skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Nič posebnega

Sedemnajstletna Mae se v središču 60-ih let zaposli kot tipkarica v umetniškem studiu Andyja Warhola, ki se je v tistem času ravno pričenjal uveljavljati s svojo umetnostjo. Odlična je v poslušanju, v vsem ostalem pa nekoliko »peša«: pustila je šolo pa tudi v njen odnos z materjo ne vlaga prav veliko truda. In ravno njena zmožnost, da posluša, da raje sprejema kot daje in se pomeša med ljudi, kot pa se izpostavlja v središče, ji omogoči to pomembno, a nevidno vlogo. Spoprijatelji se s sodelavko Shelley, ki sta si v svojem obnašanju precej podobni. Želita si pomembnosti, a ne vesta, kako priti do nje. Zaposleni kot tajnici ju Warhol nekega dne vključi v poseben projekt: transkribirati 24 ur v življenju  njegovega studia imenovanega tudi »Factory«, torej v besede preliti vsako najmanjše dogajanje okoli njiju, ki ga je Warhol posnel na trak. To se je v resnici zgodilo, sestavek, ki je nastal, je znan kot a: A novel. Pretipkale so ga štiri tipkarice, od katerih dve nikoli nista bili omenjeni. Na njuni mesti je avtorica romana postavili svoja dva ženska lika. Eden izmed njiju, Mae, v romanu postane celo bolj samozavestna in v Warholov projekt vključi vedno več lastnih, tudi povsem izmišljenih podrobnosti, saj pravi, da človek ne more biti v družbi tako velikih egov in hkrati ne razviti svojega lastnega ega. Roman pisateljice »novega vala irske književnosti«, ki ga je vsekakor vredno prebrati. Omenjeno delo je njen drugi roman, prvi (Show them a good time) v slovenščino še ni preveden.

Za nagrado

V romanu spremljamo zakulisje izbora zmagovalnega literarnega dela na natečaju. Vendar pa je namesto z literarno kritiko in resno analizo bralcu postreženo z vpogledom v nevrotične glave vseh članov komisije, ki jih lastni problemi zaposljujejo do te mere, da se s teksti skoraj nič ne ukvarjajo.

V sicer tretjeosebno pripoved se vrine prvoosebno poglavje, kjer spremljamo dojemanje tajnika, ki žirante opazuje skozi okna pisarne in ki je edini, kljub pomanjkanju priznanih in uveljavljenih nazivov, dejansko prebral literarne prispevke.

Besedilo na neči točki postane samonanašalno, saj se kot najboljši oddan prispevek začne omenjati besedilo Za nagrado, ki govori o poteku ocenjevanja prispevkov na natečaju. Čeprav se režiji besedilo zdi predrzno, na meji preverznega, je edino provokacija ta, ki prebudi njihovo zanimanje za literaturo in umetnost.

Roman Za nagrado je zračno in hitro berljivo besedilo, ki mu uspe prikazati nizkoletečo realnost umetniškega sveta, kjer so zdolgočaseni in nenavdihnjeni izobraženci, preobjemeni z lastno patologijo, kot pri vseh ostalih poklicih, računajo na slabo plačane pomočnike, da jih rešujejo iz zagat, v katerih se znajdejo zavoljo lastne nestrokovnosti.

Semira Osmanagić je slovenska pisateljica in umetnostna zgodovinarka. Izpod njenega peresa sta pri založbah Lynx in Litera izšli knjigi Koliko korakov naredimo, kadar stojimo? in Tri kroge okrog hiše.

Smrt in ljubezen v Cimetovem Dolu

L. Killmore je psevdonim ameriške avtorice Necole Ryse. V svojem romanu Smrt in ljubezen v Cimetovem dolu (A Cinnamon Falls mystery) združuje prvine kriminalnega in ljubezenskega žanra.

Nia po tragični nesreči, v kateri življenje izgubi njena najboljša prijateljica Sienna, v želji po novem začetku zapusti Cimetov dol. Po šestih letih zveze pa doživi nov udarec — izve, da je njen zdajšnji partner poročen. To jo privede k vrnitvi v domači kraj, kjer je pred leti zapustila družino, prijatelje in bivšega fanta Jesseja. Čeprav je minilo veliko časa, je privlačnost med Nio in Jessejem še vedno prisotna in se skozi zgodbo le še stopnjuje.

