Mladi odrasli (18–29 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Prepovedani položaj

Pesniški prvenec na simpatičen in domiseln način združuje dve veliki strasti avtorice: nogomet in poezijo. Na prvi pogled nezdružljivi kategoriji, ki se tekom besedne “tekme” (knjiga je notranje razdeljena na prvi polčas, drugi polčas in trenutek za rdeč karton, kjer sta polčasa enakovredno dolga, sledi pa sklepna pesem, ki nam služi tudi kot epilog ali podaljšek), povežeta v kompleksno iskanje pravil in doživetij, ki določajo prepovedani položaj in meje igrišča, oziroma bolje rečeno, kar meje človeškega doživljanja.

“ /…/ na prvi tekmi v madridu / sva ugotovila da obstaja nekaj / veliko večjega od naju /…/ “

Pesnica tako nastopa v vlogi žogobrcke, trenerke in komentatorke; liki iščejo povezanost, trenutek, ko ne bodo ne preblizu in ne predaleč, da bi lahko videli stanje na igrišču in življenju, narativi oseb se prepletajo in skupaj tvorijo celovite razmisleke o stanju družbe in duha. Kot so zastavljene sklepne spremne besede: “Kdo so torej zmagovalci in poraženci? Se je tekma sploh končala? Je to sploh pomembno?”

“ /…/ ni naju smrt soočila z življenjem / bil je nogomet ”

Anja Grmovšek Drab (1993) je urednica evropske pesniške platforme Versopolis in urednica portala AirBeletrina. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je magistrirala iz sodobne slovenske poezije.

Vojna in terpentin

Sedemnajst let dela nad skupno šeststo stranmi v lastnoročni pisavi. To je tisto, kar je pisatelju Stefanu Hertmansu zapustil njegov ded. Več kot 30 let je v pisatelju zorela knjiga o dedovi življenjski zgodbi. Šele bližajoča se 100. obletnica začetka prve svetovne vojne je v pisatelju sprožila nujo, da dedovo zgodbo v sebi predela in dva obsežna zvezka spominov, ki jih je avtorjev ded Urbain Martien začel pisati pri 72. letih, pisateljsko preplete s svojim doživljanjem in jih javno objavi. Tako je nastal roman, ki je hkrati zelo osebna intimna pripoved o pisateljevem dedu in pričevanje širše kolektivne zgodovine v obdobju dedovega življenja, ki ga je usodno zaznamovala predvsem prva svetovna vojna. Roman, v katerem se prepletajo odlomki iz dnevnikov, fotografije in pisateljevi spomini na deda, je razdeljen na tri dele: v prvem je središče pisateljev ustvarjalni proces, njegovo popotovanje po krajih, ki jih omenja ded, in odnos do družinske zgodovine; drugi del je dedovo pričevanje o otroštvu in odraščanju v vojni, kjer se je boril v svojih dvajsetih kot flamski vojak. Dedova življenjska ljubezen (in dediščina očeta slikarja, avtorja in restavratorja cerkvenih fresk) je bilo slikarstvo in slikanje in to daje celotni pripovedi posebno unikatno atmosfero in perspektivo: v dedovi zelo živo napisani pripovedi izstopa kontrast med vojnimi grozotami in globokim doživljanjem mladega vojaka, med opisi bojev in trpljenja nas presenetljivo lirični odlomki iz krutosti in grdega ponesejo v svet lepote in ljubezni, zvokov narave, vonjev in močnih vidnih vtisov, ki jih je zaznalo oko občutljivega likovnega umetnika (npr. prizor drstenja jegulj v luninem siju ali golega dekleta ob tolmunu, primerjave pokrajine s slikarskimi deli …). V tretjem delu pripoved ponovno prevzame pisatelj; Hertmans s potrebno časovno distanco in življenjsko zrelostjo razmišlja o ljubezenskem, družinskem, ustvarjalnem in zakonskem življenju svojega deda. Njegovi predmeti in predvsem dedove slike zdaj odraslemu pisatelju pripovedujejo drugačne zgodbe in razlage za dogodke, ki jih je kot otrok dojemal veliko bolj površno; na dan prihaja vse več pisateljevih spominov na deda. Poglobi se v intimo človeka, ki ga je vojna psihično uničila in je uteho našel v slikanju in naposled v pisanju darila za svojega vnuka: dveh obsežnih zvezkov spominov. Svojevrsten dokaz zaupanja in ljubezni, ki sta v Hertmansu sčasoma dozorela v knjigo, s katero je dedovo življenje iztrgal pozabi, pripoved, ki s čudežno močjo literature v življenje obuja posameznika, dragega in čutečega človeka s številnimi individualnimi posebnostmi, ki je vse življenje nihal med vlogo vojaka, ki ga je doletela po sili razmer, in umetnika, kar je zmeraj hotel postati (str. 386).

