skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

S figami ob vinu : zbirka (mikro) poezije in haikujev

 

Zbirka pesmi S figami ob vinu je bila leta 2024 nagrajena z drugim mestom na natečaju Pesniška zbirka 2025 (izšla pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor). Delo je bilo prepoznano po “svoji izjemni senzibilnosti in tenkočutni refleksiji o minevanju, lepoti in človeški ranljivosti.”

Pesnica nam v dvodelni zbirki (kot že pove naslov je zbirka deljena na prvi del (mikro) poezije in sklepni del haikujev), med zanimivimi primerjavami kulinarike s čustvi, sledeč motu “ljubezen gre skozi želodec”, slikovito razkrije doživljanja ljubezni, bolečine in svobode. V prepletih sladko – grenkih odtenkov življenja, s katerimi avtorica odpira prostore (samo)refleksije, se bralec znajde v prostorih, kjer se mora sam odločiti, kakšno pot bo ubral; tako ob pitju vina ali jedenju fig.

“Pil si me kot vino. / Požirek. / Želel si več. / Spiješ me v enem večeru, potem pa se čudiš, / da me ne vidiš več” str. 42

 

Pija Lucija Kralj. (2001), je svoj literarni prvenec, zbirko kratke proze Nikogaršnja, izdala leta 2015 pri komaj 13 letih. Sledila sta mladinska romana Julija (2016) in Basist nikoli ne dobi bejbe (2023).

 

Nova soseda

Claire Douglas nas tudi v romanu Nova soseda popelje v svet skrivnosti, dvomov in psihološke napetosti. Zgodba je umeščena v umirjeno predmestje, kamor se vseli na videz popoln starejši par – zakonca Morgan. Protagonistka Lena, ki živi v neposredni bližini, začne kmalu opažati, da z novima sosedoma nekaj ni v redu. Sprva bežni dvomi se z vsakim poglavjem poglabljajo, dokler ne prerastejo v resno paranojo in zasvojenost z iskanjem resnice. Njuno prijazno vedenje hitro vzbudi Lenino radovednost, še bolj pa sum, da nekaj ni prav. Ko začne raziskovati, počasi ugotavlja, da sta Morganova morda povezana z nečim veliko bolj zloveščim, kot si je sprva predstavljala.

Pripoved je napisana tekoče in s stopnjevano napetostjo. Avtorica prepleta sedanjost in preteklost, kar zgodbi dodaja globino in slojevitost. Bralec se skupaj z glavno junakinjo sprašuje, kaj je res in kaj ne – ter koliko temu lahko zaupa. Ena od močnih strani romana je prav ta negotovost, ki jo Douglasova vzdržuje vse do konca.

Čeprav je začetek nekoliko počasnejši, avtorica hitro vzpostavi nelagoden občutek, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Z vsakim poglavjem se razkrivajo novi namigi, obrat za obratom pa pripelje do napetega zaključka, ki zadosti pričakovanjem žanra.

Nova soseda je privlačen psihološki triler, všeč bo bralcem, ki uživajo v zgodbah o sumljivih odnosih, prikritih skrivnostih in postopnem razkrivanju resnice. Knjiga ne prinaša radikalnih novosti znotraj žanra, a s svojo napeto atmosfero, dobrim tempiranjem in zanimivo protagonistko uspešno opravi svoje delo.

Pojdi kot reka

Življenjska zgodba mlade Victorije nas popelje nekaj desetletij v zgodovino, toliko, da se opomnimo, kakšne razmere in mišljenja so veljala ta čas na podeželju Kolorada in v okoliških pokrajinah.

V družini moških, očeta, brata in strica je bila vloga mladega dekleta dokaj jasna in samoumevna. Vsa “ženska” opravila so Viktoriji zapolnila dneve, vse skrbi, vprašanja in dvome pa je lahko zadržala le globoko v sebi, saj primernega sogovornika ali sogovornice ni poznala. Tako se tudi ni zavedala posledic svoje mladostniške zaljubljenosti, kako lahko nepremišljenost, trenutki radosti in veselja v trenutku izpuhtijo in jih nadomesti strah, sram in izločenost, še posebej v družbi polni predsodkov, diskriminacij in nemoralnosti. Koliko mora mlada ženska še prenesti, da končno ujame malo sreče in zadovoljstva zase? Vse to izvemo v izvrstno zapisani zgodbi Victorije iz Kolorada, kjer ni zapisana le zgodba dekleta, ampak veliko izvemo o družbi tega časa, o življenju v majhnem mestu, o povezanosti med ljudmi, ki je lahko zelo dobrodošla ali pa tudi usodna.

