skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Byronov služabnik

Pisatelj se z romanom loti rušenja kanonizirane in mitizirane podobe angleškega pesnika Georga Noela Gordona Byrona (1788–1824), ki velja za vodilnega ustvarjalca angleške romantike. Slednji je za sabo je poleg kopice mojstrovin v oblikah pesnitev in epov Romanje grofiča Harolda in Don Juan pustil tudi sloves nerazumljenega, temačnega in vihravega umetnika, ki umiritev išče v objemu marsikatere ženske. Njegova razuzdanost je bila javno znana, vendar pa je bil pravi londonski gossip tisti, ki je namigoval, da se njegovo gospostvo poslužuje neimenovanega greha – sodomije.

V Angliji je homoseksualnost v času pesnikovega življenja veljala za temeljni greh, kaznovan z javnim sramotenjem in usmrtitvijo (v času Oscarja Wilda se je kazen omilila na dve leti trdega zapora). Byronovi ljubezenski ekscesi so tako bolj kot izkaz njegove divje pesniške narave pravzaprav obupan poskus javnega nastopanja z namenom zakriti resnico.

Roman pripoveduje služabnik (in občasni ljubimec) Byrona, Fletcher, ki opisuje njun burni grand tour po vzhodnem turškem svetu, ki so ga takrat klicali Orient. Slednji Byronu omogoči izživeti svoje spolne fantazije, saj so moški haremi na voljo, njihovi obiskovalci pa niso v nemilosti sodnega sistema. Svoje avanture zaupa krogu najbližjih prijateljev, s katerimi se o občutljivih tematikah sporazumeva prek grških in latinskih izrazov.

Slednji so razlog, zakaj so lahko biografi še desetletja po Byronovi smrti lažno ustvarjali lik velikega pesnika, čigar največja skušnjava je bil prizor lepe ženske. Sledovi pesnikove resnice pa so vseeno jasni tudi v njegovi zapuščini – njegovem delu, če ga le znamo pravilno brati. Boj za uničenje in cenzuro tega dela jedelno opisan v romanu, natančneje pa se ga dotakne avtor v spremni besedi.

Franco Buffoni (1948) je italijanski pesnik, predavatelj in literarni zgodovinar. Poleg nagrajene lirike je Byronov služabnik njegovo najbolj odmevno (prozno) delo, saj ga poleg domiselne pripovedne tehnike odlikuje tudi pretkana vpletenost zgodovinskih dejstev. Poleg slednjih v romanu zasledimo tudi fiktivne elemente, vendar pa je težko razsoditi, če so ti kaj manj resnični.

Sam

Stripar Christophe Chabouté (1967) je večkrat nagrajeni francoski avtor (Alzacija) in ilustrator knjig za mlade in stare, ki s svojim izrazito intimnim pripovedovalskim slogom bralca popelje na prava pravcata romaneskna popotovanja, čeprav pogosto skoraj brez besed. Prepoznaven je po svojih mojstrskih črno-belih risbah, ki jih večinoma ustvarja s tušem.

Sam (v izvirniku Tout seul) je zgodba o prebivalcu svetilnika, ki še nikoli v življenju ni stopil na kopno. Rodil se je staršema, ki sta delala na tem skalnem otočku sredi oceana, vendar ga nista nikoli peljala med ljudi. Hrano dobiva od prijaznega znanca njegovega pokojnega očeta, a kaj počne, da se mu že petdeset let od samote ne zmeša? Na 376 straneh nas Chabouté sooči z življenjem, v katerem je zunanji svet (z vsepovsod prisotnimi ljudmi, vrvežem in čudovito raznoliko naravo) popolnoma odsoten, zato pa je toliko bolj navzoča neslutena moč domišljije, v katero se zateka glavni junak.

Čudovita zgodba s poudarkom na preprosti estetiki in skriti čarobnosti doživetega.

