| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2025 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Zbirka |
Razmerja |
| Ključne besede | Kuba, akademska scena, prekarci, mlade ženske, podnajemniki, tuji študentje |
Mirna je mlada ženska, že nekaj let oddaljena iz študentskih predavalnic kot poslušalka. Pripravlja se na doktorat in kot asistentka, mlada raziskovalka, podaja učenost mladim dušam, ki bodo po vsej verjetnosti v istem zoprnem položaju iskanja redne zaposlitve kot je trenutno sama. Humanizem pač ni v trendu povpraševanja, ponudba pojasnjevalcev le tega pa ogromna.
Finančno shemo si krepi z vodenjem turistov po Ljubljani. In spozna Kubanca Carlosa. Ker je patetika del zgodbe, se seveda zgodijo stvari, ki se imajo zgoditi. Carlos bi rad postal študent ljubljanske glasbene akademije, nima denarja in, ker še nima študentskega statusa, se mu iztekajo dnevi dovoljenega bivanja v prekrasni Sloveniji. Pristaneta kot cimra najetega stanovanja, sprva neprostovoljno ampak…, v zraku se vedno najde nekaj za metulje v trebuhu.
Zgodba nam mimogrede prinese še nekaj politično zgodovinskih dejstev iz daljne nam Kube. Carlos v svojih opisih, s pridihom domotožja in jeze nad evropskim načinom in vrednotami razkrije, da Kuba še vedno pleše v ritmih tovariškega socializma.
Objavljeno: 10.09.2025 14:36:41
Zadnja sprememba: 11.09.2025 14:22:27
Carlos obožuje svojo družino, pa ga je vseeno imelo, da bi kdaj komu od njih zavil vrat. Ali pa sebi. Odkar je šel v sredno šolo in internat, ni bil več vajen, da mu kdo gleda pod prste. Rasen Rose tistih nekaj let. In njene familije. Na Kubi so medgeneracijski domovi nekaj najbolj naravnega, in dokler ne bi imela dejanske potrebe po večjem prostoru, sta pač živela v sobici stanovanja njenih staršev, kjer je bila še babica, Rosin mlajši brat, dva kanarčka in maček. Takrat se Carlos ni pritoževal. Rad je imel Roso, njeno družino in Havano.
Ko je Carlos kasneje razmišljal o sebičnosti, katere ga je obtožila, je šele spoznal, kako različna sta si bila. Kar je bil zanj smisel življenja, je bilo zanjo ovira. On je želel ustvarjati muziko, ona familijo.
(str. 80/81)
Knjigo sem prebrala na mah. Kot tudi vse ostale iz zbirke Razmerja. (Razen srebrne vezi)
Na hitro bi lahko rekla, da je še ena ljubezenska knjiga, ampak bila bi slepa, če ne bi opazila mnoge, premnoge problematike s katerimi se v 2025 še vedno srečujemo kot ženkse, kot družba nasploh v Sloveniji.
– Na prvem mestu: Patriarhat! Na faksu zavedena od svojega profesorja mentorja, da prevzame v okviru doktorskega študija veliko njegovega dela, ta pa na koncu ob upokojitvi predlaga nekega drugega kandidata – moškega seveda, da prevzame njegovo profesorsko mesto.
Samo malo se ozrimo čez avstrijsko mejo, tam že kot študent lahko opravljaš plačano ! asistensko delo. Odnosi učitelji – študenti so prijateljski in mnogo bolj sproščeni.
– stanovanjska problematika (mlada ženska, delovna ampak samska si nikakor ne more privoščiti svojega stanovanja)
– totalno nesmiselna birokracija (ne samo do tujcev) v Sloveniji
– odnos do tujcev, ki v Sloveniji poskusijo najti boljše življenje. Tukaj mislim takšne nadebudne, ki dejansko želijo študirati in delati. Kulturne razlike v tem primeru Kuba-Slovenija.
Oba se na koncu preselita v tujino – Amstrdam in Dunaj. Ker on lahko tam študira zastojn in ona lažje najde delo na področju ki ga je študirala. Samo čez mejo je morala. Tako kot tisoče ostalih mladih slovencev v realnem življenju.