skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Café Hyena : načrt spremljanja

Smo v Bratislavi 21. stoletja, na dveh osrednjih prizoriščih: v blokovskem naselju Petržalka in v kavarni Café Hyena. V to okolje Beňová postavi štiri osrednje osebe romana, dva para mladih ljudi: Elizo in Iana ter Rebeko in Elfmana. Obe osrednji prizorišči sta v velikem kontrastu: Petržalka je množično naselje, zgrajeno iz montažnih plošč v 70. letih 20. stoletja, ob pospešeni industrializaciji takratne države, prostor, ki ubija razcvet individualnosti, osebne svobode in bogastva, nekakšno prisilno bivališče tistih, ki jim v življenju nekako ni uspelo ali nimajo velikih življenjskih ambicij. Na drugi strani je kavarna Café Hyena, prostor za trenutke individualizma, svobode in sanj, kraj kamor zahajajo tudi umetniki. Tu štirica mladih najde alternativno rešitev, kako najti ravnotežje med reševanjem gole eksistence in srečno iskreno samouresničitvijo: vsak od njih bo določeno obdobje delal in s prihodkom »štipendiral« svobodo ostalih treh. Bo njihov projekt uspel? Se bo načrt spremljanja obnesel?

Beňová skozi fragmentarno, dinamično, poetično, lucidno in mestoma humorno pripoved osvetli pereč problem sodobne družbe 21. stoletja: je v družbi, ki jo poganjata ekonomski dobiček, obvezna finančna uspešnost in lov za čim višjim materialnim statusom še prostor za človeka, ki ni samo potrošnik in uživalec materialnih dobrin? Osrednje literarne osebe so izraziti »duhovni individuumi«, mladi ljudje, ki se nočejo ali ne zmorejo vpeti v stroj sodobne družbe, v svojih človeških bolečinah in travmah se zlomijo, postanejo nefunkcionalni.

Avtorica ekonomsko vrednost človeških dejavnosti groteskno pelje do skrajnosti: celo sprehajanje in srečanja v kavarni postanejo samo aktivnosti, za katere občina plačuje ljudi, da bi ustvarila »življenjski utrip mesta« za turiste, ki v mesto prinašajo denar. Razvrednoteno je tudi tisto, kar naj bi človeka delalo človeka: ljubezen. Osrednjo junakinjo namreč avtorica zaplete v (morda celo plačljivo) ljubezensko razmerje s človekom, ki ga Elza poimenuje – Kalisto Tanzi (v realnem svetu obstaja Calisto Tanzi, človek, vpleten v enega največjih finančnih škandalov v Evropi, spoznan za krivega goljufije, ponarejanja listin in zlorabe položaja), torej celo ljubezen prestavi iz območja dobrega v prostor goljufije in izkoriščanja.

V besedilu so pogosta razmišljanja o pisanju, umetniškem ustvarjanju, literarne reference – tudi tu z odtenkom humorja (npr. citiranje Ostržka).

Besedilo nudi številne bralne užitke: npr. različne jezikovne registre (posebna izgovorjava ljudi iz Petržalke), lucidne primerjave (Ljubila je Minotavra. Skupaj sta se pomikala naprej po labirintu – str. 53), močne osebne zgodbe literarnih oseb … Dele besedila bi zlahka spremenili v pesem (Z roko ji je objel kolena / in jo z gladkim gibom /  – z enim vdihom –  / presedel s postelje / v svoje naročje. // Obsedela je / brez samcatega premika. // Kot v krošnji drevesa. / Na mestu, / od koder vse vidi, / sama pa ostaja / skrita – str. 64). Ob tem pa nas bo namerno vsiljivo motil avtoričin  poseben zvočni trik, zapis neprekinjenega piskanja številnih bratislavskih blagajn, ki kot refren v glasnih velikih tiskanih črkah prekinja besedilo: PIP … PIP … PIPPIP … PIPPIPPIP … PIP … PIP …

Roman je trenutno edino avtoričino delo, izšlo v slovenščini v knjižni izdaji. Zanj je avtorica leta 2012 prejela nagrado EU za književnost. Delo je obogateno z izčrpno spremno besedo prevajalke.