Temno okno : prva knjiga dueta Pastirski kralj

Temno okno je temačna fantazijska pripoved, ki skozi prizmo gotske fantazije raziskuje krhkost človeške identitete in neizprosno naravo magije. Roman je umeščen v kraljestvo, zaznamovano z meglo, boleznijo in magijo, ki ni dar, temveč breme, in v katerem je preživetje pogojeno z nenehnim prikrivanjem resnice. Svet romana deluje kot zrcalo notranjih likov: razpokan, nestabilen in prežet s strahom pred razkritjem. V središču zgodbe je Elspeth Trdoleska, mlada ženska, ki v svojem umu gosti starodavno, srhljivo bitje, imenovano Mora. Njuna vez pa ni preprosta simbioza moči, temveč nenehen boj za prevlado nad zavestjo. Gre za odnos, ki odpira vprašanja identitete, nadzora in meje med jazom in drugim. Mora je hkrati zaščitnica in grožnja, glas, ki Elspeth omogoča preživetje, a jo popolnoma razkraja. Morin glas deluje kot odmev iz davne preteklosti in s seboj prinaša mračno atmosfero, ki spominja na stare ljudske pripovedke.
Ključni element zgodbe so Karte Usode – dvanajst magičnih artefaktov, ki ustvarjajo edinstven sistem magije. Ta magija pa ni zastonj, saj vsaka raba nadnaravnega zahteva fizično ali psihično žrtev, kar knjigo oddaljujejo od klasične fantazije in jo približuje gotskemu trilerju. Iskanje seta Kart Usode postane gonilo dogajanja, v katero je vpleten skrivnostni obcestni razbojnik. Usodno srečanje z njim Elspeth potegne na nevarno tvegano pot, na kateri skupaj iščeta zdravilo za temno magijo, ki razjeda kraljestvo Zmotje.
Temno okno ni zgolj fantazijski roman o prekletstvu in odrešitvi, temveč zgodba o notranjem boju in življenju z nečim, česar se ni mogoče znebiti. Spregovori o strahu, da bi brez tega dela sebe sploh ne obstajali, pa tudi o družbenem strahu pred drugačnostjo in o ceni, ki jo posameznik plača za preživetje v svetu, kjer je magija hkrati greh in rešitev. Skozi večplastnost jezika, ki niha med poetičnim in brutalnim, avtorica raziskuje vlogo usode ter neizprosno resnico, da vsaka moč prinaša tudi svojo pošast. Roman tako vzpostavi srhljivo, a prepričljivo misel, da tisto, kar nas varuje, lahko postane tudi tisto, kar nas uniči.

Čas deklištva

Roman, ki ga literarna zgodovina označuje za (delno) avtobiografskega, je izšel v dveh delih v letih 1968 in 1969 in nemudoma postal prodajna uspešnica. Sledila so še nadaljevanja zgodbe z istimi liki.

V romanu spremljamo hčere družine March: Meg, Jo, Beth in Amy, ki morajo preživeti prehod iz deklištva v obdobje ženskosti. Tri glavne teme, ki jih knjiga naslavlja, so dom, delo in ljubezen – te se med sabo prepletajo, hkrati pa neodvisno omogočajo razvoj vsake protagonistke.

Čas deklištva združuje prvine mladinskega romana, ki spremlja razvoj odraščajočih deklic, hkrati pa tudi prvine ljubezenskega sentimentalnega romana. Po mnenju nekaterih literatov se je z romanom Čas deklištva vzpostavil arhetip »ameriškega dekleta«, preproste in simpatične deklice, ki živi v bližini moškega protagonista, s katerim gojita prijateljstvo, ki sčasoma preide v ljubezen.

V nadaljevanju romana – v slovenskem prevodu Dobre ženske – Jo March prejme ženitveno ponudbo, ki pa jo zavoljo osebne svobode in možnosti umetniškega udejstvovanja zavrne. Posledično je roman v veliki meri razumljen kot feministično delo, ki ženske bralke spodbuja k razvoju lastnih ambicij.

Louise May Alcott (1832–1888) je ameriška pisateljica, najbolj znana po seriji romanov o družini March, ki je doživela že več filmskih adaptacij. Njena starša sta bila intelektualca in zagrizena transcendentalista, zato je Alcott svoje otroštvo preživljala v družbi filozofov in literatov, kot sta Henry David Thoreau in Nathaniel Hawthorne. Da bi svojo družino lahko finančno podprla, je že v mladostništvu začela pisati članke in kratke zgodbe. Vse življenje je ostala predana aktivistka za ženske pravice in podpornica sufražetk. O njenem vplivu na lastno pisanje govorijo vse generacije avtorjev in avtoric, ki so prišle za njo.

