrazbe. Celotno atmosfero romana določata dve skrivnosti, svetla in temna. Prva je znotraj zidov internata. V vdolbini v zidu, ki obkroža vrt šole, je kip mladega dekleta, imenovan Abigél, ki v rokah drži kamnit vrč. Od vekomaj dekleta kipu skrivaj zaupajo svoje stiske, tako da odlagajo lističe s sporočili v kamniti vrč. Po legendi naj bi se zaupani problemi čudežno razrešili, s pogojem, da se o Abigél in njeni domnevni čudodelnosti ne govori z ljudmi zunaj internata. Druga skrivnost pa prihaja iz zunanjega sveta. Ta je zelo temna, utišana, izmaličena, sprevržena. Njeno ime je – vojna. Ta v roman vstopa sprva od daleč, s pomanjkanjem, molitvami deklet za junake na frontah, nato vse bliže s smrtmi svojcev deklet, več akcijami uporniških skupin, rasnimi zakoni … Najbolj globoko iskanje resnice o vojni in njene posledice zarežejo v Ginino usodo.

To, kar se sprva zdi razvojni roman o odraščanju dekleta v internatu, iz strani v stran rase v nekaj globljega: v avtoričin obračun z vestjo, poglobljen in časovno odmaknjen premislek o lastnem delovanju v vojnih časih. So bila njena takratna ravnanja dobra ali slaba? Bi lahko takrat naredila več dobrega? In še več: kakšna je bila vloga Madžarske v drugi svetovni vojni? Je bila država na strani dobrega ali slabega? Bi lahko bilo drugače? Bi moralo biti drugače?

Pomen romana in močno navezanost na to besedilo, avtorica osvetli v spremnem eseju k romanu, objavljenem leta 1980, deset let po prvem izidu romana in po filmski upodobitvi leta 1978 (slovenski prevod tega besedila ne vsebuje, dodan je k nekaterim izdajam prevodov Abigail v druge jezike). Tu Szabova razkrije avtobiografsko ozadje romana in njegov osnovni namen: napisati delo, kjer se bodo literarne osebe na dogajanja v vojni odzvale bolj pozitivno in aktivno, kot se je ona v svojem resničnem življenju. Delo avtorica označi kot zapoznelo reakcijo na vojno travmo. Tudi travmo naroda.  Morda je prav zato roman na Madžarskem še danes uspešnica.

Ranljivi

Ameriška pisateljica Sigrid Nunez je znova zapisala inserte in misli iz vsakdana, kot ga opazuje in zaznava njena glavna protagonistka. Univerzitetna predavateljica in pisateljica srednjih let se mora soočiti z nepredstavljivo situacijo: izolacijo v začetku pandemije Covid v enem najbolj budnih in z ljudmi brnečih mest na svetu, New Yorku. Zaradi nenadnega zaprtja se njena znanka ne more vrniti domov, zato prosi osamljeno pisateljico, da v njenem newyorškem stanovanju dela družbo papagaju Eureki. Skrb za aro tako protagonistki predstavlja svetlo luč v času, ko so ji nenadoma spodnesena tla pod nogami in potrebuje odgovor na vprašanje: zakaj vse to početi? Varstvo Eureke, ki se najprej zdi, da bo trajalo zgolj par dni, se razvleče v mesece, obenem pa se v stanovanje nenapovedano naseli prejšnji varuh are, trpeči študent Vetch, ki pisateljici še dodatno obrne življenje na glavo.

Roman na topel in s humorjem prežet način prikazuje obnašanje in čustvovanje ne zgolj protagonistke, ki izolacijo preživlja v New Yorku, temveč nas vseh – stisko, neodločnost, (ne)zaupanje, osamitev, ljubezen, hrepenenje, upanje in, seveda, ranljivost, tako telesa kot duha. Protagonistka premišljuje o svojih čustvih in spominih, kot se ji porajajo, postavlja jih ob bok mislim različnih znanih pisateljev, ki so uspeli ubesediti podobna stanja. S svojim edinstvenim stilom pisanja pisateljica nagovori bralce o pomenu medgeneracijskih in medvrstnih odnosov, o trenutkih povezanosti, ko je že samo pogled na popolnega neznanca ali žival dovolj, da se spomniš, kdo si.

Za pisateljico in univerzitetno profesorico Sigrid Nunez je Ranljivi njen deveti roman. Obenem je tudi zadnji v ciklu meditacij o sodobni družbi, o smislu življenja in vlogi pisanja, ki ga je začela z romanom Prijatelj in nadaljevala s Kaj prestajaš. Za svoje romane je prejela številne nagrade, njeni romani pa so dobili tudi filmske uprizoritve.

Dvorna kuharica

Za ameriško pisateljico iranskih korenin pravijo, da zna mojstrsko oživiti zgodbe in like iz Svetega pisma. Dvorna kuharica nas tokrat popelje v Suze, na perzijski dvor, in v čas kraljice Estere, ki jo je proti vsem pričakovanjem za ženo izbral kralj Kserks. Osrednji lik je Roksana, hči obubožanega perzijskega plemiča Fravartiša, ki si želi le, da bi lahko preživela družino. Nekdaj ljubečega očeta je vojna spremenila v agresivnega alkoholika, ki je zapil tako družinsko premoženje kot spoštovanje. V napadu jeze si poškoduje glavo, zato Roksana za pomoč prosi kraljevega zdravnika Adina. Ponudi ji pomoč, kasneje pa poskrbi, da dobi priložnost delati v dvorni kuhinji. Roksani se s tem uresničijo otroške sanje, a življenje na dvoru je neločljivo povezano tudi s spletkami.

