Dobre knjige
2971 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Jutro : šest zbirk iz zapuščine E-knjiga
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Tomaž Šalamun

Jutro : šest zbirk iz zapuščine

Ljubljana, Beletrina, 2018

Št. strani: 597


Zbirka: Knjižna zbirka Beletrina
Žanr: pesem

Narodnost: slovenska književnost

"Bil je živ. Bil je kot kokoška in / novorojenček, ki milo joka. / Sosedje so ropotali po / stopnicah. S težkimi čevlji, / s puhom. " (str. 328/329)

Beseda kot rušilec prostorskih in časovnih razsežnosti se verjetno najbolje znajde in najbolje biva v Šalamunovi poeziji. Mentalne slike, iz katerih se porajajo besede, se odrekajo logiki in funkcionalnosti, pisava krši lingvistične in socialne omejitve, beseda hoče preprosto in enostavno samo biti in bivati, pred-verbalna, jezikovno-zvočna, neke vrste prevodnik električnosti znotraj ali izven pomenske sporočilnosti. Ekstatični jezik je skozi šest pesniških zbirk zadnjega pesnikove ustvarjalnega desetletja (2004-2014) prežet s samoironijo, parodijo, hermetičnostjo, vizualnostjo, paradoksi, kontradikcijami. Besede, fragmenti izraznosti, se osvobajajo skozi pesniške meta-krajine, nase prevzemajo povsem nove kontekste, izven meja običajnega. Dogajanje je postavljeno znotraj polja jezika, slovnična pravila so rekonstruirana na novo, sicer pa se pesnik zaveda lastne minljivosti in prisotnosti smrti, vendar jo jemlje s svojevrstno lahkotnostjo in sprejemljivostjo. Tomaž Šalamun, danes mednarodno prepoznaven, je velik del svojega življenja preživel v tujini, kjer so pričujoče zbirke tudi nastajale. Združene države so ga sprejele za svojega na različnih uglednih univerzah, kjer je predaval kreativno pisanje, bil rezidenčni pesnik in gost različnih literarnih festivalov, obenem pa slovenski kulturni ataše v New Yorku. Povsem predan poeziji je med mladimi iskal nadarjene in jim pomagal na pesniških poteh, o poeziji pa je menil, da gre za najvišjo obliko izražanja.



Odlomek iz knjige

- Srebrna, temno zelena in / oker ptičja peresa // so bila razsuta po travi. / Mama se je naga plazila po // štirih in jih izbirala. Je bilo / sonc- // e? Je bil dež? V zraku je bil // siv prah. Sava je dišala po / mivki. Vijolice so // butaste. Ne poznajo orožja / krompirja. Ključi, ki se // razpirajo kot solze. / Padajo na leglo // terpentina. Padajo pod // napušč. Pod sončni napušč.

(Čebele v rosi, str. 108/109)

Cobiss povezava
Jutro : šest zbirk iz zapuščine - Biblos



Predmetne oznake: Poezija


Prispeval/-a: Patricija Dodič , Kosovelova knjižnica Sežana
Objavljeno: 22.11.2018 10:17:06
Zadnja sprememba: 12.12.2018 15:24:24
Število ogledov: 664



Kritike

Jutro je posebna knjiga, saj gre za šest zbirk iz zapuščine Tomaža Šalamuna, ki je odšel mnogo prezgodaj in je za seboj pustil prostor, ki ga nihče ne more zapolniti. Kot v spremnem zapisu pove njegov nekajletni pomočnik Miha Maurič, gre za zadnje zbirke, »ki jih je Šalamun potrdil ter jih dojemal kot zaključeno celoto« (z izjemo Posmrtnega boja, ki ga je narekoval hčerki Ani in je izšel letos pri založbi Miš). Zbirke se pnejo skozi desetletno obdobje, najprej sta tu Omagati v mrežah pod oljkami (2004) in v Ameriki napisana Prevara (2008), sledi jima Ropar (2010), v katerem mrgoli francoskih referenc, pa Andi (2012), ki so v ZDA izšli prej kot v Sloveniji, nazadnje pa lahko beremo še zbirki Mihael je naš (2012) in Usoda (2013). Na koncu knjige najdemo še pogovor med Šalamunom in pesnikom Alešem Štegrom, tudi skrbnikom Centra za poezijo Tomaža Šalamuna, ki hrani njegovo osebno knjižnico in že od odprtja leta 2016 skrbi za prostor, kjer živi in cveti poezija, predvsem skozi literarne večere. Kakor razloži Šteger, so pogovori nastali leta 2009, ko sta dobila idejo, da bi izdala knjigo, ki bi skozi pogovor osvetlila Šalamunovo pisanje, a žal se ta projekt ni nikoli realiziral. Gre za neprecenljiv intervju, ki ga ne bi bilo škoda izdati še v posebni knjižici, saj se bojim, da se bo v tako obsežni (600-stranski) knjigi izgubil oziroma ne bo prišel dovolj do izraza.