 

Dober ducat

Vladimir Nabokov (1899-1977) je eden najvplivnejših pisateljev 20. stoletja. Kot ploden romanopisec, pesnik, prevajalec in profesor je ustvarjal v ruskem in angleškem jeziku. V kanon svetovne literature se je vtisnil predvsem z romanom Lolita, vendar njegov opus obsega tudi številne druge romane, dramska, esejistična in kritična dela ter zbirke pesmi in kratkih zgodb. Kljub obsežni bibliografiji v slovenskem jeziku in dejstvu, da je Nabokov napisal več kot šestdeset kratkih zgodb, njegova kratka proza doslej ni bila prevedena v slovenščino. Lani smo tako vendarle dobili slovenski prevod zbirke Dober ducat, ki je izvorno izšla leta 1958 in obsega trinajst kratkih zgodb.

Pripovedi v tej knjigi so bile v avtorjevem lastnem prevodu večinoma objavljene v ameriškem časopisju, in sicer v ruščini, angleščini in francoščini, pozneje pa so bile vključene tudi v druge kratkoprozne zbirke. Te zgodbe sodijo v sam vrh novelistike Nabokova. Odlikujeta jih literarna izbrušenost in presenetljiva aktualnost tudi za današnji čas. Stilistično in tematsko se med seboj precej razlikujejo, vse pa so prežete z avtorjevim premišljevanjem in v sebi skrivajo obilo globljih pomenov, saj Nabokov v njih spregovori o brezčasnih človeških in družbenih vprašanjih. Ob spominih na stare simpatije in ljubezni se predaja nostalgični refleksiji, v pripovedi o nesmiselnem nasilju, ki ga izletniki izvajajo nad svojim sopotnikom, nam pričara vzdušje, ki spominja na kafkovsko grozljivko, v zgodbah, ki se končajo s smrtjo junaka oziroma nanjo namigujejo, oživlja večno aktualen motiv minljivosti, v zgodbi »Mademoiselle O« pa obuja spomine na francosko guvernanto, ki je zaznamovala velik del njegovega otroštva. V bibliografskih opombah na koncu knjige lahko preberemo, da se le dve od zgodb v vseh podrobnostih (z izjemo spremenjenih imen) ujemata z avtorjevim življenjem, kot se ga spominja: to sta »Mademoiselle O« in »Prva ljubezen«. Ena od zgodb temelji na resničnih dogodkih, kar pa zadeva drugo, doda Nabokov v svojem značilno šaljivem tonu, »nisem nič bolj kriv za posnemanje ‘resničnega življenja’, kot je ‘resnično življenje’ krivo, da me plagira.«

Prekinjeno deklištvo

27. aprila 1967 je bila Susanna Kaysen zaradi poskusa samomora s petdesetimi aspirini sprejeta v Bolnišnico McLean v kraju Massachusetts, kjer je prejela diagnozo mejne osebnostne motnje.

V Prekinjenem deklištvu opisuje čas hospitalizacije – suhoparnega in militantnega bolnišničnega okolja, invazivne in moreče psihoterapije ter vzdušje stalnega nadzora. V slednjem so se med Susanno in njenimi “sojetnicami” vzpostavile edinstvene, v enaki meri zdravilne in škodljive vezi. Posebno izstopajoč je lik Lise, sociopatke, ki s svojim upornim duhom v Susanni najprej vzbudi občudovanje, kasneje pa spozna, da se je pripravljena boriti proti samodestruktivnosti, ki jo slednja v njej prebuja.

Dekleta, zaprta v institucijo, so pravzaprav povsem običajna dekleta, ki jih zanimajo fantje, ples, zabave. Vsaka izmed njih se v odtujeni družbi in družinah s temnimi skrivnostmi ne zna prilagoditi drugače kot z obrambnimi mehanizmi, ki jih razvijejo – anoreksija, obsesije, paranoje … Kaysen v enem izmed poglavij obračuna s svojo diagnozo, za katero so značilni simptomi negotovosti, nihanja glede ciljev, želja, partnerjev … in odpor do sistema in avtoritete. Ob tem pisateljica postavi vprašanje, ki se v dotični izpovedi pokaže za nujno zlo – ali nismo (globoko) v sebi vsi takšni?

