Vzhajajoča pisateljska zvezda Rebecca Yarros bralca odpelje v ameriško zvezno državo Kolorado. Tam se Georgia Ellsworth pravkar pripravlja, da se po šestih mučnih letih zakona znebi priimka nezvestega moža in spet postane Georgia Stanton. Ob tem pa na plano izbruhnejo še sveži spomini na preminulo babico, priljubljeno pisateljico ljubezenskih romanov Scarlett Stanton. Edino, ki ji je nudila zanesljiv dom in materinsko ljubezen.
Zdi se, da je Georgio sreča pustila na cedilu, saj se mora poleg sramotne ločitve spopasti še z babičino zapuščino. Njeno življenje se samo še bolj zaplete, ko spozna, da bo babičin nedokončan avtobiografski roman do konca spisal arogantni, samozavestni Noah Harrison. Javnost ga pozna kot pisatelja tragičnih ljubezenskih zgodb, ki se običajno končajo z žalostnim koncem.
Georgia in Noah sta prisiljena v sodelovanje, ob prebiranju pisem, ki sta si jih pisala Scarlett in njen mož Jameson, pa spoznata, da so nekatere zgodbe z namenom ostale nedokončane.
Gre za dramatično, strastno pripoved, ki bralca mojstrsko vodi čez dva povsem različna časovna obdobja, ob tem pa uspe prikazati zapletene moško-ženske odnose. Vanje vplete ves diapazon silovitih čustev in občutij, ki jih lahko rodi le prava, usodna, neponovljiva ljubezen.
Assia Djebar oziroma Fatima-Zohra Imalayen velja za eno najpomembnejših alžirskih in severnoafriških avtoric. Pisala je v francoščini, ukvarjala se je tudi s prevajanjem in filmom ter za svoje ustvarjanje prejela številne nagrade. Slovenski bralci jo poznamo po romanu Ljubezen, fantazija (v izvirniku je izšel leta 1985, v slovenskem prevodu Suzane Koncut leta 2001), njena zbirka kratke proze Alžirske ženske v svojih sobanah pa prinaša besedila, nastala med letoma 1958 in 2001. Razdeljena je na tri dele – Noč Fatiminega pripovedovanja, Danes in Včeraj. Uokvirjata jih krajši avtoričin uvod in daljši epilog, v katerem oriše okoliščine nastanka zbirke in širši družbeno-zgodovinski kontekst, ki ga dodatno osvetljuje izčrpna spremna beseda Katje Zakrajšek. Naslov zbirke se nanaša na znamenito sliko Eugèna Delacroixa.
Avtorica v zgodbah razkriva notranji svet protagonistk, ki živijo zaprte v svojih domovih in so ujete v tradicionalne družbene vloge. Skozi njihove pripovedi dobimo vpogled v njihove misli in čustva – spoznamo jih kot prestrašene in polne dvomov, a tudi kot ponosne in uporniške. Kot takšne so se izkazale zlasti v času revolucije, vendar so bile po njej znova potisnjene v zasebnost oziroma “svoje sobane”. Zgodbe, ki so deloma avtobiografske, so sestavljene iz fragmentov, zanje je značilno prepletanje časovnih ravni in pripovednih glasov. Protagonistke, ki so zelo različnih starosti in imajo tudi zelo različne družbene statuse, se veliko pogovarjajo, pri tem pa jih rado “zanese” v pripovedi oziroma notranje monologe, ki odpirajo različne časovne dimenzije in ustvarijo prepleteno mrežo življenjskih zgodb. Jezik, ki je izrazito poetičen in v velikem kontrastu z iskrenostjo in tudi brutalnostjo vsebine, ni zgolj sredstvo sporočanja, temveč postane orodje samorefleksije in upora. Notranja doživljanja so podana skozi bogate podobe in metafore, a tudi tišino in premolke. Ti simbolizirajo tančico, ki zastira obraze alžirskih žensk. Assia Djebar s svojim pisanjem tančice ne odstre (samo) zato, da bi ženske postale vidne, ampak predvsem da bi tudi mi lahko videli ali vsaj pogledali na svet skozi njihove oči.
