skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Znak ukaza : mistični triler

Znak ukaza sodi med tiste skrivnostne, simbolno bogate zgodbe šestdesetih in sedemdesetih let  20. stoletja, ki so s svojo atmosfero, motivi naključij, mistike in skritih povezav navdihovale številne poznejše avtorje, med njimi Umberta Eca, Artura Pérez-Reverta in verjetno tudi Dana Browna.

Pripoved o skrivnostnih dogodkih v Rimu, »mestu, ki ima to moč, da človek, ki ga uzre, nikoli več ne more biti popolnoma nesrečen«, se začne marca 1971, ko mladi angleški profesor Edward L. Foster prispe v Rim predavat o dotlej neznanih Byronovih dnevnikih, ki jih je slavni pesnik pisal med bivanjem v mestu leta 1821. Z mikrofilmi dragocenega rokopisa se Foster napoti na naslov slikarja Marca Tagliaferrija, s katerim si je pred tem dopisoval. Slikarja ni doma, sreča pa dekle Lucio, ki ga usmeri v hotel Galba na Španskem trgu. Pozneje se ponovno sestaneta, saj naj bi ga Lucia kot domačinka vodila po Rimu. Toda večer se konča klavrno, Edward se zbudi v avtu brez torbe, brez mikrofilmov in popolnoma zmeden. Ko začne iskati Lucio, se zdi, da je nihče ne pozna, kot edina sled za njo mu ostane le njen medaljon s podobo sove. Edward sledi Byronovemu zapisu in išče trg z vodnjakom z delfini, ki pa ga v Rimu menda ni. Ali pa vendarle je? Z angleškim diplomatom Powelom obišče Byronov grob in na protestantskem pokopališču zagleda tudi grob Marca Tagliaferrija. Skrivnostna in nerazložljiva dejstva in dogodki se začnejo nevarno prepletati.

Posebnost romana pa ni le njegova vsebina, temveč tudi njegova nenavadna zgodovina. Zgodba je bila leta 1971 najprej predvajana kot televizijska serija v petih delih, postala je izredno priljubljena in je skupaj s prepoznavno glasbo postopoma dobila skoraj arhetipski status v italijanski popularni kulturi. Pri scenariju so sodelovali kar štirje avtorji, šele leta 1987 pa je Giuseppe D’Agata, idejni snovalec in eden izmed scenaristov, zgodbo dokončno prelil v romaneskno obliko. Nekaj let pozneje je za rusko izdajo, ki je izšla pod naslovom Rimski medaljon in se nekoliko loči od italijanske izdaje, napisal dodaten uvod. Roman ohranja posebno, rahlo arhaično karizmo, ki je prevajalca spodbudila k izjemno premišljenemu in občutenemu prevodu in bo nedvomno očarala tudi sodobnega bralca.

Nostalgija po prihodnosti

Nostalgija po prihodnosti je literarizirana biografija slovenske slikarke Ivane Kobilice (1861-1926), ki v romanu prevzame podobo slikarke Ive. V želji po pobegu pred ozkogledimi in klerikalnimi težnjami domačega kraja se Iva odpravi na svetovljansko popotovanje z namenom pridobiti širše umetniško znanje. Tujina z vsem, kar ponuja, svoj vrh doseže v Parizu, kjer se Iva znajde v bohemski stanovanjski skupnosti z drugimi ženskimi umetnicami. Njihova pariška življenja kroji temnopolti ljubimec Gretor (v resničnem življenju gre za danskega umetnika Willyja Gretorja), ki se nad svojimi družicami izživlja in tako maščuje za evropski kolonializem v Afriki.

Roman se bolj kot na avtobiografske podatke zanaša na fragmentirano pripoved, v kateri dobimo bežne vpoglede v motivacije posameznih likov. Kot pritiče impresionizmu se pripoved izriše šele ob nizanju posameznih potez, epizod, krajev. Čeprav je dogajanje postavljeno v prelom med 19. in 20. stoletje, so v romanu naslovljene še danes izjemno aktualne teme, kot so položaj umetnic v (primarno moškem) umetniškem svetu, romantični odnosi, v katerih je prisotno finančno nasilje, občutje tujosti in marginalno, z meščanskimi normami neskladno, življenje.