Južni Viking : zgodovinsko-fantazijski roman

Južni Viking Domna Kodriča je pustolovski in hkrati globoko premišljujoč roman, ki nas popelje na potovanje med severom in jugom, med mitom in zgodovino. Spremljamo Bjorna Železnobokiga,  vikinškega junaka, ki zapusti domače obale in se odpravi v neznano, v svet novih kultur, drugačnih bogov in nenavadnih srečanj. Njegovo popotovanje je napeto, polno preizkušenj, a prav v njih se skriva vprašanje, ki presega pustolovščino: kdo v resnici smo in kam pripadamo?

Eden od vrhuncev zgodbe je prihod do Triglava, kjer gora zaživi kot simbol, stičišče zemlje, neba in človekove notranjosti. Tam se junak sooči z dilemo, ki zadeva vsakega izmed nas: slediti usodi, zapisani v krvi in tradiciji, ali pa izbrati lastno pot.

Kodrič spretno združuje napeto dogajanje, bogato simboliko in filozofski razmislek. Roman je nastal v sodelovanju z društvom Maistri Marpurgi, ki skrbi za ohranjanje zgodovinske in kulturne dediščine, kar daje pripovedi dodatno globino in avtentičnost.

Južni Viking je zgodba o bojevniku, a še bolj o človeku, ki išče svoje mesto med preteklostjo in prihodnostjo. Je roman za vse, ki v dobri pripovedi iščejo tako napetost kot miselni izziv in se ne bojijo vprašanja, kaj pomeni biti človek na poti.

Peter Opeka, ostani z nami

Anja Kovačič, novinarka, popotnica in pisateljica je na podlagi dvanajstdnevnega bivanja na Madagaskarju napisala pripoved o delu in predvsem pečatu, ki ga Peter ali Pedro, kakor ga tam vsi imenujejo, pušča pri ljudeh s katerimi sobiva. Peter Opeka je misijonar, rojen staršem slovenskega rodu v Buenos Airesu. Peter zagotovo ni le misijonar, je svetilnik, luč, upanje za vse tiste, ki ga potrebujejo. Preko pripovedovanj njegovih sodelavcev, prebivalcev iz Mesta dobrih prijateljev, sorodnikov iz Slovenije in njegovih osebnih misli spoznamo Petra Opeko kot dobrotnika z izjemno srčnostjo, energijo, predanostjo in usmerjenostjo. Prvi vir njegove moči je zagotovo vera, molitev in Bog, drugi vir pa številni nedolžni otroci, za katere je edino upanje in izhod iz krutega življenja. “Moje delo je, da dvigam te otroke, mladino in njihove družine v boljše in dostojnejše življenje,” pravi Peter, ki pa se s svojimi deli nikakor ne ponaša, samo opravlja svoje poslanstvo: služiti ubogim. Po njegovi zaslugi se je življenje in razmišljanje ljudi na Madagaskarju precej spremenilo. Nove generacije na prvo mesto postavljajo izobrazbo, šele potem poroko in ustvarjanje družine. Danes ima mesto Akamasoa, ki je nastalo na smetišču, 30 tisoč prebivalcev. Na voljo so jim  šole, univerze, zdravniki, igrišča in zato se množično priseljujejo ljudje iz okoliških nerazvitih krajev. Še vedno je na Madagaskarju problem velika rodnost – ženska nekaj velja le, če ima veliko otrok. Peter Opeka ni le duhovnik in graditelj, temveč tudi strasten športnik, predvsem nogometaš. Kot najstnik je celo sanjal, da bi postal profesionalni nogometaš. Nogomet mu daje disciplino, vztrajnost in moč, duhovništvo pa smisel, vero in neskončno ljubezen, ki jo v neizmerni meri razdaja med svoje Malgaše.  Njegova zgodba je navdih za vse, ki verjamejo v boljšo prihodnost in so pripravljeni zanjo tudi kaj storiti.  Avtorica je dejala, da je hvaležna in počaščena, da jo je sprejel v globine svojega sveta. Ob branju zgodbe in ogledu fotografij na koncu začutiš njegovo resnično veličino in se zaveš, da največ na svetu pomenita ljubezen in sočutje. Če zmoremo dajati drugim, deliti z drugimi, je radost z nami in okoli nas.

