skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Pa mirna Bosna

Mirna Bosna je frazem, ki je najverjetneje nastal v obdobju, ko je bila Bosna v zgodovinsko zelo nemirna pokrajina z burnimi političnimi dogajanji. Frazem je v slovenščini med prvimi uporabil Fran Milčinski na začetku 20. stoletja. Gre za izraz, ki deluje kot prispodoba za umirjanje, oziroma končanje nemirnosti. Prav tak je roman Tite Cvetković, saj se z razvojem literarne pripovedi vse pomirja, tako vojna, kot migracija, pa tudi kriminal in zaplet z drogami.

V romanu sledimo zgodbi Enverja, ki se po vojni odloči, da obišče brata Emirja v Nemčiji. Hkrati sledimo tudi Eminini zgodbi, ki opisuje, kako je med obstreljevanjem Sarajeva pobegnila iz Bosne in Hercegovine ter kako se ji je potem zaradi Laszla življenje zapletlo. Pisateljica tok zgodbe prekinja z vstavki Emirjevih pisem, ki utihnejo, ko Enver doseže svoj cilj.

Tita Cvetković je gimnazijo delno obiskovala v ZDA, živela je še v Franciji, Turčiji, Nemčiji in Veliki Britaniji. Študirala je na Univerzi v Ljubljani in magistrirala na Univerzi Pariz 7, kjer je raziskovala japonski film in filmsko teorijo. Govori angleško, francosko, nemško, srbsko, slovensko, turško in japonsko. Kot igralka je sodelovala pri dveh filmih, enega je sproducirala, ukvarja se s projektnim managementom in programiranjem, je back-end razvijalka za Drupal, s poudarkom na PHP jeziku. Pa mirna Bosna je njen knjižni prvenec.

Astro pop

Pesniški prvenec Hane Meško sestavljajo trije sklopi pesmi, spisanih v prostem verzu, ki pod drobnogled postavijo odtujenost (romantičnih) odnosov znotraj kapitalističnega in konformističnega sveta, kjer je vsak poskus razumevanja razumljen kot odstopanje od statusa quo.

Ko telo ženske, s katerim se naslajajo moški ljubimci, ni več sveto, ko od prijateljstev ne ostane drugega kot prežgana monstera, ko od vseh dobiš vtis, da je nekaj narobe s tabo, razen od psihiatra, ki ti pove, da je vse okej, se lahko zatečeš samo še k popularnim vsebinam poceni televizije, literature in hrane. V tem svetu se lirski subjekt skuša oklepati notranjega glasu, ki si želi stvari razumeti, analizirati, ustvarjati. Ta glas prinaša spore, bolečine in potrebo po zdravilih, vseeno pa mu “je všeč svoje življenje“.

V svetu Astro Popa je ustvarjati umetnost naporno, saj je umetniška svoboda omejena z okvirji delovne produktivnosti; koliko časa ostane za pisanje pesmi, ko je treba hoditi v službo in čistiti domače stranišče? Meško se temam, kot so izoliranost, odtujenost in psihična izpraznjenost, približa z “zdravo” mero humorja – “nekateri so rekli/da sva kot bob dylan in njegova muza/midva se počutiva bolj kot žid in mislimanka” – ne toliko zato, ker je situacija smešna, temveč ker je situacija tako vztrajno žalostna, da namesto po solzah kliče po smehu.

Hana Meško (1994) je istrska pesnica. Pri svojem ustvarjanju redno sodeluje s poetom Pêrom Sŕcem, njena poezija pa je že objavljena v številnih antologijah. Astro Pop je njen pesniški prvenec.

