skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Deveto življenje Louisa Draxa

“Nisem tak kot večina otrok. Sem Louis Drax. Dogajajo se mi stvari, ki se ne bi smele zgoditi, na primer piknik, kjer se utopiš.”  

Tako se začne s črnim humorjem začinjen in edini v slovenščino prevedeni roman britanke Liz Jensen, ki ga je BBC leta 2004 uvrstil na seznam najbolj vročih književnih del tega leta.  

Iz treh različnih perspektiv sledimo zgodbi devetletnega Louisa Draxa, ki na družinskem pikniku pade čez skalni rob v globoko sotesko in konča v komi. To pa ni njegov prvi tragični pripetljaj, od nekdaj je namreč nagnjen k nesrečam, ki jih vselej čudežno preživi. Medtem ko njegov skrivnostni padec in nezavest raziskujejo zdravniki, policisti in detektivi, se med udeleženci začnejo plesti nepričakovane vezi.

Izredno tekoče in vznemirljivo branje, lahkotno in poglobljeno hkrati, saj v subjektivnih pripovedih protagonistov ni prostora za dolgočasne opise objektivne resničnosti. Neskaljen bralni užitek omogoča prav subjektivnost, zaradi katerih se skrivnosti razrešujejo postopno in skoraj izzivalno počasi. Kljub temu je ritem romana bliskovit in ga lahko brez težav preberemo – kako se že reče? – v enem samem sedenju. 

 Po knjigi je bil leta 2016 posnet tudi film.  

Angel izginjanja

Ko prebiramo roman Angel izginjanja hrvaškega dramatika in pisatelje Slobodana Šnajderja, nam je lahko kaj hitro jasno, zakaj je bil avtor v Tuđmanovem režimu v svoji domovini persona non grata. Namreč sistem, ki temelji na obsedenosti, ne zmore samorefleksije in ne prenese (samo)kritike, pa četudi je ta nujno potrebna za kolikor toliko znosno bivanje državljanov neke države, in mlada hrvaška država se je pod Tuđmanovo oblastjo izkazala za zelo negostoljubno za nekatere hrvaške pesnike/ce, pisatelje/ice in intelektualce/ke, med katere sodita zagotovo Slavenka Drakulić in Dubrovka Ugrešić, pridružil pa se jima je tudi Slobodan Šnajder, ki je postal nezaželen zaradi svojega kritičnega razmišljanja in pisanja, ki se odraža tudi v romanu Angel izginjanja.
Šnajder v svojem zadnjem romanu obravnava ključna obdobja novejše hrvaške zgodovine, in se, kar je odlika velikih avtorjev, uspešno postavi nad vse politične sisteme in aparate, ki so upravljali s tem območjem (kakorkoli se je že v kašnem od teh zgodovinskih obdobij imenovalo) in njegovim prebivalstvom, ter jim brezkompromisno nastavi ogledalo, za kar uporabi precej inovativne pripovedne postopke in jih nadgradi z izjemno poetičnostjo jezika, ki ga v je v slovenščino odlično prevedla Sonja Polanc. Angel izginjanja je torej na nek način zgodovinski roman, ki pa žanrsko označbo precej presega, četudi v njem nastopajo nekatere resnične zgodovinske osebnosti in se je marsikateri opisan dogodek tudi v resnici zgodil. Avtor se namreč zaveda, da se s koncem romana ni zaključilo in rešilo nič, da se bodo (podobni) dogodki in usode lahko kaj kmalu ponovile, da se podivjanih duhov in prikazni ne bo dalo ustaviti, ko bodo za to nastopile ugodne razmere in pravi čas, da se iz preteklih napak in napak naših prednikov v resnici nismo naučili ničesar.
Angel izginjanja je torej roman o Hrvaški, ki presega njene meje in njeno zgodovino in je tudi roman o mestu Zagreb ter njegovih prebivalcih, vsakdanjih ljudeh, ki jih zaznamujejo različna prepričanja in drugačne usode. Pravzaprav pa bi še najmanj zgrešil, če napišem, da je Angel izginjanja velik roman o majhnih ljudeh.
Zelo priporočam!

