Ubogaj mamo in ne pozabi očeta

Violeto Tomić poznamo kot gledališko in televizijsko igralko, ki je svoj glas posodila tudi številnim likom v risankah. Največjo prepoznavnost je dosegla kot voditeljica kviza Najšibkejši člen, zatem pa se je uveljavila tudi kot poslanka v Državnem zboru, kjer je vodila odbor za kulturo. Bila je soustanoviteljica stranke Levica in predstavnica v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope. Trenutno kot strokovna sodelavka dela z romsko populacijo pri CŠOD. Knjiga Ubogaj mamo in ne pozabi očeta je njen prvenec.

Gre za mestoma zelo pretresljivo izpoved ženske, ki je šla skozi pekel, in to v obdobju, ko je najbolj potrebovala varnost, ljubezen, toplino in trdno oporo – v ranem otroštvu. Avtorica nas spretno popelje skozi svojo zgodbo, vse od tistih najbolj travmatičnih in šokantnih dogodkov v prvih letih svojega življenja, otroštva, ožigosanega z revščino in nasiljem, preko odraščanja, ki je bilo zaznamovano s poskusi samomora, bulimijo, alkoholizmom in napadi tesnobe, opiše začetke svoje kariere, tako igralsko-televizijske kot tiste v politiki, spopadanje s hudo boleznijo, pa vse do sedanjega časa. Znano igralko in političarko, ki včasih na prvi pogled deluje odrezavo in neizprosno, tako spoznamo še z druge strani: kot majhno deklico, ki je bila, tako kot vse majhne deklice, zaljubljena v svojega očeta in si je želela biti njegova princeska. A namesto ljubezni in brezmadežnega čaščenja je od njega dobila spolno zlorabo in nasilje, obremenjenost s krivdo in travme, ki so jo zaznamovale za vse življenje. Seveda ga je kljub temu še naprej ljubila, saj je otroška ljubezen brezpogojna. Spomine na vse grozote je potlačila globoko v nezavedno, da je lahko preživela. Mnogo kasneje so ti spomini privreli na plano in nastala je privlačno spisana knjiga, za katero avtorica pravi, da je bila nuja; pisanje te knjige je bil proces, za katerega je celo življenje vedela, da nekoč pride na vrsto. Posvetila jo je vsem poškodovanim otrokom in odraslim, ki se soočajo z odvisnostjo, ki izvira iz neprepoznane in nerazumljene bolečine. Kot zapiše Karel Gržan v spremni besedi, ta knjiga nosi v sebi terapevtski impulz in je »morala biti napisana zaradi tolikih, ki s(m)o (bili) tako ali drugače zlorabljani. […] Violetina izpoved – njena zgodba nagovarja našo: »Če je uspelo preživeti meni, bi moralo vsakemu,« nam sporoča.« Tomić pravi, da je bilo pisanje knjige zanjo enako umiranju: z vsakim novim poglavjem je odluščila del sebe in se poslovila od njega. In gotovo je res: podobno, kot je pisanje delovalo terapevtsko nanjo (ji pomagalo, da je od sebe odluščila vse plasti, ki so preveč bolele), bo delovalo tudi na bralce, zlasti tiste, ki v sebi nosijo podobne bolečine. Knjiga jim resnično lahko pomaga uvideti, da niso sami krivi za to, kar se jim je zgodilo. Lahko jim pomaga obračunati s preteklostjo in objeti prestrašenega otroka v sebi, ki je toliko pretrpel, ga potolažiti in pozdraviti – s tem pa pozdraviti sebe.

Knjiga Violete Tomić je torej le še eden v neskončni vrsti dokazov, kakšno moč ima pisana beseda. Predvsem pa je opomnik, o čem vse je treba govoriti. Bilo je dovolj molka; prav je, da se žrtve opolnomočijo in spregovorijo ter da so storilci imenovani. Le tako se lahko kot družba premaknemo tja, kamor žal ne kaže več veliko kažipotov: k Človečnosti.