Gabriela Babnik Ouattara (1979) je v Nemčiji rojena pisateljica, prevajalka in literarna kritičarka. Kot romanopiska je nase opozorila že ob izidu prvenca Koža iz bombaža, ki je leta 2007 prejel nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec. Njen drugi roman, Sušna doba, je leta 2013 prejel Evropsko literarno nagrado, angleški prevod pa je bil leta 2016 uvrščen na širši izbor za International Dublin Literary Award. V svojih delih odkriva (rasne) raznolikosti človeških odnosov in intime ter s svojim pisanjem ostaja ena izmed najbolj branih slovenskih avtoric 21. stoletja.

 

Sanje o vlaku

Knjiga Sanje o vlaku ameriškega pisatelja Denisa Johnsona je lepa, a nenavadna kratka zgodba z veliko vsebino. Odstira nam življenje Roberta Grainierja, delavca v Ameriki v začetku 20. st., kjer nas ob spominih in utrinkih iz življenja popelje v resnični svet. Svet trdega, surovega in težaškega dela množice delavcev v času velikih ameriških industrijskih ter gradbenih podvigov; sečnji gozdov, gradnji železniških prog in mostov. Popelje nas skozi prvinske lepote in krutosti narave, skozi bolečine in žalosti, strahove, skozi misli in sanje, mite ter nadnaravne izkušnje. Robert živi v divjini, a o sebi meni da ni samotar, saj je videl čudežnega konja, volčjega dečka in leta 1927 poletel z letalom, vozil je moškega, ki ga je ustrelil lastni pes… In kadar je v bližini doma slišal volkove, je pogosto na glas zavijal še on in bilo mu je toplo pri srcu. Pri potovanju skozi njegovo življenje odstiramo svet, ki mineva, trd, neizprosen svet na eni strani in nenavadno lep, neuklonljiv in pogumen svet na drugi strani.

Denis Johnson je priznani ameriški pisatelj, za svoja dela je prejel več literarnih nagrad, knjiga Sanje o vlaku je bila med finalisti Pulitzerjeve nagrade in po njeni predlogi je bil posnet tudi film.

Hiša sončnic

   Roman Hiša sončnic pisateljice Adriana Allegri je zgodovinski roman, postavljen v Nemčijo med drugo svetovno vojno. Obravnava manj znan nacistični program Lebensborn, ki ga je vodil Heinrich Himmler z namenom ustvarjanja »čiste arijske rase«. Navzven je program deloval kot socialna pomoč materam in otrokom, v resnici pa je bil tesno povezan z nacističnimi idejami o nadzoru nad prebivalstvom, dednostjo in »rasni čistosti«.
   V ospredju romana je šestnajstletna Allina Strauss, ki po brutalnem napadu na svojo vas ostane brez družine. Odpeljejo jo v Hochland, ustanovo programa Lebensborn, kjer začne delati kot medicinska pomočnica. V domu kmalu spozna, da otroci tam niso deležni topline ali nežnosti, temveč so obravnavani kot del hladnega sistema, ki ljudi vrednoti glede na nacistična rasna merila. Allina se znajde v okolju, kjer mora vsak dan opazovati krutost sistema, obenem pa skuša ohraniti svojo človečnost in zaščititi vsaj nekatere otroke.
   Avtorica ne opisuje le žrtev nacističnega režima, temveč tudi posameznike znotraj nemške družbe, ki Hitlerjeve ideologije niso podpirali, a so živeli v strahu in pod prisilo. Roman tako pokaže, kako zapletene in nevarne so bile razmere za ljudi, ki so se morali vsakodnevno odločati med poslušnostjo, molkom ali tveganjem za lastno življenje. Pomemben je tudi lik Karla, visokega častnika SS, ki se notranje ne more sprijazniti z nasiljem in ravnanjem režima. Skozi njegov pogled bralec spoznava občutke krivde, nemoči in moralne razdvojenosti človeka, ki je del sistema, ki ga sam vse težje sprejema.
   Program Lebensborn je pogosto ostajal v ozadju zgodovinskih pripovedi o drugi svetovni vojni, tukaj pa postane pomemben del zgodbe o nadzoru nad človekovim življenjem in o manipulaciji v imenu ideologije. Knjiga bo pritegnila ljubitelje zgodovinskih romanov, predvsem tiste, ki jih zanimajo zgodbe z močnimi ženskimi liki in etičnimi vprašanji.