Polnočna pojedina

Dovolite, da Vas danes povabim na Polnočno pojedino. To pa nam je skuhala britanska pisateljica Lucy Foley. Ta avtorica nam je pred tem postregla že z naslednjimi kriminalnimi romani: Seznam gostov, Pariško stanovanje in Na lovu. Polnočna pojedina pa je napeta zgodba o maščevanju, skrivnostih in družbenih razlikah. Francesca je duša novega resorta, butičnega počitniškega parka sredi sicer neokrnjene narave, v bližini gozda in morja.  A zdi se, da domačini temu niso naklonjeni, bližnje počitniške nastanitve bodo propadle, narava sama bo utrpela precej škode. Francesca pa vse bolj žari, njene sanje se uresničujejo, vse mora biti naravnost popolno, a nekje v ozadju se vse bolj slišijo razburkani valovi preteklosti. Resort je tik pred velikim odprtjem. Solsticij, obredi v gozdu in pojavljajoči se ptiči dajejo dogajanju mistični prizvok. Orisi literarnih likov niso izraziti in bralca skozi namige puščajo v dvomih vse do konca. Preskoki v dogajalnem času, ki razkrivajo Francescino preteklost, pa krepijo napetost. Bo preteklost dohitela sedanjost in uničila praznovanje?

 

Thérèse Raquin

Thérèse Raquin je četrti roman Émila Zolaja in tisti, s katerim je Zola kasneje zaslovel kot eden največjih romanopiscev 19. stoletja.  

Po avtorjevih besedah naj bi v pripovedi bolj kot za zgodbo šlo za študijo človeške narave, Zola je želel domala znanstveno “preučiti značaje, ne osebnosti”, zato je ustvaril like, podrejene delovanju mogočnih notranjih sil, neodvisnih od njihove volje. Zgodba se eksponentno zapleta, v izrednih in vedno bolj zagonetnih okoliščinah pa so junaki na milost in nemilost prepuščeni svojim nagonom, ki jih na koncu pogubijo. Roman je spisan izredno neposredno in velja za eno temeljnih delo literarnega naturalizma. 

O vsebini ne bom razpredala, ker ne želim kvariti presenečenja, naj povem le, da v knjigi sledimo mladi ženski Thérèse Raquin, ki jo teta prisili v zakon s svojim sinom (njenim bratrancem Camilleom), egoističnim in bolehnim razvajencem. Živita v ozki uličici neznatne pariške četrti, kjer se Thérèse kmalu zaplete v afero z družinskim prijateljem Laurentom, iz katere se ne izcimi nič dobrega.  

Obvezno branje za vse knjigožerce, saj gre za edinstveno čtivo: Zola na izvrsten način stopnjuje bralčevo napetost in pričakovanje ter v popolnem sosledju niza izredna čustvena stanja, v katera vstopajo protagonisti, s katerimi sočustvujemo in se tresemo vse do konca. 

Ravnateljeva hči

“Moje ime je Ana in sem ravnateljeva hči.” 

Novembra 2014 je Slovenijo pretresel škandal, ko je po spletu zaokrožil video posnetek, na katerem je ravnatelj ene od mariborskih šol spolno občeval s profesorico matematike. Temu je sledil javni linč, zaznamovan s sovražno nastrojenimi spletnimi komentarji, javno moralno paniko in obsesijo osrednjih slovenskih medijev, da bi iz posnetka ustvarili novo senzacijo. Štirinajst dni kasneje se je zgodba o ravnatelju tragično končala, ko je ta storil samomor.

