Tomaž Šalamun
Jutro : šest zbirk iz zapuščine
Ljubljana, Beletrina, 2018
Št. strani: 597
Zbirka:
Knjižna zbirka Beletrina
Žanr:
pesem
Narodnost: slovenska književnost
"Bil je živ. Bil je kot kokoška in / novorojenček, ki milo joka. / Sosedje so ropotali po / stopnicah. S težkimi čevlji, / s puhom. " (str. 328/329)
Beseda kot rušilec prostorskih in časovnih razsežnosti se verjetno najbolje znajde in najbolje biva v Šalamunovi poeziji. Mentalne slike, iz katerih se porajajo besede, se odrekajo logiki in funkcionalnosti, pisava krši lingvistične in socialne omejitve, beseda hoče preprosto in enostavno samo biti in bivati, pred-verbalna, jezikovno-zvočna, neke vrste prevodnik električnosti znotraj ali izven pomenske sporočilnosti. Ekstatični jezik je skozi šest pesniških zbirk zadnjega pesnikove ustvarjalnega desetletja (2004-2014) prežet s samoironijo, parodijo, hermetičnostjo, vizualnostjo, paradoksi, kontradikcijami. Besede, fragmenti izraznosti, se osvobajajo skozi pesniške meta-krajine, nase prevzemajo povsem nove kontekste, izven meja običajnega. Dogajanje je postavljeno znotraj polja jezika, slovnična pravila so rekonstruirana na novo, sicer pa se pesnik zaveda lastne minljivosti in prisotnosti smrti, vendar jo jemlje s svojevrstno lahkotnostjo in sprejemljivostjo.
Tomaž Šalamun, danes mednarodno prepoznaven, je velik del svojega življenja preživel v tujini, kjer so pričujoče zbirke tudi nastajale. Združene države so ga sprejele za svojega na različnih uglednih univerzah, kjer je predaval kreativno pisanje, bil rezidenčni pesnik in gost različnih literarnih festivalov, obenem pa slovenski kulturni ataše v New Yorku. Povsem predan poeziji je med mladimi iskal nadarjene in jim pomagal na pesniških poteh, o poeziji pa je menil, da gre za najvišjo obliko izražanja.
Odlomek iz knjige- Srebrna, temno zelena in / oker ptičja peresa // so bila razsuta po travi. / Mama se je naga plazila po // štirih in jih izbirala. Je bilo / sonc- // e? Je bil dež? V zraku je bil // siv prah. Sava je dišala po / mivki. Vijolice so // butaste. Ne poznajo orožja / krompirja. Ključi, ki se // razpirajo kot solze. / Padajo na leglo // terpentina. Padajo pod // napušč. Pod sončni napušč.
(Čebele v rosi, str. 108/109)
Ključne besede:
POEZIJA
Prispeval/-a:
Patricija Dodič ,
Kosovelova knjižnica Sežana
Objavljeno: 22.11.2018 10:17:06
Zadnja sprememba: 12.12.2018 15:24:24
Število ogledov: 2358