Roksana in Adin nehote odkrijeta zaroto proti Amestris, ki je kraljeva najvplivnejša žena, obenem pa največja nasprotnica kraljici Esteri. Stran za stranjo se spletajo prijateljstva, kujejo zavezništva in vznika ljubezen, prav vse pa bo postavljeno na preizkušnjo.

Čudovit zgodovinski roman nas očara z opisi življenja na perzijskem dvoru, ščepcem zgodovinskih zanimivosti in svetopisemskimi navdihi. Eden od njih je misel, ki se utrne kraljici Esteri: »Ni pomembno, ali nas Bog popelje v palače ali med ruševine. Če je naše srce voljno, bo po nas vedno delal dobro.«

Čisto ob koncu pa najdemo tudi vprašanja za pogovor, ki jih lahko s pridom uporabimo pri biblioterapiji ali pri debati v knjižnem klubu.

Obraz

Slovenska pisateljica Vesna Lemaić (1981) se v romanu Obraz posveča portretiranju kaotičnega vsakdana skvoterjev, ki bivajo v prostorih nekdanje tovarne. Osrednji lik je skrivnostna Bruna, ki boleha za nekontroliranimi premiki telesa, na obrazu pa se ji razteza ogromno brazgotina, družbo pa ji še delajo Ula, razvajena hči iz premožne družine zobozdravnikov, sramežljivi gej Jan in preudarni Pero. V mestu se začenja turistična sezona, skvoterji pa potrebujejo denar, s katerim bi lahko popravilo zamakajočo streho, zato pridejo na idejo, da bi enega od prostorov v tovarni preuredili v t.i. sobo strahov. Lotijo se dela in turiste vodijo v Titovo sobo, kjer naj bi strašil duh nekdanjega predsednika Jugoslavije, hkrati pa še prodajajo spominke iz kosti. Soba postane priljubljena turistična atrakcija in denar za prenovo strehe začne naglo prihajati, vendar pa se kmalu izkaže, da se v Titovi sobi tudi v resnici nahaja skrivnostna nadnaravna sila, ki začne vplivati na psihična stanja vseh skvoterjev.

Obraz bi lahko označili za eksperimentalni roman, četudi ga zaznamuje jasna in linearna naracija ter odkrita družbenokritična sporočila na račun bivanjske problematike mladih ljudi in njihovo neuspešno iskanje stanovanj, agresivnega vala poneumljenega turizma ter gentrifikacijo velikih mest. Družbena angažiranost zgodbe se spogleduje z elementi nadnaravne grozljive, ki pa vstopa v psiho osrednjih junakov kot odslikava njihovih nerazrešenih intimnih in eksistencialnih vprašanj. Avtorica na ironičen, duhovit in iskren način razgali življenja družbenih obstrancev ter hkrati ruši marsikateri stereotip, ki se oprijema skvoterskih skupnosti.

 

Sedma funkcija jezika

Roman Sedma funkcija jezika je nenavadna, zabavna in duhovita detektivka, ob tem pa tudi kritika in parodija francoskega intelektualnega elitizma, ki bo navdušila ljubitelje filozofije, literarne teorije, semiotike in lingvistike. Dogajanje sproži smrt Rolanda Barthesa. Veliki filozof, literarni teoretik, jezikoslovec in semiotik je leta 1980 v Parizu umrl za posledicami prometne nesreče, v romanu pa pri njegovi smrti ne gre za nesrečo oziroma splet nesrečnih naključij, temveč za umor. Bralci se skupaj z inšpektorjem Jacquesom Bayardom in njegovim pomočnikom, mladim profesorjem Simonom Herzogom, ki se v tej vlogi znajde nehote (in ga ves čas preveva občutek, da je ujet v romanu), podamo v lov na Barthesovega morilca oziroma morilce. Pot nas iz Pariza vodi v Bologno in celo v ZDA, med preiskavo pa srečamo in spoznamo vrsto slavnih intelektualcev tistega časa, med njimi Foucaulta, Derridaja, Kristevo, Deleuza, Althusserja, Eca ter politične figure, kot sta François Mitterrand in Valéry Giscard d’Estaing.

Razlog za Barthesovo smrt naj bi bil skrivnostni dokument o t. i. sedmi funkciji jezika – tisti, ki bi to funkcijo obvladal, bi z besedami lahko nadvladal kogarkoli in posledično vodil svet. Dokumenta seveda ne iščeta le Bayard in Herzog, v zadevo so očitno vpleteni tudi francoski politični vrh, bolgarska mafija in Japonci. V roman, ki je napisan v postmodernističnem slogu z elementi metafikcije, akademsko vsebino in napeto kriminalno zgodbo, večkrat vstopi tudi sam avtor, ki (s časovne distance) komentira dogajanje in teorije, ki so v osemdesetih letih pretresle in zaznamovale intelektualni svet. Slavni teoretiki so predstavljeni kot skrajno ekscentrični in egocentrični ter kot karikature samih sebe. Jezik ves čas prehaja med različnimi registri – od visokega intelektualnega diskurza do vulgarizmov – in je obenem osrednja tema romana, ki se ves čas sprašuje (in hkrati dokazuje), kako lahko služi kot sredstvo manipulacije. Sedma funkcija jezika je po avtorjevem prvencu HHhH, za katerega je leta 2010 prejel nagrado Goncourt, drugi roman Laurenta Bineta, ki je bil preveden v slovenščino.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×