skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Vaje z ribo

Vaje z ribo so zbirka štirih dramskih besedil, napisanih med leti 2020 in 2024 v času globalne zdravstvene, socialne in politične krize.

Prvo besedilo je Drame ni, ki s komičnim pristopom opisuje primer proslave, specifično komemoracije padle stavbe na Erjavčevi cesti. Država, ki ji ne uspe ukrepati dovolj hitro, da bi rešila svoj kulturni hram (ali pa vsaj postavila enakovrednega), kot tolažilno nagrado ponudi neskončno dolge govore in solze politikov, intelektualcev in čudaške nastope vase zavarovanih igralcev. Pokop Drame na ljubljanskih žalah je vrh tega žalnega dogodka, katerega do konca pripelje nihče drug kot vodja gledališkega bara, ki lahko na koncu prebere najdaljše literarno delo celotnega gledališča: zadolžnice za alkoholne pijače.

Drama Vaja z ribo je vaja v pravem pomenu besede – avtorica preprost prizor med profesorjem in njegovo študentko prikaže na sedem različnih literarnih načinov: realistično, ekspresionistično, nadrealistično, simbolistično, absurdistično, dadaistično in postdramsko. Bogate in na mestu groteske akvatične podobe, npr. ribak, ki mu možgani polzijo skozi glavo, uspejo vseeno prevpraševati enotno vprašanje vseh Vaj, položaj ženske umetnice v družbi.

Drama Orfej in Evridika je tematsko zvesta kanonu, kar se kaže v uporabljenem dramskem jeziku, ne pa nujno v psihološki razsežnosti prikazanih likov (“klasični” zasedbi se pridružita še npr. Sizif in Eva iz Edenskega raja), ki delujejo sveži, kompleksni in današnji. Drama se dogaja trikrat, vsakič v pogovoru z resnično pisateljico, ki je naredila samomor. Preko tega uspe avtorici poleg klasične teme ljubezni (znova) raziskovati tudi položaj ženske umetnice v svetu, kjer je postavljena kot objekt ljubezni (na koncu pa je nihče ne ljubi zares).

Drama Otroci luči je prikaz apatičnega drže današnjega mladega človeka, ki si želi sprememb in bi bil zanje, če bi vanje še verjel, mogoče pripravljen kaj storiti. Oropan prihodnosti pa je ves čas v stanju predpriprav, kjer čas porablja z igranjem neumnih igric, medtem ko ignorira glasno realnost okoli njega. Realističnim prizorom so vstavljeni ekspresionistični momenti (mogoče globlje podzavesti) likov, ki bralca ob branju šokirajo, hkrati pa delujejo kot antiutež banalnosti, v kateri se sicer valjajo liki.

Dramska besedila Urše Majcen so izurjena tako v jeziku (v katerem je avtorica izurjena in spretna) kot tudi v kompoziciji, znotraj katere avtorica niza podobe, ki ostanejo z nami dolgo po branju in jih pravzaprav lahko razumemo kot besedila v malem. Jasno je, da avtorica poseduje prodorno zavedanje sveta v njegovih najbolj bizarnih oblikah, zato se zdijo ekspresionistični in simbolni motivi v dramah jasna izbira prikaza nesmislov in nepravic, ki nas obdajajo. Kot v spremni besedi zapiše dramaturginja Eva Mahkovic, je “Majcen tako v vseh štirih dramah – čeprav bi se marsikdaj lahko umaknila v abstraktno, nekam bolj na varno – resnična.”

Urša Majcen (1998) je diplomirana dramaturginja ter uveljavljena pesnica, performerka, dramatičarka in vizualna umetnica. Njena dela so že doživela tako odrske uprizoritve kot tudi upodobitve na platnu. Leta 2021 je izdala svoj pesniški prvenec ekosistem tišine, leta 2023 pa je izšla njena poetična drama Zgodba o bakrenem kralju, ki je avtorici prinesla nominacijo za Nagrado Slavka Gruma.

Koža je elastični ovoj, ki obdaja vse telo

V romanu Koža je elastični ovoj, ki obdaja vse telo gre za sodobno avtofikcijsko pripoved o intenzivnem in seksualnem odnosu najstniškega fanta z bistveno starejšim moškim, njegovim inštruktorjem jahanja. Roman je bil preveden v več evropskih jezikov, med drugim v švedščino, norveščino, hrvaščino, srbščino, makedonščino in poljščino. V literarni javnosti je sprožil močne odzive, saj teme spolnosti, travme in telesnosti odpira na slogovno surov in neposreden način. Roman je zato namenjen predvsem zahtevnejšim bralcem.

