skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Popolni dnevi

André Aciman, avtor uspešnice Pokliči me po svojem imenu, ki ji je sledilo nadaljevanje Najdi me, se tokrat predstavlja s kratkim romanom Popolni dnevi, ki očara s slogovno izbrušeno pisavo kot z globino intimne pripovedi o večni ljubezni. Umeščen je v brezskrbni in ležerni čas poletja, v hotel na slikoviti italijanski Amalfijski obali. Prične se, ko k skupini prijateljev prisede skrivnostni tujec, ki je z elegantno pojavo že prej vzbudil njihovo zanimanje. Pripoveduje jim o sebi, svoji navezanosti na ta kraj, kamor prihaja že od otroštva. Prevzame jih s svojo zdravilno močjo dotika, s katero lahko odpravi bolečino, nato še s hipnotično močjo besed, ko odgrne čudežno sposobnost uvida zelo daleč v preteklost, tudi v pretekla življenja. O njih samih razkriva stvari, o katerih niso ničesar vedeli, ali pa so jih že zdavnaj pozabili. Popelje jih na »žalosti polne poljane« in s tem prebudi obžalovanja, spomine na nesrečne ali zatajene ljubezni ter tudi upanje, saj se zdi ta večer kot sen kresne noči: »Prostori se odpirajo, napake se popravljajo, usode se odmotavajo in vse se lahko uredi.« Kar se sprva zdi kot naključno srečanje, se izkaže kot premišljen korak usode, ko se znova prekrižajo poti nekoč ločenih ljubimcev.

 

Mor : fantastična povest

Zima, leta 1816. Mladi orožnik Oskar Kenda je poslan iz Ljubljane v odročno vasico Police na Cerkljanskem, kjer se je pred kratkim zgodil umor v nepojasnjenih okoliščinah. Ob vstopu v svet mistike in popačene realnosti, kjer se prepletajo ljudske vraže, zamolčane vaške skrivnosti in prisotnost nadnaravnih sil, začneta Oskarjeva razum in trdna vera v znanost postopoma razpadati in skupaj s svojim pomočnikom, župnikom Gogolarjem, se znajdeta sredi nevarne zarote, ob kateri se odpirajo vprašanja o veri, resnici, izvoru in naravi zla. Dogajanje v romanu je pospremljeno s temačnim vzdušjem, srhljivo motiviko in napetim zgodovinskim ozadjem, ki po desetletjih vojn in političnih nemirov še vedno ne uspe najti zasluženega miru.

Tomaž Kotnik z romanom Mor prepleta elemente kriminalke, fantazijskega trilerja, zgodovinskega romana in nadnaravne grozljivke, obenem pa se dotika večnih tematik kot so boj med dobrim in zlim oz. svetlobo in temo, tokrat postavljenim v osrčje temačna vraževernega podeželja, kjer je razumni red sveta postavljen na glavo.

