Kako sem postal neumen

…zapiše mladi Antoine, ki je kot otrok »stremel k temu, da bi postal zajček Dolgoušček, ko je bil že zrelejši pa si je želel postati Vasco da Gama«.
Antoine svoj polletni eksperiment samoponeumljenja začne s pijančevanjem: »Pijance pomilujejo, jih zdravijo; z medicinskega, s človeškega stališča nekaj pomenijo. Medtem ko nikomur na kraj pameti ne pade, da bi pomiloval inteligentne ljudi: »Moja nečakinja je inteligentna, ampak fejst punca. Hoče se izvleči.«
V tretjem poskusu mladenič le najde način, kako postati »kolesce v dvorani konformnih človeških strojev«. Pridobi »aerodinamično vest, ki se ne zatika v ostre robove stvarnosti«, postane bogat, priljubljen, zadovoljen. Ga to osreči? Preverite sami.
Prvi roman mladega francoskega pisatelja je pobalinsko smešen, predvsem pa se sprašuje o modernih vrednotah. Inteligenco določi zelo na široko. Bolj kot akademski nazivi, katerih inflacijo občutimo skoraj na vsakem koraku, in igra moči »poklicanih«, ga zanimata naravna radovednost in sočutje. Prvovrstna tematika, ki jo sicer najdemo tudi v Voltairovem romanu Kandid ali optimizem in Adamsovem Štoparskem vodniku po Galaksiji, je tu še najplitveje prikazana (skladno s številom strani), a hkrati najbolj zabavna in kljub za lase privlečenemu razpletu, vredna branja. Nauk, da storilnost ni vse, pa je dober izgovor za nekajurno hahljanje v viseči mreži. Kaj se vam zdi?