skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Podgana

Britanska pisateljica Patricia Lawrence se v romanu Podgana posveča trpkemu prikazu odraščanja dečka, odrinjenega na rob družbe; Al je deček, ki je več let živel pri rejniških družinah, dokler ga socialna služba znova ne dodeli v varstvo njegovi mami Ramoni, ozdravljeni narkomanki in nekdanji zapornici, ki je na pogojnem odpustu. Dvojica sedaj živi v majhnem stanovanju v vse prej kot idealnih razmerah; Al je zaradi pomanjkanja hrane pogosto lačen, mama pa zaradi rednega glasnega navijanja glasbe postane tarča sovražno nastrojenih sosedov, še posebej gospoda Brykerja. Ta nekega dne v supermarketu obtoži Ramono, da je kradla hrano, zato jo pošljejo nazaj v zapor, skrbništvo nad Alom pa začasno prevzame njegova polsestra Plum. Deček, jezen in razočaran, ker so mu znova odvzeli mamo, se odloči maščevati Brykerju, vendar pa stvari ne stečejo tako, kot je sprva pričakoval…

Mladinski roman Podgana daje glas pogosto spregledanim in preslišanim otrokom, ki se čutijo nemočni v svetu, ki se jim zdi vsej prej kot lep in pravičen. Zgodbo odlikuje dinamičen tempo, bogat jezik in predvsem iskreno raziskovanje večno aktualnih tematik zanemarjenosti otrok, težavnih družinskih odnosov, revščine, odkrivanja identitete, pomembnosti ohranjanja empatije in predvsem prikaza posledic maščevanja, ki ga otrok razume kot edini “pravični” način za popravljanje osebnih in družbenih krivic.

Najin odpeti slučaj

Pa smo jo dočakali! Tretjo kriminalko Mateja Kocjančiča, pisatelja iz Žužemberka, ki je dobil leta 2025 za svojo drugo knjigo, Veseličko, nad katero smo se že navduševali, posebno priznanje za bogastvo jezika JSKD. Z mojstrstvom jezikovnih akrobacij in humornega podtona je pospremljena tudi pripoved v romanu Najin odpeti slučaj, kjer je že sam naslov skrivnostno večpomenski.

Dogajanje se začne na neko zgodnje sobotno jutro, ko ima moštvo odbojkarjev mučni tekaški trening kar nekaj kilometrov v okolico Žužemberka. V bližini cerkve svete Marjete na Vrhu pri Križu zagledajo tekači ležečo mlado žensko, nezavestno in golo, obuto v bulerje in zavito le v usnjen plašč. Kaj se je zgodilo, od kod poškodbe, kdo je imel motiv? Inšpektor za krvne in spolne delikte Fortunat Breznik s policijske postaje Novo mesto je sicer že z eno nogo v penziji, a kljub temu (radostno) prevzame primer. Nakar zgodba napeto steče, okljuki so presenetljivi, branje neodložljivo. Pripoved je obogatena  z medicinskimi in psihološkimi zanimivostmi in simboliko, prežeta je s humorjem in – z izjemnimi opisi seksa! Eno in drugo, humor, še bolj pa nazorna, realistična in terminološko odlično ubesedena spolnost sta v slovenskem leposlovju redko zastopana in to vrzel že zapolnjuje in upajmo, da jo bo še naprej zapolnjeval Matej Kocjančič, mojster jezika, humorja, zapletanja in razpletanja zgodb in sedaj tudi  erotičnega in seksualnega pisanja. Pornografija v funkciji konteksta in celostnosti teksta  (in ne le v svoji klasični funkciji) seveda ni samo pornografija, temveč posebna in redka veščina realističnega pisanja, ki je v konkretnem primeru na trenutke tudi presenetljivo duhovita. Več razglabljanja na to temo pa bi nujno vsebovalo kak vsebinski kvarnik, vendarle gre za odlično kriminalko. Ki pa je, kot poudari sam avtor v podcastu, odsvetovana (pre)mladim bralcem.

