skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Enakonočja

Najnovejša avtorjeva pesniška zbirka vsebuje štirideset pesmi. Že s prvo pesmijo stopimo v svet erotike in ljubezni, ki jo v nadaljevanju zaznamujejo krhkost, minljivost, utvara, razočaranje, bolečina, praznina, hrepenenje. Učakarjeva poetika je območje kontrasta med osrečujočim kozmičnim pospeškom ljubezni  (str. 35) in svetom teme,  ki diha iz brezen / iz senc in mokrote (str. 15). Ljubezen, ki jo ubeseduje avtor, ni nikoli samoumevna: vedno ostaja v rokah upanja in hrepenenja, je nenehno učenje približevanja drugemu (kar npr. čudovito ponazarja podoba akrobatov v pesmi Vaja), kontrast medosebne soodvisnosti in lastne neodvisnosti, svobode (brez drugih nas ni / brez drugih smo vse, str. 41), pogosto jo zaznamujejo razočaranja, nesporazumi, samota … in vendar spet upanje. Enakonočje, to realistično ravnotežje dneva in noči, je pri Učakarju ravnotežje hrepenenja, upanja in utrinkov sreče na eni in razočaranj, minljivosti, življenjskih ran in hlapljivosti ljubezni na drugi strani.

Za zbirko je značilen intenziven ritem, ki ga ne prekinjajo pike in velike začetnice, le tu pa tam izpovedna nuja zajame sapo ob vejicah; prosti verzi ne odsevajo notranje fragmentarnosti, pač pa življenjsko preizkušenost in zrelo pesniško domišljenost. Bralci lahko uživamo v zelo bogatem in izbrušenem pesniškem jeziku, ki sledi tudi komaj zaznavnim utripom in odtenkom pesnikovega sveta (iščem, česar drugi ne zaznajo / organi so stalno na preži, str. 11). Ob hoji po prostoru med temnim robom lastne tesnobe in svetom brez topline (le kakšna furija mi je potrgala koledar / v njem je ostal le še hlad / in mrak in tema / in jok in škripanje z zobmi, str. 12) Učakar kljub vsemu najde prostor za svetlobo in jezikovno igrivost (npr. prst med prsti ali tipkaš in tapkaš ali modrosti so porumenele …) in večkrat preseneti z uvidi, ki tudi bralca prestavijo iz mraka v svetlobo in napolnijo z upanjem, da je v teh minljivih »človeških bliskih« skozi večnost vesolja kljub razočaranjem, osamljenosti in nerazumevanju še vedno dovolj pomladi, medsebojne strpnosti, človeške topline in celo ljubezni. Branje, v katerem se bodo presenetljivo lahko počutili doma tako tisti, ki jih je življenje ranilo ali  ljubezenski skeptiki kot upajoči sanjači.

Pesniška zbirka je obogatena z izčrpno in poglobljeno spremno besedo Petre Koršič.

Enakonočja je avtorjeva tretja pesniška zbirka. Pred njo sta izšli zbirki Mesta tihe sreče (1999) in Naposled (2024).

Skrivnostne in srhljive zgodbe

Britanski pisatelj Arthur Conan Doyle je bralcem najbolj poznan po seriji detektivskih zgodb in romanov, v katerih nastopa ikonični detektiv Sherlock Holmes, manj znan pa je dejstvo, da je spisal ogromno zgodb, v katerih se je spogledoval z elementi skrivnostnosti, nadnaravnega, grozljivke in mistike. Skrivnostne in srhljive zgodbe prinaša izbor avtorjevih kratkih zgodb, ki so še dodatno utrdile njegov status mojstra suspenza in groze. Doyle bralca povabi v svet, ki kljubuje zakonom logike ter briše mejo med resničnostjo in spiritualnimi svetovi, napolnjenimi s prikaznimi, pošastmi in okrutnimi zločini, katerim ni kos niti pisateljev slavni detektiv. Zgodbe so zaznamovane s pristnim temačnim viktorijanskim vzdušjem, psihološko kompleksnostjo likov ter briljantnim stopnjevanjem napetosti, ki pripelje do zastrašujočega epiloga, v mnogih delih pa avtor, sicer zagrizen ljubitelj spiritualnosti in misticizma, zastavlja pomembna vprašanja o posmrtnem življenju, reinkarnaciji in človekovem odnosu do smrti.

