skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Z ljubeznijo, mama

Znana avtorica trilerjev Elizabeth Casper umre v domnevni nesreči, njena hči Mackenzie pa ob tem ne more občutiti prave žalosti, saj si nista bili nikoli blizu. Po pogrebu pa začne od neznanca prejemati srhljiva pisma, za katera se izkaže, da so listi, iztrgani iz maminega dnevnika in nakazujejo, da se v preteklosti skriva veliko več, kot si je kdo predstavljal. Od tam naprej se zgodba hitro sprevrže v mrežo skrivnosti, izdaj in dolgo zakopane družinske drame. Mackenzie se sprva spopada le z izgubo svoje zapletene in slavne matere, skrivnostna pisma, podpisana z »Z ljubeznijo, mama«, pa ji razkrivajo šokantne skrivnosti o preteklosti njene matere in Mackenzie silijo, da razišče resnico o svoji družini. Vedno znova prebira mamine knjižne uspešnice in se sprašuje, koliko je v njih resnice in koliko temačne fikcije. Ob strani ji ves čas stoji le njen najboljši prijatelj EJ, medtem ko ne ve več, komu drugemu lahko sploh še zaupa.
Zgodba je hitra, čustvena in polna preobratov, zaključi pa se kar nekoliko prehitro.

Vedno znova

Vedno znova je likovno-pesniška zbirka, druga tovrstna, ki so jo izdali v Galeriji Prešernovih nagrajencev, in spaja umetnost dveh življenjskih prijateljev, poezijo Miroslava Košute z vzporednimi likovnimi podobami Karla Zelenka. Knjižna izdaja je nastala kot spremljajoča razstavi ob stoletnici rojstva Zelenka, svoja besedna vrata pa odpira z nedokončano pesmijo Košute svojemu prijatelju Karlu, v kateri zven prvih besede je: vedno znova.

Obema so skupni intimistični motivi človeka in njegove minljivosti, strahov, upanj, želja in spominov, posebno mesto zavzema tudi erotična ljubezen, ki je v zbirki zrcaljena tako skozi liriko kot skozi podobo. Oba sta močno izpovedna in v svoji umetnosti dostopna in odprta bralcu in gledalcu, ki ju nagovarjata z govorico univerzalnega čutenja sveta, ki je včasih veselo in včasih žalostno, kdaj zamišljeno in tu in tam tihotno, osamljeno, izgubljeno v spominih ali zasanjano. Skupno jima je tudi zavedanje in pričevanje, da svet ni vedno preprost in lahko človeka s svojo težo dušljivo hromi.

Akademski kipar, slikar in grafik Karel Zelenko (1925) je s svojimi ilustracijami že prej opremljal knjige, objavljal je tudi karikature v slovenskih časopisih. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1964, leta 2015 pa ga je predsednik države odlikoval s srebrnim redom za zasluge. Umetnostni zgodovinar in likovni kritik Zoran Kržišnik ga je označil za »umetnika izrazite individualnosti, nenavadne doslednosti v videnju in rokopisu, samohodca, ki govori sodobniku in bo govoril vsakemu rodu gledalcev.« Pogosto je upodabljal življenja malega človeka na robu – med njimi najdemo ulične umetnike, cirkusante in šeme, ki jih je obdelal družbenokritično ali ironično, najdemo pa v njegovih delih tudi prizore ljubezni.

Miroslav Košuta (1936-2026) je nagrado Prešernovega sklada prejel leta 2011. Njegovo delo so nagradili tudi z Rilkejevo in Levstikovo nagrado za življenjsko delo, zlatnikom poezije ter priznanji za prispevek k gledališkemu življenju na Tržaškem. Velik del svojega ustvarjanja je posvetil mlajšim bralcem, pisal je tudi radijske in gledališke igre, gledališke songe, epigrame in drame, kritike, eseje in radijske komentarje ter prevajal leposlovje iz italijanščine in španščine. Osrednje teme njegove poezije so Trst, Kras in ljubezen, v spominu pa nam bo ostal kot eden od ključnih varuhov slovenske besede v tržaškem prostoru.

