Mladi odrasli (18–29 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Edina preživela

V dvorcu na robu mesta se je pred leti zgodil trojni umor – očeta, mame in ene od hčera. Zato se ga ljudje izogibajo, razen peščice zaposlenih, ki skrbijo za Lenoro, edino preživelo – eno izmed hčera in osumljenko trojnega umora, ki ji krivda nikoli ni bila zares dokazana. A Kit nima izbire, obtožba, da je kot osebna asistentka in medicinska sestra pomagala lastni materi, da je s tabletami proti bolečinam storila samomor, jo je oropala možnosti za druge, bolj obetavne službe in tako je pristala v nepriljubljenem, skorajda zastrašujočem Hopovem koncu, ogromni, dotrajani vili, ki je v preteklosti mogočno kraljevala na vrhu pečin, sedaj pa se zdi, da se vse bolj pogreza v smeri morja pod seboj. Kit postane osebna asistentka Lenore. A bivanje v dvorcu ni ravno prijetna izkušnja, poleg vsega pa se ji zdi, da nekdo ponoči hodi po Lenorini sobi. A kako, če je njena varovanka na invalidskem vozičku? Žal več del Rileya Sagerja, ameriškega avtorja, ki mu je sicer ime Todd Ritter in piše tudi pod psevdonimom Alan Finn, še ni prevedenih v slovenščino, upam pa, da kdaj bodo, saj je v tem slogu prepričljiv – napetost je ohranil vse do konca, dogajanje pa tako zapletel, da bralec sredi njega ne more uvideti prave resnice, ki čaka na zadnjih straneh.

Življenje v podzavesti : borec – dnevnik nekega strahopetca

Simon Šerbinek je slovenski gledališki igralec, dramski lektor in bivši reprezentant košarkarske reprezentance na vozičkih. Njegovo delo Življenje v (pod)zavesti nam ponudi vpogled v utesnjene in eksplozivne misli mladega Alena v tednih in mesecih, preden ga je nevidna sila porinila čez rob, ki se je konkretiziral v neuspelem poskusu samomora.

Alen je v resnici pisateljev alter ego, saj je po zdravniškem nasvetu pisal o svoji izkušnji v tretji osebi. Gre za preurejene dnevniške zapise, ki jih je pisal v 90-ih letih kot študent AGRFT. Njegove misli so zmedene, polne (pre)velikih načrtov in pričakovanj, avtodestruktivnosti ter precenjevanja, vse skupaj pa je ob pretiravanju z alkoholom pripeljalo do izgorelosti, izgube stika z realnostjo in posledično do poskusa samomora, zaradi katerega je pisatelj postal invalid.

S tem se je pred četrt stoletja pričela njegova rehabilitacija in vstop v drugo življenje, nazadnje pa se je odločil preurejene zapise deliti z javnostjo v obliki knjige. V vsakem poglavju jim je dodal še imaginarne perspektive drugih ljudi (specialist psihiater, režiser, prijatelj, profesorica…), ki celotni zgodbi dajejo okvir in zrel pogled.

Ob branju se nam v misli nehote prikrade primerjava s knjigo Jake Tomca Stop igra. Čeprav gre za dva različna avtorja, različna pristopa in nenazadnje dve različni zdravniški diagnozi, pa je obema skupno to, da bralca popeljeta v svet misli, ki švigajo kot blisk iz ene skrajnosti v drugo in so za akterja izjemno pomembne, okolica pa v njih ne vidi nobenega smisla.

S tem, ko se lahko vsak nekoliko bolj razmišljujoči bralec vsaj delno tudi vživi v ta tesnobni, a po svoje čudoviti svet, pa knjiga odpira tudi pomembno vprašanje sivega polja dušenega zdravja: kje se pravzaprav sploh konča ‘normalnost’ in prične ‘norost’?

Ne vsi roboti

V futuristično distopičnem risoromanu so združili moči znani ustvarjalci ameriške stripovske scene. Pisec Mark Russell izhaja iz že prisotnih bolečih fenomenov sodobne stvarnosti, ki pa jih začini z dobršno mero hudomušnih domislic. Brazilski risar Mike Deodorato Jr. je prispeval realistično risbo dopolnjeno z domiselnimi podobami robotov, za barve je poskrbe kolorist Lee Loughridge. Dogajanje je postavljeno v leto 2056. Gospodarstvo je v 95 % avtomatizirano in pod nadzorom umetne inteligence. Vsa moč je skoncentrirana v rokah petih lastnikov podjetja Omnirobotika, ki so hkrati člani Vladajočega sveta. Ti človeštvu v razmerah neizogibnega tehnološkega napredka in podnebnih sprememb ponujajo rešitve, ki ustrezajo predvsem njihovemu interesu po kopičenju dobička. V preteklosti so ljudje zaradi avtomatizacije postali predraga delovna sila, njihova delovna mesta so prevzeli roboti, s svojim zaslužkom pa morajo preživljati človeško družino, ki so ji bili dodeljeni. Odnosi med roboti in ljudmi so napeti. Roboti so nezadovoljni, ker se počutijo izkoriščane. A tudi ljudje za svoje lagodno brezdelno življenje plačujejo visok ceno, saj je delovanje robotov podvrženo določeni stopnji motenj, ki ogrožajo človeška življenja. Ko Omnirobotika pošlje na trg izboljšane modele, mandroide, ki so po zunanjosti povsem podobni ljudem in nadgrajeni s čipom za empatijo, ostane brez zaposlitve tudi velika večina robotov.

