skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Murva Fabianijevih : stoletje miru na Krasu

Avtor je v roman prelil zgodbo svoje prababice Charlotte von Kofler, rojene leta 1827 v Trstu, tirolskemu očetu Karlu von Kofler in materi Italijanki Angeli Marchini. V začetnem poglavju pred bralci raste mesto Trst od solinarskih začetkov, prek razcveta pristanišča do pomembnega večkulturnega mesta v Habsburški monarhiji 19. stoletja. Iz živahnega utripa Trsta avtor izlušči zgodbo dekleta iz aristokratske družine.  Pri sedemnajstih Charlotte z mamo in francosko varuško Geneviève pride na Kras, kjer naj bi poletje na deželi in kraški zrak pripomogla k izboljšanju maminega zdravja.

Kako se bo fina meščanska najstnica znašla med klenimi Kraševci? Avtor se postavi v vlogo posrednika, večino pripovedi “narekuje” pravnuku Charlottin duh v prvi osebi, to izpoved pa avtor prepleta z utrinki zgodovine in trenutki iz ustvarjalnega procesa nastajanja knjige. Charlottina zgodba je čustveno bogata pripoved o vzklitju in razcvetu vsaj treh ljubezni: ljubezni do kraške pokrajine, do kraških ljudi in do moškega, v katerega se usodno zaljubi – Antona Fabianija. Mladostno navdušenje in življenjska radost se prepletata z dvomi in strahovi, pripoved ima dovolj zanimivih konkretnih detajlov, da bralci zlahka podoživljamo Charlottino zorenje in njene notranje boje, uživamo ob opisih čudovite kraške narave, po katerih na lipicancih jezdita Anton in Charlotte, se preselimo v kuhinjo, kjer Antonova slovenska mama Tereza pripravlja marmelado iz sveže nabranega šipka ali skupaj s Charlottino mamo in Geneviève posedimo v senci košate murve pred hišo.

Avtor je zelo živo ubesedil in ohranil življenjsko zgodbo prababice, kar je dragoceno z vidika individualne zgodbe (bralci spoznamo odraščajočo in odraslo Charlotte von Kofler tudi onkraj golega dejstva, da je mama Maxa Fabianija) in tudi zaradi duha časa in prostora, v katera je pripoved postavljena. Ne samo, da zgodba že v podnaslovu priča o stoletju miru na Krasu in nas popelje v zanimivo ljubezensko zgodbo – s svojim obstojem je tudi zgodba o ljubezni vnuka do prababice in dokaz njegove vere v premoč zapisane besede nad smrtjo in pozabo. Delu se v slovenski izdaji pridružuje zanimiv predgovor druge Charlottine potomke, prapravnukinje Anje Muck Župan. Ta je že sam po sebi dragocen, saj poleg prijetne nezadržane čustvene vpletenosti in poetičnosti potrjuje tudi eno od osrednjih sporočil glavnega besedila: samoumevnost, naravnost in zanimivost narodnostno sestavljenih identitet in možnost sožitja ljudi različnih kultur.

Murva Fabijanijevih je tudi po več kot 50-ih letih od svojega nastanka leta 1975 med bralci še vedno priljubljeno delo, izvirna izdaja v italijanskem jeziku je bila do leta 2022 še sedemkrat ponatisnjena, v slovenščini pa je delo po prvem izidu leta 1998 (v prevodu Eveline Umek) do leta 2024 doživelo še štiri ponatise.

Ta pes vam bo spremenil življenje

Vas zanima, če in kako nam psi spreminjajo življenje? Vsak ljubitelj psov vam bo povedal (velikokrat zelo ganljivo), kako jim je njihov pes spremenil življenje. Kaj je pravzaprav tako zelo posebnega pri psih, da v tolikšni meri sooblikujejo življenje ljudi?

Ta pes vam bo spremenil življenje je knjiga, ki je pisana na kožo ljubiteljem psov. Avtor knjige, Elias Weiss Friedman, je svojo ljubezen do živali, predvsem psov in fotografije, združil v blog in službo hkrati. V knjigi sledimo njegovemu življenju in psom, ki so bili del njega (in so mu spremenili življenje).