Delo je bilo prevedeno v številne jezike, zanj je avtor leta 2014 prejel nizozemsko-belgijsko literarno nagrado AKO Literatuurprijs.

Hertmans je eden najvidnejših flamskih avtorjev, pesnik, pisatelj in esejist; leta 2024 je prejel evrosredozemsko literarno nagrado pont za izjemne dosežke na področju medkulturne književnosti. V slovenščino sta poleg Vojne in terpentina prevedena tudi njegova romana Tujka in Vzpon.

Maktub

Priljubljen brazilski pisatelj, ki je srca bralcev širom sveta osvojil z uspešnico Alkemist, je svoj opus dopolnil z zbirko kratkih zgodb Maktub. Gre za kolumne, ki so med letoma ’93 in ’94 izhajale v kulturni prilogi brazilskega dnevnega časopisa. V preizkušenem slogu nam Coelho postreže z navdihujočimi zgodbami, ki odstirajo tančice življenja in odpirajo notranje svetove. Posebej izpostavi, da ne gre samo za zbirko nasvetov. V prvi vrsti je Maktub knjiga izkušenj, saj zajema temeljne, večne nauke človekovega bivanja in odpira poti za srečno, izpolnjeno življenje.

Zares srčno branje, ki ponuja priložnost za meditacijo dan za dnem, in v katerem odkrivamo vedno nove modrosti.

Kako ljubiti hčerko

Kako ljubiti hčerko je prvi v slovenščino prevedeni roman izraelske pisateljice Hile Blum, za katerega je leta 2021 prejela najpomembnejšo izraelsko književno nagrado. Napisan je v kratkih poglavjih, ki ves čas preskakujejo med sedanjostjo in preteklostjo, njegova osrednja tema pa je materinska ljubezen in spraševanje o tem, ali je te ljubezni lahko tudi preveč oziroma kje je tista meja, kjer se ljubezen spremeni v nekaj drugega, včasih celo uničujočega. Dogajanje je postavljeno v Izrael in mesto Groningen na Nizozemskem, kjer Lea živi z družino, medtem ko materi hlini neko drugo življenje, življenje popotnice in avanturistke. Do razkritja resnice pride po naključju, ko Joelina prijateljica na Nizozemskem sreča Leo s hčerkama. Joela začne življenje hčerke in vnukinj spremljati od daleč, na spletu obsedeno išče informacije o družini in si na podlagi njih in redkih objav na družbenih omrežjih ustvari (svojo) podobo o njihovem življenju. V nekem trenutku se odloči, da bo odpotovala – tega pa ne stori le v fizičnem smislu, temveč nas hkrati popelje v preteklost in s pomočjo introspekcije skuša najti odgovor na to, kje je prišlo do preloma oziroma kje je storila napako. Zato da bi (se) razumela, se Joela med drugim zateka v zgodbe drugih žensk in mater, v knjige, ki so jih napisale avtorice in v katerih so se spopadale z enakimi ali vsaj podobnimi vprašanji kot ona. Med branjem se plast za plastjo odstirata Joelina in Lejina zgodba ter zgodbe stranskih oseb – Joeline matere, njenega moža Meirja, poznejšega partnerja Arta, Leinega moža in peščice prijateljev. Konec razkrije, da kljub vsej refleksiji Joela vendarle ne more iz svoje kože. Med branjem romana, ki je poln čudovitih, poetičnih misli in podob, pri čemer pa kljub težki temi nikoli ne zaide v sentimentalnost ali patetičnost, se prej ali slej zasačimo, da tudi sami razmišljamo o odnosu z materjo in/ali lastno hčerko oziroma otroki.

