skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Črno jutro, črni dnevi : protivojni mladinski roman

Protivojni mladinski roman Črno jutro, črni dnevi je knjiga o vojni in njeni krutosti, hkrati pa nam vliva tudi kanček upanja. Avtorica Ana Koritnik se težke teme loti brez olepšav, z realističnimi in pretresljivimi opisi vsega, kar se v vojnah dogaja. Glavna junaka romana sta osemnajstletna dvojčka Ivan in Ivanna, gimnazijca, ki se skupaj s staršema nekega jutra prebudita v vojni. Glasne eksplozije in sirene sredi noči nenadoma prekinejo njihovo dotedanje življenje. Čeprav v romanu ni nikjer poimenovana država, kjer se dogaja zgodba, je namig na Ukrajino več kot očiten, tudi ukrajinska zastava na naslovnici to potrjuje.
Po napadu agresorja se Ivan z očetom Pilipom odpravi po babico in dedka, Ivanna in mama pa jih čakata. A prepričati stare starše, da je umik nujen, se izkaže za neuspešno. Tudi pobeg celotne družine ni več realna možnost. Ivan in njegov oče se pridružita bojem in obrambi domovine. Ivanna se z mamo Irino zateče v klet, kjer se jima pridružita najstnica Zoriana in njen bratec Naum, ki sta ostala sama. Po evakuaciji in begu iz države Irina z otrokoma odide v tujino, Ivanna pa se odloči, da bo ostala ter poskušala poiskati brata in očeta.
Zgodbo spremljamo skozi oči dvojčkov in mame Irine, ki kot begunka skrbi za dva osirotela otroka. Življenje beguncev ni lahko, težave z jezikom, prilagajanjem na novo okolje in vsemi vrstami nerazumevanj so vsakodnevni izzivi. Še težje se godi tistim, ki so ostali doma. Ivanna med iskanjem brata in očeta doživi vse obraze krutosti vojne. Brutalni opisi dogodkov in grozot, ki jih preživi, sežejo do dna duše. Pretresljivi so tudi opisi bojev in stalna prisotnost smrti. Malo svetlobe v temno dogajanje vnese duhovnik s svojo požrtvovalnostjo, ampak vojna je krivična in neusmiljena tudi do njega. Ivanna na svoji poti pade v roke trgovcev z belim blagom, kjer je žrtev posilstev in zlorab. Kljub temu pa še vedno obstajajo dobri ljudje, ki ji pomagajo, in tudi Ivanna ohranja sočutje, celo do sovražnika.
Svet ni pravičen. Še toliko manj v času vojne. Čeprav Ivanna najde brata in očeta, sledi grenak zasuk. Sovražnik jo hudo rani, med njenim reševanjem pa je ranjen tudi brat Ivan. Srečanje, ki bi moralo biti ganljivo in nas prevzeti, postane izziv na robu smrti. Ne pričakujte srečnega in veselega konca, vojna namreč še vedno traja in vprašanje, kdaj se bo resnično končala, ostaja odprto.

Moj tržaški naslov : črtice od tu in tam, še posebej z naše zemlje na zapadu, z belega tržaškega brega

Knjiga Moj tržaški naslov je zbirka trinajstih črtic in predstavlja literarni prvenec tržaškega pisatelja Borisa Pahorja. Leta 2025 je delo doživelo ponatis. Pahorja danes uvrščamo med najpomembnejše slovenske pisatelje, znan pa je tako po zavzemanju za pravice Slovencev v Italiji kot tudi po pretresljivem literarnem pričevanju o grozotah koncentracijskih taborišč, ki jih je sam preživel. V njih opisuje svojo taboriščno izkušnjo, povratek iz sanatorija v Parizu in občutke izključenosti ter samote po drugi svetovni vojni. Ponatis je izdan ob 80-letnici konca druge svetovne vojne.
Glavna nit knjige je ohranjanje spomina na koncentracijska taborišča in ponovno iskanje smisla v življenju po nepredstavljivem trpljenju. Črtice razkrivajo bolečino, smrt, ki so jih prestajali taboriščniki, hkrati pa poudarjajo moč solidarnosti in duhovne vzdržljivosti tistih, ki so preživeli. Po vrnitvi iz sanatorija blizu Pariza v domači Trst se avtor počuti osamljenega in izključen iz družbe, ki si je želela čim prej izbrisati spomin na vojne grozote. Kljub tej odtujenosti najde uteho v pisanju, saj verjame, da je prav to tisto, kar ohranja spomin na padle taboriščnike.

