skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Moč vetra 17

Nemška pisateljica Caroline Wahl (1995) je v Moči vetra 17 nadaljevala zgodbo o sestrah Tildi in Idi, ki smo ju spoznali v romanu 22 dolžin, ter z njim ponovno prevzela nemško bralno občinstvo. Kot so zapisali pri založbi Vida, je znova potrdila svoj sloves ene najprodornejših mladih avtoric in več mesecev zasedala vrhove najbolj branih knjig.

V središče pripovedi z dogajalnim časom približno desetletje pozneje je tokrat postavljena mlajša sestra Ida, tesna sestrska vez se je po Tildinem odhodu razrahljala. Ida je ostala sama z materjo, ujetnico v odvisnost od alkohola. Čeprav Tilde ni več ob njej, ji je zapustila pomembne vzorce preživetja. Njen trud, da bi molčeča, plašna sestrica postala borka, se je obrestoval. Ida se pogumno spoprijema z žalostno realnostjo za domačimi zidovi in odmike išče v plavanju ali v družbi z najboljšo prijateljico ali ustvarjalnosti, ko risanje nadomesti s pisanjem. Do trenutka, ko divji ogenj v maminih očeh ugasne, in njene prazne oči obupajo.

Ida želi izgubo preboleti v samoti, se soočiti z viharjem čustev v sebi in pot jo pripelje k obali Baltika na otoku Rügen. V prepričanju, da se mora s svojo stisko spopasti sama, varen pristan vendarle najde v sobivanju s starejšim zakonskim parom. Objame jo materinska toplina Marianne ter tolažita Knutova mirnost in modrost. Počasi se v njej vzpostavlja krhko ravnovesje, vendar je kmalu postavljena pred nove preizkušnje.

Zunanje dogajanje predstavlja njen ritual jutranjega plavanja v Baltiku in umirjen dnevni ritem, ki ga razburka le srečanje z Liefom. Najbolj burna plat pripovedi je usmerjena v Idino čustveno doživljanje, pripoved je prežeta z njenim notranjim monologom, v katerem se vedno znova vrača v preteklost in premleva prizore z materjo. Bo v blagodejni bližini morja uspela utišati svoje misli, ki lahko tekmujejo s silno močjo vetra in ji ne pustijo spati, in pozabiti podobe, ki jo preganjajo? Bo lahko na morsko obalo odložila samoobtoževanje in občutek krivde?

Srce mi bije za gore

Halil Ibrahim Uysal (Xelîl Uysal, 1973–2008) s partizanskim imenom Dağ (slov.: Gora), je bil sin Turka in matere Kurdinje. Po šolanju v Izmirju (Turčija) je odšel v Nemčijo in tam obiskoval popoldanski tečaj fotografije. Leta 1994 se je priključil ustanavljanju MED TV, prvega kurdskega TV programa v Evropi, naslednjega leta pa je bil kot pomočnik nemškega snemalca prisoten na intervjuju z vodjo kurdske gverile in Delavske stranke Kurdistana Abdullahom Öcalanom, ki mu je s svojimi neomajnimi prepričanji in karizmo segel v srce in v njem odtisnil tako velik pečat, da se je odločil ostati med gverilci in se šele dvaindvajsetleten dokončno zavezal svojo individualno pot osmisliti z osebnim pričevanjem o boju kurdske gverile. Kot kronist s kamero in fotoaparatom ter pisanjem o svojih rojakih, ki so se bili za kolektivne sanje pripravljeni žrtvovati v naročju svojih gora, jih je želel spoznati povsem od blizu, jih vzljubil in se jim poklonil v obliki zapisanih spominov in dokumentiranih podob, za katere je želel, da bi postale dostopne prav vsem.

V svoji mladosti se Halil z vprašanji in usodo kurdskega ljudstva ni srečeval. Tudi ni govoril njihovega jezika. Niti ni vedel, kako se bojujejo vojne. A se je, ko se je z njimi premikal po gorah, na vso moč trudil razumeti njihovo srce, ki mu je prisluhnil z utripanjem svojega. Tam, med njimi v gorah, je začutil tisto vrsto pripadnosti, ki je nezmotljivo prepoznana kot najgloblji klic duše. Odločen živeti svoje življenje drugače kot večina, ki slepo zadovoljuje svoje strasti, in vselej z občutkom, da je temu ljudstvu kljub svojem iskrenem trudu vselej še nekaj dolžan, je bil leta 2008 med snemanjem kurdskih gverilcev v kraju Besta ubit.

