Mladi odrasli (18–29 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Preko vode do svobode

Preko vode do svobode je avtobiografski roman idrijskega avtorja Tomaža Kosmača. Avtorjeva literarna pot se je začela leta 1987, ko je prvič objavil tri kratke zgodbe v reviji Mladina. Kosmačeva dela so bila kasneje objavljena v številnih slovenskih literarnih revijah, kot so Apokalipsa, Dialogi, Fontana, Mentor, Nova revija, Primorska srečanja, Sodobnost in Srp. Njegova prva zbirka kratkih zgodb z naslovom Driska je izšla leta 1998. Istega leta je zanjo tudi prejel nagrado za najboljši knjižni prvenec, ki jo na Slovenskem knjižnem sejmu podeljuje Strokovno združenje založnikov in knjigotržcev Slovenije pri Gospodarski zbornici Slovenije. Sledila je še objava dveh zbirk kratke proze ter dveh romanov. Avtor je bil leta 2009 in 2010 za zbirko Punk is dead nominiran za nagrado Dnevnikova fabula. Delo je prevedeno tudi v makedonski in srbski jezik. Zaradi posegov v preteklost, prisotnosti avtobiografskih prvin, realističnega opisovanja dogodkov ter služenja na jugu nekdanje zvezne države je nujna tudi primerjava med Kosmačevim romanom Preko vode do svobode ter Kovačičevo Resničnostjo, ki je eno najbolj poznanih slovenskih romanov o Jugoslovanski ljudski armadi. Njegovo najnovejše delo je zbirka kratkih zgodb z naslovom Ko jebe. Leta 2023 mu je občina Idrija podelila Pirnatovo nagrado za dragocen in obsežen literarni opus.

Roman preko vode do svobode ima tudi spremno besedo, za katero je zaslužen Zoran Božič, slovenski pisatelj, slavist, prešernoslovec in literarni zgodovinar.

V delu spremljamo tako avtorjevo doživljanje služenja vojaškega roka v času bivše Jugoslavije v Kumborju ter pozneje v Prevlaki kot njegovo vrnitev v kraje, kjer je služil. Avtor pri opisovanju dogodkov prehaja med opisovanjem služenja vojaškega roka ter ponovno vrnitvijo v Črno goro. Dogajanje se torej odvija v dveh časovnih obdobjih. Osrednja literarna oseba je avtor dela, Tomaž Kosmač. Pojavljajo se tudi stranske osebe, vojaški tovariši. Med literarnimi junaki se, kot je značilno za večino avtorjevih del, pojavljajo tudi ljudje z roba družbe, alkoholiki ter najrazličnejši posebneži.

Zgodbo je vredno prebrati, ker lahko predvsem mlajše generacije fantov, ki niso izkusile služenja vojaškega roka, z branjem knjige pridobijo vpogled v življenje v tistem času. Delo je zaradi odkritega, avtobiografskega sloga pisanja, tem, ki bralca spodbudijo k razmišljanju, in privlačnega, humorističnega sloga pisanja primerno tudi za preostale bralce.

Branje me je najbolj pritegnilo zaradi dogodivščin v katere se avtor skozi knjigo zapleta. Sicer resnim tematikam, ki jih delo obravnava, je bil na ta način dodan element lahkotnosti. Delo Preko vode do svobode se mi je zdelo tudi poučno, saj ponuja vpogled v izkušnjo služenja vojaškega roka ter njegov vpliv na posameznika.