Beli pes

Romain Gary (1914 – 1980), sicer rojen Litvanec, spada med najpomembnejše francoske književnike druge polovice 20. stoletja. Bil je izredno plodovit literat z žanrsko raznolikim opusom, ki se je v literarno zgodovino zapisal kot edini avtor, ki je dvakrat prejel prestižno, najpomembnejšo francosko literarno nagrado Goncourt.   

V romanu Beli pes se loteva vprašanj nasilja in rasne diskriminacije črncev v Ameriki leta 1968, ko so Novi svet pretresali številni rasni nemiri in politični preobrati. Zapisi so zelo osebni, saj avtor piše v prvi osebi, neposredno iz lastnih izkušenj. Njegova tedanja žena Jean Seberg se je aktivno udejstvovala v združenjih boja za državljanske pravice, zato je bila njuna hiša na Bevery Hillsu “prava dežurna služba dobrih duš”, kjer so se zbirali borci za pravice črncev.  

Nekega dne se pred njuno hišo pritepe velik nemški ovčar, ki ga sprejmeta v dobri veri, da gre za miroljubno, prijateljsko žival. A prav kmalu se izkaže, da je Batka, kot ga poimenujeta, v resnici t.i. “beli pes”, policijsko dresiran pes za napad na temnopolte ljudi. Psa pošljeta na prevzgojo, a naloga ni lahka, saj Batka ni več mlad. Peripetije, povezane s problematičnim “belim psom”, ki se ob vsakem temnopoltem človeku prelevi iz prijetnega družabnika v renčečega ubijalca, Gary preplete z razmišljanji o vseprisotnosti rasnega sovraštva, političnih in družbenih mehanizmih, ki ga spodbujajo in ohranjajo, ter možnostih prevzgoje oz. preobrazbe tako ljudi kot (dresiranih) živali.

Po knjigi sta bila leta 1982 (režija Samuel Fuller) in 2022 (režija Anaïs Barbeau-Lavalette) posneta tudi filma.

Bellman & Black

Kaj je človek pripravljen storiti, da reši ljudi, ki jih ima rad?

Obstaja rek, da bomo za vsako storjeno slabo dejanje kaznovani. Glavni junak družbenega romana Bellman & Black, Will Bellman, v otroštvu ubije vrano. Sledi kazen, v Whittingfordu pa se zgodijo prezgodnje smrti njegovih prijateljev, sorodnikov, matere, sinov, mlajše hčere in žene.

Willova starejša hči Dora preživi po zaslugi očeta, ki sklene dogovor z neznancem Blackom. Ustanovita veleblagovnico z žalnimi dobrinami, čeprav se Will podrobnosti dogovora ne spominja. Išče solastnika, da bi izvedel, kaj ta v resnici želi. V tem času podjetje uspešno posluje in po desetih letih se Will zave, da je minilo deset zim, pri čemer zaradi dela mraza sploh ni občutil, s čimer avtorica spodbuja premislek o deloholizmu ter o tem, ali so materialne dobrine in poslovna kariera res največja prioriteta. Piše o oblikah žalovanja v viktorijanski Angliji, zato se postavlja vprašanje o smiselnosti zapravljanja velikih količin denarja za pogrebe.

