Vsi moji grehi

To je knjiga, o kateri se ta hip (maj 2019) že veliko govori, pri založbi Beletrina jo označujejo za uredniški »ulov«, knjigo desetletja. Napiše jo Feliks Plohl, v mladosti perspektiven mladenič s talentom za pisanje, a to očitno prekinejo mamina smrt, vojna na Balkanu, selitve po vsem svetu, beg pred roko pravice, ljubezenski zapleti, trgovanje z mamili, uživanje le-teh, nepričakovano očetovstvo, postane tudi obsojenec, morilec. O zadnjem sicer ne spregovori v knjigi, posede pa vas na vrtiljak drugih dogodkov. Take »nore« zgodbe ste že brali, a ta »žal« ni le plod domišljije. Knjiga je nastala kot projekt pisateljskih delavnic na Dobu. Tudi sama sem želela knjigo preskočiti, a sem ji dala priložnost po teh besedah Mitje Čandra v Delu, 9.aprila: »Odraščal sem z očetom penologom, ki je vedno verjel v možnost resocializacije vsakega človeka, tudi morilca. Pravzaprav je verjel v dobro kot človekovo bistvo. Pogosto me je kot otroka vodil med obsojence, zaupal jim je, da so cel dan skrbeli zame. Naučili so me plavanja in še marsičesa … Tudi zato, sem še posebej vesel Feliksove knjige. Verjamem, da nas literatura lahko na novo osmisli in nam ob refleksiji daje tudi upanje.« Če bereš knjigo brez predsodkov, gre zagotovo za literarni presežek.