Ravnateljeva hči je pretresljiva in iskren izpoved ravnateljeve hčerke Ane Kamenik, ki je takrat še kot šestnajstletna najstnica dobesedno čez noč postala tarča obrekovanja in žalitev, z očetovim nenadnim samomorom pa je morala skozi mučen proces žalovanja in soočenja s kruto resnico, da človeka, kateremu je v življenju najbolj zaupala, ni več. Pričujoča knjiga se odmika od razlag o ozadju same afere in okoliščin, ki so pripeljale do njenega izbruha, namesto tega pa je v ospredje postavljena zgodba o preživetju mladega dekleta, ki je preko travmatične izkušnje spoznala vse najboljše in najslabše, kar najdemo pri ljudeh; srčnost, požrtvovalnost in čustveno podporo kot tudi sebičnost, hudobijo in privoščljivost. Poseben del knjige pa je namenjen tudi Aninemu neposrednemu nagovarjanju medijev in spletnih anonimnežev, ki so s svojo željo po senzacionalnosti, voajerizmu in opravljanju močno pripomogli k tragičnemu razpletu afere.

Knjiga, ki bralca opominja o tem, zakaj bi slovenska družba potrebovala moralno prenovo.

Plen

Drugi roman znamenitega Zolajevega cikla o rodbinah Rougon in Macquart v ospredje postavlja Aristida Rougona, mlajšega sina Adelaide Fouque. Ta je tipičen dedič svojih staršev, za finančni uspeh in bogastvo bi žrtvoval vse in vsakogar. Ko se po neuspešnem študiju s podeželja znova vrne v Pariz, je pred njim ena sama podoba: bogastvo, ki ga poosebljajo kovanci za dvajset frankov. Ti so simbol neizmernega pohlepa in se v romanu pojavljajo večkrat v različnih situacijah. Revež na začetku komajda shaja, toda njegova strast je tolikšna, da jo še njegov brat komajda kroti. Še celo priimek si da spremeniti, samo da bi ta poosebljal zven kovancev: Saccard. Po smrti prve žene se mu s pomočjo sestre, zlobne in zahrbtne starke, uspe preriniti v bogato družbo. Prevzame vlogo dežurnega krivca in se poroči  z dekletom, ki je bilo pred časom onečaščeno, deloma tudi po lastni krivdi. Renée misli, da se ji bodo s poroko odprla nebesa, a je kaj kmalu zdolgočasena, saj ji denar pomeni še nekaj več kot njenemu možu. Čeprav ga seveda zna zlahka zapravljati. V Pariz se vrne tudi možev sin iz prvega zakona, ki se že prvi dan izkaže za zapeljivca in skozi roman vse bolj za ničvrednega tička. Prešuštno in krvoskrunsko (kot ga pojmuje Renée) razmerje med njim in očetovo ženo traja kar nekaj časa, dokler nazadnje sla po denarju pri očetu in sinu ne prevlada in dekle postane le še odvečen privesek.

Zola se v romanu posveča nebrzdani sli po dobičku v času vladanja cesarja Napoleona III, v katerega je tudi sicer umeščen celoten cikel. Prenova Pariza, ki je v tistem času zahtevala obsežna rušenja, je bila zlata jama za raznorazne prevarante, željne hitrega dobička in lahkih zaslužkov z bajnimi vsotami. Čeprav se Aristidu tu in tam zatakne in že skoraj strmoglavi, se vedno znova pobere in spet so tu nove špekulacije, v katerih vidi izhod iz zagate. Temu primerna je naslovnica slovenskega prevoda, na kateri je upodobljena medvedova glava s cilindrom, ki svoj gobec s cedečimi se slinami steguje nad mestne hiše. Roman je pisan tekoče in je hitro berljiv, čeprav si v maniri pisateljev 19. stoletja sledijo dolgi odstavki s podrobnimi opisi tako okolja kot značajev glavnih oseb. Široko razvejane povedi npr. prikazujejo podobe damskih toalet, opreme salonov, obnašanje ljudi iz visoke družbe, njihovo prenarejanje in dobrikanje, kakor pač ustreza dani situaciji. Posebna pozornost je v romanu posvečena eksotičnemu vrtu, ki je sestavni del razkošne Aristidove vile. V vročini, vlagi in zatohlosti tega prostora se odvijajo ključni trenutki zgodbe, ki nazadnje pripeljejo do osupljivega, moralno sprevrženega konca. Kakor je moralno sprevržen bogatašev odnos do denarja, tako je moralno sprevržen tudi njegov odnos do sina in žene. Branje torej za tiste, ki znajo uživati v bogatem besedju.