Pahor Trst predstavlja kot prostor identitetne pripadnosti, nostalgičnega spomina in simbolnega vračanja k življenju po travmatični izkušnji taborišča.

Zbirko črtic obogatita spremni besedi Urške Perenič in Tatjane Rojc.

Preveč zvezd

Filip je moral odrasti prej kot je hotel.  Pa bi veliko raje  živel kot običajen najstnik, ki se mu starši vtikajo v vsako stvar, mu težijo. Nenavadna želja za mladostnika. Filip tudi želi, da bi ga mama opominjala na šolske obveznosti. Rad bi se z njo prepiral o svojih žurerskih pohodih. Ki jih nima. Ker nikamor ne hodi. Doma se, v družbi svoje mame, poglablja v mato, bajlo, fizo in ostale zanimive predmete s  šolskega menija. Sama sta. Imata skrivnost, pravzaprav jo ima Filip, mami je vseeno, ona nima ničesar več, niti spominov. V Filipovo življenje vstopi sošolka Dina. Iz virtualnega sveta se preseli v resničnega, tik pred zoprnim padcem na ničelno točko, kjer te vsi tvoji navidezni prijatelji ne “lajkajo” več.  Zoprna resničnost od nje zahteva, da popravi učni uspeh in se udejanji kot resna maturantka , z jasnim ciljem pred seboj.  Avtorica v svoji knjigi pelje mladega bralca po poteh resničnega življenja, opozarja na veliko past, ki jo nastavlja virtualnost, z namišljenimi odnosi, ki znajo svojo globino  pokazati samo z dvignjenim palcem in stiliziranima dlanema, ki ploskata niču neke izmišljije.

 

Café Hyena : načrt spremljanja

Smo v Bratislavi 21. stoletja, na dveh osrednjih prizoriščih: v blokovskem naselju Petržalka in v kavarni Café Hyena. V to okolje Beňová postavi štiri osrednje osebe romana, dva para mladih ljudi: Elizo in Iana ter Rebeko in Elfmana. Obe osrednji prizorišči sta v velikem kontrastu: Petržalka je množično naselje, zgrajeno iz montažnih plošč v 70. letih 20. stoletja, ob pospešeni industrializaciji takratne države, prostor, ki ubija razcvet individualnosti, osebne svobode in bogastva, nekakšno prisilno bivališče tistih, ki jim v življenju nekako ni uspelo ali nimajo velikih življenjskih ambicij. Na drugi strani je kavarna Café Hyena, prostor za trenutke individualizma, svobode in sanj, kraj kamor zahajajo tudi umetniki. Tu štirica mladih najde alternativno rešitev, kako najti ravnotežje med reševanjem gole eksistence in srečno iskreno samouresničitvijo: vsak od njih bo določeno obdobje delal in s prihodkom »štipendiral« svobodo ostalih treh. Bo njihov projekt uspel? Se bo načrt spremljanja obnesel?

Beňová skozi fragmentarno, dinamično, poetično, lucidno in mestoma humorno pripoved osvetli pereč problem sodobne družbe 21. stoletja: je v družbi, ki jo poganjata ekonomski dobiček, obvezna finančna uspešnost in lov za čim višjim materialnim statusom še prostor za človeka, ki ni samo potrošnik in uživalec materialnih dobrin? Osrednje literarne osebe so izraziti »duhovni individuumi«, mladi ljudje, ki se nočejo ali ne zmorejo vpeti v stroj sodobne družbe, v svojih človeških bolečinah in travmah se zlomijo, postanejo nefunkcionalni.

Avtorica ekonomsko vrednost človeških dejavnosti groteskno pelje do skrajnosti: celo sprehajanje in srečanja v kavarni postanejo samo aktivnosti, za katere občina plačuje ljudi, da bi ustvarila »življenjski utrip mesta« za turiste, ki v mesto prinašajo denar. Razvrednoteno je tudi tisto, kar naj bi človeka delalo človeka: ljubezen. Osrednjo junakinjo namreč avtorica zaplete v (morda celo plačljivo) ljubezensko razmerje s človekom, ki ga Elza poimenuje – Kalisto Tanzi (v realnem svetu obstaja Calisto Tanzi, človek, vpleten v enega največjih finančnih škandalov v Evropi, spoznan za krivega goljufije, ponarejanja listin in zlorabe položaja), torej celo ljubezen prestavi iz območja dobrega v prostor goljufije in izkoriščanja.

V besedilu so pogosta razmišljanja o pisanju, umetniškem ustvarjanju, literarne reference – tudi tu z odtenkom humorja (npr. citiranje Ostržka).

