skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Gospod Izraziti

Po prelepi in večkrat nagrajeni slikanici Izgubljena duša, prevedeni v več kot dvajset jezikov, je pričujoča ilustrirana knjiga rezultat ponovnega sodelovanja dveh plodovitih poljskih ustvarjalk: nobelovke Olge Tokarczuk in umetnice Joanne Concejo.

Joana Concejo je študirala umetnost v Poznanu. Medtem je v Franciji spoznala bodočega moža in se preselila v Pariz, kjer še danes živi in ustvarja. Njene ilustracije pobirajo najprestižnejše nagrade in krasijo številne otroške slikanice. Organizira tudi veliko delavnic ilustracije za odrasle.

Olga Tokarczuk kot pisateljica preizkuša številne izrazne forme – od krajših, zgoščenih romanesknih del (Popotovanje ljudi knjige) in kratkih zgodb (Izgubljena duša, Gospod Izraziti), pa do obsežnejših zgodovinskih romanov (Jakobove bukve). Igra se tudi s prozno formo in načinom pripovedovanja ter uvaja fragmentacijo pripovedi (Beguni, Pravek in drugi časi), ki je po njenem mnenju najučinkovitejša pri ubesedovanju sodobnega sveta, neobvladljivo razdrobljenega na številne koščke in elemente. Njena dela se odlikujejo po berljivem, obrtniško spretnem in v vseh pogledih privlačnem pisanju, ki ne kompenzira z vsebino in kvaliteto napisanega.

V Gospodu Izrazitem se loteva aktualne problematike, povezane s popularizacijo in dostopnostjo digitalnih tehnologij, ki je vsem na očeh in znotraj vseh družbenih slojev z uvedbo narcistične kulture selfija oziroma sebka, ustvarila (in še ustvarja) generacije, oropane bistvenega. Povsod navzoče podobe popolnih, pogosto “popravljenih” estradnikov postopoma pronicajo v intimo ter izkrivljajo okus in presojo sodobnega človeka. Natančna, dovršena ilustracija Joanne Concejo še dodatno ironizira odvisnost sodobnega človeka od dražljajev, ki jih prinaša neprestano vsrkavanje všečnih in pogosto puhlo banalnih vizualnih podob, ki nam jih servirajo premikajoči se zasloni. Scenarij je pravzaprav grozljiv: protagonist s fotografiranjem svojega obraza neizogibno izgublja svoj pravi izraz, z vsakim “škljocem” se njegova duša razkraja, oseba pa postaja le še “senca same sebe”.

Knjiga je poleg tega zanimiva še z vidika odnosa med besedilom in risbo. Joanna Concejo meni, da ilustracija ne sme biti “sužnja” pisani besedi, pač pa jo z uvajanjem novih idej in pomenov mora celo nadgraditi. To ji je v Gospodu Izrazitem odlično uspelo, kajti velik del prebiranja zgodbe je prav opazovanje neštetih razglednic in slik protagonistovega življenja (aluzija objav na družbenih omrežjih), subtilnih ilustracij, ki s posnemanjem resničnosti knjigi vdihujejo novo življenje.

Blagodejna zvezdica

Sirota Ada služi pri bogati vdovi. Ta ima lahkoživega sina, ki bi ga zaradi njegovega značaja prav rada oženila s poštenim in delovnim dekletom. Deklica zasluti namere svoje gospodarice in se odloči, da si bo poiskala drugo službo. Kot družabnica hudo bolnega fanta se znajde v družini, v kateri se mora  prilagoditi še trem odraslim moškim. Vsi štirje vsak po svoje skušajo vplivati na njo. Bolni sin in ostareli oče potrebujeta njeno pomoč, medtem ko se druga dva brata v njo zaljubita kar na prvi pogled. Ada pa skuša ostati stanovitna in se ne ozira niti na mater, ki ji ni preveč naklonjena.