Sveti svet. Sveti seks

Izbor pesmi češko-hrvaškega pesnika Adama Borziča Sveti svet. Sveti seks slovenskemu bralcu ponuja dober vpogled v ustvarjalnost plodovitega poeta, ki se ukvarja z vprašanji bivanja v svetu, se sooča z različnimi teološkimi in filozofskimi sistemi, zgodovino in politiko ter v to vpleta tako intimna, osebna doživetja kot širša, kolektivna občutenja. V prevodu Aljaža Koprivnikarja in Anje Simič se lahko sprehodimo čez pesniški opus z izborom pesmi iz Borzičevih pesniških zbirk in tako spremljamo njegov pesniški razvoj, ki pa je venomer posvečen omenjenim nasprotujočim si vprašanjem. V zbirki Razpiranje (2011) Borzič napove: “Prihaja doba erotike.” Prva zbirka je tako še bolj intimno, erotično usmerjena, toda v nekaterih verzih že nakazuje Borzičevo nadaljnje delo, odlikujejo pa jo zlasti presenetljive metafore. Širši človeški kontekst se še bolj izrazi v zbirki Vreme v Evropi (2013), kjer intima in erotika trčita ob zgodovino, preteklost in angažirano soočanje z njo, v pesmih se pojavljajo prizori s Hrvaške, ki bodo slovenskemu bralcu blizu. Zbirka Orfične linije (2015) povezavo med družbenim in osebnim razširi na polje mita, mistike in raznih referenc (od Mussolinija do Žižka), verzi pa postanejo bolj prozaični oziroma esejistični. Takšen izraz prevladuje tudi v Zahodno-vzhodnih zrcalih (2018), kjer so posamezne pesmi posvečene različnim zgodovinskim osebnostim, zlasti umetnikom z Zahoda in Vzhoda (Dante, Giotto, Leonardo, Hafis, Ibn Arabi, Nizam …), pri čemer Borzič sooča njihove različne teološko-filozofske temelje in preko tega poskuša ustvariti celovito podobo univerzalnega, še vedno pa vpleta tudi intimo in erotiko (npr. v pesmi Hafisov ljubimec o ljubljenju s pesnikom). Zbirka Storži ob zori se zvito smejijo (2020) se delno vrne k izrazu prvenca, z bolj čutno, osebno poezijo, prepleteno z izpostavljanjem erotike, biseksualnosti in odprte ljubezni, pri čemer se nadaljuje tudi zanimanje za vzhodno budistično filozofijo. O zadnji vključeni zbirki izbora Aljaž Koprivnikar na notranji platnici knjige zapiše: “Vrhunec Borzičeve poetike doseže zbirka Legende (2022), v kateri se budizem, zgodovina, strast in minljivost, ki prežemajo celotno njegovo ustvarjanje, združijo v polifonijo glasov, razkrivajoč bistvo življenja.”

Adam Borzič (1978) je češko-hrvaški pesnik, esejist, prevajalec in psihoterapevt. Rojen je v Pragi, odraščal pa je v Dalmaciji. Poleg literature se tako posveča psihologiji in teološkim vprašanjem, na primer medverskemu dialogu, kar se kaže tudi v njegovem pesniškem ustvarjanju. Za zbirko Vreme v Evropi je bil nominiran za nagrado Magnesia Litera.

Profesor je končno mrtev

Ko umre Srečo Fink, nekdanji profesor kemije in osumljenec afere #jaztudi, marsikomu pravzaprav odleže. Možakar, ki je dolga leta nadlegoval ženske, je končno dobil svoje. Nekdo ga je umoril v spanju. Za kriminalistično inšpektorico Katjušo Jakopič, ki se po hitrem postopku vrne z bolniške odsotnosti, je preiskava Finkove smrti tudi malce oseben primer. Fink je stanoval v Rožni dolini, elitnem predelu Ljubljane, v zgradbi s šestimi stanovanji in novimi vhodnimi vrati, ki so bila v času umora zaklenjena. Je torej moril nekdo od ostalih osmih stanovalcev? Jakopič je o tem prepričana. Manjka pa ji motiv, saj ne verjame, da bi se nekdo po tako dolgem času od afere maščeval staremu in bolnemu profesorju. S sodelavcema raziskuje, sprašuje, razmišlja. Vsak od stanovalcev bi lahko moril, vsak je imel kakšno skrivnost in vsak od njih tudi laže. A inšpektorica zna dobro oceniti obnašanje vpletenih. Ima dar intuicije, zanese se na svoje občutke, poguma ji ne zmanjka niti takrat, ko mora zaslišati predsednika vlade. Kmalu se dokoplje do dokazov in v slogu Poirota stanovalcem predoči resnico.

Maša Jelušič je napisala psihološko zapleteno kriminalko (njen prvenec), ki se lahko kosa s tistimi, ki veljajo za najboljše. Prepričljiva je v poznavanju vseh postopkov preiskave umora. Liki so predstavljeni ravno prav skrivnostno, zato so bralcu zanimivi. Ob branju napetost ne izgine vse do zadnje strani. V prvi plan je (dobrodošlo) postavila Katjušo Jakopič, inteligentno kriminalistično inšpektorico, žensko, ki si je z vztrajnostjo in odličnim reševanjem primerov utrla pot v večinoma in standardno moški delovni kolektiv. In še nekaj velja omeniti – jezik in slog, v katerem je napisana kriminalka, navdušujeta zaradi izvirnosti in natančnosti, zaradi česar je branje prava poslastica tudi v smislu potapljanja v samo besedilo.