Počitnice

Počitnice je zbirka trinajstih kratkih zgodb, ki obsegajo tri do osem strani. Balabán osrednje osebe posameznih zgodb ubesedi v trenutku, dogodku ali situaciji (postanek z avtom ob cesti, prebujanje v nedeljsko jutro …), ki protagonista odnesejo v podoben dogodek v preteklosti, poišče vzporednico, iz primerjave izlušči življenjsko spoznanje (Spremembe) ali pa nam ponudi uvid v posebno življenjsko situacijo protagonista (Počitnice). Balabán je hkrati konkreten in abstrakten: ko raziskuje človeški vsakdan ustavi svoje literarne ljudi v nekakšnih “aha-trenutkih” sredi rutine življenja, utrinkih uvida, ko v njih dozori neko spoznanje ali pride do čustvene prelomnice. Pogosto se Balabán dotika tudi veliko bolj abstraktnih vprašanj človekovega obstoja: odnosa do minljivosti in smrti (Nespečnost), notranjega dojemanja časa (V nedeljo), vprašanje dobrega in slabega (Hermagedon), človekove svobodne volje (Natalija), vere (Oznanjenje) …

Čeprav beremo zbirko samostojnih kratkih zgodb, se v njih literarne osebe prepletajo, zbirka skoraj prerase v roman o dveh moških, ki sta skupaj študirala: Pavel Nedostal in Ivan Satinsky. Prvi je sin zdravnika (enako kot glavni pripovedovalec v poznejšem romanu Vprašaj očeta), ločen in oče dveh otrok. Drugi je zdravnik, strokovnjak za umetno oploditev, ki strokovno in osebnostno propade (pri čemer lahko ugibamo, če za povedanimi etičnimi predsodki in ponesrečenim ljubezenskim življenjem ne tičijo politično-idejni razlogi). Nekatere zgodbe so pogled na Pavla ali Ivana z gledišča stranskih oseb ali utrinki iz življenj le-teh (Pavlovih staršev, njegove nekdanje žene, Ivanove tete …), redke zgodbe niso povezane z izstopajočima protagonistoma. Poleg prepleta konkretnega in abstraktnega so Balabánova besedila tudi poetična (npr. prispodoba hoje po ledu v zgodbi Silvester Svinov ali simbolika ptic v zgodbi V nedeljo), tragi-komična z zanimivimi bistroumnimi nesmisli (npr. on pa je razmišljal o tem, kako se bo navadil na stvari, na katere se ne more navaditi v Nespečnosti ali čutil se je […] ubit od vsega dobrega v zgodbi Spremembe). Za avtorja je značilna spolna enakopravnost literarnih oseb (v besedilih so ženski in moški liki prikazani kot pozitivni ali negativni ne glede na spol). Tudi v tej knjigi češkega avtorja ne umanjka sklicevanje na zakladnico nacionalne literature (omemba lika Maričke Magdonove v zgodbi Severni medved Telecoma), zaznamo lahko tudi teme, po katerih prepoznamo Balabánov pisateljski glas: odnos oče-sin, nihajoče moško prijateljstvo, zdravniki kot literarne osebe. Vsekakor trinajst zelo zanimivih zgodb – kamenčkov mozaika, ki jih lahko bralec med branjem povezuje v širšo zgodbo in tako vstopi v zelo svojski, prepoznaven in bogat Balabánov literarni svet.

V slovenščini je iz opusa tega žal prezgodaj preminulega avtorja (1961-2010) v knjižni obliki poleg zbirke Počitnice izšel še roman Vprašaj očeta (prevod Peter Kuhar).