Zbirka vključuje zgodbe kot so Zgodba o mački iz Brazilije (glavni junak spozna premožnega sorodnika in njegovo ženo, ki na svojem posestvu čuvata velikansko črno pumo), Primer gospe Sannox (mož kuje mačevanje po tem, ko izve, da ima njegova žena razmerje z drugim moškim), Groza v višavah (pilot skuša odkriti, kaj se skriva za nepojasnjenimi pojavi med oblaki) in Mož z urami (na vlaku se sproži preiskava, ki vključuje skrivnostni umor in tri glavne osumljence).

 

 

Vrzi jo ven : psihološki triler, ki ga ne boste mogli odložiti, z osupljivim preobratom

Avtorica Nicola Sanders je nova sila na področju psiholoških trilerjev. Vrzi jo ven (izvirno Don’t Let Her Stay) je njen prvi roman, preveden v slovenščino. Zgodba spremlja družino, ki na videz živi popolno idilo, a se njen mir kmalu poruši, ko v življenje mlade mamice Joanne vstopi past iz preteklosti.
Joanne živi življenje, ki bi ga marsikdo zavidal. Ima ljubečega moža Richarda, prikupno hčerko Evie, psa, čudovito hišo na podeželju in počasi vračajočo se kariero nepremičninske agentke. Vse se spremeni, ko se po dolgem času oglasi Richardova odrasla hči iz prvega zakona, Chloe. Z očetom ni govorila od njegove ponovne poroke, zdaj pa želi zgladiti odnose. Joanne se sprva zelo veseli srečanja s svojo pastorko, a se kmalu izkaže, da je prisotnost Chloe v hišo prinesla napetost, dvome in nepojasnjene sence iz preteklosti. Chloe se do Joanne obnaša nesramno, ruši njene načrte in želi spodkopati njen odnos z Richardom. Ponudi se tudi za varuško male Evie. Ali ji Joanne lahko zaupa?
Avtorica mojstrsko stopnjuje občutek nelagodja. Drobne nesramnosti, prikrite obtožbe in nenavadna naključja se prepletajo s strahovi Joanne, ki jih poglablja zgodba o poporodni duševni bolezni njene matere. Bralec se sprašuje, ali je Chloe res le mlada ženska s težko preteklostjo, ki želi spoznati svojo novo sestrico in vzpostaviti stik z očetom, ali pa se za njenim nasmehom skriva nekaj veliko temnejšega.
Roman raziskuje manipulacijo, družinske skrivnosti in krhkost zaupanja ter postavlja vprašanje, komu verjeti, ko se začne resničnost lomiti na več delov. Bralca drži v negotovosti vse do zadnje strani.

Iskra upanja, iskra vžigalice : dokumentarni roman

Ag, Dritan in Gazi se na dan, ko so odpeljali Ferdonijine sinove in moža, odpravijo v Đakovico. Mineva dvajset let od vojne na Kosovu, v kateri je etnično nasilje izbruhnilo v vsej svoji strašni podobi. Po poti obujajo zgodbe iz vojne leta 1999, med katerimi imata dve prav posebno mesto. Prva je zgodba o Pashki, ki uprasne vžigalico, ko ji vrnejo posmrtne ostanke dveh sinov, druga govori o Ferdoniji, ki še vedno vsak dan pogrne mizo za izginule sinove in moža. Medtem ko se Pashka odloči zapustiti ta svet, Ferdonija vztraja v čakanju. Ferdonijino zgodbo sta Gazmend Bajri in Shkurte Daut predstavila tudi v dokumentarnem filmu. Ferdonija se odloči zamrzniti čas in večno ponavljati zgodbo, ki ji je vzela ljubljene ter vsakodnevno opozarjati na posledice. V svoj dom sprejema obiskovalce, jim govori o preteklih dogodkih in tudi o tem, kar vsakodnevno počne. Obiskujejo jo ne samo navadni ljudje, k njej, v njen muzej žalosti, prihajajo tudi politiki in drugi ljudje, odgovorni za odnose med prebivalci Kosova in urejanje povojnih razmer. A dva od grobov sta še vedno prazna. Kdo bi vedel, na katerem koncu, ali bolje, koncih, so trupla ljubih sinov in mož, odpeljanih z domov v s hujskaštvom, zlom in zverinskostjo polnih letih. Ag Apolloni ob tem razmišlja o številnih starogrških tragedijah, katerih sporočila še vedno odmevajo ter neizmerni materinski ljubezni, ki se je pretvorila v osrčje žalosti številnih družin.