V zgodbi spremljamo najstnika, ki odrašča na jahalni šoli v zahodnem delu Danske. Njegovo življenje zaznamuje zapleten in vse bolj intenziven odnos s precej starejšim inštruktorjem jahanja, v katerega je najstnik nesrečno zaljubljen. Iz te zaljubljenosti izhajata želja in travma, odvisnost in sram. Spoznamo notranji svet mladostnika, ki se spopada z iskanjem lastne identitete in občutka pripadnosti.

Bjørn Rasmussen (roj. 1983) je danski pesnik in pisatelj. Koža je elastični ovoj, ki obdaja vse telo je njegov prvi roman, ki je izšel leta 2011. Poleg njega je objavil še tri pesniške zbirke, štiri romane in tri grafične romane, napisal pa je tudi več dramskih besedil, ki so bila uprizorjena na gledaliških odrih. Njegov opus se pogosto vrti okoli telesa, želje, ranljivosti, duševne stiske ter nenavadno močnih vezi med ljudmi in živalmi. Kritiki ga uvrščajo med osrednje in izrazito radikalne glasove sodobne danske literature.

Za svoj prvenec je leta 2011 prejel literarno nagrado Montana, leta 2016 pa še nagrado Evropske unije za književnost. Med drugimi priznanji, ki jih je prejel za svoje delo, so tudi literarna nagrada KulturBornholm (2014), Blixenova nagrada za pesniško zbirko leta (2022) in nagrada Beatrice (2023).

Razpad na spomine

Češki pisatelj, pesnik in publicist Marek Torčík (1993) v svoja dela navkljub spogledovanju z različnimi literarnimi zvrstmi pogosto vnaša elemente avtobiografije ter razmišljanj o odnosu med jezikom in spominom, prav tako pa mu niso tuji družbeni in politični komentarji. Roman Razpad na spomine je pisateljev prvenec in temu primerno izrazito avtobiografski, v njem pa se Torčík posveča opisovanju svojega težkega otroštva, ki je bilo zaznamovano z revščino, nasiljem in nerazumevanjem tako s strani okolice kot tudi lastne družine. Roman se začne s telefonskim klicem ob 3.37, ko Torčíkova mama sporoči, da je umrl njegov ded, ta žalostna vest pa v pisatelju nenadoma prebudi spomine na odraščanje v majhnem industrijskem mestu, ki je bilo za drobnega fanta s homoseksualnimi nagnjenji vse prej kot enostavno. Torčík nastopa kot sestavljalec grobe družinske kronike; mama, revna tovarniška delavka, mora skrbeti za svojega umirajočega očeta, ki se je celo življenje spopadal s hudim alkoholizmom, hkrati pa se ni zmožna soočiti z dejstvom, da je njen sin homoseksualec. Torčík je zaradi svoje “poženščene” narave žrtev medvrstniškega nasilja, edino uteho pa mu predstavlja prijateljstvo s prav tako trpinčenim romskim sošolcem Marianom. Razpad na spomine je intimno delo, ki pa presega okvirje tipičnega družinskega romana in bralca seznani tudi s širšim portretom češke družbe in njenih tabujev, s katerimi se še vedno težko sooča.

Enakonočja

Najnovejša avtorjeva pesniška zbirka vsebuje štirideset pesmi. Že s prvo pesmijo stopimo v svet erotike in ljubezni, ki jo v nadaljevanju zaznamujejo krhkost, minljivost, utvara, razočaranje, bolečina, praznina, hrepenenje. Učakarjeva poetika je območje kontrasta med osrečujočim kozmičnim pospeškom ljubezni  (str. 35) in svetom teme,  ki diha iz brezen / iz senc in mokrote (str. 15). Ljubezen, ki jo ubeseduje avtor, ni nikoli samoumevna: vedno ostaja v rokah upanja in hrepenenja, je nenehno učenje približevanja drugemu (kar npr. čudovito ponazarja podoba akrobatov v pesmi Vaja), kontrast medosebne soodvisnosti in lastne neodvisnosti, svobode (brez drugih nas ni / brez drugih smo vse, str. 41), pogosto jo zaznamujejo razočaranja, nesporazumi, samota … in vendar spet upanje. Enakonočje, to realistično ravnotežje dneva in noči, je pri Učakarju ravnotežje hrepenenja, upanja in utrinkov sreče na eni in razočaranj, minljivosti, življenjskih ran in hlapljivosti ljubezni na drugi strani.