Čarovnik Howl in gibljivi grad

Mladinski fantazijski roman v originalu zapisan leta 1986 prihaja med bralce tudi v slovenskem prevodu Maruše Lorger Bračič. Po romanu za katerega pravijo, da je dragulj fantazijske književnosti in je bil tudi nagrajen z nagrado phoenix, je bil posnet tudi animirani film za katerega je zaslužen japonski režiser Hayao Mijazaki.
V deželi Ingarija, v cvetočem mestu Tržišče, živijo tri sestre Klobučar, najstarejša Sofija in mlajši Loti in Marta so hčere premožnih lastnikov trgovine z damskimi klobuki. Zaradi smrti očeta so se dekleta prisiljena podati vsaka v svoje vajeništvo. Sofija prevzame domačo delavnico in trgovino. S klobuki se pogovarja in jim vdahne čarobno moč, čeprav se tega ne zaveda. Loti vajeništvo opravlja v slaščičarni, Marta pa pri čarovnici Plavec.
Zaplet se prične, ko Sofijo v prodajalni klobukov obišče čarovnica iz Pustinje in jo uroči. Sofija postane mršava starka. Kot najstarejša od sester verjame, da ji ni usojeno, da bi bila srečna. Tako sprejme, da je uročena, da zgleda stara devetdeset let, da je počasnejša in nerodnejša, a vseeno zdrava starka in se odpravi na pot. Ob poti sreča in reši strašilo, mršavega psa, sprehajalno palico, pastirja. Vsa ta bežna srečanja bodo pripomogla k novim zapletom in razvoju zgodbe.
Ker ne ve kam naj gre, se odloči, da bo vstopila v Howlov grad. Howl je čarovnik slabega slovesa, ki ugrablja dekleta in jim krade srca, živi pa v gibljivem gradu, ki ga poganja demon Kalcifer. V gradu pa živi tudi vajenec Mihael, ki starko sprejme. Sofija se odloči, da bo v gradu ostala in se ponudila za čistilko. Z demonom Kalciferejem sklene kupčijo, da si bosta pomagala preklicati uroke, ampak Sofija mora v gradu ostati vsaj mesec dni. Ko končno spozna čarovnika Howla ga skuša prepričati, da bi bila njegova čistilka. Toda Howl se ne pusti prepričati v nič, saj sovraži, če se ga sili v kakršnokoli odločitev, vendar je tudi ne nažene iz gradu. Sofija ga zaradi tega poimenuje izmotalo.
Sofija sedaj lahko opazuje čarovnika in spremlja vse dogajanje. Izjemno zanimivo je tudi opazovati pogled dekleta skozi oči starke. Kako se spreminja njeno gledišče in posledično tudi razumevanje okoliškega sveta. Sofija pa seveda ne spregleda niti vseh ljubezenski zapletov, nalog čarovnika, urokov, prepletanja in reševanja ovir s trmo in novimi zapleti. Hkrati pa gibljivi grad ostaja ves čas osrednje prizorišče dogajanja. Tudi konec bralca ne pusti ravnodušnega. Napet roman o čarovnikih, ki bo pritegnil vse ljubitelje fantazijskih svetov.

Nori med

Nori med je čustveno intenziven roman, ki se vrti okoli tem, kot so družinske skrivnosti, družinsko in vrstniško nasilje, identiteta, ljubezen, iskanje resnice in pa navsezadnje tudi čebelarstvo.
V njem sta združili moči pisateljici Jodi Picoult in Jennifer Finney Boylan ter skupaj ustvarili pripoved, ki se dotika tako človeških čustev kot širših družbenih vprašanj. Picoultova prinaša svojo značilno sposobnost za raziskovanje moralnih dilem in družinskih konfliktov, medtem ko Boylanova kot transspolna avtorica prinaša avtentičen glas Lilyjini zgodbi. Roman je napisan tekoče, z natančno izrisanimi liki, ki so čustveno večplastni. Posebnost je v strukturiranju zgodbe, saj se perspektivi Olivie in Lily izmenjujeta, kar omogoča poglobljen vpogled v različne plati resnice. Skozi Lilyjin glas se razkrivajo težave z identiteto, kar doda kompleksnost njenemu razmerju z Asherjem in vpliva na dogodke, ki vodijo do njenega nasilnega konca. Olivia McAfee pa je mati najstnika Asherja, ki po propadlem zakonu pobegne v majhno mesto, kjer poskuša svojemu sinu zagotoviti boljše življenje. V svojo zgodbo pa lepo prepleta tudi čebelarstvo, kar da romanu čudovit pridih. Njeno mirno življenje pa se postavi na glavo, ko Asherja obtožijo umora njegovega dekleta Lily. Roman je hkrati sodna drama, družinska saga in raziskovanje družbenih predsodkov.
Tema transspolnosti je v romanu obdelana z občutljivostjo in empatijo. Avtorici se ne izogibata težkim vprašanjem, kot so predsodki, nasilje in težave, s katerimi se transspolni ljudje soočajo. Hkrati pa zgodba pokaže univerzalne vidike ljubezni, strahu in družinskih vezi. Roman je izjemno aktualen in bo ganil vse, ki cenijo dobro napisane zgodbe z močnim družbenim sporočilom. Zato je tudi mednarodna uspešnica, ki se je na portalu Goodreads uvrstila med najbolj priljubljene in najbolj brane knjige leta.
“Nori med” je več kot le kriminalna drama – je premišljen in čustveno nabit roman, ki postavlja vprašanja o tem, kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen. Priporočam ga vsem, ki uživajo v literaturi, ki združuje napeto zgodbo s pomembnimi družbenimi temami.

