Mladi odrasli (18–29 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Otroci trpljenja in anarhije

S tretjimi delom serije Orišanske zapuščine Otroci trpljenja in anarhije se zaključuje napeto fantazijsko in pustolovsko delo pisateljice Tomi Adeyemi. Zgodbe glavnih junakov se zapletajo in napetost se stopnjuje. Zelie, Tzain, Amari in Inan preživijo pogrom. Vojna znotraj Oriše se ni zaključila po pričakovanjih, vsi vpleteni pa so ugrabljeni. Ugrabitelji so lobanjci, nepoznani sovražniki, ki jih z ladjami odvažajo neznano kam.
Zelie dobiva dnevno vbode strupenega magicita, da ostaja otopela in brez magije. Zaprta v kletki ugotovi, da je v sosednji kletki zaprt princ Inan. Prav od njega izve, da lobanjci iščejo dekle s sončevo krvjo. Prvo Zelieno srečanje s kraljem lobanjcev Baldyrjem se konča tako, da ji nad srce v kožo potisne medaljon iz krvokovine, ki se zvari z njeno kožo in začne vplivati nanjo. Ko magijcem po uporu in bitki na ladji, le uspe zbežati, Zelie dobi v videnju navodilo, da mora poiskati dekle. Še prej pa s svojimi novimi močmi povrne magijo vsem magijcem. Magijci se razdelijo, del se jih odpravi domov v Orišo, da obvestijo svojo domovino o napadih in nepoznanih sovražnikih. Zelie, Tzain in Amari pa se odpravijo na nalogo poiskati vulkanski otok, kjer živi dekle.
Ko prispejo na otok Nova Gaja spozna Zelie prerokbo in dejstvo, da jo krvokovina pripravlja na žetev ob krvavi luni. Dekle iz videnj Mae’e naj bi bila druga žrtev obreda. Obe bosta postali orožje v rokah kralja Baldyrja, ki želi postati bog. Celotna zgodba je polna spopadov, bojev, prelivanja krvi in zapletov. Preplet mučenja, uporov, magičnih moči in znova vzpostavljanje zaupanja med junaki in njihova povezanost pa bodo ključni za razvoj in zaključek sage. Napet fantazijski roman, žal pa pogrešamo lektorja in njegove popravke, ki bi branje naredili še bolj prijetno in tekoče.

Generacija nasilja : roman

Ron Kovic (1946) se je leta 1965 tako kot številni mladi, ki so odraščali v duhu patriotizma in herojskega idealizma, prostovoljno javil za opravljanje vojaške službe v Vietnamu. Kovic, ki je tedaj menil, da je njegova državljanska dolžnost ubraniti domovino pred “komunističnim terorjem”, kmalu po prihodu v vietnamsko džunglo, kjer nanj smrt preži na vsakem koraku, zgrožen ugotovi, da je nasedel ameriškemu propagandnemu stroju, ki pod pretvezo patetičnega domoljublja pošilja mlade ljudi v smrt. Leta 1968 je Kovic med ponesrečeno vojaško akcijo huje ranjen; paraliziran od pasu je do konca življenja priklenjen na invalidski vožiček. Ob vrnitvi v domovino Kovic postane protivojni aktivist, ki se redno udeležuje protestov, na katerih zahteva dokončni zaključek vojne v Vietnamu.

Generacija nasilja ni zgolj pretresljiva izpoved mladega človeka, ki na lastni koži izkusi grozote vojne, ampak naslovu primerno literarni krik generacije, ki je odraščala ob herojskih filmih Johna Wayna, dokler ni ugotovila, da vojne ne rodijo herojev, ampak zgolj žrtve, pripeljane k svojcem v krstah. Po knjigi je bil posnet tudi kultni film Rojen 4. julija režiserja Oliverja Stona in s Tomom Cruisom v glavni vlogi.