Zgodba, katere osrednji liki so člani družine Walters in njihov robot Žiletkar, se odvija pod prozorno kupolo, ki ščiti mesto pred škodljivimi podnebnimi vplivi. Izven mestnih mehurčkov v od suše in gozdnih požarov opustošeni pokrajini se borijo za preživetje zavrženi in odvečni, iz urbanega okolja izgnani zastareli roboti in upori ljudje. To napeljuje na nadaljevanje stripa, saj odpira vprašanje, ali je v takšnih razmerah možno ustvariti nekaj novega. So ljudje in roboti, osvobojeni vladajoče kapitalistične strukture, sposobni najti način sobivanja, ki bo sprejemljiv za obe strani?

Tom Lake

Ameriška pisateljica Ann Patchett je mednarodno prepoznavnost dosegla z romanom Belkanto, ki je preveden tudi v slovenščino. Njene pripovedi odlikujejo vsebinsko bogate, večplastne zgodbe, poln jezikovni slog in edinstven, čustven način pripovedovanja.

Bralec se znajde na severu Michigana, pomladi leta 2020. Svet se spopada z naraščajočo pandemijo, glavna pripovedovalka zgodbe Lara pa je skupaj z odraslimi hčerkami na varnem na kmetiji Nelsonovih. Pred njimi je naporno obiranje češenj v družinskem sadovnjaku, čas med delom pa si krajšajo s poslušanjem o mamini mladosti. Dekleta namreč vznemirja dejstvo, da je njihova mama bila nekoč igralka, ki je nastopala v poletnem gledališču Tom Lake skupaj s takrat še neznanim igralcem Petrom Dukom. Ta je kasneje zaslovel, a njuna igralska in ljubezenska pot se je že zdavnaj končala.

Pisateljica spretno prepleta dogodke iz preteklosti in sedanjosti. V ospredju ni zgodba o slavnem igralcu, ampak nostalgična, počasna pripoved o življenju staršev, ki so ga imeli davno pred otroki. Bralca pa ob tem nevsiljivo, a vztrajno vabi, da razmisli o lastnih življenjskih prioritetah. Nekatere je vredno na novo osmisliti, druge ohraniti, nekaj pa je takih, ki jih je bolje opustiti …

Amari in barabinska čudesa

Tretji del sage o Amari se začne z udarno novico, da so čarovniki napadli ameriški urad, hkrati pa večji del nadnaravnega sveta krivi Amari, da je požar v hotelu Vanderbilt njena zasluga, ker je Dylanu dovolila zmagati v Veliki igri. Vse je narobe, Amari se s Jadnom in Elsie skriva, medtem ko sta Merlin in kongres nadnaravnega sveta še vedno zamrznjena, oblast pa je prevzela predsednica vlade Harlowe, ki izrablja svojo moč nadzorovanja uma, da si je pokorila vse okrog sebe.

Dylan napove vojno in spopad, ki si ga je vedno želel. Za Amari in Else se situacija še poslabša, ko ju Harlowova razglasi za simpatizerki lige in sovražnici nadnaravnega sveta. Hkrati pa se med Amari in Dylanom vzpostavi nekakšna sanjska povezava. Dylan Amari poimenuje v vohljačko. Malce optimizma nam vlije vrnitev Magnusa, saj je eden večjih zaveznikov Amari, poleg njenega brata Quintona.

Osrednji predmeti tokratne dogodivščine so barabinska čudesa, ki vsebujejo antimagijo. Naši junaki izvedo za projekt Kaman v katerem so raziskovalci našli način kako iz Čudes potegniti antimagijo. Vendar so to plačali z življenjem, samo enemu raziskovalcu je uspelo preživeti. Amari skrbi, da se bo Dylan naučil nadzorovati antimagijo in jo bo uporabil v vojni. Nova naloga Amari je najti Čudesa, preden jih najde Dylan in jih uporabi. To je osem predmetov, izumov, ki so jih poimenovali barabinska Čudesa in so prikazana na poslikavi, vendar sta jih nočna brata našla in skrila. Ker je Amari v Veliki bitki izgubila čarovnijo, lahko računa v boju le na parapalice in svoje prijatelje in zaveznike. Vrne se Lara Van Helsing, na pomoč pristopita tudi dva čarovnika Lucas in Hannah, pripadnika upora.