Za zbirko je značilen intenziven ritem, ki ga ne prekinjajo pike in velike začetnice, le tu pa tam izpovedna nuja zajame sapo ob vejicah; prosti verzi ne odsevajo notranje fragmentarnosti, pač pa življenjsko preizkušenost in zrelo pesniško domišljenost. Bralci lahko uživamo v zelo bogatem in izbrušenem pesniškem jeziku, ki sledi tudi komaj zaznavnim utripom in odtenkom pesnikovega sveta (iščem, česar drugi ne zaznajo / organi so stalno na preži, str. 11). Ob hoji po prostoru med temnim robom lastne tesnobe in svetom brez topline (le kakšna furija mi je potrgala koledar / v njem je ostal le še hlad / in mrak in tema / in jok in škripanje z zobmi, str. 12) Učakar kljub vsemu najde prostor za svetlobo in jezikovno igrivost (npr. prst med prsti ali tipkaš in tapkaš ali modrosti so porumenele …) in večkrat preseneti z uvidi, ki tudi bralca prestavijo iz mraka v svetlobo in napolnijo z upanjem, da je v teh minljivih »človeških bliskih« skozi večnost vesolja kljub razočaranjem, osamljenosti in nerazumevanju še vedno dovolj pomladi, medsebojne strpnosti, človeške topline in celo ljubezni. Branje, v katerem se bodo presenetljivo lahko počutili doma tako tisti, ki jih je življenje ranilo ali  ljubezenski skeptiki kot upajoči sanjači.

Pesniška zbirka je obogatena z izčrpno in poglobljeno spremno besedo Petre Koršič.

Enakonočja je avtorjeva tretja pesniška zbirka. Pred njo sta izšli zbirki Mesta tihe sreče (1999) in Naposled (2024).

Skrivnostne in srhljive zgodbe

Britanski pisatelj Arthur Conan Doyle je bralcem najbolj poznan po seriji detektivskih zgodb in romanov, v katerih nastopa ikonični detektiv Sherlock Holmes, manj znan pa je dejstvo, da je spisal ogromno zgodb, v katerih se je spogledoval z elementi skrivnostnosti, nadnaravnega, grozljivke in mistike. Skrivnostne in srhljive zgodbe prinaša izbor avtorjevih kratkih zgodb, ki so še dodatno utrdile njegov status mojstra suspenza in groze. Doyle bralca povabi v svet, ki kljubuje zakonom logike ter briše mejo med resničnostjo in spiritualnimi svetovi, napolnjenimi s prikaznimi, pošastmi in okrutnimi zločini, katerim ni kos niti pisateljev slavni detektiv. Zgodbe so zaznamovane s pristnim temačnim viktorijanskim vzdušjem, psihološko kompleksnostjo likov ter briljantnim stopnjevanjem napetosti, ki pripelje do zastrašujočega epiloga, v mnogih delih pa avtor, sicer zagrizen ljubitelj spiritualnosti in misticizma, zastavlja pomembna vprašanja o posmrtnem življenju, reinkarnaciji in človekovem odnosu do smrti.

Zbirka vključuje zgodbe kot so Zgodba o mački iz Brazilije (glavni junak spozna premožnega sorodnika in njegovo ženo, ki na svojem posestvu čuvata velikansko črno pumo), Primer gospe Sannox (mož kuje mačevanje po tem, ko izve, da ima njegova žena razmerje z drugim moškim), Groza v višavah (pilot skuša odkriti, kaj se skriva za nepojasnjenimi pojavi med oblaki) in Mož z urami (na vlaku se sproži preiskava, ki vključuje skrivnostni umor in tri glavne osumljence).

 

 

Vrzi jo ven : psihološki triler, ki ga ne boste mogli odložiti, z osupljivim preobratom