Zola ničesar ne olepšuje, zadnji stavek zveni kot kirurški nož, ki zareže tam, kjer ni mogoče ničesar več storiti. Čeprav je, po besedah avtorja spremnega besedila k slovenskemu prevodu, treba na prenovo Pariza 19. stoletja pogledati tudi z druge plati, si lahko bralec ravno zaradi tega ustvari svoje mnenje in skuša razumeti podobne situacije v času, ki ga pozna sam.

 

Sečnja : razburjenje

Thomas Bernhard je bil nadvse kontroverzna avstrijska persona 20. stoletja, pogosto osovražena s strani oblasti, saj je v svojih delih blatil vse, kar je avstrijskega – od podeželja, “boljše družbe”, državnih organov, institucij in določenih (umetniških) krogov.  

Rodil se je na Nizozemskem kot nezakonski otrok hišne pomočnice in mizarja, a ga je mati kmalu po rojstvu poslala k sorodnikom na Dunaj, kjer je za njegovo duhovno izobrazbo skrbel pisatelj dedek. Očeta ni nikoli spoznal in občutek nezaželenosti v družini je odločilno vplival na njegov odnos do sveta, s katerim si je bil kasneje neprestano navzkriž. Spremljala ga je tudi obilica škandalov, zadnji izmed njih je bila oporoka, v kateri je prepovedal objavljanje svojih del znotraj avstrijskih meja.  

Bernhardu resda lahko očitamo mračnost obravnavanih tematik – hkrati iz njegovega pisanja pogosto veje trpko osebno razočaranje nad človekom in družbo nasploh – vendar je kljub temu vreden branja, saj sta poetika in kvaliteta njegovega jezika na visokem nivoju. Jezikovno semantiko obvlada do te mere, da si lahko na skladenjskem nivoju nemoteče dovoli marsikatere jezikovne strukture, ki se jih sicer vsak pisatelj, ki da kaj nase, praviloma izogiba. Takšna so na primer ponavljanja, ki jih mrgoli tudi v Sečnji, a še zdaleč ne kvarijo bralskega užitka, prej obratno: prav s ponavljanji doseže učinek osredotočene bralske zamaknjenosti, ki vakuumsko vleče v logiko pripovedi, da na koncu (skoraj nevede) pademo globoko v zgodbo in začutimo čustvovanje ter notranji svet protagonista.  

Bernhard iz na prvi pogled frivolnih in nepomembnih situacij naredi cel spektakel. V Sečnji se navzven ne zgodi prav dosti (spremljamo družabno večerjo v buržoaznem avstrijskem stanovanju starih pripovedovalčevih prijateljev, do katerih goji tlečo zamero), a glavno dogajanje se odvija izključno v pripovedovalčevi notranjosti – prek spominov in grenkih misli, ki mu jih vzbujajo gostitelji, pred katerimi pa kaže tako hladen in ravnodušen obraz, da se položaj izrojeva v svojevrstno, komično subtilno grotesko. Tiskanje te knjige je bilo zaradi tožbe prijatelja, ki se je prepoznal v enem od likov, v Avstriji nekaj časa prepovedano. 

