Izgubljena knjigarna je prvo v slovenščino prevedeno delo irske pisateljice Evie Gaughan, ki objavlja pod psevdonimom Evie Woods. Roman je v tujini prodajna uspešnica in nominiran za britansko književno nagrado. Idejo za knjigo “o zelo nenavadni knjigarni s koreninami v zlati dobi trgovanja z redkimi knjigami s primesmi čarovnije, skrivnosti in romantike” je avtorica poglobila z raziskovanjem življenj izjemnih žensk, kot so bile novinarka Nellie Bly in književni detektivki ter posrednici Leona Rostenberg in Madeleine Stern. V jedru avtoričinih knjig je, kot pravi sama: “univerzalna izkušnja – to kar nas dela človeške, želja, da bi bili ljubljeni, videni in da bi nam uspelo izraziti lastno notranjo posebnost.” Rdeča nit Izgubljene knjigarne “je iskanje človekovega poslanstva v svetu in ta tema odmeva skozi več rodov,” pisano v vzporednih časovnicah. Glavni junaki Izgubljene knjigarne: Opaline, Martha in Henry se v slogu magičnega realizma srčno dotaknejo bralca. Njihovo sporočilo je, da “če si izgubljen, še nisi za večno izginil. Izgubljenost je most med svetovoma, kjer se bolečina naše preteklosti lahko spremeni v moč. Že od nekdaj imaš ključ do tega posebnega kraja in zdaj lahko odkleneš vrata.” Ko boste prebrali ta roman, boste v Dublinu nehote iskali ulico Ha’penny Lane in se ozirali za knjigarno.. Kaj če knjigarna lahko vpliva tudi na tok vašega življenja? Neodložljivo magično branje, kjer knjige v rokah glavnih junakov premikajo meje.
Gosenica je novela, ki jo je Ciril Kosmač objavil leta 1936 v reviji Sodobnost.
Gre za avtobiografsko pripoved, saj pisatelj opisuje dneve in razmere, ki jih je doživel sam v ječi. Pipoved se začne v letu 1930, ko so Kosmača pripeljali v rimsko ječo Regina Coeli. Pisatelj nam dobro opiše, kakšna je bila videti celica, v oko pa mu najbolj pade pogled iz celice, kjer je rasel divji kostanj.
“Pod oknom je rasel divji kostanj. Moral je biti precej debel, star in visok, da so njegove veje segale do drugega nadstropja. V svoji rasti k soncu iz teme jetniških dvorišč je pognal mladiko mimo mojega okna” (str. 10)
Tako začne pripovedati, kako na tej kostanjevi mladiki zagleda gosenico. Pisatelj je zgrožen in obupan, saj noče, da gosenica poje vso mladiko. Ker vsak dan sloni na oknu in opazuje mladiko ter gosenico, je zato tudi kaznovan. Oditi je moral v podzemlje za šest dni, ko pa pride nazaj, se pripravlja zunaj vihar. Kosmač navija, da bi vihar odnesel gosenico in pustil življenje mladiki, kar se tudi zgodi.
Ko so pisatelja izpustili iz ječe, je postal še bolj dojemljiv za naravo in življenje.
