Podaja v prazno : [eseji]

Maribor, Založba Pivec, 2018

Št. strani: 106

Žanr: kolumne

Narodnost: slovenska književnost

Goran Vojnović v spremni besedi razmišlja, kaj bi povedal o knjigi in zaključi, da bo najbolje opravil, če to stori v smislu: »To je Narat.« Naj dodam: »Berite Narata.« Doktor filozofije, umetnik širokega spektra; ustanovitelj Katalene, gledališčnik, glasbenik, pesnik, kantavtor, predavatelj, pisec kolumen v Delu, tokrat izdaja svojo drugo zbirko esejev (2019). V uvodu pojasni, da jo podaja, kot to storijo igralci ameriškega nogometa in temu nadenejo ime »Hail Mary pass«. »Podaja Zdrave Marije« je met iz obupa. Zapreš oči in z vso silo vržeš žogo. Knjižni trg ima svoje muhe. Nikoli ni jasno, kdo (in ali sploh) bo podajo ujel. In kaj se zgodi, če to žogico vendarle ujameš? Težko je zapisati vse, naj opišem le delček svojega ulova. Takole je, dobiš lahko denimo: ljudsko glasbo kot portal v preteklost, preteklost in domoljubje pa kot živo tvar, če zgodbe iz preteklosti (z angažmajem, kolektivno samoanalizo, kreativo, igranjem z možnostmi ipd.) oživiš. Mrtvo domoljubje in preteklost sta namreč kičasta. Dobiš razmišljanje o glasbi kot igri naproti obrtniškemu pristopu, s tem v zvezi še recimo kaj o pomenu tišine in napak. Vzporedno vedno kakšno zgodbo iz lastnih izkušenj, tokrat tudi, kako pomembno je srečati prave učitelje (glasbe) ob pravem času, ne le zaigrati pravi ton ob pravem trenutku. Pomemben je vsak ton, celo vsak ton v zvoku mesta, prisluškovanje, prelivanje zvoka čez rob, ko se kršijo pravila in ko mesto dobi identiteto. Ko piše o Kataleni je, kot bi ti dovolil pogledati v svojo dnevno sobo in hkrati … se zbudi tisto domoljubje, ki ni kič, ampak je živo. Iz nič vstanejo mladi fantje, ki se podajajo na fronto in pojejo pesmi – ki so pravzaprav pesmi o miru. S podajo dobiš meni ljubše pisanje o birokraciji, naši žalostni vsakdanjosti, kjer duh birokracije zmaguje in je zato opozarjanje na to izrednega pomena. Pod aparati bomo sicer po tleh še bolj pobirali listke s številko, saj brez številke obisk okenca ni mogoč. (In to je šele prva žalostna zgodba o birokraciji.) Ko detektira in postavlja diagnozo sodobnemu času, se rad vrne in vrača k osnovam kot so majhna, dovolj velika stanovanja, bonton, pozdrav, komunikacija, prijaznost, razmišljanje, branje... Pazi. Branja in ulova med vrsticami je še veliko, medtem se vrti Cohen, igra partija šaha, med branjem padeš notri in lahko ti kdo prestavi žehto na skupnih obešalnikih (vse to vzeto iz konteksta). Berite sami, ulovite več. Večji del Narata zvesti bralci njegovih kolumen v časniku Delo že poznajo, avtor je nekatere za zbirko esejev priredil. V uvodu pove, da je dodal nekatere tekste, ki so nastali za potrebe pripovedovalskega festivala, Vilenico, za revijo »Kino« ipd. Izraz »zbirka esejev« bo na trgu verjetno koga »preplašil«, zato se sprašujem, kaj bi se zgodilo s podajo, če bi Narata urednik predstavil kot ga je Vojnović ali kot je Šaleharja njegov urednik, ga dal na naslovnico in če bi »Narata fural« kot blagovno znamko. Ampak potem paradoksalno to verjetno ne bi bil več Narat. Zato roke gor za to žogo!

Odlomek iz knjige

Vsaka gesta, ki sega onkraj neposredne komunikacije, je na nek način podvržena tej isti zagati: Ali je kdo tam, na oni strani? In če je: Kdo je to? Me bo razumel? Kako bo sprejel to, kar dajem od sebe? Kaj vse se bo izgubilo s prevodom? Zagata je v resnici življenjska, tako rekoč bivanjska. Ker govoriti v prazno je težko.

Predmetne oznake: Eseji

Prispeval/-a: Ksenija Medved, Mestna knjižnica Grosuplje
Objavljeno: 11.2.2019 19:24:59
Zadnja sprememba: 5.3.2019 8:50:08
Število ogledov: 373