Poletna svetloba, in nato noč

Islandska vasica na skrajnem zahodu države premore zgolj štiristo prebivalcev, za katere bi na prvo žogo rekli, da živijo izjemno monotono življenje. Toda bolj ko beremo zgodbe o prigodah teh vaščanov, bolj nam je jasno, da je ravno takšna oblika osamljenosti lahko odličen poligon za domišljijo. Prvoosebni pripovedovalec, ki tudi sam živi v tej vasici, nikoli ne pripoveduje o sebi, temveč nam predstavi osem zgodb iz svojega rojstnega kraja, ujetega med fjordi, močvirjem in visokimi skalami. Razkrije nam enostavnost njihovega vsakdanja, katero prebivalci poskušajo razbiti iz katerega koli razloga: s trači, škandali ob spremembi življenjskega poklica, spolnimi avanturami ali veselicami ter z veliko mero alkohola.

Posebnost likov tega romana je njihov odnos do življenja. Sposobni so marsikaj stoično prenesti, denar in slava so stranskega pomena, kot tudi življenje v velikih metropolah ali z luksuznimi dobrinami, kot je na primer gostilna. Življenje se za njih odvija med njihovimi kmetijami, poštnim uradom, Zadrugo in bivšo Pletilnico. Prebivalci tega majhnega konca sveta si v monotonosti, ki jim jo vsiljuje neizprosna narava, iz dneva v dan ustvarjajo namen za svoj obstoj, četudi se pri tem kdaj zmotijo ali preprosto zaidejo s poti.

Pisatelj z odličnim čutom za humor in toplim stilom pisanja bralcem približa like do te mere, da so že skoraj naši sosedje, s katerimi se skupaj smejimo, trpimo in čvekamo. Roman je nasičen s filozofskimi vstavki o smislu življenja, sanj, ljubezni, prijateljstva, o vlogi in pomenu skupnosti ter potrebi po bližini sočloveka.

Jón Kalman Stefánsson je leta 2005 za pričujoči roman prejel glavno islandsko nagrado za književnost in velja za enega najprodornejših islandskih pisateljev.

Panterkin govor

 

Jérémie Moreau, večkratni nagrajenec stripovskega festivala v Angoulêmu, v osrčje divjih pokrajin nedefiniranega časa – ali pač? – postavi nenavadno plejado živali, ki nam skozi navidezno fragmentarno pripoved razpirajo širne razglede filozofskega, skorajda že poetičnega raziskovanja sveta in (človeške) narave. Vsaka od šestih posameznih zgodb poteka linearno, skupaj pa tvorijo pisan mozaik raznoterih glasov oziroma noetičnih pogledov na temeljna življenjska vprašanja o neskončnem življenjskem krogu, svobodi in smrti.

Kaj torej dejansko izražajo neobičajne interakcije med komodoškim varanom in bivolom, nojevko in krtom, škorcem in rakom samotarjem ter ostalimi? V kakšnih okoliščinah se te živali znajdejo in kaj sploh imajo skupnega z ljudmi?

Pravzaprav ogromno: nesmiselne smrti in absurdna početja, ki se izkažejo za realno izpolnjeno lažno preroštvo, paradoksalne introspekcije, ki na podlagi čistih banalnosti razgaljajo pravo človeško nrav, ter predsodki, ki temeljijo na povsem zgrešenih predpostavkah, potrjujejo, da je véliki uradni spomin sveta zgolj fragment v neskončni množici, tisti, ki “vedo” vélike stvari, pa so navsezadnje prav tako omejeni kot tisti, ki pomnijo “zgolj” male. 

Panterkin govor vsekakor ni klasičen strip, ki bi ga v roke vzeli zgolj kot momentalno razvedrilo, saj gre v tem primeru za domišljeno satirično predelavo raznolikih mitologij o nastanku sveta, ki preprosto likovno poetiko združuje s pripovednim minimalizmom. Rezultat? Izvirna, navdušujoča, simbolno bogata alegorična pripoved, ki kot takšna razbija okvire puste filozofske meditacije in prerašča v globoko parabolo, ki mestoma spominja na basen, pa tudi zenovski koan.

