skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Poletna svetloba, in nato noč

Islandska vasica na skrajnem zahodu države premore zgolj štiristo prebivalcev, za katere bi na prvo žogo rekli, da živijo izjemno monotono življenje. Toda bolj ko beremo zgodbe o prigodah teh vaščanov, bolj nam je jasno, da je ravno takšna oblika osamljenosti lahko odličen poligon za domišljijo. Prvoosebni pripovedovalec, ki tudi sam živi v tej vasici, nikoli ne pripoveduje o sebi, temveč nam predstavi osem zgodb iz svojega rojstnega kraja, ujetega med fjordi, močvirjem in visokimi skalami. Razkrije nam enostavnost njihovega vsakdanja, katero prebivalci poskušajo razbiti iz katerega koli razloga: s trači, škandali ob spremembi življenjskega poklica, spolnimi avanturami ali veselicami ter z veliko mero alkohola.

Posebnost likov tega romana je njihov odnos do življenja. Sposobni so marsikaj stoično prenesti, denar in slava so stranskega pomena, kot tudi življenje v velikih metropolah ali z luksuznimi dobrinami, kot je na primer gostilna. Življenje se za njih odvija med njihovimi kmetijami, poštnim uradom, Zadrugo in bivšo Pletilnico. Prebivalci tega majhnega konca sveta si v monotonosti, ki jim jo vsiljuje neizprosna narava, iz dneva v dan ustvarjajo namen za svoj obstoj, četudi se pri tem kdaj zmotijo ali preprosto zaidejo s poti.

Pisatelj z odličnim čutom za humor in toplim stilom pisanja bralcem približa like do te mere, da so že skoraj naši sosedje, s katerimi se skupaj smejimo, trpimo in čvekamo. Roman je nasičen s filozofskimi vstavki o smislu življenja, sanj, ljubezni, prijateljstva, o vlogi in pomenu skupnosti ter potrebi po bližini sočloveka.

Jón Kalman Stefánsson je leta 2005 za pričujoči roman prejel glavno islandsko nagrado za književnost in velja za enega najprodornejših islandskih pisateljev.

Panterkin govor

 

Jérémie Moreau, večkratni nagrajenec stripovskega festivala v Angoulêmu, v osrčje divjih pokrajin nedefiniranega časa – ali pač? – postavi nenavadno plejado živali, ki nam skozi navidezno fragmentarno pripoved razpirajo širne razglede filozofskega, skorajda že poetičnega raziskovanja sveta in (človeške) narave. Vsaka od šestih posameznih zgodb poteka linearno, skupaj pa tvorijo pisan mozaik raznoterih glasov oziroma noetičnih pogledov na temeljna življenjska vprašanja o neskončnem življenjskem krogu, svobodi in smrti.

Kaj torej dejansko izražajo neobičajne interakcije med komodoškim varanom in bivolom, nojevko in krtom, škorcem in rakom samotarjem ter ostalimi? V kakšnih okoliščinah se te živali znajdejo in kaj sploh imajo skupnega z ljudmi?

Pravzaprav ogromno: nesmiselne smrti in absurdna početja, ki se izkažejo za realno izpolnjeno lažno preroštvo, paradoksalne introspekcije, ki na podlagi čistih banalnosti razgaljajo pravo človeško nrav, ter predsodki, ki temeljijo na povsem zgrešenih predpostavkah, potrjujejo, da je véliki uradni spomin sveta zgolj fragment v neskončni množici, tisti, ki “vedo” vélike stvari, pa so navsezadnje prav tako omejeni kot tisti, ki pomnijo “zgolj” male. 

Panterkin govor vsekakor ni klasičen strip, ki bi ga v roke vzeli zgolj kot momentalno razvedrilo, saj gre v tem primeru za domišljeno satirično predelavo raznolikih mitologij o nastanku sveta, ki preprosto likovno poetiko združuje s pripovednim minimalizmom. Rezultat? Izvirna, navdušujoča, simbolno bogata alegorična pripoved, ki kot takšna razbija okvire puste filozofske meditacije in prerašča v globoko parabolo, ki mestoma spominja na basen, pa tudi zenovski koan.