V času njene vrnitve se prebivalci Cimetovega dola pripravljajo na jesenski festival, dolgoletno tradicijo kraja. Priprave prekine pretresljiv umor ene izmed prebivalk, osebe, ki so jo vsi dobro poznali. Ko policija ujame domnevnega morilca, se župan kljub tragediji odloči, da bo festival izpeljan. A tik pred dogodkom odkrijejo še eno truplo. Postane jasno, da so prijeli napačno osebo, kar pa sta Nia in Jesse slutila že prej. Med preiskovanjem umorov se pokaže, da so zločini tesno povezani z dogodki iz preteklosti, hkrati pa se znova prebudijo tudi čustva med Nio in Jessejem.

Kdo je pravi morilec in kaj želi z umori prikriti?

Iskanje lastne poti

Knjiga Iskanje lastne poti pripoveduje resnično zgodbo Malale Yousafzai, najmlajše dobitnice Nobelove nagrade za mir.

Malala je dekle iz Pakistana, ki odrašča v svetu, kjer je želja po znanju razumljena kot upor. Njene sanje so preproste, a hkrati nevarne. Medtem ko drugi otroci razmišljajo o igri, ona razmišlja o tem, ali bo šola jutri sploh še odprta. Strah postane del vsakdana, a ne utiša njene radovednosti. Ko začne govoriti, ne govori z jezo, temveč z vero – vero, da ima vsak otrok pravico do prihodnosti. Ko jo ustrelijo, bi se zgodba lahko končala. A se ne. Namesto tega Malala vstane še močnejša, z brazgotinami, ki niso le telesne, temveč tudi duševne.

Knjiga ni zgolj zapis dramatičnih dogodkov, temveč predvsem osebna zgodba odraščanja, notranje rasti in iskanja lastne poti v svetu, ki pogosto utiša ženske glasove. Malala ne nastopa kot idealizirana junakinja, temveč kot mlado dekle, ki jo je strah, a kljub temu vztraja pri svojih prepričanjih. Njena pripoved razkriva tudi boleče občutke osamljenosti, krivde in odgovornosti, ki spremljajo preživetje in javno izpostavljenost.

Iskanje lastne poti je zgodba o tem, kako bolečina ne uniči poguma, ampak ga lahko celo okrepi.

To je zgodba o dekletu, ki ni hotelo biti tiho – in prav zato danes govori v imenu milijonov drugih.

 

Pogovor o umetnosti in politiki

Knjiga Pogovor o umetnosti in politiki je prepis debate, ki sta jo leta 2019 v oddaji Studio B izvedla Ken Loach in Édouard Louis. Besedilo je razdeljeno na dva pogovora, oba pa sta dopolnjena s transkripti vprašanj gledalcev ter odgovori nanje.

Kot kulturnika in aktivista, Loach in Louis razpredata o politiki, ki usmerja vsa naša življenja, specifično življenja delavskega razreda in manjšin. Dotakneta se sodobne kulture dela, ki marsikaterega posameznika pripravi do tega, da sprejme slabo in slabo plačano delo in ki v družbi spodbuja splošne občutke stresa, katerega manifestacije so lahko grozljive.

Ob porastu desnih vlad po svetu in Evropi vidita nujo, da leve vlade spregovorijo svoj jezik – znova vzpostavi lasten politični diskurz in oznanja lastne ideje, namesto da se odziva na provokativne pobude nasprotnega pola. O skupinah, ki jih zagovarja, pa bi morala levica spregovoriti iskreno in z zavedanjem njihove heterogenosti; zavedati bi se morala homofobije znotraj delavskega razreda, rasizma znotraj feminističnega gibanja, nasilja znotraj ekonomsko prikrajšanega razreda.

Kje pa v stresa polnem in desno usmerjenem svetu Loach in Louis vidita vlogo umetnosti? Predvsem v tem, da ostaja samosvoja ter da ničemur ne služi, niti (posebej) ne našim pričakovanjem do nje. Do umetnosti moramo ostati nezaupljivi, saj je z vsako potrebo po njej izražen tudi privilegij dostopa tistega, ki jo potrebuje. Vloga umetnika je tudi vpetost v skupnost, v javno življenje; ne kot način promocije ustvarjenih del, temveč kot delo samo – kot način povezovanja ljudi in postavljanja vprašanj, od katerih se želimo skrivati.