Prekinjeno deklištvo je zgodba o življenju in družbi v malem. Je zgodba o bolečinah odraščanja, ki so bile – morda po nepotrebnem – patologizirane. Je izpoved resnične osebe, ki je bila zaradi obravnave v neustreznem sistemu travmatizirana. Je poročilo o krutosti, ki so jo trpeli duševni bolniki v prejšnjem tisočletju. Je tudi zgodba o prijateljstvu, o ljubezni, o boju za življenje. Je zgodba o svobodi kot najvišji vrednoti človeškega življenja – svobodi, da se zlomiš, in svobodi, da se zopet sestaviš nazaj.

Susanna Kaysen (1948) je ameriška pisateljica. Je avtorica romanov Asa, As I Know Him in Far Afield. Poleg Prekinjenega deklištva, po katerm je bil leta 1999 posnet film z Angelino Jolie in Winono Ryder, je izdala še spomine Cambridge in The Camera My Mother Gave Me.

Narejeni iz krivde

Z iskanjem načina, kako se otresti bremena pritiskov, predvsem družinskih, in zaživeti boljše življenje od tega, iz katerega izhajata, se v romanu Narejeni iz krivde soočata Lilija in njena hči Jana. Slednja pri svojih šestnajstih odpotuje v Združene države Amerike z izgovorom, da bo tam študirala, a je realnost vse prej kot študijsko obarvana; sooči se z iluzijo življenja na Zahodu in se trudi predvsem zgolj preživeti. Oddaljena od družinske drame, ki jo je hromila in zaznamovala, po drobcih obnavlja življenjske zgodbe babice Ane, mame Lilije in svojo in jih opazuje v poskusih izgradnje lastne identitete, ob tem pa spoznava tudi to, kar jih vse tri povezuje – občutek krivde, ker ne uspejo zadovoljiti ne starševskih ne lastnih pričakovanj in predstav o tem, kako naj bi pravilno, dobro oz. smiselno živele. Tako Lilija kot njena hči Jana se vsaka na svoj način trudita predvsem ne ponavljati napak svojih mater, s tem pa ob že sicer globoki generacijski razpoki porušene hčerinsko-materinske odnose še poglobita. Jana, pripovedovalka večgeneracijske družinske zgodbe, v tujini sicer lažje zadiha, a dediščine, ki se kot strupena tvarina razliva po ženski družinski liniji, ne (z)more izkoreniniti. Vse bolj spoznava, da pripovedovati o sebi pomeni pripovedovati o celotni svoji družini in da v sebi nosi zgodbe vseh predhodnih mater oz. žensk, čeprav je hkrati nobena od njih.

Njihova življenjska zgodba je tesno pogojena tudi z vsakokratnimi družbeno-političnimi razmerami države, v kateri so rojene, Bolgarije, ki se ob prehodu iz komunističnega režima v demokracijo lomi na podoben način kot ostale države tranzicije. Prepojena je s kolektivnimi travmami, ki so bile zaradi kulture molka v obdobju komunizma, ko je bilo varneje molčati, po večini neizpovedane. Izobrazba ne zagotavlja eksistencialnega uspeha in številni mladi v iskanju boljših pogojev za življenje državo zapuščajo. Revščina, v katero so številni še vedno ujeti, se med štirimi stenami kot oblika obupa strupeno prikazuje tudi v podobah alkoholizma in raznovrstnega družinskega nasilja. Zakodirana patriarhalnost pa negativno vpliva na poskuse ženskega osamosvajanja, čemur se je vsaka nadaljnja generacijska linija bodisi podredila bodisi se temu poskusila upreti.

Odkrit roman o usedlinah, ki jih posameznik nosi v sebi in jih kot nerazrešeno podedovano bolečino prejšnjih generacij vlači s seboj, je delo Joanne Elmy, bolgarske mlade pisateljice, ki je po izobrazbi diplomantka mednarodnih odnosov in angleške književnosti (Sorbona Nouvelle, Pariz) ter magistra političnega komuniciranja (Univerza v Amsterdamu), raziskovalno pa se usmerja v področja komunikacije, identitete, mitov, kulture in pripovedovanja zgodb. V Bolgariji si med ostalim prizadeva tudi za posodobitev bolgarskega kanona in izboljšanje dostopa do literature in literarnega znanja. Za romaneskni prvenec Narejeni iz krivde, ki ga je spisala med študijem v tujini, je bila nagrajena z bolgarsko nagrado za mlade ustvarjalce in zanj prejela tudi številna druga pohvalna priznanja. Razkriva namreč številne (tamkaj) neizgovorjene teme, kljub obravnavani obremenilni tematiki pa je roman spisan z mehko, melanholično pisavo. Občutek, ki po branju ostane, je predvsem sled žalosti, morda tudi bralčeve lastne – niso vsi položeni v ta svet z dobrimi izhodišči.