Avtorica Nicola Sanders je nova sila na področju psiholoških trilerjev. Vrzi jo ven (izvirno Don’t Let Her Stay) je njen prvi roman, preveden v slovenščino. Zgodba spremlja družino, ki na videz živi popolno idilo, a se njen mir kmalu poruši, ko v življenje mlade mamice Joanne vstopi past iz preteklosti.
Joanne živi življenje, ki bi ga marsikdo zavidal. Ima ljubečega moža Richarda, prikupno hčerko Evie, psa, čudovito hišo na podeželju in počasi vračajočo se kariero nepremičninske agentke. Vse se spremeni, ko se po dolgem času oglasi Richardova odrasla hči iz prvega zakona, Chloe. Z očetom ni govorila od njegove ponovne poroke, zdaj pa želi zgladiti odnose. Joanne se sprva zelo veseli srečanja s svojo pastorko, a se kmalu izkaže, da je prisotnost Chloe v hišo prinesla napetost, dvome in nepojasnjene sence iz preteklosti. Chloe se do Joanne obnaša nesramno, ruši njene načrte in želi spodkopati njen odnos z Richardom. Ponudi se tudi za varuško male Evie. Ali ji Joanne lahko zaupa?
Avtorica mojstrsko stopnjuje občutek nelagodja. Drobne nesramnosti, prikrite obtožbe in nenavadna naključja se prepletajo s strahovi Joanne, ki jih poglablja zgodba o poporodni duševni bolezni njene matere. Bralec se sprašuje, ali je Chloe res le mlada ženska s težko preteklostjo, ki želi spoznati svojo novo sestrico in vzpostaviti stik z očetom, ali pa se za njenim nasmehom skriva nekaj veliko temnejšega.
Roman raziskuje manipulacijo, družinske skrivnosti in krhkost zaupanja ter postavlja vprašanje, komu verjeti, ko se začne resničnost lomiti na več delov. Bralca drži v negotovosti vse do zadnje strani.

Iskra upanja, iskra vžigalice : dokumentarni roman

Ag, Dritan in Gazi se na dan, ko so odpeljali Ferdonijine sinove in moža, odpravijo v Đakovico. Mineva dvajset let od vojne na Kosovu, v kateri je etnično nasilje izbruhnilo v vsej svoji strašni podobi. Po poti obujajo zgodbe iz vojne leta 1999, med katerimi imata dve prav posebno mesto. Prva je zgodba o Pashki, ki uprasne vžigalico, ko ji vrnejo posmrtne ostanke dveh sinov, druga govori o Ferdoniji, ki še vedno vsak dan pogrne mizo za izginule sinove in moža. Medtem ko se Pashka odloči zapustiti ta svet, Ferdonija vztraja v čakanju. Ferdonijino zgodbo sta Gazmend Bajri in Shkurte Daut predstavila tudi v dokumentarnem filmu. Ferdonija se odloči zamrzniti čas in večno ponavljati zgodbo, ki ji je vzela ljubljene ter vsakodnevno opozarjati na posledice. V svoj dom sprejema obiskovalce, jim govori o preteklih dogodkih in tudi o tem, kar vsakodnevno počne. Obiskujejo jo ne samo navadni ljudje, k njej, v njen muzej žalosti, prihajajo tudi politiki in drugi ljudje, odgovorni za odnose med prebivalci Kosova in urejanje povojnih razmer. A dva od grobov sta še vedno prazna. Kdo bi vedel, na katerem koncu, ali bolje, koncih, so trupla ljubih sinov in mož, odpeljanih z domov v s hujskaštvom, zlom in zverinskostjo polnih letih. Ag Apolloni ob tem razmišlja o številnih starogrških tragedijah, katerih sporočila še vedno odmevajo ter neizmerni materinski ljubezni, ki se je pretvorila v osrčje žalosti številnih družin.

Ag Apolloni se je rodil leta 1982 na Kosovu. Je profesor književnosti in doktor filoloških znanosti, pesnik, pisatelj, esejist in dramatik. Za svoja dela je prejel več literarnih nagrad. Prevedena so v številne jezike, v slovenščini pa avtorja spoznavamo prvič. Iskra upanja, iskra vžigalice je bil na Kosovu leta 2020 razglašen za najboljši roman leta. Pri pisanju je Apolloni obiskoval kraje, omenjene v romanu, bral knjige in se posvetil arhivskemu, zgodovinskemu gradivu, virom, iz katerih je črpal mnoge podatke. V pomoč so mu bili mnogi pogovori z ljudmi, tudi umetniškimi ustvarjalci. Roman Iskra upanja, iskra vžigalice je slogovno izpiljen, neposreden, prežet s številnimi kulturnimi referencami, mestoma esejističnimi razmišljanji. Apolloni ima do zgodovine kritičen odnos, ki opozarja na grozo (vsake) vojne in časa po njej ter na posledice, ki zaznamujejo preživele še dolga leta.