Bogomorka ni zgolj fantazijska pripoved o ženski, ki ubija bogove, temveč zrela in večplastna meditacija o naravi oblasti, odgovornosti in izgube svetega. V svetu, kjer bogovi nastajajo iz molitev in umirajo v molku, oblast uvede prepoved čaščenja – a vera ni ukaz, temveč notranji proces. Tako kot bolečina, spomin in hrepenenje, tudi vera vztraja, ko se je družba želi znebiti.
Kissen, poklicna morilka božanstev, je žrtev verskega nasilja in produkt sistema, ki preganja tisto, kar je nekoč častil. Njeno življenje je zreducirano na nalogo – odstranjevanje božjih ostankov. A ko naleti na deklico Inaro, ki s sabo nosi prepovedanega boga Skedija, se začne rušiti njena moralna logika. Njuni poti se pridruži še Elogast, nekdanji kraljevi vitez, ki se iz vojščaka spreminja v tihega opazovalca lastne vesti.
Roman odpira prostor za temeljna vprašanja: kaj je meja med verovanjem in zablodo? Kdo ima pravico odločati o svetem? Kaj ostane, ko človek izgubi zaupanje – vase, v druge, v božansko?
Bogomorka je prvi del trilogije Padli bogovi, delo, ki presega žanrske okvire in v fantazijski preobleki ponuja kompleksno raziskavo sodobne duhovne praznine, etike preživetja in ranljivosti človeka v svetu, kjer ni več očitnih resnic.
Eileen je literarni prvenec ameriške pisateljice Ottesse Moshfegh (1981), po katerem je bil leta 2023 posnet tudi istoimenski film s Thomasin McKenzie in Anne Hatheway. Zgodba romana je postavljena v majhno mesto X-Ville, naslovna junakinja pa je mlada tajnica, zaposlena v lokalnem zaporu za mladoletne osebe. Poleg stresnega vsakdanjika se Eileen sooča tudi s težavami v zasebnem živjenju; njena mama je že vrsto let pokojna, sestra Joanie pa živi na drugem koncu države in jo redko obišče, zato je Eileen prisiljena sama skrbeti za svojega zapitega in duševno neuravnovešenega očeta, sicer nekdanjega policista. Eileen obenem sanjari o trenutku, ko bo lahko zapustila X-Ville in se preselila v New York, pozornost pa ji zbudi tudi nova sodelavka Rebecca, v kateri vidi poosebljenje lepote; je glamurozna, samozavestna in vedno oblečena po zadnji modi. Med dvojico se kmalu razvije tesno prijateljstvo, vendar pa Eileen kmalu ugotovi, da Rebecca v sebi čuva srhljivo skrivnost, kar sproži cel kup šokantnih in nepredvidljivih dogodkov…
Eileen je napeta psihološka srhljivka o nenavadnem prijateljstvu med ženskama, ki hrepenita po boljšem življenju, vendar pa sta obe za to pripravljeni plačati previsoko ceno.
Zgodba je postavljena v pomlad leta 1992. Zora z možem Franjem živi in dela v Sarajevu. Po poklicu je profesorica likovne umetnosti. Po posvetu z zdravnikom se odločita, da bo Franjo skupaj s taščo odpotoval na obisk k hčerki v Anglijo, kjer naj bi se Zorini mami povrnilo zdravje, ona pa bo ostala in skrbela za njeno prazno stanovanje.
V mestu se že čutijo napetosti zaradi razglasitve neodvisnosti Bosne in Hercegovine od Jugoslavije in kmalu se začne dolgo in krvavo obleganje mesta.
Med vsakodnevnimi boji za preživetje, iskanjem hrane, vode in toplote, se trudi ohraniti dostojanstvo, človečnost in vero v umetnost. Pri tem ji pomagata sosed Mirsad in mala Una. Ko je že videti, da bo do konca vojne ostala ujeta v mestu, se zgodi čudež.