Že od malih nog obožuje pse; v družini so jih imeli veliko, največ predvsem psov pasme labradorec. Kot navdušen fotograf je začel fotografirati pse, ki jih je srečeval na svojih sprehodih po New Yorku – v knjigi je na koncu vsakega poglavja dodan zapis o psu in njegovih (velikokrat hudomušnih in humorno zapisanih) karakteristikah. Avtor v knjigi prepleta svojo osebno izkušnjo z dejstvi o psih in pasmah psov, zgodovini razvoja pasem in posebni povezavi, ki jo imamo ljudje s psi.

Elias Weiss Friedman je fotograf, ki je zaslovel na platformi Instagram s profilom The Dogist, kjer objavlja portrete psov z opisi pasem in značilnostmi psov, ki jih je srečal na svojih sprehodih po New Yorku. Na platformi Instagram ima kar 7,6 milijona sledilcev.

Ben Greenman je ameriški založnik in romanopisec, ki je sodeloval pri nastanku številnih knjig, večinoma pri pisanju spominov znanih osebnosti, kot so Gene Simmons, Simon Cowell in George Clinton.

Rudarske zgodbe in pripovedi

Trboveljčan Tine Lenarčič (1924-2018), ki je bil že od nekdaj tesno povezan z življenjem rudarjev v Zasavju, je s knjigo Rudarske zgodbe in pripovedi zbral številne zabavne, tragične in poučne pripovedi iz težkega življenja rudarjev in njihovih družin.

Knjiga se med drugim loteva prikaza živahnega utripa življenja v rudarskih kolonijah, odpira tedaj (in še danes) aktualne družbene problematike (alkoholizem, revščina, lakota), se spusti pod zemljo in predstavi težaško delo rudarja, postreže s celim kupom rudarskih šal in anekdot, ne manjkajo pa niti pripovedke o slovitem jamskem škratu Perkmandeljcu, ki še danes ostaja najbolj skrivnosten del rudarske folklore. Skozi posamezne zgodbe je bralcu razkrita bogata zapuščina rudarstva v Zasavju, knjiga pa služi tudi kot opomnik, da je rudarsko dediščino potrebno ohranjati pri življenju tudi za prihodnje rodove. Za bralce izven Zasavja pa knjiga postreže tudi s kratkim slovarjem za lažje razumevanje “knapovskega” dialekta.

Knjiga je izšla ob 200. obletnici premogokopne dejavnosti v Zasavju, naslovno ilustracijo pa je prispeval trboveljski likovni umetnik Jože Potokar – Cvrčo.

Izgubljena zgodba

Najboljša prijatelja Jeremy Cox in Ralph (Rafe) Howell kot najstnika skrivnostno izgineta v gozdovih Zahodne Virginije. Šele po šestih mesecih ju najdeta dva mimoidoča, vendar je njuna vrnitev zavita v molk in nepojasnjene vrzeli: Jeremy o tem, kaj se je zgodilo, noče govoriti, Rafe pa se tistega časa sploh ne spominja. Rafea zaradi hude slabotnosti odpeljejo v bolnišnico, Jeremy pa, ko ga želi obiskati, naleti na nasprotovanje Rafejevega očeta. Ta prelomni trenutek povzroči, da Jeremy trajno prekine stik s prijateljem. V ozadju ostajajo skrivnosti, ki jih Jeremy ne more razkriti, zato verjame, da je oddaljenost edina rešitev.

Po čudežni vrnitvi se Rafe umakne v samotarski svet umetnosti in nosi posledice preteklih dogodkov, ki se izražajo v njegovem delu in na njegovem telesu. Jeremy pa razvije nenavadno sposobnost, to je izostren občutek za iskanje pogrešanih oseb, s katerim pomaga ljudem najti njihove bližnje.