Pavlina Pajk je avtorica, ki je objavljala v drugi polovici 19. stoletja. Skupaj z Luizo Pesjak velja za začetnico slovenskega ženskega pripovedništva, pisala pa je tudi poezijo. Zaradi pripovedi s socialno noto in moralno poanto jo imenujejo kar slovenska Charlote Brontë. Založba Dlan je leta 2023 začela izdajati njene povesti, do sedaj jih je izšlo štirinajst. Povesti niso zahtevne za razumevanje, za branje prav gotovo ne boste potrebovali 3-4 ure. Morda bo koga zmotil jezik, ki je ohranil značilnosti stoletja, v katerem je bilo delo napisano. Kdor je bral Jurčiča, tudi s Pavlino Pajk ne bi smel imeti težav. Za vse tiste, ki nimajo časa brati, ki jim je tisk predroben … In za vse tiste, ki trdijo, da so slovenski pisatelji zgolj žalostni in brezupni.

Potonjenec

Razvpit avstrijski pisatelj Thomas Bernhard je bil med drugim velik navdušenec nad virtuoznostjo kultnega kanadskega pianista Glenna Goulda (znanega predvsem po večkrat omenjeni nenadkriljivi interpretaciji Bachovih Goldbergovih variacij), zato ne preseneča, da ga je inkorporiral v eno izmed svojih pripovednih del. V Potonjencu opisuje prijateljstvo med Gouldom, prvoosebnim pripovedovalcem in Wertheimerjem, tremi nadobudnimi glasbeniki, ki so se spoznali tekom študija klavirja pri Horowitzu.

Gre za “virtuozno pripoved o virtuoznosti” teh študentov, med katerimi je samo Glenn svojo virtuoznost prignal do popolnosti. To ga je sicer stalo življenja, a edini je bil v svojih aspiracijah in željah neomajen, močan. Ostala dva (pripovedovalec in Wertheimer ) sta obupala – vsak iz svojih razlogov – in se svoji karieri klavirskih virtuozov odpovedala zavoljo prijateljeve nadarjenosti, kajti slutila sta, da ju presega že od vsega začetka, da presega celo Horowitza samega. Čemu vztrajati, če ne moreta biti najboljša?

V neprekinjeno pripovedovalčevo pripoved avtor v svojem značilnem slogu vpleta tematike bivanjskega (ne)smisla, družbene kritike in nepovratnosti človekovih dejanj.

Od tebe dalje štejem svoje dni : posebna izdaja ob 100. obletnici rojstva Lojzeta Krakarja in 30-letnici ustvarjanja Voranca Vogla

»Od tebe dalje štejem svoje dni« je edinstvena knjiga, v kateri sta na enem mestu združeni deli dveh umetnikov, je preplet poezije in fotografije. Gre za posebno izdajo ob 100-letnici rojstva pesnika Lojzeta Krakarja in 30-letnici ustvarjanja Voranca Vogla. Na  novo so tako zaživele besede pesnika, ki je znan predvsem po svoji taboriščni poeziji. Njegov vnuk je med verze s črno-belimi fotografijami vnesel tisto mladostno svetlobo, da navkljub času, ki je minil od ustvarjanja deda, še vedno lahko začutimo njuno medsebojno povezanost. Knjiga, ki je tudi oblikovalsko dovršena, je poklon družinski umetniški žilici in svež dialog, ki je povezal čas deda in vnuka.

Knjigo poleg pesmi, fotografij in spremnih besedil bogatijo tudi izbrani prevodi del Lojzeta Krakarja.

Lojze Krakar (1926 – 1995) je javnosti najbolj znan kot pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec in urednik. Je tudi prejemnik številnih nagrad, od prve nagrade Prešernovega sklada do velike Prešernove nagrade in kar dveh Levstikovih nagrad.

Voranc Vogel (1980) se je leta 1997 Delovemu kolektivu fotoreporterjev pridružil še kot gimnazijec in od takrat v časopisu Delo objavil več kot 6000 fotografij. Sodeloval je tudi z mednarodnimi agencijami EPA, AP in AFP. Je avtor več kot desetih samostojnih razstav in prejemnik številnih stanovskih nagrad.