Ne dovoli mu vstopiti

Lisa Jewell je britanska avtorica uspešnic, ki so bile po vsem svetu prodane v več kot petnajstih milijonih izvodov. Kriminalke Brez nje, Nič od tega ni res, Družina nad nami in Družina ostane ter njeni ljubezensko obarvani romani kot so Po zabavi, Resnica o Melody Browne in še bi lahko naštevali. V ospredje romana Ne dovoli mu vstopiti pa je postavila Njega. On je moški. A ne navaden in katerikoli. On je karizmatičen, uspešen, ustrežljiv, popolni partner vsake ženske. Škoda je le, da mu službene poti vzamejo veliko časa in je tako pogosto več dni odsoten od doma. Ženska je tako sama v vlogi matere, gospodinje, delavke in še vse štiri vogale doma ima v svojih rokah. A to je cena partnerstva s tako popolnim moškim. Ko se vedno znova vrne, jo nosi po rokah. In to odtehta, kajne? Ja, to je on. Je Jonas, Nick ali Al? Kako mu je že zares ime? Jewellova je znova ustvarila kriminalni roman, ki v prvih poglavjih še ne daje slutiti napetosti – le-to gradi postopoma, odstirajoč razmerja enega za drugim, v različnih časovnih obdobjih in krajih. Najboljše pa tudi tokrat prihrani za konec.

Jaz, ki nisem nikoli poznala moških

Štirideset žensk je zaprtih v kletki v podzemnem bunkerju. Noč in dan nanje pazijo stražarji. Vsakršno neželeno vedenje, poskusi pobega iz kletke ali spogledovanje s smrtjo so kaznovani z vihtenjem bičev. Dobivajo hrano, vodo, po potrebi nekaj zdravil, prostor pa je ogrevan. Čeprav so njihove osnovne biološke potrebe torej zadovoljene, so razčlovečene. Iztrebljanje vsem na očeh in ujetost v majhnem prostoru njihovim življenjem odvzemajo smisel. Loteva se jih brezup, dolgčas pa preganjajo z rutinskimi opravili. Najmlajša med njimi, kličejo jo Otrok, hlepi po uporu, naj gre za določanje toka časa ali za strmenje v mladega stražarja. Izhod iz ujetništva se bolj kot ultimativna rešitev izkaže za nov izziv. Zapor ni vedno le kletka.

Razvoj dogodkov spoznavamo skozi zapise nekdaj mlade protagonistke, zdaj starke, ki se poslavlja od življenja. Zaradi svojega nepoznavanja prejšnjega sveta, vsako novo danost odkriva počasi, z zanimanjem. A to ni dovolj. Nomadsko življenje kopneče ženske skupnosti spodbuja k vzpostavitvi različnih medosebnih odnosov, a v njihovi srži še vedno ostaja iskanje znakov civilizacije. Odkrivanje vedno novih opustelih grobišč počasi ubija vsakršno upanje na spremembe. Ko upanja ni, smrt postane odrešitev.

Belgijska pisateljica Jacqueline Harpman kot psihoanalitičarka v kratkem romanu ponuja premislek o vsem tistem, kar človeku daje zagon. Hrepenenje, skupnost, dogajanje, sprejetost in raziskovanje novega so ženskam postopoma odvzeti, bralci pa lahko kot zunanji opazovalci spremljamo njihove odzive. Leta 2025, 30 let po izidu, knjiga nagovarja družbo na povsem drugačen način. Mladi bralci jo na družbenem omrežju Tiktok priporočajo kot družbeno kritiko sveta, ki postaja za mnoge zapor. Neenakopravnost žensk, katerih pravice kratijo različni politični sistemi, ostaja aktualna tematika in vse bolj glasna je skrb, kaj se bo s svetom zgodilo v prihodnosti. Harpman  na ta vprašanja ne ponuja odgovorov. Ne išče vzrokov za katastrofo, ne predstavi v celoti pokrajine, kjer se znajdejo pobegle. Ko v surovem svetu kot zadnja ugasne želja po obstoju, ostane le opustela zemlja.

