Dobre knjige
2807 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Glas noči
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Kazimir Kolar

Glas noči

Maribor, Litera, 2016

Št. strani: 109


Zbirka: Piramida
Žanr: družbeni roman

Narodnost: slovenska književnost

Sploh me ni treba razumeti. Samo pripovedovati hočem.

V romanu Glas noči nam nezanesljivi pripovedovalec, mlad samski moški v drugi polovici svojih dvajsetih, Mirko Lampreht, posreduje fragmente svojega posebnega sveta. Skozi pripoved, razdeljeno na štiri dele (Jaz, Drugi, Svet in Duh), mu sledimo skozi različna delovna okolja, ki v njem sprožajo različne občutke ogroženosti. Mladega porodničarja dojemamo preko porodniških zapisnikov, prepojenih s porodničarsko terminologijo, kjer se pripovedovalec nenehno giba po ostrih robovih krhkosti življenja in medčloveških odnosov v ekstremnih situacijah. Kot mlad profesor se v sebi razsuje in ne zdrži pritiska razreda, poučevanja in kolegov iz zbornice, nato pripovedovalca srečamo pri opravljanju vzdrževalnih del v bolnišnici, kjer zataji pri opravljanju najpreprostejših opravil, in na koncu pri delu nočnega varnostnika, kjer ga njegova paranoja popolnoma premaga. Nič manj razpršen ni pripovedovalčev privatni svet. Poleg travm iz družinske preteklosti sledimo pripovedovalcu pri gojenju trave, nespretnem približevanju ženskam, osamljenosti, iskanju smisla v lastnem zmedenem svetu. Posebno mesto imata v besedilu tudi filozofija, predvsem Heglova (iz spremne besede Andreja Tomažina izvemo, da je bil celo naslov prve verzije romana Hegel in jaz) in latinščina, ki delujeta kot poslednja rešilna bilka, ki se ju razkrojeni pripovedovalec oklepa. Vendar kljub temu v besedilu ni čutiti nobene akademske zaprtosti. Nasprotno – z doživetimi opisi pripovedovalčevega intimnega sveta zavesti, njegovih strahov in groze ob spoznanju lastne drugačnosti, nam besedilo tenkočutno približa manjkrat ubesedeno, a kruto resnično in večkrat zamolčano ali nerazumljeno trpljenje soljudi, ki jih njihova drugačnost postavlja v posebno resničnost. Delo je avtorjev prvenec.



Odlomek iz knjige

Včasih sem ponoči, več dni zapored, slišal ptičja krila. Nekje nad mano, v zraku. To je bilo od vsega najhujše. Večkrat je zanihala tudi jakna, obešena na obešalniku. Pred kakšnim mesecem sem si v kopalnici umival zobe. Skodelice v kuhinjski omari – začele so rožljati. Kot da bi treskale druga ob drugo. Postalo me je strah, ugasnil sem luč v veži in spalnici. Šel sem na parkirišče, se sprehajal spodaj in včasih pogledal, ali bi koga videl v stanovanju. Ljudi na cesti sem spraševal, ali so čutili potres. Niso mi hoteli odgovoriti, imeli so me za norega. Potem sem se malo pomiril, odšel sem nazaj v stanovanje in počasi vstopil. Luči so bile prižgane, po celem stanovanju, povsod. V veži, v spalnici. Kaj se je zgodilo? Spomnim se, da sem jih ugasnil.

(str. 31-32)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Psihoze, Delovno okolje, Porodništvo


Prispeval/-a: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 1.5.2018 21:52:11
Zadnja sprememba: 4.5.2018 13:50:27
Število ogledov: 423