Dobre knjige
2997 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Podaja v prazno : [eseji] E-knjiga
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Boštjan Narat

Podaja v prazno : [eseji]

Maribor, Založba Pivec, 2018

Št. strani: 106


Žanr: kolumne

Narodnost: slovenska književnost

Goran Vojnović v spremni besedi razmišlja, kaj bi povedal o knjigi in zaključi, da bo najbolje opravil, če to stori v smislu: »To je Narat.« Naj dodam: »Berite Narata.« Doktor filozofije, umetnik širokega spektra; ustanovitelj Katalene, gledališčnik, glasbenik, pesnik, kantavtor, predavatelj, pisec kolumen v Delu, tokrat izdaja svojo drugo zbirko esejev (2019). V uvodu pojasni, da jo podaja, kot to storijo igralci ameriškega nogometa in temu nadenejo ime »Hail Mary pass«. »Podaja Zdrave Marije« je met iz obupa. Zapreš oči in z vso silo vržeš žogo. Knjižni trg ima svoje muhe. Nikoli ni jasno, kdo (in ali sploh) bo podajo ujel. In kaj se zgodi, če to žogico vendarle ujameš? Težko je zapisati vse, naj opišem le delček svojega ulova. Takole je, dobiš lahko denimo: ljudsko glasbo kot portal v preteklost, preteklost in domoljubje pa kot živo tvar, če zgodbe iz preteklosti (z angažmajem, kolektivno samoanalizo, kreativo, igranjem z možnostmi ipd.) oživiš. Mrtvo domoljubje in preteklost sta namreč kičasta. Dobiš razmišljanje o glasbi kot igri naproti obrtniškemu pristopu, s tem v zvezi še recimo kaj o pomenu tišine in napak. Vzporedno vedno kakšno zgodbo iz lastnih izkušenj, tokrat tudi, kako pomembno je srečati prave učitelje (glasbe) ob pravem času, ne le zaigrati pravi ton ob pravem trenutku. Pomemben je vsak ton, celo vsak ton v zvoku mesta, prisluškovanje, prelivanje zvoka čez rob, ko se kršijo pravila in ko mesto dobi identiteto. Ko piše o Kataleni je, kot bi ti dovolil pogledati v svojo dnevno sobo in hkrati … se zbudi tisto domoljubje, ki ni kič, ampak je živo. Iz nič vstanejo mladi fantje, ki se podajajo na fronto in pojejo pesmi – ki so pravzaprav pesmi o miru. S podajo dobiš meni ljubše pisanje o birokraciji, naši žalostni vsakdanjosti, kjer duh birokracije zmaguje in je zato opozarjanje na to izrednega pomena. Pod aparati bomo sicer po tleh še bolj pobirali listke s številko, saj brez številke obisk okenca ni mogoč. (In to je šele prva žalostna zgodba o birokraciji.) Ko detektira in postavlja diagnozo sodobnemu času, se rad vrne in vrača k osnovam kot so majhna, dovolj velika stanovanja, bonton, pozdrav, komunikacija, prijaznost, razmišljanje, branje... Pazi. Branja in ulova med vrsticami je še veliko, medtem se vrti Cohen, igra partija šaha, med branjem padeš notri in lahko ti kdo prestavi žehto na skupnih obešalnikih (vse to vzeto iz konteksta). Berite sami, ulovite več. Večji del Narata zvesti bralci njegovih kolumen v časniku Delo že poznajo, avtor je nekatere za zbirko esejev priredil. V uvodu pove, da je dodal nekatere tekste, ki so nastali za potrebe pripovedovalskega festivala, Vilenico, za revijo »Kino« ipd. Izraz »zbirka esejev« bo na trgu verjetno koga »preplašil«, zato se sprašujem, kaj bi se zgodilo s podajo, če bi Narata urednik predstavil kot ga je Vojnović ali kot je Šaleharja njegov urednik, ga dal na naslovnico in če bi »Narata fural« kot blagovno znamko. Ampak potem paradoksalno to verjetno ne bi bil več Narat. Zato roke gor za to žogo!



Odlomek iz knjige

Vsaka gesta, ki sega onkraj neposredne komunikacije, je na nek način podvržena tej isti zagati: Ali je kdo tam, na oni strani? In če je: Kdo je to? Me bo razumel? Kako bo sprejel to, kar dajem od sebe? Kaj vse se bo izgubilo s prevodom? Zagata je v resnici življenjska, tako rekoč bivanjska. Ker govoriti v prazno je težko.



Cobiss povezava
Podaja v prazno : [eseji] - Biblos



Predmetne oznake: Eseji


Prispeval/-a: Ksenija Medved, Mestna knjižnica Grosuplje
Objavljeno: 11.2.2019 19:24:59
Zadnja sprememba: 5.3.2019 8:50:08
Število ogledov: 522



Kritike

Jasna Lasja

O SMISLU NESMISELNE PODAJE

Boštjan Narat: Podaja v prazno
Spremna beseda: Goran Vojnović. Maribor: Založba Pivec, 2018.


Po prvencu Partíja iz leta 2014, nominiranem za Rožančevo nagrado, je Podaja v prazno druga esejistična zbirka Boštjana Narata, sicer glasbenika v skupini Katalena in kantavtorja, filozofa, esejista, kolumnista, voditelja in najbrž še kaj. Gre za izbor dvanajstih esejev, v Delu ter drugih medijih objavljanih med leti 2014 in 2018 in za izdajo v knjigi, tako avtor, predelanih in razširjenih.