Ag Apolloni se je rodil leta 1982 na Kosovu. Je profesor književnosti in doktor filoloških znanosti, pesnik, pisatelj, esejist in dramatik. Za svoja dela je prejel več literarnih nagrad. Prevedena so v številne jezike, v slovenščini pa avtorja spoznavamo prvič. Iskra upanja, iskra vžigalice je bil na Kosovu leta 2020 razglašen za najboljši roman leta. Pri pisanju je Apolloni obiskoval kraje, omenjene v romanu, bral knjige in se posvetil arhivskemu, zgodovinskemu gradivu, virom, iz katerih je črpal mnoge podatke. V pomoč so mu bili mnogi pogovori z ljudmi, tudi umetniškimi ustvarjalci. Roman Iskra upanja, iskra vžigalice je slogovno izpiljen, neposreden, prežet s številnimi kulturnimi referencami, mestoma esejističnimi razmišljanji. Apolloni ima do zgodovine kritičen odnos, ki opozarja na grozo (vsake) vojne in časa po njej ter na posledice, ki zaznamujejo preživele še dolga leta.

 

Vse luči: fikcijski esej

Knjiga literarnega kritika, pesnika in pisatelja Vse luči Muanisa Sinanovića v ospredje postavlja vedno aktualne problematike asimilacije, odraščanja, iskanja identitete in posameznikove vere. Avtor skozi oči prvoosebnega pripovedovalca izvrstno opiše stiske in situacije, v katerih se glavni protagonist dela, ki se v podnaslovu imenuje tudi fikcijski esej, znajde in na njih odreagira. Poetičnost in elokvenca pripovednega jezika bralca vodita skozi deloma fiktivno zgodbo in ga neprenehoma silita k razmisleku. Tudi zaradi tega se je avtor verjetno odločil, da dela ne bo označil za roman temveč za esej. Sicer nekoliko drugačen, kot smo jih bili vajeni doslej, in morda tudi zaradi tega poseben in še dodatno zanimiv. Vse luči so delo, ki bo prepričalo tudi najzahtevnejšega bralca in mu ponudilo dovolj snovi za tehten in temeljit razmislek. Četudi gre vsaj deloma za izmišljeno zgodbo, je tematika, ki jo Sinanović obravnava, še kako živa in realna ter v smislu prisotnosti tudi vsakdanja. Priporočam!

Pa mirna Bosna

Mirna Bosna je frazem, ki je najverjetneje nastal v obdobju, ko je bila Bosna zgodovinsko zelo nemirna pokrajina z burnimi političnimi dogajanji. Frazem je v slovenščini med prvimi uporabil Fran Milčinski na začetku 20. stoletja. Gre za izraz, ki deluje kot prispodoba za umirjanje, oziroma končanje nemirnosti. Prav tak je roman Tite Cvetković, saj se z razvojem literarne pripovedi vse pomirja, tako vojna, kot migracija, pa tudi kriminal in zaplet z drogami.

V romanu sledimo zgodbi Enverja, ki se po vojni odloči, da obišče brata Emirja v Nemčiji. Hkrati sledimo tudi Eminini zgodbi, ki opisuje, kako je med obstreljevanjem Sarajeva pobegnila iz Bosne in Hercegovine ter kako se ji je potem zaradi Laszla življenje zapletlo. Pisateljica tok zgodbe prekinja z vstavki Emirjevih pisem, ki utihnejo, ko Enver doseže svoj cilj.

Tita Cvetković je gimnazijo delno obiskovala v ZDA, živela je še v Franciji, Turčiji, Nemčiji in Veliki Britaniji. Študirala je na Univerzi v Ljubljani in magistrirala na Univerzi Pariz 7, kjer je raziskovala japonski film in filmsko teorijo. Govori angleško, francosko, nemško, srbsko, slovensko, turško in japonsko. Kot igralka je sodelovala pri dveh filmih, enega je sproducirala, ukvarja se s projektnim managementom in programiranjem, je back-end razvijalka za Drupal, s poudarkom na PHP jeziku. Pa mirna Bosna je njen knjižni prvenec.

