skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Mladi odrasli (18–29 let)

Dohtar in Povodni mož : zgodovinska kriminalka

Kdo je France Prešeren? Največji slovenski pesnik, eden od vodilnih intelektualcev svojega časa, glasnik slovenskega duha in v romanu Dohtar in Povodni mož literarnega zgodovina Aljoše Harlamova (1983) tudi detektiv, ki to postane po sili nesrečnih zamer. Zgodba romana se začne na poletno noč leta 1835, ko Prešeren, tokrat imenovan zgolj kot Dohtar, krene na enega od svojih pijanskih pohodov in ponesreči zgrmi v Ljubljanico. Naslednje jutro se zmačkan zbudi pred trnovsko cerkvijo in zgrožen ugotovi, da reka ni naplavila zgolj njega, ampak tudi truplo zadavljene ženske. Kdo je morilec? Dohtar ali nekdo drug? Časa za iskanje morilca ni veliko, zato ekscentrični dunajski odposlanec Dohtarju nakloni deset dni, da najde odgovornega zločinca, v nasprotnem primeru pa bo končal za rešetkami. Dohtar krene na enako duhovito, čudaško in srhljivo odisejado skozi enega od najbolj prelomnih obdobij slovenske zgodovine, pri tem pa spoznava nič kaj vzorno ozadje velikega mesta, ki v svojem slepem črevu skriva marsikaj.

Dohtar in Povodni mož je moč brati kot napet kriminalni roman, ki se poslužuje koncepta alternativne zgodovine in drzno meša fikcijo in zgodovinska dejstva, hkrati pa se Harlamov na duhovit način dotika mita o Prešernu kot največjem slovenskem pesniku. Na tak način roman razbija ustaljene “mite in legende” o Prešernu ter enega najbolj vplivnih slovenskih literarnih umetnikov približa novi generaciji bralcev.

Roman s kokainom

Roman s kokainom (rus. Роман с кокаином) je kratek a zelo intenziven psihološki roman, ki je izšel leta 1936. Gre za enega najbolj neprijetno iskrenih romanov o samouničenju v evropski literaturi 20. stoletja. Znan je po ostrem, brezkompromisnem jeziku, izrazitem notranjem monologu in primerjavah s Dostojevskim, a brez njegove moralne odrešitve. Avtor je dolgo časa ostal skrivnosten – podpisan kot M. Agejev, danes pa velja, da je šlo za Marka Levija, ruskega emigranta.

Napisan je kot izpoved Vadima Maslenikova v obdobju pred rusko revolucijo. Glavni antagonist Vadim, mlad Moskovčan (ob začetku knjige je star 16. let) prihaja iz meščanske družine in odrašča v čustveno hladnem okolju. Oče je pokojni, mama preponižna in trpeča. Odnos z njo je napet, zaznamovan z nerazumevanjem in potlačeno agresijo. Že zelo mlad razvije globok prezir do sveta, nezrelo samozaničevanje, odpor do družbenih norm in dekadenco. V šoli se kaže kot inteligenten a obenem ciničen in provokativen fant, druži se le še z dvema sošolcema. Nasploh pa ljudi okoli sebe opazuje z distance, skoraj eksperimentalno, brez sočutja in resničnega zanimanja. Kljub zavedanju, da ima spolno prenosljivo bolezen ne omahuje stopati v spolne stike z dekleti.

Osrednji del romana zaznamuje ljubezenska zveza med njim in Sonjo, poročeno, od njega malo starejšo žensko, ki ga ljubi na izkrivljen, posesiven način. Njuna zveza ni topla ali odrešujoča, polna je manipulacij, čustvene okrutnosti in notranjega razkroja. Ker Vadim ni sposoben pristne bližine in ljubezen razume kot moč nad drugim, se tudi tukaj zveza ne obdrži in razvije.

V drugi polovici romana Vadim odkrije kokain, ki postane osrednje gonilo njegovega življenja. Droga mu najprej daje občutek nadzora, jasnosti in intelektualne ostrine, nato ga postopoma potiska v paranojo, praznino in popolno čustveno otopelost. Odvisnost ni prikazana romantično – gre za počasno razčlovečenje, kjer se sam dobro zaveda lastnega propada, a ga ne poskuša preprečiti.

Roman se konča brez klasičnega razpleta ali odrešenja. Vadim ostane ujet v lastni zavesti, odrezan od drugih, zavedajoč se svoje moralne in duhovne praznine in razkroja identitete. Kokain seveda ni vzrok, temveč simptom, ki razkrije že obstoječo notranjo razpoko.

Zanimivo branje, polno notranjih dilem, ki bralcu pusti misliti.