Tudi to zbirko podčrtuje letošnja nominacija za Rožančevo nagrado, kar je komisija utemeljila z zavedanjem o tematski raznolikosti, ki jo »združuje prepoznaven avtorjev duktus, dosleden miselni pristop, ki iz tematske razpršenosti prepričljivo ustvari enovito esejistično zbirko. Kopica aluzij in sklicev – odkritih in prikritih – kaže na avtorjevo široko filozofsko, literarno in teoretično razgledanost, ki pa ima bolj vlogo zanesljivega ozadja in ne duši inventivnosti njegovih esejističnih uvidov.«

Pred triptihno razdelitvijo esejev, katerih naslovi nakazujejo njihovo osrednjo tematiko (Zvok in čas, Poklon aparatu, Nekaj več), se nahaja uvodni esej, ki je zakrivil tudi naslov knjige. Ta bi po kronološkem zaporedju moral biti zadnji, a ga je problematizirana tematika v njem privedla na prvo mesto. Spraševanje po smislu izdajanja tovrstnih del v knjigi, za katero tako v času pisanja kot ob njenem zaključku avtor ne ve, ali bo razen urednika ter pisca spremne besede (in najbrž kopice literarnih kritikov, op. J. L.), zanimala še koga, je ob analogiji s specifično situacijo v nogometu in na ozadju prepleta nečimrnosti ter odgovornosti lahko hromeče in spodbujajoče hkrati. »Zagata je v resnici življenjska, tako rekoč bivanjska. Ker govoriti v prazno je težko. In pisanje, ki sega onkraj platnic v predal zaklenjenega dnevnika, ni v svojem bistvu nič drugega kot govor v prazno. Vsi, ki si jemljemo pravico, da komentiramo svet okoli sebe, da z drugimi ljudmi delimo svoje misli in opažanja, se vedno znova postavljamo v položaj podajalca, ki ga do konca tekme loči le še nekaj sekund. Ima moje pisanje smisel? Bo koga nagovorilo? Kdo, če sploh kdo, bo ujel to žogo? Je moje početje vsaj nek minimalno pozitiven doprinos k občemu smislu ali pa je zgolj izraz nekakšne nečimrnosti?«

Retorično vprašanje, ki si ga vsaj občasno zastavljajo vsi pisci, ali kar širše, umetniki, in ki spričo nepregledno široke umetniške produkcije implicira tudi odgovor, je za esejistično zbirko, ki ima praviloma ožje število bralcev kot fikcijska literatura, nemara toliko bolj na mestu. A prav tako so na mestu v zbirki problematizirane teme, ki se, spisane v obliki eseja, bralca dotaknejo na tihotnejši, intimnejši način. Na način, v kakršnem so tudi podajane.

V tokratnih esejih se Boštjan Narat ukvarja z osebnimi pogledi na glasbo, poezijo, filozofijo, gledališče, film, šport, umetnikov odnos do lastnega početja, pa tudi s povsem vsakdanjimi, profanimi temami, kot je na primer birokratski sistem, ki zna v svoji kaotičnosti in nedorečenosti biti nerazumno nepravičen in žaljiv. Avtor problematizira nezavidljivi socialni in ekonomski položaj (samozaposlenih) umetnikov pri nas, prenizke kulturne subvencije, urbano okolje nasploh in odnose s sosedi ter neznanci. Pri tem izpostavlja potrebo po spoštljivosti do vseh, tudi t. i. nevidnih ljudi in poklicev na eni strani ter izpostavljenostjo »vidnejših« oseb na drugi. S premišljenim pogledom, ki se ne ustavlja ob vstopu v intimo, specifičnim zornim kotom in z osebno izkustvenostjo bralca pripelje do spoznanja, zakaj na primer pozdravljanje voznika avtobusa ob vstopu v vozilo ni nepomembna uslužnost, temveč privilegij. Ne zgolj za pozdravljenega, ampak tudi za pozdravljajočega.

Narat se skozi eseje razkriva kot čuječen opazovalec in poslušalec življenja, ki se zaveda, da si je ne le potrebno, temveč nujno vzeti čas, se upočasniti in se kolikor se le da izvzeti iz sodobne razpršenosti, ki grozi, da bo s svojo destruktivno naravo uničila že scela razkrhane medsebojne odnose, tako v javnem kot zasebnem življenju. Hkrati sugestivno opozarja na pozabljeni pomen sočutja, solidarnosti, mišljenja in svobode.

Privlačno berljivi in dokaj dialoško zastavljeni eseji, tu in tam obogateni z miselnimi zastranitvami, se gibljejo med literarnostjo na eni strani in kolumnistično-kramljajočim pristopom na drugi, med analitičnimi razmišljanji in osebnimi, tudi čustvenimi pogledi na obravnavano temo. Ta svojevrstni spoj, obarvan tako z inteligentno humornostjo kot dvomečo ranljivostjo, jim tudi spričo drzno zastavljenih in jasno izpeljanih tem ter jezikovne bravuroznosti daje tisto legitimnost, ki ne nazadnje odgovarja na uvodna samoizpraševanja o smiselnosti tega početja. Tudi zato se podaja v prazno ne zdi nesmiselna.

Jasna Lasja, 26. september 2019

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.