Sarajevo je bilo pred vojno multikulturno mesto, kjer so skupaj živeli Muslimani, Srbi in Hrvatje.
V romanu vidimo, kako vojna razbija enotnost, kako nacionalizem in propaganda uničujeta vezi med ljudmi. Zora simbolizira nekdanjo skupno identiteto, ki jo še vedno nosi v sebi.
To je roman, ki kljub smrti, samoti in izgubi ohranja upanje.
Priscilla Morris je britanska pisateljica in predavateljica. Po mamini strani ima bosanske korenine, zato je v otroštvu poletja preživlja v Sarajevu. Roman Črni metulji, ki ga je navdihnilo resnično dogajanje med obleganjem Sarajeva (1992–1996), je njen prvenec. V Veliki Britaniji je izšel leta 2022 in se naslednje leto uvrstil med finaliste za mednarodno nagrado za žensko leposlovje. Preveden je v devet jezikov.
Umetnica Hanna Stiltje predstavlja novo razstavo v Stockholmu in prišlo je na desetine ljubiteljev umetnosti in novinarjev z vsega sveta. Toda kar naj bi bil vrhunec njenega dela, še posebej po njenih čudovitih slikah in kipih angelov, je pravzaprav predalnik, izdelan iz rabljenih predmetov. Njeno najnovejše in hkrati zadnje umetniško delo povzroči zmedo in razočaranje v umetniških krogih. Kaj je Hanna v resnici ustvarila? Smeti, pravijo strokovnjaki. Najpomembnejše umetniško delo v življenju, so besede Hanne Stiltje. Predalnik, ki ga združujejo spomini, ljubezen, smeti in naplavljeni les, pripoveduje zgodbo o Hanninem življenju, prijateljstvu in ljubezni do družine, ki si jo je sama izbrala – in ki je ne sestavljajo le biološki sorodniki.
Da bi razumeli pomen tega dela, nas avtorica popelje v Hannine otroške spomine. Spremljamo jo od njenega rojstva materi, odvisni od drog, njeno otroštvo ob ljubečem dedku Knutu, nato pa odraščanje ob Ingrid, njenem možu Victorju in ostalih rejencih. Posebno razumevanje čuti do sorejenca Johna, prvo ljubezen pa najde z Erikom, ki pride v rejo malo pred polnoletnostjo. Hanna postopoma razvija tudi svoje umetniške talente.
Čeprav se roman osredotoča na Hanno, pa obenem pripoveduje ganljivo zgodbo o več ljudeh, katerih življenja se prepletajo. Skoraj toliko kot Hannina je pomembna tudi zgodba Ingrid, ženske, ki je svoje življenje posvetila sprejemanju otrok iz razbitih družin z enakimi ali podobnimi težavami kot Hanna ter jim v svoji veliki hiši v Solhemu ponudila zatočišče, polno tistega, česar jim je manjkalo: ljubezni, skrbi in stabilnosti. Četudi sta življenje v rejniški družini v vili Solhem in dobrosrčna Ingrid zelo lepo opisana, pa je hkrati ves čas prisoten močan strah pred tem, da bodo nasilni biološki starši otroke zahtevali nazaj in se bodo slednji spet znašli v zanje nevzdržnih in celo nevarnih razmerah.
Roman je močna zgodba o ranljivosti otrok in pomenu odraslih, ki jih obkrožajo med odraščanjem ter o tem, kako dogodki iz otroštva oblikujejo osebnosti in kakšne posledice imajo za nas kot odrasle. Zadnja velika umetnina je lepa in boleča zgodba o močni ljubezni, ki lahko obstaja tudi v družinah brez krvnih vezi.
Roman je zgodba o Niki, marljivi, vendar osamljeni tajnici. Nima prijateljic in še manj prijateljev, sodelavke je ne povabijo niti na praznovanja rojstnega dne. Na njej ni nič zanimivega, da bi jo človek opazil. Sicer sanja o svojem princu na belem konju, vendar jo je strah zaradi posledic medvrstniškega nasilja v mladosti. Prepričana je, da nima sreče.