Srce mi bije za gore so priča spomina, ki skozi Uysalove besede še vedno živi, celoten tekst pa se razprostira v štirih imenovanih poglavjih.

Moj najlepši čas: potovanje v gore je posvečen predvsem razmišljanju o nalogi umetnika, da o življenju, ki ga obdaja, s svojim delom priča na neposreden način, iz njegovega središča, in ne kot zunanji opazovalec, ki mu jedro vprašanj in idej na ta način nujno uhaja. Ni dovolj, je prepričan Halil, da si umetnik vprašanja zastavlja, odgovore, ki jih išče, mora tudi sam doživeti, biti del njih in ne zunaj.

V poglavju Besede gverile: spomini na tovariše in tovarišice z nami deli drobce svojih kratkotrajnih srečanj z otroki gora, kot jih imenuje, katerih naloga je bila bojevanje in so vsi prehitro odhajali mimo njega in včasih za seboj pustili le besedo, pogled ali nasmeh, medtem ko je on dokumentiral in pri tem dajal vse od sebe, da bi ujel vsako besedo in vsak obraz, ob tem pa globoko v sebi vedno znova čutil tudi bolečino ob zavedanju, da jih nikoli ne more povsem dojeti. »Vedno je nekaj manjkalo. Ob posnetkih gora so, čakajoč, da jih ujamem, ostale neštete besede in obrazi. Besede in obraze, ki mi jih ni uspelo posneti, sem naslikal v svojem srcu. Imenujem jih podobe mojega srca. Temne noči, boleče pesmi, tiho smejanje, otroško nedolžne norčije, skrivne ljubezni, ki jih noben objektiv tega sveta ne more ujeti, so našle prostor v mojem srcu (21).«

Sanje in poti: potovanje k sebi nam razkrijejo avtorjeva razmišljanja o smislu življenja nasploh ter vzporedno ob tem o siceršnji brezsrčni resničnosti, znotraj katere skoraj nihče več ni pripravljen biti drugemu v oporo. »V srcu slehernika je prostora zgolj toliko, da sam paše vanj (90).«

Potovanje na sever: botanski dnevnik pa priča o njegovi aktivni izkušnji boja. »Četudi bi se moje življenje na tej točki ustavilo, verjamem, da mi je uspelo (101).«

Zbirka odpira kar nekaj vprašanj za razmislek. Poleg že omenjene kulture gverilskega boja za svobodo in vloge umetnika v pričevanjih tudi (samo)kritično analizo evropocentričnega pogleda, ki drugim, neevropskim kulturam in narodom na splošno odreka mesto kot subjektom v zgodovini, ter razmislek o tovariških odnosih v enotah, nezanemarljivo pa tudi razmišljanje o tem, kaj nekomu pomeni najti ideološki smisel svojega življenja, pa naj bo to na katerikoli strani.

Preberite knjigo. Dotaknila se vas bo, avtorjevo pričevanje je kot vzvišena molitev ali pesem ali solza, ki odžarja(jo) v globinah notranje svetlobe. Lahko pa si upodobitev Uysalovega kurdskega osvobodilnega boja ogledate tudi v filmu Bêrîtan (2006).

Volk samotar : hoja po meji med civilizacijo in divjino, po poteh volka Slavca med Slovenijo in Italijo

Sredi decembra 2011 je mladi volk Slavc zapustil domači trop pod Slavnikom in se odpravil na okoli 1600 km dolgo pot, ki je trajala štiri mesece. Ker je bil opremljen s telemetrično ovratnico, so mu znanstveniki z ljubljanske biotehniške fakultete lahko sledili na njegovi poti od rodnega Slavnika preko Vipavske doline, Trnovskega gozda, Idrijskega in Polhograjskega hribovja. Prečkal je Ljubljansko kotlino in se mimo Brnika odpravil preko Karavank proti severu in v dobrih 10 dneh prišel do Celovca v Avstriji. Pot je nadaljeval vse do planote Lessinia severno od Verone. Na tem področju že stoletje ni bilo volkov, toda Slavc je tam srečal volkuljo, ki je bila ravno tako na pohodu. Poimenovali so jo Julija. Zaljubljenca sta dobila mladičke in deset let kasneje je bilo v regiji nekaj sto volkov, kar je rezultat njunega neverjetnega srečanja.