Petnajst let pozneje se nanj obrne Emilie Wendell, ki obupano išče svojo polsestro Shannon. Primer Jeremyja prisili, da ponovno naveže stik z Rafejem. Ta sprva zavrne sodelovanje, saj Jeremyja dojema kot izdajalca, ki ga je zapustil takrat, ko ga je najbolj potreboval. Kljub začetnemu odporu kasneje popusti, in skupaj se vrnejo v gozd Rdeči vran, kjer odkrijejo nov, skrivnosten svet.

Jeremy je edini, ki pozna resnico o čarobnem kraljestvu Shanandoah, kjer sta živela, medtem ko so ju vsi iskali. Verjame, da bodo lahko tam našli Emiliejino sestro. Nekdanja prijatelja se morata tako soočiti s skupno preteklostjo in drugimi nevarnostmi tega sveta.

Avtorica knjige Izgubljena zgodba (The Lost Story), Meg Shaffer, je znana po svojem romanu Igra želja. Meg Shaffer je psevdonim Tiffany Reisz Shaffer, pod katerim piše svoje fantazijske romane. Njene knjige so bile prevedene v 21 jezikov, prejele številna priznanja ter bile finalistke za nagrade, kot so knjiga meseca in knjiga leta. Meg ima magisterij iz televizije in scenaristike na Stephens Collegeu, danes pa živi v Kentuckyju, skupaj s svojim možem Andrewom Shafferjem, avtorjem uspešnic New York Timesa.

Kot iskrica

Addie je enajstletna deklica in je avtistka. To pravzaprav ni nič takega, je podobno, kot če si levičar ali barvno slep, pomeni le, da drugače doživljaš svet.  Žal vsi tega ne razumejo. Zato je življenje za nevrorazlične ljudi velikokrat težko. Tudi za Addie, ki obiskuje redno osnovno šolo, rada bere in blesti v veliko pogledih. Za svojimi prepričanji stoji, za ljubljene se potrudi, zna opaziti podrobnosti, ki drugim uidejo in ko na šolski ekskurziji spoznavajo zgodovino domačega kraja izve, da so v preteklosti veliko žensk brez razloga obtožili čarovništva in jih usmrtili na različne grozovite načine. Niso jim dali možnosti. In to samo zato, ker so bile drugačne od njih, samosvoje, mogoče posebne na način, ki ga niso razumeli. Kot Addie. Zato se odloči, da te pozabljene ženske potrebujejo spomenik, nekaj, da se jih bodo vedno spominjali, majhno opravičilo za to, kar so jim storili. Zavzame se zanje pri vaškem svetu, organizira kampanjo in zbira denar za spomenik. Ob tem pa živi dinamično družinsko življenje ob dveh starejših sestrah, zaposlenih starših in šolskih obveznostih. Z avtizmom, ki se ga ne da pozdraviti. Z njim se je treba naučiti živeti.

Skupaj z Addie se bralec tako poda na križarski pohod za enakost in resnico. To je knjiga z močnim sporočilom, ki izziva številne mite in stereotipe, a nikoli ne vsiljuje svojih sporočil. Elle McNicoll je škotska mladinska pisateljica, ki si kot nevrorazlična avtorica prizadeva za pravice ljudi s posebnimi potrebami. Kot iskrica je njen literarni prvenec. Sylvia Bi, avtorica naslovne ilustracije s svojim digitalnim svinčnikom ustvarja dinamične in barvite ilustracije. Po romanu je posneta televizijska serija, nominirana za nagrado emmy.

 

Moč vetra 17

Nemška pisateljica Caroline Wahl (1995) je v Moči vetra 17 nadaljevala zgodbo o sestrah Tildi in Idi, ki smo ju spoznali v romanu 22 dolžin, ter ponovno prevzela nemško bralno občinstvo. Kot so zapisali pri založbi Vida, je potrdila svoj sloves ene najprodornejših mladih avtoric in več mesecev zasedala vrhove najbolj branih knjig.

