skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Ne dovoli mu vstopiti

Lisa Jewell je britanska avtorica uspešnic, ki so bile po vsem svetu prodane v več kot petnajstih milijonih izvodov. Kriminalke Brez nje, Nič od tega ni res, Družina nad nami in Družina ostane ter njeni ljubezensko obarvani romani kot so Po zabavi, Resnica o Melody Browne in še bi lahko naštevali. V ospredje romana Ne dovoli mu vstopiti pa je postavila Njega. On je moški. A ne navaden in katerikoli. On je karizmatičen, uspešen, ustrežljiv, popolni partner vsake ženske. Škoda je le, da mu službene poti vzamejo veliko časa in je tako pogosto več dni odsoten od doma. Ženska je tako sama v vlogi matere, gospodinje, delavke in še vse štiri vogale doma ima v svojih rokah. A to je cena partnerstva s tako popolnim moškim. Ko se vedno znova vrne, jo nosi po rokah. In to odtehta, kajne? Ja, to je on. Je Jonas, Nick ali Al? Kako mu je že zares ime? Jewellova je znova ustvarila kriminalni roman, ki v prvih poglavjih še ne daje slutiti napetosti – le-to gradi postopoma, odstirajoč razmerja enega za drugim, v različnih časovnih obdobjih in krajih. Najboljše pa tudi tokrat prihrani za konec.

Jaz, ki nisem nikoli poznala moških

Štirideset žensk je zaprtih v kletki v podzemnem bunkerju. Noč in dan nanje pazijo stražarji. Vsakršno neželeno vedenje, poskusi pobega iz kletke ali spogledovanje s smrtjo so kaznovani z vihtenjem bičev. Dobivajo hrano, vodo, po potrebi nekaj zdravil, prostor pa je ogrevan. Čeprav so njihove osnovne biološke potrebe torej zadovoljene, so razčlovečene. Iztrebljanje vsem na očeh in ujetost v majhnem prostoru njihovim življenjem odvzemajo smisel. Loteva se jih brezup, dolgčas pa preganjajo z rutinskimi opravili. Najmlajša med njimi, kličejo jo Otrok, hlepi po uporu, naj gre za določanje toka časa ali za strmenje v mladega stražarja. Izhod iz ujetništva se bolj kot ultimativna rešitev izkaže za nov izziv. Zapor ni vedno le kletka.

Razvoj dogodkov spoznavamo skozi zapise nekdaj mlade protagonistke, zdaj starke, ki se poslavlja od življenja. Zaradi svojega nepoznavanja prejšnjega sveta, vsako novo danost odkriva počasi, z zanimanjem. A to ni dovolj. Nomadsko življenje kopneče ženske skupnosti spodbuja k vzpostavitvi različnih medosebnih odnosov, a v njihovi srži še vedno ostaja iskanje znakov civilizacije. Odkrivanje vedno novih opustelih grobišč počasi ubija vsakršno upanje na spremembe. Ko upanja ni, smrt postane odrešitev.

Belgijska pisateljica Jacqueline Harpman kot psihoanalitičarka v kratkem romanu ponuja premislek o vsem tistem, kar človeku daje zagon. Hrepenenje, skupnost, dogajanje, sprejetost in raziskovanje novega so ženskam postopoma odvzeti, bralci pa lahko kot zunanji opazovalci spremljamo njihove odzive. Leta 2025, 30 let po izidu, knjiga nagovarja družbo na povsem drugačen način. Mladi bralci jo na družbenem omrežju Tiktok priporočajo kot družbeno kritiko sveta, ki postaja za mnoge zapor. Neenakopravnost žensk, katerih pravice kratijo različni politični sistemi, ostaja aktualna tematika in vse bolj glasna je skrb, kaj se bo s svetom zgodilo v prihodnosti. Harpman  na ta vprašanja ne ponuja odgovorov. Ne išče vzrokov za katastrofo, ne predstavi v celoti pokrajine, kjer se znajdejo pobegle. Ko v surovem svetu kot zadnja ugasne želja po obstoju, ostane le opustela zemlja.