Goli obed

Ameriški pisatelj, vizualni umetnik in filozof William S. Burroughs (1914-1997) velja za eno od najbolj prepoznavnih imen generacije beatnikov, ki so v 60. letih z odkritim nasprotovanjem konvencionalnim umetniškim normam in močno nagnjenostjo k eksperimentiranju iskali nove načine izražanja političnih stališč in opisovanja duhovnega stanja povojne družbe. Burroughs je na literarno sceno vstopil z avtobiografsko knjigo Džanki (1953), svetovno slavo pa mu je prinesel njegov tretji roman Goli obed (1959), ki je med drugim postal predmet številnih sodnih procesov, na katerih se je pisatelj branil pred očitki o obcesnosti in neprimernosti napisanega materiala.

Goli obed nima klasične pripovedne strukture, poglavja pa si ne sledijo v kronološkem zaporedju. Glavni junak romana je heroinski odvisnik William Lee (gre sicer za Burroughsov psevdonim, s katerim se je podpisoval pod številna svoja dela), ki je na begu pred policijo in si najde zatočišče v surrealnem mestu Interzone, kjer nadaljuje s padcem v narkomansko omamo. V nadaljevanju se Lee med drugim spušča v konflikte z lokalnimi političnimi organizacijami, sprejme nalogo iskanja sociopatskega zdravnika dr. Benwayja, hkrati pa se udeležuje grotesknih sadomazohističnih orgij in je priča grozljivim telesnim eksperimentom, zaradi katerih se ljudje pretvorijo v deformirane spake. Surrealno vzdušje romana prekinjajo prizori iz Leejeve preteklosti, ki se posvečajo predvsem njegovim sprva nedolžnim eksperimentiranjem z drogami, ki se kmalu spremeni v odvisnost.

Goli obed je izrazito eksperimentalno literarno delo, ki skozi bizarno simboliko izpostavlja grozovitost heroinske zasvojenosti in ceno osebne svobode, ki posamezniku ne prinaša odrešitve, ampak ga zapre v kletko morečih iluzij, iz katerih ni moč videti izhoda.

Rdeča voda

Septembra 1989 dogajanje v majhnem dalmatinskem mestu razburka izginotje sedemnajstletne Silve Vela. Dekletova slika se sprva znajde na naslovnicah vseh časopisov, policijska preiskava ne najde otipljivih sledi, nato nesrečni dogodek z leti počasi tone v pozabo. Vendar ne pri njenih najbližjih, ki so ostali ujeti v tistem dnevu, ko se Silva ni vrnila domov. Življenje mame Vesne, očeta Jakova in brata dvojčka Mateta se spremeni v čakanje in iskanje. Pripoved se z izrednim slogom odmika od žanrskega pisanja kriminalk, ne opušča pa stopnjevanja napetosti kot ključnega elementa. Ves čas ohranja bralčevo pozornost z nizanjem novih spoznanj in številnih namigov, ki se večinoma izkažejo za lažne. Zajeto je skoraj tridesetletno obdobje, v katerem spremljamo usode tistih, ki so povezani s pogrešano, Silvino družino, policijskega inšpektorja in še nekatere lokalne prebivalce. Z njihovimi dialogi se v pripoved mestoma vnaša tudi pokrajinsko obarvana govorica in značilno besedišče, pri katerem se je prevajalka Seta Knop naslonila na naša primorska narečja. Spreminjajo se družbene okoliščine, po razpadu Jugoslavije se na novo postavijo razmerja moči v državi, majhen kraj postaja plen nepremičninskih mogotcev, literarne osebe se z minevanjem časa znajdejo v novih vlogah, edina stalnica ostaja vprašanje, kje je Silva …

Jurica Pavičić (1965), profesor zgodovine in književnosti, sodi med osrednje hrvaške avtorje, ob ustvarjanju leposlovja, kratkih zgodb in kriminalk, se ukvarja tudi s pisanjem scenarijev, kolumn in filmskih kritik. Roman Rdeča voda (2017) je bil deležen vrste literarnih priznanj na Hrvaškem, sledile so nagrade za prevod v francoščino, med drugim je pisatelj prejel Grand Prix de la litterature policiere za najboljšo evropsko kriminalko.