Gugalnica

V drugem delu kriminalne serije zakonca Aki in Milla Ollikainen obravnavata nov umor. V prologu nas popeljeta na odpravo na osemtisočaka Broad Peak. V petčlanski odpravi so štirje moški in ena ženska. Ko pohodniki dohitijo Kanadčanko, ki je del odprave, ki hodi pred njimi, se situacija ne razplete ravno idealno, saj pride do nasilne smrti.
Ko preskoči dogajanje na sedanjost, se zopet srečamo s policistko Paulo Pihlaja in njenimi sodelavci. Njena tesna sodelavca Renko in Karhu ji pomagata pri raziskovanju vzroka smrti starejše ženske v gozdu. Čeprav najprej deluje kot samomor, se vsem raziskovalcem zdi, da je za smrt starke kriv nekdo drug. Čez mesec dni se zgodi nov umor, kjer je žrtev pisatelj in plezalec Otto Paljakka. Pri tem umoru pa ključno vlogo igra prevesna gugalnica. Le ta bo tudi odločilna za zaplet in razplet romana. Ko se zgodi še tretji umor na otroškem igrišču, preiskovalci zagrizejo v raziskovanje in povezave med vsemi vpletenimi in iščejo množičnega morilca. Kaj ima pa vse skupaj opravit z odpravo na osemtisočaka?
Vzporedno se odvija seveda še zgodba mladega fanta obtoženega krvnega delikta, ki je nekako povezan s Paulo. V zapor prejme škatlo pisem ženske, ki trdi, da je njegova mati. Vse skupaj zgleda kot osebni dnevnik ženske, ki se opisuje kot višja policistka in nadarjena za košarko. Kaj ima vse to opraviti z njim, pa mu še ni najbolj jasno. Napet kriminalni roman, ki pritegne in ves čas drži bralca v pričakovanju razkritja morilca.

Skrivnostni gost

Mladenko Molly Gray smo spoznali že v knjigi Sobarica. V tem delu ponosno nosi značko glavne sobarice v hotelu Regency Grand. Še vedno je Molly zelo natančna in točna, kar pričakuje tudi od svojih sodelavk. Hkrati pa je odlična mentorica novi, mladi sobarici Lily. Z veseljem deli misli svoje pokojne babice. A kaj, ko je prav Lily tista, ki je postregla čaj gospodu Grimthorpu, slavnemu pisatelju, ko se je hip zatem mrtev zgrudil v hotelski dvorani. Lily je seveda ena prvih osumljenih, Molly pa je že izučilo, da čeprav prvi sum pade na sobarico, ni vedno tako. V svojih spominih se vrača v preteklost, ko sta z babico obiskovali Grimthorpove, kjer je babica čistila, Molly pa je pomagala pri loščenju srebrnine in je smela izbirati ter brati knjige v dobro založeni družinski knjižnici. Svojega znanstva s pokojnim pisateljem sicer ne omeni preiskovalcem, saj bi tako postala še bolj sumljiva. Raje nadaljuje s svojo lastno preiskavo, h kateri jo spodbuja še radovedna sodelavka iz čajnice. Zahvaljujoč svojemu odličnemu spominu pa ve, da žlička ob pisateljevem čaju pred njegovo smrtjo ni bila prava, ni bila hotelska. Zamenjal jo je morilec! In zakaj se iz hiše Grimthorpovih spominja zvoka nenehnega tipkanja in skrivnostne ženske v sobi ob pisateljevi, njegove beležke pa so bile popolnoma nečitljive? Morda bo sredi vse te zmede in spletk Molly našla celo del svoje družine. V vlogi prikrite detektivke pa nadvse uživa. Zaplet spominja na prvi del, ki je bil s številnimi prevodi prava uspešnica, a vendar je Molly s svojo iskrenostjo, ponavljanjem babičinih naukov in vnemo za čistočo književna junakinja, ki se nam prikupi do te mere, da enostavno moramo prebrati roman do konca. Morda pa njeni nauki nagovorijo tudi nas!

