skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Če bi bil takrat z mano

Čas gimnazije. Prijateljstev, ljubezni, prepirov, zabav… Autumn in Finn sta prijatelja od otroštva, ker sta zelo povezani tudi njuni mami. A Finnov poljub Autumn tako vrže s tira, da se oddalji od njega, si poišče novo družbo in celo fanta. Najstništvo jo premetava med iskanjem same sebe v krogu novih prijateljev,  ki se prvič srečujejo s spolnostjo,  nenačrtovano nosečnostjo, ona pa se, skrita za svojimi brezštevilnimi tiarami in drugačnim slogom oblačenja, ne zmore prepustiti svojemu fantu. Zdi se ji, da je James njena resnična ljubezen, da bi mu morala dovoliti bližje, saj bosta skupaj do konca življenja, a misli ji neprestano uhajajo k Finnu, njegovemu sprejemanju in razumevanju nje same…  Že tako ranjeno Autumn žalosti še očetova nenehna odsotnost, mamine težave z depresijo in kasnejša ločitev staršev. Bo Autumn ponovno našla smisel življenja in ugotovila, kaj je tisto, kar si zares želeli?  Otožna zgodba o odnosih, ki krojijo življenje. Roman, ki nagovori mlade in odrasle bralce.

Leto biserov

V Pragi ob koncu devetdesetih let 20. stoletja živi Lucie, osrednja oseba romana. Je razgledana intelektualka, ženska na pragu štiridesetih, urednica kulturne redakcije uglednega časopisa, poročena z osnovnošolskim učiteljem Jakubom in mati 19-letne študentke Tereze. Kljub na videz urejenemu življenju jo na začetku romana spoznamo kot pacientko psihiatrične bolnišnice. Kaj je tisto, kar je Lucie potisnilo v brezno alkoholizma, samopoškodovanja, motenj hranjenja in postopne psihične razgradnje?

Za časopis, pri katerem dela, pripravi intervju z urednico lezbičnega glasila. Svet, ki ga ob tem raziskuje, nepričakovano zareže v njeno intimo. Plaz spoznanj o lastni preteklosti, mladostnih izkušnjah, hladnosti zakonskega življenja in notranji praznini jo povsem pretrese. Doživi noč, ki postane prelomnica njenega ljubezenskega življenja. Njena psihična stabilnost se začne krhati, znajde se v čustvenem vrtincu ljubezenskega razmerja z mlajšo žensko, med omamno novo čutnostjo, občutki krivde in pritiskom družbenih norm. Bori se med iskrenostjo do sebe in ohranjanjem videza zakonskega življenja. Po izgubi službe in zapletih v razmerju se psihično zlomi.

Osrednja tema romana je iskanje spolne identitete, umeščeno v družbeno okolje Prage ob koncu prejšnjega stoletja. Pisateljica skozi Luciejine novinarske raziskave razkriva svet ženske homoseksualnosti in njegove problematike. Ob tem pa se razpirajo še številni drugi motivi: odnos med materjo in hčerjo, življenje pod težo družbenih pričakovanj, odsotnost očeta, posebnosti izvorne družine, razlika med življenjem na podeželju in v mestu, alkoholizem, duševne stiske, partnerska razmerja, medgeneracijski odnosi …

Zgodbo pripovedujejo trije pripovedovalci: Lucie, njen mož Jakub in hči Tereza. Luciejina pripoved je zapisana v prvi osebi, v najtežjih trenutkih govori o sebi v tretji osebi. Roman je razdeljen na tri dele: prvi se dogaja v psihiatrični bolnišnici, drugi je Luciejina izpoved, tretji pa prikazuje njeno življenje po terapiji. Dogodki ne sledijo linearni kronologiji, temveč toku protagonistkine zavesti.

Pripovedni slog je dinamičen in raznolik – zunanje dogajanje se prepleta z globoko intimnim izpovedovanjem, bralca pritegnejo živi dialogi, telefonski pogovori, pisma, sanje, more in lucidni uvidi, tudi zanimive stranske osebe in njihove zgodbe. Ob literarno in jezikovno občutljivi in razgledani osrednji osebi deluje naravno omenjanje pisateljev ali literarnih del, medbesedilnost in sklicevanje na češko ljudsko slovstvo. Jezik protagonistke je zelo živ in zanimiv, primerjave večkrat poetične (npr. biti kot zagnojena trska v življenju drugega človeka), močna so simbolna sporočila (npr. preko rdeče, črne in rumene barve), pojavljajo se prizori, ki napovedujejo razvoj pripovedi (npr. nepričakovani padec Lucie na ledu na koncu drugega poglavja). Posamezni odlomki istega besedila se skorajda kot pesniški refren pojavljajo v različnih trenutkih zgodbe.