Castorp

V romanu spremljamo mladega Hansa Castorpa, ki iz Hamburga z ladjo odpotuje v Gdansk na študij ladjedelništva na tamkajšnjo politehniko. Hans je v otroštvu izgubil oba starša, odraščal je v premožni stričevi družini. Mlad študent je pozoren opazovalec, v medosebnih odnosih pa kontrolirano zadržan in previden, raje ima samotarske sprehode kot nemirno družbo vrstnikov. Gdansk odkriva s pozitivno naravnano mladostno radovednostjo, splošna življenjska vprašanja pogosto poskuša razumeti s pomočjo tehničnih zakonitosti in racionalne sistematičnosti.

Avtor svojega protagonista že na ladji postavi v družbo potnikov različnih narodnosti, na ulicah Gdanska in v podnajemniškem stanovanju Hans stopa v stik z Nemci, Poljaki, Kašubi, Rusi … V govorici prebivalcev z zanimanjem prisluhne različnim odtenkom, vplivom in sledem nemščine in njenih narečij, poljščine, kašubščine, francoščine, ruščine … natančno opazuje fiziognomijo ljudi. Počasi svoj krog raziskovanja razširi z Gdanska na izletniško priljubljen nekoliko odmaknjen kraj Sopot. In tu na hotelski terasi pri sosednji mizi prvič zagleda Njo – mlado žensko slovanskih potez in francoske govorice, v družbi mladega moškega. Castorpov svet se postopoma razdeli med prej in potem, njegove poti nenadoma večkrat nepričakovano prekriža zanimiva neznanka. Njena podoba se vse pogosteje vriva v Hansove misli, sanje, budna sanjarjenja. Sistemi vsakdana, s katerimi je študent vzdrževal svoj dušni mir in funkcionalnost, začnejo nevarno razpadati. Bo mladega študenta iz krize izvlekel zdravnik, pristaš sveže popularne Freudove psihoanalize in poznavalec psihiatričnih metod francoskega doktorja Charcota? Bo njegova zaljubljenost navdihujoča ali pogubna? Mu bo uspelo zaključiti študij? Bo ostal v Gdansku ali se bo vrnil v Hamburg?

Privlačnost romana ustvarja tekoč preplet zanimivega protagonista, postavljenega v večkulturen z zgodovino bogat kraj, v večinoma 1. desetletju 20. stoletja. Hans je bruc, ki se zaljubi v starejšo vezano žensko, kljub mladosti že osirotel, prišlek od zunaj in literarno medbesedilno povezan s Hansom Castorpom iz Čarobne gore Thomasa Manna (delo je neke vrste predzgodba Čarobne gore). Smo v Gdansku, ko je ta še bil Danzig Kraljevine Prusije znotraj Nemškega cesarstva, v večkulturnem mestu, kjer pod samo na videz mirnim površjem tli mednacionalna nestrpnost. Čas zaznamuje razmah znanosti, v romanu predvsem psihoanalize in tehnike. Tudi tokrat je Pawel Huelle ustvaril besedni spomenik rodnemu Gdansku, v delu ne manjka omemb posameznih ulic, lokacij in posebnosti mesta, tudi omemba someščana Arthurja Schopenhauerja in njegove rojstne hiše. Pripoved popestrijo odlomki nadčutnega (sanje, bolezensko stanje, videnja, omama …) in avtorjevo večkratno neposredno nagovarjanje bralca. Vsekakor roman, ki je zaradi spajanja realnega zgodovinskega ozadja, elementov razvojnega romana, pečata ljubezenske zgodbe, opisov ležernega počitnikovanja in gurmanskih užitkov, prisotnosti detektiva in umorov, skrivnostnih identitet literarnih oseb, nostalgičnih Hansovih spominov na otroštvo, s humorjem začinjenih dialogov, neprespane noči z Effi Briest in drugih zanimivih detajlov lahko zelo vabljiv in zanimiv za marsikaterega bralca in bralko.

