skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Umor v hotelu Grand Alpine : nov primer gospodične Marple

Priljubljeni detektivski lik gospodične Marple je Agatha Christie predstavila leta 1927. Prikupna starejša gospa s pletilkami, ki ji nič ne uide in razvozla še tako zapleten zločin, nastopa v dvanajstih romanih in številnih kratkih zgodbah. Njen zadnji roman, Mirujoči umor (v izvirniku Sleeping Murder), je izšel posthumno leta 1976. Petdeset let pozneje se gospodična Jane Marple vrača v sodobni literarni preobleki, tokrat izpod peresa britanske avtorice Lucy Foley.

Povabilo k pisanju nove zgodbe o gospodični Marple je bilo za avtorico posebno priznanje, kar je poudarila v zahvali. Zahvalila se je Jamesu Prichardu, pravnuku Agathe Christie in vodji podjetja Agatha Christie Limited, ki skrbi za upravljanje avtoričinih literarnih in medijskih pravic. Zaupal in prepustil ji je ustvarjalno svobodo pri oblikovanju njene različice skrivnosti gospodične Marple. Tako je nastal nov roman s sodobno interpretacijo junakinje, umeščen v zimsko okolje.

Foleyjeva gospodično Marple, njeno prijateljico Dolly Bantry in pomočnico Diano Glass popelje na zimske počitnice v odmaknjen hotel Grand Alpine, visoko v Švicarskih Alpah. Zgodba je postavljena v leto 1950. Med številnimi hotelskimi gosti se znajdejo tudi pomemben politik z mlado ženo, filmska zvezda s svojim psom, francoski inšpektor, zdravnik ter politikov prijatelj. So se vsi znašli pod isto streho zgolj po naključju? Za uglajeno zunanjostjo hotelskih gostov se skrivajo skrivnosti in zamere, ki imajo lahko usodne posledice.

Dogajanje spremljamo skozi perspektive različnih pripovedovalcev, kar postopoma razkriva njihove medsebojne odnose, značaje in skrite motive. Ko iztirjeni vlak blokira edino pot do hotela, ostanejo gostje skupaj z morilcem ujeti v zasneženem gorskem zavetju. Takrat v detektivski vlogi nastopi gospodična Marple.

Ljubitelji klasičnih detektivskih zgodb bodo uživali v postopnem razkrivanju skrivnosti, številnih možnih osumljencih in vzdušju kriminalk Agathe Christie.

Pozabljen bralni klub

Grace se po moževi smrti težko sooča s samoto in žalostjo. Vnuk Jude ji predlaga, naj se pridruži bralnemu klubu njenega pokojnega moža, ki je bil strasten bralec in je za seboj pustil veliko knjižnico. Sama nikoli ni veliko brala, njen hobi je bilo trgovanje s starinskim pohištvom in opremljanje prostorov.  Ob prihodu v knjigarno Knjige na paradi spozna lastnico Crush, ki ji pove, da bralni klub, ki ga je obiskoval njen mož Frank ni navaden bralni klub, ampak tihi bralni klub.

Najprej se ji  zdi brati v tišini pravo mučenje, a ko spozna življenske zgodbe vseh svojih sobralcev, se med njimi razvije pravo prijateljstvo in naklonjenost. Vsi so oboževali njenega pokojnega moža. Ona pa ga sedaj s pomočjo njihovih zgodb in moževih bralnih zapisov na novo spoznava.

Odkrije, da je njen mož dolgo sumil, da ima ADHD (motnja pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo) in da ga imata tudi njuna hči Rosie in vnuk Jude. Tihi bralni klub in pogovor s sobralci mu je pomagal premoščati težave, žene pa ni hotel obremenjevati z njimi.

Ker število bralcev v bralnem klubu upada, se Grace odloči, da bo pomagala pri  promociji in k temu nagovori tudi svoje sobralce.

 

Barve svobode

Roman Barve svobode nadaljuje zgodbo mlade Rozalije, ki ob koncu prvega dela pristane v zaporu za deset let zaradi opravljanja zdravniškega poklica brez diplome. Diplome ji niso, kljub opravljenim izpitom in nadpovprečnim rezultatom, podelili, ker je bila ženska.

Že v prvih dneh v zaporu, jo skušajo prvič posiliti, vendar se uspe uspešno obraniti. Tudi v zaporu na gradu ne opusti svojega poslanstva zdravnice in skuša pomagati sojetnicam in sojetnikom.