 

Gasilec

Ulf Kvensler ima za sabo bogato kariero kot režiser, scenarist in vodja predstav. Začel je kot komik, v zadnjih letih pa se je uveljavil s pisanjem dram, grozljivk in trilerjev. Prav tako je ustvarjalec številnih uspešnih serij. Po njegovem prvem in dolgo pričakovanem prvencu z naslovom Sarek je luč sveta ugledal nov, samostojni, psihološki triler z naslovom Gasilec.

Zgodba se odvija v Švedskem mestecu Smaland, kjer mladenič po imenu Isak živi svoje vsakdanje življenje. Opravlja delo oskrbnika, za sabo pa ima težko življenjsko preizkušnjo, ki ga je zaznamovala za vse življenje. Kot otrok je v požaru izgubil mater in sestro, oče pa ga je nenadoma zapustil. Ostal je sam, skupaj s svojim dedkom, ki ga je vzgojil v poštenega človeka. A nekega dne se vse spremeni. Preko telefonskega klica se mu po mnogo letih javi oče, mednarodno priznani umetnik, z novico, da umira. Njegova želja je ponovno vzpostaviti odnos s sinom, ki bo, če izpolni nekaj pogojev, podedoval bogato premoženje. Isak se sprva želji očeta vztrajno izmika, a ga dekle po imenu Maddde pregovori. Skupaj se odpravita na obisk k Isakovemu očetu, kjer se zapleteta v psihološko igro, v kateri se meja med realnim svetom in nočno moro zamegli. Vse skupaj postane boj med življenjem in smrtjo.

Izvrsten psihološki triler, ujet med preteklostjo in sedanjostjo, v katerih se prepletajo laž, izsiljevanje,  družinska skrivnost in očetova norost.

Edinka

Mehiška pisateljica Guadalupe Nettel je slovenskim bralcem in bralkam že dobro poznana. V slovenščini sta doslej izšli njeni zbirki kratke proze Bodljikave zgodbe in Zakonsko življenje zlatih ribic ter romana Telo, v katerem se se rodila in Gostiteljica. Edinka je v izvirniku izšla leta 2020 in je bila med finalisti za bookerjevo nagrado, nagrajena pa so bila tudi druga njena dela.

Protagonistki romana sta najboljši prijateljici Alina in Laura, ki sta prisegli, da nikoli ne bosta imeli otrok. Ko Alina zanosi, Laura to sprva občuti kot izdajo, pozneje, ko nosečnost ne poteka po načrtih, pa se v njej porodijo povsem nova čustva in prijateljici zvesto stoji ob strani. V istem času se zbliža s fantom iz sosednjega stanovanja, ki ima očitno vedenjske težave, in pozneje tudi njegovo preobremenjeno materjo Doris. Alina in Laura, katerih zgodbi se v romanu izmenjujeta iz poglavja v poglavje, se obe znajdeta v novi vlogi. Avtorica njune dileme in prilagajanje na nove razmere opisuje z veliko občutka in v preprostem, zelo izčiščenem jeziku. Izkušnjo materinstva (oziroma starševstva), ki je glavna tema romana, predstavi v zelo različnih odtenkih – ne le z Alinino in Laurino zgodbo, temveč tudi z zgodbo Doris in Laurine matere.

Delo odpira tudi številne druge teme, kot so vprašanje osebne izbire, odnos med osebno svobodo in družbenimi pričakovanji ter sprejemanje odgovornosti za svoje odločitve. Zgodba se dogaja v Mehiki, ob osebnih, tudi intimnih zgodbah roman ponuja tudi vpogled tudi v tamkajšnjo družbo, ki jo močno zaznamuje nasilje. Roman govori o sprejemanju sebe in drugih ter nas vabi k razmisleku o tem, kaj pomeni biti starš, prijatelj in posameznik v svetu, ki je po eni strani močno prežet s pričakovanji, po drugi pa zna biti tudi zelo nepredvidljiv.