S figami ob vinu : zbirka (mikro) poezije in haikujev

 

Zbirka pesmi S figami ob vinu je bila leta 2024 nagrajena z drugim mestom na natečaju Pesniška zbirka 2025 (izšla pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor). Delo je bilo prepoznano po “svoji izjemni senzibilnosti in tenkočutni refleksiji o minevanju, lepoti in človeški ranljivosti.”

Pesnica nam v dvodelni zbirki (kot že pove naslov je zbirka deljena na prvi del (mikro) poezije in sklepni del haikujev), med zanimivimi primerjavami kulinarike s čustvi, sledeč motu “ljubezen gre skozi želodec”, slikovito razkrije doživljanja ljubezni, bolečine in svobode. V prepletih sladko – grenkih odtenkov življenja, s katerimi avtorica odpira prostore (samo)refleksije, se bralec znajde v prostorih, kjer se mora sam odločiti, kakšno pot bo ubral; tako ob pitju vina ali jedenju fig.

“Pil si me kot vino. / Požirek. / Želel si več. / Spiješ me v enem večeru, potem pa se čudiš, / da me ne vidiš več” str. 42

 

Pija Lucija Kralj. (2001), je svoj literarni prvenec, zbirko kratke proze Nikogaršnja, izdala leta 2015 pri komaj 13 letih. Sledila sta mladinska romana Julija (2016) in Basist nikoli ne dobi bejbe (2023).

 

Nova soseda

Claire Douglas nas tudi v romanu Nova soseda popelje v svet skrivnosti, dvomov in psihološke napetosti. Zgodba je umeščena v umirjeno predmestje, kamor se vseli na videz popoln starejši par – zakonca Morgan. Protagonistka Lena, ki živi v neposredni bližini, začne kmalu opažati, da z novima sosedoma nekaj ni v redu. Sprva bežni dvomi se z vsakim poglavjem poglabljajo, dokler ne prerastejo v resno paranojo in zasvojenost z iskanjem resnice. Njuno prijazno vedenje hitro vzbudi Lenino radovednost, še bolj pa sum, da nekaj ni prav. Ko začne raziskovati, počasi ugotavlja, da sta Morganova morda povezana z nečim veliko bolj zloveščim, kot si je sprva predstavljala.

Pripoved je napisana tekoče in s stopnjevano napetostjo. Avtorica prepleta sedanjost in preteklost, kar zgodbi dodaja globino in slojevitost. Bralec se skupaj z glavno junakinjo sprašuje, kaj je res in kaj ne – ter koliko temu lahko zaupa. Ena od močnih strani romana je prav ta negotovost, ki jo Douglasova vzdržuje vse do konca.

Čeprav je začetek nekoliko počasnejši, avtorica hitro vzpostavi nelagoden občutek, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Z vsakim poglavjem se razkrivajo novi namigi, obrat za obratom pa pripelje do napetega zaključka, ki zadosti pričakovanjem žanra.

Nova soseda je privlačen psihološki triler, všeč bo bralcem, ki uživajo v zgodbah o sumljivih odnosih, prikritih skrivnostih in postopnem razkrivanju resnice. Knjiga ne prinaša radikalnih novosti znotraj žanra, a s svojo napeto atmosfero, dobrim tempiranjem in zanimivo protagonistko uspešno opravi svoje delo.

Pojdi kot reka

Življenjska zgodba mlade Victorije nas popelje nekaj desetletij v zgodovino, toliko, da se opomnimo, kakšne razmere in mišljenja so veljala ta čas na podeželju Kolorada in v okoliških pokrajinah.