 

 

Pentagram

Norveški pisec Jo Nesbø (1960) zgodbo romana Pentagram, sicer petega dela v seriji kriminalk, v katerih nastopa policijski inšpektor Harry Hole, umesti na ulice prestolnice Oslo, ki so zaradi hudega vročinskega navala skoraj izpraznjene. Navljub pasji vročini pa zločin ne počiva in v petem nadstropju stanovanjske hiše leži truplo mlajše ženske, kateri je nekdo odrezal prst na roki in na njeno veko položil pentagram. Nekaj dni kasneje policija odkrije novo žrtev in kmalu postane jasno, da po Oslu straši serijski morilec. Ker policija tava v temi, trupla pa se nekontrolirano kopičijo eno za drugim, primer v roke dobi vse prej kot običajen par; inšpektor Hole, ki je zaradi dogodkov iz preteklih romanov izgubil skoraj vse ter njegov tekmec Tom Waaler, ki inšpektorja prekaša po inteligenci, ambicioznosti in predvsem pokvarjenosti. Hola čaka dvojni izziv; najti mora zblaznelega serijskega morilca kot tudi razkrinkati Waalerjeve zločine, v obeh primerih pa se zdi, da ga ne čaka srečen konec.

Pentagram nadaljuje tradicijo Nesbojevih temačnih kriminalnih romanov, ki poleg osredotočanja na enega od najbolj okrutnih primerov v Holovi karieri ponudi tudi kompleksen vpogled v psiho osramočenega, zapitega in konfliktnega policista, ki mora premagati lastne demone, da bi lahko rešil življenja nedolžnih ljudi, na katere preži serijski morilec s prav posebnimi motivi.

Trk

Roman potrpežljivo, skoraj obredno, odstira plasti človeške psihe. Ranjene, izkrivljene. V razbitih odsevih, raztresenih skozi celotno pripoved, se razkrivajo skrivni prostori duševnosti, ki jih običajno človek skrije pod plastmi navad. V središču utripa srce človeka, ki je zlomljen, pa tega ne vidi ali pa si tega preprosto ne uspe priznati. Svojo duševno razpoko zakrpa z milino in dobroto, ki sta hkrati oklep in orožje. Ljubezen postane kletka, skrb sredstvo moči, bližina pa nevidna veriga, ki drži bližje, kot bi smela.

V romanu se pred nami razpira spoznanje, da je videz le krhka koža, pod katero se skriva naša prava narava: nasmeh je lahko najtrša maska, prijaznost najmehkejša past, nežnost pa najtišja, najdlje segajoča oblika nadzora. V teh senčnih prehodih se skrb neopazno sprevrže v lastništvo, ljubezen v pohlep, sočutje v komaj slišno grožnjo. Prav zato se nevarnost približa kot pritajena slutnja. Roka, ki ponuja toplino, skriva ledeno držo, kakor da bi skozi dotik brskala po najtemnejših kotičkih tvoje duše. Vsak prizor je zato kakor drobec stekla, ki bralcu pokaže, kako krhka je človeška duševnost, ko jo nekdo pogleda od blizu. In v teh razklanih odsevih se zarisuje največja resnica romana. Ta narekuje, da je duša pogosto najjasnejša šele, ko je počen njen lastni odsev.

Avtorica gradi zgodbo iz tem, ki se med seboj prepletajo kot krhke steklene niti in tako stkejo mozaik človeške duševnosti: materinstvo in neplodnost, ljubezen in pohlep, duševna stiska in nerazsodnost, otroštvo in brazgotine preteklosti, nasilje in posilstvo. Vsaka nit odmeva z bolečino in hrepenenjem, vsak trk razkriva razpoke, v katerih tli resničnost naših notranjih ran, ranljivosti in želja.

Plačilo za moje stoletje

 

Pričujoče besedilo imamo pred seboj kot rekonstrukcijo nedokončanega romana, do pred kratkim, širši slovenski javnosti neznanega pesnika in literata, Jureta Detele, ki je za časa življenja izdal zgolj 2 pesniški zbirki (Zemljevidi, 1978 in Mah in srebro, 1982), ter poetičen esej Pod strašnimi očmi pontonskih mostov, 1988; kljub vsemu pa za sabo zapustil pestro zapuščino, ki je bila v celoti objavljena v Zbranih pesmih, 2018 (2 dela, zbral in uredil Miklavž Komelj), ter v knjigi Orfični dokumenti : teksti in fragmenti iz zapuščine, 2011.