Ljubezen 22, plagiat : roman

Glavni junak romana Ljubezen 22, plagiat je moški v srednjih letih, jezen in razdražljiv, ker mu zadeve ne gredo od rok, kot bi želel. V zvezi je z Lucy, do katere goji nasprotujoča si čustva, zaradi nje izgublja potrpljenje, njene besede in dejanja ga spravljajo ob živce. Ob njej je razdražljiv, brez nje pa nesrečen. Nakar se mu ponoči nekje sredi ameriških gozdov pokvari avtomobil … Sledi srečanje, po katerem nič več ni tako, kot je bilo.

Ko se iz gozda izvije postava, ki mu ponudi pomoč, nam postane jasno, da je okvara avtomobila zgolj pripomoček njegove nujne preobrazbe, kajti spoznanja, ki sledijo, strgajo z njega maske in vzorce obnašanj, ki jih je podedoval od prednikov in mu pod njimi že klecajo kolena.

Neznani rešitelj mu ponudi streho nad glavo, v hiši pa mu pogled pritegne knjiga, naslovljena Ljubezen 22. Usodna knjiga, ki glavnemu junaku osvetli razumevanje ljubezni kot nežne bilke, ki se je ne smemo preveč oklepati, če želimo, da dobro uspeva, in tudi ne premalo, saj lahko oveni in umre.

Glavni junak skozi velikokrat humorne dogodke spoznava samega sebe, preizkuša svoje meje in se iz nergavega moškega srednjih let spreminja v prijetnega sopotnika vsem, ki mu pridejo naproti …

Bela je za copranje

Roman v Nigeriji rojene angleške pisateljice je večdimenzionalna in nekonvencionalno spisana pripoved. Osrednja točka dogajanja je hiša, v kateri so živele oziroma so na nek način še vedno prisotne štiri generacije žensk iz družine Silver. Hiša, katere zidove je prežel strah in sovraštvo ovdovele prababice Anne, osamljene, duševno bolne, nemočne sredi nemških bombnih napadov na Dover. Desetletja pozneje hiša, ki zdaj živi svoje lastno ksenofobno življenje, duši Annino pravnukinjo Mirando. Dekle je prek svojih prednic obremenjeno z redko motnjo hranjenja »pico«, poželenjem po stvareh, ki konvencionalno niso užitne, npr. kreda. S tem nenaravnim apetitom si teši lakoto po nečem, kar v življenju pogreša. Nasprotno pa so osrednjemu moškemu liku v užitek izbrani kulinarični okusi. Mirandina prijateljica in ljubimka, temnopolta Ore, si patologijo družine Silver razlaga s karibskim mitom o »soucouyant«, starki, ki se hrani s človeškimi dušami. Dogajanje je vpeto v večkulturno angleško okolje, na različne načine prežeto z zlom, ki ga poganja sovraštvo do priseljenih tujcev.

Pri pisanju Oyeyemi črpa iz svojih afriških korenin, ob vpletanju mitološkega izročila prednikov bralcu razširja pogled na sodobne družbene in psihološke teme. Za roman je pisateljica leta 2010 prejela nagrado Somerset Maugham.

Luči ob cesti

Ludvik Mrzel (1904-1971) je bil dolgo časa krivično spregledan slovenski literat, katerega dela so bila zaznamovana z duhom socialnega realizma in ekspresionizma. Za seboj je pustil skromno, vendar vsebinsko zelo pomembno literarno zapuščino, saj je za časa svojega življenja izdal zgolj en roman (Peter se zbudi v življenje, 1933), zbirko pravljic (Bog v Trbovljah, 1937), pesniško zbirko (Ogrlica, 1962) ter svoj literarni prvenec, zbirko črtic in pripovedk Luči ob cesti, ki je izšla leta 1932.