O prostornini časa 3

Tara in Thomas Selter sta še do pred nekaj leti živela mirno in usklajeno življenje srednjeletnega para. Ukvarjala sta se s knjigami, zlasti redkimi, takimi, ki zanimajo zbiratelje posebnih izdaj iz posebnih obdobij. Tari se dogodi iztaknitev in časa in za njo se ponavlja vedno isti dan, 18. november.  Čas si krajša z raziskovanjem Rimljanov in na univerzi na predavanju spozna še nekoga, ki je obtičal v času tako kot ona sama. Tara in Henry se vselita v skupno stanovanje in se dolge dneve pogovarjata o prejšnjih življenjih. Kmalu se izkaže, da nista edina, zataknjena v 18. novembru. Pridruži se jima Olga Periti, sedemnajstletnica, ki išče Ralfa Kerna. Tudi onadva sta obtičala v 18. novembru. Ralf je to izkoristil za preprečevanje nesreč, o katerih je začel zbirati podatke, obveščati poškodovance pred nesrečami in skuša iznajti način, kako popraviti preteklost. Tara in Henry ji obljubita pomoč pri iskanju prijatelja. Po tem, ko se preselijo v hišo, se pred njihovimi vrati pojavi še več ljudi, ki so ujeti v časovno zanko in Tarino doživljanje 18. novembra postaja vse bolj napeto.

O prostornini časa je serija nenadkriljivih in nadčasnih romanov (O prostornini časa 1, O prostornini časa 2) o človeškem življenju oziroma o različnosti človeških življenj in pogledov na svet, čas, prostor in odnose, v katere smo, po lastni volji ali pač ne, ujeti. Zgodba , ki nam predstavlja Tarino nasedlost v časovni zanki, je napisana mojstrsko. Lahko verjamemo, ali pa ne, da se iztaknitev časa dogaja, pomembno je, kako nas razume okolica in kako najti način, da splezamo v normalen časovni potek, ki bo nas ali tiste okrog nas zopet potegnil v normalno kompozicijo odvijanja življenja. Enkratno branje za vse razmišljujoče in bralce širokih pogledov.

Solvej Balle je danska pisateljica in pesnica. Rodila se je leta 1962. Zaslovela je, ko je izdala prvo knjigo v seriji z naslovom O prostornini časa. Pri nas torej 6 let po izidu prebiramo že tretji del od sedmih v odličnem prevodu Darka Čudna. Knjige pisateljica izdaja v samozaložbi. Bralci so takoj prepoznali njeno pisanje kot nekaj novega na literarnem področju tako glede tematike kakor sloga pisanja in jezika, v katerem so zgodbe upovedane. Brez medijskega pompa je šel glas o knjigah od ust do ust in jih razširil v mednarodno uspešnico. Vse tri knjige so osvojile prestižno nagrado nordijskega sveta za književnost, prva pa je bila v Ameriki in v Veliki Britaniji nominirana za najboljše prevedeno leposlovno delo.

Bila sem jezero

V pesniški zbirki se potopimo v pričevanja o odraščanju mlade ženske, ki ima pred sabo hkrati dovolj časa, da postane še vse (in vsak), kar si želi, hkrati pa so v svetu, v katerem odrašča, možnosti prihodnosti vse bolj omejene. Pred realnostjo lirski subjekt ne zmore pobegniti, ne glede na široke razpone njenega notranjega sveta. Bolezen, vojne, smrt in izkoriščanje v imenu dobička jo spremljajo povsod, na svetovnem internetu in v pojavah ljudi, ki se iz aktivistov, mistikov, sanjačev in ustvarjalcev spreminjajo v zabubljene povprečneže.

Kje je tu prostor za ljubezen? Morda celo za srečo? Je današnje življenje res primerljivo samo še s paničnim napadom (katerega poteku sledi zbirka sama, razdeljena na tri sklope: vdih, štej do deset, izdihnem)? Pesnica piše o globokem notranjem svetu, ki ga sestavljajo bolečine, ki se jih spomni in ki jo preganjajo v sanjah, pa tudi o tistih, ki so nanjo prežale že pred njo samo, sestavljene iz kosti in odprtih ran njenih prednikov. Pa vendar, treba je v službo, treba je na predavanja, treba je na “ogabno Čopovo”, treba, treba, treba … Subjekt živi in deluje kot mirna gladina idilične lagune, kljub temu da se v njej dvigajo valovi in seka plima, ko ugotavlja, da kljub temu da lahko počneš in postaneš marsikaj, “lahko umreš jutri”.

