skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Obraz

Slovenska pisateljica Vesna Lemaić (1981) se v romanu Obraz posveča portretiranju kaotičnega vsakdana skvoterjev, ki bivajo v prostorih nekdanje tovarne. Osrednji lik je skrivnostna Bruna, ki boleha za nekontroliranimi premiki telesa, na obrazu pa se ji razteza ogromno brazgotina, družbo pa ji še delajo Ula, razvajena hči iz premožne družine zobozdravnikov, sramežljivi gej Jan in preudarni Pero. V mestu se začenja turistična sezona, skvoterji pa potrebujejo denar, s katerim bi lahko popravilo zamakajočo streho, zato pridejo na idejo, da bi enega od prostorov v tovarni preuredili v t.i. sobo strahov. Lotijo se dela in turiste vodijo v Titovo sobo, kjer naj bi strašil duh nekdanjega predsednika Jugoslavije, hkrati pa še prodajajo spominke iz kosti. Soba postane priljubljena turistična atrakcija in denar za prenovo strehe začne naglo prihajati, vendar pa se kmalu izkaže, da se v Titovi sobi tudi v resnici nahaja skrivnostna nadnaravna sila, ki začne vplivati na psihična stanja vseh skvoterjev.

Obraz bi lahko označili za eksperimentalni roman, četudi ga zaznamuje jasna in linearna naracija ter odkrita družbenokritična sporočila na račun bivanjske problematike mladih ljudi in njihovo neuspešno iskanje stanovanj, agresivnega vala poneumljenega turizma ter gentrifikacijo velikih mest. Družbena angažiranost zgodbe se spogleduje z elementi nadnaravne grozljive, ki pa vstopa v psiho osrednjih junakov kot odslikava njihovih nerazrešenih intimnih in eksistencialnih vprašanj. Avtorica na ironičen, duhovit in iskren način razgali življenja družbenih obstrancev ter hkrati ruši marsikateri stereotip, ki se oprijema skvoterskih skupnosti.

 

Sedma funkcija jezika

Roman Sedma funkcija jezika je nenavadna, zabavna in duhovita detektivka, ob tem pa tudi kritika in parodija francoskega intelektualnega elitizma, ki bo navdušila ljubitelje filozofije, literarne teorije, semiotike in lingvistike. Dogajanje sproži smrt Rolanda Barthesa. Veliki filozof, literarni teoretik, jezikoslovec in semiotik je leta 1980 v Parizu umrl za posledicami prometne nesreče, v romanu pa pri njegovi smrti ne gre za nesrečo oziroma splet nesrečnih naključij, temveč za umor. Bralci se skupaj z inšpektorjem Jacquesom Bayardom in njegovim pomočnikom, mladim profesorjem Simonom Herzogom, ki se v tej vlogi znajde nehote (in ga ves čas preveva občutek, da je ujet v romanu), podamo v lov na Barthesovega morilca oziroma morilce. Pot nas iz Pariza vodi v Bologno in celo v ZDA, med preiskavo pa srečamo in spoznamo vrsto slavnih intelektualcev tistega časa, med njimi Foucaulta, Derridaja, Kristevo, Deleuza, Althusserja, Eca ter politične figure, kot sta François Mitterrand in Valéry Giscard d’Estaing.

Razlog za Barthesovo smrt naj bi bil skrivnostni dokument o t. i. sedmi funkciji jezika – tisti, ki bi to funkcijo obvladal, bi z besedami lahko nadvladal kogarkoli in posledično vodil svet. Dokumenta seveda ne iščeta le Bayard in Herzog, v zadevo so očitno vpleteni tudi francoski politični vrh, bolgarska mafija in Japonci. V roman, ki je napisan v postmodernističnem slogu z elementi metafikcije, akademsko vsebino in napeto kriminalno zgodbo, večkrat vstopi tudi sam avtor, ki (s časovne distance) komentira dogajanje in teorije, ki so v osemdesetih letih pretresle in zaznamovale intelektualni svet. Slavni teoretiki so predstavljeni kot skrajno ekscentrični in egocentrični ter kot karikature samih sebe. Jezik ves čas prehaja med različnimi registri – od visokega intelektualnega diskurza do vulgarizmov – in je obenem osrednja tema romana, ki se ves čas sprašuje (in hkrati dokazuje), kako lahko služi kot sredstvo manipulacije. Sedma funkcija jezika je po avtorjevem prvencu HHhH, za katerega je leta 2010 prejel nagrado Goncourt, drugi roman Laurenta Bineta, ki je bil preveden v slovenščino.