Na večer pred božičem

Priljubljena irska pisateljica bralce povabi v svoj domovino, kjer živi glavna junakinja Liv Latimer. Kruh si služi z delom v bolnišnici, kjer kot medicinska sestra skrbi za paciente na urgenci. V srcu pa še vedno čuti bolečino zaradi dvojčice Rachel, ki je prezgodaj umrla zaradi raka. Liv vodi neobvladljiva nuja, da živi dovolj dobro za obe.

Bralci jo spoznamo po končani izmeni. Odpravlja se domov in medtem ko čaka na prehodu za pešce, doživi srečanje, ki jo pretrese do obisti. Že hip zatem moškega, ki se ji zdi najbolj znan neznanec, zbije motor. Še celo več. S svojim ravnanjem je Liv rešil življenje. Ne preostane ji drugega, kot da se odloči, ali bo ostala pri skrivnostnem neznancu, čigar življenje visi na nitki, ali bo odšla domov, kjer jo čaka družina in moški, ki ga ljubi.

Pisateljica na tem mestu ubere nenavadno pisateljsko pot. Spretno namreč krmari med dvema različnima potekoma zgodbe. Na eni spremljamo Liv, ki se odloči ostati na urgenci in poskrbeti za neznanega rešitelja. V drugi pa se Liv odpravi domov in doživi božične praznike povsem drugače, kot si je predstavljala.

Zanimivo branje, ki nas drži v napetosti do zadnje strani.

Pisma Maticu

Doris Kukovičič (1973) je svojo kariero začela kot inštruktorica angleškega jezika, nato pa se je posvetila izobraževanju učiteljev. Po nekaj letih poučevanja je svoje znanje prenesla na področje energetike, kjer se je posvetila odnosom z javnostmi. S svojim prvencem je pokazala, da ima poleg pedagoških in komunikacijskih spretnosti tudi pisateljsko žilico.

V ganljivem avtobiografskem romanu Pisma Maticu nas avtorica popelje na pot žalovanja, ki presega osebno izkušnjo in vabi k razmisleku o univerzalnih vprašanjih življenja in smrti. Nenadna bolezen in smrt 18-letnega Matica, nadobudnega športnika, polnega življenja in neustrašnosti, je avtorico postavila pred vprašanje: Kdo je Doris, če ni več Matičeva mama? V iskanju odgovora na to vprašanje se je odločila, da svoje misli in občutke ovekoveči v obliki pisem, naslovljenih na sina.