Čeprav se romantična ljubezen kot klasičen poetičen motiv pojavlja, v zbirki nima privilegiranega mesta. Kot enako pomembni si kažejo prijateljski in sestrski odnosi, ki so bili prisotni v času postajanja. Proces postajanja (iz deklice ženska, iz nečesa nekdo) je glavni fokus Jezera. Pesnica spretno niza podobe, pesmi valovijo med včasih, ko se je vse zgodilo, in zdaj, ko je istočasno možno še vse izničiti, pa tudi ničesar več ne spremeniti.
Pesmi v zbirki so nežne, mestoma dekliške, prisotni so večinoma popolnoma spregledani prizori izmenjavanja nalepk, opazovanja mažoretk, otroškega verovanja (ali pa vsaj želje po njem). Pesniški jezik je svež, aktualen in sodoben, prepleten s popkulturnimi referencami in humorjem. Zakrajškova se v svoji poeziji tematsko in izrazno približa že uveljavljenim lirskim glasovom, kot so Sylvia Plath, Tove Ditlevsen in Katja Gorečan.

Aiko Zakrajšek (2022) je študentka in vsesplošna umetnica, dejavna na področju literature, filma in gledališča. Poezijo je začela pisati že pri trinajstih letih, leta 2024 pa je z njo postala zmagovalka natečaja mlade literature Urška. Zbirka Bila sem jezero je avtoričin pesniški prvenec.

Sanje in kulise

Splitsko-italijanska družina Torchio priredi velik sprejem za vse, ki v Splitu kaj pomenijo. Ta julijski večer, točneje v noči s 6. na 7. julij, je pri njih zabavno. Meščanstvo se veseli ob pogovorih, dobri jedači in pijači. Proti jutru začnejo gostje odhajati, med njimi je tudi mladi in podjetni lastnik ladij Darko Barić, ki ga le malo pozneje mrtvega najdejo v mandraču Matejuška, v delu pristanišča za lokalne ribiče. Someščan, ki ga najde, ga naloži v samokolnico in odpelje na policijo – kot pove pozneje, je to storil predvsem zato, da truplo ne bi izginilo medtem ko bi šel po pomoč. Tu se začne delo kriminalističnega inšpektorja Maria Bulata. Meščani so vznemirjeni, govorice pa seveda krožijo in inšpektor jim pozorno prisluhne. Storilec bi lahko bil kdorkoli, v večnacionalnem mestu pa se kandidati za morilca kar vrstijo: lahko, da so Darka umorili ribiči sami, ker jim je predstavljal konkurenco, prav tako bi šlo lahko za Nemce, ki so ravno v teh dneh v Splitu in okolici snemali filme, a so vsi vedeli, da gre za vohune, lahko pa, da so se za umor Darka odločili italijanski fašisti, jugoslovanski komunisti, Judje. Skratka, vsaka od družbenih skupin, dejavnih v Splitu v 30. letih 20. stoletja, bi lahko imela svoje razloge, da se Darka znebijo. Ob primeru, ki ga rešuje lokalni kriminalistični inšpektor, ki je nekoč služil Avstro-Ogrski monarhiji, zdaj pa Kraljevini Jugoslaviji, izvemo za družbene in politične razmere tega časa, prav tako so zanimive povsem osebne, intimne povezave, pa tudi politične, saj bi Darko Barić moral postati član prostozidarske lože.

Roman Sanje in kulise pa pravzaprav ni kriminalka. Umor Darka Barića je namreč le ogrodje, na katerega avtorica napne realnost tridesetih let prejšnjega stoletja in nam s tem ponudi dober zgodovinski vpogled v dogajanje tistega časa: tu so politični begunci, ki preko Splita zapuščajo Evropo, tu je Dioklecijan, ki s svojo palačo mestu daje antično brezčasnost, Mussolinijev vpliv se kaže v dejanjih mladine in njihovem mnenju, da pripadajo Italiji, fašizem pa že kaže svoje zle namene kljub temu, da Tretji rajh organizira olimpijske igre, o katerih vsi govorijo. Ob tem je roman tudi poln simbolike, zlasti osmice, ki v vodoravni legi pomeni neskončnost. Kako neskončno se ponavlja zgodovina? Sanje in kulise je roman, ki nas ne bo popeljal samo v prejšnje stoletje pred 2. svetovno vojno, ampak je tudi zgodba, ki spominja na našo sedanjost.

