skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju

Žanresej
Narodnostitalijanska literatura
Kraj in leto izidaCelje, 2024
Založba
Prevod Jan Dominik Bogataj
Anja Božič
Ključne besede 15. stoletje, humanizem, latinska književnost, papeži, renesansa
Število strani

307

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

10-11 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Lahkotna
Zahtevna

Razgibani spisi renesančnega papeža

Enej Silvij Piccolomini, kasneje papež Pij II., med širšo javnostjo ni posebno znano ime, čeprav je bil močno povezan z območjem današnje Slovenije. Piccolomini je deloval kot tržaški škof, nato pa je bil kot papež med zaslužnimi za ustanovitev ljubljanske škofije. Knjiga prevodov njegovih del v slovenščino, ki sta jo pripravila Jan Dominik Bogataj in Anja Božič, nosi naslov Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju – naslov, ki širše javnosti ne pritegne, saj se zdi, da gre za neke suhoparne tekste, namenjene zgodovinarjem. Vendar naslov zavaja. Besedila, ki se odprejo pred radovednim bralcem, so vse prej kot suhoparna: v knjigi se skrivajo duhoviti in pikantni teksti, ki jih marsikdo ne bi pričakoval od papeža iz 15. stoletja.
Knjiga se v grobem deli na dva dela, prvi del sestavljajo papeževi mladostni spisi, ki kažejo, da je bil kar navihan mladenič, ki se je bal celibata – v spremni študiji beremo, da je zavračal duhovniški stan ravno zaradi nagnjenosti k telesni ljubezni. Pri 42 letih je očitno ocenil, da to zanj ni več ovira in kmalu zatem postal vrhovni glavar Cerkve. Besedila iz tega sklopa so Zgodba o dveh zaljubljencih, Hrizida, Zdravilo za ljubezen, Hanibalovo pismo, O bedi dvorjanov in Pismo Johannu von Eychu.
Besedila so seveda v renesančnem slogu prepredena z referencami in citati antičnih pesnikov, ki jih danes brez opomb ne bi prepoznali, vendar ostajajo duhovito branje tudi brez prepoznavanja referenc. Zgodba o dveh zaljubljencih je bila uspešnica v tedanji Evropi. Pripoved govori o prepovedani ljubeznijo Lukrecije in Evriala in se dotakne nekaterih tem, ki so aktualne tudi danes: recimo težav z ljubeznijo na daljavo in problematičnih napredovanj v družbi (nazivi kot nagrada za nečedne posle). Nekatere stvari se pač ne spreminjajo. Čeprav Lukrecija na koncu umre, je Evrial nesrečen le, dokler ga ne oženijo z lepo in modro devico grofovskega porekla.
V drami Hrizida beremo o dveh živahnih duhovnikih, navdušenih nad hedonističnim življenjem, ki jima ga omogoča njun stan, in o težavah, ki jih imata s kurtizanami – za njuno pozornost morata tekmovati z dvema vojakoma. Nauk dramskega dela, ki se zelo opira na rimsko komedijo, naj bi bil, da se je treba truditi za krepost, a to iz zgodbe niti slučajno ne sledi.
Zdravilo za ljubezen in Hanibalovo pismo sta namenjena kritiki telesne ljubezni, zlasti Zdravilo za ljubezen je prepreden z mizoginim razmišljanjem.
O bedi dvorjanov pa je izredno zabaven in slikovit spis o tem, zakaj ni dobro biti dvorjan. Dvorjan bo že vedel. Na dvoru ni časti, moč hitro izgine, bogastva dvorjan ne more uporabljati, kot bi želel, pravzaprav v vsem, od glasbe do učenosti, v vsem lahko zasebnik uživa veliko bolj kot dvorjan. Hrana ni nikdar ob pravem času postrežena, pa še pivo je gnusno. V opisih gre v detajle, ki jih ne bi pričakovali: od abstraktnih pojmov kot sta čast in moč pa vse do kvalitete spanja na dvoru in čistosti posode, ki se jo zares pomije le enkrat na leto in je zato: »bolje kot na dvorih vladarjev kositi v svinjakih.« (174) Izredno poglobljeno in sočno pisanje o vsakdanjih tegobah in grozotah, ki so jih doživljali takratni dvorjani, da se bralcu iskreno zasmilijo.
Drugi del tvorijo prevodi pisem, ki jih je Piccolomini pošiljal iz Ljubljane, in listine, pomembne za ozemlje današnje Slovenije ter odlomek o slovenskem prostoru iz spisa O Evropi, ki je bil pomemben za oblikovanje evropske identitete in je nastal pod vplivom padca Konstantinopla ter nevarnosti turških vpadov. V njem lahko beremo opis ustoličevanja koroških vojvod. Piccolomini je pomemben tudi kot vir za celjske grofe, ki jim zaradi svoje navezanosti na Habsburžane ni bil naklonjen in jih je celo primerjal s Turki. Besedil, vezanih na celjske grofe, ta knjiga ne vsebuje, ker gre za fragmentarne vire. Dodani so še prevodi listin, povezanih s slovenskim ozemljem, ki so pa za povprečnega bralca pretežno nezanimive. Oba dela sta opremljena s spremno besedo, ki nas umesti v čas in prostor.
Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju so tako zanimivo branje tudi za sodobnega bralca. Tudi če ga ne zanima zgodovina, se vsaj nekateri spisi uvrščajo v »lahkotno branje« z renesančno patino.