Spremno besedo k romanu je napisala Jasmina Šuler Galos.

V slovenščino so trenutno poleg predstavljenega romana prevedena avtorjeva dela David Weiser, Mercedes-Benz: iz pisem Hrabalu, Zadnja večerja in Srebrni dež.

Ali smo bili to mi

Ali smo bili to mi je prva knjiga kratkih zgodb hrvaške pisateljice Luize Bouharaoue, ki je bila prevedena v pet jezikov, za slovenski prevod je poskrbela Selma Skenderović. Gre za generacijsko knjigo kratkih zgodb o mladih odraslih, le te vodi rdeča nit z istimi liki. Lucija, Dado, Danijel so glavne literarne osebe zbranih kratkih zgodb, ki jih oblikuje razpad nekdanje republike Jugoslavije, v negotovosti pa se je težko odkrivati, oblikovati in najti pravo ljubezen.

Zgodbe slonijo na temah ljubezenskih afer, iskanju služb, reševanju prijateljstva, virtualnih zmenkarijah, razpadu zvez, medvojnih pobojih, odhodih in selitvah … Vseskozi je v ozadju zgodb želja po ljubezni, strah izgube in tveganje neuspeha.

Luiza Bouharaoua (1985) je poleg pisateljevanja in prevajanja aktivna tudi na drugih področjih kulture. Ustanovila je nevladno organizacijo Scribonauti, ki skrbi za umetniške programe marginaliziranih skupin, kot so otroci in mladostniki v zavodih ter zapornike. V Zavodu za prestajanje kazni Požega od leta 2016 vodi bralni klub in delavnico pisanja.

Trenutno piše svoj prvi roman Kratka zgodovina modre in ureja priredbo scenarija Ali smo bili to mi, po katerem bo produkcijska hiša Wolfgang and Dolly posnela celovečerni film.

Včerajšnji svet : spomini Evropejca

Stefan Zweig (1881-1942) velja za enega najvidnejših literarnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja. Rodil se je v bogati judovski družini in finančna sredstva so mu omogočala, da se je celo življenje posvečal izključno literarni umetnosti, ki jo je pripeljal do neslutenih višav. Zweig se odlikuje z neponovljivim, elegantnim literarnim slogom in izredno tekočim ritmom pripovedovanja, ki nagovori slehernika. Med vojnama je Zweig postal najbolje prodajan nemško pišoči avtor, prevajali so ga po vsem svetu. Leta 1935 se je njegovo ime pojavilo na seznamu prepovedanih knjig, ob nacističnem prevzemu oblasti pa je bila velika večina njegovih knjig (zaradi judovskega izvora) uničena. Zweig je imigriral v London, nato pa v Brazilijo, kjer je leta 1942 iz obupa nad vojnimi grozotami skupaj s svojo ženo storil samomor. 

V obširni, a čudovito berljivi avtobiografiji Včerajšnji svet (izšla je šele posthumno) v kontekstu širšega evropskega političnega in literarnega dogajanja Zweig opisuje svoje življenje vse od otroštva v Habsburški monarhiji pa do kasnejših obdobij ustvarjanja v Avstriji, Angliji, Švici in Ameriki. Naslov izhaja iz Zweigove nostalgije po starem režimu, po urejeni in stabilni ureditvi Evrope devetnajstega stoletja, kakršno je poznal v mladosti, ko je monarhija s cesarjem Francem Jožefom na čelu doživljala poslednje trenutke veličastja pred svojim popolnim zatonom. Slikovitim opisom mirnega, a doživetij polnega vsakdanjika (tako drugačnega od dandanašnjega), ko – kot se izrazi – “se hitrost iz strojev še ni naselila v ljudi”, sledijo zapisi spominov na svet v času prve in druge svetovne vojne, ki ga spoznavamo predvsem skozi življenje in prisrčne odnose s številnimi umetniki, ki jih je Zweig nadvse cenil in s katerimi je tesno prijateljeval: Rilke, Strauss, Verlaine, Gorki idr. 