Leta 2022 se je po Slavčevih stopinjah odpravil avtor knjige. Slovenski raziskovalec Hubert Potočnik ga je peljal v brlog, kjer se je Slavc skotil, nato pa je sledil GPS sledi, ki jo je zarisala Slavčeva ovratnica.

Avtor skuša biti nepristranski. Posluša tako tiste, ki o volkovih govorijo z žarom v očeh, kot tudi tiste, ki so mnenja, da je treba vse te zveri brez milosti pobiti. Knjiga odpira mnoga vprašanja. Med drugim tudi, kje je razlika, če si mi damo na krožnik slastno jagnječjo zarebrnico ali pa jo požrejo volkovi. Kako ravnamo z zemljo, kako na nas vplivajo gospodarske, politične in podnebne spremembe, ki spreminjajo stoletja star način življenja.

Nisi sama

Marie Vareille (1985) je ena od najbolj priljubljenih francoskih pisateljic ta hip, ki se v svojih delih posveča tematikam, ki so poznane tako mlajši kot starejši generaciji bralcev; osamljenost, identiteta ter kompleksnost odnosov, ki so pogosto postavljeni na preizkušnjo ob razkritju dolgo zamolčanih skrivnosti.

Roman Nisi sama se ponaša s kriminalnim zapletom; letoviško mestece Bouville-sur-Mer pretrese skrivnostno izginotje petnajstletne Sarah Leroy, pridne dijakinje in navdušene plavalke iz premožne družine. Navkljub obširni iskalni akciji in intenzivni policijski preiskavi njeno izginotje ostane nepojasnjeno, kar pusti posledice tna prebivalcih mesta, še bolj pa na tistih, ki so Sarah osebno poznali. Dvajset let pozneje se Fanny, starejša sestra Sarahine nekdanje najboljše prijateljice Angelique, s katero sta se iz nikoli pojasnjenih razlogov sprli, vrne v domači kraj, da bi spisala novinarski članek o njenem izginotju. Preko zbiranja pričevanj lokalnih prebivalcev in brskanja po starih dokumentih začne odkrivati ne zgolj Sarahino, ampak tudi mučno preteklost svoje sestre, ki je bila med drugim zaznamovana s šokantnim dogodkom, katerega je bila prisiljena zamolčati.

Četudi zaplet romana spominja na klasično detektivko, je Nisi sama vse prej kot to: Vareillova osrednje izginotje mladega dekleta uporabi kot temelj za gradnjo psihološko kompleksne in čustveno napete zgodbe o težavnem odraščanju deklet v mestu, kjer se vsi poznajo med sabo in lahko vsak, še tako nepomemben dogodek, pri ljudeh zbudi močne predsodke in željo po javnem linču. Okoli tega roman razvije tudi močan feministični komentar o sodobni francoski družbi, ki še vedno neguje ali celo vzpodbuja visoko toleranco do seksizma, mizoginije in šovinizma.

Roman o odraščanju mladih na nekoliko drugačen način.

Z ljubeznijo, mama

Znana avtorica trilerjev Elizabeth Casper umre v domnevni nesreči, njena hči Mackenzie pa ob tem ne more občutiti prave žalosti, saj si nista bili nikoli blizu. Po pogrebu pa začne od neznanca prejemati srhljiva pisma, za katera se izkaže, da so listi, iztrgani iz maminega dnevnika in nakazujejo, da se v preteklosti skriva veliko več, kot si je kdo predstavljal. Od tam naprej se zgodba hitro sprevrže v mrežo skrivnosti, izdaj in dolgo zakopane družinske drame. Mackenzie se sprva spopada le z izgubo svoje zapletene in slavne matere, skrivnostna pisma, podpisana z »Z ljubeznijo, mama«, pa ji razkrivajo šokantne skrivnosti o preteklosti njene matere in Mackenzie silijo, da razišče resnico o svoji družini. Vedno znova prebira mamine knjižne uspešnice in se sprašuje, koliko je v njih resnice in koliko temačne fikcije. Ob strani ji ves čas stoji le njen najboljši prijatelj EJ, medtem ko ne ve več, komu drugemu lahko sploh še zaupa.
Zgodba je hitra, čustvena in polna preobratov, zaključi pa se kar nekoliko prehitro.