Vedno znova je knjiga, ki oba umetnika v njunem delu in izkušnji, ki jo izpričujeta, predstavlja v ličnem in nežnem dopolnjujočem prepletu.

Haaška priča

Avtor knjige Haaška priča, Nežad Avdić, je leta 1995 kot 17-letni mladenič po čudežu preživel genocid v Srebrenici.  Ob masovni likvidaciji ga krogle niso smrtno zadele, po zaporedju srečnih naključij se mu je po večdnevni nečloveški odisejadi uspelo rešiti na varno.

Knjiga je oblikovana v krajša poglavja, ki spominjajo na dnevniške zapise. V njih se izmenjujejo tri perspektive: Nedžada, njegove sestre in njegove matere. Kronološko se vrtijo v  obdobju pred vojno, ko se je kot deček še igral s prijatelji vseh narodnosti; med vojno, ko so se razmere zelo hitro in nepredvidljivo zaostrovale, ter obdobju po vojni, z vsemi psihološkimi posledicami te nepojmljive izkušnje.

Haaško sodišče je v tem pogledu bolj okvir kot osrednja točka, saj samo sojenje zavzema relativno malo prostora v knjigi.  Ključno vprašanje tukaj ni pravica, ampak pričanje: kako povedati nekaj, kar presega jezik, pri tem pa ne zdrsniti  v patos ali v distanco.

Avdić to rešuje z minimalizmom. Brez metafor in brez varoval nam izrisuje pripoved v realnem času, z realnimi podobami dogodkov. Najhujše stvari so zapisane skoraj mimogrede, brez poudarka. Najmočnejši del knjige ni nasilje samo, ampak njegova banalnost: Rutina smrti. Logistika. Čakanje. Naključje. To, da preživiš ali ne, ni odločitev. Ni posebna volja do življenja, niti telesna ali psihična pripravljenost. Je samo naključje, samo odklon v sicer točno načrtovanem zaporedju dogodkov.

Haaška priča od bralca ne zahteva nadpovprečne sposobnosti empatije, niti desenzibilizirane osebnosti. Ob enostavnem, berljvem slogu zahteva le zbranost.

In pripravljenost, da na koncu morda ostaneš brez zaključka.

 

Najine erotične črtice

Črtice prikazujejo kratke izseke iz življenja pripovedovalke. Kot novopečena mamica se utaplja med kupi umazanega perila, vrtčevsko WhatsApp skupino za mamice, nedokončano prenovo stanovanja in študijem, ki ga nihče ne razume. V enačbi pa se znajde še njen mož, ki jo vsak dan vpraša preprosto (a ne zares) vprašanje – “A bova seksala?”

Čeprav je spolnost osrednja tema črtic, je slednja prikazana na celosten način, kot od drugih faktorjev v življenju odvisen fenomen, do katerega čahko čutimo navdušenje, ravnodušnost ali celo odpor. Ko se partnerja v zvezi znajdeta na različnih mestih tega spektra, je čas za intervencijo. Bolj kot igračke, čipkasto perilo in masaže pomaga pogovor – odkrit pogovor o tem, zakaj ženski ni do spolnosti. O tem, da jo vloga materinstva straši, da ima občutek, da razkraja njeno identiteto kot privlačno in spolno bitje. Da je breme preveliko, če sama ostane doma z otrokom, medtem ko njen mož igra beach volley. Slednji pa prav tako potrebuje prostor in možnost, da je razumljen in da ga žena ne spremeni v stereotip lenega pohotneža. Včasih je klic k telesnosti zgolj klic k intimi, po kateri hrepenita oba partnerja. Takšna iskrenost sicer lahko uniči erotiko, vendar krpa odnos. Preko procesa krpanja pa pripovedovalka iz seznama zakaj nočem seksati preide k pisanju seznama zakaj hočem seksati. Tudi ob dveh otrocih, spremenjenem telesu in vrtčevski WhatsApp skupini za mamice.

