
Volčja Kapica
Žanr | poljudnoznanstvena knjiga |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Radomlje, 2024 |
Založba | Terra Anima, društvo za poglobljeno ekologijo |
Ključne besede | močne ženske |
Žanr | poljudnoznanstvena knjiga |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Radomlje, 2024 |
Založba | Terra Anima, društvo za poglobljeno ekologijo |
Ključne besede | močne ženske |
Volčja kapica je zgodba za ženske. Tiste, ki jih je predramil klic divjine. In tiste, v katerih se ta klic ni še čisto zbudil. Je alternativna verzija Rdeče kapice, kjer gozd ne predstavlja temačno-skrivnostne nevarnosti, temveč predstavlja zatočišče in pot do svoje resnične biti. Dekle se odpravi v gozd, stran od prehrupne družbe, ki ne posega izven okvirov svoje realnosti. In gozd ni temačen, sovražen, temveč jo sprejme v svojo divjino. To je zgodba iniciacije dekleta v žensko, ko sprejme svojo divjost in cikličnost, si nadane rdeč plašč in se poveže z divjimi rastlinami in živalmi, ki jo usmerjajo na njeni poti do samoodkrivanja. V gozdu jo sprejme modra starka, ki jo ljudje iz civilizacije spoštujejo in tudi potrebujejo zaradi njenega znanja, hkrati pa se jo bojijo zaradi njene drugačnosti. Dekle se od starke uči modrosti in tako postaja ženska. Zgodba tako naslika žensko v fazah od dekleta, ženske do starke. Vendar kot v naravi, ta razvoj ni linearen, temveč cikličen. Vse se znova in znova preobraža v večnem kroženju življenja.
Avtorica z zgodbo nagovarja ženske vseh starosti, da skoznjo začutijo svojo pravo divjo žensko naravo. Da jo odkrijejo in z njo zaživijo polno, divje, srečno in srčno življenje.
Objavljeno: 16.07.2025 16:32:32
Zadnja sprememba: 16.07.2025 16:32:32
Kmalu je v presenečenju ugotovila, da tako govori vsa narava, če ji le znaš prisluhniti. In želja, da bi vstopila v njeno tišino, jo je gnala v učenje neizrekljivega. Spraševala se je, ali je starka to počela popolnoma nezavedno ali pa je bil to natančno premišljen načrt, da jo nauči poslušati jezik stvarstva.
Nekoč ji je mimogrede napol odgovorila: “V resnici ne gre za hrepenenje po tišini, pač pa za hrepenenje po poslušanju neizrekljivega. Enako je s samoto: ne hrepenimo toliko po samoti, temveč bolj po resničnem stiku z vsem, kar je onkraj človeškega.”
(str. 46)