Ljubezen

Roman Ljubezen avtorica postavi v fiktivno obmorsko letovišče v ZDA, kjer  temnopoltemu Cosey-u v 40-ih letih 20. stoletja uspe razviti pestro in živahno turistično dejavnost, mikavno za mnoge obiskovalce ne glede na barvo kože. Uspešni podjetnik kroji usode številnih ljudi, tudi tistih iz okoliških četrti, kjer vlada revščina, v kateri se bohotijo številne motne dejavnosti, ki jih uravnava zakon ulice. Coseyev vzpon v belem svetu ni brez senc in s pridobljenim bogastvom, ugledom in močjo vse bolj obvladuje in pogojuje življenje drugih ljudi – tudi žensk. Njegova druga poroka po smrti bolne žene da neizbrisen pečat celotnemu romanu. Morrisonova o ljubezni spregovori skozi sovraštvo med dvema ženskama, ki sta prisiljeni živeti pod isto streho: drugi Coseyevi ženi Heed in njegovi vnukinji Christine. Avtorica nas postavi v svet propadanja in razkroja: uspešno letovišče vse bolj usiha, pripovedni glasovi prebivalcev postopoma razgaljajo krutost okolja, v katerem je nasilje samoumevno in sočutje  slabost, dvoličnost osrednjega moškega lika postaja vse bolj očitna, razkroj se z življenjskimi usodami stranskih žensk v hiši Cosey stopnjuje in svoj višek doseže s končno izpovedjo obeh osrednjih ženskih literarnih oseb, Heed in Christine. Odličen roman, ki problematizira sprevrženost družbe, izprijenost posameznika, krutost nenapisanih norm in nemoč nemočnih.

V moji omari

Mirana Likar, profesorica slovenščine, publicistka in bibliotekarka, je svojo pisateljsko pot začrtala s pisanjem kratkih zgodb, za katere je prejela več priznanih literarnih nagrad. Je avtorica treh romanov, to so Babuškin kovček, Bibavica in Pripovedovalec, ki je bil nominiran za  Cankarjevo priznanje in pristal v peterici finalistov za nagrado Kresnik leta 2021. Knjiga V moji omari je pisateljičina peta zbirka kratkih zgodb.

Ob prebiranju stare modne revije se avtorica potopi v svoj sanjski svet. Znajdemo se med kosi oblačil, modnih dodatkov in obutve, kjer omara s pisateljičino vsebino postane njena prispodoba za sanjski in tudi resničen svet. Pripovedovalkine misli ob mali črni obleki, balerinkah, broški, blejzerju, gumijastih škornjih, srebrnih natikačih, čipkastem spodnjem perilu, čevljih Mary Jones, mokasinkah, enodelnih kopalkah, svileni ruti, rdeči šminki …, sledijo drobcem spomina iz katerih vznikajo zgodbe in se selijo skozi čas, v druga obdobja in družbene ureditve. V leta mladosti, šolanja in odraščanja, čas pomanjkanja ter revščine, pripovedi o pretirani starševski ljubezni, o molku in žalostnih življenjskih usodah, krivicah, pa tudi o staranju, pogumu, hrepenenju in novih življenjskih poteh. Osrednji liki v knjigi so ženske; dijakinje, študentke, mlade ženske, matere in babice, z različnimi usodami in potmi. Avtorica pripovedno nit preplete tudi s sedanjimi dogodki, kjer pred nami odstira razmisleke o spremembah v življenju in popotnici, ki smo si jo ustvarili skozi leta. Tankočutne pripovedi zaokroži z razmišljanji o novih priložnostih in novih začetkih v zrelih letih, saj zdaj ni pomembno, kaj pričakujejo drugi, pomembno je, kaj hoče in si želi sama.

Byronov služabnik

Pisatelj se z romanom loti rušenja kanonizirane in mitizirane podobe angleškega pesnika Georga Noela Gordona Byrona (1788–1824), ki velja za vodilnega ustvarjalca angleške romantike. Slednji je za sabo je poleg kopice mojstrovin v oblikah pesnitev in epov Romanje grofiča Harolda in Don Juan pustil tudi sloves nerazumljenega, temačnega in vihravega umetnika, ki umiritev išče v objemu marsikatere ženske. Njegova razuzdanost je bila javno znana, vendar pa je bil pravi londonski gossip tisti, ki je namigoval, da se njegovo gospostvo poslužuje neimenovanega greha – sodomije.

V Angliji je homoseksualnost v času pesnikovega življenja veljala za temeljni greh, kaznovan z javnim sramotenjem in usmrtitvijo (v času Oscarja Wilda se je kazen omilila na dve leti trdega zapora). Byronovi ljubezenski ekscesi so tako bolj kot izkaz njegove divje pesniške narave pravzaprav obupan poskus javnega nastopanja z namenom zakriti resnico.