Posebno pozornost pa je požel pričujoči tekst, ki ga je na NUK, skupaj z drugo literarno zapuščino, prinesel brat Martin Detela. Gre namreč za roman, ki je, po navedbah urednika Komelja, prav mističen – spremljalo naj bi ga več legend, že zapisan je v zelo fragmentarni obliki, ki naj bi jo znal brati zgolj Jure Detela, ki se je nekoč menda hvalil, da je rokopis baje vrgel v Ljubljanico.

Pripoved je v veliki meri avto(biografska), kot je to značilno tudi za druga Detelova dela; pisatelj je namreč preko svoje literature sporočal svoje izjemno radikalno-ekološke moralne zapovedi. Zato so v središču romana argumenti ekologije, veganstva, seksualnosti in družbenega statusa, ki so v večini drastično karikirani, da bi ohranili čistost absurda in absurdnega sveta, v katerem se nahajamo.

 

Samota

Katalonska pisateljica, pesnica in dramatičarka Caterina Albert (1869–1966), ki je večino svojih del objavljala pod psevdonimom Víctor Catalá, velja za eno od najpomembnejših predstavnic literarnega modernizma. Njeni romani, pesmi, drame in kratke zgodbe so se vsebinsko pogosto dotikale prikaza življenja na podeželju ter opisovanju kompleksnega odnosa med človekom in večno lepoto narave. Roman Samota je označeno za temeljno delo katalonske moderne književnosti in je izhajal v delih med letoma 1904 in 1905 v reviji Joventut.

Zgodba romana sledi ženski Mili, ki je ujeta v nesrečni zakon z lenim brezdelnežem Matiasom, ki sprejme službo oskrbnika gorske kapelice Svetega Poncija. Zakonca skupaj odpotujeta v gore, kjer se luknje v njunem odnosu začnejo samo še bolj širiti; medtem ko Mila čisti in skrbi za kapelico, se Mathias prepušča beračenju, hazardiranju, popivanju in druženju z lokalnimi nepridipravi. Navkljub težkim razmeram Mili življenje v objemu gora predstavlja sprostitev od napornega vsakdanjika, še posebej, ko spozna prijaznega pastirja Gaietana in se začne znova povezovati s svojimi skritimi hrepenenji.

Samota je intimen in poetičen roman, ki preko osebne zgodbe posameznice, ki skuša ubežati senci lastnega trpečega življenja in najti samo sebe v objemu neokrnjene gorske narave, odpira večno aktualno vprašanje o položaju žensk v pogosto nasilnem in brezčutnem moškem svetu.

 

Grozljive zgodbe

Madžarski pisatelj, dramatik in esejist Péter Nádas (1942) je že s svojo obsežnim romanom Vzporedne zgodbe dokazal, da je mojster opisovanja sprva nepovezanih človeških usod, ki se postopoma združijo v enotno pripoved, ki preseže intimne okvirje in postane dokument točno določenega prostora in časa v človeški zgodovini. V podobnem slogu nadaljuje tudi z romanom Grozljive zgodbe, postavljenim v odročni zaselek ob Donavi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, katerega prebivalci so ujeti v vroč kotel praznoverja, skrivnostnega misticizma, hudobije, pogubnih erotičnih nagonov, sadističnega nasilja in – kot tudi razkriva naslov romana – prikrite groze, ki zleze pod kožo tudi samim bralcem.

Roman sledi več likom, katerim so skupne tragične življenske usode. Teréz je starejša ženska, ki je v očeh vaščanov zasmehovana zaradi dejstva, da je zanosila kot najstnica, senca “sramotne” preteklosti pa je navkljub poštenemu delu in garanju za skupnost noče zapustiti. Róza je njena sodelavka, ki boleha za epilepsijo, je mati več otrok, hkrati pa od otroških let naprej žrtev psihične in fizične zlorabe s strani vaščana, ki jo redno posiljuje. Piroska je ena redkih izobražencev v vasi, študentka sociologije, ki se za potrebe študija druži s samotarskim Imretom, pomočnikom v vaški pekarni, ki je ujet v toksično razmerje s svojo ukazovalno materjo. Mihály je na invalidski voziček priklenjen mladenič in briljanten poznavalec matematike, fizike in šaha, ki obenem goji močna čustva do Piroske, ki mu prav tako vrača naklonjenost.

Zgodbe omenjenih in še mnogih drugih likov se skozi roman prepletajo v skoraj kaotičnem sislu in ustvarjajo zapleten in strašljiv mozaik usod, ki bralca venomer drži v neprijetni napetosti, kar je posledica tudi pogosto temačne mistične atmosfere madžarskega podeželja, pogosto enigmatične pripovedne niti in kompleksne psihološke (in filozofske) študije značajev.