Ton Črtic je igriv in sproščen. Teme, ki sicer v družbi še vedno veljajo za tabu, so predstavljene na nemoralističen, a vseeno spoštljiv način. Natrpan urnik, zahteven odraščujoč otrok in vedno prisotni projekti prenove – najverjetneje gre za realnost, ki jo pozna večina mladih družin. Vendar pa se dosedaj slovenska literatura s spolnostjo v takšnih okoliščinah (z izjemo klišejev, da je “po poroki tega konec”). Najine erotične črtice so aktualen sodoben tekst, ki si upa stopiti tja, kamor drugi nočejo. Z naslavljanjem težav v spolnosti pripomore k njihovi normalizaciji in de-tabuizaciji, ki jo sodobna (slovenska) literatura (in družba) potrebuje.

Eva Ostrouška je magistrica sociologije kulture in študentka seksologije. Na družbenih omrežjih je uveljavljena pod imenom Eva Ostrokljun. Na svojih profilih odpira in vodi pogovore s spolnimi tematikami. Na portalu Beletrina Digital je mogoče prisluhniti njenemu pokastu Pod Odejo z Evo Ostrouško, kjer vodi sproščene, mestoma izzivalne dialoge o razmerjih in spolnosti. Najine erotične črtice je njeno prvo objavljeno literarno delo.

 

Gospod Izraziti

Po prelepi in večkrat nagrajeni slikanici Izgubljena duša, prevedeni v več kot dvajset jezikov, je pričujoča ilustrirana knjiga rezultat ponovnega sodelovanja dveh plodovitih poljskih ustvarjalk: nobelovke Olge Tokarczuk in umetnice Joanne Concejo.

Joana Concejo je študirala umetnost v Poznanu. Medtem je v Franciji spoznala bodočega moža in se preselila v Pariz, kjer še danes živi in ustvarja. Njene ilustracije pobirajo najprestižnejše nagrade in krasijo številne otroške slikanice. Organizira tudi veliko delavnic ilustracije za odrasle.

Olga Tokarczuk kot pisateljica preizkuša številne izrazne forme – od krajših, zgoščenih romanesknih del (Popotovanje ljudi knjige) in kratkih zgodb (Izgubljena duša, Gospod Izraziti), pa do obsežnejših zgodovinskih romanov (Jakobove bukve). Igra se tudi s prozno formo in načinom pripovedovanja ter uvaja fragmentacijo pripovedi (Beguni, Pravek in drugi časi), ki je po njenem mnenju najučinkovitejša pri ubesedovanju sodobnega sveta, neobvladljivo razdrobljenega na številne koščke in elemente. Njena dela se odlikujejo po berljivem, obrtniško spretnem in v vseh pogledih privlačnem pisanju, ki ne kompenzira z vsebino in kvaliteto napisanega.

V Gospodu Izrazitem se loteva aktualne problematike, povezane s popularizacijo in dostopnostjo digitalnih tehnologij, ki je vsem na očeh in znotraj vseh družbenih slojev z uvedbo narcistične kulture selfija oziroma sebka, ustvarila (in še ustvarja) generacije, oropane bistvenega. Povsod navzoče podobe popolnih, pogosto “popravljenih” estradnikov postopoma pronicajo v intimo ter izkrivljajo okus in presojo sodobnega človeka. Natančna, dovršena ilustracija Joanne Concejo še dodatno ironizira odvisnost sodobnega človeka od dražljajev, ki jih prinaša neprestano vsrkavanje všečnih in pogosto puhlo banalnih vizualnih podob, ki nam jih servirajo premikajoči se zasloni. Scenarij je pravzaprav grozljiv: protagonist s fotografiranjem svojega obraza neizogibno izgublja svoj pravi izraz, z vsakim “škljocem” se njegova duša razkraja, oseba pa postaja le še “senca same sebe”.

