Mladi odrasli (18–29 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Gringo Loco : [resnična zgodba Slovenca, ki je bil v Venezueli obsojen na 15 let zapora]

Gringo Loco je zgodba, katere začetek sega v leto 2010, ko se je Simon Doma na venezuelskem letališču skušal vkrcati na povratni let v Ljubljano. Po pristanku ga je v domači državi čakalo novo življenje, vsi upi nanj pa so sloneli na kovčku, v katerem je bilo skritih več kilogramov kokaina. Toda njegove sanje so trčile ob resničnost – visokega varnostnika z ostrimi potezami, ki po tem, ko je zavohal denar, svojega plena ni izpustil iz krempljev. Epilog preiskave osebne prtljage je bila obsodba na 15 let zapora.

Medtem ko je novica počasi izginjala iz spomina slovenske javnosti, se je za Simona začenjala življenjska izkušnja. Že med dojemanjem neverjetne “vzporedne resničnosti”, v kateri se je znašel, je doživel brutalnost venezuelskega jetniškega sistema. Kaotične razmere v državi, ki je v svetovnem vrhu po številu umorov in ugrabitev ter se utaplja v korupciji, hiperinflaciji in gospodarski krizi, se zrcalijo v njenih zaporih. Čeprav njihove zunanje zidove varuje vojska, je njihova notranjost prepuščena absolutni oblasti tolpam, ki odločajo o življenju in smrti jetnikov.

Simon je uverturo v zaporniško življenje doživel v “sinonimu za smrtno obsodbo”, v zloglasnem zaporu Los Teques. Čeprav se je veliko ukvarjal z mislijo, da ga ne bo zapustil živ, njegova zgodba ne govori le o preživetju v skrajno nasilnem okolju. Je tudi razmislek o krivdi, rehabilitaciji, odtujenosti, iskanju smisla … O upanju in preobrazbi “norega tujca”.

Zahod jame

Slovenski pisatelj in pesnik Peter Rezman se v svojih delih pogosto dotika življenja delavskega razreda, še posebej rudarjev, ki so v Sloveniji ob prihodu kapitalizma postali dobesedno čez noč pozabljeni in odrinjeni na rob družbe. Roman Zahod jame predstavi zgodbo, ki gradi simbolični most med temo rudarskega poklica in svetlobo, ki pričaka rudarje ob prihodu na površje. Osrednji lik romana je ostareli rudar Ivan, ki ga preganja spomin na delovno nesrečo, v kateri je življenje izgubil njegov najboljši prijatelj Lojze. Mučna preteklost Ivana dohiti, ko ga nekega dne obišče Denis, Lojzetov sin, ki pa ni nikoli poznal svojega očeta, saj je ta umrl pred njegovim rojstvom. Denisa predvsem zanimajo razlogi za očetovo smrt, vendar se kmalu izkaže, da odgovori na sinova vprašanja niso tako preprosti kot se je zdelo na prvi pogled. Dvojica se odpravi v preteklost in pobliže spozna blišč in bedo rudarskega poklica, s tem pa se tudi približata razlagi okoliščin, ki so pripeljale do tragične nesreče.

Živo srebro

Živo srebro britanske avtorice Callie Hart je napeta, domišljijska in čustveno bogata pripoved, ki nikakor ni zgolj še en fantazijski roman; je razmislek o tem, kaj pomeni biti svoboden, kje se konča odgovornost in kje se začne moč. Saeris Fane je tatica z nenavadnimi darovi, ki jo življenje vedno znova postavlja pred zahtevne odločitve. Ko vstopi skozi portal v svet vilinov, se njen svet razširi, a nevarnosti in moralne dileme se pomnožijo. Vsaka odločitev nosi težo in vsak stik z drugimi postavlja vprašanje: komu sploh zaupati? V ospredju niso dogodki, ampak ljudje. Saeris ni popolna, njena ranljivost, dvomi in napake so tisto, kar jo dela resnično. Njen odnos z vilinskim bojevnikom ni zgolj običajna romanca – je napet, nevaren in iskren, prepleten z močjo, strahovi in pričakovanji. Knjiga nas opominja, da resnična moč ne izvira iz nadnaravnih sposobnosti, temveč iz sposobnosti soočiti se s samim seboj.
Živo srebro je roman za tiste, ki iščejo v fantaziji nekaj več kot le pobeg – za bralce, ki želijo razmišljati o posledicah odločitev, o zaupanju in o tem, kako tanka je meja med željo in odgovornostjo. Ni lahkotno branje, ampak pripoved, ki v svoji divjosti in čutnosti odpira vprašanja, na katera si mora vsak bralec odgovoriti sam.

