Halil Ibrahim Uysal (Xelîl Uysal, 1973–2008) s partizanskim imenom Dağ (slov.: Gora), je bil sin Turka in matere Kurdinje. Po šolanju v Izmirju (Turčija) je odšel v Nemčijo in tam obiskoval popoldanski tečaj fotografije. Leta 1994 se je priključil ustanavljanju MED TV, prvega kurdskega TV programa v Evropi, naslednjega leta pa je bil kot pomočnik nemškega snemalca prisoten na intervjuju z vodjo kurdske gverile in Delavske stranke Kurdistana Abdullahom Öcalanom, ki mu je s svojimi neomajnimi prepričanji in karizmo segel v srce in v njem odtisnil tako velik pečat, da se je odločil ostati med gverilci in se šele dvaindvajsetleten dokončno zavezal svojo individualno pot osmisliti z osebnim pričevanjem o boju kurdske gverile. Kot kronist s kamero in fotoaparatom ter pisanjem o svojih rojakih, ki so se bili za kolektivne sanje pripravljeni žrtvovati v naročju svojih gora, jih je želel spoznati povsem od blizu, jih vzljubil in se jim poklonil v obliki zapisanih spominov in dokumentiranih podob, za katere je želel, da bi postale dostopne prav vsem.
V svoji mladosti se Halil z vprašanji in usodo kurdskega ljudstva ni srečeval. Tudi ni govoril njihovega jezika. Niti ni vedel, kako se bojujejo vojne. A se je, ko se je z njimi premikal po gorah, na vso moč trudil razumeti njihovo srce, ki mu je prisluhnil z utripanjem svojega. Tam, med njimi v gorah, je začutil tisto vrsto pripadnosti, ki je nezmotljivo prepoznana kot najgloblji klic duše. Odločen živeti svoje življenje drugače kot večina, ki slepo zadovoljuje svoje strasti, in vselej z občutkom, da je temu ljudstvu kljub svojem iskrenem trudu vselej še nekaj dolžan, je bil leta 2008 med snemanjem kurdskih gverilcev v kraju Besta ubit.
Srce mi bije za gore so priča spomina, ki skozi Uysalove besede še vedno živi, celoten tekst pa se razprostira v štirih imenovanih poglavjih.
Moj najlepši čas: potovanje v gore je posvečen predvsem razmišljanju o nalogi umetnika, da o življenju, ki ga obdaja, s svojim delom priča na neposreden način, iz njegovega središča, in ne kot zunanji opazovalec, ki mu jedro vprašanj in idej na ta način nujno uhaja. Ni dovolj, je prepričan Halil, da si umetnik vprašanja zastavlja, odgovore, ki jih išče, mora tudi sam doživeti, biti del njih in ne zunaj.
V poglavju Besede gverile: spomini na tovariše in tovarišice z nami deli drobce svojih kratkotrajnih srečanj z otroki gora, kot jih imenuje, katerih naloga je bila bojevanje in so vsi prehitro odhajali mimo njega in včasih za seboj pustili le besedo, pogled ali nasmeh, medtem ko je on dokumentiral in pri tem dajal vse od sebe, da bi ujel vsako besedo in vsak obraz, ob tem pa globoko v sebi vedno znova čutil tudi bolečino ob zavedanju, da jih nikoli ne more povsem dojeti. »Vedno je nekaj manjkalo. Ob posnetkih gora so, čakajoč, da jih ujamem, ostale neštete besede in obrazi. Besede in obraze, ki mi jih ni uspelo posneti, sem naslikal v svojem srcu. Imenujem jih podobe mojega srca. Temne noči, boleče pesmi, tiho smejanje, otroško nedolžne norčije, skrivne ljubezni, ki jih noben objektiv tega sveta ne more ujeti, so našle prostor v mojem srcu (21).«
Sanje in poti: potovanje k sebi nam razkrijejo avtorjeva razmišljanja o smislu življenja nasploh ter vzporedno ob tem o siceršnji brezsrčni resničnosti, znotraj katere skoraj nihče več ni pripravljen biti drugemu v oporo. »V srcu slehernika je prostora zgolj toliko, da sam paše vanj (90).«
Potovanje na sever: botanski dnevnik pa priča o njegovi aktivni izkušnji boja. »Četudi bi se moje življenje na tej točki ustavilo, verjamem, da mi je uspelo (101).«
Zbirka odpira kar nekaj vprašanj za razmislek. Poleg že omenjene kulture gverilskega boja za svobodo in vloge umetnika v pričevanjih tudi (samo)kritično analizo evropocentričnega pogleda, ki drugim, neevropskim kulturam in narodom na splošno odreka mesto kot subjektom v zgodovini, ter razmislek o tovariških odnosih v enotah, nezanemarljivo pa tudi razmišljanje o tem, kaj nekomu pomeni najti ideološki smisel svojega življenja, pa naj bo to na katerikoli strani.
Preberite knjigo. Dotaknila se vas bo, avtorjevo pričevanje je kot vzvišena molitev ali pesem ali solza, ki odžarja(jo) v globinah notranje svetlobe. Lahko pa si upodobitev Uysalovega kurdskega osvobodilnega boja ogledate tudi v filmu Bêrîtan (2006).
