skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Božji pastir

Mojstrica zgodovinskih romanov, ki temeljijo na svetopisemskih zgodbah, v romanu Božji pastir opisuje začetke perzijskega cesarstva. Za uresničitev ene same svetopisemske vrstice: »Tako govori Gospod svojemu maziljencu, Kiru, ki sem ga prijel za desnico, da pred njim porazim narode in odpašem ledja kraljem, da pred njim odprem duri in nobena vrata ne ostanejo zaprta (Iz 45, 1)«, je bilo namreč potrebno veliko čudežev. Pisateljica pa nas spretno popelje skozi zgodbe mnogih neznanih moških in žensk, ki so pripomogli, da je Kir uspel premagati Medijce in se zapisal v zgodovino kot kralj, ki je osvobodil Jude babilonske sužnosti.

Nekateri liki in zgodovinske osebnosti so bile v ospredju že v romanu Skriti princ. Kraljeva pisarka Keren, ki je mlademu pastirčku skrivaj nudila plemiško izobrazbo, sedaj uživa ugled na kraljevem dvoru. Pomagala je namreč samemu perzijskemu kralju Kiru. A Judje še vedno trpijo pod Babilonci, Kir pa želi svoje kraljestvo osvoboditi medijske nadoblasti. V romanu Božji pastir njegovo zvesto pisarko in prijateljico nenadoma ugrabijo, zato je prisiljen, da za njo pošlje skupino, ki jo bo rešila. V njej se znajdeta tudi njeni hčerki Jemma in Zarina. Skupaj z mamo pa iz zapora medijskega kralja Astijaga osvobodita skrivnostnega princa Ašerja. Trdi, da je kraljev sin, a življenje mu kljub temu ni prizanašalo. Le s trdim delom in vztrajnostjo si je prislužil sloves najboljšega izdelovalca orožja in slutimo lahko, da ga bo nepričakovano srečanje z Jemmo zaznamovalo bolj, kot se zdi na prvi pogled …

Schindlerjev lift

Bosanski pisatelj, režiser in dramaturg Darko Cvijetić (1968) z romanom Schindlerjev lift postavi pretresljiv in poetičen spomenik nekdanji skupni državi v 70. letih minulega stoletja. Dogajanje romana je postavljeno v mesto Prijedor leta 1975, ko je zgrajena nova stanovanjska stavba iz rdeče opeke, ki se dviga nad mestom in predstavlja stičišče različnih kultur, narodnosti, izobrazb in družbenih statusov. Skozi kratka poglavja avtor uporabi simbolični “schindlerjev lift”, ki pelje bralca skozi posamezna nadstropja in razkrije tragične usode stanovalcev bloka, obenem pa razgalja duh negotovih časov in tragičnost vojne v Jugoslaviji.

 

Veselička

Basist v narodnozabavnem ansamblu Tarantača Blaž Polovinšek se nekega jutra po nastopu ne vrne domov. Žena in prijatelji najdejo le njegov avto, zabit v bukev, še vedno v narodno nošo oblečeni Blaž pa je izginil, kot bi se vdrl v zemljo. Kot v Poslednjem valčku, prvi avtorjevi knjigi, dobi tudi ta zapleteni in skrivnostni primer v razreševanje inšpektor za krvne in spolne delikte iz novomeške PU Fortunat Breznik.
V stabilno postavljeni pripovedi, ki vleče od začetka do konca z vprašanjem »Kaj neki se je zgodilo z Blažem?«, je mnogo ovinkov, od jezikovnih eskapad (kot so tiste z množico sinonimov) do takih in drugačnih šal in besednih iger, avtorjevih kontekstnih diskurzov, pa jedrih pripovedi, ki pojasnjujejo dotedanje okoliščine, način življenja in delovanja osrednjih protagonistov, mladih ljudi iz današnje Suhe krajine. Celotna pripoved je podložena s humorjem in začinjena s seksualnimi temami, kar daje pisanju dodatne dimenzije. Hkrati si bralec lahko mimogrede razširi obzorje z avtentičnimi imeni s tega geografskega področja in iz sveta narodnozabavne glasbe (kamor sodi tudi sam avtor kot tekstopisec) in izve za razne splošno manj znane kuriozitete, kot so na primer »air scent« psi in povezava med pampaško travo in vrtnimi palčki. Gre za vsestransko nadgrajen kriminalni roman, ki kakovostno presega zahteve žanra.
Obe knjigi sta tudi prijazni, na trenutke igrivo cinični hommage Dolenjski, še posebej Suhi krajini in njenim ljudem, pa tudi narodnozabavni glasbi, ki jo nepoznavalci pod Kocjančičevim reflektorjem nenadoma zagledamo v povsem novi luči.
Kdor lahko napiše dve tako vsestransko odlični kriminalki, lahko napiše tudi tretjo. Čakamo.