Samo nekaj nas lahko skrbi pri pisanju Mateja Kocjančiča: da se bo  zaradi  inovativne rabe slovenščine, izvrstno ubesedenega vzdušja na Dolenjskem in genialnega igranja z besedami pri prevodu njegovih knjig v tuje jezike nujno marsikaj izgubilo.

V letu 2025 je Matej Kocjančič za pisanje besedil narodnozabavne glasbe dobil  Vodovnikovo nagrado –  nagrado za življenjsko delo Društva pesnikov slovenske glasbe.

Mala Lisa

Roman Mala Lisa združuje družinsko zgodbo in pretresljivo pričevanje o izkušnji internacije v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Osrednjo literarno vlogo ima Lisa Vidmar, ki nas skozi svojo izpoved popelje skozi vse življenjske postaje. Okvirno dogajanje predstavlja njeno potovanje v Francijo, k svojim koreninam, ko na letalu sklene poznanstvo s stevardeso Évelyne. Lisina krhka podoba in opazna stiska dajeta slutiti, da s seboj nosi pretežko breme. S pomočjo Évelyne in njene družine spregovori o skrivnosti, skrbno čuvani že vrsto let. Otroštvo je preživela v Dijonu, kjer je njena družina negovala tradicijo klobučarske obrti, zaradi dedka, priznanega entomologa, je vzljubila svet žuželk, zaradi očeta, profesorja in poznavalca nemške poezije, pa svet besedne umetnosti. V srečno obdobje je pri Lisinih zgodnjih najstniških letih posegla senca vojne, nato je družino judovskega porekla doletela tragična usoda.

Da bi lahko ubesedila vso grozo dogajanja v primežu taborišča, uporabi svoj alter ego, malo Liso. Bila je žrtev dogodkov v bloku 10, kjer so zdravniki, zaslepljeni od ambicioznost in rivalstva, hlepeli po novih dognanjih za strašno ceno. Slutimo lahko vse razsežnosti krutosti znotraj zidov in bodeče žice, podoba Auschwitza ni prikazana z vso neposredno, surovo resničnostjo, ampak z metaforiko pošasti. Pred njo je mala Lisa bežala v svojo miselno predstavo spiralnega stolpa in se reševala z rituali, neskončnim preštevanjem stvari in recitiranjem poezije.

Francoska pisateljica Rachel Mourier se je v svojem prvencu občutljive tematike holokavsta lotila  z natančnim proučevanjem zgodovinskega ozadja, pri čemer je prisluhnila pričevanjem preživelih, spoznala njihove travme in dejstvo, kako težko je premagati tišino. Poudarila je vrednost družinskih spominov in predmetov ter medosebne odnose in medgeneracijske vezi, ki z empatijo pomagajo preživeti, preboleti … Sicer izredna profesorica na eni izmed francoskih fakultet je nekaj let preživela v Sloveniji, kar je dalo poseben pečat tudi romanu Mala Lisa. Vanj je vpletena naša tradicija vinogradništva in čebelarstva, med vsemi dogajalnimi prostori dobi vidno vlogo majhen slovenski kraj Ciringa ob avstrijski meji, kjer Lisa najde varnost in zatočišče.

Meni se to že ne bo zgodilo

Laura Freixas (Barcelona, 1985) je španska pisateljica kratke proze, romanov in dnevniških zapisov ter pomembna javna intelektualka, ki deluje tudi kot zagovornica enakosti spolov. Sistematično proučuje in promovira književnost, ki jo pišejo ženske, o čemer je objavila številne eseje, študije in članke. Bila je prva predsednica društva Clásicas y Modernas, ki si prizadeva za enakopravnost spolov na področju kulture.

Roman Laure Freixas natančno in brez olepševanja razgrinja razkorak med feminističnimi prepričanji protagonistke in njenim vsakdanjim življenjem, ki se kljub vsemu opira na tradicionalne vloge ženske kot hčere, matere in žene ter moškega kot očeta in nosilca moči. Avtorica v komunikativnem, esejistično obarvanem pripovednem slogu odpira temeljno vprašanje sodobnega feminizma: ali se lahko ženska danes izogne podrejenosti, ne da bi morala nenehno razlagati, utemeljevati in dokazovati svojo izbiro znotraj družbenega reda, ki jo samodejno umešča v vnaprej določene vloge.