Preklic obsednega stanja : [ljubezenski roman]

V burnem letu 1989 se na ljubljanski Filozofski fakulteti srečata študent prvega letnika slovenščine, pesnik s sveže izdano prvo pesniško zbirko, doma iz slovenskih Rovt, in Rita Sax, študentka etnologije iz Amsterdama. S svojim nenavadnim zanimanjem za slovensko kulturo in jezik, mladostno radovednostjo, svobodomiselnostjo, drugačnostjo ter živahnim družabnim življenjem Rita vzbuja zanimanje marsikoga. Njo pa očara mladi pesnik. Z njim odpotuje v Rovte, k njegovi družini. Njuna ljubezenska zgodba je razpeta med vaško podeželje in študentsko življenje v Ljubljani v času slovenske pomladi. V Riti pa tli tudi zamolčana in zapletena preteklost iz Amsterdama.

Kako bo tujko sprejela fantova družina in vaška skupnost? Zakaj se je dekle iz Amsterdama sploh znašlo v Ljubljani? Bosta mlada človeka uspela uskladiti študij in ljubezen? Bodo politične spremembe v takratni Evropi pretresle tudi Jugoslavijo in Slovenijo?

Pripoved je razdeljena na 20 poglavij; dogajanje poteka časovno linearno, z izjemo pogledov v otroštvo oziroma najstništvo obeh osrednjih literarnih oseb. Poseben, duhovit in občutljiv prvoosebni pripovedovalec (izjema je vsevedni tretjeosebni pripovedovalec, ki bralcu razkrije Ritino preteklost) ter zanimiva, večplastna ženska protagonistka ohranjata pozornost bralca. Pripoved razgibajo različne pripovedne tehnike (opisi, dialogi, pismo …), prisotna sta tudi humor v številnih razmišljanjih in spoznanjih protagonista, študentu slovenščine primerno izostren občutek za jezik in precej lirični odlomki z opisi narave.

Osrednje teme romana so ljubezen (tudi stranske ljubezenske zgodbe Ritine sostanovalke Ksenije in prijateljice Sare), študentsko življenje in razmere na fakulteti ter iskanje lastne življenjske poti mladih ljudi. Ob tem roman ponuja tudi številne druge motive (npr. družinsko življenje, medosebni odnosi, literarno ustvarjanje, homoerotika, doživljanje smrti, politične opredelitve ljudi …). Delo pomembno zaznamuje čas dogajanja – zadnja leta življenja v Jugoslaviji (omenjen je npr. sodni proces proti četverici JBTZ, miting resnice …). Zanimivo je, da je bil roman napisan leta 1990, torej z majhno časovno razdaljo od dejanskega dogajanja, ki so ga pozneje, v 21. stoletju, ubesedili tudi drugi sodobni slovenski avtorji (npr. Sebastijan Pregelj z delom V Elvisovi sobi, Andrej Blatnik v Trgu osvoboditve ali Janja Vidmar v romanu Pink).

Besedilo je pospremljeno s tremi mnenji avtorjevih sodobnikov o knjigi (France Bernik, Alenka Höfferle, Jeja Jamar Legat) ter s seznamom avtorjevih del do leta 1996.

Preklic obsednega stanja je eden izmed osmih Felčevih romanov.

Kdo govori o ljubezni? : osvobajanje izpod kulture časti

Pisateljica Elaf Ali se je rodila leta 1987 v Bagdadu v Iraku v precej izobraženi, sodobni družini. Oče je zdravnik, mama učiteljica. Pri njenih štirih letih so z družino prispeli na Švedsko. Tam pa je prišlo do trenj med pričakovanji ene in druge kulture. In iz teh izkušenj je nastala avtobiografska knjiga “Kdo govori o ljubezni?”

Družina se po parih letih že kar dobro znajde v novi deželi. Ko pa mlada Elaf, kot najstarejša hčerka v družini, dobi menstruacijo in s tem simbolno vstopi v odraslo življenje, se situacija precej spremeni. Medtem, ko starejša brata normalno živita svoje življenje tudi v tem obdobju, se pri Elaf vse spremeni. Ne sme od doma, razen v šolo in po nujnih opravkih; s fanti se ne sme niti pozdraviti, narobe je že, če v avtobusu kdo prisede na sosednji sedež. O plavanju, ki ga je imela tako zelo rada, lahko le še sanja … Tudi ženske prijateljice niso vse zaželene in odobrene s strani družine. Vse to v imenu časti. Da ne bi družine postavile na kocko svoje časti, se morajo vsi držati strogih pravil. Te so najbolj omejujoče ravno za mlada dekleta. Na noben način ne smejo vzbujati pozornosti, ne smejo se ličiti ali izzivalno oblačiti. Prepovedano je javno izkazovanje čustev, se zaljubiti, imeti fanta. Velik problem predstavljajo celo govorice, ki blatijo družino – četudi so izmišljene. Če dekle prekrši katerokoli od množice pravil, se to strogo kaznuje, včasih celo s smrtjo. In ta razkol med tisočletji starimi vrednotami in tolerantnost švedske družbe pripelje do mnogo neljubih dogodkov v življenju migracijske družine.

