Deklica in sončnice

Radovljica, Didakta, 2002

Št. strani: 181

Prevod: Tadeja Krečič Scholten

Žanr: družbeni roman

Narodnost: francoska književnost

Matilda stoji sredi vrta, obkrožena s sončnicami.

Prijetna zgodba o otroški ljubezni, polni čutnosti, včasih tudi zaslepljenosti in obupa. Poletje je. Vse okrog je polno sončnic. Šestletna Matilda se igra z Remi. Imata se rada, kot se imajo radi otroci. Njune igre postanejo rituali čutnosti. Matilda doživi prvo otroško ljubezen, ki je nikoli ne pozabiš. Deklica in sončnice je zadnji roman barvne trilogije, kjer avtorica poudarja rumeno barvo sončnic, modrino in rdečo barvo maka. Barve imajo tudi svojo simboliko. Rdeča je barve strasti, modra je barva umirjenosti, rumena pa barva otroštva...

Odlomek iz knjige

Sonce začne žgati. Zdi se, da se Remi za to ne meni preveč, tako kot se tudi ne ukvarja s skupinico, ki jo pelje proti samo njemu znanemu kraju in o katerem je zelo skrivnosten. Čudno: Matilda ima občutek, da je takole hodila za Remijem vse življenje. Da ni nikdar delala ničesar drugega, kot da mu je sledila po tej potki, ki jo greje sonce, kjer brenči mrčes in je nekje na koncu poti reka.