Največja med nevšečnostmi je spanje. Pogosto je treba spati na deskah, na slami, na kamnitih in golih tleh, v vetru, dežju in mrazu. Če dobiš posteljo iz perja, moraš biti pripravljen na uši, bolhe, komarje in nešteto drugih grizočih ali odurno smrdečih beštij. Nikoli ne boš mogel spati sam, razen kadar si družabnika želiš. Dobil boš umazane, smrdljive in raztrgane rjuhe, v katerih so pred kratkim umrli kužni bolniki. K tebi bo dodeljen nekdo poln izpuščajev, ki se bo vso noč drgnil, spet drugi bo kašljal, tretji te bo nadlegoval s svojim smrdljivim zadahom. Včasih bo s teboj v postelji ležal celo gobavec. Enega bo zeblo in bo čezse vlekel odejo, drugi pa bo vročičen in bo odejo z vso posteljnino vrgel nate. Vedno ti bo nekdo v breme ali pa mu boš ti v nadlego. Pogosto se spi v skupnem prostoru, kjer jih je deset ali dvajset, kjer eden smrči, drugi naokoli meče čevlje, in nikdar ni miru pred polnočjo. Pijani pridejo spat, se pogovarjajo, klepetajo, bruhajo, se prerivajo za postelje, se pretepajo, drug drugega poškodujejo ter vstajajo med uriniranjem. Pogosto so mesta za spanje poleg hlevov: sliši se, kako konji rezgetajo in se grizejo med seboj. Nikoli ne veš, kje moraš ležati, razen če so gospodarji šli že spat. V gostiščih so različni tujci in neznanci, in v javnih prenočiščih dvorjani pogosto končajo svoje življenje, saj se je nenehno treba bati tatov in morilcev, hkrati pa svojih stvari nikdar ni mogoče tako zavarovati, da v določenem trenutku ne bi ugotovil, da nekaj manjka, Kajti tudi tatovi bodo spali v tvoji postelji, in ko boš zaspal, bodo vstali in ukradli stvari, ki so položene celo pod teboj. Poleg tega so tu še prostitutke, služkinje, zvodniki, burkači, kockarji, paraziti, ki se ves čas glasno prepirajo, tako da ne moreš razumeti niti svojega bližnjega tovariša, ko govori, kaj šele, da bi lahko zaspal. K temu dodaj še besedičnost kmetavzov, ki še ponoči ne počivajo, pa naj bo še tako dolga. »Odsotno prijateljico opevata,« kot pravi Flak, »mornar in potepuh, ko sta popila preveč slabega vina.« (Horacij, Satire 1.5.14–17) Ni miru za spanje. In ko spanec vendarle premaga hrup in druge nadloge ter končno zatisneš oči, te takoj vržejo iz sna in ti rečejo, da moraš iz nekega razloga vstati. Mislim, da si to doživel že tisočkrat, zato sem to skrajšal.

(str. 184–185)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 50
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×