V knjigi so dodane razlage, ki nam osvetlijo miselnost, s katero sta (od)rasla Elafina starša. Poseben dodatek so še intervjuji, ki jih je naredila z očetom. Vse to nam pomaga pri razumevanju težav, na katere je naletela družina.

Elaf Ali je novinarka, piše za različne časopise in vodi televizijske oddaje. Javno govori o zatiranju v imenu časti, redno pa obiskuje tudi šole, kjer predava o tej problematiki.

Knjiga smeha in pozabe

Milan Kundera je bil češki pisatelj, pesnik in prevajalec, ki je od leta 1970 živel v Franciji. Dlje časa se je izogibal medijem in izpostavljenosti v javnosti, saj je želel, da njegova dela govorijo sama zase.

Roman Knjiga smeha in pozabe je roman o človeški eksistenci in poeziji, ki si podaja roko s smehom. Avtor raziskuje krhkost spomina, moč pozabe in vlogo smeha kot orodja upora ali podreditve.

Osrednji del dogajanja je postavljen v Češkoslovaško po praški pomladi (1968) in priča o usodi generacije Čehov. Vsaka zgodba prinaša razmislek, kako politični režimi oblikujejo osebne zgodbe posameznikov in kako ti odgovarjajo na represijo.

Roman ima posebno kompozicijsko zasnovo, sestavljen je iz sedmih delov z naslovi: Izgubljena pisma; Mamica; Angeli; Izgubljena pisma, Lítost, Angeli, Meja. Gre za preplet samostojnih zgodb, ki so razdrobljene in med seboj ne preveč povezane. So variacije zgodbe o Tamini, protagonistki romana, ki poskuša pridobiti pisma in zapiske svojega pokojnega moža, da bi ohranila spomin nanj. Tamina je razmišljujoča, uživa v tišini in se ozira v preteklost, namesto da bi verovala v prihodnost.

Osrednji temi romana sta pozaba in smeh. Pozaba je zanikanje spomina. Pripoved nam prikaže dvoje pozab. Prva je hotena, s strani politike zaukazana pozaba, ki obsoja preteklost in stavi na prihodnost, da bi lahko po mili volji spreminjali preteklost. Pri drugi gre za spontano, samodejno izgubo spomina, ki bledi skozi minevanje časa.

Smeh je eminentni način avtorjevega poetičnega pripovedovanja. Pojavlja se kot izvorni, hudičev smeh, orodje zasmehovanja in poniževanja, ter angelski smeh, ki je bil nekoč izraz svobode. Milan Kundera je zapisal: »Vsi moji romani bi lahko nosili naslov Neznosna lahkotnost bivanja ali Šala ali Smešne ljubezni; ti naslovi so med seboj zamenljivi in označujejo nekaj tem, ki me obsedajo, me določajo in, žal, tudi omejujejo.«

Avtor skozi prefinjen, bogat jezik spretno prepleta osebno zgodbo z razmišljanji o politiki, jeziku, smehu in človeški naravi. Roman zahteva poglobljeno branje, saj je v njem veliko simbolike. Prav tako bralca izziva, da razmisli, kaj pomeni pozabiti in biti pozabljen.