Sledi veliko zapletov, obisk ječe Brezvidnih globočin, izdaje, povezave in kot smo navajeni veliko napetega branja.

Neyla

Yawo je petindvajsetletni Afričan, ki študira v Evropi. Po petih letih se odpravi na nekajtedenski obisk domov, poln vprašanj o tem, kako ga bodo svojci sprejeli. V uradu brata Basileja naleti na bratovo tajnico Neylo, ki ga v hipu prevzame s svojo drugačnostjo in obnašanjem kot bi bila v črno pobarvana belka (str. 27). Zaljubljenost je obojestranska. Istočasno pa Yawova družina, v skladu z običaji in tradicijo, za svojega sina organizira srečanja z različnimi domačinkami, primernimi za sinovo nevesto. Bo Yawo kljuboval volji družine in se odločil za Neylo ali se bo uklonil nareku tradicije? Se bo ljubezen nadaljevala v Evropi ali v Afriki?

Ta individualna zgodba je avtorju izhodišče za splošna razmišljanja o ljubezni, ujeti med dve skrajnosti: racionalno nadaljevanje kulturnih tradicij s pokorščino volji družine na eni strani in voljo po zaljubljenosti, spontanosti, strasti in svobodi na drugi strani. Vzporedno s temo ljubezni avtor razvija tudi problematiko identitete izseljencev, razpetih med tujino in domovino, pri čemer je intimna definicija obeh pri večini izseljencev iz leta v leto vse bolj zamenljiva. Obe glavni temi avtor v epilogu poveže in Neylo razvije vse do simbola razmerja med Evropo in Afriko in lastnega odnosa do domovine.

Zgodba, ki je (razen epiloga) dolg nagovor ljubljene ženske, je popestrena z utrinki vsakdanjega življenja (prehranskih navad, afriške duhovnosti, organiziranosti (poligamnih) družin, potovanja po afriških cestah s številnimi posebnostmi …), primerjavami z običaji v Evropi, liričnimi vtisi iz narave, tudi z zanimivo pesmijo, namenjeno mami. Pripoved je pogled na domače kraje in ljudi skozi oči tistega, ki je odšel od doma in se vživel v drugačno kulturo do mere, da je postal nekaj med domačinom in tujcem: ukleščen v precep dveh kultur (kot v sendviču) sem postal del hibridne generacije, ki ni ne afriška ne evropska (str. 73).

Kossi Komla-Ebri je eden pomembnih predstavnikov tistega dela sodobne italijanske književnosti, ki jo ustvarjajo v Italiji živeči Afričani ali njihovi potomci. Komla-Ebri se je rodil in odraščal v Togu, izobraževal se je v Franciji in Italiji, kjer živi od leta 1974. Je zdravnik kirurg, soustanovitelj in častni predsednik združenja afriške diaspore v Italiji (REDANI – Rete della Diaspora Africana Nera in Italia). Deluje kot kulturni mediator, udeležuje se številnih mednarodnih konferenc na temo izseljenske literature. Prepletanje različnih kultur in identitet je tudi osrednja tema njegovih leposlovnih del, ki jih ustvarja v italijanščini. Je tudi karizmatičen in zanimiv govorec, prepričan, da nas vsako srečanje z drugimi bogati in spreminja.

V slovenski prevod Neyle bralca uvede predgovor Žiga Valetiča. Trenutno je Neyla edino avtorjevo delo, prevedeno v slovenščino.

Tolminci : zgodovinski roman

Roman Tolminci je prvotno izšel pod imenom Tlačani in je izhajal v Domu in svetu med prvo svetovno vojno. Tolminci so zgodovinski roman, prežet z zgodovinskimi dejstvi in tudi pisateljevo domišljijo. Pisatelj nam oriše trpljenje naroda. Roman je podkrepljen z zgodovinskimi viri, Pregelj je večino črpal iz knjige Zgodovina Tolminskega-Simona Rutarja. V knjigi je več poglavij in vsako zase je šokantno.