Glavna junakinja že v otroštvu ponotranji tihe zapovedi prejšnje generacije: potrpeti, sprejeti neenakost, tolerirati moško nezvestobo in se sprijazniti z ekonomsko ter čustveno odvisnostjo. Odloči se, da bo živela drugače — izobražuje se, potuje, gradi kariero v založništvu in piše. A tudi njena na prvi pogled svobodna pot jo postopoma pripelje v znano zgodbo kompromisov. Partnerstvo, materinstvo in posvojitev razprejo nova vprašanja o ceni izbire in iluziji avtonomije. Posebej pretresljivo je poglavje o poti v rusko sirotišnico, ki se preplete z novicami o potopitvi podmornice Kursk — kolektivna tragedija mater in otrok postane zrcalo osebne stiske protagonistke.

Roman očara s surovo iskrenostjo in pogumom, s katerim avtorica razgalja lastno ujetost med ideali in realnostjo. Dogajanje, umeščeno v obdobje med letoma 1990 in 2003, presega časovni okvir pripovedi in bralca postavlja pred neprijetno vprašanje: ali je danes res kaj drugače? In ali je svobodna izbira žensk resničnost ali zgolj skrbno vzdrževana utvara?

Divja jaga : ravbšicova zgodba

Divja Jaga je tretji v seriji stripov, ki temelji na domačinskih povestih in slovenskem ljudskem izročilu. Po slednjem je divja jaga grozeč zvok živali v gozdu, katerega se lahko človek reši zgolj, če poprime za kamen z vrezanim križem – cahen.

Ljudska grozljivka je v stripu predstavljena na simbolni in psihološki ravni. Mladenič, ki se sreča z grozoto v gozdu, ni navaden, miren in priden pastir, temveč temna duša, ki uživa v mutilaciji živali. Ko nekega dne leta 1916 kruti samotar najde puško, je on tisti, ki začne z divjo jago. Sočasno se stopnjuje užitek, ki ga doživlja ob ranjenju drugih, kot tudi resnost njegovih zločinov: sprva ubije pajka, nato kokoš. Njegov strelski pohod se stopnjuje vse, dokler ne ubije stare gospe, ki jo naključno zagleda na polju.

Puška je nadalje spet uporabljena v letih in na frontah, ki sledijo. Neskončne kolone žrtev, ki jih terja vojna, se zlijejo v neskončen vodnjak podob človeških in živalskih trupel, zlomljenih okostij, požganih mest in zapuščenih otroških igrač.

Našega junaka ponovno srečamo nekaj let kasneje, propadlega, norega in zapitega. Prežet je s spomini na smrt in trpljenje, ki ju je v svojem življenju povzročil. Vrhunec njegovega zloma spremljajo podobe in zvok živali, ki ga ujamejo medse in ga spremenijo v mrliča.

Divja jaga ostaja enako živa danes, kot pred leti, ko je živalsko kruljenje pretilo na obiskovalce gozda. Človeška krutost do narave in sočloveka je v razvitem svetu skoraj brezmejna in nespametno je pričakovati, da zanjo ne bomo plačali cene. Gotovo bi bilo največ poetične pravice najti v tem, da nam jo živali in narava servirajo same, vendar pa dejanska manifestacija strahu ni tako uničujoča kot strah sam. Breme krivde je najhujše za tisti zločin, ki ostane nekaznovan.

Jasno nam je, kaj nas lahko, kar bi nas moralo doleteti; vendar ne vemo, kdaj in kje nas bo rabelj obiskal. Tako lahko zgolj poskušamo živeti s samim sabo in opominjamo drug drugega, da naravi ne moremo vzeti ničesar, česar nam ne bi

Janez in Martin Ramoveš sta izdala že dva stripa, ki zaobjemajo tematike slovenskih domačijskih povesti in ljudskih izročil. V prvem stripu Kontrabantarji sta se lotila opisovanja tihotapstva v Poljanski dolini v času rapalske meje, v stripu Amerika pa prikažeta množično izseljevanje v Ameriko ob koncu 19. stoletja. Oba umetnika ustvarjata tudi samostojno, tako na področju stripa kot tudi poezije.