Castorp

V romanu spremljamo mladega Hansa Castorpa, ki iz Hamburga z ladjo odpotuje v Gdansk na študij ladjedelništva na tamkajšnjo politehniko. Hans je v otroštvu izgubil oba starša, odraščal je v premožni stričevi družini. Mlad študent je pozoren opazovalec, v medosebnih odnosih pa kontrolirano zadržan in previden, raje ima samotarske sprehode kot nemirno družbo vrstnikov. Gdansk odkriva s pozitivno naravnano mladostno radovednostjo, splošna življenjska vprašanja pogosto poskuša razumeti s pomočjo tehničnih zakonitosti in racionalne sistematičnosti.

Avtor svojega protagonista že na ladji postavi v družbo potnikov različnih narodnosti, na ulicah Gdanska in v podnajemniškem stanovanju Hans stopa v stik z Nemci, Poljaki, Kašubi, Rusi … V govorici prebivalcev z zanimanjem prisluhne različnim odtenkom, vplivom in sledem nemščine in njenih narečij, poljščine, kašubščine, francoščine, ruščine … natančno opazuje fiziognomijo ljudi. Počasi svoj krog raziskovanja razširi z Gdanska na izletniško priljubljen nekoliko odmaknjen kraj Sopot. In tu na hotelski terasi pri sosednji mizi prvič zagleda Njo – mlado žensko slovanskih potez in francoske govorice, v družbi mladega moškega. Castorpov svet se postopoma razdeli med prej in potem, njegove poti nenadoma večkrat nepričakovano prekriža zanimiva neznanka. Njena podoba se vse pogosteje vriva v Hansove misli, sanje, budna sanjarjenja. Sistemi vsakdana, s katerimi je študent vzdrževal svoj dušni mir in funkcionalnost, začnejo nevarno razpadati. Bo mladega študenta iz krize izvlekel zdravnik, pristaš sveže popularne Freudove psihoanalize in poznavalec psihiatričnih metod francoskega doktorja Charcota? Bo njegova zaljubljenost navdihujoča ali pogubna? Mu bo uspelo zaključiti študij? Bo ostal v Gdansku ali se bo vrnil v Hamburg?

Privlačnost romana ustvarja tekoč preplet zanimivega protagonista, postavljenega v večkulturen, z zgodovino bogat kraj, v večinoma 1. desetletju 20. stoletja. Hans je bruc, ki se zaljubi v starejšo vezano žensko, kljub mladosti že osirotel, prišlek od zunaj in literarno medbesedilno povezan s Hansom Castorpom iz Čarobne gore Thomasa Manna (več v spremni besedi h knjigi, str. 188). Smo v Gdansku, ko je ta še bil Danzig Kraljevine Prusije znotraj Nemškega cesarstva, v večkulturnem mestu, kjer pod samo na videz mirnim površjem tli mednacionalna nestrpnost. Čas zaznamuje razmah znanosti, v romanu predvsem psihoanalize in tehnike. Tudi tokrat je Pawel Huelle ustvaril besedni spomenik rodnemu Gdansku, v delu ne manjka omemb posameznih ulic, lokacij in posebnosti mesta, tudi omemba someščana Arthurja Schopenhauerja in njegove rojstne hiše. Pripoved popestrijo odlomki nadčutnega (sanje, bolezensko stanje, videnja, omama …) in avtorjevo večkratno neposredno nagovarjanje bralca. Vsekakor roman, ki je zaradi spajanja realnega zgodovinskega ozadja, elementov razvojnega romana, pečata ljubezenske zgodbe, opisov ležernega počitnikovanja in gurmanskih užitkov, prisotnosti detektiva in umorov, skrivnostnih identitet literarnih oseb, nostalgičnih Hansovih spominov na otroštvo, s humorjem začinjenih dialogov, neprespane noči z Effi Briest in drugih zanimivih detajlov lahko zelo vabljiv in zanimiv za marsikaterega bralca in bralko.

Spremno besedo k romanu je napisala Jasmina Šuler Galos.

V slovenščino so trenutno poleg predstavljenega romana prevedena avtorjeva dela David Weiser, Mercedes-Benz: iz pisem Hrabalu, Zadnja večerja in Srebrni dež.