Avtorica skozi iskreno in neposredno pripoved razkriva skrite kotičke svoje duše. Pisma so intimni dnevnik žalovanja, ki bralca popeljejo na pot soočenja s smrtjo, izgubo in vprašanjem, kako najti smisel v življenju, ko se nam zdi, da je vse izgubljeno. Poleg žalovanja avtorica obravnava tudi pomen družine, prijateljev in zdravstvenega osebja, ki so ji stali ob strani ob tej nepredstavljivi izkušnji. Dogajanje, ki se v obliki spominov iz avtoričine mladosti razteza vse do leta 2023, je zasidrano v slovenskem prostoru in se razširi na italijanske in hrvaške destinacije, kjer je družina preživljala mnoge počitnice.

Knjiga Pisma Maticu je več kot le osebna zgodba o izgubi. Je zgodba o človeški izkušnji, ki nas vabi k razmisleku o lastni minljivosti in hkrati k slavljenju življenja v vseh njegovih oblikah. Ta knjiga je dokaz, da lahko spomin na ljubljene osebe postane vir tolažbe in nam pomaga, da živimo naprej.

Bodi drevo!

Slovenska pokrajina nas razvaja s čudovitimi gozdovi in zagotovo se strinjate, da so prav ti ena najimenitnejših stvaritev narave. Pisateljica za otroke Maria Gianferrari je skupaj z ilustratorko Felicito Sala ustvarila nagrajeno poetično slikanico za otroke in odrasle, ki nam za zgled postavlja prav drevesa. Njihova energija nas navdihuje, da se trudimo postati bolj sočutni, ljubeznivi, skrbni, boljši ljudje. Drevesa so tako kot mi družbena bitja. Med njimi poteka izmenjava informacij, delijo si hrano in zavetje, saj so le skupaj močnejša in lažje previharijo viharje.

V dodatku na koncu slikanice so napotki, kako lahko bralci pomagajo pri reševanju dreves, npr. s ponovno uporabo izdelkov, sajenjem domačih sort ali čistilnimi akcijami. Pisateljica prijazno spodbuja k sodelovanju v lokalni skupnosti, kot je denimo obisk v domu upokojencev, pomoč v zavetišču ali prostovoljstvo. Posebej radovedni pa si lahko ogledajo tudi natančen prikaz zgradbe drevesa in raziščejo številne vire, domače in tuje spletne strani, ki jih je avtorica navedla za nadaljnje branje.

Slikanica vsebuje le malo besed, a so te skupaj z ilustracijami toliko bolj dragocene. V nas budijo zavest, da je na svetu dovolj za vse, če bi le znali živeti v skladu s tem, kar nas uči narava …

Poroka iz koristi

Zadnje dni starega leta si lahko popestrimo tudi z lahkotnejšim branjem. Romani priljubljene italijanske pisateljice Felicie Kingsley bodo prava izbira za vse, ki si želijo vznemirljivih, kratkočasnih in z romantiko začinjenih zgodb. Pisateljica navdih za svoje zgodbe črpa pri mojstrici ljubezenskih romanov – Jane Austen. Tudi Poroka iz koristi sledi njenim klasikam.

Glavno besedo imata Jemma, maskerka v ne ravno uspešnem gledališču, in Ashford, dvanajsti vojvoda burlinghamski. Na prvi pogled ne bi mogla biti bolj različna. Zdi se, da se je Jemmi vendarle nasmehnila sreča, saj ji je babica Catriona, ki je bila sama plemkinja, zapustila vse svoje premoženje. Postavila pa je tudi zahteven pogoj. Vnukinja se mora poročiti s plemičem. Na tem mestu je čas, da v zgodbo vstopi Ashford. Nepričakovano se znajde tik pred bankrotom. Grozi mu, da bo izgubil tako bogastvo kot ugled v družbi. Odvetnik obema ponudi rešitev na dlani – poroko iz koristi. Bralci pa se skupaj z glavnima protagonistoma podamo v zabavno, iskrivo, strastno ljubezensko zgodbo.