Ann Napolitano si je že od rane mladosti želela postati pisateljica. Želja je postala resničnost, njen prvi roman je izšel leta 2004, šestnajst let kasneje je doživela preboj z romanom Dragi Edward. Živijo, lepotica pa je po mnenju bralcev portala Goodreads in urednikov Amazona najbolj brana knjiga leta 2023. V italijanski četrti v Chicagu odraščajo štiri sestre Padovano, tako različnih karakterjev, vendar med seboj neločljivo povezane. Močna in odločna Julie je najstarejša in tudi želi vedno biti prva, Sylvie je svojeglava, nežna in poetična kot je bil oče Charlie. Cecelia, ena od dvojčic je ljubka, rada se smeje in rada riše, Emeline je prizemljena in neposredna. Sestre se rade primerjajo z Marchevimi sestrami iz romana Čas deklištva. Julie se zaljubi v Williama, srednješolskega košarkarskega zvezdnika, fanta, ki je bil oropan ljubezni staršev. Nastanjen v študentskem kampusu, daleč stran od družine ve, da se poti njegove družine in njega ne bodo nikoli več križale. Julia je odločna za oba, zdi se kot da je njuno življenje pravljica, od Williama ne pričakuje le ljubezni in pozornosti, hoče, da služi denar, hoče se poročiti z univerzitetnim profesorjem, prva med sestrami želi roditi, zase hoče le najboljše. William se zaveda, da se ni poročil samo s svojo ženo, temveč tudi z njeno družino. Juliine ambicije se razblinijo, ko prebere njegovo knjigo. Nikoli ne bo dovolj dober zanjo. Tragedija kot vihar razpiha čustva in skrito srečo družine Padovano. Ann Napolitano je sestram vdihnila tako močne in različne značaje, ki se med seboj dopolnjujejo, iskrijo. Ene sanjajo, druge prizemljene drvijo skozi življenje. Mislijo, da so zadržane v telesih, v biografskih podatkih svojih življenj. In kot pravi oče Charlie svoji sorodni duši, hčeri Sylvii, vsi bodo enkrat dojeli smisel življenja. Še tako oddaljene, so sestre na nek način vedno povezane: na muralih, ki jih riše sestra Cecelia in v njihovih srcih, čeprav se niti, ki jih povezujejo občasno zrahljajo. Posebej me je pritegnil lik Sylvie, ki z vso vnemo že od trinajstega leta opravlja poklic knjižničarke v knjižnici Lozano. V ganljivem družinskem romanu se soočimo z družinskimi travmami, posameznikovimi željami ter pričakovanji njegovih najbližjih.
Sreča je novela, ki jo je Ciril Kosmač napisal leta 1936. V tej kratki noveli je govora o sreči, a ne taki, kot jo poznamo dandanes. “Sreča” se lahko kaže na različne načine, v tej pripovedi, ravno obratno kar pomeni.
Avtor opiše prigode v vsakdanjem življenju ter pojasni, da se takrat ni javno govorilo o sreči; če se je komu zgodilo kaj hudega, so zmeraj dobili izgovor: “še sreča, da se ni zgodilo kaj hujšega”. Spoznamo glavna junaka- Strežkovo Tino in Strežka. Strežko je bil majhen možicelj, ki ga niso jemali resno. Živel je z materjo, ki je za vse poskrbela, še posebej dobro za svojega sina. Ko je mati umrla je Strežko ostal sam in izgubljen. Ni bil dolgo sam, saj je kmalu dobil dekle po imenu Katarina. Že istega leta je Katarina povila deklico, Strežek je bil izjemno ponosen in srečen, a ljudje na vasi so govorili, da deklica ni njegova. Deklico sta poimenovala Tinka. Pisatelj opisuje spomine na šolo in Tinko. Zanjo je veljalo, da je Strežkova “sreča”, še učitelji so vedeli, kaj to pomeni. Tinka je bila pisateljeva prva ljubezen. Od takrat, ko so mu oči uhajale k Strežkovi Tini, ga je misel na Tinko spremljala povsod. Pisatelj opisuje svoja leta v srednji šoli in spomine na Tinko. Tinka je kmalu zanosila in rodila deklico. Nadeli so ji ime Sreča. Sreča, pa na koncu ni imela sreče, saj je povodenj, ki je prizadela Tolminsko, odnesla njo in mater.
V tej noveli se povezujejo sreča, ljubezen in smrt.
Raztreščen eksperimentalni kolažni prvenec slovenskega prvaka v slam poeziji, Gala Grobovška (tudi oblikovalca zbirke), nam pred očmi zarisuje zbirko, ki prepleta razne medije, od pisane besede (preplet rokopisa in tiskanih črk), fotografije in glasbe, do pesmi, ki jih sestavljajo teksti, vzeti iz uradnih listov (npr. uradni listi RS) ali navodil, npr. v pesmi česa ti o ljubezni in zvezdah ne povedo, tekst prihaja iz navodil za uporabo pralnega stroja.
Zbirka nam tako nudi edinstven pogled v psiho mladega ustvarjalca, ki s svojo izvirno tehniko, bralcu učinkovito uspe predati izkušnjo tekstov, ki nam sprožajo asociacije na avantgardno poezijo prejšnjega stoletja, z močnim poudarkom na konstruktivističnih pesmih Srečka Kosovela, ki je avtorja tudi navdahnil k pisanju poezije, sporoča svoje tegobe, travme in vpoglede v današnjo (ready-made, kapitalistično) družbo.