Besedilo nudi številne bralne užitke: npr. različne jezikovne registre (posebna izgovorjava ljudi iz Petržalke), lucidne primerjave (Ljubila je Minotavra. Skupaj sta se pomikala naprej po labirintu – str. 53), močne osebne zgodbe literarnih oseb … Dele besedila bi zlahka spremenili v pesem (Z roko ji je objel kolena / in jo z gladkim gibom /  – z enim vdihom –  / presedel s postelje / v svoje naročje. // Obsedela je / brez samcatega premika. // Kot v krošnji drevesa. / Na mestu, / od koder vse vidi, / sama pa ostaja / skrita – str. 64). Ob tem pa nas bo namerno vsiljivo motil avtoričin  poseben zvočni trik, zapis neprekinjenega piskanja številnih bratislavskih blagajn, ki kot refren v glasnih velikih tiskanih črkah prekinja besedilo: PIP … PIP … PIPPIP … PIPPIPPIP … PIP … PIP …

Roman je trenutno edino avtoričino delo, izšlo v slovenščini v knjižni izdaji. Zanj je avtorica leta 2012 prejela nagrado EU za književnost. Delo je obogateno z izčrpno spremno besedo prevajalke.

Južni Viking : zgodovinsko-fantazijski roman

Južni Viking Domna Kodriča je pustolovski in hkrati globoko premišljujoč roman, ki nas popelje na potovanje med severom in jugom, med mitom in zgodovino. Spremljamo Bjorna Železnobokiga,  vikinškega junaka, ki zapusti domače obale in se odpravi v neznano, v svet novih kultur, drugačnih bogov in nenavadnih srečanj. Njegovo popotovanje je napeto, polno preizkušenj, a prav v njih se skriva vprašanje, ki presega pustolovščino: kdo v resnici smo in kam pripadamo?

Eden od vrhuncev zgodbe je prihod do Triglava, kjer gora zaživi kot simbol, stičišče zemlje, neba in človekove notranjosti. Tam se junak sooči z dilemo, ki zadeva vsakega izmed nas: slediti usodi, zapisani v krvi in tradiciji, ali pa izbrati lastno pot.

Kodrič spretno združuje napeto dogajanje, bogato simboliko in filozofski razmislek. Roman je nastal v sodelovanju z društvom Maistri Marpurgi, ki skrbi za ohranjanje zgodovinske in kulturne dediščine, kar daje pripovedi dodatno globino in avtentičnost.

Južni Viking je zgodba o bojevniku, a še bolj o človeku, ki išče svoje mesto med preteklostjo in prihodnostjo. Je roman za vse, ki v dobri pripovedi iščejo tako napetost kot miselni izziv in se ne bojijo vprašanja, kaj pomeni biti človek na poti.

Peter Opeka, ostani z nami

Anja Kovačič, novinarka, popotnica in pisateljica je na podlagi dvanajstdnevnega bivanja na Madagaskarju napisala pripoved o delu in predvsem pečatu, ki ga Peter ali Pedro, kakor ga tam vsi imenujejo, pušča pri ljudeh s katerimi sobiva. Peter Opeka je misijonar, rojen staršem slovenskega rodu v Buenos Airesu. Peter zagotovo ni le misijonar, je svetilnik, luč, upanje za vse tiste, ki ga potrebujejo. Preko pripovedovanj njegovih sodelavcev, prebivalcev iz Mesta dobrih prijateljev, sorodnikov iz Slovenije in njegovih osebnih misli spoznamo Petra Opeko kot dobrotnika z izjemno srčnostjo, energijo, predanostjo in usmerjenostjo. Prvi vir njegove moči je zagotovo vera, molitev in Bog, drugi vir pa številni nedolžni otroci, za katere je edino upanje in izhod iz krutega življenja. “Moje delo je, da dvigam te otroke, mladino in njihove družine v boljše in dostojnejše življenje,” pravi Peter, ki pa se s svojimi deli nikakor ne ponaša, samo opravlja svoje poslanstvo: služiti ubogim. Po njegovi zaslugi se je življenje in razmišljanje ljudi na Madagaskarju precej spremenilo. Nove generacije na prvo mesto postavljajo izobrazbo, šele potem poroko in ustvarjanje družine. Danes ima mesto Akamasoa, ki je nastalo na smetišču, 30 tisoč prebivalcev. Na voljo so jim  šole, univerze, zdravniki, igrišča in zato se množično priseljujejo ljudje iz okoliških nerazvitih krajev. Še vedno je na Madagaskarju problem velika rodnost – ženska nekaj velja le, če ima veliko otrok. Peter Opeka ni le duhovnik in graditelj, temveč tudi strasten športnik, predvsem nogometaš. Kot najstnik je celo sanjal, da bi postal profesionalni nogometaš. Nogomet mu daje disciplino, vztrajnost in moč, duhovništvo pa smisel, vero in neskončno ljubezen, ki jo v neizmerni meri razdaja med svoje Malgaše.  Njegova zgodba je navdih za vse, ki verjamejo v boljšo prihodnost in so pripravljeni zanjo tudi kaj storiti.  Avtorica je dejala, da je hvaležna in počaščena, da jo je sprejel v globine svojega sveta. Ob branju zgodbe in ogledu fotografij na koncu začutiš njegovo resnično veličino in se zaveš, da največ na svetu pomenita ljubezen in sočutje. Če zmoremo dajati drugim, deliti z drugimi, je radost z nami in okoli nas.

