Dobre knjige
2999 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Nevidni
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:2









Roy Jacobsen

Nevidni

Ljubljana, V. B. Z., 2019

Št. strani: 202


Prevod: Darko Čuden


Žanr: družbeni roman

Narodnost: norveška književnost

Nevidni, nezlomljeni

Nevidni je razmeroma kratek roman, ki se je v letu 2017 uvrstil v ožji izbor za Bookerjevo nagrado. Dogaja se v začetku 20. stoletja na odročnem otočju na severu Norveške. Delo je poetično realistična kronika življenjskih poti v arktičnem krogu, ki bralcu nudi vpogled v minimalizem časa in prostora, ki jima je obilje in varnost sodobnega časa povsem tuja. Govori o povezanosti z naravo, življenju in smrti, upanju in obupavanju družine kmeta in ribiča Hansa Barrøya, ki živi na enem izmed odmaknjenih otočkov divjega lofoškega arhipelaga. V neizrekljivi lepoti in surovosti domačega otoka valovi med polarnim mrazom in zimskimi viharji ter neprekinjenim poletnim soncem. Njihova življenja so povsem odvisna od krhkega ravnovesja, ki so ga vzpostavili z neusmiljenim okoljem in ki se lahko kadarkoli podre. Kruti življenjski pogoji so primrznjeni v njihovo dušo in zato je otočanov pogled na svet nekaj posebnega. Ribičeva hčerka Ingrid, katere odraščanje spremljamo v romanu, razmišlja tako: »Otočan se ne boji, v nasprotnem primeru nima tukaj kaj iskati, lepo naj spoka in se kot vsi drugi odseli na kakšno gmajno ali v dolino, to bi bila katastrofa, otočan je mrk, pa ne, ker ga je strah, ampak ker je resen.« A kljub mrkosti, samosti, zemlji in morju, ki neusmiljeno lomita njihovo voljo ter uničujeta njihova telesa in duha, se skozi njihovo držo odraža dostojanstvo in ponos na lastno neodvisnost in svobodo.



Odlomek iz knjige

Take tišine zlepa ni.
Posebnost je ta, da se pojavi na otoku. Hujša je od tišine, ki se nepričakovano spusti nad gozd. V gozdu je pogosto tiho. Na otoku je tišina tako gluha, da se ljudje ustavijo in razgledujejo, čudijo se, kaj se dogaja, skrivnostna je, na meji mamljivega pričakovanja, kot tujec je, ki se pod črno kapuco neslišno potika po otoku. Tišina je odvisna od letnega časa, lahko je daljša med zimsko zmrzaljo, kot recimo takrat, ko je otok vklenjen v led, poleti pa kot presledek med enim in drugim vetrom, med plimo in oseko, ali od čudenja, ko vdihneš in izdihneš.
Pa se spet na lepem zadere galeb, spet od nikoder zapiha, nahranjen otroček se zbudi in vrešči na ovčji koži. In spet lahko poprimejo za orodje in delajo naprej, kot bi se ne zgodilo nič. Kajti ravno to se je zgodilo, nič. O tišini se govori pred viharjem, o tem, da je tišina lahko svarilo, pozivi k dejanju, ali pa da je potrebno za njeno razumetje prelistati kar nekaj Biblije. Tišina na otoku pa ni nič. Nihče o njej ne govori, nihče se je ne spominja in je ne poimenuje, pa če jih še tako prizadene. Zanje je tišina majcen vpogled v smrt, ko so še živi.

(str. 78)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Knjigarna Bukla


Predmetne oznake: Norvežani, Družbene razmere, Preživetje


Prispeval/-a: Gregor Korošec, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj
Objavljeno: 9.10.2019 8:37:02
Zadnja sprememba: 9.10.2019 8:51:56
Število ogledov: 157