Skriti grob

Will Edensor je bister mladenič na avtističnem spektru. Ko njegova premožna starša izvesta, da je zapustil študij in se pridružil Vesoljni humanitarni cerkvi, ju skrbi, da bi sina izkoristili. Omenjena cerkev se sicer predstavlja kot dobrodelna verska organizacija, katere pripadniki v njej najdejo smisel življenja in z dobrimi deli izboljšujejo svet. Vendar pa se v medijih občasno pojavi tudi druga plat: finančno in druge vrste izkoriščanje članov, pranje možganov in spolno nasilje ter celo  nerazložljive smrti. A kaj je res? In ali bo družina Edensor še kdaj videla svojega izgubljenega sina? Uganka je ravno pravšnja za detektivsko agencijo Strike in Ellacot. Robin čaka najnevarnejša naloga do sedaj –  ponovno gre pod krinko in se pridruži indoktrinacijskemu centru na samooskrbni kmetiji v Norfolku.
Že sedma kriminalka pod mojstrskim peresom J. K. Rowling ponudi vpogled v mehanizme manipulacije, ki se jih poslužujejo nekatere nevarne sektaške organizacije. Če ste se kdaj pridušali, kako neumen mora biti nekdo, da se pridruži kultu – avtorica spretno pokaže, da ni nujno čisto tako. Predvsem pa opozori, da največji negativci v resničnem življenju niso ravno groteskni posebneži, ampak pogosto čisto vsakdanji ljudje. Času ponovno primerno se lahko tudi vprašamo, koliko škode naredimo, če ob očitnem slabem ravnanju posameznikov ali sistema pogledamo stran. Odlično branje za ljubitelje kriminalk, ki bralca ne izpusti do zadnje strani.

Ponciá Vicêncio

Afrobrazilska pisateljica Maria Conceição Evaristo de Brito se je rodila v revno temnopolto družino v faveli Belo Horizonteja in odraščala v času vojaške diktature. Že med zgodnjim šolanjem je s pranjem in čiščenjem po meščanskih hišah pomagala služiti za preživetje družine, po končanem učiteljišču pa se je preselila v Rio de Janeiro, kjer je kasneje tudi diplomirala. Pri svojih dvainšestdesetih je pridobila še doktorski naziv in začela poučevati na univerzah. V Riu je prišla v stik s Cadernos Negros, gibanjem, ki si je zadalo namen vzpostaviti afrobrazilsko literaturo kot sestavni del brazilske, in začela pisati tudi sama, a ji življenjske ter družbene in politične razmere, v katerih je odraščala in živela, niso bile naklonjene v smislu zgodnjega priznanja. Njen glas se je uspel razširiti in se utrdil šele pred dobrim desetletjem. V mnogih njenih delih se zrcalijo njene življenjske izkušnje, prav tako pa s svojim pisanjem podeljuje glas tudi vsem svojim prednikom (in sodobnikom), ki so bili tako kot ona sama v prejšnjih rodovih sužnji, a so v izkušanju rasne, spolne in razredne diskriminacije v veliki meri ujeti še dandanes. Čeprav s svojimi literarnimi liki posreduje bolečino celotnega svojega rodu, pa tega ne počne na način idealiziranja. Nasilje, ki je ena od njenih rdečih niti skozi večino besedil, prikazuje tudi od znotraj, največkrat kot partnersko nasilje, ki ga razume kot obliko notranje skrušenosti in nemoči spričo rasnega in razrednega zatiranja, ki ju moški ne znajo kanalizirati drugače kot tako, da ga uperijo v fizično šibkejše ženske. Vsaka na svoj način ga izkusita tudi Ponciá Vicêncio in že pred njo njena babica.