V središče pripovedi z dogajalnim časom približno desetletje pozneje je tokrat postavljena mlajša sestra Ida. Tesna sestrska vez se je po Tildinem odhodu razrahljala, Ida je ostala sama z materjo, ujetnico v odvisnost od alkohola. Čeprav Tilde ni več ob njej, ji je zapustila pomembne vzorce preživetja. Njen trud, da bi molčeča, plašna sestrica postala borka, se je obrestoval. Ida se pogumno spoprijema z žalostno realnostjo za domačimi zidovi in odmike išče v plavanju ali v družbi z najboljšo prijateljico ali ustvarjalnosti, ko risanje nadomesti s pisanjem. Do trenutka, ko divji ogenj v maminih očeh ugasne, in njene prazne oči obupajo.

Ida želi izgubo preboleti v samoti, se soočiti z viharjem čustev v sebi in pot jo pripelje k obali Baltika na otoku Rügen. V prepričanju, da se mora s svojo stisko spopasti sama, varen pristan vendarle najde v sobivanju s starejšim zakonskim parom. Objame jo materinska toplina Marianne ter tolažita Knutova mirnost in modrost. Počasi se v njej vzpostavlja krhko ravnovesje, vendar je kmalu postavljena pred nove preizkušnje.

Zunanje dogajanje predstavlja njen ritual jutranjega plavanja v Baltiku in umirjen dnevni ritem, ki ga razburka le srečanje z Liefom. Najbolj burna plat pripovedi je usmerjena v Idino čustveno doživljanje, pripoved je prežeta z njenim notranjim monologom, v katerem se vedno znova vrača v preteklost in premleva prizore z materjo. Bo v blagodejni bližini morja uspela utišati svoje misli, ki lahko tekmujejo s silno močjo vetra in ji ne pustijo spati, in pozabiti podobe, ki jo preganjajo? Bo lahko na morsko obalo odložila samoobtoževanje in občutek krivde?

Srce mi bije za gore

Halil Ibrahim Uysal (Xelîl Uysal, 1973–2008) s partizanskim imenom Dağ (slov.: Gora), je bil sin Turka in matere Kurdinje. Po šolanju v Izmirju (Turčija) je odšel v Nemčijo in tam obiskoval popoldanski tečaj fotografije. Leta 1994 se je priključil ustanavljanju MED TV, prvega kurdskega TV programa v Evropi, naslednjega leta pa je bil kot pomočnik nemškega snemalca prisoten na intervjuju z vodjo kurdske gverile in Delavske stranke Kurdistana Abdullahom Öcalanom, ki mu je s svojimi neomajnimi prepričanji in karizmo segel v srce in v njem odtisnil tako velik pečat, da se je odločil ostati med gverilci in se šele dvaindvajsetleten dokončno zavezal svojo individualno pot osmisliti z osebnim pričevanjem o boju kurdske gverile. Kot kronist s kamero in fotoaparatom ter pisanjem o svojih rojakih, ki so se bili za kolektivne sanje pripravljeni žrtvovati v naročju svojih gora, jih je želel spoznati povsem od blizu, jih vzljubil in se jim poklonil v obliki zapisanih spominov in dokumentiranih podob, za katere je želel, da bi postale dostopne prav vsem.

V svoji mladosti se Halil z vprašanji in usodo kurdskega ljudstva ni srečeval. Tudi ni govoril njihovega jezika. Niti ni vedel, kako se bojujejo vojne. A se je, ko se je z njimi premikal po gorah, na vso moč trudil razumeti njihovo srce, ki mu je prisluhnil z utripanjem svojega. Tam, med njimi v gorah, je začutil tisto vrsto pripadnosti, ki je nezmotljivo prepoznana kot najgloblji klic duše. Odločen živeti svoje življenje drugače kot večina, ki slepo zadovoljuje svoje strasti, in vselej z občutkom, da je temu ljudstvu kljub svojem iskrenem trudu vselej še nekaj dolžan, je bil leta 2008 med snemanjem kurdskih gverilcev v kraju Besta ubit.

Srce mi bije za gore so priča spomina, ki skozi Uysalove besede še vedno živi, celoten tekst pa se razprostira v štirih imenovanih poglavjih.