“/…/ keša ne rabm / sam rabm pa novo grafiko /…/ pa en art mag iz berlina /…/ za 10 eur kot suvenir /…/ ubistvu rabm keš. ” (str. 94)
Kot zapiše Hana B. Kokot v spremni besedi: “A pomembneje kot to je povedati, da je bolj kot vse drugo Gal iskren. V svoji poeziji prepleta lastno stisko, jezo, negotovost in ranljivost, priznava izgubljene bitke in išče smisel v svojem ustvarjanju.” (Hana B. Kokot; str. 119)
Literarni prvenec hrvaške pisateljice, scenaristke in filmske režiserke Dore Šustić (1991) je delno avtobiografska izpoved predstavnice generacije milenijcev, ki je na lastni koži najbolj boleče izkusila propad starih in rojstvo novih sistemov in z njimi povezanih vrednot. V romanu sledimo glavni junakinje, ki odpotuje iz domače Reke na študij v Prago, kjer se zaplete v razmerje s turškim fotografom, ki še vedno žaluje za svojo pokojno ženo iz Andaluzije. Med iskanjem ljubezni in samopotrditve poskuša najti navdih za pisanje romana, kar jo potisne v vrtinec čustevn, bolečih refleksij in pogosto hrepenenj po nečem, kar mogoče sploh ne obstaja.
Psi bi lahko označili za generacijski roman, saj na poetičen kot tudi družbenokritičen način načenja teme, ki so univerzalno znanje vsem milenijcem; nezmožnost gojenja zdravih intimnih odnosov, obsedena želja po sprejetosti, ki pogosto vodi v razočaranje, iskanje identitete ter soočanje z izgubo, bolečino in odvisnostjo od ljubezni.
Marek Šindelka (1984) velja za enega najbolj prevajanih in cenjenih čeških pisateljev, ki je slovenskemu občinstvu najbolj poznan po romanu Utrujenost materiala, v katerem obravnava problematiko begunstva, tokrat pa je v slovenščino preveden tudi njegov romaneskni prvenec Napak, ki je bil ob izidu deležen pozitivnega odziva tako kritike kot širše javnosti.
Roman sledi tihotapcu rož Kryštofu, ki sprejme svojo zadnjo in navidez sila preprosto nalogo; iz Japonske v Evropo pretihotapiti zadnji živeči primerek sicer uradno že vrsto let izumrle parazitske rastline. Na poti do cilja se stvari nepričakovano zapletejo in Kryštof ostane sam z dragoceno rastilno, kar v njemu postopoma zbuja nelagodje in strah. Tako se nehote znajde sredi razburljivega potovanja po krajih iz svojega otroštva, ogroženih pragozdovih, poplavljeni Pragi, letališčih in črnih trgih prodaje z rastilnami. Napaka je napet, duhovit in razburljiv roman, ki z domiselno simboliko in nepredvidljivimi zapleti predstavo temno, skrito stran človeških življenj.
Roman »Veter veje, koder hoče« je razdeljen na tri pisma, ki jih Chiara v sedmih dneh zimske samote v topli intimi podeželske hiše piše članom svoje družine: eno Alishi, svoji posvojenki indijskega porekla, drugo svoji biološki hčerki Ginevri in zadnje svojemu možu Davideju. Skozi ta tri čudovita pisma izvemo o Chiarinem življenju, njeni izvorni družini in trenutni družini, ki jo je ustvarila z Davidejem.
Alisha znova odkrije svoj indijski izvor in privlači jo vzhodnjaška duhovnost, vendar ji med njenimi ateističnimi starimi starši po materini strani in gorečimi katoliškimi starimi starši po očetovi strani uspe najti popolno harmonijo s slednjimi. Po drugi strani pa se Ginevra, ki se zdi »materialističnega duha«, zelo dobro razume s svojo babico po materini strani plemenitega rodu. Chiara sama nima vere, za razliko od svojega moža Davideja, ki še naprej verjame v Boga tudi v najtemnejših urah njunega življenja. Vendar je izziv najti stičišče tudi v različnosti.
