Norveški pisatelj, glasbenik in zgodovinar Carl Frode Tiller (1970) je na literarno sceno prodrl s provokativnim romanom Reber, ki ponuja iskren in krut vpogled v življenja družbenih izobčencev in disfunkcionalnih družin.
V prvem delu romana s tretjeosebne perspektive spremljamo težak vsakdanjik možakarja v srednjih letih, ki mu življenje ni naklonjeno; poročen je z morbidno obilno žensko, ki je zasvojena s hrano in gledanjem televizije, hkrati pa mora prenašati izpade svojih lenih, nasilnih in neodgovornih sinov. V nadaljevanju romana pa se izkaže, da glavni junak ni omenjeni možakar, ampak eden od njegovih sinov, ki se nahaja v psihiatrični bolnišnici in svojemu terapevtu razkriva boleče spomine iz mladosti; razpet med očetom alkoholikom in leno mater, podvržen medvrstniškemu nasilju, obremenjen s krivdo zaradi tragične nesreče, v kateri umre deklica, selitev h krušnim staršem, ki ga po seriji nasilnih epizod vržejo na cesto, padec v brezno različnih odvisnosti, težave s policijo, prva ljubezen in rojstvo otroka, nesrečen zakon in pogosti živčni zlomi.
Reber je roman, napisan v stilu dolge neprekinjene izpovedi z redkimi odstavki in nenadnimi preskoki med časovnimi obdobji, kar namerno ohranja občutek zmedenosti in shizofreničnosti, hkrati pa odpira večno aktualne družbene problematike nasilja, odtujenosti v človeških odnosih in še vedno napačnega videnja duševnih bolezni.
Knjiga je osebna pripoved Janeza Prejaca, slovenskega prisilnega mobiliziranca v nemško vojsko med drugo svetovno vojno. Leta 1942 je bil poslan na vzhodno fronto, kjer je doživel številne težke in tragične dogodke ter se vrnil domov leta 1945 kot invalid brez noge. Svoje izkušnje je zapisal v rokopisu leta 1946, ki pa so obležali v domači omari vse do leta 2023, ko jih je skoraj po naključju njegov sin Branko predal Milanu Rakuši. Ta jih je uredil in izdal v knjigi, originale pa sedaj hrani Knjižnica Ljutomer.
Prejacova pripoved ponuja neposreden vpogled v življenje slovenskih vojakov na vzhodni fronti s stališča malega prleškega človeka. Opisuje vsakdanje življenje v vojaških enotah, brutalnost bojev, stiske in strahove vojakov ter njihovo soočanje z nečloveškimi razmerami. Poleg tega razkriva tudi osebna razmišljanja, dvome in notranje boje, s katerimi se je soočal kot posameznik v vrtincu vojne vihre.
Enkratnost knjige Ruska fronta se skriva v njeni avtentičnosti, saj so rokopisi nastali neposredno po koncu vojne, svoje pa doda tudi preprost in neposreden jezik, poln vojaškega žargona in narečnih besed, ki so posrečeno razložene v slovarčku.
Posebno omembo si zasluži tudi sama kvalitetna izdelava knjige, tako v fizičnem kot vsebinskem smislu. Obogatena je namreč z nekaj ohranjenega dokumentarnega gradiva, ki dodatno osvetljuje zgodovinsko ozadje in potrjuje verodostojnost pripovedi, pohvaliti pa velja tudi estetsko grafično ureditev, za katero je odgovoren Blaž Prapotnik ter kvaliteten material te knjige, izdane pri založbi Cerdonis, zaradi česar ji lažje odpustimo nekoliko (pre)droben tisk.
Z Rusko fronto smo dobili nov dragocen dokument časa, ki prispeva k boljšemu razumevanju usode slovenskih vojakov, prisilno mobiliziranih v tuje vojske med drugo svetovno vojno.
Dostopen je tudi v elektronski obliki v Digitalni knjižnici Slovenije: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-VXUUY59Q
Romaneskni avtobiografski prvenec pakistansko-italijanskega pisatelja bralca ponese v turbolenten svet drobnega, nedolžnega dečka, kasneje mladeniča, ki išče svoje mesto pod soncem. Rojen je v Ravalpindiju v Pakistanu, pri enajstih letih pa se po dveh letih le sme pridružiti družini (staršema in dvema mlajšima bratoma), ki se je zaradi očetove službe preselila v Belluno, na sever Italije. Da so ga pustili zadaj, ga močno zaznamuje in prizadane. Sam se mora nauči zanesti nase.