 

Tatarska puščava

Dino Buzzati

Tatrska puščava

 

Dino Buzzati (1906 – 1972) je bil italijanski  pisec romanov, kratkih zgodb in pesmi. Bil je dopisnik in urednik pri milanskem časopisu Corriere della Sera.  Med drugo svetovno vojno je služil vojsko v Afriki.

Roman Tatarska puščava štejejo za avtorjevo najboljše delo. Ima značilnosti eksistencialističnega romana, saj presunljivo prikaže minevanje časa, človekovo osamljenost, družbeno odtujenost in neizpolnjena hrepenenja. Obstaja možnost drugačne protagonistove odločitve in njegovo življenje bi drugače teklo. Kje so meje človeške vzdržljivosti, se sprašujemo ob koncu romana.

Zgodba pripoveduje o mladem vojaku Giovanniju Drogu, ki je bil za svojo prvo nalogo dodeljen v trdnjavo Bastiani. Trdnjava je oddaljena, med prostrano tatarsko stepo in gorskimi vršaci, imela nalogo varovati državno mejo pred sovražnikom. Mladi vojak je ob prihodu v trdnjavo nemudoma želel domov, saj je v hipu dojel nesmiselnost naloge trdnjave in bivanja v njej. Toda želja po vojaški slavi je bila prevelika. Minevali so dnevi in leta, vojaki pa so čakali na tujo invazijo. Le to bi dalo smisel in obliž žrtvovanju vojakov v neskončnem čakanju.

Dolina zvezd : roman o letu 1945

Branko Cestnik z Dolino zvezd zaključuje veliko vojno trilogijo, ki se je začela s knjigama Pogovori z njo ter Razmik med žerjavi. Vsaka od teh knjig se lahko bere kot samostojna celota, čeprav se nekateri liki v njih prepletajo. Dolina zvezd je bila napovedana kot epski zaključek te trilogije in svoje napovedi je upravičila. Zgodba v njej se osredotoča na celotno leto 1945, glavni lik v njem pa je Cveto, bivši nemški vojak, nato partizan in nazadnje Oznovec, ki je v drugi knjigi nastopal kot izrazit negativec. Morda je za branje Doline zvezd celo dobro, če predhodnice še niste prebrali, saj bo zaključek v vas zarezal s toliko večjim presenečenjem.

Knjiga tako uvodoma na hitro opravi s Cvetovo mobilizacijo v nemško vojsko leta 1942 in kasnejšim pobegom iz nje. Njegovo zgodbo zares pričnemo spremljati v začetku 1945, ko se kot partizan spopada z nemškimi enotami na Kozjaku ob Dravi, skoraj po čudežu preživi in se zdravi v partizanski bolnišnici. Ob osvoboditvi se s tovariši spopada z vsem mogočimi kvizlinškimi formacijami, ki se umikajo prek tega območja, nazadnje pa je pritegnjen v Ozno, kjer mu je zaupano varovanje zunanjega dela koncentracijskega taborišča Strnišče. Bolj pa se približuje novo obdobje po koncu vojne, več se pred nami razkriva temačnih stvari, ki jih je Cveto počel kot nemški vojak v Ukrajini in huje ga razjeda krivda.

Če je središče dogajanja leto 1945, je seveda tema obračuna s pravimi in izmišljenimi nasprotniki revolucije neizogibna. A Dolina zvezd se nekoliko manj ukvarja z masovnimi likvidacijami nasprotnikov, bolj pa z zloglasnim taboriščem Strnišče oz. Šterntal (od tod tudi naslov knjige), ki ga je nova oblast prevzela od Nemcev, vanj pa strpala vse prave kot tudi domnevne in lažno obtožene podpornike nacistov, kjer so v nemogočih razmerah čakali na sojenje, v večini primerov pa na izgon.