Zato lahko pričujoče delo označimo kot lirični strip, ki vsekakor preseže zgodbo in postane pravzaprav meditacija o življenju, sobivanju, predvsem pa minevanju, s tem pa nagovarja ljubitelje grafične literature, ki jim kontemplativno branje ni tuje. Vsekakor je primerno branje za odrasle bralce in mladostnike, ki radi posegajo po zahtevnejši literaturi, za ljubitelje stripov z dodano vrednostjo in za tiste, ki jim iskanje ni odveč – pa naj bo to iskanje (meta)fizično, duhovno ali filozofsko. Razpirajoč skrivnosti življenja, smrti ter narave namreč vedno razkrivamo tudi lastne globine in če kdaj pa kdaj zapravljamo čas z “nepomembnim glodanjem kosti”, nič še ni izgubljeno:

“Nihče ne more obstajati, ne da bi pustil sledi.” [str. 72]

Kakšne sledi torej želimo pustiti za seboj? Rak ugotovi, da lepota dejansko ne odtehta ergonomije, hijena se zave, da je včasih potrebno prerasti svoje reflekse in zasledovati višje cilje, ptica po težkih preizkušnjah ugotovi, da je sreča v sprejemanju situacije, čeravno to pomeni, da “[…] po svetu pohaja[m] kot prtljaga” [str. 66], stari slon pa pred slovesom opozori malega slončka, da je potrebno najprej poslušati, če si dejansko želi stvari tudi zapomniti. Škoda torej, da edinole hominidi modrosti niso poslušali …

 

Erik Vogler in skrivnost Alberta Zimmerja

Šesta pustolovščina Erika Voglerja se začne v sproščenem vzdušju in v veselem pričakovanju praznovanja Erikovega šestnajstega rojstnega dne. Erik je prepričan, da je s svojimi paranormalnimi in izjemnimi detektivskimi sposobnostmi preprečil umor. Po telefonu se je slišal s svojo ljubeznijo, prelestno Cloé in brezskrbno uživa doma ob svoji dnevni rutini v razkošnem stanovanju ali v priljubljeni kavarnici v Bremnu. Potem pa ga na poti k psihologinji v dvigalu napadejo in skoraj zadavijo in pri tem v žep spustijo šahovsko figuro belega kralja. Kdo mu spet streže po življenju? Kdaj se bo nočna mora končala? Erik je prestrašen. Vda se v usodo in sprejme povabilo na rojstnodnevno zabavo, ki mu jo pripravljajo starši osovraženega Alberta Zimmerja. Skupaj z očetom, babi Berto in dvema policistoma za osebno varstvo odpotuje na podeželje, kjer bo v miru počakal, da policija identificira in ulovi še ostale člane zločinske združbe, ki preprodaja človeške organe. Ampak v razkošni vili, zgrajeni na ruševinah nekdanjega samostana, nič ni tako, kot bi moralo biti in nova videnja Erika prepričajo, da je hiša zakleta.

Zgodba je na trenutke srhljiva, polna preobratov in zabavnih nezgod v katere se sumničavi Erik vedno znova zapleta, ko s strahom odkriva, da ima morilce, ki si ga s kirurško natančnostjo prizadevajo odstraniti, precej bližje kot si je sprva predstavljal.

Avtorica serije zgodb o Eriku Voglerju je Beatriz Oséz, novinarka in učiteljica jezika in književnosti, ki je za svoje ustvarjanje prejela številne prestižne literarne nagrade. Knjiga je v slovenskem prevodu izšla pri založbi Malinc in je oblikovana v skladu s priporočili za bralce z disleksijo.

Erik Vogler. Brez srca

V novem delu srhljivih dogodivščin Erik Vogler raziskuje krvavo pot umorov najstnikov, ki jih morilec pušča za seboj brez krvi in srca. Kmalu po vselitvi v novo luksuzno mansardno stanovanje, kamor se preseli skupaj z očetom in svojo babico, da bi malo pozabil na moreče nedavne dogodivščine na gradu La Rose Rouge, Erik sanja grozljive sanje o mrtvem rdečelasem dekletu, ki napol zakopana leži v gozdu. Ker se v novem stanovanju počuti osamljenega in odrinjenega, se sam poda na tvegano raziskovanje umorov, hkrati pa začne preiskovati skrivnost, ki jo ima njegov najhujši sovražnik in tekmec v naklonjenosti pri babici Berti, Albert Zimmer. Sanjske podobe umora ga počasi pripeljejo v strašno morilčevo gnezdo, kjer se mora spopasti s svojimi najhujšimi strahovi.

