Jasna Lasja
O smislu nesmiselne podaje
Boštjan Narat: Podaja v prazno
Spremna beseda Goran Vojnović. Maribor: Založba Pivec, 2018.
Po prvencu Partíja iz leta 2014, nominiranem za Rožančevo nagrado, je Podaja v prazno druga esejistična zbirka Boštjana Narata, sicer glasbenika v skupini Katalena in kantavtorja, filozofa, esejista, kolumnista, voditelja in najbrž še kaj. Gre za izbor dvanajstih esejev, v Delu ter drugih medijih objavljanih med leti 2014 in 2018 in za izdajo v knjigi, tako avtor, predelanih in razširjenih.
Tudi to zbirko podčrtuje letošnja nominacija za Rožančevo nagrado, kar je komisija utemeljila z zavedanjem o tematski raznolikosti, ki jo »združuje prepoznaven avtorjev duktus, dosleden miselni pristop, ki iz tematske razpršenosti prepričljivo ustvari enovito esejistično zbirko. Kopica aluzij in sklicev – odkritih in prikritih – kaže na avtorjevo široko filozofsko, literarno in teoretično razgledanost, ki pa ima bolj vlogo zanesljivega ozadja in ne duši inventivnosti njegovih esejističnih uvidov.«
Pred triptihno razdelitvijo esejev, katerih naslovi nakazujejo njihovo osrednjo tematiko (Zvok in čas, Poklon aparatu, Nekaj več), se nahaja uvodni esej, ki je zakrivil tudi naslov knjige. Ta bi po kronološkem zaporedju moral biti zadnji, a ga je problematizirana tematika v njem privedla na prvo mesto. Spraševanje po smislu izdajanja tovrstnih del v knjigi, za katero tako v času pisanja kot ob njenem zaključku avtor ne ve, ali bo razen urednika ter pisca spremne besede (in najbrž kopice literarnih kritikov, op. J. L.), zanimala še koga, je ob analogiji s specifično situacijo v nogometu in na ozadju prepleta nečimrnosti ter odgovornosti lahko hromeče in spodbujajoče hkrati. »Zagata je v resnici življenjska, tako rekoč bivanjska. Ker govoriti v prazno je težko. In pisanje, ki sega onkraj platnic v predal zaklenjenega dnevnika, ni v svojem bistvu nič drugega kot govor v prazno. Vsi, ki si jemljemo pravico, da komentiramo svet okoli sebe, da z drugimi ljudmi delimo svoje misli in opažanja, se vedno znova postavljamo v položaj podajalca, ki ga do konca tekme loči le še nekaj sekund. Ima moje pisanje smisel? Bo koga nagovorilo? Kdo, če sploh kdo, bo ujel to žogo? Je moje početje vsaj nek minimalno pozitiven doprinos k občemu smislu ali pa je zgolj izraz nekakšne nečimrnosti?«
Retorično vprašanje, ki si ga vsaj občasno zastavljajo vsi pisci, ali kar širše, umetniki, in ki spričo nepregledno široke umetniške produkcije implicira tudi odgovor, je za esejistično zbirko, ki ima praviloma ožje število bralcev kot fikcijska literatura, nemara toliko bolj na mestu. A prav tako so na mestu v zbirki problematizirane teme, ki se, spisane v obliki eseja, bralca dotaknejo na tihotnejši, intimnejši način. Na način, v kakršnem so tudi podajane.
V tokratnih esejih se Boštjan Narat ukvarja z osebnimi pogledi na glasbo, poezijo, filozofijo, gledališče, film, šport, umetnikov odnos do lastnega početja, pa tudi s povsem vsakdanjimi, profanimi temami, kot je na primer birokratski sistem, ki zna v svoji kaotičnosti in nedorečenosti biti nerazumno nepravičen in žaljiv. Avtor problematizira nezavidljivi socialni in ekonomski položaj (samozaposlenih) umetnikov pri nas, prenizke kulturne subvencije, urbano okolje nasploh in odnose s sosedi ter neznanci. Pri tem izpostavlja potrebo po spoštljivosti do vseh, tudi t. i. nevidnih ljudi in poklicev na eni strani ter izpostavljenostjo »vidnejših« oseb na drugi. S premišljenim pogledom, ki se ne ustavlja ob vstopu v intimo, specifičnim zornim kotom in z osebno izkustvenostjo bralca pripelje do spoznanja, zakaj na primer pozdravljanje voznika avtobusa ob vstopu v vozilo ni nepomembna uslužnost, temveč privilegij. Ne zgolj za pozdravljenega, ampak tudi za pozdravljajočega.
Narat se skozi eseje razkriva kot čuječen opazovalec in poslušalec življenja, ki se zaveda, da si je ne le potrebno, temveč nujno vzeti čas, se upočasniti in se kolikor se le da izvzeti iz sodobne razpršenosti, ki grozi, da bo s svojo destruktivno naravo uničila že scela razkrhane medsebojne odnose, tako v javnem kot zasebnem življenju. Hkrati sugestivno opozarja na pozabljeni pomen sočutja, solidarnosti, mišljenja in svobode.
Privlačno berljivi in dokaj dialoško zastavljeni eseji, tu in tam obogateni z miselnimi zastranitvami, se gibljejo med literarnostjo na eni strani in kolumnistično-kramljajočim pristopom na drugi, med analitičnimi razmišljanji in osebnimi, tudi čustvenimi pogledi na obravnavano temo. Ta svojevrstni spoj, obarvan tako z inteligentno humornostjo kot dvomečo ranljivostjo, jim tudi spričo drzno zastavljenih in jasno izpeljanih tem ter jezikovne bravuroznosti daje tisto legitimnost, ki ne nazadnje odgovarja na uvodna samoizpraševanja o smiselnosti tega početja. Tudi zato se podaja v prazno ne zdi nesmiselna.