Roman pripoveduje služabnik (in občasni ljubimec) Byrona, Fletcher, ki opisuje njun burni grand tour po vzhodnem turškem svetu, ki so ga takrat klicali Orient. Slednji Byronu omogoči izživeti svoje spolne fantazije, saj so moški haremi na voljo, njihovi obiskovalci pa niso v nemilosti sodnega sistema. Svoje avanture zaupa krogu najbližjih prijateljev, s katerimi se o občutljivih tematikah sporazumeva prek grških in latinskih izrazov.

Slednji so razlog, zakaj so lahko biografi še desetletja po Byronovi smrti lažno ustvarjali lik velikega pesnika, čigar največja skušnjava je bil prizor lepe ženske. Sledovi pesnikove resnice pa so vseeno jasni tudi v njegovi zapuščini – njegovem delu, če ga le znamo pravilno brati. Boj za uničenje in cenzuro tega dela jedelno opisan v romanu, natančneje pa se ga dotakne avtor v spremni besedi.

Franco Buffoni (1948) je italijanski pesnik, predavatelj in literarni zgodovinar. Poleg nagrajene lirike je Byronov služabnik njegovo najbolj odmevno (prozno) delo, saj ga poleg domiselne pripovedne tehnike odlikuje tudi pretkana vpletenost zgodovinskih dejstev. Poleg slednjih v romanu zasledimo tudi fiktivne elemente, vendar pa je težko razsoditi, če so ti kaj manj resnični.

Sam

Stripar Christophe Chabouté (1967) je večkrat nagrajeni francoski avtor (Alzacija) in ilustrator knjig za mlade in stare, ki s svojim izrazito intimnim pripovedovalskim slogom bralca popelje na prava pravcata romaneskna popotovanja, čeprav pogosto skoraj brez besed. Prepoznaven je po svojih mojstrskih črno-belih risbah, ki jih večinoma ustvarja s tušem.

Sam (v izvirniku Tout seul) je zgodba o prebivalcu svetilnika, ki še nikoli v življenju ni stopil na kopno. Rodil se je staršema, ki sta delala na tem skalnem otočku sredi oceana, vendar ga nista nikoli peljala med ljudi. Hrano dobiva od prijaznega znanca njegovega pokojnega očeta, a kaj počne, da se mu že petdeset let od samote ne zmeša? Na 376 straneh nas Chabouté sooči z življenjem, v katerem je zunanji svet (z vsepovsod prisotnimi ljudmi, vrvežem in čudovito raznoliko naravo) popolnoma odsoten, zato pa je toliko bolj navzoča neslutena moč domišljije, v katero se zateka glavni junak.

Čudovita zgodba s poudarkom na preprosti estetiki in skriti čarobnosti doživetega.

Temno okno : prva knjiga dueta Pastirski kralj

Temno okno je temačna fantazijska pripoved, ki skozi prizmo gotske fantazije raziskuje krhkost človeške identitete in neizprosno naravo magije. Roman je umeščen v kraljestvo, zaznamovano z meglo, boleznijo in magijo, ki ni dar, temveč breme, in v katerem je preživetje pogojeno z nenehnim prikrivanjem resnice. Svet romana deluje kot zrcalo notranjih likov: razpokan, nestabilen in prežet s strahom pred razkritjem. V središču zgodbe je Elspeth Trdoleska, mlada ženska, ki v svojem umu gosti starodavno, srhljivo bitje, imenovano Mora. Njuna vez pa ni preprosta simbioza moči, temveč nenehen boj za prevlado nad zavestjo. Gre za odnos, ki odpira vprašanja identitete, nadzora in meje med jazom in drugim. Mora je hkrati zaščitnica in grožnja, glas, ki Elspeth omogoča preživetje, a jo popolnoma razkraja. Morin glas deluje kot odmev iz davne preteklosti in s seboj prinaša mračno atmosfero, ki spominja na stare ljudske pripovedke.
Ključni element zgodbe so Karte Usode – dvanajst magičnih artefaktov, ki ustvarjajo edinstven sistem magije. Ta magija pa ni zastonj, saj vsaka raba nadnaravnega zahteva fizično ali psihično žrtev, kar knjigo oddaljujejo od klasične fantazije in jo približuje gotskemu trilerju. Iskanje seta Kart Usode postane gonilo dogajanja, v katero je vpleten skrivnostni obcestni razbojnik. Usodno srečanje z njim Elspeth potegne na nevarno tvegano pot, na kateri skupaj iščeta zdravilo za temno magijo, ki razjeda kraljestvo Zmotje.
Temno okno ni zgolj fantazijski roman o prekletstvu in odrešitvi, temveč zgodba o notranjem boju in življenju z nečim, česar se ni mogoče znebiti. Spregovori o strahu, da bi brez tega dela sebe sploh ne obstajali, pa tudi o družbenem strahu pred drugačnostjo in o ceni, ki jo posameznik plača za preživetje v svetu, kjer je magija hkrati greh in rešitev. Skozi večplastnost jezika, ki niha med poetičnim in brutalnim, avtorica raziskuje vlogo usode ter neizprosno resnico, da vsaka moč prinaša tudi svojo pošast. Roman tako vzpostavi srhljivo, a prepričljivo misel, da tisto, kar nas varuje, lahko postane tudi tisto, kar nas uniči.