Nič od tega ni res

Glavna junakinja romana je priljubljena podkasterka Alix Summer, ki v svojih podkastih predstavlja uspešne ženske. Na svoj rojstni dan po naključju spozna Josie Fair, s katero ugotovita, da sta bili rojeni na isti dan v isti porodnišnici. Ko se naslednjič srečata, Josie predlaga, da bi svojo življenjsko zgodbo delila v Alixinem novem projektu, naslovljenem Živjo! Jaz sem tvoja rojstnodnevna dvojčica! Sprva se njena zgodba zdi kot nalašč za uspešen podkast. Je nekoliko pretresljiva, skrivnostna in polna bolečine. Toda kmalu postane jasno, da se Alix zapleta v nekaj veliko večjega, morda celo nevarnega. Josie začne prestopati meje njene zasebnosti, življenja in stanovanja. Alix želi hkrati prekiniti stike z njo, a tudi nadaljevati s snemanjem, saj se ne more upreti razkrivanju njene zanimive zgodbe. Ko končno začenja razumeti, kdo v resnici je ter spozna njene temne skrivnosti, je že prepozno, da bi jo ustavila. Sama postane del podkasta, ki ga nikoli ni želela posneti.

Nič od tega ni res je napet triler o manipulaciji, lažeh in temnih skrivnostih. Preplet zgodbe, ki se dogaja v sedanjosti, pripovedovanja dogodkov iz preteklosti, intervjujev in prizorov iz televizijske serije ustvari roman, ki vas ne bo izpustil do zadnje strani.

Lisa Jewell je britanska avtorica, katere dela so prevedena v več kot trideset jezikov. Napisala je nekaj ljubezenskih romanov, skozi leta pa je prešla v žanr psiholoških trilerjev, v katerem je postala uspešna in prepoznavna. V slovenski jezik so prevedeni njeni trilerji: Brez nje, Družina nad nami in nadaljevanje Družina ostane.

In druge zgodbe

Nova v slovenščino prevedena knjiga bookerjevega nagrajenca in letošnjega dobitnika nagrade Vilenica Georgija Gospodinova vsebuje enaindvajset zgodb, avtorjev predgovor in bogato spremno besedo prevajalca Boruta Omerzela.

Gospodinov pogosto odkrito briše meje med literaturo in resničnostjo, je zagovornik čim bolj pristnega srečanja med avtorjem in bralcem, zato bralca pogosto nagovarja, vabi v besedilo. V veliko zgodbah ubeseduje zanimive dogodke iz lastnega življenja, izjave v predgovoru k zgodbam položi v usta svojih literarnih oseb (ali si jih od njih prisvoji). Tudi v zbirki kratkih zgodb lahko prepoznamo Gospodinove izstopajoče lastnosti: izhodiščna podobnost (analogija) iz vsakdanjega konkretnega sveta preraste v alegorijo abstraktnih uvidov (npr. v zgodbi Prvi koraki), človekova identiteta se zlahka razcepi oziroma pomnoži (npr. Človek z mnogimi imeni), zaznave sveta so posebne (npr. poudarjanje ali izguba sluha, vida, okusa …), dojemanje časa pogosto ni linearno, lokalne geografske posebnosti razkrivajo širše zgodovinske in sociološke zakonitosti. Mnoge zgodbe so zgrajene tako, da ubeseditev konkretnega utrinka iz življenja posameznika avtor povzdigne na uvid nekega bolj splošno veljavnega principa delovanja človeške duše ali nauk oziroma presenetljivo lucidno spoznanje. Tudi na dogajanja v lokalnem okolju avtor pogleda z bolj oddaljene, svetovljanske ali časovno odmaknjene perspektive, pri čemer pogosto ti drobni, navidezno lokalno pogojeni dogodki zasijejo v drugačni luči. Rdeča nit knjige so odlomki o odnosu do pisanja, branja, knjig, kjer tudi tokrat zažari Gospodinovo prepričanje o žlahtnosti literature, zapisane in pripovedovane besede, ki svet tolaži, ohranja in ga popravlja. Poglavje zase je Gaustin, ki je stalnica številnih Gospodinovih del, avtorjev alter-ego in večkrat tudi ključ do boljšega razumevanja besedil. V zadnji zgodbi (Gaustin), Gospodinov razkrije, da je Gaustin tokrat spoj imen Garibaldi (torej zgodovine in revolucije) in Avguštin (torej filozofije s filozofom, pisateljem in učiteljem).