V družini moških, očeta, brata in strica je bila vloga mladega dekleta dokaj jasna in samoumevna. Vsa “ženska” opravila so Viktoriji zapolnila dneve, vse skrbi, vprašanja in dvome pa je lahko zadržala le globoko v sebi, saj primernega sogovornika ali sogovornice ni poznala. Tako se tudi ni zavedala posledic svoje mladostniške zaljubljenosti, kako lahko nepremišljenost, trenutki radosti in veselja v trenutku izpuhtijo in jih nadomesti strah, sram in izločenost, še posebej v družbi polni predsodkov, diskriminacij in nemoralnosti. Koliko mora mlada ženska še prenesti, da končno ujame malo sreče in zadovoljstva zase? Vse to izvemo v izvrstno zapisani zgodbi Victorije iz Kolorada, kjer ni zapisana le zgodba dekleta, ampak veliko izvemo o družbi tega časa, o življenju v majhnem mestu, o povezanosti med ljudmi, ki je lahko zelo dobrodošla ali pa tudi usodna.

Počitnice

Počitnice je zbirka trinajstih kratkih zgodb, ki obsegajo tri do osem strani. Balabán osrednje osebe posameznih zgodb ubesedi v trenutku, dogodku ali situaciji (postanek z avtom ob cesti, prebujanje v nedeljsko jutro …), ki protagonista odnesejo v podoben dogodek v preteklosti, poišče vzporednico, iz primerjave izlušči življenjsko spoznanje (Spremembe) ali pa nam ponudi uvid v posebno življenjsko situacijo protagonista (Počitnice). Balabán je hkrati konkreten in abstrakten: ko raziskuje človeški vsakdan ustavi svoje literarne ljudi v nekakšnih “aha-trenutkih” sredi rutine življenja, utrinkih uvida, ko v njih dozori neko spoznanje ali pride do čustvene prelomnice. Pogosto se Balabán dotika tudi veliko bolj abstraktnih vprašanj človekovega obstoja: odnosa do minljivosti in smrti (Nespečnost), notranjega dojemanja časa (V nedeljo), vprašanje dobrega in slabega (Hermagedon), človekove svobodne volje (Natalija), vere (Oznanjenje) …

Čeprav beremo zbirko samostojnih kratkih zgodb, se v njih literarne osebe prepletajo, zbirka skoraj prerase v roman o dveh moških, ki sta skupaj študirala: Pavel Nedostal in Ivan Satinsky. Prvi je sin zdravnika (enako kot glavni pripovedovalec v poznejšem romanu Vprašaj očeta), ločen in oče dveh otrok. Drugi je zdravnik, strokovnjak za umetno oploditev, ki strokovno in osebnostno propade (pri čemer lahko ugibamo, če za povedanimi etičnimi predsodki in ponesrečenim ljubezenskim življenjem ne tičijo politično-idejni razlogi). Nekatere zgodbe so pogled na Pavla ali Ivana z gledišča stranskih oseb ali utrinki iz življenj le-teh (Pavlovih staršev, njegove nekdanje žene, Ivanove tete …), redke zgodbe niso povezane z izstopajočima protagonistoma. Poleg prepleta konkretnega in abstraktnega so Balabánova besedila tudi poetična (npr. prispodoba hoje po ledu v zgodbi Silvester Svinov ali simbolika ptic v zgodbi V nedeljo), tragi-komična z zanimivimi bistroumnimi nesmisli (npr. on pa je razmišljal o tem, kako se bo navadil na stvari, na katere se ne more navaditi v Nespečnosti ali čutil se je […] ubit od vsega dobrega v zgodbi Spremembe). Za avtorja je značilna spolna enakopravnost literarnih oseb (v besedilih so ženski in moški liki prikazani kot pozitivni ali negativni ne glede na spol). Tudi v tej knjigi češkega avtorja ne umanjka sklicevanje na zakladnico nacionalne literature (omemba lika Maričke Magdonove v zgodbi Severni medved Telecoma), zaznamo lahko tudi teme, po katerih prepoznamo Balabánov pisateljski glas: odnos oče-sin, nihajoče moško prijateljstvo, zdravniki kot literarne osebe. Vsekakor trinajst zelo zanimivih zgodb – kamenčkov mozaika, ki jih lahko bralec med branjem povezuje v širšo zgodbo in tako vstopi v zelo svojski, prepoznaven in bogat Balabánov literarni svet.