Čas deklištva

Roman, ki ga literarna zgodovina označuje za (delno) avtobiografskega, je izšel v dveh delih v letih 1968 in 1969 in nemudoma postal prodajna uspešnica. Sledila so še nadaljevanja zgodbe z istimi liki.

V romanu spremljamo hčere družine March: Meg, Jo, Beth in Amy, ki morajo preživeti prehod iz deklištva v obdobje ženskosti. Tri glavne teme, ki jih knjiga naslavlja, so dom, delo in ljubezen – te se med sabo prepletajo, hkrati pa neodvisno omogočajo razvoj vsake protagonistke.

Čas deklištva združuje prvine mladinskega romana, ki spremlja razvoj odraščajočih deklic, hkrati pa tudi prvine ljubezenskega sentimentalnega romana. Po mnenju nekaterih literatov se je z romanom Čas deklištva vzpostavil arhetip »ameriškega dekleta«, preproste in simpatične deklice, ki živi v bližini moškega protagonista, s katerim gojita prijateljstvo, ki sčasoma preide v ljubezen.

V nadaljevanju romana – v slovenskem prevodu Dobre ženske – Jo March prejme ženitveno ponudbo, ki pa jo zavoljo osebne svobode in možnosti umetniškega udejstvovanja zavrne. Posledično je roman v veliki meri razumljen kot feministično delo, ki ženske bralke spodbuja k razvoju lastnih ambicij.

Louise May Alcott (1832–1888) je ameriška pisateljica, najbolj znana po seriji romanov o družini March, ki je doživela že več filmskih adaptacij. Njena starša sta bila intelektualca in zagrizena transcendentalista, zato je Alcott svoje otroštvo preživljala v družbi filozofov in literatov, kot sta Henry David Thoreau in Nathaniel Hawthorne. Da bi svojo družino lahko finančno podprla, je že v mladostništvu začela pisati članke in kratke zgodbe. Vse življenje je ostala predana aktivistka za ženske pravice in podpornica sufražetk. O njenem vplivu na lastno pisanje govorijo vse generacije avtorjev in avtoric, ki so prišle za njo.

 

Dober ducat

Vladimir Nabokov (1899-1977) je eden najvplivnejših pisateljev 20. stoletja. Kot ploden romanopisec, pesnik, prevajalec in profesor je ustvarjal v ruskem in angleškem jeziku. V kanon svetovne literature se je vtisnil predvsem z romanom Lolita, vendar njegov opus obsega tudi številne druge romane, dramska, esejistična in kritična dela ter zbirke pesmi in kratkih zgodb. Kljub obsežni bibliografiji v slovenskem jeziku in dejstvu, da je Nabokov napisal več kot šestdeset kratkih zgodb, njegova kratka proza doslej ni bila prevedena v slovenščino. Lani smo tako vendarle dobili slovenski prevod zbirke Dober ducat, ki je izvorno izšla leta 1958 in obsega trinajst kratkih zgodb.