Če je za Gospodinova in njegove literarne osebe dovolj že samo proces pripovedovanja (Neka druga zgodba), lahko tudi bralci beremo tako, da zgolj uživamo v procesu samega branja in se prepustimo, da nas tok pripovedi odnese v odlične domislice, kjer odpovesta logika časa in prostora ter enoznačne človekove identitete, dovolimo, da nas veter Gospodinova (ki pravi, da v prozo pogosto pretihotapi poezijo, kar se v besedilu začuti tudi tokrat) vrtinči skozi besedilo kot liste v vetru. Lahko sledimo avtorjevemu vstopanju in izstopanju iz literarnih oseb in se zabavamo ob njegovih interpretacijah razmerja avtor-besedilo-bralec. Seveda nas ob tem razveseljujejo tudi “legendarni dogodki” iz prepričljivo konkretnega sveta, ki jih Gospodinov bralcu posreduje z navidezno lahkotnostjo, kajti vsaka zgodba si zasluži, da je pripovedovana in slišana (str. 6). Zgodbe v zbirki so vredne večkratnega branja ali potapljanja v tekst na različnih globinah, pri katerem bomo pod zabavno ali presunljivo vsebino površja lahko uživali tudi v neologizmih (npr. uhoples), medbesedilnih glasovih drugih avtorjev, kalejdoskopskih metamorfozah istih delcev človeške identitete, parafraziranju stoletja starih rekel, uvodnih citatih v zgodbe in številnih drugih gospodinovskih domislicah.

K prijetnemu branju prispevajo tudi do bralca zelo pozorne prevajalčeve opombe z izčrpnimi pojasnili vsega, kar bi utegnilo bralca prikrajšati za celostno dojemanje prevoda: pojasnjeni so vsi Gospodinovi sklici na avtorjevo izvorno okolje (Bolgarija), bolgarsko književnost, jezikovne posebnosti … Bogata in poglobljena spremna beseda med drugim osvetli Gospodinovo akademsko kariero, njegov literarni razvoj, umestitev njegovega dela v bolgarsko in sodobno evropsko književnost, poglobi se v posamezna avtorjeva dela in njegov idejni svet.

Dvor zmrzali in zvezdnega sija

Po čustveno napetem zaključku tretjega dela serije Dvor trnja in vrtnic se avtorica Sarah J. Maas v romanu Dvor zmrzali in zvezdnega sija vrača v svet Prythiana z bolj umirjeno, introspektivno pripovedjo. Tokrat ne gre za klasično nadaljevanje, temveč za most med staro trilogijo in novim ciklom, ki prinaša občutek zaključka, a hkrati napoveduje nove začetke.
Zgodba se odvija nekaj mesecev po vojni, ki je spremenila življenje vseh vilinskih dvorov. Feyre, Rhysand in njuni prijatelji poskušajo obnoviti svoje domove in odnose, hkrati pa se soočajo z notranjimi ranami, ki so ostale po vojni. Avtorica tokrat zgodbo pripoveduje skozi več perspektiv, kar omogoča globlji vpogled v različne like in njihova čustva.
V primerjavi s prejšnjimi deli je tempo počasnejši, bolj osredotočen na čustveno dinamiko kot na akcijo fantazijskega dogajanja. Pisateljica zajame toplino prazničnega časa, melanholijo okrevanja in drobne trenutke upanja, ki dajejo občutek domačnosti. Dvor zmrzali in zvezdnega sija je kot dih po nevihti – nežnejši, mehkejši, a še vedno prežet z značilno avtoričino mešanico magije in romantike.
Vloga tega romana je kot neko prehodno poglavje, ki prinaša čustveni zaključek za Feyre in Rhysanda ter obenem nakazuje nove smeri, ki jih avtorica raziskuje v naslednji knjigi.

Letoviščarji

Zdaj že odrasel protagonist Filip Martin v pismu svojima otrokoma popisuje svoje spomine na najstništvo. Vrne se v čas, v tisto poletje 1939, ko se je prvič zaljubil. Časopisi so že pisali o Hitlerju in nemiru na stari celini. Kot mnogo poletji prej, so tri družine, vse z otroki in podobnim družbenim statusom, preživljale poletne počitnice v obmorskem letovišču Linley Bottom, imenovan tudi Zaliv tihotapcev. Idilično počitnikovanje ima tokrat primes rahle in komaj zaznavne note nostalgije na zgodnejše otroštvo in pridih negotove prihodnosti. Skoraj 17 letni Filip čuti, da časi, ki jih je doživljal do zdaj, počasi minevajo. S Silvijo, Pavlo, Rodneyem, Bernardom in Alison preživljajo dneve na plaži, ob tabornem ognju pri pečenju klobasic, pohajkovanju, igranju, plavanju, jadranju, branju in druženju. Filip na enem od sprehodov naleti na zapuščeno hišico na pečini in tam sreča dekle Ano. Tekom dni se spoprijateljita in mladostniško zaljubita. Tudi Silvija spozna ribiškega mladeniča Harolda, s katerim preživlja poletno romanco. Staše zavajata, da sta par pravzaprav onadva, kajti to bi bilo v njihovih očeh sprejemljivo in primerno. Vsi štirje pa se zavedajo, da se bo ob koncu poletja vse to končalo in marsikaj spremenilo.