Motivi za nastanek knjige so intervju s poslovnežem Christopherjem Ondaatjejem, spomin na strica ter resnične življenjske situacije z vranami. Literarni liki umirajo v času njihove prisotnosti. Mnogi se zaradi vraževerja in morebitne nesreče ustrašijo srečanja z vranami. Je strah realno upravičen ali pa gre zgolj za naključje?

Knjiga posredno sporoča, da drugim ne smemo povzročati zla, saj velja pregovor: »Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.«

Na lestvici New York Timesa je specialistka za francosko literaturo 20. stoletja in angleška pisateljica Diana Setterfield (1964) najbolje prodajana avtorica romanov Trinajsta zgodba in Bellman & Black. Njen tretji roman Nekoč je bila reka je izšel leta 2018. Veliko bere in pogosto razmišlja o branju. Zase pravi, da je najprej bralka in šele nato pisateljica.

Ujeta svoboda

Emily Dickinson je uvrščena v kanon svetovne književnosti, saj spada med najvplivnejše ameriške pesnice in se postavlja ob bok Waltu Withmanu ter Sylviji Plath. Napisala je okrog 1800 pesmi, za časa svojega življenja ni objavila nobene zbirke, objavila je le nekaj pesmi, ki jih lahko naštejemo na prste obeh rok. Vse niso bile objavljene z njenim imenom, temveč z različnimi psevdonimi.

Rodila se je leta 1830 v ameriškem mestu Amherst v premožno puritansko družino, njen oče je bil politik in odvetnik, imela je še dva sorojenca, brata Austina in sestro Lavinio (Vinnie), njen odnos z matero pa je bil odtujen, kljub temu je skrbela zanjo do smrti. V svojih dvajsetih se je distancirala iz družbenega življenja, hišo je redko zapuščala, obiskovala je le vrt ob hiši. Tudi k nedeljski maši ni več hodila, obiskovalce pa je sprejemala iz sosednje sobe. Z znanci in sorodniki se je raje dopisovala, ohranjenih je okrog 1000 pisem. Zaradi oblačenja bele obleke je dobila naziv “dama v belem”. Pri svojih 55-ih letih naj bi umrla zaradi odpovedi ledvic, po smrti je sestra Vinnie v njeni sobi odkrila rokopise.

Njena poezija je kratka, poduhovljena in izčiščena, posebnost pa so pomišljaji, ki so bili v prvih prevodih v slovenščino izpuščeni. V današnjem času bi lahko rekli, da jih uporablja toliko, kot če bi njene pesmi pisala umetna inteligenca. Največkrat je pisala v šest in osemzložnih jambskih verzih. Piše o naravi, minljivosti, večnosti, življenju, smrti, miru in vojni, ki je njeno življenje močno zaznamovala. Največ pesmi je napisala ravno v času ameriške državljanske vojne.

Zbirka Ujeta svoboda zajema poezijo Emily Dickinson v prevodu Tadeje Spruk, potem sledijo odlomki iz kratke biografije Bela dama, ki jo je napisal Chistian Bobin, na koncu pa sledi spremna beseda Tadeje Spruk z naslovom Ujeta svoboda Emily Dickinson. Izšla je ob 130. obletnici smrti Emily Dickinson in projekciji filma »A Quiet Passion« Terencea Daviesa (2016), v katerem se pojavi večina pesmi v izboru te knjige.

V slovenski jezik imamo prevedenih še nekaj njenih zbirk: Ta svet ni konec, Poezija 1: 1850-1861, Emily Dickinson in Ujeta svoboda.