Galicijske zgodbe

Poljski pisatelj in esejist Andrzej Stasiuk (1960) z zbirko kratkih zgodb Galicijske zgodbe bralca popelje v začetek 90. let na podeželje juga Poljske ob meji s Slovaško. Država doživlja popolno ekonomsko in družbeno preobrazbo; obdobje svinčenih časov se zaključuje, Stasiukovi junaki pa so obenem že priča bliskovitemu vzponu kapitalizma, ki posamezniku prodaja iluzijo prostega trga, hitrega zaslužka in lažnega blišča. Velike kmetijske zadruge in kombinati, ki so mnogim predstavljali glavni vir preživetja, so propadle in ostale zgolj nostalgičen spomin, nov sistem pa ponuja nove priložnosti, ki pa pogosto ne pripeljejo do srečnih koncev. Stasiuk s svojim značilnim prepletanjem realističnega in liričnega slika kratke, navidez nepomembne anekdote preprostih ljudi, večinoma klenih ploretarcev in kmetov, ki so se prisiljeni prilagajati novemu svetu, kar nekaterim uspeva bolje, drugim pa slabše. Temačna narava poljskega podeželja je tudi tokrat močno v ospredju in služi kot nepogrešljiva kulisa pogosto melanholičnega notranjega sveta junakov, vsaka zgodba posebej pa služi kot otožna razglednica časa odtujenosti in negotovih pričakovanj.

Resnica

Cara Santos je živi v Kataloniji in piše v kastiljščini in katalonščini. Vsa njena v slovenščino prevedena besedila so prejela znak kakovosti zlata hruška, ki ga podeljuje Pionirska. Roman Resnica je nadaljevanje uspešnice Laž. Bere se lahko poponoma samostojno. Gre za zgodbo o upanju. Zgodbo o tem, kako se lahko po štirih letih zapora za mladoletne, vrneš v pošteno življenje. Čeprav si bil pravzaprav vedno pošten. Vrneš se lahko v življenje, ki ni prežeto s kriminalnim okoljem, ki te je in te še vedno obkroža. Iz teh krogov je težko, se pa da. Vendar ne brez pomoči. To uspe le redkim. Ericu je. Resnica nikoli ne razočara. Pomemben del zgodbe pa so tudi knjige, knjižničarji, izkaznica za knjižnico in ljubezen do branja. Zgodbe so tiste, ki nas ohranjajo žive. Zgodbe, v katerih se lahko zgodi nemogoče. Če verjamemo v zgodbe in srečne konce, potem se tudi zgodijo.

Po poti se je zvečerilo

Delo je četrti roman slovenske pisateljice Miriam Drev, pred njim so izšli romani V pozlačenem mestu (2012), Nemir (2014) in Od dneva so in od noči (2021).

Glavno literarno osebo avtoričinega najnovejšega romana, Lucio Severin, žensko v tridesetih, spoznamo na letališču, ko s svojo dojenčico čaka na let iz Francije v Ljubljano. Ta prostorski premik je le eden v nizu protagonistkinih sprememb kraja bivanja: do enajstega leta je živela v Bejrutu v Libanonu, deželi njenega očeta, od tam se je zaradi vojnih razmer s starejšim bratom in mamo preselila v Ljubljano, mamin rojstni kraj, od tu po zaključenem študiju na Škotsko v Edinburgh, nato pa zaradi partnerjeve nove zaposlitve v Flunternu v Švici v manjše francosko mestece tik za francosko-švicarsko mejo. Ko bralci spremljamo protagonistko, se ne premikamo samo v prostoru, pač pa tudi v času: med čakanjem na let, ki ima zamudo, Lucia razmišlja o njenem življenju od otroštva v Bejrutu, ki ga je zapustila leta 1982, prek let študija ekonomije, francoščine in angleščine, do zaposlitve kot prevajalka in tolmačka v obdobju življenja v Ljubljani z babico Tinco, na katero je bila zelo navezana. Predvsem pa Lucio spremljamo pri njenem predelovanju družinskih odnosov, slutnje travmatičnega dogodka v otroštvu v Bejrutu, podoživljanja partnerskih razmerij. V središču je ljubezenska zgodba z očetom njenega otroka, Američanom Alecom, uspešnim mladim finančnikom. Po začetni slepi zaljubljenosti se Lucia kmalu znajde v vrtincu dvomov, kulturnih razlik, samozatajevanja in podrejanja partnerju, ki je vedno bolj dominanten, agresiven in odtujen. Lucia je v razmerju vse bolj razosebljena, izničena, poteptana. Bo Lucii kljub vsemu uspelo spet najti sebe? Se vrniti v Ljubljano, obdržati otroka in vzpostaviti v sebi dovolj stabilno ravnotežje za nov začetek?