Pripovedi v tej knjigi so bile v avtorjevem lastnem prevodu večinoma objavljene v ameriškem časopisju, in sicer v ruščini, angleščini in francoščini, pozneje pa so bile vključene tudi v druge kratkoprozne zbirke. Te zgodbe sodijo v sam vrh novelistike Nabokova. Odlikujeta jih literarna izbrušenost in presenetljiva aktualnost tudi za današnji čas. Stilistično in tematsko se med seboj precej razlikujejo, vse pa so prežete z avtorjevim premišljevanjem in v sebi skrivajo obilo globljih pomenov, saj Nabokov v njih spregovori o brezčasnih človeških in družbenih vprašanjih. Ob spominih na stare simpatije in ljubezni se predaja nostalgični refleksiji, v pripovedi o nesmiselnem nasilju, ki ga izletniki izvajajo nad svojim sopotnikom, nam pričara vzdušje, ki spominja na kafkovsko grozljivko, v zgodbah, ki se končajo s smrtjo junaka oziroma nanjo namigujejo, oživlja večno aktualen motiv minljivosti, v zgodbi Mademoiselle O pa obuja spomine na francosko guvernanto, ki je zaznamovala velik del njegovega otroštva. V bibliografskih opombah na koncu knjige lahko preberemo, da se le dve od zgodb v vseh podrobnostih (z izjemo spremenjenih imen) ujemata z avtorjevim življenjem, kot se ga spominja: to sta Mademoiselle O in Prva ljubezen. Ena od zgodb temelji na resničnih dogodkih, kar pa zadeva drugo, doda Nabokov v svojem značilno šaljivem tonu, »nisem nič bolj kriv za posnemanje ‘resničnega življenja’, kot je ‘resnično življenje’ krivo, da me plagira.«

Prekinjeno deklištvo

27. aprila 1967 je bila Susanna Kaysen zaradi poskusa samomora s petdesetimi aspirini sprejeta v Bolnišnico McLean v kraju Massachusetts, kjer je prejela diagnozo mejne osebnostne motnje.

V Prekinjenem deklištvu opisuje čas hospitalizacije – suhoparnega in militantnega bolnišničnega okolja, invazivne in moreče psihoterapije ter vzdušje stalnega nadzora. V slednjem so se med Susanno in njenimi “sojetnicami” vzpostavile edinstvene, v enaki meri zdravilne in škodljive vezi. Posebno izstopajoč je lik Lise, sociopatke, ki s svojim upornim duhom v Susanni najprej vzbudi občudovanje, kasneje pa spozna, da se je pripravljena boriti proti samodestruktivnosti, ki jo slednja v njej prebuja.

Dekleta, zaprta v institucijo, so pravzaprav povsem običajna dekleta, ki jih zanimajo fantje, ples, zabave. Vsaka izmed njih se v odtujeni družbi in družinah s temnimi skrivnostmi ne zna prilagoditi drugače kot z obrambnimi mehanizmi, ki jih razvijejo – anoreksija, obsesije, paranoje … Kaysen v enem izmed poglavij obračuna s svojo diagnozo, za katero so značilni simptomi negotovosti, nihanja glede ciljev, želja, partnerjev … in odpor do sistema in avtoritete. Ob tem pisateljica postavi vprašanje, ki se v dotični izpovedi pokaže za nujno zlo – ali nismo (globoko) v sebi vsi takšni?

Prekinjeno deklištvo je zgodba o življenju in družbi v malem. Je zgodba o bolečinah odraščanja, ki so bile – morda po nepotrebnem – patologizirane. Je izpoved resnične osebe, ki je bila zaradi obravnave v neustreznem sistemu travmatizirana. Je poročilo o krutosti, ki so jo trpeli duševni bolniki v prejšnjem tisočletju. Je tudi zgodba o prijateljstvu, o ljubezni, o boju za življenje. Je zgodba o svobodi kot najvišji vrednoti človeškega življenja – svobodi, da se zlomiš, in svobodi, da se zopet sestaviš nazaj.

Susanna Kaysen (1948) je ameriška pisateljica. Je avtorica romanov Asa, As I Know Him in Far Afield. Poleg Prekinjenega deklištva, po katerm je bil leta 1999 posnet film z Angelino Jolie in Winono Ryder, je izdala še spomine Cambridge in The Camera My Mother Gave Me.