Édouard Louis (1992) je francoski pisatelj nove generacije. Slovenski bralci smo ga spoznali z romanom Opraviti z Eddyjem, ki je leta 2020 izšel v sklopu festivala Fabula. Od takrat so bila v slovenščino prevedena tri njegova dela: Boji in preobrazbe neke ženske, Kdo mi je ubil očeta in Spremeniti se: metoda. Njegovo pisanje je izrazito avtobiografsko, saj z njim raziskuje, kako so ga med odraščanjem v delavski četrti v 90. letih zaznamovale homofobija, revščina in nasilje.

Ken Loach (1936) je angleški režiser. V svojih filmih prikazuje življenja delavcev ter se osredotoča na problematike, kot so brezposelnost, alkoholizem in brezdomstvo. Za svojo socialno kritično režijo je prejel več priznanj in nagrad, njegovo najbolj nagrajeno delo pa je film I, Daniel Blake o delavcu, ki doživi poškodbo na delovnem mestu.

Podgana

Britanska pisateljica Patricia Lawrence se v romanu Podgana posveča trpkemu prikazu odraščanja dečka, odrinjenega na rob družbe; Al je deček, ki je več let živel pri rejniških družinah, dokler ga socialna služba znova ne dodeli v varstvo njegovi mami Ramoni, ozdravljeni narkomanki in nekdanji zapornici, ki je na pogojnem odpustu. Dvojica sedaj živi v majhnem stanovanju v vse prej kot idealnih razmerah; Al je zaradi pomanjkanja hrane pogosto lačen, mama pa zaradi rednega glasnega navijanja glasbe postane tarča sovražno nastrojenih sosedov, še posebej gospoda Brykerja. Ta nekega dne v supermarketu obtoži Ramono, da je kradla hrano, zato jo pošljejo nazaj v zapor, skrbništvo nad Alom pa začasno prevzame njegova polsestra Plum. Deček, jezen in razočaran, ker so mu znova odvzeli mamo, se odloči maščevati Brykerju, vendar pa stvari ne stečejo tako, kot je sprva pričakoval…

Mladinski roman Podgana daje glas pogosto spregledanim in preslišanim otrokom, ki se čutijo nemočni v svetu, ki se jim zdi vsej prej kot lep in pravičen. Zgodbo odlikuje dinamičen tempo, bogat jezik in predvsem iskreno raziskovanje večno aktualnih tematik zanemarjenosti otrok, težavnih družinskih odnosov, revščine, odkrivanja identitete, pomembnosti ohranjanja empatije in predvsem prikaza posledic maščevanja, ki ga otrok razume kot edini “pravični” način za popravljanje osebnih in družbenih krivic.

Najin odpeti slučaj

Pa smo jo dočakali! Tretjo kriminalko Mateja Kocjančiča, pisatelja iz Žužemberka, ki je dobil leta 2025 za svojo drugo knjigo, Veseličko, nad katero smo se že navduševali, posebno priznanje za bogastvo jezika JSKD. Z mojstrstvom jezikovnih akrobacij in humornega podtona je pospremljena tudi pripoved v romanu Najin odpeti slučaj, kjer je že sam naslov skrivnostno večpomenski.

Dogajanje se začne na neko zgodnje sobotno jutro, ko ima moštvo odbojkarjev mučni tekaški trening kar nekaj kilometrov v okolico Žužemberka. V bližini cerkve svete Marjete na Vrhu pri Križu zagledajo tekači ležečo mlado žensko, nezavestno in golo, obuto v bulerje in zavito le v usnjen plašč. Kaj se je zgodilo, od kod poškodbe, kdo je imel motiv? Inšpektor za krvne in spolne delikte Fortunat Breznik s policijske postaje Novo mesto je sicer že z eno nogo v penziji, a kljub temu (radostno) prevzame primer. Nakar zgodba napeto steče, okljuki so presenetljivi, branje neodložljivo. Pripoved je obogatena  z medicinskimi in psihološkimi zanimivostmi in simboliko, prežeta je s humorjem in – z izjemnimi opisi seksa! Eno in drugo, humor, še bolj pa nazorna, realistična in terminološko odlično ubesedena spolnost sta v slovenskem leposlovju redko zastopana in to vrzel že zapolnjuje in upajmo, da jo bo še naprej zapolnjeval Matej Kocjančič, mojster jezika, humorja, zapletanja in razpletanja zgodb in sedaj tudi  erotičnega in seksualnega pisanja. Pornografija v funkciji konteksta in celostnosti teksta  (in ne le v svoji klasični funkciji) seveda ni samo pornografija, temveč posebna in redka veščina realističnega pisanja, ki je v konkretnem primeru na trenutke tudi presenetljivo duhovita. Več razglabljanja na to temo pa bi nujno vsebovalo kak vsebinski kvarnik, vendarle gre za odlično kriminalko. Ki pa je, kot poudari sam avtor v podcastu, odsvetovana (pre)mladim bralcem.