Življenje Lazarčka s Tormesa

 

Knjiga Življenje Lazarčka s Tormesa, izpod peresa neznanega avtorja, je eden izmed prvih modernih romanov svetovne književnosti, izšel v letu 1554, napisana še pred Don Kihotom.

Delo bralcu na satiričen, humoren in duhovit način predstavi moralno dekadenco 16. stoletja; časa, v katerem je roman tudi nastal. Prvih 16 let po nastanku je bil roman zaradi svoje satirične vsebine celo prepovedan, saj se dotika moralne dvoličnosti razglašalcev krščanske vere oziroma vseh, ki bi morali biti moralno čisti, če bi dosledno izvajali svoje nauke. Vendar pa se v zgodbah Lazarčka izkaže, da to ne drži – pravzaprav je resnica ravno nasprotna. Duhovnik, Miloščinar, Odpustkar in Kaplan so vsi izprijenci, ki Lazarčka urijo v “veščinah preživetja”.

Lazarček odrašča v bizarno bednih razmerah: od očima, ki je bil črn suženj (za tisti čas v Evropi prava eksotika), do prvega učitelja – berača slepca – in drugih likov, je Lazarček pravzaprav ujet v sančopansovsko stoičnost, Švejkovsko podjetnost, s katero prenaša vse preizkušnje in krivice, ki mu jih povzročijo njegovi (m)učitelji; ob katerih bralec z junakom sočustvuje ali se mu nasmeji.

Gre za kultno branje, ki vas ne bo pustilo ravnodušnih in vas bo spodbudilo k hudomušnemu razmisleku o dvojnih vrednotah in moralnih standardih našega časa.

 

Nočem več biti nevidna

Knjižni prvenec Mojce Petaros bralcem prinaša svežo, razgibano in vsebinsko bogato zbirko dvajsetih kratkih zgodb. Motivi zgodb so večkulturnost, posebnosti lokalnega okolja, človeške stiske in nekateri družbeni problemi. V zgodbah lahko naletimo tako na elemente magičnega in pravljice kot na ubeseditve realnega Trsta, prepletajo se dialogi, razmišljanja literarnih oseb, pismo, izvirni zapis otroške domače naloge, opisi …

Prevladujoče izhodišče večine zgodb je večkulturnost, ki jo avtorica osvetljuje z zelo različnih zornih kotov. Z večkulturnostjo se v njenih zgodbah soočajo literarne osebe različnih generacij: o »drugačnem narodnostnem ozadju« sošolcev in učiteljic razmišlja desetletni deček (zgodba Domača naloga), mlada študentka, na krajšem obisku v domačem Trstu med študentskim bivanjem v Španiji (Snežne krogle) ali starejša vdova na mestnem avtobusu ob opazovanju mladih študentov različne narodnosti, ki si izkazujeta obojestransko naklonjenost (Ljubezen na daljavo). Stik različnih kultur ni idealiziran, pač pa je tenkočutno ubeseden zelo realistično in stopnjevano (od vprašanja oddaljenosti od domačih, problema drugačne kulturne pripadnosti morebitnih otrok in občutka krivde zaradi zapustitve slovenske narodnostne skupnosti v zgodbi Snežne krogle do istega občutka odrinjenosti na družbeni rob pripadnikov manjšine in tujcev – tudi pripadnikov t. i. druge generacije – do odkritega rasizma v zgodbi Čakole ali To se pri nas ne dogaja). O večkulturnosti se v zgodbah izrekajo partnerji narodnostno mešanih razmerij, njihovi družinski člani pa tudi vaške opravljivke in predstavniki širše družbe. Stiki med kulturami so zajeti v vseh odtenkih, od navdušenja nad drugačnim do bolečine ob potencialni ogroženosti lastne identitete.

Ko avtorica govori o posebnostih lokalnega okolja (o burji in nastanku Barkovljanke v zgodbi Tržaška pravljica ali o openskem tramvaju v Vas ima svoj glas), nam pripoved z elementi magičnega, nadčutnega, nelogičnega in liričnega pričara posebno pravljično-nostalgično-magično atmosfero, ki odločno zanika pričakovano zgodovinsko težo in tesnobnost številnih literarnih ubeseditev Trsta in okolice. Senca tržaške zgodovine pade samo v zgodbo Zbirka punčk, a tudi tu ni prevladujoč motiv. Med motivi iz realnega okolja je tudi doživljanje požara na Krasu (Ko se nebo obarva). Iz domačega Trsta se avtorica premakne v Benetke v najbolj lahkotni zgodbi zbirke Podoknica.

