Dobre knjige
2946 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Pesmi divjih ptic
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
3,5
Št. ocen:2









Enes Karić

Pesmi divjih ptic

Ljubljana, Študentska založba, 2011

Št. strani: 403


Prevod: Andrej Jaklič


Zbirka: Knjižna zbirka Beletrina
Žanr: zgodovinski roman, filozofski roman, problemski roman

Narodnost: bosanskohercegovska književnost

Ne bodi prepričan, da boš z novim odpiranjem oči zagledal nov svet.

Enes Karić (1958) živi in dela v Sarajevu, kjer je zaposlen na Fakulteti za islamske študije kot redni profesor za interpretacije Korana. Je avtor več zbirk esejev o bosanski zgodovini in sedanjosti ter številnih uglednih del s področja islamske verske doktrine in muslimanske duhovno-kulturne dediščine. Za romaneskni prvenec Pesmi divjih ptic je prejel bosansko-hercegovsko nagrado Hasan Kaimija in prevode v številne jezike ter navdušenja in čestitke tako kritikov kot bralcev. Pesmi divjih ptic so mojstrsko dodelan roman, splošno sprejet kot pomemben pozitivni literarnoestetski in kulturni šok, katerega dogajanje je sicer postavljeno v 16. stoletje v Sarajevu, a zaradi simbolne pomenljivosti še kako jasno spregovori tudi o aktualnih (večnih) družbenih kontekstih ter z njimi povezanih etičnih paradoksih, ki jih skozi dialog preigravajo glavni junaki muderis Skender, filozof Hasan in umetnik Mustafa. V svojem jedru se odpira kot roman o zgodovini, ki se izkaže kot večna sedanjost. Lahko ga razumemo tudi kot protivojni roman z zavračanjem nasilja. Obenem je izjemen prispevek k razumevanju islama z rušenjem nastalih stereotipov. Vzporedno je še močno kulturološki in etično filozofski, napisan za zrele in izkušene bralce, ki jih avtor skozi pripoved neprekinjeno bogati z intelektualnim bogastvom, kar sicer terja davek zbranega, a z vsakim stavkom nagrajenega sledenja besedi.



Odlomek iz knjige

Ne pravim vam: Sram naj vas bo! Ne! Niti vam ne govorim: Sramujte se! Ne, ni to! Ker, fantje moji, kdo danes razmišlja o sramu?! Najraje bi vam rekel: Nadaljujte, pretepajte se! Naj poči še kakšna kost! Naj ne ostane samo pri modricah in razbitih glavah! Pretepajte se, da bomo mi in vi danes tukaj mrtvi, tako bi bilo najbolje! Da po vrtovih teh halifskih medres zasadimo kakšno mrtvo glavo! Naj se to tudi zgodi, da vidimo, ali bodo kdaj iz mrtvih pognale žive glave! Na to naj upajo rodovi, ki bodo še prišli! O, učenci moji, tudi če bi bilo tukaj kaj mrtvih glav, kaj bi bilo?! Nič! Številne bitke in mrtve glave niso naša glavna nadloga niti naša največja nesreča! Ne pri njih, kristjanih, ne pri nas, muslimanih! Najbolj žalostna nesreča nas, preživelih glav, je ta, da se iz mrtvih glav ne znamo ničesar naučiti! Mrtva glava bi nas mogoče lahko kaj naučila, a ne more, mrtva je! Boj na Sifinu ni muslimanska nesreča zaradi kupa mrtvih glav. Ne! Naša nesreča je v tem, kar se je zgodilo in kar se po Sifinu neprestano dogaja, torej že skoraj tisoč let. Ne znamo se ničesar naučiti! Ne znamo končati bitke. Ne znamo vojne pripeljati do njenega konca, da se iz starih vojn ne bi razpihovalo novih! Niti ne znamo niti ne želimo zapreti platnic te in podobnih knjig, ki pa jih je veliko! Nočemo jih za vedno spraviti v vlažni del naše knjižnice. Da zgnijejo brez sledu in brez vrnitve. Kabil je ubil Habila, Kajn je ubil Abela, čeprav sta oba vedela za ljubega Boga! Sam umor ni največja nesreča zato, ker se ni iztekel sam vase! Največja nesreča za človeštvo je podpihovanje nesreče iz nesreče, zato ker Kabil, zato ker Kajn ni razumel sporočila! Živi ga ne zmorejo doumeti, mrtvi ne morejo. Med preživelimi pa so ali zmagovalci ali izdajalci, nikomur ni do resnice! Kabil ni znal pokopati svojega brata, nad njim ni znal zapreti pokrova zemlje! Ni se sklonil nad njegovo truplo in vprašal: Zakaj vse to, čemu?! In zakaj kar naprej izkopavati trhle kosti ubitih ljudi?! In še nekaj, učenci moji. Vse do danes sem se spraševal: Zakaj se od zgoraj, z minareta, pridiga resnice islama?! In zakaj cerkveni zvonovi od zgoraj svarijo kristjane?! Danes sem našel odgovor na eno in drugo vprašanje. Brez sledi bo izginilo moje dolgotrajne praševanje. Danes, med vašo bitko, med vašimi kletvicami, sem dojel, da je dobro od zgoraj izgovarjati vse, kar je Božje, zato, da tam tudi ostane. Ustvarjalcem sveta bom priporočal, da minarete džamij zidajo še višje, daleč nad oblastniškimi človeškimi glavami! V tem, vašem dnevu pa sem se še nekaj prepričal, da je prav, da je Bog našim običajnim očem neviden, saj kaj vse bi mi počeli pred vidnim Bogom, kako bi se šele takrat pogumno bojevali in prelivali kri, Njemu navkljub?! In kao bi ravno pred Njim, ki nas vidi, mi pa Njega prav tako, lahko psovali mi, brezsramni ljudje. Vidim, prenehali ste se pretepati! Lepo od vas. A še lepše bi bilo, če bi počistili kopalnice in stranišča, vanje se zaradi smradu ne da vstopiti. Kako lepo bi bilo, če bi med vami poiskali tiste, ki ne znajo olikano opraviti potrebe, in jih naučili reda in čistoče, naj bo to vaš glavni problem, ne pa davne bitke in konflikti!



Cobiss povezava

Glej tudi

link Bukla
link Dnevnik




Prispeval/-a: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško
Objavljeno: 5.11.2014 13:56:49
Zadnja sprememba: 9.2.2015 7:53:01
Število ogledov: 2033