Srečanje v Telgteju

Dobre knjige ponujajo različne možnosti interpretacij in tudi Grassova Srečanje v Telgteju nam jih ponuja. Lahko jo beremo skozi prizmo tridesetletne vojne in srečanja nemških baročnih pesnikov, ki jih je Grass več kot le dobro poznal, in njihova dela vkomponiral v svoj roman, lahko pa jo prestavimo v tri stoletja kasnejšo in od 2. svetoven vojne opustošeno Nemčijo. Vsebine, s katerimi (in tudi na kašen način) se ubadajo sodelujoči literati so namreč univerzalne in neodvisne od časa in prostora dogajanja. Grass, ki se postavi v vlogo enega od sodelujočih avtorjev, tokrat v delo vnese obilico humorja in zabavnih situacij, ki jih umetelno podtika likom nastopajočih literatov in jih s tem dela še posebej življenjske. Zavist, egocentričnost in zagledanost vase so namreč značajske lastnosti, na katere niso imuni niti (veliki) umetniki, ali pa so morda pri njih še toliko bolj izrazite, in tudi okrog tega se spleta, zapleta in razpleta zgodba literatov, ki bi na vojnem pogorišču želeli postaviti temelje boljše in pravičnejše Nemčije. Ali pa jih skušali vsaj zapisati, da bi jih kakšen od veljakov, ki o tem odločajo, morebiti nekoč prebral. Srečanje v Telgteju je po obsegu sicer kratek roman, a vseeno zahteva pozornega bralca predvsem zaradi Grassovega zgoščenega pisateljskega sloga, in tudi zaradi tega ne gre za delo, ki bi ga bralec “požrl” na dušek. Srečanje v Telgteju zahteva svoj čas, a če si ga boste pripravljeni vzeti, vam zagotavljam, da vam ne bo žal. Grass je verjetno najpomembnejši nemški povojni (2. sv. vojna) pisec in na tem “tronu” sedi tudi zaradi tega romana. Priporočam!

Tuskulum

Tuskulum, mojstrsko izbrani naslov Škofičeve pesniške zbirke, pomeni mirno in udobno zavetje. Ljudje se radi zatekamo v spomine, ustvarjamo rituale in svojo pravo naravo pokažemo skozi obrede.  Včasih je svet, ki ga je naša civilizacija ustvarila, vse prej kot tuskulum. Pesmi, ki izhajajo iz avtorju ljube domače prekmurske pokrajine, so prežete z mističnim vzdušjem in kruto neizprosnostjo (človekove) narave. Izrazito obredna ritem in motivika dajeta liriki močan čustven naboj, ki ga lahko povezujemo s surovimi živalskimi nagoni. Čeprav tako ljudska motivika kot raba narečnih besed narekujeta vsebino, ki je blizu ljudskemu slovstvu, so teme, ki jih Denis Škofič s svojim pisanjem odpira, univerzalne. Iz besedila pronica stiska ob razkrivanju nasilne plati človeštva, naj gre za zazrtost v preteklost, odgovor na aktualno družbeno dogajanje ali pogled v prihodnost. Škofičeva poezija je pestra po formi in izrazu, spretno izkorišča večpomenskost slovenskega jezika in si dovoli skoke v medbesedilnost. Vsaka beseda je napolnjena s pomenom in skrbno izbrana. Gre za izraze, vzete iz prekmurskega narečja in vse tiste besede, ki s svojim zvenom pesmim dajejo umetniško vrednost. Nič nenavadnega ni, da bralci ob branju posežejo po slovarju in se potopijo v raziskovanje različnih običajev ali samo pokukajo v mitološki svet, kot ga predstavi Tanja Petrič v spremni besedi k zbirki. Tuskulum je vsekakor meastralno spesnjeno umetniško zavetje slovenskega jezika.

Tuskulum je tretja pesniška zbirka slovenskega pisca in literarnega kritika Denisa Škofiča. Idejno in motivno temelji na njegovih prvih dveh zbirkah, Sprehajalec ptic (2013) in Seganje (2017). Avtor je za Tuskulum leta 2024 prejel Cankarjevo nagrado za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku in Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta.