Odsev

Obsežen in večdimenzionalen roman preko sijajnega srednjeveškega scenarija preide v sodobnejšo zgodbo. Kompleksna, doživljajsko bogata in metafizično globoko razraščajoča se subtilnost jezika bralcu nudi vrhunski užitek. Rdeča nit romana je ideja ljubezni, ki se oplaja skozi zgodovinsko, mitološko, alkimistično, trubadursko dojemanje in se s problematičnim hotenjem ter poskusih popolnosti, nesmrtnosti, absolutnosti, vedno neizogibno sprevrže v tragični konec.

Odsev poraja mnoga razmišljanja, odpira eksistencialna in psihoanalitična vprašanja o človekovi enkratnosti in identiteti, psihološki ujetosti v lastno telo in odnosih ter vplivih med dvojino in dvojnostjo. Leona in Marija sta izjemno povezani zrcalni dvojčici, posledično močneje izpostavljeni globokim težnjam ali po totalnem zlitju in transformaciji s sorodno dušo v novo enost ali popolnoma samotni izolaciji v samozadostnosti; pojavlja se ključni simbolizem ogledala. V usodno spontanem srečanju dveh najstnikov in intimnem razcvetu njunih duš dobimo občutek, da ju je možnost skrajne ljubezni našla za žrtvi.

Pri Filipu II. Francoskem opisuje zgodbo vraževerja in željo po večno deviški zaročenki. Celoten roman odseva epsko prepletenost dogodkov in neljubih posledic kljub medsebojni časovni oddaljenosti ter briše razlike med resničnostjo in fikcijo, saj je “ljubezen moškega in ženske, ki se srečata ob istem prepadu časa, vselej novo travmatično soočenje z idejo univerzalne ljubezni.”

Zgolj detajl : roman

Kratki roman Zgolj detajl palestinske pisateljice Adanie Shibli je razdeljen na dva dela. V prvem delu, ki temelji na resnični zgodbi in se dogaja leta 1949, spremljamo vsakdan izraelskega častnika. Njegovi vojaki, ki izvajajo rutinske patrulje, nekega dne ubijejo skupino Palestincev, na katero naletijo v puščavi. Prizanesejo le dekletu, ki jo odpeljejo s seboj v taborišče. Kar se morda sprva zdi kot njena rešitev, se že kmalu izkaže za pogubo, saj jo vojaki skupinsko posilijo in umorijo. V zgodovino se incident – ki je le eden v nizu mnogih – zapiše zgolj kot droben detajl. V drugem delu mlada ženska iz Ramale naleti na informacijo o omenjenem dogodku, njeno pozornost pa pritegne zato, ker se je zločin zgodil natanko petindvajset let pred njenim rojstvom. Ker so poročila o incidentu skopa, se odloči, da bo skušala odkriti resnico o takratnem dogajanju. V vlogi raziskovalke se odpravi na tvegano pot, na kateri obiskuje muzeje in arhive, v upanju, da bo našla dokaz o obstoju dekleta in njeni kruti usodi, ob tem pa pravzaprav razkriva odsotnost oziroma izbris Palestincev in njihove zgodovine.

Ljudje, predmeti, pokrajina so v romanu natančno opisani, kar ustvarja občutek, da dogajanje, ki je vseskozi prežeto s tesnobo, spremljamo skozi oko filmske kamere. Čeprav se prvi in drugi del zelo razlikujeta, drug drugega nekako zrcalita in sicer z nizanjem detajlov in ponovitvami. V prvem delu tako skozi ponovitve detajlnih opisov čisto vsakdanjih opravil, kot sta umivanje in britje, ki dobita že kar značaj rituala, spoznamo izraelskega častnika in njegovo fobijo pred mrčesom. Nekateri detajli, kot na primer različni predmeti, pasji lajež, vonj po bencinu, dobijo (pravi) pomen šele ob svoji ponovitvi. Tudi usodo protagonistke drugega dela romana lahko razumemo kot ponovitev in kot le še en detajl, ki bo se bo v zgodovino zapisal zgolj kot bežna omemba ali opomba – če sploh. Roman Zgolj detajl je bil leta 2021 nominiran za nagrado booker, pozornost pa je zbudil zlasti leta 2023, ko je avtorica zanj prejela nagrado LiBeraturpreis, ki naj bi ji jo podelili na Frankfurtskem knjižnem sejmu, vendar je bila podelitev odpovedana. V slovenščini lahko poleg omenjenega dela beremo tudi avtoričin roman Dotik.