Čeprav naj bi šlo za avtobiografijo, Zweig – z izjemo najzgodnejših spominov in mladosti – piše predvsem o svojem ustvarjanju v kontekstu javnega dogajanja, politike, umetnosti ter drugih slavnih umetnikov, hkrati pa zamolči vsakršno podrobnost o svojem intimnem življenju. Tako recimo zgolj v enem stavku izvemo, da se je ločil in nato znova poročil, čeprav naj bi bilo njegovo ljubezensko življenje zelo pestro. Kljub temu je knjiga odlična izbira za vse, ki pogrešate stilsko dovršenost tekočih pripovedi ter življenje v nekih drugih, komaj stoletje oddaljenih, a popolnoma drugačnih časih.  

Vse živo, malo in veliko

James Herriot je leta 1937 kot sveže diplomiran veterinar iz Škotske dobil priložnost teoretično znanje preizkusiti v podeželski veterinarski ambulanti na severu Anglije. Prevzela ga je slikovita yorkshirska pokrajina, prijazno hribovska in hkrati tudi divje gorata, še bolj pa delo z živalmi, nepredvidljivo in pogosto težavno. Vendar so bile njegove preizkušnje in vsi dvomi o odločitvi za ta poklic vedno znova poplačani s hvaležnostjo za vse velike in male stvari.

Hitro se je vživel v gospodinjstvo svojega delodajalca, dobrodušnega Siegfrieda Farnona, ki s svojim muhastim razpoloženjem in nasprotujočimi nasveti, namenjenimi zbeganemu Jamesu, vzbudi marsikateri bralčev nasmešek. James je priča vsakodnevnim dramam med bratoma Farnon, ko Siegfriedova zagnana vnema in neusahljiva energija neizogibno trčita ob Tristanovo ležernost. Na terenu je v začetku težko stopil iz Siegfriedove sence, sprva nezaupljivi pa so ga kmetje kmalu vzeli za svojega. Hkrati s številnimi pacienti, kravami, konji in drugimi rejnimi živalmi ter hišnimi ljubljenčki, spoznava tudi raznolike značaje njihovih lastnikov. In seveda se zgodi tudi to, da med pisano množico tistih, katerih živali potrebujejo njegovo pomoč, sreča dekle, v katero se zaljubi.

Svoje  spomine na življenje mladega veterinarja je pričel zapisovati trideset let pozneje in vanje zajel prvi dve leti svojih veterinarskih izkušenj. Ob tem da je bil  iskreno predan svojemu poslanstvu, je jasno tudi to, da je bil vešč pripovedovalec. Iz njegovih zapisov humornih prigod veje ubrana šaljivost, hkrati pa se jih je lotil s tenkočutnostjo do pogosto trdega življenja tamkajšnjih ljudi. Branje bo všečno Jamesovim stanovskim kolegom, ki jih bo pritegnilo opisovanje tedanje prakse v zdravljenju domačih živali, prav tako tudi tistim, ki so uživali ob spremljanju televizijske serije in bodo lahko iskali vse vzporednice in razlike, predvsem pa je to branje za vse, ki imajo radi dobre zgodbe, in je s svojo obsežno formo kot nalašč za dolge zimske večere.

Smešne ljubezni

Smešne ljubezni je zbirka sedmih kratkih zgodb, ki jih je kultni češki pisatelj Milan Kundera izdal leta 1969.  

Gre za lahkotna, zasukov in presenečenj polna besedila, ki očarajo s prefinjeno komičnostjo in nepredvidenimi zapleti. Žalostne in tragične pripetljaje, ki neizogibno nastajajo v ljubezni, Kundera mojstrsko spreminja v humorja polne zgodbe, ki bralca prek natančno dodelanih psiholoških profilov junakov popeljejo v intimni svet doživljanja medosebnih odnosov. 