Samo nekaj nas lahko skrbi pri pisanju Mateja Kocjančiča: da se bo  zaradi  inovativne rabe slovenščine, izvrstno ubesedenega vzdušja na Dolenjskem in genialnega igranja z besedami pri prevodu njegovih knjig v tuje jezike nujno marsikaj izgubilo.

V letu 2025 je Matej Kocjančič za pisanje besedil narodnozabavne glasbe dobil  Vodovnikovo nagrado –  nagrado za življenjsko delo Društva pesnikov slovenske glasbe.

Mala Lisa

Roman Mala Lisa združuje družinsko zgodbo in pretresljivo pričevanje o izkušnji internacije v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Osrednjo literarno vlogo ima Lisa Vidmar, ki nas skozi svojo izpoved popelje skozi vse življenjske postaje. Okvirno dogajanje predstavlja njeno potovanje v Francijo, k svojim koreninam, ko na letalu sklene poznanstvo s stevardeso Évelyne. Lisina krhka podoba in opazna stiska dajeta slutiti, da s seboj nosi pretežko breme. S pomočjo Évelyne in njene družine spregovori o skrivnosti, skrbno čuvani že vrsto let. Otroštvo je preživela v Dijonu, kjer je njena družina negovala tradicijo klobučarske obrti, zaradi dedka, priznanega entomologa, je vzljubila svet žuželk, zaradi očeta, profesorja in poznavalca nemške poezije, pa svet besedne umetnosti. V srečno obdobje je pri Lisinih zgodnjih najstniških letih posegla senca vojne, nato je družino judovskega porekla doletela tragična usoda.

Da bi lahko ubesedila vso grozo dogajanja v primežu taborišča, uporabi svoj alter ego, malo Liso. Bila je žrtev dogodkov v bloku 10, kjer so zdravniki, zaslepljeni od ambicioznost in rivalstva, hlepeli po novih dognanjih za strašno ceno. Slutimo lahko vse razsežnosti krutosti znotraj zidov in bodeče žice, podoba Auschwitza ni prikazana z vso neposredno, surovo resničnostjo, ampak z metaforiko pošasti. Pred njo je mala Lisa bežala v svojo miselno predstavo spiralnega stolpa in se reševala z rituali, neskončnim preštevanjem stvari in recitiranjem poezije.

Francoska pisateljica Rachel Mourier se je v svojem prvencu občutljive tematike holokavsta lotila  z natančnim proučevanjem zgodovinskega ozadja, pri čemer je prisluhnila pričevanjem preživelih, spoznala njihove travme in dejstvo, kako težko je premagati tišino. Poudarila je vrednost družinskih spominov in predmetov ter medosebne odnose in medgeneracijske vezi, ki z empatijo pomagajo preživeti, preboleti … Sicer izredna profesorica na eni izmed francoskih fakultet je nekaj let preživela v Sloveniji, kar je dalo poseben pečat tudi romanu Mala Lisa. Vanj je vpletena naša tradicija vinogradništva in čebelarstva, med vsemi dogajalnimi prostori dobi vidno vlogo majhen slovenski kraj Ciringa ob avstrijski meji, kjer Lisa najde varnost in zatočišče.

Meni se to že ne bo zgodilo

Laura Freixas (Barcelona, 1958) je španska pisateljica kratke proze, romanov in dnevniških zapisov ter pomembna javna intelektualka, ki deluje tudi kot zagovornica enakosti spolov. Sistematično proučuje in promovira književnost, ki jo pišejo ženske, o čemer je objavila številne eseje, študije in članke. Bila je prva predsednica društva Clásicas y Modernas, ki si prizadeva za enakopravnost spolov na področju kulture.

Roman Laure Freixas natančno in brez olepševanja razgrinja razkorak med feminističnimi prepričanji protagonistke in njenim vsakdanjim življenjem, ki se kljub vsemu opira na tradicionalne vloge ženske kot hčere, matere in žene ter moškega kot očeta in nosilca moči. Avtorica v komunikativnem, esejistično obarvanem pripovednem slogu odpira temeljno vprašanje sodobnega feminizma: ali se lahko ženska danes izogne podrejenosti, ne da bi morala nenehno razlagati, utemeljevati in dokazovati svojo izbiro znotraj družbenega reda, ki jo samodejno umešča v vnaprej določene vloge.