Večplasten, napet, doživeto napisan in vsebinsko bogat roman, postavljen v sodobno večkulturno okolje, ponuja bralcem širok razpon zanimivih tem (narodnostno mešani zakoni, odraščanje v dveh kulturah, večjezičnost, poklic tolmačke, potlačene travme, odnos mati-hči in oče-hči, materinstvo, družbena vloga žensk, družinski medosebni odnosi …), med katerimi izstopa prvoosebna pripoved o posebni ljubezenski zgodbi, od upanja polnih začetkov do globokih razočaranj in nepreklicnega konca.

Miriam Drev je tenkočutna zapisovalka človeške intime, pesnica, prevajalka, pisateljica in kritičarka.

Roman je obogaten s spremno besedo dr. Zorana Pevca.

Solznice

Solznice so druga knjiga Alenke Koželj. Že sam naslov (solznice so bile stekleničke, v katere so žalujoči stari Rimljani zbirali svoje solze) nam da vedeti, da lahko pričakujemo zgodbe, polne žalosti in trpljenja. V knjigi je zbranih osem kratkih oz. nekoliko daljših zgodb, v katerih so, čeprav dve zgodbi pripovedujeta duhovnik (Plameni) in nečak (Skrinjica tete Rože), glavne junakinje ženske. Gre za močne, samosvoje in neprilagodljive ženske, ki se znajdejo v težki življenjski situaciji, hudi stiski, ko se vsaka po svoje spoprijemajo s svetom okoli njih in same s seboj.
Osebe, katerih zgodbe spremljamo, so zelo senzibilne, nekatere kar preveč, vendar so obenem labilne; tudi tiste, ki ne dajejo takega vtisa in imajo nek jasen cilj, so izgubljene v svojih občutkih, kot da živijo v svojih mehurčkih. Nekateri so tudi izobraženi, kot na primer pripovedovalec v uvodni zgodbi Plameni, vendar jih to le še bolj odtuji od okolja, v katerem se (ne) znajdejo. V vseh zgodbah pa se kaže zanimanje avtorice za zapletenost človeške psihe. Nikogar ne obsoja, kar skuša doseči slogovno, s čim večjo občutljivostjo, z izbranimi besedami in izrazi, ki niso obsojajoči. Jezik pisateljice je vrhunski, pri pisanju uporablja čudovite opise, duhovite metafore, prispodobe za človekove lastnosti išče v pojavih v naravi. Posebno vlogo v zgodbah imajo oči, ki »so kot koprena, skozi katero ljudje gledamo in skozi katero lahko tudi v obratni smeri vidimo v človekovo dušo.«
Dogajalni čas zgodb sega od srednjega veka preko druge svetovne vojne do današnjih dni, tudi krajevno se dogajajo v britanskem Walesu (uvodni Plameni), na Poljskem (Rojstni dan) in v Sloveniji. To nas napelje na misel, da se lahko tragične zgodbe, o katerih beremo, zgodijo kadarkoli in kjerkoli. Žalost, obup in trpljenje so tako zelo osebni, pa hkrati tudi na nek način splošni. Kljub temu, da se je duhovnozgodovinska podoba sveta skozi obdobja spreminjala, so določene pasti človeške psihe, ki lahko zajamejo človeka kadarkoli, prisotne ne glede na čas ali okolje.