Dobre knjige
3824 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Človek, ki je kadil Biblijo: pretresljiva zgodba o nekdanjem zaporniku Očem prijazna knjiga
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Wilhelm Buntz

Človek, ki je kadil Biblijo: pretresljiva zgodba o nekdanjem zaporniku

Ljubljana, Kerigma, 2020

Št. strani: 237


Žanr: avtobiografski roman

Narodnost: nemška književnost

Resnično in duhovito

Wilhelm Buntz ima za seboj težko zgodbo. Že kot dojenčka se ga je mama hotela znebiti. Oče je bil čustveno nedostopen in nasilen. Wilhelm je živel v rejniških družinah, v raznih domovih in potem zaradi kriminalnih dejanj skoraj 15 let presedel v zaporih. Tudi tam se je pretepal in poskušal zbežati, zato se je večkrat znašel v samici. Samote se je pravzaprav veselil. Na mizi je našel biblijo. Zaradi tankih listov se mu je zdela primerna za zvijanje cigaret. Vsak iztrgan list pa je, preden ga je pokadil, skrbno prebral. Tako je pokadil celo staro zavezo, dokler ga ni presunil stavek iz nove zaveze: priznajte svoje grehe in vam bo odpuščeno. Sodniku je napisal dolgo pismo in priznal vsa svoja slaba dejanja, tudi tistih sto, ki mu jih na sodišču niso mogli dokazati. Počutil se je lažjega in v duši svobodnega. Ko so ga izpustili na prostost, je našel delo kot pometač, začeli pa so ga tudi vabiti v razne župnije, kjer je pričeval o svojem spreobrnjenju. A ljudje so bili prijazni le na videz. Kdo bi zaupal nekdanjemu kriminalcu, ki je nehote celo ubil dva človeka? Ko je opazil, da povsod pred njim zaklepajo vrata omar iz strahu, da bi kaj ukradel, ga je to zelo prizadelo. Še enkrat se je vrnil na rdeče ulice in postal osebni stražar zloglasnega zvodnika. A kmalu je ugotovil, da to ni njegova pot. Ponovno je začel delati, povrnil dolgove, potoval po Nemčiji in obiskoval vse, ki jih je kdaj prizadel, oškodoval in ranil, ter se vsakemu posebej opravičil. Eno leto je preživel v Južni Afriki in se srečal s tamkajšnjimi kristjani. Po vrnitvi je našel delo v ustanovi za ljudi s posebnimi potrebami in tam kot socialni delavec delal do upokojitve. Je srečno poročen in ima že dva odrasla sinova. Zgodba je napeta in napisana duhovito, z velikim občutkom za ljudi in njihove bolečine. Prevod dela: Der Bibelraucher. , 2.000 izv., Predgovor k slovenski izdaji / Ante Vučković: str. 9-12.



Odlomek iz knjige

Drugič smo želeli pobegniti v troje. Vse smo do potankosti načrtovali: eden od nas je delal v šivalnici, eden v ključavničarstvu, jaz pa sem takrat opravljal prakso v pekarni. Zaradi alergije na moko sem delal v zadnjem kotu, zato sem lahko neopazno iz nekaj testa oblikoval in spekel imitacije revolverjev. Ko sem jih potem pobarval s tušem na črno, so bili videti kot pravi. Kolega iz šivalnice je iz starih odej sešil uniforme, ki so bile tako podobne uniformam uslužbencev, da si jih zlahka imel za prave. Kolega iz ključavničarstva je ponaredil ključe za vmesna vrata. Nič ni moglo iti narobe!
In tako je tudi bilo: ključi so se prilegali, uniforme in revolverji so bili od daleč videti kot pravi, tako da ni nihče ničesar posumil in smo lahko ob mraku prišli iz stavbe, ne da bi nas kdo nadlegoval. Ob robu obsežnega športnega igrišča smo šli naprej do zidu zapora. Splezali smo gor po hrapavem opečnatem zidu in na drugi strani spet dol. Zdaj nas je od svobode, po kateri smo tako dolgo hrepeneli, ločila le še ograja z Natovo žico. Vrgli smo odejo čez bodečo žico in splezali po železnih zankah v višino. Ko sem bil skoraj že zgoraj, je postalo okoli nas nenadoma svetlo kot podnevi in zadonele so sirene. Spodletelo nam je. Pacientka iz nasproti ležeče bolnišnice nas je opazovala z balkona svoje sobe, poklicala policijo in vprašala: 'Ali imate spet vaje? Pravkar plezajo trije uslužbenci čez ograjo!'
Ne vem, kako pogosto in kako dolgo sem bil zaradi takih dogodkov v samici. Zagotovo stokrat, zdelo pa se mi je, da sem notri vsak teden. Ampak prav tako, kot je bila klet s premogom v hiši mojih staršev zame manj kazen in raje mirno zatočišče, tako tudi samica zame ni bila osovražen kraj. Užival sem v miru, razmišljanju, kajenju - in vedno bolj tudi v branju Svetega pisma.

(str. 150)

Cobiss povezava


Ključne besede: SPOMINI, ZAPORNIKI


Prispeval/-a: Špela Pahor, Mestna knjižnica Izola
Objavljeno: 19.3.2021 8:58:56
Zadnja sprememba: 20.4.2021 14:19:13
Število ogledov: 314