Alida Bremer se je rodila leta 1959 v Splitu. Študirala je primerjalno književnost, romanistiko, germanistiko in slavistiko. Doktorirala je iz detektivskega romana. Je tudi prevajalka v nemščino iz hrvaškega, srbskega in bosanskega jezika in za te prevode je prejela številne nagrade.

Čarovnice z Vardøja

Leto 1662 na Norveškem prikazuje nevaren čas, ko je lahko bila ženska že za čisto najmanjšo stvar obtožena čarovništva.

Je bila pametna? Čarovnica.

Je rada plesala? Čarovnica.

Se ni želela ukloniti patriarhatu? Čarovnica.

Je bila slučajno hčerka ženske, ki je bila obtožena čarovništva? Ja, seveda, čarovnica.

Da so močne in pametne ženske skozi zgodovino vzbujale strah pri moških, ni čisto nič novega. Kaj pa se zgodi, ko imajo moški v družbi absolutno moč? Čarovniški procesi, prirejeni tako, da ženska ne more zmagati. Na koncu gorenje na grmadi.

Vse to in še več prikazuje zgodovinski roman Čarovnice z Vardøja. Gre za vzporedno zgodbo treh žensk: Zigri, Zigrijine hčerke Ingeborg in Anne Rhodius. Zigri je obtožena čarovništva, saj je bila »ujeta« pri prešuštvovanju s hudičem. Huda obtožba, ki jo pospremijo pričevanja moških in ljubosumnih žensk, jo popelje na Vardø, kjer ji sodijo kot čarovnici. Njena hčerka Ingeborg tega ne sprejme in jim na skrivaj sledi v upanju, da ji bo uspelo rešiti mamo.

V Vardøju je tudi Anna Rhodius, a ne zares prostovoljno. V resnici je ujetnica, a z določenimi privilegiji. Nekdanja ljubica danskega kralja se znajde v precepu: naj pomaga Zigri in njeni hčerki Ingeborg, ko ve, da sta nedolžni? Ali naj jima za lastno udobje obrne hrbet in pomaga moškim, ki ju želijo videti goreti?

Avtorica Anya Bergman je irskega porekla, idejo za ta roman pa je dobila, ko je živela na Norveškem.

Vaški umetnik

Brecht Evens je trenutno eden najbolj “vročih”, odštekanih in nadarjenih risarjev na svetovni sceni stripa. Prihaja iz Belgije, kjer brez kakršnih koli predhodnih skic ustvarja bogate ilustracije z nanosi akvarela, gvaša, tempere in drugih medijev. Je pristaš neobremenjene rabe in mešanja vseh možnih tehnik, kar se odraža tudi na njegovih delih. Ker ima “strah pred zapravljanjem papirja”, so njegove risbe zelo na gosto porisane, s številnimi sloji in prekrivanji, kar lahko na prvi pogled deluje (pre)nasičeno, a ravno v tem kaosu številnih bitij in stvari v prostoru, ki ga mojstrsko izkrivlja in ponovno sestavlja, tiči Evensov genij. Ob opazovanju njegovih velikanskih, stripovsko neklasičnih  barvnih slikarij se je zaradi obilice podrobnosti praktično nemogoče dolgočasiti. Dolgo časa je veljal za enfant terrible umetniške scene; na umetniški šoli (Ecole supérieure des arts Saint-Luc) v Gandu se je prepiral s profesorji, saj so vzvišeno gledali na stripovsko umetnost. Nagnjen k pretiravanju in norosti je po prvih dveh stripih za nekaj časa zapadel v droge in alkohol, bil nato za nekaj mesecev hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici, dokler ni, kot pravi, padel na realna tla in se streznil. Zdaj se drži stran od drog in redno objavlja stripe, ki žanjejo nagrade in občudovanje.  