Prvo poglavje je naslovljeno “Modrejčansko potrpljenje”, kjer nam čebelar Gašper Kragulj nazorno prikaže trpljenje, ki se je dogajalo na Tolminskem. Naprej spoznamo zgodbo Petra Duše, ki je glavni v pripravah za punt. Sledijo pripovedi dvanajstih “jogrov” (Jogri tolminske pravice), od Šimna Golja, Janeza Gradnika do Andreja in Štefana Laharnarja. Vsak po svoje ima zanimivo ozadje življenja. Pripoved Martina Muniha, ki je ušel iz goriške ječe, je grozna in žalostna. Pisatelj nam skozi zgodbe ljudi na zelo dober način prikaže takratno krivico, ki se je godila nad tlačani. Skozi pripovedi dobimo lep oris tolminskih krajev, ki jih je pisatelj vključil v same pripovedi, od Trebuše, Šentviške Gore, Soške doline, Čepovana do Brd.

To ni knjiga, s katero bi lažje zaspali, to je knjiga, ki pusti dober vpogled v zgodovino in nepravičnosti, ki so se dogajale takrat, pa se ne bi smele. Knjiga Tolminci, je knjiga o boju za pravico.

Alkimist

Alkimíja -e ž (ȋ) (po SSKJ):

v srednjem veku veda, ki je poskušala spreminjati nežlahtne kovine v zlato in srebro: ukvarjal se je z alkimijo // knjiž. skrivnostna umetnost, čarovnija: alkimija besed, ustvarjanja.

Poučna, preprosta in duhovita zgodba, simbolistična miniatura življenja, govori o andaluzijskem “malemu princu”, ki se namesto za duhovniški poklic odloči za pastirskega (podobnost je namenska); s svojo čredo ovac nas zgodba popelje v osrčje iskanja Osebne legende in zaklada, ki mladega pastirja čaka pri starodavnih egipčanskih piramidah.

Zgodba, ki priča o pomembnosti sanj, osebne rasti, ter, kako pomembno je slediti svojim lastnim ciljem in lastni resnici, ne glede na okolico in ljudi, ki nas obdajajo.

Alkimist je najbolj brano delo brazilskega avtorja, Paula Coelha; v izvirniku je izšel leta 1988 z naslovom »O Alquimista« in doživel prodajo v več kot 27 milijonih izvodov, v slovenskem prevodu prvič 1995; knjiga je doživela več adaptacij, npr. leta 1997 Coelho v sodelovanju z glasbenikom W. Taiebom izda “The Alchemist’s Symphony”; tudi kasneje pa knjiga služi kot referenca za mnoge umetnike in kulturne ustvarjalce, prav tako pa navdihuje tudi naslednjo generacijo raziskovalcev duše in alkimistov.

Julija

Leta 1949 je britanski pisatelj George Orwell (1903-1950) spisal svoje najpomembnejše delo, zastrašujoče vizionarski roman 1984, postavljen v distopično prihodnost superdržave Oceanije, ki je podvržena avtoritativni ideologiji skrivnostnega Velikega Brata. V isti svet je postavljen tudi roman Julija, ameriške pisateljice Sandre Newman (1965), le da zgodbo o preprostem delavcu Winstonu Smithu, ki se postopoma upre tiraniji Velikega Brata, predstavi iz perspektive njegovega dekleta Julie, ki je imela v Orwellovem romanu zgolj stransko vlogo.

Dogajanje romana je postavljeno v futuristični London leta 1984 in spremlja mehaničarko Julio Worthing, ki popravlja stroje na Oddelku za leposlovje Ministrstva za pravico. Četudi je zasebno povsem apolitična, promiskuitetna, nezaupljiva do ljudi in skeptična do tiranije Velikega Brata, poskuša v javnosti ohranjati videz vzorne in poslušljive državljanke in članice Protispolne mladine. Vendar pa se ji življenje močno spremeni, ko spozna Winstona Smitha, sodelavca iz Oddelka za dokumentacijo, kateremu nekega dne impulzivno preda intimno sporočilo, dvojica pa se kmalu zatem zaplete v prepovedano razmerje, ki pa ni brez tragičnih posledic.

Newmanova z romanom Julija ustvari feministično različico kultnega Orwellovega romana in temu doda glas ženske; večne upornice, svobodnjakinje in intelektualke, ki trmoglavo kljubuje ideološkemu nasilju.

Luciferka

Svetlana Makarovič s pričujočim biografskim romanom spusti bralca v svojo neposredno bližino. Z branjem spoznamo umetnico osebno, iz poglavja v poglavje nam razkriva svoje spomine, ki pričajo o njenem razburkanem življenju ter nas po koncu branja ne pusti ravnodušne. Pripovedovanje je osupljivo, na trenutke celo ganljivo. Slovenska umetnica je izkusila vse ravni uspeha, tako dobre kot slabe in vsemu navkljub obdržala pokončno držo. Knjiga ima na zadnjih straneh dodan bogat izbor slikovnega gradiva, ki nam še dodatno razkrije delčke življenja naše vsestranske in vseslovenske »luciferke«.