Že sam nastanek knjige je povezan z “željo po zabavi in razvedrilu” avtorja samega. Vsaka zgodba je svet zase – povezujejo jih zgolj obravnavane tematike (ljubezen, odnosi, (politična) satira), ki jih Kundera obravnava v vseh svojih delih in za katere je dejal, da ga tako navdušujejo in navdihujejo kot tudi omejujejo. A prav ta češki pisatelj, ki se je zaradi “protipartijskega” delovanja in težav z oblastjo leta 1975 preselil v Francijo, zmore iz vsakdanjih situacij in dogodkov, prehitro spregledanih ali zbanaliziranih, pričarati presenetljive pripovedi o ljubezni, življenju in odnosih nasploh. Njegov način pripovedovanja bralcu svet razkriva na povsem nov, zanimiv in – čeprav bo čez nekaj let že stoletnica njegovega rojstva – presenetljivo svež način. 

Večno aktualno branje, ki se dotakne vsakogar.

Stvari : zgodba iz šestdesetih let

Kot je razvidno že iz podnaslova, se roman (po katerem se je, mimogrede, zgledoval tudi Vincenzo Latronico pri pisanju svoje lanskoletne uspešnice Popolnosti – gre za aktualizirano, formalno slično in v sodoben svet prestavljeno idejo Perecovih Stvari) dogaja  v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in v ospredje postavlja mlad francoski par, ki živi v srcu Pariza. Sylvie in Jérôma bolj kot njuna medsebojna ljubezen povezuje apetit do stvari – lepih, novih, dragih in modernih, skratka stvari, ki dišijo po denarju. Čislanje materialnega je skupna točka tudi v njunih prijateljskih družbah, kjer skupaj sanjajo o drugačnem, boljšem in udobnejšem življenju. Čeprav sta Sylvie in Jérôme povzpetniška in neprestano čutita, da si od življenja želita več, pa se za materialno udobje nista pripravljena odreči svobodi, ki jo omogoča priložnostno delo. Ne sanjata namreč o tem, da bi postala bogata, pač pa da bi se bogata že rodila, zato namesto redne zaposlitve, ki bi jima omogočila stabilnejše dohodke, raje sanjavo poležavata ali pohajkujeta po mestu, prečesavata bolšjake in revije o življenjskem slogu ter nabavljata drobnarije.  

Perec se pri opisih osebnosti ne spušča globlje, kot je potrebno za elementarno zgodbenost, prav z odsotnostjo psihološkega vidika pa roman pridobiva na širši, celo kolektivni razsežnosti, saj ne prikazuje le usode posameznika, pač pa celotnih generacij, ki so v povojnem času – ko je tehnološki in civilizacijski napredek prvič v zgodovini tudi množicam omogočil izobilje dobrin – mrzlično podlegale hlepenju po materialnem blagostanju ter navidezni sreči, ki jo prinaša.

Ena od posebnosti romana je tudi ritem pripovedi ter skrajno objektiven pripovedovalčev odnos do protagonistov, ki meji na hladnost. Kljub temu (ali pa ravno zato?) slog doseže svoj učinek: pokaže na izpraznjenost, ki jo v življenju pušča denar kot najvišja vrednota. 

Otroci so zakon

Mélanie se po ponesrečenem nastopu v eni od resničnostnih oddaj poroči z Brunom. Kmalu se jima rodita fantek Sammy, dve leti kasneje pa še deklica Kimmy. Neuresničena želja po slavi ter uspeh nekaterih drugih otroških kanalov na Youtubu, njuno mamo spodbudita k snemanju družinskih trenutkov. Po prvih objavljenih posnetkih njihov kanal Happy prosti čas začne spremljati vse več ljudi, kontaktirajo jih različna podjetja, preizkušajo brezplačne igrače in promovirajo izdelke glede na sklenjene pogodbe. Čeprav se zdi dogajanje zabavno, za otroka nenehno igranje vlog več ur dnevno postaja utrujajoče. Ko Kimmy nekega dne pri igri z drugimi otroki izgine, se Mélanie začne podirati svet.