Roman sodi med avtoričina najbolj znana dela. V njem naslovni junakinji sledimo na poti upanja v boljše življenje, v mesto, kamor odpotuje z dediščino svojega deda, z norostjo, ki jo nasledi in ki jo po korakih vse bolj in bolj srka vase ob brutalnem spoznanju, da suženjstvo pravzaprav nikoli ni bilo res odpravljeno in da je sužnja, tako kot so bili to njeni stari starši, še vedno tudi ona sama: sužnja življenjske usode, ki se ponavlja, sužnja obupa in sužnja pomanjkanja upanja, da bi se podala v nove bitke in si ustvarila drugačno življenje. Kljub sreči, da si je našla delo, komajda zbere denar za majhno, neugledno barako, v katero se preseli z možem. Zaradi njenega vse večjega obupa in posledičnega drsenja v negibno, zaprto tišino ta postaja do nje vse bolj nasilen. Stoži se ji po bratu in materi, po življenju na vasi, koder je skupnost povezana v skrbi za drugega in kjer je kot dekle uživalo v ustvarjanju, ki se ga je priučila od matere – v izdelovanju glinenih izdelkov, ki je pomenil stik z zemljo in naravnimi duhovnimi silami. Le v tem je bila zares svobodna, zares živa. Šele vrnitev domov ji lahko omogoči, da se iz osebnega brezna vsaj delno povrne tudi sama. Jo bosta brat, ki se prav tako odpravi v mesto in za njim tudi mama, uspela najti?

Preko Ponciine zgodbe avtorica razkriva boleče danosti (nekdanjih) črnskih sužnjev, ki jim nikoli ni bilo zares omogočeno, da bi se od tega stanu dokončno poslovili. Kot uradno svobodni so se mnogi s podeželja po sprejetju ‘zlatega zakona’ leta 1888 selili v mesta, saj so jim zemljo, ki jim je bila podeljena, veleposestniki ponovno nizkotno odvzemali, v mestu pa zase prav tako niso našli boljših priložnosti in so se naseljevali na obrobjih, tam gradili svoje revne favele, denar za življenje pa si kot majhen drobiž za plačilo znova služili pri izkoriščevalskih bogatih belcih. Rasno razmerje moči, prikazano tudi v tem romanu, ostaja nerazgrajeno še danes, avtorji, med katere se prišteva tudi Conceição Evaristo, pa pišejo prav zato, da se to dejstvo ne bi preprosto pometalo pod preprogo; ter seveda tudi v želji po ohranitvi dediščine, afriškega duhovnega izročila, ki so ga predniki prinesli s seboj in mu v nekaj niansah sledimo tudi v tem kratkem, melanholičnem in bolečem romanu.

Delo je odlično prevedla Katja Zakrajšek, glede na tematiko, ki nam je v Evropi in posebej v Sloveniji prihranjena in geografsko-politično precej oddaljena, pa se kot dobrodošla izkaže tudi njena spremna beseda, ki bralcu pomaga napisano razumeti v vseh njegovih podtonih in roman polnejše osmisliti.

 

Fentabotovi dnevniki : vsi sistemi v rdečem

Fentabotovi dnevniki so prvo izmed del v knjižni seriji, za katero je Martha Wells prejela najprestižnejše knjižne nagrade, s katerimi se lahko okiti znanstvenofantastično delo.  Čeprav kiborgi v tovrstni literaturi nastopajo že desetletja, je Fentabot, ki je svojo upodobitev doživel tudi v televizijski seriji, nekaj posebnega.

Fentabot je varnostna enota z vgrajenimi sistemi, ki naj bi preprečevali njegovo neposlušnost. Po vdoru v svoj nadzorni modul se osvobodi totalnega nadzora svojih lastnikov in si pridobi svobodno voljo. Ustvarjen je bil za varovanje, a je veliko več kot zgolj stroj. Ironično je prav “on” nosilec človeških kvalitet. S svojim ciničnim pogledom na svet in sarkastičnimi notranjimi dialogi vnaša človeškost v svet nasilja. Kljub temu, da stiki z ljudmi v njem sprožajo nelagodje, se ga njihova čustva in šibkosti močno dotaknejo. Je nerodno, introvertirano in anksiozno bitje, ki si nadvse želi miru in samote, kjer svoj čas preživi s konzumiranjem razvedrilnih vsebin.

Toda zaradi “dobrega srca” ni nič manj smrtonosen. Pri varovanju ne izbira sredstev. Ne ustavlja se pred nikomer in je velikokrat edino varovalo, ki “njegove” ljudi ohranja pri življenju v svetu, ki se upogiba pod težo interesov velikih korporacij.