Operacija Pliberk: pustolovski vojni roman

Trilogija Lov na generala nas kronološko popelje v čase med obema svetovnima vojnama do konca druge svetovne vojne, v katerih spremljamo življenje, delovanje in razmišljanje enega najpomembnejših Hitlerjevih generalov Alexandra Löhra.

Tretji del trilogije Operacija Pliberk nas popelje naravnost v kaos zaključka 2. svetovne vojne na Koroško, kjer so potekali zadnji boji te vojne v Evropi. Zgodba se prestavi v čas, ko generalu Löhru svojo armado, ki je štela pol milijona vojakov in ubežnikov, uspe pripeljati z Balkana vse do Koroške, kjer se je po podpisu kapitulacije želel predati zaveznikom in ne partizanski vojski. A tu ga je čakalo presenečenje. Peščica partizanov, okoli 4.500 jih je bilo, ustavi polmilijonsko, vrhunsko oboroženo nemško armado in jo prisili k predaji. V treh odločilnih bitkah, spopadu pri Dravogradu, krvavi moriji pri Gornjem Doliču in zadnji bitki na Poljani pri Prevaljah, od katere 14. in 15. maja 2025 mineva natanko 80 let. Tu se znova v lovu na generala, srečajo naši fiktivni junaki, ki jih Tito vedno znova preseneča s posebnimi nalogami.

Roman se zaključi nekaj let po vojni s sojenjem generalu Löhru v Beogradu in še z zadnjo nalogo naših, od Tita izbranih junakov. Od njih naposled preživi zgolj eden.

Na koncu knjige so znova podana nekatera zgodovinska dejstva, ki služijo za oris ozadja dogajanja.

Tam, kjer plešejo tulipani

Slovenska pisateljica Irena Svetek (1975) se po uspešni trilogiji psiholoških kriminalk Rdeča kapica, Beli volk in Črni princ vrača v vode družinskega romana, ki je zaznamoval njene literarne uspešnice kot sta Sedmi val in Zaspi, mala moja, zaspi. Njen najnovejši roman Tam, kjer plešejo tulipani je epska družinska saga z močno osebno noto, saj se je Svetkova tokrat posvetila raziskovanju zgodovine lastne družine, pri tem pa je prepletala zgodovinska dejstva in fiktivne dogodke. Obsežno delo se začne leta 1912 v mestu Vrščac na srbsko-romunski meji in v ospredje postavlja babico, hčer in vnukinjo, ki se vsaka na svoj način sooča tako z burnimi družbenimi in političnimi spremembami (prva in druga svetovna vojna, napeto ozračje v medvojni in povojni Jugoslaviji) kot tudi osebnimi izzivi, znotraj katerih se odvija tudi ganljiva ljubezenska zgodba, ki predstavlja osrednji motiv pretresljivega in čustvenega družinskega portreta.

Tam, kjer plešejo tulipani je navkljub časovni distanci in močno prisotnemu zgodovinskemu ozadju zelo aktualen roman, ki obravnava večne tematike kot so teža generacijskih travm, vprašanje osebne in nacionalne identitete in kompleksnost človeških odnosov, njegovo vezno tkivo pa je enako odrešujoča kot tudi pogubna moč ljubezni.

Kurji pastir. Knj. 3, Kurja fizika

Roman Kurja fizika je zaključni del Lainščkove avtobiografske trilogije Kurji pastir, beremo pa ga lahko tudi kot samostojno delo. Odraščajoči Fêrek vedno bolj intenzivno doživlja svet okrog sebe, v njem rasejo številna nova vprašanja, vznemirja ga vse več stvari, ki so lahko take in obenem tudi drugačne. Je lahko resnic več? Zakaj o nekaterih stvareh doma lahko govori, v šoli pa mora o njih biti tiho? Je Jugoslavija res najlepša in najboljša država na svetu? Kaj bodo ob prvem pristanku na Luni tam odkrili astronavti? In če bi vesoljci pristali v njegovi vasi Dolénci, kaj bi jih tam pričakalo? Namesto vesoljcev rojstne Dolénce odkriva otrok Fêrek, njegovo največje zemeljsko vprašanje povzema beseda hiša, najbolj skrivnosten novi svet pa je zanj planet Ljubezen. Bo očetu in mami uspelo zgraditi hišo? Bo skorajšnja selitev za Fêreka sreča ali nesreča? Bo Fêrekova prva velika ljubezen uslišana ali zavrnjena?