Knjiga je poleg tega zanimiva še z vidika odnosa med besedilom in risbo. Joanna Concejo meni, da ilustracija ne sme biti “sužnja” pisani besedi, pač pa jo z uvajanjem novih idej in pomenov mora celo nadgrajevati. To ji je v Gospodu Izrazitem odlično uspelo, kajti velik del prebiranja zgodbe je prav opazovanje neštetih razglednic in slik protagonistovega življenja (aluzija na objave družbenih omrežij), subtilnih ilustracij, ki s posnemanjem resničnosti knjigi vdihujejo novo življenje.

Blagodejna zvezdica

Sirota Ada služi pri bogati vdovi. Ta ima lahkoživega sina, ki bi ga zaradi njegovega značaja prav rada oženila s poštenim in delovnim dekletom. Deklica zasluti namere svoje gospodarice in se odloči, da si bo poiskala drugo službo. Kot družabnica hudo bolnega fanta se znajde v družini, v kateri se mora  prilagoditi še trem odraslim moškim. Vsi štirje vsak po svoje skušajo vplivati na njo. Bolni sin in ostareli oče potrebujeta njeno pomoč, medtem ko se druga dva brata v njo zaljubita kar na prvi pogled. Ada pa skuša ostati stanovitna in se ne ozira niti na mater, ki ji ni preveč naklonjena.

Pavlina Pajk je avtorica, ki je objavljala v drugi polovici 19. stoletja. Skupaj z Luizo Pesjak velja za začetnico slovenskega ženskega pripovedništva, pisala pa je tudi poezijo. Zaradi pripovedi s socialno noto in moralno poanto jo imenujejo kar slovenska Charlote Brontë. Založba Dlan je leta 2023 začela izdajati njene povesti, do sedaj jih je izšlo štirinajst. Povesti niso zahtevne za razumevanje, za branje prav gotovo ne boste potrebovali 3-4 ure. Morda bo koga zmotil jezik, ki je ohranil značilnosti stoletja, v katerem je bilo delo napisano. Kdor je bral Jurčiča, tudi s Pavlino Pajk ne bi smel imeti težav. Za vse tiste, ki nimajo časa brati, ki jim je tisk predroben … In za vse tiste, ki trdijo, da so slovenski pisatelji zgolj žalostni in brezupni.

Potonjenec

Razvpit avstrijski pisatelj Thomas Bernhard je bil med drugim velik navdušenec nad virtuoznostjo kultnega kanadskega pianista Glenna Goulda (znanega predvsem po večkrat omenjeni nenadkriljivi interpretaciji Bachovih Goldbergovih variacij), zato ne preseneča, da ga je inkorporiral v eno izmed svojih pripovednih del. V Potonjencu opisuje prijateljstvo med Gouldom, prvoosebnim pripovedovalcem in Wertheimerjem, tremi nadobudnimi glasbeniki, ki so se spoznali tekom študija klavirja pri Horowitzu.

Gre za “virtuozno pripoved o virtuoznosti” teh študentov, med katerimi je samo Glenn svojo virtuoznost prignal do popolnosti. To ga je sicer stalo življenja, a edini je bil v svojih aspiracijah in željah neomajen, močan. Ostala dva (pripovedovalec in Wertheimer ) sta obupala – vsak iz svojih razlogov – in se svoji karieri klavirskih virtuozov odpovedala zavoljo prijateljeve nadarjenosti, kajti slutila sta, da ju presega že od vsega začetka, da presega celo Horowitza samega. Čemu vztrajati, če ne moreta biti najboljša?

V neprekinjeno pripovedovalčevo pripoved avtor v svojem značilnem slogu vpleta tematike bivanjskega (ne)smisla, družbene kritike in nepovratnosti človekovih dejanj.