Zgodba izmenično opisuje odraščanje v vročem, kaotičnem Pakistanu, kjer se z vsemi čuti odraža tamkajšnja muslimanska kultura ter obenem opisuje migriranje v krščansko, megleno Italijo. Saif Raja (večkrat poudarja, da se njegovo ime izgovori Sef Radža, praviloma pa se ljudje niti ne potrudijo, da bi ga pravilno izgovorili) nima lahkega življenja. Sicer rojen kot zmagovalec – prvorojenec, moški potomec, privilegiran spol, se kmalu zave, da je drugačen. Najraje počne dekliške stvari, pleše, češe deklicam lase, se izogiba pretepom, rad ima barve in pomaga v kuhinji, kjer spoznava svet začimb. Ve pa tudi, da ga privlačijo dečki, ne deklice. To pa je za tamkajšnjo kulturo, oz. kulturo nasploh, nezdravo, nesprejemljivo, sprevrženo. Zato mora dolgo časa zanikati večji del sebe in se pretvarjati, da je tak kot ostali. Ko prispe v Italijo, se spopada še z rasizmom in predsodki. Njegovo življenje je polno (tudi družinskega) nasilja, nerazumevanja in nesprejetosti. A fant nikoli ne dvomi vase, ve kdo je in mu je to všeč. Ne želi se spremeniti, zato branje ponuja pomiritev in uteho.
Štefka se rodi v kmečko trgovsko družino v eni od vasi blizu Ptuja v času pred 2. svetovno vojno. Družina ima v lasti trgovino in številna kmečka posestva. Za tiste čase ni revna. Štefka gre lahko tudi v šolo, a kmalu mora pomagati doma v trgovini. Kot mlado dekle postane partizanka in takrat prejme svoje drugo ime. Poslej jo vsi poznajo kot Zoro. Ko se konča vojna agonija, nastopi čas socializma jugoslovanskega delavskega ljudstva s Titom na čelu. To je čas, ko Zora odpotuje v Beograd na študij in postane eno s prej velikim in tujim mestom, glavnim mestom Jugoslavije. Beograd je poslej točka, v kateri se Zora dokončno oblikuje v kustosinjo in je točka, kamor se vedno vrača. Kadar gre nazaj na Ptuj, se tam zaposli kot direktorica muzeja, ali potuje po širnem svetu kot članica diplomatskih delegacij, se kot kustosinja požene v delo v Somaliji, vedno je tu Beograd – a vendarle ne za vedno. Zora sklene svojo pot na domačih tleh, ki se tresejo spričo prihajajočih političnih sprememb. Tresoča pa je tudi njena notranjost. Zora je bila vedno uporna, samostojna. Takih povprečje ne mara. In povprečje ji je priredilo velik pogrom. Tolikšen, da do danes za Štefko Cobelj in njen prispevek na področju domoznanstva nismo niti vedeli.
Avtor biografskega romana o Štefki Cobelj, samosvoji in sposobni ženski, ki je na življenjski poti doživela marsikaj in preživela, čeprav ranjena v duši, zastavi vprašanje, zakaj zanjo nikoli ni slišal, čeprav je sam del Ptuja in okolice. Zdaj ima Štefka/Zora literarni spomenik, ki jo je obudil iz sivine spomina na povojna leta. Za njo namreč ni ostal niti pepel, le nagrobna plošča, postavljena na zahtevo lokalnih umetnikov. Ogenj, ki je uničil njeno mladostno ljubezen, je požiral tudi njeno delo, njo samo uničil od znotraj, a Ogenj jo je obudil za nas in zanamce. Aleš Šteger, doma in v tujini nagrajevani pesnik, pisatelj, urednik, esejist, je svoj tretji roman napisal na podlagi zbiranja in raziskovanja različnih dokumentov ter osebnih pričevanj. Tako je nastala podoba povojne komunistične Jugoslavije in njenih nasprotij, podoba življenja, ki se neumorno trudi za kolektivno dobro, a ostane prezrto, še več: uničeno, požgano. Ptuj bi lahko bil katerokoli mesto. Štefka bi lahko bila katerakoli oseba. V vrvežu zdaj že zgodovinskega političnega poskusa je Šteger našel izjemno osebnost, s katero je prikazal ne samo njeno osebno življenje, temveč tudi splošno stanje duha družbe, ki ji ni bilo usojeno obstati. Krivica je tako za Štefko Cobelj vsaj deloma popravljena.