Šola brezboštva

Aleksandar Tišma (1924-2003) velja za enega od najpomembnejših srbskih literatov 20. stoletja; njegov opus, ki zajema tako pesniške zbirke, romane in zbirke kratke proze, je bil deležen velike pozornosti tako doma kot v tujini, še posebej zaradi svojega pogosto brezkompromisnega sloga, ki je enako grobo realističen kot tudi poetično absurden. Zbirka Šola brezboštva prinaša njegove štiri najbolj znane novele; naslovna, ki jo je nek belgijski kritik označil za najstrahotnejšo zgodbo vseh časov, spremlja nizkega preiskovalca Duliča, ki med mučenjem mladega jetnika, obtoženega protidržavnega delovanja, čaka na novico o zdravstvenem stanju njegovega hudo bolnega sina, Šnek je grenkosladka pripoved o melanholičnem hipohonderju s travmatično preteklostjo, zaznamovano z bivanjem v vojnem taborišču, ki v svoji novi partnerici vidi priložnost, da bi prevzel identiteto in življenje njenega bivšega moža, Najhujša noč je pretresljiv portret očeta, ki med vojno čaka na prihod jutra, ko bo njegova družina deportirana v koncentracijsko taborišče, Stanovanje pa spregovori o prisilni izselitvi upokojene gimnazijske učiteljice iz stanovanja, v katerega se naseli njen nekdanji učenec, ki ga je z brezplačnimi inštrukcijami rešila pred prisilnim delom.

Balerina iz taborišča smrti : roman za mlade, prirejen po knjigi Izbira

Gre za roman za mlade, ki je prirejen po knjigi Izbira. Edith Eger je bila madžarska telovadka in balerina, ko so jo leta 1944 pri šestnajstih letih skupaj z družino odpeljali v Auschwitz. Njo in sestro so ločili od staršev, ki so izgubili življenje v plinski celici. Postala je učenka Viktorja Frankla in pri petdesetih doktorirala iz klinične psihologije. Kljub vsem grozotam, ki jih je preživela, pa gre predvsem za zgodbo o ljubezni. Zgodbo o prvi mladostniški ljubezni, o ljubezni med starši in otroki, o ljubezni med sestrami. Kljub vsem grozotam taborišča, pa so obstajali tudi vojaki, ki so bili sočutni, ki so znali, če je bilo potrebno, tudi pomagati. Gre tudi za zgodbo o ljubezni po tem, ko so se taboriščne grozote končale. Ni šlo za romantično ljubezen, šlo pa je za to, da sta si z možem vse življenje stala ob strani in vedno znova izbrala drug drugega. Plod ljubezni so bili tudi otroci, vnuki in pravnuki. In ravno te štiri generacije so bile najboljše maščevanje za vse, kar se je dogajalo v taborišču. Vedno namreč lahko, kot je zapisala avtorica sama, v vsakem trenutku izberemo, koga bomo imeli radi in komu bomo izkazovali svojo ljubezen. To pa je edino, kar je pomembno.

Mushi mushi

 

Pričujoči Echartov citat lepo opiše legendarno zbirko prvih slovenskih haikujev izpod peresa, ob nastanku pesmi petindvajsetletnega, Milana Dekleve. V pesmih se tradicionalno subtilno izrazita nastanek in intenzivno bivanjsko občutje nastalega sveta. To potrjuje tudi izbira medija: Haiku je starodavna japonska oblika pisanja, z verzno-zlogovno strukturo 5 7 5, s katero so se v obdobju srednjega veka urili in tekmovali japonski plemiči, prvotno v obliki improvizirane daljše pesnitve (renga), iz katere so izluščili uvodne verze (hokku); ti verzi namreč zajemajo bistvo pesmi in zato posledično prevzamejo obliko samostojne pesmi (haiku). Pesniku tako na koncu ostane na razpolago preostane zgolj par besed da ujame trenutek, k temu pa spodbuja tudi bralca, saj je, kot v spremni besedi trdi Tomaž Kralj:

“… vsak izmed nas pesnik, samo tega ne ve ali pa ne zna aktivirati te energije. Biti pesnik ne pomeni pisati pesmi, to pomeni biti pesem, se zavedati svoje tisočletne konstante, biti razpoložljivost in ultimativna danost. Ni nas, je samo pesem. Tako si prisvojimo stanje, v katerem spoznavamo svet v zrnu peska in preživljamo večnost v trenutku. Neskončnosti se združujejo na dlani in ob reki je poleti hladneje kot ravnini. Milanove pesmi so vse to, vendar vam tega ne bodo razodele. Milan vam lahko nekaj pove, ampak ne bi razumeli. Ko izkusite, mu ni treba povedati. To je kakor LSD. /…/ dokler znanje ne zraste v vas, nima za vas nobene resnične vrednosti.”