Mrzelovo pisanje v Lučeh ob cesti se odmika od klasičnega socialnega realizma, ki je slavil uporniški duh in trmoglavost delavskega razreda. Namesto tega v ospredje postavlja ponižanega, razočaranega in fatalistično razpoloženega posameznika, ki zapušča 20. leta prejšnjega stoletja in se negotov pripravlja na novo desetletje pogosto že vnaprej izgubljenih bojev z brezčutno in hladno oblastjo. Junaki v Mrzelovih črticah niso več aktivni, upajoči in osebnostno močni liki, ki “od spodaj” spreminjajo svet na bolje, ampak dobijo ščepec kasnejšega “modernega človeka”, izgubljenega v svetu, katerega so bogovi zapustili. Luči ob cesti je hkrati za 30. leta vsebinsko zelo napredna zbirka, saj odkrito spregovori tudi o tedaj najbolj zamolčanih problematikah kot so duševne težave, samomor in popolna izguba vere, kjer posameznik celo pride do sklepa, da je pomembnejši od Boga.

Ena od dolgo časa spregledanih, vendar hkrati najpomembnejših zbirk kratke proze na Slovenskem.

Nikoli ne laži

Tricia in Ethan si želita po poroki kupiti hišo. Ogledala sta si jih že več, a zadnja je res odmaknjena in agentka Judy jima je zagotovila, da je res nekaj posebnega, prav tako je dostopne cene. Na ogled se odpravita med sneženjem, ki se na poti do hiše razvije v pravi snežni metež. Tik preden prispeta do cilja, se njun avto noče več premakniti in tako se do hiše odpravita peš. Tricii se zdi, da je v zgornjem nadstropju hiše videla luč, a v njej naj ne bi nihče bival. Poleg tega nekdanja, skrivnostno izginula lastnica hiše, psihiatrinja Adrienne Hale naravnost bolšči vanjo iz portreta nad kaminom. Medtem ko je Tricii v hiši zelo neprijetno, se Ethan po njej giblje povsem sproščeno in pravi, da je to njegov sanjski dom. A v hiši sta pravzaprav obtičala, saj je njun avto ujet v snegu. Tricii se zdi, da je v hiši še nekdo, a Ethan ji ne verjame. Adrienne Hale je vse pogovore s pacienti snemala in kasete shranjevala v skrivnem prostoru v hiši. Po naključju ga odkrije Tricia in skrivaj prisluhne posnetkom. Vse bolj jo je strah! Bralec skozi poglavja spremlja sedanjost, se ločeno ozira v preteklost, pred izginotjem Adrienne Hale ter sledi prepisom posnetkov, ki jih skrivaj posluša Tricia. Ameriška avtorica Freida McFadden je slovenske bralce prepričala s serijo o Hišni pomočnici. Zanjo so značilni nenavadni preobrati, kratka poglavja in domiselno oblikovani liki.

Pitbul

Novinarka Heloise Kaldan pripravlja članek o društvu Budni, v okviru katerega se prostovoljci družijo s hudo bolnimi in umirajočimi ter jim s svojimi obiski polepšajo zadnje dneve njihovega življenja. Heloisini motivi za obiskovanje rakavega bolnika Jana Fischhofa hitro postanejo globlji, bolj osebni. Med njima se splete prijateljska vez in Heloise s prijaznimi gestami celi tudi svoje rane. Tudi Jana preganjajo sence iz preteklosti. Heloise v svojih blodnjah zaupa svoj strah pred smrtjo in peklom, ki ga morebiti čaka. Omenja kri na svojih rokah in moškega po imenu Tom Mázoreck z vzdevkom Pitbul. Mlada novinarka se zagrizeno loti preiskovanja Tomove nesrečne smrti in kmalu odkrije povezavo z izginotji dveh deklet. Ne sluti, v kakšne temne globine se bo s svojo raziskavo potopila.