Roman Prekleta je prvosebna pripoved Francesce, dvanajstletnega dekleta, rojenega v premožni meščanski družini. Njena zgodba se odvija v severni Italiji med prvo in drugo svetovno vojno. V času, ko se globoke rane, ki jih je italijanska družba utrpela v 1. svetovni vojni, še niso zacelile, vzpon fašizma pa je napovedoval novo prihajajoče nasilje. Delo se ukvarja s temami upora, različnosti, svobode, odraščanja, premagovanja strahu in iskanja varnosti, ki danes niso nič manj aktualne, kot so bile v Mussolinijevi Italiji.
Medtem ko Francescina starša živita v svojem svetu konformizma, njen odraščajoči duh hrepeni po pobegu iz tesnih okvirov vsakdana. Nedaleč stran živi v popolnoma drugačnih razmerah njena vrstnica. V meščanih Monze vzbuja strah in odpor, vsi jo poznajo kot Prekleto, njenega imena skoraj nihče ne upa izgovarjati. Je čarovnica, “ena tistih, ki te zaznamujejo z dihom smrti”.
Ko se Francescine oči prvič srečajo z očmi Preklete, se njuna resničnost spremeni. Svetova tako zelo različnih deklet se v mednarodno uspešnem prvencu italijanske pisateljice združita in bralca popeljeta v brezčasno zgodbo prijateljstva, ki mora kljubovati tako času kot okolju, če želi preživeti.
Manc, Oto, Špurc in Mina so sošolci in mestni otroci, ki preživljajo stresno otroštvo med stanovanjskimi bloki; Mancu, ki živi z mamo in očetom alkoholikom, zaradi obtožbe kraje mobilnega telefona grozi izključitev iz šole, Oto je njegov najboljši prijatelj, ki mu vedno zvesto stoji ob strani, Špurc je sin avtomehanika, ki je zaradi svoje močnejše postave med vrstniki izobčenec, Mina pa je razvajena hči igralke, ki naskrivaj goji čustva do Ota. Četverica se nekega dne odpravi na izlet v naravo, da bi naredila nekaj fotografij za šolsko razstavo Neznana Slovenija. Najprej nameravajo obiskati odmaknjeno kmetijo Mančevega dedka, ki se nahaja blizu velikanske votline, vendar jih na poti do cilja čaka cel kup preizkušnj; od čudaških kmetov, strašljive starke, ki živi v bližini dedkove kmetije do skrivnostnega zalezovalca, ki sledi četverici po tem, ko se ta s pokvarjenimi telefoni in brez hrane izgubi v gozdovih.
Pojdi z mano je mešanica mladinskega in pustolovskega romana s kančkom trilerja, ki tematizira večni konflikt med urbanim in ruralnim življenjem, hkrati pa na poučen način seznani bralca s problematiko pretiranega zanašanja na telefone in moderno tehnologijo, ki nas slej ko prej pusti na cedilu.
Po romanu je leta 2016 slovenski režiser Igor Šterk posnel istoimenski film.
Simon Šerbinek je slovenski gledališki igralec, dramski lektor in bivši reprezentant košarkarske reprezentance na vozičkih. Njegovo delo Življenje v (pod)zavesti nam ponudi vpogled v utesnjene in eksplozivne misli mladega Alena v tednih in mesecih, preden ga je nevidna sila porinila čez rob, ki se je konkretiziral v neuspelem poskusu samomora.
Alen je v resnici pisateljev alter ego, saj je po zdravniškem nasvetu pisal o svoji izkušnji v tretji osebi. Gre za preurejene dnevniške zapise, ki jih je pisal v 90-ih letih kot študent AGRFT. Njegove misli so zmedene, polne (pre)velikih načrtov in pričakovanj, avtodestruktivnosti ter precenjevanja, vse skupaj pa je ob pretiravanju z alkoholom pripeljalo do izgorelosti, izgube stika z realnostjo in posledično do poskusa samomora, zaradi katerega je pisatelj postal invalid.
S tem se je pred četrt stoletja pričela njegova rehabilitacija in vstop v drugo življenje, nazadnje pa se je odločil preurejene zapise deliti z javnostjo v obliki knjige. V vsakem poglavju jim je dodal še imaginarne perspektive drugih ljudi (specialist psihiater, režiser, prijatelj, profesorica…), ki celotni zgodbi dajejo okvir in zrel pogled.