Vzporedno spremljamo zgodbo mlade Clare, ki se po izgubi staršev pridruži kriminalistom pri iskanju šestletnice Kimmy. Primer jo vse bolj obseda, ko z analizo posnetkov odkriva temne plati najuspešnejšega francoskega družinskega kanala.

Inovativna forma poleg tekočega besedila vključuje obnove posnetkov ter poročila z zaslišanj. S svojo vsebino bralce udari brez prizanašanja. Razrešitev primera ni edini cilj, saj se ne izogne prikazu posledic nenehne izpostavljenosti kameram pri nekdanjih otroških zvezdnikih. Roman presega kriminalni žanr, saj v preiskovanje izginotja Kimmy vpelje družbenokritičen pogled na varljiva, idealizirana življenja mnogih otrok, ki so bili izpostavljeni javnosti. Resničnostni šovi so snemanje vsakdana približali množicam, ki z navdušenjem sanjajo o svojem trenutku slave. Ob istočasnem skokovitem razvoju tehnologije, lahko vsakdo ustvari svoj profil na množici različnih družbenih omrežij in nalaga posnetke, fotografije. Kdorkoli lahko poskuša najti pravi recept za uspeh. Delphine de Vigan se dotakne tudi zakona, ki sicer naslavlja omejitev otroškega dela, a obenem pušča sive lise, ki jih posamezniki spretno izkoriščajo. Provokativno branje (z izzivalnim naslovom in naslovnico) za vse, ki si drznejo pogledati v digitalni svet brez filtra.

Delphine de Vigan je leta 1996 rojena francoska pisateljica, ki je za svoja dela prejela številne literarne nagrade, po njenih romanih so posneli več filmov. V slovenski jezik imamo preveden še njen mladinski roman No in jaz.

 

Lov

Španski pisatelj David Lozano Garbala je spisal odličen gejmerski roman, ki bo pritegnil predvsem mlade bralce, ljubitelje videoiger in napetih preobratov. V podjetju UltraLimits&Co. so oblikovali najnovejšo videoigro mešane resničnosti z imenom VENARIJA, ki jo bo preizkusilo šest izbranih tekmovalcev – tri dekleta in trije fantje, večinoma znani gejmerji in vplivneži. Denarna nagrada za zmagovalca znaša 50.000 evrov in predstavlja odlično motivacijo za udeležbo. Naloga tekmovalcev je ubijanje pošasti, končni zmagovalec pa mora ujeti najnevarnejši stvor med vsemi fantastičnimi živalmi – mantikoro, pošast s človeško glavo, telesom plenilca in škorpijonovim želom.

Skozi akcije v igri VENARIJA spoznamo vseh šest tekmovalcev in njihove značaje, hkrati pa spremljamo tudi inženirje in snovalce te edinstvene igre, ki povezuje virtualni svet, umetno inteligenco in fizično izkušnjo lova. Igralci so izolirani od sveta v zapuščenem mestecu ter opremljeni s podkožnim čipom na zatilju, haptično uniformo in pametnimi lečami s personaliziranim silicijevim čipom in zaslonom s tehnologijo mikro-LED. Vse to omogoča doživljanje resničnih čustev in občutij znotraj simulacije. Edini čut, ki ni vključen v virtualno izkušnjo, je voh.

Tekmovalce skozi celotno izkušnjo usmerja glas umetne inteligence z imenom Moira, katere naloga je poustvariti občutek prvinskega lova. Zaplet se začne, ko umetna inteligenca povsem prevzame vajeti odločanja v igri, ustvarjalce pa zadržuje ujete. Kako obiti njen nadzor? Kako ustaviti Moiro? Kako se bodo tekmovalci znašli v spremenjeni vlogi, ko iz plenilca postanejo plen? Bo svet vzporedne resničnosti in digitalna dimenzija njihova zadnja postaja?