Akiles

Mirt Komel (1980) na domači literarni sceni nikakor ni novinec, prav nasprotno. Je pomemben glas sodobne slovenske literature, ki se spretno odziva na aktualne družbene izzive. Leta 2010 je doktoriral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani na temo Filozofski vidiki razmerja med diskurzom in nasiljem. Poleg objave mnogih strokovnih in znanstvenih člankov je do sedaj izdal tudi štiri leposlovna dela, med katerimi je Akiles njegovo zadnje. Družbo mu delajo še roman Pianistov dotik (2015) ter kriminalna romana Medsočje (2018) in Detektiv Dante (2021), vsi naslovi izdani pri založbi Goga. Roman Medsočje je bil nominiran za literarno nagrado Kresnik.

V njegovem četrtem romanu lahko spremljamo tri na videz precej nasprotujoče si protagoniste na dan velike “Vstaje” v “Ljublablani”, prestolnici “Respublike Zlovenije”. Najprej se spoznamo z Leom, samooklicanim anarhistom, študentom filozofije, ki študiju ne namenja več pretirane pozornosti. Namesto tega se raje ukvarja z delom na “RadiuAktiv” in aktivizmom. Naš nesojeni Ahil v svojem boju proti “ablasti” doživi mnogo udarcev, tako fizične kot psihične narave. Najbolj boleči pa vsekakor prihajajo s strani njegove ljubljene izbranke Dee, ki mu ljubezni ni zmožna vračati. Dea, študentka “duhoslovja” na “Fakulteti za umetelnost in humoristiko”, je še precej neodločena glede svojega življenjskega poslanstva. Sicer se občasno pridružuje aktivistični navdušenosti svojega fanta, iskreno pa jo vstajništvo zanima le na površinskem nivoju, zavoljo družbenega ugleda. Precej prepričana je edino v gorečnost, ki jo čuti do pasivnega profesorja, našega tretjega protagonista. Zanj se spušča, nepremišljene situacije, da bi ujela tistih nekaj intimnejših trenutkov, ki presegajo odnos med študentko in njenim profesorjem. Celotno dogajanje se počasi stopnjuje in zgoščuje, dokler nekaj ne poči na opevanem vstajniškem dogodku pred zloglasnim “parliamentom”. Junaki se, na videz po spletu naključij, a vendarle usode, znajdejo ob istem času na istem mestu. Le kako se bo odvila zgodba tega napetega ljubezenskega trikotnika, vpetega v še bolj napeto družbeno dogajanje, kjer resnično gre za vse ali nič?

Zgodba romana se odvije v štiriindvajsetih urah, v mestu, ki si deli nemalo podobnosti z našo prestolnico. Namesto skrivanja korelacij med vrsticami avtor pred nas postavlja ogledalo ter nas neposredno sooča s kruto resnico prostora in časa, v katerem bivamo. Z izborom svojih likov pa Komel opozarja na razlikovanje v stališčih, ki jih na podlagi kaotičnosti družbenega dogajanja zavzemamo. Protagonisti so si med seboj sicer različni, a vendar vsi trije po malem bivajo v vsakem izmed nas.

Pri branju romana sem se sama izredno zabavala, na mnogih delih iskreno nasmejala, predvsem pa sem v njem odkrila kar nekaj iztočnic za poglobljeni razmislek. V romanu boste uživali, če vas zanimajo filozofsko naravnana dela z gostim besediščem, ki obravnavajo družbeno problematiko in se ne bojijo pošaliti na račun oseb na vodstvenih položajih.