Ljubezen in izgnanstvo : avtobiografska trilogija

Ljubljana, Modrijan, 2011

Št. strani: 392

Prevod: Primož Trobevšek

Zbirka: Poteze
Žanr: avtobiografski roman, filozofski roman, zgodovinski roman

Narodnost: judovska književnost

Vsak pravi talent je oaza v puščavi neokusnosti.

Ljubezen in izgnanstvo je avtobiografsko delo, v katerem nas pisatelj z mešanico resnicoljubnosti, humorja in zastrte ironije vešče vodi do svojih mnogih notranjih bojev ter preko njih k večnim, metafizičnim vprašanjem življenja, smisla, boga … Otroško naivno se sprašuje, 'od kod naravi moč, da nadzoruje najbolj oddaljene zvezde in črve v jarku? Je v krotenju čustev toliko pustolovščine kot v tem, da jim pustiš prosto pot? Je kje v vesolju otok miru?' … In hkrati streznjeno sumi, da je 'Bog na možgane poveznil lobanjo, da drugi ne vidijo, kaj se v njih dogaja.' Kajti 'kako lahko živiš, če veš, kaj mislijo drugi?' Kljub nezaključeni zgodbi pripovedovalca je delo izjemne vrednosti predvsem zato, ker nam poleg zgodovinskega orisa življenja na Poljskem v začetku prejšnjega stoletja ponuja obsežno podobo kompleksne judovske kulture, od vsakdanjega življenja vse do njenih mističnih razsežnosti.

Odlomek iz knjige

Čeprav smo bili še vedno blizu Varšave in je vlak vozil mimo majhnih postaj znanih mest, sem se počutil, kot da sem že na tujem. Vedel sem, da se ne bom več vrnil in da so Varšava, Poljska, Klub pisateljev, moja mama, moj brat Mojše in ženske, ki so mi bile blizu, samo še spomin. Dejstvo je, da so bili to duhovi celo že takrat, ko sem bil še z njimi. Že davno preden sem sploh slišal za Berkeleyja in Kanta, sem čutil, da tisto, čemur pravimo resničnost, nima podlage, razen tiste, ki se oblikuje v našem umu. Lahko bi se reklo, da sem bil solipsist veliko prej, preden sem slišal za to besedo; v bistvu že od dne, ko sem začel tuhtati o tako imenovanih večnih vprašanjih.
Bili so trenutki, ko sem mislil, da bom srečen, ko dobim ameriški vizum. Vendar zdaj nisem čutil sreče, niti malo. Po svoje sem bil vesel, da potniki na klopi nasproti niso znali mojega jezika in se mi ne bo treba pogovarjati. Sedel sem ob oknu in gledal ven v gosto temo, od časa do časa sem se zazrl v zvezde. Njih nisem zapuščal. Vesolje se je peljalo z mano. Prepoznal sem oblike ozvezdij. Morda nas vesolje spremlja na našem potovanju v večnost, ko zaključimo to drobno prigodo, ki ji pravimo življenje? Zleknil sem se po sedežu in vsake toliko časa potipal potni list v prsnem žepu. »Tam gori ni meja, ni potnih listov,« je blebetal blebetač v meni. »Ni nacistov. Je zvezda lahko nacist? Tam gori ne primanjkuje življenjskega prostora. Tam gori – upajmo – se ti ni treba bojevati za obstoj, če obstajaš.«

Nagrajena knjiga:

Nobelova nagrada za književnost (Nobel Prize for Literature) 1978