Pitbul je že tretja knjiga v seriji kriminalnih romanov, kjer v boju za pravico moči združita novinarka Heloise Kaldan in detektiv Erik Schäfer. Tako kot njegovi predhodniki, tudi ta roman stavi na berljiv slog ter stopnjevanje napetosti vse do zadnje strani. Preteklost vpliva na sedanjost, a pred smrtjo smo vsi enaki. Danski pisateljici Anne Mette Hancock so romani prinesli nagrado za najboljši kriminalni prvenec ter naziv pisateljice leta.

Profesor Unrat ali Tiranov konec

Heinrich Mann je bil starejši brat bolj znanega pisatelja Thomasa Manna. Tudi sam pisatelj, je že zgodaj dal slovo družinski tradiciji, in se ni odločil, da bi nadaljeval očetovo dobro stoječe špeditersko podjetje. Živel je bohemsko, šole in učiteljev ni maral. Prav odnos do inštitucije, kakršna je bila šola v njegovih mladih letih, je zato tudi osrednja tema romana o profesorju Raatu. Ker je Raat nadvse osovražen, tako med sodelavci kot še zlasti med dijaki, si ga slednji privoščijo na svoj način. Iz besede Rat, kar v nemščini pomeni nasvet, njegov priimek spremenijo v samostalnik Unrat, v dobesednem prevodu smeti oz. nesnaga. Heinrich Mann je v naslov torej skril besedno igro, ki so se je prevajalci v druge jezike radi izogibali. Leta 1935 je prvič izšel slovenski prevod in prevajalec Fran Bradač se je takrat res odločil za prevod Profesor nesnaga. Tokratni prevajalec v slovenščino pa je ohranil izvirni nadimek ter si hkrati pomagal z ljubljanskim govorom: “un, ki mu ne rata”. Besedna zveza se v romanu pojavi vedno, ko nekdanji ali sedanji dijaki ob profesorjevih neumnostih ugotavljajo, da mu v resnici res “nič ne rata”.

Profesor Raat je, če rečemo pogovorno, “težak značaj”. Dijake zna pri pouku klasičnih jezikov in književnosti maltretirati do te mere, da res marsikateremu upade pogum. Ob tem pa ima še eno neprijetno lastnost: vidi zgolj sebe. On in samo on, nihče drug ne. Njegova obsedenost z “lenimi in neposlušnimi” dijaki gre tako daleč, da se vmeša celo v njihovo zasebno življenje. Ko ugotovi, da eden izmed dijakov, o katerem ima nasploh zelo slabo mnenje, zahaja h kabaretni pevki, se odloči zadevo preveriti na licu mesta. V lokalu sumljivega slovesa naleti še na dva svoja dijaka (že tako in tako v slehernem človeku, ki ga sreča, vidi svoje nekdanje učence), kar ga tako iztiri, da okrog kabaretistke Roze Frölich ljubezenske zanke raje splete kar sam. Ženska sprejme igro, kar pa je nazadnje usodno za dijake in zanj. Vsi štirje morajo zapustiti šolo, vendar Raata to nič več ne moti. Povsem se preda ljubici. Njuno življenje začne drveti v razvrat, dokler vmes ne poseže roka pravice.

Kot je mogoče prebrati v spremni besedi k novemu slovenskemu prevodu romana, sicer napisanega leta 1905, lahko zgodbo beremo na več načinov. Je kritika takratnega šolskega sistema, ki od mladih ljudi zahteva zgolj strogo moralo. Je kritika vzvišenih, vase zagledanih, poželjivih meščanov, ki se kar naenkrat, v poznih letih, spomnijo, da bi lahko vendarle tudi sami izživeli spolne nagone. Je tudi kritika takratne cesarske Nemčije, ki zapoveduje vrednote, kakršne na človeka velikokrat delujejo prav nasprotno. V tekoče berljivem prevodu bo vsak bralec našel še kakšno svojo aluzijo.

Roman je bil večkrat posnet na film in uprizorjen v gledališčih, leta 1989 med drugim tudi v mariborski Drami. Najbolj znana adaptacija ostaja prvi nemški zvočni film z Marlene Dietrich v vlogi Roze Frölich.