 

Majhen plašč : izbrane pesmi

Pričujoča zbirka pesmi je izšla leta 2024 kot ponatis in poklon ob 120. obletnici rojstva znamenitega pesnika in publicista Srečka Kosovela pri založbi Mladinska knjiga. Pesmi je izbral in spremno besedo napisal literarni zgodovinar, esejist, urednik dr. Matevž Kos. Poimenovana je po eni izmed Kosovelovih najbolj znanih pesmi Majhen plašč, ki je vključena v to zbirko. Poglavjem s pesmimi so za piko na i dodana tudi pisma Kosovelovi osebni prijateljici Fanici Obidovi ter znameniti pismi Kriza in Pismo, ki bralcu še dodatno približata njegovo razmišljanje in notranji svet. Kosovela je pesništvo spremljalo že od malih nog in čeravno je bilo njegovo ustvarjalno obdobje zelo kratko, je za seboj pustil ogromen pečat. S svojo skoraj sto let staro literarno dediščino ter mislimi o družbi in človeku nastavlja ogledalo in nagovarja bralca k razmisleku o svetu včeraj, danes in jutri. Kosovelovo pesništvo ima poleg kraškega tudi širši slovenski ali celo svetovni pomen, njegov pesniški opus je tako rekoč univerzalen.

Sinovi, hčere

Prepletene pripovedi, v katerih se srečamo tudi z družinskimi člani prejšnjih generacij, nam omogočijo vpogled v travme, katerim ne moremo določiti izvora, temveč lahko zgolj opazujemo njihove manifestacije po vseh vejah družinskega drevesa. Vej, na katerih kmalu obvisijo človeška telesa, ki nasilja, sovraštva, revščine in ponižanja več ne zmorejo nositi v sebi. Roman, v katerem je veliko ljubezni, ki ji ne uspe premagati ničesar (Manca G. Renko).
V romanu se razkrijejo trije pripovedovalci: Lucija, ki po neuspešnem poskusu samomora, nepokretna, a kognitivno bistra, leži v bolniški postelji; Dorian, transspolni moški in Lucijin partner, ki je v očeh družbe in družine vedno zapisan kot izvor vsega slabega; Lucijina mama, ki v hčeri prepozna edino osebo, ki je bila do nje dobra, zaradi česar ji nikoli ni zmogla omogočiti svobode, po kateri je hrepenela.

Ivana Bodrožić (1982) je hrvaška pesnica in pisateljica. Leta 2005 je izdala svojo prvo pesniško zbirko Prvi korak u tamu, leta 2010 pa je z objavo romanesknega prvenca Hotel Zagorje postala ena izmed vidnejših hrvaških pisateljic in prejela več priznanih nagrad. Za roman Sinovi, hčere (2020) je avtorica prejela nagrado Meše Selimovića, ob prevodu v angleščino pa je skupaj s prevajalko Ellen Elias-Bursać prejela nagrado EBRD.

Ime rože : [po romanu Umberta Eca Ime rože]

Stripovsko priredbo knjige Ime rože pisatelja Umberta Eca je ilustriral italijanski stripar in ilustrator Milo Manara. Zgodba je postavljena v leto 1327 in sledi frančiškanskemu menihu Viljemu iz Baskervilla ter novincu Adsotu, ki prispeta v samostan na severu Italije, da bi razvozlala niz nenavadnih smrti. Poskušata razrešiti umore menihov, ki umirajo v nenavadnih okoliščinah. Pri svojem delu spoznata, da veliko vlogo pri vsem dogajanju igra samostanska knjižnica, ki je zasnovana skoraj kot labirint, v katerem se je lahko izgubiti.

Manarova priredba ohranja vsebinsko zahtevnost prvotnega romana, vendar jo v vizualnem smislu nekoliko poenostavi. Ilustracije so natančne in prepoznavne po elegantnem slogu. Poseben poudarek ilustrator s svojimi ilustracijami namenja vzdušju, temačnemu okolju samostana in občutku skrivnostnosti ter s tem ustvari napetost skozi celotno zgodbo. Stripovska oblika tako bralcu omogoča nekoliko lažji vstop v kompleksno zgodbo izvirnega dela.

Tudi tokrat prevajalec ostaja Srečko Fišer, ki je že leta 1984 prevedel knjigo Ime rože v slovenski jezik. Prevod ostaja zvest izvirniku, hkrati pa omogoča, da strip deluje kot samostojno delo.