Moj najlepši čas: potovanje v gore je posvečen predvsem razmišljanju o nalogi umetnika, da o življenju, ki ga obdaja, s svojim delom priča na neposreden način, iz njegovega središča, in ne kot zunanji opazovalec, ki mu jedro vprašanj in idej na ta način nujno uhaja. Ni dovolj, je prepričan Halil, da si umetnik vprašanja zastavlja, odgovore, ki jih išče, mora tudi sam doživeti, biti del njih in ne zunaj.

V poglavju Besede gverile: spomini na tovariše in tovarišice z nami deli drobce svojih kratkotrajnih srečanj z otroki gora, kot jih imenuje, katerih naloga je bila bojevanje in so vsi prehitro odhajali mimo njega in včasih za seboj pustili le besedo, pogled ali nasmeh, medtem ko je on dokumentiral in pri tem dajal vse od sebe, da bi ujel vsako besedo in vsak obraz, ob tem pa globoko v sebi vedno znova čutil tudi bolečino ob zavedanju, da jih nikoli ne more povsem dojeti. »Vedno je nekaj manjkalo. Ob posnetkih gora so, čakajoč, da jih ujamem, ostale neštete besede in obrazi. Besede in obraze, ki mi jih ni uspelo posneti, sem naslikal v svojem srcu. Imenujem jih podobe mojega srca. Temne noči, boleče pesmi, tiho smejanje, otroško nedolžne norčije, skrivne ljubezni, ki jih noben objektiv tega sveta ne more ujeti, so našle prostor v mojem srcu (21).«

Sanje in poti: potovanje k sebi nam razkrijejo avtorjeva razmišljanja o smislu življenja nasploh ter vzporedno ob tem o siceršnji brezsrčni resničnosti, znotraj katere skoraj nihče več ni pripravljen biti drugemu v oporo. »V srcu slehernika je prostora zgolj toliko, da sam paše vanj (90).«

Potovanje na sever: botanski dnevnik pa priča o njegovi aktivni izkušnji boja. »Četudi bi se moje življenje na tej točki ustavilo, verjamem, da mi je uspelo (101).«

Zbirka odpira kar nekaj vprašanj za razmislek. Poleg že omenjene kulture gverilskega boja za svobodo in vloge umetnika v pričevanjih tudi (samo)kritično analizo evropocentričnega pogleda, ki drugim, neevropskim kulturam in narodom na splošno odreka mesto kot subjektom v zgodovini, ter razmislek o tovariških odnosih v enotah, nezanemarljivo pa tudi razmišljanje o tem, kaj nekomu pomeni najti ideološki smisel svojega življenja, pa naj bo to na katerikoli strani.

Preberite knjigo. Dotaknila se vas bo, avtorjevo pričevanje je kot vzvišena molitev ali pesem ali solza, ki odžarja(jo) v globinah notranje svetlobe. Lahko pa si upodobitev Uysalovega kurdskega osvobodilnega boja ogledate tudi v filmu Bêrîtan (2006).

Volk samotar : hoja po meji med civilizacijo in divjino, po poteh volka Slavca med Slovenijo in Italijo

Sredi decembra 2011 je mladi volk Slavc zapustil domači trop pod Slavnikom in se odpravil na okoli 1600 km dolgo pot, ki je trajala štiri mesece. Ker je bil opremljen s telemetrično ovratnico, so mu znanstveniki z ljubljanske biotehniške fakultete lahko sledili na njegovi poti od rodnega Slavnika preko Vipavske doline, Trnovskega gozda, Idrijskega in Polhograjskega hribovja. Prečkal je Ljubljansko kotlino in se mimo Brnika odpravil preko Karavank proti severu in v dobrih 10 dneh prišel do Celovca v Avstriji. Pot je nadaljeval vse do planote Lessinia severno od Verone. Na tem področju že stoletje ni bilo volkov, toda Slavc je tam srečal volkuljo, ki je bila ravno tako na pohodu. Poimenovali so jo Julija. Zaljubljenca sta dobila mladičke in deset let kasneje je bilo v regiji nekaj sto volkov, kar je rezultat njunega neverjetnega srečanja.

Leta 2022 se je po Slavčevih stopinjah odpravil avtor knjige. Slovenski raziskovalec Hubert Potočnik ga je peljal v brlog, kjer se je Slavc skotil, nato pa je sledil GPS sledi, ki jo je zarisala Slavčeva ovratnica.