Astro pop

Pesniški prvenec Hane Meško sestavljajo trije sklopi pesmi, spisanih v prostem verzu, ki pod drobnogled postavijo odtujenost (romantičnih) odnosov znotraj kapitalističnega in konformističnega sveta, kjer je vsak poskus razumevanja razumljen kot odstopanje od statusa quo.

Ko telo ženske, s katerim se naslajajo moški ljubimci, ni več sveto, ko od prijateljstev ne ostane drugega kot prežgana monstera, ko od vseh dobiš vtis, da je nekaj narobe s tabo, razen od psihiatra, ki ti pove, da je vse okej, se lahko zatečeš samo še k popularnim vsebinam poceni televizije, literature in hrane. V tem svetu se lirski subjekt skuša oklepati notranjega glasu, ki si želi stvari razumeti, analizirati, ustvarjati. Ta glas prinaša spore, bolečine in potrebo po zdravilih, vseeno pa mu “je všeč svoje življenje“.

V svetu Astro Popa je ustvarjati umetnost naporno, saj je umetniška svoboda omejena z okvirji delovne produktivnosti; koliko časa ostane za pisanje pesmi, ko je treba hoditi v službo in čistiti domače stranišče? Meško se temam, kot so izoliranost, odtujenost in psihična izpraznjenost, približa z “zdravo” mero humorja – “nekateri so rekli/da sva kot bob dylan in njegova muza/midva se počutiva bolj kot žid in mislimanka” – ne toliko zato, ker je situacija smešna, temveč ker je situacija tako vztrajno žalostna, da namesto po solzah kliče po smehu.

Hana Meško (1994) je istrska pesnica. Pri svojem ustvarjanju redno sodeluje s poetom Pêrom Sŕcem, njena poezija pa je že objavljena v številnih antologijah. Astro Pop je njen pesniški prvenec.

Ljubezen

Roman Ljubezen avtorica postavi v fiktivno obmorsko letovišče v ZDA, kjer  temnopoltemu Cosey-u v 40-ih letih 20. stoletja uspe razviti pestro in živahno turistično dejavnost, mikavno za mnoge obiskovalce ne glede na barvo kože. Uspešni podjetnik kroji usode številnih ljudi, tudi tistih iz okoliških četrti, kjer vlada revščina, v kateri se bohotijo številne motne dejavnosti, ki jih uravnava zakon ulice. Coseyev vzpon v belem svetu ni brez senc in s pridobljenim bogastvom, ugledom in močjo vse bolj obvladuje in pogojuje življenje drugih ljudi – tudi žensk. Njegova druga poroka po smrti bolne žene da neizbrisen pečat celotnemu romanu. Morrisonova o ljubezni spregovori skozi sovraštvo med dvema ženskama, ki sta prisiljeni živeti pod isto streho: drugi Coseyevi ženi Heed in njegovi vnukinji Christine. Avtorica nas postavi v svet propadanja in razkroja: uspešno letovišče vse bolj usiha, pripovedni glasovi prebivalcev postopoma razgaljajo krutost okolja, v katerem je nasilje samoumevno in sočutje  slabost, dvoličnost osrednjega moškega lika postaja vse bolj očitna, razkroj se z življenjskimi usodami stranskih žensk v hiši Cosey stopnjuje in svoj višek doseže s končno izpovedjo obeh osrednjih ženskih literarnih oseb, Heed in Christine. Odličen roman, ki problematizira sprevrženost družbe, izprijenost posameznika, krutost nenapisanih norm in nemoč nemočnih.

V moji omari

Mirana Likar, profesorica slovenščine, publicistka in bibliotekarka, je svojo pisateljsko pot začrtala s pisanjem kratkih zgodb, za katere je prejela več priznanih literarnih nagrad. Je avtorica treh romanov, to so Babuškin kovček, Bibavica in Pripovedovalec, ki je bil nominiran za  Cankarjevo priznanje in pristal v peterici finalistov za nagrado Kresnik leta 2021. Knjiga V moji omari je pisateljičina peta zbirka kratkih zgodb.