Leto biserov je umetniško dovršeno literarno delo, ki zna bralca prevzeti, ne glede na to, kako blizu mu je osrednja tema.

Zuzana Brabcová (1959-2015) je bila v svoji domovini sprva prepovedana, pozneje pa večkrat nagrajena in uveljavljena avtorica. V slovenščino je poleg romana Leto biserov preveden njen roman Stropi. Obe deli je prevedla Nives Vidrih.

Najboljše šele pride

Najboljše šele pride je romaneskni prvenec novinarke, prevajalke in urednice ter diplomirane kulturologinje Petre Julie Ujawe, ki je izšel v zbirki Razmerja.

Romantična zgodba, v katero je avtorica vpletla tudi obilico humorja, nam predstavi glavno junakinjo Kristino, ki ima na pragu svojih tridesetih let na videz popolno življenje: skrbno in čutečo družino, redno službo in, seveda, nadvse ljubečega zaročenca. Kristina je ustrežljiva, ubogljiva in »noro uvidevna«, kot ji reče starejša sestra Tilda. A tempirana bomba eksplodira tik pred poroko, ko se Kristina zave, da je z življenjem v tej zlati kletki pravzaprav izgubila samo sebe. Spoznanje, ki jo pretrese, sproži odločitev, da izpred oltarja pobegne v prelepem mustangu vinsko rdeče barve, z moškim, ki ga je spoznala nekaj tednov pred poroko. Z odmikom od tega, kar narekujejo družbena pričakovanja in norme, se za Kristino začne proces osvobajanja potlačenih čustev in neizrečenih besed ter iskanje neizpolnjenih želja in sanj. Zanjo nastopi novo življenje – vse prej kot lahko, a tokrat zares njeno.

Kristina je vse življenje počela tisto, kar so od nje pričakovali drugi. Vedno se je izmikala težavnim ljudem in potrebi, da bi se postavila zase – tudi takrat, ko je njen zaročenec poskušal nadzirati njeno življenje. Naložila si je kup pričakovanj, v prepričanju, da je to edina pot do sreče. Zgodba, ki jo vsekakor beremo kot lahkotno romantično komedijo, hkrati odstira pogled na zapleteno življenje, predvsem žensk, ki ga pogosto oblikujejo družbena pričakovanja. Avtorica nas z zgodbo opomni, da ni nikoli prepozno za pogum in drznost, da preprosto poiščemo tisto, kar nam resnično polni srce.

Tišina

 

Evangelij po Janezu pričuje, da je v začetku bila Beseda. Avtor pa pričevanje dopolni: “V začetku časa je bila Beseda, / obkrožena s tišino.” (str. 9)

Mistična krščanska teologija se na veliko mestih zbližuje z staroselskimi indijanskimi izročili, v katerih je jasno, da je “Razum zlorabil besedo” in Tišino, ter se “spravil na ljubezen”. In čeprav je matematika jezik, s katerim je stvarnik spisal vesoljstvo, kot je povedal Galileo, ta jezik ni popoln brez umetnosti. Šele z njo stvarstvo postane dovršeno. Brez umetnosti je življenje kot vera brez upanja.

“Na stičišču vseh treh prebiva resnica o obstoju.” (str. 35)

Zbirka je prepredena s citati iz starogrškega izročila, ter posuta z bibličnimi citati in navezavami, ki ritemsko spominjajo na španskega pesnika Fernanda Valverdeja.

“Jernej Grlj (1999) je Primorec. Maturiral je na Škofijski klasični gimnaziji, diplomiral na Fakulteti za matematiko in fiziko. Leta 2018 je prejel nagrado Župančičeva frulica in leta 2023 začel doktorski študij na USC v Los Angelesu. Poezijo je objavljal na raznih portalih in revijah, pred objavo pesmi v prvencu je bil cikel desetih pesmi Tišina prvotno objavljen na portalu KUD Logos.”

Z luknjami v prepihu

 

Avtorica je v intervjuju za Štajerski val o luknjah povedala, da »odpirajo prostor za sodoživljanje bralca ali bralke,« kjer bralci nastopimo kot veter, ter preko njih vstopamo in izstopamo in abstraktnega sveta, nekakšen Aličin tunel v Čudežno deželo. Tam nas pričaka zgoščena nepovezana igra, napolnjena z metaforami, kjer nas, v njihovi (pre)zgoščenosti in mestoma nerazumljivosti, “Jezik provocira / odločneje.”