Vedno znova

Vedno znova je likovno-pesniška zbirka, druga tovrstna, ki so jo izdali v Galeriji Prešernovih nagrajencev, in spaja umetnost dveh življenjskih prijateljev, poezijo Miroslava Košute z vzporednimi likovnimi podobami Karla Zelenka. Knjižna izdaja je nastala kot spremljajoča razstavi ob stoletnici rojstva Zelenka, svoja besedna vrata pa odpira z nedokončano pesmijo Košute svojemu prijatelju Karlu, v kateri zven prvih besede je: vedno znova.

Obema so skupni intimistični motivi človeka in njegove minljivosti, strahov, upanj, želja in spominov, posebno mesto zavzema tudi erotična ljubezen, ki je v zbirki zrcaljena tako skozi liriko kot skozi podobo. Oba sta močno izpovedna in v svoji umetnosti dostopna in odprta bralcu in gledalcu, ki ju nagovarjata z govorico univerzalnega čutenja sveta, ki je včasih veselo in včasih žalostno, kdaj zamišljeno in tu in tam tihotno, osamljeno, izgubljeno v spominih ali zasanjano. Skupno jima je tudi zavedanje in pričevanje, da svet ni vedno preprost in lahko človeka s svojo težo dušljivo hromi.

Akademski kipar, slikar in grafik Karel Zelenko (1925) je s svojimi ilustracijami že prej opremljal knjige, objavljal je tudi karikature v slovenskih časopisih. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1964, leta 2015 pa ga je predsednik države odlikoval s srebrnim redom za zasluge. Umetnostni zgodovinar in likovni kritik Zoran Kržišnik ga je označil za »umetnika izrazite individualnosti, nenavadne doslednosti v videnju in rokopisu, samohodca, ki govori sodobniku in bo govoril vsakemu rodu gledalcev.« Pogosto je upodabljal življenja malega človeka na robu – med njimi najdemo ulične umetnike, cirkusante in šeme, ki jih je obdelal družbenokritično ali ironično, najdemo pa v njegovih delih tudi prizore ljubezni.

Miroslav Košuta (1936-2026) je nagrado Prešernovega sklada prejel leta 2011. Njegovo delo so nagradili tudi z Rilkejevo in Levstikovo nagrado za življenjsko delo, zlatnikom poezije ter priznanji za prispevek k gledališkemu življenju na Tržaškem. Velik del svojega ustvarjanja je posvetil mlajšim bralcem, pisal je tudi radijske in gledališke igre, gledališke songe, epigrame in drame, kritike, eseje in radijske komentarje ter prevajal leposlovje iz italijanščine in španščine. Osrednje teme njegove poezije so Trst, Kras in ljubezen, v spominu pa nam bo ostal kot eden od ključnih varuhov slovenske besede v tržaškem prostoru.

Vedno znova je knjiga, ki oba umetnika v njunem delu in izkušnji, ki jo izpričujeta, predstavlja v ličnem in nežnem dopolnjujočem prepletu.

Haaška priča

Avtor knjige Haaška priča, Nežad Avdić, je leta 1995 kot 17-letni mladenič po čudežu preživel genocid v Srebrenici.  Ob masovni likvidaciji ga krogle niso smrtno zadele, po zaporedju srečnih naključij se mu je po večdnevni nečloveški odisejadi uspelo rešiti na varno.

Knjiga je oblikovana v krajša poglavja, ki spominjajo na dnevniške zapise. V njih se izmenjujejo tri perspektive: Nedžada, njegove sestre in njegove matere. Kronološko se vrtijo v  obdobju pred vojno, ko se je kot deček še igral s prijatelji vseh narodnosti; med vojno, ko so se razmere zelo hitro in nepredvidljivo zaostrovale, ter obdobju po vojni, z vsemi psihološkimi posledicami te nepojmljive izkušnje.

Haaško sodišče je v tem pogledu bolj okvir kot osrednja točka, saj samo sojenje zavzema relativno malo prostora v knjigi.  Ključno vprašanje tukaj ni pravica, ampak pričanje: kako povedati nekaj, kar presega jezik, pri tem pa ne zdrsniti  v patos ali v distanco.