Topel mladinski roman s pustolovskim in ljubezenskim pridihom ter svojevrstnim čarom obalne ribiške vasice.

Nespečne noči

Knjiga Nespečne noči ameriške pisateljice Elizabeth Hardwick je njen zadnji roman izdan leta 1979 in njeno prvo delo prevedeno v slovenski jezik. Naslov knjige se zlije z vsebinskim slogom besedila, saj pripovedovalkine misli sledijo toku premišljevanj, ki se nam utrnejo v nočeh brez spanca. Tako nam avtorica na svojevrsten način odstira drobce svojega življenja, od otroštva v številčni družini v Kentuckyju, do kasnejših spominov na življenja v New Yorku, Bostonu, Mainu in Amsterdamu, z okruški spomina kot jih vidi zdaj in s prepleti razmišljanj o ljubimcih, znancih, sosedih, prijateljih ter o sorodnikih, njihovih tegobah in stiskah, pa tudi o različnih opažanjih okoli nje. Odpira različna vprašanja o odnosih in družbenih vlogah, svojega nekdanjega moža, pesnika Roberta Lowella, pa zamolči, tako samo v namigih izluščimo njegovo prisotnost. Čustveno poglobljeno sliko podaja v izbranem jeziku, spretno, elegantno, dostojanstveno, lepo, s pravo mero humorja in samoironije.

Elizabeth Hardwick je bila priznana literarna kritičarka in pisateljica esejev, napisala je tudi tri romane, med njimi izstopa prav roman Nespečne noči, kratka, neobičajna knjiga, ki s svojim izmojstrenim slogom in neprizanesljivostjo spretno zamejuje resničnost z ustvarjalno svobodo misli pisateljice in bralca posrka v tok razmišljanj o odnosih in vlogah okoli nas.

Bele sledi : kriminalni roman

Emelie Schepp (1979) je nagrajena švedska pisateljica kriminalk. Kriminalka Bele sledi je druga iz serije z glavno junakinjo, tožilko Jano Berzelius. Prva ima naslov Zaznamovani za vse življenje. Pisateljica spretno in nadvse privlačno prikaže protagoniste ne le med opravljanjem svojega poklica, temveč tudi v vsakodnevnih težavah. Istočasno nam brez olepševanja daje misliti, v kakšni družbi živimo.

Kriminalistična inšpektorja Henrika Levina in Mio Bolander pokličejo na železniško postajo, saj na stranišču najdejo mrtvo tajsko dekle. Pretreseni sprevodnik policistom pove, da dekle ni bilo samo. Toda njena sopotnica pred prihodom policije pobegne.

Ekipa kriminalistov kmalu ugotovi, da so priča primeru tihotapljenja drog, kjer kraljuje vodja švedske trgovine z mamili. Ta brezsrčno izkorišča begunske otroke in mladino kot paketne mule.

Javni tožilki Jani Berzelius postaja jasno, da bo vse težje ohranjala pretresljive skrivnosti svojega otroštva. Tako, kot se primer zapleta, je vanj vse bolj vpletena ona ter njena družina. Ji bo uspelo rešiti primer in hkrati obdržati svojo skrivnost?

Vojna

Priljubljeni hrvaški kolumnist, pesnik ter pisec kratkih zgodb in romanom Miljenko Jergović (1966), ki je širši javnosti najbolj poznan po kultnem romanu Sarajevski Marlboro in njenem duhovnem nadaljevanju Trojica za kartal, se v zbirki kratke proze Vojna znova vrača v oblegano Sarajevo na vrelišču krvavih balkanskih vojn. Jergović v svojem značilnem slogu, ki združuje poetiko in grobi realizem, oblikuje unikatno kroniko mesta, ki se preko kratkih vinjet posveča ne zgolj vojnemu dogajanju, ampak predvsem navdihujočim pripovedim ljudi z mestnih ulic. Od urarjev, ki se jim med vojno ustavi čas, planincev, novinarjev, ki ne uspejo spraviti videne groze v smiselne besede, mater, ki v sebi tlačijo sovraštvo do morilcev njihovih sinov, kardiologov, tovornjakarjev, menihov, duševnih bolnikov pa vse do umetnikov. In četudi vsaka zgodba v zbirki stoji zase, ob koncu tvori enako pretresljiv kot tudi ganljiv portret časa, ki bi ga mnogi radi pozabili, vendar je naša dolžnost, da ga ne.