Od tebe dalje štejem svoje dni : posebna izdaja ob 100. obletnici rojstva Lojzeta Krakarja in 30-letnici ustvarjanja Voranca Vogla

»Od tebe dalje štejem svoje dni« je edinstvena knjiga, v kateri sta na enem mestu združeni deli dveh umetnikov, je preplet poezije in fotografije. Gre za posebno izdajo ob 100-letnici rojstva pesnika Lojzeta Krakarja in 30-letnici ustvarjanja Voranca Vogla. Na  novo so tako zaživele besede pesnika, ki je znan predvsem po svoji taboriščni poeziji. Njegov vnuk je med verze s črno-belimi fotografijami vnesel tisto mladostno svetlobo, da navkljub času, ki je minil od ustvarjanja deda, še vedno lahko začutimo njuno medsebojno povezanost. Knjiga, ki je tudi oblikovalsko dovršena, je poklon družinski umetniški žilici in svež dialog, ki je povezal čas deda in vnuka.

Knjigo poleg pesmi, fotografij in spremnih besedil bogatijo tudi izbrani prevodi del Lojzeta Krakarja.

Lojze Krakar (1926 – 1995) je javnosti najbolj znan kot pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec in urednik. Je tudi prejemnik številnih nagrad, od prve nagrade Prešernovega sklada do velike Prešernove nagrade in kar dveh Levstikovih nagrad.

Voranc Vogel (1980) se je leta 1997 Delovemu kolektivu fotoreporterjev pridružil še kot gimnazijec in od takrat v časopisu Delo objavil več kot 6000 fotografij. Sodeloval je tudi z mednarodnimi agencijami EPA, AP in AFP. Je avtor več kot desetih samostojnih razstav in prejemnik številnih stanovskih nagrad.

O prostornini časa 3

Tara in Thomas Selter sta še do pred nekaj leti živela mirno in usklajeno življenje srednjeletnega para. Ukvarjala sta se s knjigami, zlasti redkimi, takimi, ki zanimajo zbiratelje posebnih izdaj iz posebnih obdobij. Tari se dogodi iztaknitev in časa in za njo se ponavlja vedno isti dan, 18. november.  Čas si krajša z raziskovanjem Rimljanov in na univerzi na predavanju spozna še nekoga, ki je obtičal v času tako kot ona sama. Tara in Henry se vselita v skupno stanovanje in se dolge dneve pogovarjata o prejšnjih življenjih. Kmalu se izkaže, da nista edina, zataknjena v 18. novembru. Pridruži se jima Olga Periti, sedemnajstletnica, ki išče Ralfa Kerna. Tudi onadva sta obtičala v 18. novembru. Ralf je to izkoristil za preprečevanje nesreč, o katerih je začel zbirati podatke, obveščati poškodovance pred nesrečami in skuša iznajti način, kako popraviti preteklost. Tara in Henry ji obljubita pomoč pri iskanju prijatelja. Po tem, ko se preselijo v hišo, se pred njihovimi vrati pojavi še več ljudi, ki so ujeti v časovno zanko in Tarino doživljanje 18. novembra postaja vse bolj napeto.

O prostornini časa je serija nenadkriljivih in nadčasnih romanov (O prostornini časa 1, O prostornini časa 2) o človeškem življenju oziroma o različnosti človeških življenj in pogledov na svet, čas, prostor in odnose, v katere smo, po lastni volji ali pač ne, ujeti. Zgodba , ki nam predstavlja Tarino nasedlost v časovni zanki, je napisana mojstrsko. Lahko verjamemo, ali pa ne, da se iztaknitev časa dogaja, pomembno je, kako nas razume okolica in kako najti način, da splezamo v normalen časovni potek, ki bo nas ali tiste okrog nas zopet potegnil v normalno kompozicijo odvijanja življenja. Enkratno branje za vse razmišljujoče in bralce širokih pogledov.