Zgodba je napeta, srhljiva, polna preobratov in bralca drži v negotovosti vse do bridkega konca. Zato je odličen roman za tiste mlade bralce, ki radi posežejo po strašljivih in napetih zgodbah.

Avtorica serije zgodb o Eriku Voglerju je Beatriz Oséz, ki je za svoje ustvarjanje prejela številne prestižne literarne nagrade. Knjiga je izšla v slovenskem prevodu pri založbi Malinc in je oblikovana v skladu s priporočili za bralce z disleksijo.

Morilski potencial

Evie Gordon je mlada ženska, ki je obiskovala prestižno univerzo in se lahko pohvali z izjemnim rezultatom na maturi – je možno, da lahko tako perspektivna oseba postane razvpita serijska morilka, ali se je znašla ob napačnem času na napačnem mestu?

Evie Gordon po neuspelem obisku univerze začne inštruirati maturo, predvsem otroke bogatih družin Los Angelesa.

Ko prispe na dogovorjeno uro inštrukcij s Sereno Victor, je ne najde – najde pa navidez odprto in prazno hišo. Usodna odločitev, da vstopi, jo popelje do vsesplošnega medijskega linča in iskanja kot pobesnele, pobegle morilke. Serenina starša sta namreč umorjena, in ko želi Evie poklicati policijo, ugotovi, da hiša ni prazna. V njej je nekdo – ali nekaj. Odkrije zvezano neznanko, ki jo reši, in s katero mora zdaj pobegniti, saj jo zalotijo kot storilko umora – vsaj tako se zdi.

Z neznanko se odpravita na dolg pobeg in izmikanje organom pregona, zaradi česar se hote – ali nehote – zbližata.

Kdo je neznanka, ki noče povedati nič? Je žrtev ali morilka? In kaj ima pri vsem tem Evie Gordon?

Roman Morilski potencial je prvenec avtorice Hannah Dietch, ki je – prav tako kot protagonistki v knjigi – delala kot inštruktorica za priprave na maturo. Roman je bil ob izidu označen kot moderna verzija Thelme in Louise sodobnega časa.

Vročica tresljajev duše : [priročnik za duhovno prebujenje]

Antropologinja, sociologinja in publicistka Lucija Mulej je bralcem predstavila že več svojih del in člankov. Knjigo z naslovom Vročica tresljajev duše, ki je izšla leta 2025, bi na prvi pogled umestili med pesniške zbirke, prav lahko pa tudi med priročnike za osebno rast. Gre za poetične izpovedi, ki razgaljajo dušo, vse odtenke čustvovanja in celo lastnega obstoja. Vsako izpoved pospremi koan, v osnovi izrek budizma kot paradoksalno in jezikovno zgoščeno besedilo, ki deluje kot odgovor k vsaki izpovedi, a prinaša poglobljeno dopolnitev posameznih verzov z duhovno spodbudo in nič kaj nežno spodbuja k razmisleku ter notranji samoanalizi. Knjigo lahko beremo kot niz tenkočutnih izpovednih verzov ali pa si jo pred oči denemo v smislu strokovnega dela, ki se nam bo pomagalo zazreti vase in predelati lastno čustvovanje.  Delo je v prvi vrsti namenjeno ženskam, a bi gotovo lahko nagovorilo prav vse, saj v življenju vsi ljubimo, nekoga ali nekaj, vsak na svoj način, in vsi kdaj izgubimo – včasih celo stik s samim seboj. In prav k le-temu nas napoti Lucija Mulej, ki pravi, da to delo ni zgolj knjiga za branje, ampak gre za odtise duše, katerekoli duše, ki se bo odločila, da ne bo več le ugajala, temveč sledila sebi.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×