Zato lahko pričujoče delo označimo kot lirični strip, ki vsekakor preseže zgodbo in postane pravzaprav meditacija o življenju, sobivanju, predvsem pa minevanju, s tem pa nagovarja ljubitelje grafične literature, ki jim kontemplativno branje ni tuje. Vsekakor je primerno branje za odrasle bralce in mladostnike, ki radi posegajo po zahtevnejši literaturi, za ljubitelje stripov z dodano vrednostjo in za tiste, ki jim iskanje ni odveč – pa naj bo to iskanje (meta)fizično, duhovno ali filozofsko. Razpirajoč skrivnosti življenja, smrti ter narave namreč vedno razkrivamo tudi lastne globine in če kdaj pa kdaj zapravljamo čas z “nepomembnim glodanjem kosti”, nič še ni izgubljeno:

“Nihče ne more obstajati, ne da bi pustil sledi.” [str. 72]

Kakšne sledi torej želimo pustiti za seboj? Rak ugotovi, da lepota dejansko ne odtehta ergonomije, hijena se zave, da je včasih potrebno prerasti svoje reflekse in zasledovati višje cilje, ptica po težkih preizkušnjah ugotovi, da je sreča v sprejemanju situacije, čeravno to pomeni, da “[…] po svetu pohaja[m] kot prtljaga” [str. 66], stari slon pa pred slovesom opozori malega slončka, da je potrebno najprej poslušati, če si dejansko želi stvari tudi zapomniti. Škoda torej, da edinole hominidi modrosti niso poslušali …

 

Erik Vogler in skrivnost Alberta Zimmerja

Šesta pustolovščina Erika Voglerja se začne v sproščenem vzdušju in v veselem pričakovanju praznovanja Erikovega šestnajstega rojstnega dne. Erik je prepričan, da je s svojimi paranormalnimi in izjemnimi detektivskimi sposobnostmi preprečil umor. Po telefonu se je slišal s svojo ljubeznijo, prelestno Cloé in brezskrbno uživa doma ob svoji dnevni rutini v razkošnem stanovanju ali v priljubljeni kavarnici v Bremnu. Potem pa ga na poti k psihologinji v dvigalu napadejo in skoraj zadavijo in pri tem v žep spustijo šahovsko figuro belega kralja. Kdo mu spet streže po življenju? Kdaj se bo nočna mora končala? Erik je prestrašen. Vda se v usodo in sprejme povabilo na rojstnodnevno zabavo, ki mu jo pripravljajo starši osovraženega Alberta Zimmerja. Skupaj z očetom, babi Berto in dvema policistoma za osebno varstvo odpotuje na podeželje, kjer bo v miru počakal, da policija identificira in ulovi še ostale člane zločinske združbe, ki preprodaja človeške organe. Ampak v razkošni vili, zgrajeni na ruševinah nekdanjega samostana, nič ni tako, kot bi moralo biti in nova videnja Erika prepričajo, da je hiša zakleta.

Zgodba je na trenutke srhljiva, polna preobratov in zabavnih nezgod v katere se sumničavi Erik vedno znova zapleta, ko s strahom odkriva, da ima morilce, ki si ga s kirurško natančnostjo prizadevajo odstraniti, precej bližje kot si je sprva predstavljal.

Avtorica serije zgodb o Eriku Voglerju je Beatriz Oséz, novinarka in učiteljica jezika in književnosti, ki je za svoje ustvarjanje prejela številne prestižne literarne nagrade. Knjiga je v slovenskem prevodu izšla pri založbi Malinc in je oblikovana v skladu s priporočili za bralce z disleksijo.

Erik Vogler. Brez srca

V novem delu srhljivih dogodivščin Erik Vogler raziskuje krvavo pot umorov najstnikov, ki jih morilec pušča za seboj brez krvi in srca. Kmalu po vselitvi v novo luksuzno mansardno stanovanje, kamor se preseli skupaj z očetom in svojo babico, da bi malo pozabil na moreče nedavne dogodivščine na gradu La Rose Rouge, Erik sanja grozljive sanje o mrtvem rdečelasem dekletu, ki napol zakopana leži v gozdu. Ker se v novem stanovanju počuti osamljenega in odrinjenega, se sam poda na tvegano raziskovanje umorov, hkrati pa začne preiskovati skrivnost, ki jo ima njegov najhujši sovražnik in tekmec v naklonjenosti pri babici Berti, Albert Zimmer. Sanjske podobe umora ga počasi pripeljejo v strašno morilčevo gnezdo, kjer se mora spopasti s svojimi najhujšimi strahovi.

Zgodba je napeta, srhljiva, polna preobratov in bralca drži v negotovosti vse do bridkega konca. Zato je odličen roman za tiste mlade bralce, ki radi posežejo po strašljivih in napetih zgodbah.

Avtorica serije zgodb o Eriku Voglerju je Beatriz Oséz, ki je za svoje ustvarjanje prejela številne prestižne literarne nagrade. Knjiga je izšla v slovenskem prevodu pri založbi Malinc in je oblikovana v skladu s priporočili za bralce z disleksijo.