Solvej Balle je danska pisateljica in pesnica. Rodila se je leta 1962. Zaslovela je, ko je izdala prvo knjigo v seriji z naslovom O prostornini časa. Pri nas torej 6 let po izidu prebiramo že tretji del od sedmih v odličnem prevodu Darka Čudna. Knjige pisateljica izdaja v samozaložbi. Bralci so takoj prepoznali njeno pisanje kot nekaj novega na literarnem področju tako glede tematike kakor sloga pisanja in jezika, v katerem so zgodbe upovedane. Brez medijskega pompa je šel glas o knjigah od ust do ust in jih razširil v mednarodno uspešnico. Vse tri knjige so osvojile prestižno nagrado nordijskega sveta za književnost, prva pa je bila v Ameriki in v Veliki Britaniji nominirana za najboljše prevedeno leposlovno delo.

Bila sem jezero

V pesniški zbirki se potopimo v pričevanja o odraščanju mlade ženske, ki ima pred sabo hkrati dovolj časa, da postane še vse (in vsak), kar si želi, hkrati pa so v svetu, v katerem odrašča, možnosti prihodnosti vse bolj omejene. Pred realnostjo lirski subjekt ne zmore pobegniti, ne glede na široke razpone njenega notranjega sveta. Bolezen, vojne, smrt in izkoriščanje v imenu dobička jo spremljajo povsod, na svetovnem internetu in v pojavah ljudi, ki se iz aktivistov, mistikov, sanjačev in ustvarjalcev spreminjajo v zabubljene povprečneže.

Kje je tu prostor za ljubezen? Morda celo za srečo? Je današnje življenje res primerljivo samo še s paničnim napadom (katerega poteku sledi zbirka sama, razdeljena na tri sklope: vdih, štej do deset, izdihnem)? Pesnica piše o globokem notranjem svetu, ki ga sestavljajo bolečine, ki se jih spomni in ki jo preganjajo v sanjah, pa tudi o tistih, ki so nanjo prežale že pred njo samo, sestavljene iz kosti in odprtih ran njenih prednikov. Pa vendar, treba je v službo, treba je na predavanja, treba je na “ogabno Čopovo”, treba, treba, treba … Subjekt živi in deluje kot mirna gladina idilične lagune, kljub temu da se v njej dvigajo valovi in seka plima, ko ugotavlja, da kljub temu da lahko počneš in postaneš marsikaj, “lahko umreš jutri”.

Čeprav se romantična ljubezen kot klasičen poetičen motiv pojavlja, v zbirki nima privilegiranega mesta. Kot enako pomembni si kažejo prijateljski in sestrski odnosi, ki so bili prisotni v času postajanja. Proces postajanja (iz deklice ženska, iz nečesa nekdo) je glavni fokus Jezera. Pesnica spretno niza podobe, pesmi valovijo med včasih, ko se je vse zgodilo, in zdaj, ko je istočasno možno še vse izničiti, pa tudi ničesar več ne spremeniti.
Pesmi v zbirki so nežne, mestoma dekliške, prisotni so večinoma popolnoma spregledani prizori izmenjavanja nalepk, opazovanja mažoretk, otroškega verovanja (ali pa vsaj želje po njem). Pesniški jezik je svež, aktualen in sodoben, prepleten s popkulturnimi referencami in humorjem. Zakrajškova se v svoji poeziji tematsko in izrazno približa že uveljavljenim lirskim glasovom, kot so Sylvia Plath, Tove Ditlevsen in Katja Gorečan.

Aiko Zakrajšek (2022) je študentka in vsesplošna umetnica, dejavna na področju literature, filma in gledališča. Poezijo je začela pisati že pri trinajstih letih, leta 2024 pa je z njo postala zmagovalka natečaja mlade literature Urška. Zbirka Bila sem jezero je avtoričin pesniški prvenec.