S figami ob vinu : zbirka (mikro) poezije in haikujev

 

Zbirka pesmi S figami ob vinu je bila leta 2024 nagrajena z drugim mestom na natečaju Pesniška zbirka 2025 (izšla pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor). Delo je bilo prepoznano po “svoji izjemni senzibilnosti in tenkočutni refleksiji o minevanju, lepoti in človeški ranljivosti.”

Pesnica nam v dvodelni zbirki (kot že pove naslov je zbirka deljena na prvi del (mikro) poezije in sklepni del haikujev), med zanimivimi primerjavami kulinarike s čustvi, sledeč motu “ljubezen gre skozi želodec”, slikovito razkrije doživljanja ljubezni, bolečine in svobode. V prepletih sladko – grenkih odtenkov življenja, s katerimi avtorica odpira prostore (samo)refleksije, se bralec znajde v prostorih, kjer se mora sam odločiti, kakšno pot bo ubral; tako ob pitju vina ali jedenju fig.

“Pil si me kot vino. / Požirek. / Želel si več. / Spiješ me v enem večeru, potem pa se čudiš, / da me ne vidiš več” str. 42

 

Pija Lucija Kralj. (2001), je svoj literarni prvenec, zbirko kratke proze Nikogaršnja, izdala leta 2015 pri komaj 13 letih. Sledila sta mladinska romana Julija (2016) in Basist nikoli ne dobi bejbe (2023).

 

Nova soseda

Claire Douglas nas tudi v romanu Nova soseda popelje v svet skrivnosti, dvomov in psihološke napetosti. Zgodba je umeščena v umirjeno predmestje, kamor se vseli na videz popoln starejši par – zakonca Morgan. Protagonistka Lena, ki živi v neposredni bližini, začne kmalu opažati, da z novima sosedoma nekaj ni v redu. Sprva bežni dvomi se z vsakim poglavjem poglabljajo, dokler ne prerastejo v resno paranojo in zasvojenost z iskanjem resnice. Njuno prijazno vedenje hitro vzbudi Lenino radovednost, še bolj pa sum, da nekaj ni prav. Ko začne raziskovati, počasi ugotavlja, da sta Morganova morda povezana z nečim veliko bolj zloveščim, kot si je sprva predstavljala.

Pripoved je napisana tekoče in s stopnjevano napetostjo. Avtorica prepleta sedanjost in preteklost, kar zgodbi dodaja globino in slojevitost. Bralec se skupaj z glavno junakinjo sprašuje, kaj je res in kaj ne – ter koliko temu lahko zaupa. Ena od močnih strani romana je prav ta negotovost, ki jo Douglasova vzdržuje vse do konca.

Čeprav je začetek nekoliko počasnejši, avtorica hitro vzpostavi nelagoden občutek, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Z vsakim poglavjem se razkrivajo novi namigi, obrat za obratom pa pripelje do napetega zaključka, ki zadosti pričakovanjem žanra.

Nova soseda je privlačen psihološki triler, všeč bo bralcem, ki uživajo v zgodbah o sumljivih odnosih, prikritih skrivnostih in postopnem razkrivanju resnice. Knjiga ne prinaša radikalnih novosti znotraj žanra, a s svojo napeto atmosfero, dobrim tempiranjem in zanimivo protagonistko uspešno opravi svoje delo.

Pojdi kot reka

Življenjska zgodba mlade Victorije nas popelje nekaj desetletij v zgodovino, toliko, da se opomnimo, kakšne razmere in mišljenja so veljala ta čas na podeželju Kolorada in v okoliških pokrajinah.