Med zgodbami z motivi človeških stisk izstopajo zgodbe o prebolevanju smrti starša (Posebna pošiljka), problemu alkoholizma in skrbništva nad otrokom ob ločitvah (Čakole), demence (Spomin(i)), k zgodbam s prevladujočim motivom širših družbenih problemov lahko poleg že omenjenih zgodb s problematiko rasizma uvrstimo zgodbo, ki vključuje problematiko preseljevanja z juga na sever Italije (Po ropu) ali zgodbo, ki govori o človekovem odnosu do živali (Franc).

Zgodbe Mojce Petaros imajo še eno posebnost: vsi literarni ljudje so intenzivno vpeti v mreže družinskih in drugih odnosov, veliko je medgeneracijske povezanosti, težko bi našli literarne subjekte, ki so sami in osamljeni. Celo v ekstremnih situacijah (izolacija v času Covid-a, globoka depresija ob žalovanju) avtoričine literarne osebe hrepenijo in se rešujejo preko stikov z drugimi ljudmi, ki ostajajo prisotni, kljub fizičnim razdaljam.

Če smo ob delih tržaških avtoric prejšnjih generacij o Trstu še brali, da je to  »mesto, polno samega sebe / mesto, bolno samega sebe« in  »mesto, ki ne daje več kruha svojim otrokom, mesto, ki ga je potrebno prevetriti« se zdi, da prvenec Mojce Petaros poudarja prav takšno pozitivno prevetritev – sodobne generacije s svojo svetovljansko pozitivno naravnanostjo so tista zdravilna moč, ki mestu vračajo/prinašajo privlačnost in enkratnost.

Avtorica je tudi nagrajena prevajalka in publicistka, več o njej in njenem literarnem ustvarjanju na povezavah v Glej tudi pod zapisom.

Knjiga je ob ilustracijah Tržačanke Petre Debelis popestrena z vmesnimi stranmi z zanimivimi citati iz nekaterih zgodb in obogatena z izčrpno spremno besedo pisateljice Anje Mugerli.

Sedem praznih hiš

Zbirka Sedem praznih hiš Samante Schweblin združuje sedem kratkih zgodb, ki se osredotočajo na krhkost človeške duševnosti in na načine, kako ljudje polnijo – ali ne uspejo zapolniti – emocionalnih praznin v svojem življenju. Čeprav se zgodbe dogajajo v vsakdanjem, prepoznavnem svetu, avtorica vanj spretno vnaša komaj zaznavne fantastične elemente, ki pri bralcu ustvarjajo občutek nelagodja. Prav ta preplet realnega in rahlo izmuzljivega nadrealnega naredi zbirko tako vznemirljivo.

Schweblin nikoli ne poda vseh informacij – bralcu nameni le drobce, ključe, zlovešče namige, medtem ko bistvene stvari ostanejo neizrečene. To ustvarja poseben tip napetosti: bralec je prisiljen aktivno sodelovati, ugibati, sestavljati manjkajoče povezave. Ker nam avtorica pusti toliko prostora, si lahko zgodbo interpretiramo na več različnih načinov. Dogodki se lahko zdijo banalni ali celo nedolžni, a v ozadju čutimo nemir – občutek, da nekaj ni povsem pravilno. To hkrati vznemirja in bega, a prav ta negotovost je srčika njenega pripovednega pristopa.

Vsaka zgodba sledi likom, ki so na neki način čustveno izpraznjeni: osamljeni, izgubljeni, odtujeni, obsedeni ali ujeti v družinskih dinamikah, ki jih ne razumejo več. Tako na primer spoznamo vdovo Lolo, ki obsedena z organizacijo svojega življenja, pripravlja sezname in pakira, a se ne zaveda dogajanja v zunanjem svetu. Ali pa žensko, ki nenadoma v kopalnem plašču zapusti svojo hišo: njen pobeg, ki je morda fizičen, a tudi simboličen, je beg pred nečim neizrečenim v njenem življenju.  Naslov zbirke je torej večplastna metafora – prazne hiše niso le prostori, temveč notranji svetovi likov, ki iščejo stik, varnost ali pripadnost.

Čeprav je avtoričin jezik enostaven, skoraj minimalističen, ta mojstrsko stopnjuje napetost. Z drobnimi premiki, tihimi gestami in nepojasnjenimi dogodki doseže dramatične zasuke in presenečenja, zaradi katerih se vsaka zgodba odpre kot psihološki labirint. Sedem praznih hiš je zato zbirka, ki deluje tako na ravni pripovedi, kot na ravni čustvenega in simbolnega – subtilna, vznemirljiva in globoko človeška.