Zbirka je razdeljena na tri dele: prvo poglavje Razpolavljanje mimoidočnosti, je najbolj osebnoizpovedno, v poglavju Pridotiki, se avtorica osredotoča na Drugega, ter nazadnje, poglavje Eho kože, predstavlja duhovni sklepni del potovanja, v katerem nas bo, “neke lucidne srede / … obiskal Slavoj Žižek.” in “… postavil vprašanje / zakaj biti srečen / če si lahko zanimiv.”

“Lara Božak je študentka Humanističnih študijev v Ljubljani. Ljubezen do poezije se je v njej zares rodila v drugem letniku gimnazije, ob prebiranju pesmi Charlesa Boudelaireja. S pisanjem se je začela resneje ukvarjati v času študija, 2025 pa je pri založbi Pivec izdala tudi svojo drugo pesniško zbirko Kap lje kap lje.”

Obračun

 

Fragmentiran, kolažiran, poetično izpovedni romaneskni prvenec slovenske pesnice, in odslej tudi romanopiske, Kaje Teržan, preko avtoričinih dialogov z ribo, ki ni zlata ribica, temveč Krap, popelje bralca na pot samospoznavanja. Tekom branja se prepustimo seciranju sebstva in ostri družbeni, razredni ter spolni kritiki, hkrati pa v prepletu zunanjega in notranjega sveta odkrivamo lastno vrednotenje le tega.

“včasih ne ločim najbolje med tem, kaj je zunaj in kaj znotraj./…/ še vedno iščem svoj dom. Bo tega kdaj konec?” (str. 69)

Kot ugotavlja Ana Geršak, roman (v treh delih: Močvirje, Hiša in Samohod) bralcu zastavlja vprašanje: Ali je sploh mogoče razgaliti lastno ranljivost, izvesti radikalen, brezkompromisen in dokončen obračun s samim seboj?

“Kaja Teržan, rojena leta 1986, je odraščala v Škofji Loki in Stockholmu na Švedskem. Študij umetnostne zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki ga je vpisala, je zamenjala za sodobno-plesne performativne prakse. Po rojstvu otroka je pričela z delom v vrtcu in na kmetiji. Leta 2015 je izšel njen pesniški prvenec Delta in bil nominiran za Veronikino nagrado.”

Delta

 

Ostri, kolažirani, zgoščeni verzi avtorice se, kot rečne delte, samosvoje pretakajo, prelivajo, preskakujejo eden v drugega.

Sledeče besede iz spremne besede Petra Semoliča lepo ilustrirajo dinamičnost poezije Kaje Teržan: “Ples, ki ga pesnica, ki je tudi sama vrhunska plesalka, uprizarja na teh straneh, je vedno znova prekinjan – noga se opoteče, koleno klecne, roka, katere sunek naj bi pognal celotno telo v harmonično gibanje, pade iz ritma, obvisi v zraku.”

Poezija, ki je težka za branje, napisana v netipičnem stilu, ki se v veliki meri razlikuje od literarnih sodobnikov (druži jih npr. uporaba prostega verza), vendar pa ob pozornem prebiranju, ponuja globok uvid v delovanje sistema in družbe, pa tudi bralca samega.

Pesniški prvenec Kaje Teržan (1986) je bil nominiran za Veronikino nagrado. Leto prej se je (ob spremljavi pianistke Mance Udovič) z istoimenskim performansom, ki zajema velik del pesmi iz zbirke, uvrstila na mednarodni bienale mladih umetnikov, z performansom sta nastopili tudi po Sloveniji.

Vladarji gora

V osrčju zgodbe je skupina desetih mladostnikov iz vzgojnega zavoda, ki so se podali na štirinajstdnevno ekskurzijo v gore. A v tem času smrtonosni virus pokonča skoraj vse človeštvo. Nenadoma ostanejo sami – brez hrane, brez podpore, brez upanja. Ko svet utone v kaos, morajo ti mladi, obremenjeni z lastnimi travmami, napakami in čustvenimi ranami, najti način, kako preživeti – ne le fizično, ampak tudi človeško. Ramón, mentor najstnikov, verjame, da sobivanje ustvarja vezi. A v njegovem svetu so te vezi šibke, skoraj neobstoječe. Njegova opažanja o mladih, ki jih pesti pomanjkanje topline in medosebnih odnosov, so bridko resnična. Odraščanje v sodobni družbi, kjer je prijatelj na družbenih omrežjih pogosto bolj cenjen od pravega, živega prijatelja, jih je oropalo osnovne človeške bližine. Ramón ve, da je samo en prijatelj vreden več kot tisoče sledilcev, vendar ali se bodo mladi v svetu brez pravil tega sploh sposobni naučiti? Ko narava pokaže zobe in preživetje postane vsakdanji boj, lakota, mraz, in strah preizkušajo njihove meje. Število živali za lov se zmanjša, hrana je omejena skoraj izključno na ribe. Tabor, v katerem živijo, je vse bolj negotov. Mraz, sneg in dež izzovejo njihove želje po odhodu – toda kam?