V družini moških, očeta, brata in strica je bila vloga mladega dekleta dokaj jasna in samoumevna. Vsa “ženska” opravila so Viktoriji zapolnila dneve, vse skrbi, vprašanja in dvome pa je lahko zadržala le globoko v sebi, saj primernega sogovornika ali sogovornice ni poznala. Tako se tudi ni zavedala posledic svoje mladostniške zaljubljenosti, kako lahko nepremišljenost, trenutki radosti in veselja v trenutku izpuhtijo in jih nadomesti strah, sram in izločenost, še posebej v družbi polni predsodkov, diskriminacij in nemoralnosti. Koliko mora mlada ženska še prenesti, da končno ujame malo sreče in zadovoljstva zase? Vse to izvemo v izvrstno zapisani zgodbi Victorije iz Kolorada, kjer ni zapisana le zgodba dekleta, ampak veliko izvemo o družbi tega časa, o življenju v majhnem mestu, o povezanosti med ljudmi, ki je lahko zelo dobrodošla ali pa tudi usodna.

Počitnice

Počitnice je zbirka trinajstih kratkih zgodb, ki obsegajo tri do osem strani. Balabán osrednje osebe posameznih zgodb ubesedi v trenutku, dogodku ali situaciji (postanek z avtom ob cesti, prebujanje v nedeljsko jutro …), ki protagonista odnesejo v podoben dogodek v preteklosti, poišče vzporednico, iz primerjave izlušči življenjsko spoznanje (Spremembe) ali pa nam ponudi uvid v posebno življenjsko situacijo protagonista (Počitnice). Balabán je hkrati konkreten in abstrakten: ko raziskuje človeški vsakdan ustavi svoje literarne ljudi v nekakšnih “aha-trenutkih” sredi rutine življenja, utrinkih uvida, ko v njih dozori neko spoznanje ali pride do čustvene prelomnice. Pogosto se Balabán dotika tudi veliko bolj abstraktnih vprašanj človekovega obstoja: odnosa do minljivosti in smrti (Nespečnost), notranjega dojemanja časa (V nedeljo), vprašanje dobrega in slabega (Hermagedon), človekove svobodne volje (Natalija), vere (Oznanjenje) …

Čeprav beremo zbirko samostojnih kratkih zgodb, se v njih literarne osebe prepletajo, zbirka skoraj prerase v roman o dveh moških, ki sta skupaj študirala: Pavel Nedostal in Ivan Satinsky. Prvi je sin zdravnika (enako kot glavni pripovedovalec v poznejšem romanu Vprašaj očeta), ločen in oče dveh otrok. Drugi je zdravnik, strokovnjak za umetno oploditev, ki strokovno in osebnostno propade (pri čemer lahko ugibamo, če za povedanimi etičnimi predsodki in ponesrečenim ljubezenskim življenjem ne tičijo politično-idejni razlogi). Nekatere zgodbe so pogled na Pavla ali Ivana z gledišča stranskih oseb ali utrinki iz življenj le-teh (Pavlovih staršev, njegove nekdanje žene, Ivanove tete …), redke zgodbe niso povezane z izstopajočima protagonistoma. Poleg prepleta konkretnega in abstraktnega so Balabánova besedila tudi poetična (npr. prispodoba hoje po ledu v zgodbi Silvester Svinov ali simbolika ptic v zgodbi V nedeljo), tragi-komična z zanimivimi bistroumnimi nesmisli (npr. on pa je razmišljal o tem, kako se bo navadil na stvari, na katere se ne more navaditi v Nespečnosti ali čutil se je […] ubit od vsega dobrega v zgodbi Spremembe). Za avtorja je značilna spolna enakopravnost literarnih oseb (v besedilih so ženski in moški liki prikazani kot pozitivni ali negativni ne glede na spol). Tudi v tej knjigi češkega avtorja ne umanjka sklicevanje na zakladnico nacionalne literature (omemba lika Maričke Magdonove v zgodbi Severni medved Telecoma), zaznamo lahko tudi teme, po katerih prepoznamo Balabánov pisateljski glas: odnos oče-sin, nihajoče moško prijateljstvo, zdravniki kot literarne osebe. Vsekakor trinajst zelo zanimivih zgodb – kamenčkov mozaika, ki jih lahko bralec med branjem povezuje v širšo zgodbo in tako vstopi v zelo svojski, prepoznaven in bogat Balabánov literarni svet.

V slovenščini je iz opusa tega žal prezgodaj preminulega avtorja (1961-2010) v knjižni obliki poleg zbirke Počitnice izšel še roman Vprašaj očeta (prevod Peter Kuhar).

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×