V slovenščini je iz opusa tega žal prezgodaj preminulega avtorja (1961-2010) v knjižni obliki poleg zbirke Počitnice izšel še roman Vprašaj očeta (prevod Peter Kuhar).

Poletna svetloba, in nato noč

Islandska vasica na skrajnem zahodu države premore zgolj štiristo prebivalcev, za katere bi na prvo žogo rekli, da živijo izjemno monotono življenje. Toda bolj ko beremo zgodbe o prigodah teh vaščanov, bolj nam je jasno, da je ravno takšna oblika osamljenosti lahko odličen poligon za domišljijo. Prvoosebni pripovedovalec, ki tudi sam živi v tej vasici, nikoli ne pripoveduje o sebi, temveč nam predstavi osem zgodb iz svojega rojstnega kraja, ujetega med fjordi, močvirjem in visokimi skalami. Razkrije nam enostavnost njihovega vsakdanja, katero prebivalci poskušajo razbiti iz katerega koli razloga: s trači, škandali ob spremembi življenjskega poklica, spolnimi avanturami ali veselicami ter z veliko mero alkohola.

Posebnost likov tega romana je njihov odnos do življenja. Sposobni so marsikaj stoično prenesti, denar in slava so stranskega pomena, kot tudi življenje v velikih metropolah ali z luksuznimi dobrinami, kot je na primer gostilna. Življenje se za njih odvija med njihovimi kmetijami, poštnim uradom, Zadrugo in bivšo Pletilnico. Prebivalci tega majhnega konca sveta si v monotonosti, ki jim jo vsiljuje neizprosna narava, iz dneva v dan ustvarjajo namen za svoj obstoj, četudi se pri tem kdaj zmotijo ali preprosto zaidejo s poti.

Pisatelj z odličnim čutom za humor in toplim stilom pisanja bralcem približa like do te mere, da so že skoraj naši sosedje, s katerimi se skupaj smejimo, trpimo in čvekamo. Roman je nasičen s filozofskimi vstavki o smislu življenja, sanj, ljubezni, prijateljstva, o vlogi in pomenu skupnosti ter potrebi po bližini sočloveka.

Jón Kalman Stefánsson je leta 2005 za pričujoči roman prejel glavno islandsko nagrado za književnost in velja za enega najprodornejših islandskih pisateljev.

Panterkin govor

 

Jérémie Moreau, večkratni nagrajenec stripovskega festivala v Angoulêmu, v osrčje divjih pokrajin nedefiniranega časa – ali pač? – postavi nenavadno plejado živali, ki nam skozi navidezno fragmentarno pripoved razpirajo širne razglede filozofskega, skorajda že poetičnega raziskovanja sveta in (človeške) narave. Vsaka od šestih posameznih zgodb poteka linearno, skupaj pa tvorijo pisan mozaik raznoterih glasov oziroma noetičnih pogledov na temeljna življenjska vprašanja o neskončnem življenjskem krogu, svobodi in smrti.

Kaj torej dejansko izražajo neobičajne interakcije med komodoškim varanom in bivolom, nojevko in krtom, škorcem in rakom samotarjem ter ostalimi? V kakšnih okoliščinah se te živali znajdejo in kaj sploh imajo skupnega z ljudmi?

Pravzaprav ogromno: nesmiselne smrti in absurdna početja, ki se izkažejo za realno izpolnjeno lažno preroštvo, paradoksalne introspekcije, ki na podlagi čistih banalnosti razgaljajo pravo človeško nrav, ter predsodki, ki temeljijo na povsem zgrešenih predpostavkah, potrjujejo, da je véliki uradni spomin sveta zgolj fragment v neskončni množici, tisti, ki “vedo” vélike stvari, pa so navsezadnje prav tako omejeni kot tisti, ki pomnijo “zgolj” male. 