Morilski potencial

Evie Gordon je mlada ženska, ki je obiskovala prestižno univerzo in se lahko pohvali z izjemnim rezultatom na maturi – je možno, da lahko tako perspektivna oseba postane razvpita serijska morilka, ali se je znašla ob napačnem času na napačnem mestu?

Evie Gordon po neuspelem obisku univerze začne inštruirati maturo, predvsem otroke bogatih družin Los Angelesa.

Ko prispe na dogovorjeno uro inštrukcij s Sereno Victor, je ne najde – najde pa navidez odprto in prazno hišo. Usodna odločitev, da vstopi, jo popelje do vsesplošnega medijskega linča in iskanja kot pobesnele, pobegle morilke. Serenina starša sta namreč umorjena, in ko želi Evie poklicati policijo, ugotovi, da hiša ni prazna. V njej je nekdo – ali nekaj. Odkrije zvezano neznanko, ki jo reši, in s katero mora zdaj pobegniti, saj jo zalotijo kot storilko umora – vsaj tako se zdi.

Z neznanko se odpravita na dolg pobeg in izmikanje organom pregona, zaradi česar se hote – ali nehote – zbližata.

Kdo je neznanka, ki noče povedati nič? Je žrtev ali morilka? In kaj ima pri vsem tem Evie Gordon?

Roman Morilski potencial je prvenec avtorice Hannah Dietch, ki je – prav tako kot protagonistki v knjigi – delala kot inštruktorica za priprave na maturo. Roman je bil ob izidu označen kot moderna verzija Thelme in Louise sodobnega časa.

Vročica tresljajev duše : [priročnik za duhovno prebujenje]

Antropologinja, sociologinja in publicistka Lucija Mulej je bralcem predstavila že več svojih del in člankov. Knjigo z naslovom Vročica tresljajev duše, ki je izšla leta 2025, bi na prvi pogled umestili med pesniške zbirke, prav lahko pa tudi med priročnike za osebno rast. Gre za poetične izpovedi, ki razgaljajo dušo, vse odtenke čustvovanja in celo lastnega obstoja. Vsako izpoved pospremi koan, v osnovi izrek budizma kot paradoksalno in jezikovno zgoščeno besedilo, ki deluje kot odgovor k vsaki izpovedi, a prinaša poglobljeno dopolnitev posameznih verzov z duhovno spodbudo in nič kaj nežno spodbuja k razmisleku ter notranji samoanalizi. Knjigo lahko beremo kot niz tenkočutnih izpovednih verzov ali pa si jo pred oči denemo v smislu strokovnega dela, ki se nam bo pomagalo zazreti vase in predelati lastno čustvovanje.  Delo je v prvi vrsti namenjeno ženskam, a bi gotovo lahko nagovorilo prav vse, saj v življenju vsi ljubimo, nekoga ali nekaj, vsak na svoj način, in vsi kdaj izgubimo – včasih celo stik s samim seboj. In prav k le-temu nas napoti Lucija Mulej, ki pravi, da to delo ni zgolj knjiga za branje, ampak gre za odtise duše, katerekoli duše, ki se bo odločila, da ne bo več le ugajala, temveč sledila sebi.

V imenu sina

Avtor nas tokrat zapeljuje z vohunsko namazano zgodbo. Časovno jo vpne v čas Hitlerjevega vzpona in spretno seže še v naš trenutek. Pripoved diši po skrivnostih mlade nezakonske mame Katarine, spremljamo odraščanje njenega sina Ivana Klasa, vzporedno pa se bohoti v vsej svoji grozoti druga svetovna vojna. Mlada mati  hrabro balansira med prilikami, ki se ji z razmahom vojne ponujajo. Včasih mora pretentati glas vesti in sprejeti kar ji ponujajo ljudje, ki jih sicer prezira. Zelo hitro se uči spretnosti preživetja. Z vklopljenim materinskim instinktom zazna, kdo in kdaj bi lahko ogrožal njenega otroka. Skozi muke mlade matere nam zgodba riše slike predvojnega in vojnega utripa “malih” ljudi. Zgodovinski učbeniki jih zelo suhoparno opisujejo kot  “trpečo množico civilistov”, v avtorjevi pripovedi pa postanejo  resnične osebe, ki jih čutimo. Like, ki jih avtor zamesi v dogajanje, prepoznamo v nekdaj živečih resničnih vohunih, generalih in kar se  njim podobnih primerkov nujno mora pojaviti v areni vojne. Čeprav poznamo klavrnost konca glavnih akterjev štiriletne svetovne morije, nas pisatelj drži v budnosti: “Kaj pa če …?”