Z razvijanjem zgodbe, ko mineva čas, pa se iz poglavja v poglavje spreminja. Valovi čustev jo vztrajno škropijo. Včasih bolj, drugič čisto malo, vedno pa dovolj, da se v njej prebujajo sanje. Poljub, ki te sanje vzburi, da se razpršijo po vsem njenem telesu, prežene v njej ukoreninjene bojazni. Prerojena, na koncu, ko jo ponovno stisne mrak, spodbudno verjame, da bo vse v redu, saj je sreča na njeni strani.
Osrednji nauk zgodbe je: ne obupaj, vedno obstaja upanje. Saj dokler imaš upanje je vredno živeti in vedno pride priložnost za nov začetek, le verjeti moraš vanj in si zaupati. Zato nikoli ne obupaj, saj tvegaš celo več, če nič ne tvegaš, omahuješ in se na daleč izogibaš izzivom življenja.
Dobro napisana, napeta in čustveno bogata zgodba o negotovosti vsled trpkega doživetja v mladosti, premagovanju travm ter neomajnih prizadevanjih v iskanju novega smisla. Pripoved vzbuja empatijo ter razmislek o soočanju z izzivi življenja.
Delo je intimna izpoved ženske v zrelih letih, ki s časovne razdalje podoživlja svoje prvo resno ljubezensko razmerje. Devetnajstletno dekle v 80. letih prejšnjega stoletja na počitniškem potovanju z vlakom po Evropi sreča belgijskega mladeniča Josa, moškega v drugi polovici dvajsetih let. Med njima se vname zaljubljenost, ki kmalu preraste v razmerje. Za dekle je to prva resna zveza, ki jo popolnoma prevzame: študentsko življenje podredi odhodom v belgijsko mesto Leuven in Josovim obiskom v Sloveniji, sčasoma opusti študij medicine in v fantovem stanovanju v Belgiji preživi daljše obdobje. V njeni intimi se dogajajo notranje in zunanje revolucije. Vse bolj spoznava posebnosti Josove osebnosti, odkriva sebe v novi vlogi ženske partnerke, premišljuje o svojem družinskem življenju in ranah izvorne družine ter o načrtih za prihodnost; hkrati doživlja vse procese, ki jih prinaša selitev v tujino: kulturni šok, primerjave z domovino, zavračanje ali prilagoditev in ustalitev ali odhod.
Avtorica dekletovo globoko doživljanje razmerja ubesedi v preglednih krajših poglavjih, iz drobnih zunanjih vsakdanjih doživetij se približamo dogajanju v dekletovi duši, njeni preobrazbi, radostim in stiskam, zorenju. Zelo doživeto so prikazane razlike med dvema svetovoma, Belgijo in takratno Jugoslavijo. Dekle odkriva številne razlike med državama (v Belgiji jo očarajo veliko bogatejši izbor živil v trgovinah, ureditev zdravstva, bogata izbira glasbenih plošč, več televizijskih kanalov …), bralca v osemdeseta v SFRJ prestavijo omembe skokovite inflacije, nujno plačilo depozita ob potovanju v tujino, menjavanje dinarjev v marke, lov za izdelki po starih cenah, redukcije elektrike, dnevi za parne in neparne avtomobilske tablice, nizke plače, skromne stanovanjske razmere, pogoste legitimacije sprehajalcev …
Delo je predvsem literarni priklic ljubezenskega razmerja ter nekega obdobja. Je pa tudi veliko več: človeško topla ohranitev spomina na ljubljeno osebo in zrel hommage mladostni ljubezni, ki nas lahko globoko zaznamuje.
Marja Novak Vogrič je novinarka, dolgoletna dopisnica mednarodne tiskovne agencije Reuters, urednica in prevajalka, piše tudi za druge tuje medije. Radost v travi je njen literarni knjižni prvenec.