Avdić to rešuje z minimalizmom. Brez metafor in brez varoval nam izrisuje pripoved v realnem času, z realnimi podobami dogodkov. Najhujše stvari so zapisane skoraj mimogrede, brez poudarka. Najmočnejši del knjige ni nasilje samo, ampak njegova banalnost: Rutina smrti. Logistika. Čakanje. Naključje. To, da preživiš ali ne, ni odločitev. Ni posebna volja do življenja, niti telesna ali psihična pripravljenost. Je samo naključje, samo odklon v sicer točno načrtovanem zaporedju dogodkov.

Haaška priča od bralca ne zahteva nadpovprečne sposobnosti empatije, niti desenzibilizirane osebnosti. Ob enostavnem, berljvem slogu zahteva le zbranost.

In pripravljenost, da na koncu morda ostaneš brez zaključka.

 

Najine erotične črtice

Črtice prikazujejo kratke izseke iz življenja pripovedovalke. Kot novopečena mamica se utaplja med kupi umazanega perila, vrtčevsko WhatsApp skupino za mamice, nedokončano prenovo stanovanja in študijem, ki ga nihče ne razume. V enačbi pa se znajde še njen mož, ki jo vsak dan vpraša preprosto (a ne zares) vprašanje – “A bova seksala?”

Čeprav je spolnost osrednja tema črtic, je slednja prikazana na celosten način, kot od drugih faktorjev v življenju odvisen fenomen, do katerega čahko čutimo navdušenje, ravnodušnost ali celo odpor. Ko se partnerja v zvezi znajdeta na različnih mestih tega spektra, je čas za intervencijo. Bolj kot igračke, čipkasto perilo in masaže pomaga pogovor – odkrit pogovor o tem, zakaj ženski ni do spolnosti. O tem, da jo vloga materinstva straši, da ima občutek, da razkraja njeno identiteto kot privlačno in spolno bitje. Da je breme preveliko, če sama ostane doma z otrokom, medtem ko njen mož igra beach volley. Slednji pa prav tako potrebuje prostor in možnost, da je razumljen in da ga žena ne spremeni v stereotip lenega pohotneža. Včasih je klic k telesnosti zgolj klic k intimi, po kateri hrepenita oba partnerja. Takšna iskrenost sicer lahko uniči erotiko, vendar krpa odnos. Preko procesa krpanja pa pripovedovalka iz seznama zakaj nočem seksati preide k pisanju seznama zakaj hočem seksati. Tudi ob dveh otrocih, spremenjenem telesu in vrtčevski WhatsApp skupini za mamice.

Ton Črtic je igriv in sproščen. Teme, ki sicer v družbi še vedno veljajo za tabu, so predstavljene na nemoralističen, a vseeno spoštljiv način. Natrpan urnik, zahteven odraščujoč otrok in vedno prisotni projekti prenove – najverjetneje gre za realnost, ki jo pozna večina mladih družin. Vendar pa se dosedaj slovenska literatura s spolnostjo v takšnih okoliščinah (z izjemo klišejev, da je “po poroki tega konec”). Najine erotične črtice so aktualen sodoben tekst, ki si upa stopiti tja, kamor drugi nočejo. Z naslavljanjem težav v spolnosti pripomore k njihovi normalizaciji in de-tabuizaciji, ki jo sodobna (slovenska) literatura (in družba) potrebuje.

Eva Ostrouška je magistrica sociologije kulture in študentka seksologije. Na družbenih omrežjih je uveljavljena pod imenom Eva Ostrokljun. Na svojih profilih odpira in vodi pogovore s spolnimi tematikami. Na portalu Beletrina Digital je mogoče prisluhniti njenemu pokastu Pod Odejo z Evo Ostrouško, kjer vodi sproščene, mestoma izzivalne dialoge o razmerjih in spolnosti. Najine erotične črtice je njeno prvo objavljeno literarno delo.

 

Gospod Izraziti

Po prelepi in večkrat nagrajeni slikanici Izgubljena duša, prevedeni v več kot dvajset jezikov, je pričujoča ilustrirana knjiga rezultat ponovnega sodelovanja dveh plodovitih poljskih ustvarjalk: nobelovke Olge Tokarczuk in umetnice Joanne Concejo.