Vaški umetnik govori o nadutem umetniku iz velemesta, ki ga povabijo na koordiniranje nekega vaškega bienala. Tam za svoje pomočnike dobi same posebneže, amaterske umetnike, s katerimi je primoran delati. A ko že kaže, da bo sodelovanje obrodilo sadove, se zgodba nepričakovano zasuče. Odlično branje in gledanje! 

Vaje z ribo

Vaje z ribo so zbirka štirih dramskih besedil, napisanih med leti 2020 in 2024 v času globalne zdravstvene, socialne in politične krize.

Prvo besedilo je Drame ni, ki s komičnim pristopom opisuje primer proslave, specifično komemoracije padle stavbe na Erjavčevi cesti. Država, ki ji ne uspe ukrepati dovolj hitro, da bi rešila svoj kulturni hram (ali pa vsaj postavila enakovrednega), kot tolažilno nagrado ponudi neskončno dolge govore in solze politikov, intelektualcev in čudaške nastope vase zavarovanih igralcev. Pokop Drame na ljubljanskih žalah je vrh tega žalnega dogodka, katerega do konca pripelje nihče drug kot vodja gledališkega bara, ki lahko na koncu prebere najdaljše literarno delo celotnega gledališča: zadolžnice za alkoholne pijače.

Drama Vaja z ribo je vaja v pravem pomenu besede – avtorica preprost prizor med profesorjem in njegovo študentko prikaže na sedem različnih literarnih načinov: realistično, ekspresionistično, nadrealistično, simbolistično, absurdistično, dadaistično in postdramsko. Bogate in na mestu groteske akvatične podobe, npr. ribak, ki mu možgani polzijo skozi glavo, uspejo vseeno prevpraševati enotno vprašanje vseh Vaj, položaj ženske umetnice v družbi.

Drama Orfej in Evridika je tematsko zvesta kanonu, kar se kaže v uporabljenem dramskem jeziku, ne pa nujno v psihološki razsežnosti prikazanih likov (“klasični” zasedbi se pridružita še npr. Sizif in Eva iz Edenskega raja), ki delujejo sveži, kompleksni in današnji. Drama se dogaja trikrat, vsakič v pogovoru z resnično pisateljico, ki je naredila samomor. Preko tega uspe avtorici poleg klasične teme ljubezni (znova) raziskovati tudi položaj ženske umetnice v svetu, kjer je postavljena kot objekt ljubezni (na koncu pa je nihče ne ljubi zares).

Drama Otroci luči je prikaz apatičnega drže današnjega mladega človeka, ki si želi sprememb in bi bil zanje, če bi vanje še verjel, mogoče pripravljen kaj storiti. Oropan prihodnosti pa je ves čas v stanju predpriprav, kjer čas porablja z igranjem neumnih igric, medtem ko ignorira glasno realnost okoli njega. Realističnim prizorom so vstavljeni ekspresionistični momenti (mogoče globlje podzavesti) likov, ki bralca ob branju šokirajo, hkrati pa delujejo kot antiutež banalnosti, v kateri se sicer valjajo liki.

Dramska besedila Urše Majcen so izurjena tako v jeziku (v katerem je avtorica izurjena in spretna) kot tudi v kompoziciji, znotraj katere avtorica niza podobe, ki ostanejo z nami dolgo po branju in jih pravzaprav lahko razumemo kot besedila v malem. Jasno je, da avtorica poseduje prodorno zavedanje sveta v njegovih najbolj bizarnih oblikah, zato se zdijo ekspresionistični in simbolni motivi v dramah jasna izbira prikaza nesmislov in nepravic, ki nas obdajajo. Kot v spremni besedi zapiše dramaturginja Eva Mahkovic, je “Majcen tako v vseh štirih dramah – čeprav bi se marsikdaj lahko umaknila v abstraktno, nekam bolj na varno – resnična.”

Urša Majcen (1998) je diplomirana dramaturginja ter uveljavljena pesnica, performerka, dramatičarka in vizualna umetnica. Njena dela so že doživela tako odrske uprizoritve kot tudi upodobitve na platnu. Leta 2021 je izdala svoj pesniški prvenec ekosistem tišine, leta 2023 pa je izšla njena poetična drama Zgodba o bakrenem kralju, ki je avtorici prinesla nominacijo za Nagrado Slavka Gruma.