Njen pravi stric, polkovnik Žiga Josip Novak, in njena družina slišijo za obsodbo in se začnejo boriti za njeno pravico do svobode in boljše pogoje. Premestijo jo boljše prostore in ji namenijo službo učiteljice v ljubljanski trivialki. Na prošnjo njenih staršev zaradi vnetega slepiča uspešno operira deklico Ana Marijo. Na poti z obiska pri njej, jo ugrabi Andrej Trdina, njen znanec z bojišča, kjer je pred obsodbo delala kot kirurginja in pomagala vojakom. Ker se ne vrne na grad, jo po nekaj dneh začnejo iskati in ji grozi ponovni zapor. Iščejo jo tudi njen nekdanji ljubimec Jožef, oče deklice Anamarije, in stari Gričar, ki ga mučijo hude bolečine in težave s prostato.  Ko se srečata, mu je pripravljena pomagati, a postavi pogoj, da Gričar pove resnico, da ni ubila brata Štefana in da je ubil njeno krušno mater Antonijo.

Nekaj časa se skriva pri sestri Emilii, a jo kmalu izsledijo in spet odpeljejo v zapor, kjer jo pričaka nov upravnik in jo spet pošlje v ječo. Ponoči jo spet napadejo in tokrat tudi posilijo, Rozalija pa pri tem smrtno rani svojega posiljevalca in utrpi hude poškodbe. Kmalu se sooči z dejstvom, da je noseča.

 

Nekaj je na tebi

Avtorica iz okolice Ptuja se nam v samozaložbi predstavlja s svojim drugim romanom. Gre za nadaljevanje prvenca Nekaj je na njej, ki ga je avtorica domiselno vključila v nadaljevanje, da lahko vsakdo sledi zgodbi, ki se nenehno razvija in utrjuje pred bralčevimi očmi. Vidno je avtoričino zanimanje za duhovno rast in strokovno poznavanje področja psihologije, saj so odnosi predstavljeni izrazito poglobljeno in večplastno. Od nasilja med partnerji, ki prežema začetek, do pritiska odnosov, ki stiskajo v primežu vse bolj zmedeno protagonistko Avo, ki jo  je zaznamovalo obiskovanje centra Asana, saj brata Dan in Dorian Bagari še vedno krojita njeno usodo. Do katere mere? V ozadju pa odmeva še slutnja nerazrešenega, ki bi lahko bila nevarna vsemu znanemu. In ko se nam že zdi, da bo zgodba zašla v že slišano, nas avtorica preseneti s preobratom. Optimizem, ki preveva zadnje odstavke pa odstira pogled v nadaljevanje, ki ga obljublja Amadeja Godina.

Kamni

Kamni, droben strip, na prvi pogled zgleda nekoliko banalno, saj s preproste ilustracije na platnici v nas strmi ne ravno vesel … kamen. Če smo iskreni, je velika večina sličic v stripu precej podobnih in skoraj iz vsake v nas strmi nekoliko zamorjen kamen. A to naj nas ne zavede. Kamni so zelo premišljen filozofski strip o življenju, ki nas opominja, naj bomo pozorni do malih stvari. Strip, ki govori o osamljenosti, o želji po nečem novem, o dolgčasu, o strahovih, o pričakovanjih in o tem, da tudi če se skoraj nikoli nič ne zgodi, nas vedno lahko preseneti –  kakec z neba. Včasih nas je strah, da bi obtičali, včasih upamo, da bo vse drugače, a se nič ne spremeni, spet drugič pa pride sprememba, ko je sploh ne pričakujemo. Neko novo doživetje, ki ga sprva ne maramo, a spoznamo, da nam je koristilo: recimo, če nas preslini polž.

Kamen ni prijazen, pogosto je zagrenjen v svoji osamljenosti, a vseeno – čuti vse. Čas teče in kamen je tam. Včasih se zaplete v pogovor z bralcem in ga nagovarja, včasih celo žali. Pogosto je neprijazen, a čutimo z njim.

Minimalističen strip nas uči pozornosti, saj je na nekaterih sličicah pomemben detajl, kam so usmerjene kamnove drobne oči, dve majhni pikici. Pomanjkanje pozornosti na detajle in osamljenost sta gotovo dve veliki problematiki sodobnega časa in strip Kamni zadane bistvo. V času, ko štejemo sekunde ali celo stotinke sekunde, saj so minute premalo natančne, nas poziva, da se ustavimo, pogledamo okoli sebe in vidimo podrobnosti. Če se zberemo, bomo doživeli marsikaj, kar bi sicer šlo mimo nas. Spodbuja nas k zbranosti in stoičnosti: na večino dogajanja nimamo zares vpliva in tudi to je v redu.