Avtor skuša biti nepristranski. Posluša tako tiste, ki o volkovih govorijo z žarom v očeh, kot tudi tiste, ki so mnenja, da je treba vse te zveri brez milosti pobiti. Knjiga odpira mnoga vprašanja. Med drugim tudi, kje je razlika, če si mi damo na krožnik slastno jagnječjo zarebrnico ali pa jo požrejo volkovi. Kako ravnamo z zemljo, kako na nas vplivajo gospodarske, politične in podnebne spremembe, ki spreminjajo stoletja star način življenja.

Nisi sama

Marie Vareille (1985) je ena od najbolj priljubljenih francoskih pisateljic ta hip, ki se v svojih delih posveča tematikam, ki so poznane tako mlajši kot starejši generaciji bralcev; osamljenost, identiteta ter kompleksnost odnosov, ki so pogosto postavljeni na preizkušnjo ob razkritju dolgo zamolčanih skrivnosti.

Roman Nisi sama se ponaša s kriminalnim zapletom; letoviško mestece Bouville-sur-Mer pretrese skrivnostno izginotje petnajstletne Sarah Leroy, pridne dijakinje in navdušene plavalke iz premožne družine. Navkljub obširni iskalni akciji in intenzivni policijski preiskavi njeno izginotje ostane nepojasnjeno, kar pusti posledice tna prebivalcih mesta, še bolj pa na tistih, ki so Sarah osebno poznali. Dvajset let pozneje se Fanny, starejša sestra Sarahine nekdanje najboljše prijateljice Angelique, s katero sta se iz nikoli pojasnjenih razlogov sprli, vrne v domači kraj, da bi spisala novinarski članek o njenem izginotju. Preko zbiranja pričevanj lokalnih prebivalcev in brskanja po starih dokumentih začne odkrivati ne zgolj Sarahino, ampak tudi mučno preteklost svoje sestre, ki je bila med drugim zaznamovana s šokantnim dogodkom, katerega je bila prisiljena zamolčati.

Četudi zaplet romana spominja na klasično detektivko, je Nisi sama vse prej kot to: Vareillova osrednje izginotje mladega dekleta uporabi kot temelj za gradnjo psihološko kompleksne in čustveno napete zgodbe o težavnem odraščanju deklet v mestu, kjer se vsi poznajo med sabo in lahko vsak, še tako nepomemben dogodek, pri ljudeh zbudi močne predsodke in željo po javnem linču. Okoli tega roman razvije tudi močan feministični komentar o sodobni francoski družbi, ki še vedno neguje ali celo vzpodbuja visoko toleranco do seksizma, mizoginije in šovinizma.

Roman o odraščanju mladih na nekoliko drugačen način.

Z ljubeznijo, mama

Znana avtorica trilerjev Elizabeth Casper umre v domnevni nesreči, njena hči Mackenzie pa ob tem ne more občutiti prave žalosti, saj si nista bili nikoli blizu. Po pogrebu pa začne od neznanca prejemati srhljiva pisma, za katera se izkaže, da so listi, iztrgani iz maminega dnevnika in nakazujejo, da se v preteklosti skriva veliko več, kot si je kdo predstavljal. Od tam naprej se zgodba hitro sprevrže v mrežo skrivnosti, izdaj in dolgo zakopane družinske drame. Mackenzie se sprva spopada le z izgubo svoje zapletene in slavne matere, skrivnostna pisma, podpisana z »Z ljubeznijo, mama«, pa ji razkrivajo šokantne skrivnosti o preteklosti njene matere in Mackenzie silijo, da razišče resnico o svoji družini. Vedno znova prebira mamine knjižne uspešnice in se sprašuje, koliko je v njih resnice in koliko temačne fikcije. Ob strani ji ves čas stoji le njen najboljši prijatelj EJ, medtem ko ne ve več, komu drugemu lahko sploh še zaupa.
Zgodba je hitra, čustvena in polna preobratov, zaključi pa se kar nekoliko prehitro.