Ob prebiranju stare modne revije se avtorica potopi v svoj sanjski svet. Znajdemo se med kosi oblačil, modnih dodatkov in obutve, kjer omara s pisateljičino vsebino postane njena prispodoba za sanjski in tudi resničen svet. Pripovedovalkine misli ob mali črni obleki, balerinkah, broški, blejzerju, gumijastih škornjih, srebrnih natikačih, čipkastem spodnjem perilu, čevljih Mary Jones, mokasinkah, enodelnih kopalkah, svileni ruti, rdeči šminki …, sledijo drobcem spomina iz katerih vznikajo zgodbe in se selijo skozi čas, v druga obdobja in družbene ureditve. V leta mladosti, šolanja in odraščanja, čas pomanjkanja ter revščine, pripovedi o pretirani starševski ljubezni, o molku in žalostnih življenjskih usodah, krivicah, pa tudi o staranju, pogumu, hrepenenju in novih življenjskih poteh. Osrednji liki v knjigi so ženske; dijakinje, študentke, mlade ženske, matere in babice, z različnimi usodami in potmi. Avtorica pripovedno nit preplete tudi s sedanjimi dogodki, kjer pred nami odstira razmisleke o spremembah v življenju in popotnici, ki smo si jo ustvarili skozi leta. Tankočutne pripovedi zaokroži z razmišljanji o novih priložnostih in novih začetkih v zrelih letih, saj zdaj ni pomembno, kaj pričakujejo drugi, pomembno je, kaj hoče in si želi sama.

Byronov služabnik

Pisatelj se z romanom loti rušenja kanonizirane in mitizirane podobe angleškega pesnika Georga Noela Gordona Byrona (1788–1824), ki velja za vodilnega ustvarjalca angleške romantike. Slednji je za sabo je poleg kopice mojstrovin v oblikah pesnitev in epov Romanje grofiča Harolda in Don Juan pustil tudi sloves nerazumljenega, temačnega in vihravega umetnika, ki umiritev išče v objemu marsikatere ženske. Njegova razuzdanost je bila javno znana, vendar pa je bil pravi londonski gossip tisti, ki je namigoval, da se njegovo gospostvo poslužuje neimenovanega greha – sodomije.

V Angliji je homoseksualnost v času pesnikovega življenja veljala za temeljni greh, kaznovan z javnim sramotenjem in usmrtitvijo (v času Oscarja Wilda se je kazen omilila na dve leti trdega zapora). Byronovi ljubezenski ekscesi so tako bolj kot izkaz njegove divje pesniške narave pravzaprav obupan poskus javnega nastopanja z namenom zakriti resnico.

Roman pripoveduje služabnik (in občasni ljubimec) Byrona, Fletcher, ki opisuje njun burni grand tour po vzhodnem turškem svetu, ki so ga takrat klicali Orient. Slednji Byronu omogoči izživeti svoje spolne fantazije, saj so moški haremi na voljo, njihovi obiskovalci pa niso v nemilosti sodnega sistema. Svoje avanture zaupa krogu najbližjih prijateljev, s katerimi se o občutljivih tematikah sporazumeva prek grških in latinskih izrazov.

Slednji so razlog, zakaj so lahko biografi še desetletja po Byronovi smrti lažno ustvarjali lik velikega pesnika, čigar največja skušnjava je bil prizor lepe ženske. Sledovi pesnikove resnice pa so vseeno jasni tudi v njegovi zapuščini – njegovem delu, če ga le znamo pravilno brati. Boj za uničenje in cenzuro tega dela jedelno opisan v romanu, natančneje pa se ga dotakne avtor v spremni besedi.

Franco Buffoni (1948) je italijanski pesnik, predavatelj in literarni zgodovinar. Poleg nagrajene lirike je Byronov služabnik njegovo najbolj odmevno (prozno) delo, saj ga poleg domiselne pripovedne tehnike odlikuje tudi pretkana vpletenost zgodovinskih dejstev. Poleg slednjih v romanu zasledimo tudi fiktivne elemente, vendar pa je težko razsoditi, če so ti kaj manj resnični.