Kamni so tako odličen strip za slab dan, saj že z vedro svetlo modro barvo, še bolj pa s toplino in humorjem sporoča: takšno je življenje, ampak hej, ni vse slabo! Včasih je veliko že samo biti tu. Zares biti tu.

Anatomija želje

Rozalija je izjemno bistro in sočutno dekle iz revne kmečke družine. Od nekdaj je čutila močen vzgib, da mora pomagati živalim in ljudem, da se bodo počutili bolje. Zaradi psihičnega in fizičnega nasilja, ki ga nad njo izvaja stari Grčar pobegne od doma v Ljubljano. Tam se jo usmilijo v uršulinskem samostanu. Sestre jo šolajo in  ji priskrbijo tudi službo pomočnice doktorja Hafnerja. Vzporedno z njeno zgodbo, se razpleta tudi zgodba njene prave družine, po rojstvu je bila namreč dana v varstvo nasilnega Grčarja in njegove mile žene Antonije.

S pomočjo sestre Emerike se 1810 udeleži avdience pri francoskem maršalu Marmontu in ga prosi, da bi lahko obiskovala medicinski oddelek ecole centrale, petletni študij medicinske in kirurške smeri.

Rozalija odrašča, spozna prve občutke ljubezni, se pridno uči in raziskuje v svojem malem improviziranem laboratoriju. Ob tem  dela še  kot perica in pomaga več pacientom, a jo realnost predsodkov in sveta, v katerem živi pripelje do krute usode.

Voz

Pesniška zbirka Voz poljskega pesnika, glasbenika in aktivista Grzegorza Kwiatkowskega je pretresljivo literarno pričevanje o holokavstu, antisemitizmu in posledicah zgodovinskega nasilja. Avtor v njej nadaljuje raziskovanje kolektivnega spomina, ki ga slovenski bralci poznajo že iz njegovih zbirk Žetev in Brez orkestra.

Zbirka temelji na resničnih pričevanjih preživelih, očividcev in drugih udeležencev zgodovinskih dogodkov (pesmi so naslovljene z njihovimi imeni in priimki), zbranih v arhivu Fortunoff Video Archive for Holocaust Testimonies na Univerzi Yale. Iz drobcev spominov, osebnih izpovedi in glasov ljudi, zaznamovanih z nasiljem, se sestavlja večplastna pripoved o svetu, ki je postopoma zdrsnil v sovraštvo, izključevanje in uničenje.

Kwiatkowski se odpoveduje velikim razlagam in literarnemu olepševanju. Njegova poezija je zadržana, fragmentarna in skoraj dokumentarna. Prav v tej navidezni preprostosti se skriva njena izjemna moč: pričevanja spregovorijo neposredno, brez olepšav in varne časovne distance. Pred bralcem se razkrivajo mehanizmi družbenega izključevanja ter srhljiva banalnost nasilja, ki se lahko razraste v vsakdanjem življenju.

Voz je knjiga o ljudeh, katerih glasovi ne smejo utihniti, in o zgodovini, ki je ne smemo pozabiti. Poezija postane prostor spominjanja, poslušanja in etične odgovornosti, obenem pa opozorilo, da sovraštvo in razčlovečenje niso zgolj stvar preteklosti. Gre za pretresljivo in aktualno branje, ki odpira vprašanja človekovega dostojanstva, kolektivne krivde in odgovornosti do zgodovinskega spomina.

Grzegorz Kwiatkowski (1984) je poljski pesnik, esejist, glasbenik in družbeni aktivist. V svojem literarnem ustvarjanju se posveča predvsem zgodovinskemu spominu, etiki, nasilju in človeški odgovornosti. Je avtor več pesniških zbirk, ki so prevedene v številne jezike in izhajajo tudi v tujini. Je član poljske psihedelične rock skupine Trupa Trupa ter član ameriškega združenja PEN America in evropske literarne platforme Versopolis. V letih 2025 in 2026 deluje kot umetnik v rezidenci na Univerzi Yale, kjer sodeluje tudi z arhivom pričevanj o holokavstu Fortunoff. Njegovo literarno in esejistično delo odmeva tudi v mednarodnem prostoru, med drugim v časopisih The Guardian in The New York Times.