To je roman o človeškosti v svetu, kjer človek človeku zlahka postane volk. A tudi v takih razmerah lahko vzniknejo pravi odnosi, solidarnost in iskreno prijateljstvo – če jih znamo prepoznati. Napet distopični roman, ki ni le zgodba o preživetju, ampak tudi pretresljiv razmislek o družbi, osamljenosti, vrednotah in tistem, kar nas zares naredi človeške.

Dobra laž

Gwen je psihiatrinja, specializirana za posebej odklonilno vedenje in morilska nagnjenja. Zato se na njo obrne tudi Robert, oče ene izmed žrtev serijskega morilca Krvavo srce, ki pro bono zastopa osumljenega učitelja, ki ga edina pobegla žrtev, najstnik Scott, obtoži, da ga je zadrževal. Javnost verjame, da je prav ta učitelj Krvavo srce, a pretekle obtožbe se dotikajo bolj nadlegovanja žensk kot mladih, razvajenih najstnikov iz premožnih družin. Mediji ne razumejo Robertove odločitve, da brani domnevnega morilca svojega sina, a on trdi, da je Randall nedolžen. Scott pa vse bolj spreminja svojo zgodbo. Njegova mama ve, da laže, a zakaj, ne more razumeti. Pripoved se vrtinči okoli dr. Gwen, njenih pacientov, njenega ljubimca in pravnika Roberta ter Scotta in njegove družine. Nekje vmes pa je morilec, ki so ga poimenovali Krvavo srce, saj svojim žrtvam, na prsi vreže obliko srca. Zdi se, da ima prav vsaka literarna oseba svoje skrivnosti, vprašanje je le, če jih je pripravljena razkriti brez žrtev.

Popolnosti

V Popolnosti se družimo z mladimi odraslimi, ki mislijo, da so našli ključne in stalne vire dohodka ter življenje, katerega načini bodo trajali večno. Žal ni tako. Svet se prehitro spreminja, jim spodmika tla pod nogami in vse manj je točk, na katerih bi gradili svoje nadaljnje življenje. Rojeni sicer v mirno dobo, dobo z možnostmi in polno priložnostmi, se zdaj sprašujejo, kaj je bistvo njihovega bivanja. Ko že misliš, da veš, kdo si in zakaj si, kjer si in kakršen si, ko misliš, da si ujel veter, ki te bo nosil do varnega konca/upokojitve, čeprav o tem niti ne razmišljaš še, se pojavi vihar sprememb v družbenem ustroju, ki ti v zelo kratkem času zdrobi identiteto, že tako zgrajeno na trhlih pojmih vsakdanjega sveta. Predstavnika generacije sta Anna in Tom, ki se preselita v Berlin. Tam si ustvarita podjetje. Delata od doma. Sta oblikovalca. Sta uspešna, dokler ju nosi val generacije in tehnologije, družbenih omrežij, zabav in srečevanj z ljudmi, priseljenci, ki opravljajo približno enaka dela. Njihov milenijski svet je dom z rastlinami ali živalmi, dobrimi kosili, lepo opremljenimi stanovanji, čeprav najemniškimi. Vse, kar imajo in kar počnejo, hrana, rože, pohištvo, potovanja, razgledi … je stvar objav na družbenih omrežjih in obstoja zaradi lajkov znancev, niti ne prijateljev, s celega sveta. Potem pa se kar naenkrat razmere spremenijo in Anna in Tom razmišljata, kako dalje. Preselitev v Španijo je le poskus rešitve vsega, posla in njune dvojine, njune identitete. Odrešitev pride iz drugega, nekdanjega sveta, iz preteklih časov, ko je vse še imelo smisel in življenje globlji pomen.

Vincenzo Latronico, italijanski pisatelj in prevajalec, piše tako, kot svet stoji. Tako, kot je. In je presunljivo in je tesnobno. Odlično, družbenokritično, sodobno delo! Vrže nas iz cone udobja in/ali pomaga razumeti načine bivanja generacije milenijcev, kljub morebitnemu nelagodju ob negotovosti, v kateri mora ta vztrajati ali se na novo znajti in opredeliti svoj obstoj na socialni, družbeni, gospodarski in politični ravni. Popolnosti so Latronicov četrti roman, s katerim je bil uvrščen v finalni izbor za mednarodnega bookerja.