“Ptič v slemenu. / Veter iztrga zatič. / Kdo vrata odpre?” str. 51

Naslov “mushi mushi” iz japonščine prevajamo kot “toplo vlažno”, na prvo asociacijo pa bi naslov marsikoga lahko spomnil tudi na kakšen drugi pomen besede “mushi”; npr. kitajsko “mushi” = zmaj, japonsko “mushi” = žuželka, oziroma nemški prevod, ki pomeni muca (pussy). V vseh primerih pa naslov nakazuje z energijo nabit, erotično-čutni del zbirke, ki je notranje deljena na tri poglavja: Glasba, Ljubezen in Svet, vsako s po sedemnajstimi pesmimi, ki so znotraj poglavij tematsko uvrščene; k vsebini močno doprinesejo tudi impresionistične črno-bele ilustracije in fotografije Kostje Gatnika.

“Bodiva ogenj, / sezuta misel naju / hoče kot pepel.” str. 35

Milan Dekleva (rojen 1946) je diplomiral iz primerjalne književnosti na FF UL. Do sedaj je objavil več kot dvajset knjig poezije in drugih literarnih del. Prejel je več nagrad: Prešernovo nagrado za življenjsko delo, Rožančevo nagrado za eseje, Veronikino nagrado za poezijo in druge. Zbirka je avtorjevo prvo literarno delo, prvi ponatis doživela leta 2005 pod naslovom Muši Muši = Mushi Mushi, pri Društvu Apokalipsa.

Podrobnosti

Roman Podrobnosti je četrto delo švedske novinarke in pisateljice Ie Genberg in prvo, ki ga lahko beremo tudi v slovenskem jeziku. V izvirniku je izšel leta 2022, zanj je avtorica prejela nagrado za najboljši švedski roman in bila uvrščena v ožji izbor za mednarodno nagrado Booker.

Uvodno poglavje bralca popelje v stanovanje, kjer neimenovana junakinja preboleva virozo. Pod vplivom bolezenske vročice se v njej prebudi želja po vnovičnem branju določenega romana. Ko na njegovi uvodni strani prebere posvetilo, jo posrka v tok spominov.

Delo sestoji iz štirih poglavij, vsako je namenjeno osebi, s katero je protagonistka preživela del življenja. Johanni, Niki, Alejandru in Birgitte, njena mati. Poetično sprehajanje po preteklem bralcu odstira pogled v intimo medčloveških razmerij. Pripoveduje tenkočutno zgodbo o tem, kako odnosi nastajajo, kako se razvijajo in kako razpadajo. O tem, kako oblikujejo naš pogled nase in na svet, kako nas spreminjajo, kako ostajajo z nami tudi dolgo po tem, ko so se že iztekli …

Drobcen, a čustveno globok roman, ki bralcu veliko ponudi. Njegovo pozornost usmeri k bistvenemu. K le navidez majhnim trenutkom, ki gradijo naša življenja.

Vprašaj srce

Lirična pripoved Mirjam Senica, avtorice več strokovnih monografij in znanstvenih člankov ter po srcu umetnice in slikarke, ima naslov Vprašaj srce. Posvetila jo je Aniti Ogulin in vsem milim ljudem. Vsebina knjige se povezuje s slikarsko zgodbo avtorice, ki s svojimi Milinkami med ljudmi širi sporočilo, da so »Milinke Mir in Dobro v nas«. To je zgodba o zvezdi na nebu, ki opazuje utripajoča življenja rastlin, živali in ljudi. Opazi milijone otrok, ki potrebujejo mir in radost v srcu. Poboža ljudi, ki trpijo, čeravno je brez moči, da bi lahko kaj spremenila.

Je zgodba o deklici Luni, ki je kot sončni žarek, ki sveti v dan. A kdor pozorno gleda, lahko opazi, da je njena energija omejena in da so dnevi, ko sveti močneje in rahleje. Tudi v Luninem življenju so izzivi, skozi katere bíje bitke. In ker ima zvezda to moč, začne kukati v njeno srce in odpirati poti … Na eni od njih spozna čudovito punčko Milinko.

To je zgodba o Luni in Milinki, o povezovanju in tkanju vezi, osnova katerih je pogovor, o iskanju svetlobe v nas in širjenju svetlobe na druge. O spoznavanju, da smo vsi eno. Pesnica dr. Glorjana Veber je v spremni besedi zapisala, da knjiga Vprašaj srce bralce »spodbuja, da prepoznamo uglasitev lastnih izkušenj, melodijo, ki nas spominja, da v vsakem izmed nas leži skrito bogastvo, ki čaka, da ga odkrijemo in izrazimo. Ljubezen ni le občutek, temveč dejanje, ki preoblikuje nas in svet okoli nas.« Knjiga je zelo interaktivna in daje prostor bralcu, da postane soustvarjalec zgodbe.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×