Izhodiščna vsebinska motiva, gradnjo hiše in otroško ljubezen, Lainšček postavi v bogato pripoved o življenju v rodni vasi v konkretnem časovnem obdobju. Pred nami zaživijo drobci realnega zgodovinskega časa nekdanje Jugoslavije, birokratske zahteve, zapleti in ljudske praktične rešitve ob domačih gradnjah, pripoved oživi sovaščane z njihovimi osebnimi posebnostmi in drobnimi detajli, razmerja med ljudmi se prepletajo s sociološkimi procesi, odhajanjem ljudi na delo v tujino, ki je v mnogih družinah vodila v sezonsko odsotnost mater z vsemi posledicami v vsakodnevnem življenju družin, osamljenostjo otrok in partnerjev. Pogosto je bilo žrtvovanje posameznih družinskih članov, ki naj bi z odhodom v tujino poskrbeli za materialno boljše življenje tistih, ki so ostali doma, a je življenje takih posameznikov včasih ubralo čisto drugačne poti. Pripoved je napisana v značilnem Lainščkovem liričnem slogu, ki mu otroško naiven pripovedovalec pogosto doda tudi humorno noto.

Delo ni samo roman, ki utrjuje pomen pisateljevega opusa na literarnem zemljevidu Slovenije (Lainšček je glas Prekmurja, tako kot sta recimo Tone Partljič in Drago Jančar glas Maribora in okolice ali Marjan Tomšič, Bert Pribac in Vanja Pegan glas slovenske Istre), pač pa ponuja tudi številne univerzalne vsebinske motive: odnos oče-sin, partnerski odnosi, odhajanje v tujino, vsakdanje življenje, materialne in politične razmere,  odnosi med ženskami, družbene vloge spolov, nezakonski otroci … In seveda že omenjena ljubezen in hiša, ki sta bili glavno seme za ta roman, kot pravi sam avtor: Roman sem v resnici želel napisati le zato, da sem lahko opisal, kako sem se kot prvošolec prvič do ušes zaljubil. No, v ­resnici pa sem ga moral napisati tudi zato, ker je to čas, ko so se očetu in mami končno uresničile življenjske sanje. Zgradila sta namreč hišo.

Knjigi je dodan slovar narečnih in drugih manj znanih izrazov, globlji pogled vanjo in v avtorjevo delo bralcu nudi spremna beseda Ignacije Fridl Jarc.

Somračni svet

Somračni svet je precej neobičajna knjiga. Werner Herzog, ki je širši javnosti najbolj poznan kot filmski režiser, jo je napisal, ker je menil, da je o zgodbi Hira Onode nemogoče posneti film. Torej ni naključje, da se Somračni svet bere, kot da bi gledal film. Herzog namreč ne uporablja odvečnih besed. Zapiše samo tisto, kar je nujno, da si bralec lahko predstavlja, kako Hiro Onoda bije svojo vojno na nekem filipinskem otoku, ker se ne zaveda, da je Japonska že kmalu po tem, ko je bil poslan na misijo, kapitulirala. Bije vojno, ki je zdaj še zgolj njegova in že dolgo ne več svetovna. Herzog zgodbo, ki mu jo je zaupal sam Onoda, zapiše minimalistično a vendar poetično. Na način, ki bralca posrka vase, mu razburka domišljijo, ki odstre tudi tisto, česar avtor ni zapisal, kar je skrito med vrsticami, in ga potegne v film, ki ga ni bilo moč posneti, a ga je vendarle možno prebrati. Ne dvomim, da je roman Somračni svet knjiga, ki bo zadovoljila apetitom Herzogove zveste publike, prav tako pa ne dvomim, da bo Herzog tudi zaradi nje pridobil še kakšnega novega oboževalca ali oboževalko. Somračni svet je morda nekoliko nenavadno a predvsem izvrstno branje. Priporočam!

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×