Susanna Tamaro z izjemno občutljivostjo obravnava rahločutnost in kompleksnost družinskih vezi ter pomembna vprašanja, kot so posvojitev, splav, izdaja, odnos z Bogom in smrt. Poleg tega ji uspe z velikim realizmom opisati družinsko dinamiko, odnos med možem in ženo, med starši in otroki in končno najbolj delikaten od vseh: odnos med brati in sestrami. Pravzaprav med Alisho in Ginevro, ki sta si različni kot noč in dan, stvari ne gredo gladko, vendar pa bi ju rojstvo njunega bratca Elia mogoče lahko zbližalo v skupni skrbi zanj.
Naslov »Veter veje, kjer hoče« je stavek, vzet iz odlomka v Janezovem evangeliju in je pravzaprav rdeča nit, ki povezuje tri pisma in tudi razmišljanje o duhovnosti: je veter Svetega Duha, ki piha, kjer hoče in na kogar hoče, ne glede na družbeni razred ali narodnost.
Roman je hvalnica moči družinskih vezi in pomembnosti osmišljanja našega življenja.
V smrtni uri je peti in najbolj znan roman ameriškega pisatelja Williama Faulknerja (1897-1962), ki se je v zgodovino svetovne književnosti zapisal kot eno od najbolj prepoznavnih imen literarnega modernizma in pionirja t.i. “južnjaške gotike”, ki se je tematsko navezovala na prikaz trpega življenja ljudi v ruralnih predelih ameriškega juga. Pričujoči roman, ki je bil izdan leta 1930, se ponaša z nenavadno strukturo; razdeljen je na kar 59 poglavij, osrednjih pripovedovalcev pa je petnajst, vse pa združuje – kot tudi razkriva sam naslov – smrt.
Roman pripoveduje zgodbo o revni kmečki družini Bundren iz ameriškega juga, ki jo vodi mati in žena Addiie. Ta se na začetku romana spopada s hudo boleznijo, zaradi katere tudi umre, njena zadnja želja pa je, da bi bila pokopana v rojstnem mestu Jefferson v državi Mississippi. Preostali člani družine se tako odpravijo na dolgo proti proti Jeffersonu, ob tem pa se spopadajo tako s težkimi vremenskimi razmerami, burnimi spomini, poglobljenimi razmišljanji o življenju in smrti ter kako se posameznik vsak na svoj način sooča z izgubo bližnjega. Faulkner skupaj z intimno zgodbo o družini razvija subtilen družben komentar o revščini, ki je zaradi finančnega zloma na borzi leta 1929 prizadela celotno Ameriko. Z uporabo tehnike pisanja svobodnega pretoka misli, menjave naratorjev in nekonvencionalne pripovedne niti se V smrtni uri uvršča v sam vrh ameriškega literarnega modernizma.
Ljudje smo kot drevesa, pokončni, ukoreninjeni, edinstveni; živimo v skupnostih in si med seboj pomagamo, pravi Breda Podbrežnik, ki je nabrala in izbrala petintrideset pravljic, legend, mitov in bajk o drevesih z vseh koncev sveta, ki jih je Klarisa Jovanović priredila, poenotila in poživila s svojim znanim tenkočutnim občutkom za jezik. Pravljice so razdeljene v pet sklopov: o drevesih življenja, o čudežnih drevesih, o preobrazbah, odgovarjajo nam na večna vprašanja Zakaj?… in nam razkrivajo sladkobe in skrivnosti svetih gajev.
Dodana vrednost knjigi sta stvarno in tematsko kazalo. Seznam vseh omenjenih dreves z naslovi pravljic najdemo v stvarnem kazalu, v tematskem kazalu so izpostavljene teme varovanja in ohranjanja narave z naslovi pravljic, ki te teme obravnavajo. Zbirka pravljic je tako dobrodošel in dragocen pripomoček za vse, ki bi z ljudskimi pravljicami radi obogatili svoje naravoslovno in pedagoško delo. Spremno besedo je napisala dr. Urša Vilhar, raziskovalka na Oddelku za gozdno ekologijo Gozdarskega inštituta Slovenije.