22 dolžin

22 dolžin je prvenec mlade nemške avtorice Caroline Wahl. Knjiga je bila izbrana kot najljubša knjiga nemških neodvisnih knjigarnarjev v letu 2023. Roman je izredno rahločuten, doživet in jezikovno bogat.

Tilda je odgovorna mlada punca, ki ob študiju matematike tudi veliko dela in skrbi za mlajšo sestro, Ido, ki ji pomeni vse na svetu. Njuna mama je alkoholičarka, ki ves čas niha v razpoloženju. Tilda je jezna nanjo in jo večkrat poimenuje kar pošast. Svojo sprostitev in motivacijo najde v plavanju 22-ih dolžin, kjer se zbliža tudi s svojo simpatijo. Sanja o svobodnem in neobremenjenem življenju, da bi lahko naredila tudi nekaj zase, kot je na primer študij v Berlinu, a še pred tem mora malo sestrico ohrabriti in jo naučiti odgovornosti.

Neznanska modrina neba

Osrednja junaka tega izjemnega prvenca mlade francoske pisateljice sta Émil in Joanne. Spoznata se v nekoliko nenavadnih okoliščinah, saj so Émilu odkrili zgodnjo obliko alzheimerjeve bolezni, ki je neozdravljiva, preostali pa sta mu še dobri dve leti življenja. Odloči se, da bo pobegnil pred neizogibnimi in brezplodnimi medicinskimi raziskavami ter prihranil domačim pogled na svoje telesno in duševno usihanje. Na spletu objavi oglas, v katerem išče sopotnika za popotovanje po čudoviti pokrajini – raziskati želi Provanso, Alpe, Azurno obalo in Pireneje.  Presenetljivo se na oglas odzove Joanne – mlada ženska v dolgi črni obleki, ki pod velikim črnim klobukom skriva obraz pol skrivnostnosti in žalosti.  Najraje je tiho, obožuje meditacijo in je eno z naravo.

Skupaj se odpravita na edinstveno življenjsko pustolovščino, na kateri se bosta morala neizogibno soočiti z lastnimi strahovi in duhovi preteklosti, ki bodo prej ali slej prišli na dan.

Gre za zares čudovit, pretresljiv, tenkočuten roman, ki bralca osupne z opisi dih jemajoče pokrajine in neverjetnim občutkom za opisovanje notranjih doživetij. Zgodba, ki se z lahkoto kosa z velikani francoske literature.

EMŠO

EMŠO je četrti roman večkrat nagrajene pisateljice, pesnice, prevajalke in literarne raziskovalke Lidije Dimkovske. V njem spremljamo zgodbo dekleta oziroma mlade ženske Katerine Avram, ki z družino živi v Skopju. Katerina odrašča v okolju, v katerem ni prostora za toplino, bližino in ljubezen, saj oče Nikos večinoma molči in se umika, mama Milka ves čas stresa slabo voljo, odtujena pa sta tudi Katerina in njen brat Stefan. Nikos je Ciprčan, ki je poleti leta 1974 v hotelu, kjer je delal, spoznal Milko in po turškem vdoru z njo odšel v Skopje, ne da bi se poslovil od družine. O Cipru in sorodnikih ne govori nikoli, njegova žena pa ves čas le nejasno namiguje na spor med njo in njegovo družino. Medtem ko Stefana očetova zgodba očitno ne zanima, postane Katerina z njo tako rekoč obsedena. Odloči se, da bo našla odgovore o očetovi (in tudi materini) zgodbi, se tako končno povezala z očetom in si nenazadnje odgovorila tudi na vprašanja o lastni identiteti. EMŠO je družinski roman, v katerem ne spremljamo le zgodbe Katerine, Nikosa in Milke, temveč – v drugem delu – tudi zgodbo Stefana, njegove žene Dijane in njune hčerke Sofije, ki je prav tako zaznamovana s travmo, molkom in prekinjenimi vezmi.

Poglavja, v katerih se odvija zgodba Katerine in njene družine, se izmenjujejo s krajšimi opisi kraja, ki ga Nikos imenuje puščoba. Puščobo predstavlja skupnost odtujenih posameznikov, ki “ne prenesejo ljudi” ali se želijo izogniti medčloveškim odnosom, zato “da ne bi bili (znova) prizadeti in razočarani”. Med branjem opisov puščobe in življenja v njej se sprašujemo, ali gre za kraj, ki se mu je bolje izogniti, ali kraj, v katerem je lepo živeti, med vrsticami pa že kmalu razberemo, da je distopični svet puščobe (že kar preveč) podoben našemu in da pravzaprav vsi (vsaj občasno) živimo v njem.