Ob branju se nam v misli nehote prikrade primerjava s knjigo Jake Tomca Stop igra. Čeprav gre za dva različna avtorja, različna pristopa in nenazadnje dve različni zdravniški diagnozi, pa je obema skupno to, da bralca popeljeta v svet misli, ki švigajo kot blisk iz ene skrajnosti v drugo in so za akterja izjemno pomembne, okolica pa v njih ne vidi nobenega smisla.
S tem, ko se lahko vsak nekoliko bolj razmišljujoči bralec vsaj delno tudi vživi v ta tesnobni, a po svoje čudoviti svet, pa knjiga odpira tudi pomembno vprašanje sivega polja dušenega zdravja: kje se pravzaprav sploh konča ‘normalnost’ in prične ‘norost’?
V futuristično distopičnem risoromanu so združili moči znani ustvarjalci ameriške stripovske scene. Pisec Mark Russell izhaja iz že prisotnih bolečih fenomenov sodobne stvarnosti, ki pa jih začini z dobršno mero hudomušnih domislic. Brazilski risar Mike Deodorato Jr. je prispeval realistično risbo dopolnjeno z domiselnimi podobami robotov, za barve je poskrbe kolorist Lee Loughridge. Dogajanje je postavljeno v leto 2056. Gospodarstvo je v 95 % avtomatizirano in pod nadzorom umetne inteligence. Vsa moč je skoncentrirana v rokah petih lastnikov podjetja Omnirobotika, ki so hkrati člani Vladajočega sveta. Ti človeštvu v razmerah neizogibnega tehnološkega napredka in podnebnih sprememb ponujajo rešitve, ki ustrezajo predvsem njihovemu interesu po kopičenju dobička. V preteklosti so ljudje zaradi avtomatizacije postali predraga delovna sila, njihova delovna mesta so prevzeli roboti, s svojim zaslužkom pa morajo preživljati človeško družino, ki so ji bili dodeljeni. Odnosi med roboti in ljudmi so napeti. Roboti so nezadovoljni, ker se počutijo izkoriščane. A tudi ljudje za svoje lagodno brezdelno življenje plačujejo visok ceno, saj je delovanje robotov podvrženo določeni stopnji motenj, ki ogrožajo človeška življenja. Ko Omnirobotika pošlje na trg izboljšane modele, mandroide, ki so po zunanjosti povsem podobni ljudem in nadgrajeni s čipom za empatijo, ostane brez zaposlitve tudi velika večina robotov.
Zgodba, katere osrednji liki so člani družine Walters in njihov robot Žiletkar, se odvija pod prozorno kupolo, ki ščiti mesto pred škodljivimi podnebnimi vplivi. Izven mestnih mehurčkov v od suše in gozdnih požarov opustošeni pokrajini se borijo za preživetje zavrženi in odvečni, iz urbanega okolja izgnani zastareli roboti in upori ljudje. To napeljuje na nadaljevanje stripa, saj odpira vprašanje, ali je v takšnih razmerah možno ustvariti nekaj novega. So ljudje in roboti, osvobojeni vladajoče kapitalistične strukture, sposobni najti način sobivanja, ki bo sprejemljiv za obe strani?
Ameriška pisateljica Ann Patchett je mednarodno prepoznavnost dosegla z romanom Belkanto, ki je preveden tudi v slovenščino. Njene pripovedi odlikujejo vsebinsko bogate, večplastne zgodbe, poln jezikovni slog in edinstven, čustven način pripovedovanja.
Bralec se znajde na severu Michigana, pomladi leta 2020. Svet se spopada z naraščajočo pandemijo, glavna pripovedovalka zgodbe Lara pa je skupaj z odraslimi hčerkami na varnem na kmetiji Nelsonovih. Pred njimi je naporno obiranje češenj v družinskem sadovnjaku, čas med delom pa si krajšajo s poslušanjem o mamini mladosti. Dekleta namreč vznemirja dejstvo, da je njihova mama bila nekoč igralka, ki je nastopala v poletnem gledališču Tom Lake skupaj s takrat še neznanim igralcem Petrom Dukom. Ta je kasneje zaslovel, a njuna igralska in ljubezenska pot se je že zdavnaj končala.
Pisateljica spretno prepleta dogodke iz preteklosti in sedanjosti. V ospredju ni zgodba o slavnem igralcu, ampak nostalgična, počasna pripoved o življenju staršev, ki so ga imeli davno pred otroki. Bralca pa ob tem nevsiljivo, a vztrajno vabi, da razmisli o lastnih življenjskih prioritetah. Nekatere je vredno na novo osmisliti, druge ohraniti, nekaj pa je takih, ki jih je bolje opustiti …
in nato