Ko bo čas dozorel

Harry Clifton prihaja iz revne družine. Živi s starima staršema, stricem Stanom in materjo Maisie, ki po najboljših močeh skrbi za svojega sina. Harry nikoli ni spoznal svojega očeta Arthurja, za katerega so mu povedali, da je umrl na bojišču, vendar je resnica drugačna in znana le redkim – kot delavec v pristanišču je bil žrtev grozljivega incidenta, za katerega je odgovoren Hugo Barrington, direktor ladjarskega podjetja. Slednji skuša s svojim ugledom in vplivom na vse načine zakriti zločin in onemogočiti Maisie, ki se trudi, da bi lahko njen sin obiskoval ugledno deško šolo. Kot bi se usoda hotela maščevati Hugu za njegove nečednosti, Harry v Internatu svetega Bede sreča njegovega sina Gilesa Barringtona, s katerim stke vseživljenjsko prijateljstvo, čeprav prihajata iz različnih družbenih krogov.
Harryju in njegovi materi ves čas stojijo ob strani stari Jack Tar, ki malega bistrega fantiča nevsiljivo poučuje in usmerja na pravo pot, pa tudi ljudje, ki prepoznajo talent dečka in trud njegove matere ter ji omogočijo dostojanstvo s poštenim delom. Harry je v šoli uspešen, zaljubi se v Emmo Barrington, Gilesovo sestro in starejšo Hugovo hčer. Njuna globoka ljubezen pa se na poročni dan nepričakovano sooči z lažjo, ki so jo njuni najbližji ves čas prikrivali …

Knjiga je zasnovana tako, da je dogajanje prikazano z vidika vsake osebe posebej. Harry, Maisie, Hugo, Jack Tar, Giles in Emma dobijo vsak svoj del (Harry prvi in zadnji del, Maisie pa še nekaj dodatnih strani v prologu), ki se začne s pripovedjo v prvi osebi, preostala poglavja pripoveduje vseprisotni pripovedovalec, ki je še vedno osredotočen na ta lik. Zgodba vsake osebe zapolnjuje vrzeli, ki so ostale v prejšnjih pripovedih, stvari, ki jih prejšnji pripovedovalec ni vedel ali se mu niso zdele pomembne. To daje zgodbi občutek skrivnosti in medsebojne povezanosti ljudi.

Prvi del Kronike družine Clifton govori o naključjih, o tem, kaj so ljudje pripravljeni storiti iz ljubezni, kako se lahko življenje zavrti v poln krog in kako ljudje dobijo svoje. Je zgodba o prijateljstvu, o tem, kako so različni dogodki pomembni za različne ljudi, in o tem, kako lahko dejanja drugih – za katera sploh ne vemo – vplivajo na toliko vidikov našega življenja.

Nikdar enaka

Zgodba  fantazijskega romana Nikdar enaka, polnega mladostne energije in iskrenosti, se odvija v, do potankosti izdelanem, domišljijskem svetu, ki si ga je zamislila avtorica. Svetu z dvema celinama, z več kraljestvi s svojimi vladavinami in  družbenimi ureditvami.  Poleg ljudstev  nenavadnih ras in običajev v tem svetu živijo še nesmrtni vilini, že ob rojstvu obdarjeni z magijo, pa tudi druga še bolj nesnovna bitja.

Nikdar enaka je tudi pripoved o večplastno prikazani junakinji, ki išče svoj smisel in identiteto, o usodni povezanosti sorodnih duš, o vilinih, ki bijejo boj za osvoboditev iz sužnosti, o moči magije, o tiranskih vladaricah, o zlih sencah iz nekega drugačnega sveta. Vse to je avtorica povezala s silno močjo predstavnosti  v zgodbo, polno napetega dogajanja, kjer se večplastno izrisani junaki zgodbe odločajo, se čustveno in osebnostno razvijajo ob izzivih, ki so včasih zelo brutalno postavljeni pred njih.

Pred nami je svet v katerem je mogoče vse ali pa tudi nič. Odvisno od tega, koliko so  se junaki pripravljen boriti in žrtvovati za tisto v kar verjamejo. Predvsem pa je pomembno, ali znajo najti upanje, in ali so mu tudi pripravljen slediti.

S srcem slediti luni

 

V naboru zgodb, polnih topline in modrih misli, v katerih smo najprej spoznali velikega pando ter majcenega zmaja, sledili njunemu potovanju ter se družili še z mačjim mojstrom zena, se tokrat na pustolovščino podamo skupaj z izgubljeno psičko Amajo ter ostarelim volkom. James Norbury dogajanje ponovno postavi v nedefinirano zimsko pokrajino z Vzhoda, prežeto s tradicijo zen budizma v sicer moderni, sveži podobi in s subtilnimi, nežnimi ilustracijami, ki še dodatno poglobijo bralno izkušnjo.