EMŠO je roman o begunstvu, iskanju identitete, mejah, osamljenosti, krivdi – temah, o katerih je Dimkovska pisala že v svojih prejšnjih delih, predvsem romanih Skrita kamera in Non-Oui ter pesniški zbirki Mejno stanje. Glavna protagonistka je tudi v tem romanu ženska, čeprav bi kot osrednjo osebo lahko označili tudi njenega očeta Nikosa, ki je “prisoten in govori” ravno s svojo odsotnostjo oziroma umikanjem in molkom. Skozi njegovo usodo spoznamo, da so si zgodbe, izkušnje in občutki beguncev in drugih razseljenih oseb pravzaprav zelo podobni, ne glede na čas in kraj dogajanja. Katerina in tudi Stefan podedujeta njegovo travmo in se vsak na svoj način spopadata z njo, zgodba pa se nadaljuje oziroma doživi ponovitev tudi s Sofijo. Distopični del romana govori o puščobi kot o svetu nekje onkraj, vendar je puščoba pravzaprav “na tej strani”, saj se Katerina med ljudmi, ki naj bi bili najbliže, počuti sama, tuja, neslišana in tudi nevidna, enako pa velja pravzaprav tudi za ostale člane njene družine. EMŠO je še eno vrhunsko delo Lidije Dimkovske – v Makedoniji je bil razglašen za roman leta, v slovenščini pa je v prevodu Aleša Mustarja izšel v prestižni zbirki Moderni klasiki.

Lomilec duš : [psihološka srhljivka]

Naslovni lik romana Lomilec duš, napete psihološke srhljivke Sebastiana Fitzeka, ki velja za trenutno enega najbolj branih nemških pisateljev, je skrivnostni zločinec, ki ugrablja mlade ženske in jih podvrže grozljivemu psihičnemu trpljenju, nato pa jih duševno zlomljene spusti na prostost. Roman se skoraj v celoti odvije v notranjosti prestižne psihiatrične klinike, katere osebje in pacienti neke noči obtičijo v snežnem metežu, zaradi katerega je klinika nenadoma odrezana od ostalega sveta. Povrhu tega pa se razve, da je v kliniko vdrl sam Lomilec duš, kar med prisotnimi sproži paniko in krut boj za preživetje vse do nastopa jutra.

Fitzekov skrivnostni in napet roman pušča gledalca v negotovosti vse do zadnje strani, hkrati pa izpostavi pogosto spregledane razsežnosti psihičnega nasilja, ki je včasih še bolj neusmiljeno in brutalno od fizičnega.

Ime mi je Lucy Barton

V najnovejšem prevedenem delu Pulitzerjeve nagrajenke Elizabeth Strout spremljamo prvoosebno pripoved Lucy Barton, ki mora nekaj mesecev preživeti v bolnišnici v New Yorku. Lucy bralcu niza spomine iz svojega otroštva v Illinoisu, ko je odraščala v revščini skupaj z bratom in sestro, za kar je bila v družbi ali zasmehovana ali pomilovana. Spomini in življenjske zgodbe njenih znancev še bolj pridejo na plan s prihodom njene matere v bolnišnico. Med tem, ko jo njena mama budno spremlja in ji je tam za oporo, iz njunih pogovorov in Lucyjinih lastnih spominov razberemo naravo njunega razmerja in okoliščin, v katerih je Lucy rasla.

Pisateljica z enostavnim pripovedovalskih slogom odpre številna družbena vprašanja: revščina, kompleksen odnos z materjo, družinsko nasilje, spolna usmerjenost, AIDS. Spopada se s strahom, jezo in odpuščanjem. Pomankanje zdravega odnosa z materjo in očetom, želja po pisanju, zakon in ljubezen do njenih dveh hčera, Lucy hrkati ovirajo in spodbujajo. Bralec je postavljen v kožo nekoga, ki je bil večino življenja na robu družbenega kroga. Toda Lucy Barton vztraja pri svojem poskusu biti srečna, četudi se njene odločitve lahko komu zdijo neprizanesljive. Spomini in utrinki pa so tisti, ki jih mora vsaj zapisati, četudi česa ne zmore izreči na glas.

Elizabeth Strout je prejemnica Pulitzerjeve nagrade za roman Olive Kitteridge. Pričujoči roman Ime mi je Lucy je prvi v zbirki štirih romanov, ki je preveden v slovenski jezik.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×