Avtoričino prvo romaneskno delo, ki je izšlo že leta 2006, si za izhodišče jemlje pomembno biografsko dejstvo – Guadalupe Nettel je od rojstva zaznamovana s katarakto (sivo mreno) v desnem očesu, zaradi česar se je kot deklica pogosto počutila drugačno od vrstnikov in osamljeno. Bolezen, ki lahko privede do resnih težav z vidom, je pomembno zaznamovala tudi njen umetniški izraz, saj se v svojem pisanju vztrajno posveča takim in drugačnim posebnežem, izobčencem, telesno in psihološko drugačnim.
Taka je tudi (sprva) deklica Ana, ki je prepričana, da v njej živi parazitsko bitje, entiteta, ki jo poimenuje Stvar. Stvar, morda plod bujne domišljije, morda nekaj resničnega, se vedno bolj polašča njenega bistva in jo celo privede do nasilnega dejanja, ki dodobra spremeni družinske odnose. Deklica se, prežeta z vsiljivcem, tako vedno bolj oddaljuje od družbenih norm in običajnega življenja. Ano kasneje spremljamo kot odraslo žensko, ki jo na nenavaden način privlačijo slepi ljudje. Sprva jih le natančno opazuje in preučuje njihova telesa, gibanje, kretnje, kmalu pa se zaposli v varstvenem zavodu, kjer se intenzivno poglobi v življenja slepih varovancev in se začne identificirati z njihovim načinom zaznavanja okolice in sveta. Obsedenost se stopnjuje do te mere, da se pridruži (slepim) beračem in drugim marginalcem, ki živijo v prostorih podzemne železnice v Ciudad de Méxicu – tam obstaja izoliran svet z lastnimi pravili, ki nimajo prav nič skupnega z realnostjo in življenjem tukaj in zdaj – in Ana se prvič v življenju počuti sprejeto.
Gostiteljica je nenavaden roman, prepleten z elementi grozljivke, psiholoških in noir prvin, avtorica pa s svojo izvirno in sugestivno pisavo ustvari tesnobno in nelagodno atmosfero. Knjiga je bila del programa Festivala Fabula 2025, kjer je Guadalupe Nettel tudi gostovala na literarnem večeru v Cankarjevem domu v Ljubljani. V slovenskem prostoru jo sicer že dobro poznamo, zlasti kot avtorico kratkih zgodb (Bodljikave zgodbe, Zakonsko življenje zlatih ribic) in biografskega romana Telo, v katerem sem se rodila, v letu 2025 pa je poleg pričujočega romana izšla še Edinka.
35-letnega stand-up komika Andyja je partnerka Jen nenadoma zapustila in ga vrgla iz stanovanja. Sprva se za nekaj časa preseli k mami, nato pa k prijatelju Aviju in njegovi družini. Andyju se je zaradi razhoda podrl svet. Obupano si želi dobiti Jen nazaj. Skozi faze soočanja s samskim življenjem se zapleta v različne tragikomične situacije in mnoge težave. Obsedeno spremlja Jenine profile na družbenih omrežjih in ugiba, kakšni so pravi razlogi za njen odhod. Ob tem zapade še v osebno krizo. Želi si priti v formo, njegova kariera je v zatonu in povrhu vsega Avijev sin omeni, da se mu na glavi dela pleša. Ozračje je še bolj napeto zaradi vse bolj glasnih govoric o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije.
Roman V ljubezni je pač tako z obilico humorja prikaže partnerske odnose v vsej njihovi kompleksnosti in (ne)smiselnosti. Načenja teme mentalnega zdravja ob razhodu in spoprijemanja s tovrstnimi velikimi odločitvami v življenju. Kljub zahtevni situaciji, v kateri se znajde Andy, pisanje ohranja optimističen pogled. Britanska publicistka in pisateljica Dolly Alderton je po avtobiografiji Vse, kar vem o ljubezni, zopet napisala delo, ki nagovarja širok krog bralcev. Morda se bodo mnogi v določenih trenutkih poistovetili z Andyjem, ali pa jim bo šel na živce, a kljub vsem njegovim napakam bralci vseeno navijamo zanj. Ob koncu romana pridobimo tudi drug pogled na zvezo in razhod, ko glavna beseda končno pripade tudi Jen.
in nato