Panterkin govor vsekakor ni klasičen strip, ki bi ga v roke vzeli zgolj kot momentalno razvedrilo, saj gre v tem primeru za domišljeno satirično predelavo raznolikih mitologij o nastanku sveta, ki preprosto likovno poetiko združuje s pripovednim minimalizmom. Rezultat? Izvirna, navdušujoča, simbolno bogata alegorična pripoved, ki kot takšna razbija okvire puste filozofske meditacije in prerašča v globoko parabolo, ki mestoma spominja na basen, pa tudi zenovski koan.

Zato lahko pričujoče delo označimo kot lirični strip, ki vsekakor preseže zgodbo in postane pravzaprav meditacija o življenju, sobivanju, predvsem pa minevanju, s tem pa nagovarja ljubitelje grafične literature, ki jim kontemplativno branje ni tuje. Vsekakor je primerno branje za odrasle bralce in mladostnike, ki radi posegajo po zahtevnejši literaturi, za ljubitelje stripov z dodano vrednostjo in za tiste, ki jim iskanje ni odveč – pa naj bo to iskanje (meta)fizično, duhovno ali filozofsko. Razpirajoč skrivnosti življenja, smrti ter narave namreč vedno razkrivamo tudi lastne globine in če kdaj pa kdaj zapravljamo čas z “nepomembnim glodanjem kosti”, nič še ni izgubljeno:

“Nihče ne more obstajati, ne da bi pustil sledi.” [str. 72]

Kakšne sledi torej želimo pustiti za seboj? Rak ugotovi, da lepota dejansko ne odtehta ergonomije, hijena se zave, da je včasih potrebno prerasti svoje reflekse in zasledovati višje cilje, ptica po težkih preizkušnjah ugotovi, da je sreča v sprejemanju situacije, čeravno to pomeni, da “[…] po svetu pohaja[m] kot prtljaga” [str. 66], stari slon pa pred slovesom opozori malega slončka, da je potrebno najprej poslušati, če si dejansko želi stvari tudi zapomniti. Škoda torej, da edinole hominidi modrosti niso poslušali …

 

Erik Vogler in skrivnost Alberta Zimmerja

Šesta pustolovščina Erika Voglerja se začne v sproščenem vzdušju in v veselem pričakovanju praznovanja Erikovega šestnajstega rojstnega dne. Erik je prepričan, da je s svojimi paranormalnimi in izjemnimi detektivskimi sposobnostmi preprečil umor. Po telefonu se je slišal s svojo ljubeznijo, prelestno Cloé in brezskrbno uživa doma ob svoji dnevni rutini v razkošnem stanovanju ali v priljubljeni kavarnici v Bremnu. Potem pa ga na poti k psihologinji v dvigalu napadejo in skoraj zadavijo in pri tem v žep spustijo šahovsko figuro belega kralja. Kdo mu spet streže po življenju? Kdaj se bo nočna mora končala? Erik je prestrašen. Vda se v usodo in sprejme povabilo na rojstnodnevno zabavo, ki mu jo pripravljajo starši osovraženega Alberta Zimmerja. Skupaj z očetom, babi Berto in dvema policistoma za osebno varstvo odpotuje na podeželje, kjer bo v miru počakal, da policija identificira in ulovi še ostale člane zločinske združbe, ki preprodaja človeške organe. Ampak v razkošni vili, zgrajeni na ruševinah nekdanjega samostana, nič ni tako, kot bi moralo biti in nova videnja Erika prepričajo, da je hiša zakleta.

Zgodba je na trenutke srhljiva, polna preobratov in zabavnih nezgod v katere se sumničavi Erik vedno znova zapleta, ko s strahom odkriva, da ima morilce, ki si ga s kirurško natančnostjo prizadevajo odstraniti, precej bližje kot si je sprva predstavljal.

Avtorica serije zgodb o Eriku Voglerju je Beatriz Oséz, novinarka in učiteljica jezika in književnosti, ki je za svoje ustvarjanje prejela številne prestižne literarne nagrade. Knjiga je v slovenskem prevodu izšla pri založbi Malinc in je oblikovana v skladu s priporočili za bralce z disleksijo.