Joana Concejo je študirala umetnost v Poznanu. Medtem je v Franciji spoznala bodočega moža in se preselila v Pariz, kjer še danes živi in ustvarja. Njene ilustracije pobirajo najprestižnejše nagrade in krasijo številne otroške slikanice. Organizira tudi veliko delavnic ilustracije za odrasle.

Olga Tokarczuk kot pisateljica preizkuša številne izrazne forme – od krajših, zgoščenih romanesknih del (Popotovanje ljudi knjige) in kratkih zgodb (Izgubljena duša, Gospod Izraziti), pa do obsežnejših zgodovinskih romanov (Jakobove bukve). Igra se tudi s prozno formo in načinom pripovedovanja ter uvaja fragmentacijo pripovedi (Beguni, Pravek in drugi časi), ki je po njenem mnenju najučinkovitejša pri ubesedovanju sodobnega sveta, neobvladljivo razdrobljenega na številne koščke in elemente. Njena dela se odlikujejo po berljivem, obrtniško spretnem in v vseh pogledih privlačnem pisanju, ki ne kompenzira z vsebino in kvaliteto napisanega.

V Gospodu Izrazitem se loteva aktualne problematike, povezane s popularizacijo in dostopnostjo digitalnih tehnologij, ki je vsem na očeh in znotraj vseh družbenih slojev z uvedbo narcistične kulture selfija oziroma sebka, ustvarila (in še ustvarja) generacije, oropane bistvenega. Povsod navzoče podobe popolnih, pogosto “popravljenih” estradnikov postopoma pronicajo v intimo ter izkrivljajo okus in presojo sodobnega človeka. Natančna, dovršena ilustracija Joanne Concejo še dodatno ironizira odvisnost sodobnega človeka od dražljajev, ki jih prinaša neprestano vsrkavanje všečnih in pogosto puhlo banalnih vizualnih podob, ki nam jih servirajo premikajoči se zasloni. Scenarij je pravzaprav grozljiv: protagonist s fotografiranjem svojega obraza neizogibno izgublja svoj pravi izraz, z vsakim “škljocem” se njegova duša razkraja, oseba pa postaja le še “senca same sebe”.

Knjiga je poleg tega zanimiva še z vidika odnosa med besedilom in risbo. Joanna Concejo meni, da ilustracija ne sme biti “sužnja” pisani besedi, pač pa jo z uvajanjem novih idej in pomenov mora celo nadgrajevati. To ji je v Gospodu Izrazitem odlično uspelo, kajti velik del prebiranja zgodbe je prav opazovanje neštetih razglednic in slik protagonistovega življenja (aluzija na objave družbenih omrežij), subtilnih ilustracij, ki s posnemanjem resničnosti knjigi vdihujejo novo življenje.

Blagodejna zvezdica

Sirota Ada služi pri bogati vdovi. Ta ima lahkoživega sina, ki bi ga zaradi njegovega značaja prav rada oženila s poštenim in delovnim dekletom. Deklica zasluti namere svoje gospodarice in se odloči, da si bo poiskala drugo službo. Kot družabnica hudo bolnega fanta se znajde v družini, v kateri se mora  prilagoditi še trem odraslim moškim. Vsi štirje vsak po svoje skušajo vplivati na njo. Bolni sin in ostareli oče potrebujeta njeno pomoč, medtem ko se druga dva brata v njo zaljubita kar na prvi pogled. Ada pa skuša ostati stanovitna in se ne ozira niti na mater, ki ji ni preveč naklonjena.

Pavlina Pajk je avtorica, ki je objavljala v drugi polovici 19. stoletja. Skupaj z Luizo Pesjak velja za začetnico slovenskega ženskega pripovedništva, pisala pa je tudi poezijo. Zaradi pripovedi s socialno noto in moralno poanto jo imenujejo kar slovenska Charlote Brontë. Založba Dlan je leta 2023 začela izdajati njene povesti, do sedaj jih je izšlo štirinajst. Povesti niso zahtevne za razumevanje, za branje prav gotovo ne boste potrebovali 3-4 ure. Morda bo koga zmotil jezik, ki je ohranil značilnosti stoletja, v katerem je bilo delo napisano. Kdor je bral Jurčiča, tudi s Pavlino Pajk ne bi smel imeti težav. Za vse tiste, ki nimajo časa brati, ki jim je tisk predroben … In za vse tiste, ki trdijo, da so slovenski pisatelji zgolj žalostni in brezupni.