Pesmi divjih ptic

Ne pravim vam: Sram naj vas bo! Ne! Niti vam ne govorim: Sramujte se! Ne, ni to! Ker, fantje moji, kdo danes razmišlja o sramu?! Najraje bi vam rekel: Nadaljujte, pretepajte se! Naj poči še kakšna kost! Naj ne ostane samo pri modricah in razbitih glavah! Pretepajte se, da bomo mi in vi danes tukaj mrtvi, tako bi bilo najbolje! Da po vrtovih teh halifskih medres zasadimo kakšno mrtvo glavo! Naj se to tudi zgodi, da vidimo, ali bodo kdaj iz mrtvih pognale žive glave! Na to naj upajo rodovi, ki bodo še prišli! O, učenci moji, tudi če bi bilo tukaj kaj mrtvih glav, kaj bi bilo?! Nič! Številne bitke in mrtve glave niso naša glavna nadloga niti naša največja nesreča! Ne pri njih, kristjanih, ne pri nas, muslimanih! Najbolj žalostna nesreča nas, preživelih glav, je ta, da se iz mrtvih glav ne znamo ničesar naučiti! Mrtva glava bi nas mogoče lahko kaj naučila, a ne more, mrtva je! Boj na Sifinu ni muslimanska nesreča zaradi kupa mrtvih glav. Ne! Naša nesreča je v tem, kar se je zgodilo in kar se po Sifinu neprestano dogaja, torej že skoraj tisoč let. Ne znamo se ničesar naučiti! Ne znamo končati bitke. Ne znamo vojne pripeljati do njenega konca, da se iz starih vojn ne bi razpihovalo novih! Niti ne znamo niti ne želimo zapreti platnic te in podobnih knjig, ki pa jih je veliko! Nočemo jih za vedno spraviti v vlažni del naše knjižnice. Da zgnijejo brez sledu in brez vrnitve. Kabil je ubil Habila, Kajn je ubil Abela, čeprav sta oba vedela za ljubega Boga! Sam umor ni največja nesreča zato, ker se ni iztekel sam vase! Največja nesreča za človeštvo je podpihovanje nesreče iz nesreče, zato ker Kabil, zato ker Kajn ni razumel sporočila! Živi ga ne zmorejo doumeti, mrtvi ne morejo. Med preživelimi pa so ali zmagovalci ali izdajalci, nikomur ni do resnice! Kabil ni znal pokopati svojega brata, nad njim ni znal zapreti pokrova zemlje! Ni se sklonil nad njegovo truplo in vprašal: Zakaj vse to, čemu?! In zakaj kar naprej izkopavati trhle kosti ubitih ljudi?! In še nekaj, učenci moji. Vse do danes sem se spraševal: Zakaj se od zgoraj, z minareta, pridiga resnice islama?! In zakaj cerkveni zvonovi od zgoraj svarijo kristjane?! Danes sem našel odgovor na eno in drugo vprašanje. Brez sledi bo izginilo moje dolgotrajne praševanje. Danes, med vašo bitko, med vašimi kletvicami, sem dojel, da je dobro od zgoraj izgovarjati vse, kar je Božje, zato, da tam tudi ostane. Ustvarjalcem sveta bom priporočal, da minarete džamij zidajo še višje, daleč nad oblastniškimi človeškimi glavami! V tem, vašem dnevu pa sem se še nekaj prepričal, da je prav, da je Bog našim običajnim očem neviden, saj kaj vse bi mi počeli pred vidnim Bogom, kako bi se šele takrat pogumno bojevali in prelivali kri, Njemu navkljub?! In kao bi ravno pred Njim, ki nas vidi, mi pa Njega prav tako, lahko psovali mi, brezsramni ljudje. Vidim, prenehali ste se pretepati! Lepo od vas. A še lepše bi bilo, če bi počistili kopalnice in stranišča, vanje se zaradi smradu ne da vstopiti. Kako lepo bi bilo, če bi med vami poiskali tiste, ki ne znajo olikano opraviti potrebe, in jih naučili reda in čistoče, naj bo to vaš glavni problem, ne pa davne bitke in konflikti!