Maske

Maske (1958) pisateljice Fumiko Enchi veljajo za eno od temeljnih del japonske povojne literature, ki z uporabo motivov iz japonske folklore in parapsihologije (veliko poudarka je predvsem na šamanizmu in duhovih, ki lahko obsedejo človeka) bralca seznanijo z univerzalnimi temami človeške identitete, seksualnosti, spiritualizma in zapletenih odnosov med moškimi in ženskami v strogi patriarhalni družbi. Zgodba, postavljena v 50. leta minulega stoletja, sledi štirim likom, dvema ženskama in dvema moškima; Mieko in Jasuko sta tašča in snaha, sostanovalki (morebiti celo intimni partnerki, vendar to v romanu ni izrecno povedano ali prikazano), ki si prizadevata, da bi zaključili raziskovalno delo Miekinega pokojnega moža Akia, ki se je ukvarjal s temo obsedenosti z zlimi duhovi. Jasuko ima obenem zapleteno razmerje z dvema moškima, in sicer s poročenim Ibukijem in Mikamejem, ki je sicer ne privlači, vendar v njem vseeno vidi idealnega kandidata za poroko. Roman s skrivnostno in večplastno pripovedjo ustvarja kolaž asociacij in namigov na japonsko gledališko in literarno umetnost, bralcu pa posreduje sporočilo o položaju moških in žensk v družbi, ki ima še vedno globoko vkoreninjene predstave o vlogah spolov v patriarhalnem sistemu.

Pesem o treh svetovih

Vladimir Pištalo (1960), prepoznavno ime sodobne srbske književnosti, je z romanom Pesem o treh svetovih ustvaril lirično kulturno-zgodovinsko fresko, upodobljeno na usodi (izmišljene) plemkinje Ozane Bolica, ki so jo na začetku 18. stoletja gusarji ugrabili še kot mlado dekle in jo kot sužnjo prodali v Tunisu, od koder jo je pot dalje vodila v Združene države Amerike in od tam preko Londona in Benetk nazaj v rodni črnogorski Perast. Pred bralcem vznikajo trije svetovi, kulturno in politično med seboj povsem različni, ki jih avtor podaja povsem suvereno, na opisanih preizkušnjah Ozane Bolica pa z vrhunsko pesniško senzibilnostjo izriše portret ženske, katere izvor in resnica nikomur nič ne pomenita, kaj šele, da bi kdorkoli slišal in upošteval njen glas. Obsojena na suženjstvo in izgnanstvo se trudi predvsem preživeti, kot žensko, ki v sebi kljub vsemu še vedno ostaja vedoželjna in čutna, pa jo vodijo tudi čustva, ob katerih se včasih sprašuje, ali ne izdaja z njimi celo same sebe. Na svojem potovanju spoznava nove religije in bogove, nove ljudi in njihove običaje, ob vsem tem pa se trudi v slabih dneh prepoznavati vsaj drobne dobre trenutke. Je kot nekakšen ženski lik Odiseja, ki ga je avtor upodobil kot spomenik vsem ženskam, brisanim iz zgodovine, predvsem pa Peraščankam tistega obdobja. Romanu bi lahko pridali oznake kot so avanturistični, zgodovinski, psihološki, ljubezenski, pustolovski, eksistencialni in antikolonialni, a bolj od vsega tega je predvsem saga o vrženosti v obstoj, o univerzalnosti in posamičnosti, o svetu, o Boki Kotorski, o norosti, o imperijih, o divjakih, o gospodarjih in učiteljih. Tragičen in ganljiv zgodovinski spev, valujoč na zamahih prečudovito poetičnega jezika, nekateri kritiki uvrščajo v sam vrh sodobne svetovne književnosti. Avtor je zanj prejel pomembne nagrade: Ninovo nagrado (2023), nagrado Beskrajni plavi krug (2023) za najboljši roman napisan in objavljen v srbskem jeziku in nagrado „Dr. Špiro Matijević“ (2024) za najboljše literarno delo preteklega leta. Po izobrazbi je Vladimir Pištalo sicer pravnik, med letoma 1993 in 2020 je v Združenih državah Amerike predaval zgodovino, po vrnitvi domov pa je zasedel mesto direktorja Narodne knjižnice Srbije. Kot pisatelj se je uveljavil predvsem s poetiziranimi biografijami resničnih ali izmišljenih osebnosti, med katerimi je najbolj znana Tesla, portret med maskami, fenomenalno bralno izkušnjo pa doživimo tudi ob prebiranju romana Pesem o treh svetovih, ob čemer gre zahvala Đurđi Strosoglavec za odličen prevod izvirnika v slovenski jezik.

Dnevi

Taha Husein (1889–1973) se uvršča med vodilne intelektualce svojega časa, kot pisatelj pa se je uveljavil tudi kot eden vidnejših predstavnikov egiptovskega modernizma. Napisal je več kot šestdeset različnih del, poleg romanov, kratkih zgodb in esejev tudi kritične in zgodovinske študije. Njegovo najbolj prepoznavno delo so Dnevi, avtobiografski roman, v katerem popisuje svoje otroško in študentsko življenje. Ker je besedilo tesno vpeto v družbeno, politično in kulturno dogajanje tedanjega Egipta, se pričevanje obenem bere tudi kot dokument takratnega življenja in razmer.