Med njimi so se znašli tudi kočevski Nemci, s katerimi se je zgodovina kruto poigrala. Vezno tkivo knjige so pisma mlade Julie, ki piše dnevnik v obliki pisem svoji pokojni materi v pristni kočevski nemščini. Za zapis tega jezika se je avtor posebej potrudil ter za prevod angažiral kočevska Nemca Johanesa in Heleno Jeklitsch, kar doda majhen, a pomemben prispevek k ohranjanju tega skoraj pozabljenega dela zgodovine.

Kot je pri tej trilogiji avtorja sedaj že ‘v navadi’, tudi v Dolini zvezd ne manjka svetopisemskih prispodob, ki pa v tem kontekstu presenetljivo dobro delujejo. Jezik je namreč nevsiljiv in prav nič patetičen. Ravno nasprotno: s premišljenim doziranjem je avtor dodal k literarni vrednosti in knjigo naredil bolj ‘epsko’ in veličastno, ne da bi pri tem odvrnil tudi bolj ateistično razpoložene bralce. Avtor piše z vidika krščanskih vrednot, ki pa so navsezadnje tudi splošno sprejete civilizacijske norme – čeprav le-te v zadnjem času s pridom ugašajo.

A brez skrbi. V knjigi vas ne bo pričakalo suhoparno moraliziranje. Glavna odlika knjige bi se namreč lahko glasila: ‘realizem’, čeprav je ta fraza že nekoliko oguljena. V času, ko je o drugi svetovni vojni in obdobju po njem skoraj nemogoče pisati brez čustvenega naboja in ideološke usmeritve v ozadju, zgodovinski revizionizem pa je pri nas dosegel že naravnost groteskne razsežnosti, je Branku Cestniku uspelo prikazati ta ekstremni čas in težo odločitev, ki jih je moral sprejemati slehernik, z neverjetno natančnostjo. Več kot odlično je opravil ‘domačo nalogo’z zbiranjem pričevanj in arhivskega gradiva, zato knjigo odlikujejo izredno natančni opisi krajev in dogodkov (med katerimi je znaten delež dokumentirano resničnih), avtomobilov, orožja, taktik itd. Celo povsem stranski liki, kot je sovjetski kapetan Skvorcov, so izrisani zelo človeško in večplastno,  zato se bo bralec z lahkoto vživel v zgodbo in čas in bržkone ugotovil dve stvari: da Slovenci živimo na res izjemnem delu Evrope, ter da se zgodovina – žal – vse preveč ponavlja.

Nič posebnega

Sedemnajstletna Mae se v središču 60-ih let zaposli kot tipkarica v umetniškem studiu Andyja Warhola, ki se je v tistem času ravno pričenjal uveljavljati s svojo umetnostjo. Odlična je v poslušanju, v vsem ostalem pa nekoliko »peša«: pustila je šolo pa tudi v njen odnos z materjo ne vlaga prav veliko truda. In ravno njena zmožnost, da posluša, da raje sprejema kot daje in se pomeša med ljudi, kot pa se izpostavlja v središče, ji omogoči to pomembno, a nevidno vlogo. Spoprijatelji se s sodelavko Shelley, ki sta si v svojem obnašanju precej podobni. Želita si pomembnosti, a ne vesta, kako priti do nje. Zaposleni kot tajnici ju Warhol nekega dne vključi v poseben projekt: transkribirati 24 ur v življenju  njegovega studia imenovanega tudi »Factory«, torej v besede preliti vsako najmanjše dogajanje okoli njiju, ki ga je Warhol posnel na trak. To se je v resnici zgodilo, sestavek, ki je nastal, je znan kot a: A novel. Pretipkale so ga štiri tipkarice, od katerih dve nikoli nista bili omenjeni. Na njuni mesti je avtorica romana postavili svoja dva ženska lika. Eden izmed njiju, Mae, v romanu postane celo bolj samozavestna in v Warholov projekt vključi vedno več lastnih, tudi povsem izmišljenih podrobnosti, saj pravi, da človek ne more biti v družbi tako velikih egov in hkrati ne razviti svojega lastnega ega. Roman pisateljice »novega vala irske književnosti«, ki ga je vsekakor vredno prebrati. Omenjeno delo je njen drugi roman, prvi (Show them a good time) v slovenščino še ni preveden.