Volk ob izteku svojega življenja pred lastnim krdelom reši mlado psičko in Amaji tako povsem plastično predstavi, zakaj je pomembno, da drugim dajemo, čeprav to obenem pomeni, da (dostikrat) jemljemo sebi, saj le tako živimo v simbiozi ter občutimo srečo (tudi srečo drugega):

“Moja podoba se izgublja,” je rekel volk,
“vendar pa čutim, kot da bi se v meni nekaj spreminjalo
in postajalo močnejše.” (str. 34)

V trenutku, ko volk Amajino dobrobit postavi pred svoje potrebe, se njuni življenji na nenavaden način in hipoma prepleteta za vedno. Skupaj namreč skozi zasneženi gozd in čez številne prepreke sledita luni: podata se na pot spozna(va)nj o ljubezni, medsebojnem sodelovanju, žrtvovanju ter sprejemanju sprememb. Njuno popotovanje je polno (ne zgolj fizičnih) srečanj in sloves, pridobljenih znanstev in tudi izgub, preko katerih avtor – in z njim bralec – raziskuje polje osebnostnega razvoja ter samorealizacije:

In takrat se je zavedel, da tokrat
zadnjič doživlja te stvari. 
Da zadnjič čuti hladni dotik snežinke,
ki mu pristane na nosu.
Da zadnjič vidi raztrgane oblake, ožarjene
s pojemajočo dnevno svetlobo. Nikoli več se ne bo
prebudil v novo jutro ali sklenil novega prijateljstva. 
Veličina tega ga je prevzela.
Kaj drugega bi torej lahko storil, kot zavestno živel vsako sekundo 
in se posvetil poti, ki je bila pred njim. (str. 108–109)

Zgodba se resda odvije hitro, obenem pa nudi ogromno prostora za vpogled v pomen sledenja lastnim sanjam: tudi in predvsem takrat, ko je pot pred nami negotova, nejasna, morda celo brezciljna, in ko se nam zdi, da smo zavili v napačno smer. Izpopolnjujejo nas namreč tudi napake in (navidezna) nemoč:

“Včasih je tako, […]
da smo naredili vse, kar je bilo v naši moči.
Takrat – tega se moramo naučiti –  je treba stopiti nazaj
in dovoliti univerzumu,
da uresniči svoje nedoumljive čudeže.” (str. 74)

Sledenje luni je zato metafora za sledenje najglobljim sanjam, upom, željam in pričakovanjem, družna pot volka in Amaje pa dejansko popotovanje spoznavanja moči ljubezni, sprejemanja, dajanja, pa tudi poguma, iskanja in zaupanja:

“Včasih se preprosto ni mogoče truditi
in doseči rezultatov, ki jih želimo. 
Zamisli si, da bi odkopali seme, da bi videli, ali je pognalo.
Če smo ga zalili, res ne moremo storiti ničesar več.” (str. 117)

Preprosto, izčiščeno besedišče in tople ilustracije branje usmerjajo k življenjskim vprašanjem, ki si jih sicer pogosto zastavljamo – kako živeti bolj zavestno, čemu in kdaj sploh nečemu slediti, kako se soočati z in tudi premagovati tihe notranje strahove, ki nas (ne)vede hromijo, in kako najti pogum, da bi sledili očrtom lastnega srca. Knjiga, namenjena pobegu v navdihujoče zgodbe, ki ob vsakokratnem branju – kajti dejansko je ena izmed tistih, ki jih zlahka beremo večkrat – deluje kot opomnik, da je potovanje pomembnejše od cilja:

“Največja potovanja so tista, na katera gremo z drugimi,” je odvrnil [volk]. (str. 50)

Čeprav to verjetno ni bil primarni cilj avtorja, je po Modrosti volkov, Volčjem očesu in Volčjem srcu spodbudno, da je tudi v tovrstnem žanru volk predstavljen pozitivno, v pravi volčji podobi – kot zvesti zaščitnik in modri popotnik. Njegova pot se po dnevu skupne hoje zaključi, življenjski cikel pa naprej zavrti Amaja, zavedajoč se, da je ob srčnem, četudi bolečem spominu na vse, ki fizično niso več z nami, današnji dan tisti, ki edinole šteje:

“Jutrišnjega dne ni, […] jutri – če je pomembno – bo danes.” (str. 36)

 

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×