Glavna junakinja že v otroštvu ponotranji tihe zapovedi prejšnje generacije: potrpeti, sprejeti neenakost, tolerirati moško nezvestobo in se sprijazniti z ekonomsko ter čustveno odvisnostjo. Odloči se, da bo živela drugače — izobražuje se, potuje, gradi kariero v založništvu in piše. A tudi njena na prvi pogled svobodna pot jo postopoma pripelje v znano zgodbo kompromisov. Partnerstvo, materinstvo in posvojitev razprejo nova vprašanja o ceni izbire in iluziji avtonomije. Posebej pretresljivo je poglavje o poti v rusko sirotišnico, ki se preplete z novicami o potopitvi podmornice Kursk — kolektivna tragedija mater in otrok postane zrcalo osebne stiske protagonistke.

Roman očara s surovo iskrenostjo in pogumom, s katerim avtorica razgalja lastno ujetost med ideali in realnostjo. Dogajanje, umeščeno v obdobje med letoma 1990 in 2003, presega časovni okvir pripovedi in bralca postavlja pred neprijetno vprašanje: ali je danes res kaj drugače? In ali je svobodna izbira žensk resničnost ali zgolj skrbno vzdrževana utvara?

Divja jaga : ravbšicova zgodba

Divja Jaga je tretji v seriji stripov, ki temelji na domačinskih povestih in slovenskem ljudskem izročilu. Po slednjem je divja jaga grozeč zvok živali v gozdu, katerega se lahko človek reši zgolj, če poprime za kamen z vrezanim križem – cahen.

Ljudska grozljivka je v stripu predstavljena na simbolni in psihološki ravni. Mladenič, ki se sreča z grozoto v gozdu, ni navaden, miren in priden pastir, temveč temna duša, ki uživa v mutilaciji živali. Ko nekega dne leta 1916 kruti samotar najde puško, je on tisti, ki začne z divjo jago. Sočasno se stopnjuje užitek, ki ga doživlja ob ranjenju drugih, kot tudi resnost njegovih zločinov: sprva ubije pajka, nato kokoš. Njegov strelski pohod se stopnjuje vse, dokler ne ubije stare gospe, ki jo naključno zagleda na polju.

Puška je nadalje spet uporabljena v letih in na frontah, ki sledijo. Neskončne kolone žrtev, ki jih terja vojna, se zlijejo v neskončen vodnjak podob človeških in živalskih trupel, zlomljenih okostij, požganih mest in zapuščenih otroških igrač.

Našega junaka ponovno srečamo nekaj let kasneje, propadlega, norega in zapitega. Prežet je s spomini na smrt in trpljenje, ki ju je v svojem življenju povzročil. Vrhunec njegovega zloma spremljajo podobe in zvok živali, ki ga ujamejo medse in ga spremenijo v mrliča.

Divja jaga ostaja enako živa danes, kot pred leti, ko je živalsko kruljenje pretilo na obiskovalce gozda. Človeška krutost do narave in sočloveka je v razvitem svetu skoraj brezmejna in nespametno je pričakovati, da zanjo ne bomo plačali cene. Gotovo bi bilo največ poetične pravice najti v tem, da nam jo živali in narava servirajo same, vendar pa dejanska manifestacija strahu ni tako uničujoča kot strah sam. Breme krivde je najhujše za tisti zločin, ki ostane nekaznovan.

Jasno nam je, kaj nas lahko, kar bi nas moralo doleteti; vendar ne vemo, kdaj in kje nas bo rabelj obiskal. Tako lahko zgolj poskušamo živeti s samim sabo in opominjamo drug drugega, da naravi ne moremo vzeti ničesar, česar nam ne bi

Janez in Martin Ramoveš sta izdala že dva stripa, ki zaobjemajo tematike slovenskih domačijskih povesti in ljudskih izročil. V prvem stripu Kontrabantarji sta se lotila opisovanja tihotapstva v Poljanski dolini v času rapalske meje, v stripu Amerika pa prikažeta množično izseljevanje v Ameriko ob koncu 19. stoletja. Oba umetnika ustvarjata tudi samostojno, tako na področju stripa kot tudi poezije.