Njegova avtobiografija je v arabski književnosti prelomna že v samem žanru. Avtobiografski elementi so se v tamkajšnji literarni tradiciji sicer tu in tam že pojavljali, a v drugačni vlogi, predvsem kot utrjevanje avtoritete ali zagovarjanje določenih idej. Husein pa je vzpostavil individualni jaz in kronološko pripoved oblikoval kot osebno izkušnjo, kar je bilo takrat v njihovi pisavi nekaj povsem novega. Zanimivo pri tem je, da glavni junak ostaja večinoma neimenovan, pisatelj ga imenuje le naš prijatelj, fant ali mladenič.

Rodil se je na podeželju Zgornjega Egipta v družini nižjega srednjega sloja kot sedmi od trinajstih otrok. Ko je pri dveh letih zbolel za vnetjem oči, je zaradi zanemarjanja in neprimerne zdravstvene oskrbe za vselej utrpel vidno slepoto, kar ga je močno osebnostno zaznamovalo. Počutil se je odrinjenega od ostalih, obenem pa je v njem bíla močna volja po znanju, kajti le s tem je lahko upal na vsaj približno enakovreden položaj med ostalimi. Ker si ni mogel pomagati z očmi, je vse stavil na svoj spomin, vedno pa je bil odvisen tudi od svojih spremljevalcev na poti in tistih, ki so mu bili študijsko snov pripravljeni brati. Prepreke, zlasti tiste, ki so se mu pojavljale po robu na študiju v Franciji, je premagoval z nepredstavljivo močjo volje in vztrajnosti, to pa ga je, občasnim občutkom obupa in malodušja navkljub, oblikovalo v močno osebnost z izdelanim mnenjem in vizijo.

Fantova (avtorjeva) slepota ni vplivala le na njegovo zunanje spoznavanje sveta, pomembno se je odslikavala tudi v njegovem notranjem doživljanju in upovedovanju življenja. Zavrnitev družbene vloge, ki mu jo takratna družba dodeljuje kot nekomu, ki ne vidi, se tako izkaže kot ena osrednjih sidrišč upora proti tradiciji. V prvem delu avtobiografije Husein obravnava junakovo življenje do njegovega trinajstega leta starosti, ko se odpravi študirat na Al Azhar, ter v tem obdobju zavedanje njegove hibe in možnih družbenih posledic. V drugem delu ga spremljamo na študiju v Kairu in spoznavamo ovire, s katerimi se sooča zaradi slepote, medtem ko se v tretjem delu konflikti, povezani z njegovim hendikepom, že deloma razrešijo, predvsem na račun francoske prijateljice, s katero se tudi poroči.

Med branjem naletimo na številna imena arabske kulture in zgodovine, kar občasno deluje kar malce enciklopedično, spoznamo pa tudi, kako močno je na Huseina (in tudi ostale predstavnike njegove generacije) delovalo srečanje z evropsko književnostjo in filozofijo. Kombinacija tega stika in njihovega ponovnega poglobljenega in kritičnega oziranja v arabsko literarno dediščino je vodila v diskurz, razpet konservatizmom in prenovo celotnega državnega sistema.

Preizpraševanje tradicije in izzivanje avtoritete se v Dnevih najjasneje izrisujejo med junakovim izobraževanjem na Al Azharju, takrat eni najprestižnejših islamskih institucij, ko spoznava zastarelost učenja na pamet na račun kritičnega mišljenja študentov. Sicer pa je Husein trenje idej izpraševal v mnogih svojih delih, tako kritičnih kot literarnih, in bil zaradi tega nemalokrat celo v nemilosti. Kljub temu mu je uspelo tudi politično, predvsem kot šolskemu ministru, ko je uveljavil številne prelomne izobraževalne reforme, prepričan, da je izobrazba najboljše, s čimer se lahko borijo proti družbenim težavam. Ne glede na številne kontroverzne ideje je užival spoštovanje tako doma kot na tujem, kar enaindvajsetkrat pa so ga (neuspešno) nominirali tudi za Nobelovo nagrado za književnost.

V Dnevih, edinem v slovenščino prevedenem avtorjevem delu, osupnemo predvsem nad intelektualno širino Tahe Huseina ter spoznamo čas, v katerem se je Egipt preobražal iz tradicije v modernost.