Drugi roman znamenitega Zolajevega cikla o rodbinah Rougon in Macquart v ospredje postavlja Aristida Rougona, mlajšega sina Adelaide Fouque. Ta je tipičen dedič svojih staršev, za finančni uspeh in bogastvo bi žrtvoval vse in vsakogar. Ko se po neuspešnem študiju s podeželja znova vrne v Pariz, je pred njim ena sama podoba: bogastvo, ki ga poosebljajo kovanci za dvajset frankov. Ti so simbol neizmernega pohlepa in se v romanu pojavljajo večkrat v različnih situacijah. Revež na začetku komajda shaja, toda njegova strast je tolikšna, da jo še njegov brat komajda kroti. Še celo priimek si da spremeniti, samo da bi ta poosebljal zven kovancev: Saccard. Po smrti prve žene se mu s pomočjo sestre, zlobne in zahrbtne starke, uspe preriniti v bogato družbo. Prevzame vlogo dežurnega krivca in se poroči z dekletom, ki je bilo pred časom onečaščeno, deloma tudi po lastni krivdi. Renée misli, da se ji bodo s poroko odprla nebesa, a je kaj kmalu zdolgočasena, saj ji denar pomeni še nekaj več kot njenemu možu. Čeprav ga seveda zna zlahka zapravljati. V Pariz se vrne tudi možev sin iz prvega zakona, ki se že prvi dan izkaže za zapeljivca in skozi roman vse bolj za ničvrednega tička. Prešuštno in krvoskrunsko (kot ga pojmuje Renée) razmerje med njim in očetovo ženo traja kar nekaj časa, dokler nazadnje sla po denarju pri očetu in sinu ne prevlada in dekle postane le še odvečen privesek.
Zola se v romanu posveča nebrzdani sli po dobičku v času vladanja cesarja Napoleona III, v katerega je tudi sicer umeščen celoten cikel. Prenova Pariza, ki je v tistem času zahtevala obsežna rušenja, je bila zlata jama za raznorazne prevarante, željne hitrega dobička in lahkih zaslužkov z bajnimi vsotami. Čeprav se Aristidu tu in tam zatakne in že skoraj strmoglavi, se vedno znova pobere in spet so tu nove špekulacije, v katerih vidi izhod iz zagate. Temu primerna je naslovnica slovenskega prevoda, na kateri je upodobljena medvedova glava s cilindrom, ki svoj gobec s cedečimi se slinami steguje nad mestne hiše. Roman je pisan tekoče in je hitro berljiv, čeprav si v maniri pisateljev 19. stoletja sledijo dolgi odstavki s podrobnimi opisi tako okolja kot značajev glavnih oseb. Široko razvejane povedi npr. prikazujejo podobe damskih toalet, opreme salonov, obnašanje ljudi iz visoke družbe, njihovo prenarejanje in dobrikanje, kakor pač ustreza dani situaciji. Posebna pozornost je v romanu posvečena eksotičnemu vrtu, ki je sestavni del razkošne Aristidove vile. V vročini, vlagi in zatohlosti tega prostora se odvijajo ključni trenutki zgodbe, ki nazadnje pripeljejo do osupljivega, moralno sprevrženega konca. Kakor je moralno sprevržen bogatašev odnos do denarja, tako je moralno sprevržen tudi njegov odnos do sina in žene. Branje torej za tiste, ki znajo uživati v bogatem besedju.
Zola ničesar ne olepšuje, zadnji stavek zveni kot kirurški nož, ki zareže tam, kjer ni mogoče ničesar več storiti. Čeprav je, po besedah avtorja spremnega besedila k slovenskemu prevodu, treba na prenovo Pariza 19. stoletja pogledati tudi z druge plati, si lahko bralec ravno zaradi tega ustvari svoje mnenje in skuša razumeti podobne situacije v času, ki ga pozna sam.