 

 

 

Tri ženske

Pisateljica se je v delu Tri ženske odločila raziskovati primere treh žensk, ki so bile (ena izmed njih celo ilegalno) zapeljane s strani moških, nato pa okrivljene za to, ker so se pustile zapeljati. Preko izbranih zgodb avtorica bralcu ponudi vpogled v žensko glavo in srce in prikaže, kako ženske ljubijo. Gre za primere iz resničnega življenja, ki bralca soočijo z družbo, v kateri živimo in s samim sabo: “kdaj, zakaj in kdo verjame zgodbam žensk – ter kdaj, zakaj in kdo jim ne.”

V knjigi spremljamo življenja treh žensk: Line, Maggie in Sloane. Vsaka izmed njih se je na neki točki v svojem življenju srečala s poželenjem, ki je bilo večje od nje same, in ki je pustilo hude in trajne posledice na njihovih življenjih. Maggie zapelje njen profesor, Lina se zaplete v afero, Sloane pa njen mož nagovarja k spolnim odnosom z drugimi. Vse tri ženske se s posledicami, ki jih ima njihova spolna sla na njihovo psiho, odnose in ugled soočajo še celo življenje, medtem ko se krivda z moških soudeležencev odbija, njihova dejanja pa jim ne preprečujejo novih priložnostih v življenju.

Lisa Taddeo (1980) je ameriška novinarka in pisateljica. Njen opus obsega medije, kot so New York Magazine, Esquire in Elle. Ko je leta 2019 izdala delo Tri ženske je zanj prejela nagrado za najboljše neleposlovno delo. Od takrat je izdala še romaneskni prvenec Animal in zbirko kratkih zgodb Ghost lover. V svojih delih piše o ženskah: njihovi jezi, strasteh, dvomih in, velikih ali majhnih, življenjih.

G.In

Pesniška zbirka G.In nas povabi, da z njo preživimo dan od zajtrka do večerje in spoznamo vse razsežnosti, ki jih povprečen dan človeku lahko prinese. Ko se dan zaključi, nas gospod In povabi, da se skupaj z njim znova vrnemo na začetek, saj dan pred nami gotovo ni enak prejšnjemu: gre za pesniško zbirko, ki jo lahko beremo vedno znova in vsakič drugače.

Poezija v zbirki ni ločena od sveta, v katerem je nastala: sveta mrtvih arktičnih živali, strtih src in izgubljenega zaupanja v dogme in tradicije. Kljub temu je sporočilnost pesmi težko ulovljiva: na mestih skoraj aforistična, večinoma pa zgolj nanizana tekom zbirke, ki z vsako napisano stranjo odstrtne zgolj še eno vprašanje ali pa ponudi odgovor na vprašanje, ki ga nihče ni postavil.

V pesniškem izrazu je opazen vpliv avantgardistične tradicije, posebno umetniškega gibanj OHO, ki je v Sloveniji delovalo med leti 1966–1971. Posebnost pesniške zbirke G.In je v jeziku samem. Latinica je dopolnjena s prostozidarsko abecedo (Pigpen cipher) in tabelo, s katero si bralec pomaga dešifrirati nekatere skrite pomene. Jasno je, da čeprav avtor navdih za poezijo črpa iz resničnega sveta, le-tega s svojo poezijo ne želi zapustiti enakega, kot ga je našel. Neustaljena uporaba jezika nam skladno s kosovelsko tradicijo veli, da moramo, če želimo odkriti nove razsežnosti Umetnosti in Človeka, naučiti govoriti nov jezik.

Martin Mikolič (1996) je istrski pesnik, založnik in vsestranski umetnik. Je eden izmed ustanoviteljev zavoda Trite, ki mladim pesnikom in pesnicam omogoča javne nastope in publikacijo njihovih umetniških del. Slednja je mogoče prebrati tudi v kontroverzni antologiji neobjavljenih pesnikov Bog si ga drka na nas, katere ustvarjalec je tudi Mikolič in ki je ob izzidu leta 2022 spodbudila plaz javnih polemik o moralni vlogi umetnosti.