 

Vse luči: fikcijski esej

Knjiga literarnega kritika, pesnika in pisatelja Vse luči Muanisa Sinanovića v ospredje postavlja vedno aktualne problematike asimilacije, odraščanja, iskanja identitete in posameznikove vere. Avtor skozi oči prvoosebnega pripovedovalca izvrstno opiše stiske in situacije, v katerih se glavni protagonist dela, ki se v podnaslovu imenuje tudi fikcijski esej, znajde in na njih odreagira. Poetičnost in elokvenca pripovednega jezika bralca vodita skozi deloma fiktivno zgodbo in ga neprenehoma silita k razmisleku. Tudi zaradi tega se je avtor verjetno odločil, da dela ne bo označil za roman temveč za esej. Sicer nekoliko drugačen, kot smo jih bili vajeni doslej, in morda tudi zaradi tega poseben in še dodatno zanimiv. Vse luči so delo, ki bo prepričalo tudi najzahtevnejšega bralca in mu ponudilo dovolj snovi za tehten in temeljit razmislek. Četudi gre vsaj deloma za izmišljeno zgodbo, je tematika, ki jo Sinanović obravnava, še kako živa in realna ter v smislu prisotnosti tudi vsakdanja. Priporočam!

Pa mirna Bosna

Mirna Bosna je frazem, ki je najverjetneje nastal v obdobju, ko je bila Bosna zgodovinsko zelo nemirna pokrajina z burnimi političnimi dogajanji. Frazem je v slovenščini med prvimi uporabil Fran Milčinski na začetku 20. stoletja. Gre za izraz, ki deluje kot prispodoba za umirjanje, oziroma končanje nemirnosti. Prav tak je roman Tite Cvetković, saj se z razvojem literarne pripovedi vse pomirja, tako vojna, kot migracija, pa tudi kriminal in zaplet z drogami.

V romanu sledimo zgodbi Enverja, ki se po vojni odloči, da obišče brata Emirja v Nemčiji. Hkrati sledimo tudi Eminini zgodbi, ki opisuje, kako je med obstreljevanjem Sarajeva pobegnila iz Bosne in Hercegovine ter kako se ji je potem zaradi Laszla življenje zapletlo. Pisateljica tok zgodbe prekinja z vstavki Emirjevih pisem, ki utihnejo, ko Enver doseže svoj cilj.

Tita Cvetković je gimnazijo delno obiskovala v ZDA, živela je še v Franciji, Turčiji, Nemčiji in Veliki Britaniji. Študirala je na Univerzi v Ljubljani in magistrirala na Univerzi Pariz 7, kjer je raziskovala japonski film in filmsko teorijo. Govori angleško, francosko, nemško, srbsko, slovensko, turško in japonsko. Kot igralka je sodelovala pri dveh filmih, enega je sproducirala, ukvarja se s projektnim managementom in programiranjem, je back-end razvijalka za Drupal, s poudarkom na PHP jeziku. Pa mirna Bosna je njen knjižni prvenec.

Astro pop

Pesniški prvenec Hane Meško sestavljajo trije sklopi pesmi, spisanih v prostem verzu, ki pod drobnogled postavijo odtujenost (romantičnih) odnosov znotraj kapitalističnega in konformističnega sveta, kjer je vsak poskus razumevanja razumljen kot odstopanje od statusa quo.

Ko telo ženske, s katerim se naslajajo moški ljubimci, ni več sveto, ko od prijateljstev ne ostane drugega kot prežgana monstera, ko od vseh dobiš vtis, da je nekaj narobe s tabo, razen od psihiatra, ki ti pove, da je vse okej, se lahko zatečeš samo še k popularnim vsebinam poceni televizije, literature in hrane. V tem svetu se lirski subjekt skuša oklepati notranjega glasu, ki si želi stvari razumeti, analizirati, ustvarjati. Ta glas prinaša spore, bolečine in potrebo po zdravilih, vseeno pa mu “je všeč svoje življenje“.

V svetu Astro Popa je ustvarjati umetnost naporno, saj je umetniška svoboda omejena z okvirji delovne produktivnosti; koliko časa ostane za pisanje pesmi, ko je treba hoditi v službo in čistiti domače stranišče? Meško se temam, kot so izoliranost, odtujenost in psihična izpraznjenost, približa z “zdravo” mero humorja – “nekateri so rekli/da sva kot bob dylan in njegova muza/midva se počutiva bolj kot žid in mislimanka” – ne toliko zato, ker je situacija smešna, temveč ker je situacija tako vztrajno žalostna, da namesto po solzah kliče po smehu.

Hana Meško (1994) je istrska pesnica. Pri svojem ustvarjanju redno sodeluje s poetom Pêrom Sŕcem, njena poezija pa je že objavljena v številnih antologijah. Astro Pop je njen pesniški prvenec.