Energija iz ene v drugo zbirko nikakor ne pojenja, jih pa danes in v takem izboru neizbežno beremo skozi temnejša očala. Če sta na začetku v ospredju še svetloba in hudomušnost, se v zadnje že plazi smrt, ki usodno prežema celo tako eksplozivno in življenja polno poezijo, kot je Šalamunova. To izpostavi tudi Maurič, ki ga je Šalamun v zadnjem letu življenja »pogosto spraševal, ali v njegovi poeziji čuti[…] zavedanje lastne minljivosti in prisotnost bližajoče se smrti«. In res je temačnost nekako vseprisotna: »Celeste je bila prepričana, // da vsi ljudje pred smrtjo grebejo z / rokami po rjuhi, in je pričakovala // to tudi od Prousta.« A poezija je tudi način, da se je smrti posmehoval v obraz in jo na koncu sprejel, kakor nam zaupa Maurič in kar vidimo tudi skozi verze. »Ne pričakuj, da bom / nemo spal na hrbtu,« se priduša nekje, spet drugič obljubi, da bo Haruna povabil na kavo, ko ga sreča in da je pod vislicami jahal smrt. Ganljiva je tudi pesem Pasolini iz prve zbirke, kjer pravi, da mora sonce vzdržati, saj je prej tema in potem tema. In sonce je očitno res vzdržalo, saj poezija ni pozabljena, ampak se sveti izmed platnic Jutra, primerno naslovljenega po pesmi, v kateri pesnik zasleduje nesmrtnost.

Pred Šalamunovo veličino lahko res samo pokleknemo, saj je ne glede na ogromno produkcijo uspel ostati vedno svež in nov, vedno je ustvaril verze, ob katerih so se povešale čeljusti. Ni potrebno posebej govoriti o splošnih značilnostih njegove poezije, a res osupljivo je, kako uspe sklapljati navidez nepovezljive podobe in jim dajati čisto drugačne pomene. Gre za poezijo, ki bo vedno in povsod izstopala, ker piše tako izven okvirjev, da jih izniči, ne ozira se ne na jezik, sklone, logiko, pravila, slog, poezija pri njem zavzema in prežema vse, pa tudi postaja vse: » Na gori čepim, a se tudi slečem. / da bi se videlo.« Skozi zbirke najdemo ogromno (samo)refleksije pesniškega poklica, ki je ponekod resna, drugje ironična, vedno pa je spretno skrita med verze. V Prevari zapiše »Stopnice so / strme. Vse je posvečeno«, o pisanju govori tudi kot o vožnji ali kot dihanju (»Pesnik sebe slabi, da bi dihal«), in čeprav se zaveda samote pisanja na tak način (»Sam vesla, ni prostora za dva«), se zaveda svoje vloge: »Jaz ti tako rekoč dajem // prostor med snegom« – in ravno ta verz kaže njegovo bdenje nad novimi pesniškimi generacijami, ki jih je rad spremljal na Mladih rimah in drugod, jih »odkrival«, spremljal in spodbujal, kakor zapiše Maurič. Tudi med zbirkami naletimo na citate in navezave na sodobno (in tudi klasično) svetovno in slovensko pesniško produkcijo in, podobno kot ob obisku Centra za poezijo, ostrmimo.

Njegova vpetost v pesniški prostor je namreč neponovljiva, njegova prezenca pa nenadomestljiva, še bolj pa preseneti, kako skromno je sam dojemal lastno pisanje, kot se izkaže v pogovoru s Štegrom: »Traja, kolikor traja, […] potem se utrudi, opeša, in potem kot kramp po gramozu, vidim, da bi moral že zdavnaj odnehati, ga potem odvržem in potem sem navaden človek in nimam nobene zveze in tudi ne razumem, kaj sem napisal. Ko pa se naslednje jutro proces ponovi, se pa za čuda nadaljuje prav tam.« Občutki ob branju Jutra so podobni kot ob gledanju videospota za Bowiejev komad Lazarus, ultimativnega poslovilnega pisma današnje popkulture, in ni naključje, da o Lazarju piše tudi Šalamun: »Luč ne pada na / Lazarja, luč pada na tiste, ki gledajo / obujenje Lazarja.« In luč bo, skupaj z Jutrom, in soncem, ki vzdrži, posijala tudi na tiste, ki smo ostali in se s težkim srcem prebijamo skozi zapuščino tega edinstvenega pesniškega genija, čigar glas ni in ne bo umolknil.

Veronika Šoster, 18. december 2018

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.