Dobre knjige
2943 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Samostan
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Zahar Prilepin

Samostan

Ljubljana, Cankarjeva založba, 2017

Št. strani: 718


Prevod: Borut Kraševec


Žanr: problemski roman, eksistencialistični roman, socialnopolitični roman, zgodovinski roman

Narodnost: ruska književnost

Ne hodim pa žameta mehki tkanini, hodim, hodim po noža ostrini.

Artjom Gorjajinov je zaradi uboja očeta obsojen na prestajanje kazni v Solovkih, kjer so leta 1923 na pogorišču nekdanjega samostana ustanovili koncentracijsko taborišče za posebne namene, eno najbolj razvpitih med ruskimi gulagi, ki je imenovani upravi dopuščal, da si sama zamisli, kako ga bo upravljala in se koristila z delom tamkaj dodeljenih kaznjencev, najhujših sovražnikov sovjetske oblasti, od katerih je večina živela v več kot živalskih pogojih. Artjom, ponosen in neodvisen od nikogar, se v jetništvu odziva prvinsko, pišmeuhovsko, drzno in ponosno, ne vselej razumno, zafrkantsko tudi v ne optimističnih situacijah, a z gotovostjo prepričan v svoje preživetje, saj mu življenje iz dneva v dan potrjuje prav 'svinjski zegen'. Po vseh preizkušnjah zaporništva, ni jih bilo malo, na koncu kljub neumorni volji do preživetja zlomi tudi njega. V posmehujoči nizkotnosti do svojih nekdanjih mučiteljev do kraja razkroji svojo človeškost, po ponovnem izreku kazni pa obstaja le še kot brezbrižna, oropana, nečuteča senca nekoč človeka, brez lastnega spomina, ki krilatega pogleda v jutri preprosto ni več zmožen razpreti. Osupljiv roman, verodostojno spisan na osnovi številnega dokumentarnega gradiva, je literarni spomenik žrtvam krutega sovjetskega taboriščnega režima, v meta pomenu pa ga lahko beremo tudi kot roman o človeški družbi nasploh, ne zgolj ruski in ne zgolj lageraški: vsepovsod pekel, 'cirkus v peklu', v katerem se ljudje iz napuha navidezne moči koljejo med seboj. In vmes življenje, enim naklonjeno bolj, drugim manj. Izjemno delo, ki bralca ne zapusti brez sledi.



Odlomek iz knjige

Kolikokrat so me že ubijali? je solzavo tožil Artjom. Kdo bi preštel! Zaklali so me urki. Ugonobili so me na rkljih. Do smrti so me pretepli zaradi tujih svetcev. Zakopali so me skupaj z zarotniki. Ustrelili so me na Sekirki. Zateptali so me lageraši, ki mi niso odpustili iznekaženega svetnika na steni. Na čolnu me je še enkrat ustrelila Galina. Utopilo me je morje, in to, kar je mama božala po glavi, so pojedle ribe. Zakaj bi moral umreti še enkrat? Moje vrste ni več, svojo vrsto sem prestal desetkrat! Bog!



Cobiss povezava

Glej tudi

link Večer
link Govori.se
link Bukla
link Delo


Predmetne oznake: Taborišča, Rusi, Zaporniki


Prispeval/-a: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško
Objavljeno: 31.1.2018 14:08:21
Zadnja sprememba: 7.3.2018 12:49:51
Število ogledov: 1906