Dobre knjige
3018 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Invalidna sorojenca
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Zbyněk Fišer

Invalidna sorojenca

Vnanje Gorice, Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2017

Št. strani: 277


Prevod: Tatjana Jamnik


Žanr: fantastični roman

Narodnost: češka književnost

Zgodba se dogaja v letu 2600. Kulisa policijski državi, tehnološkemu napredku in zapovedanemu razmišljanju prebivalcev je brozga (hodijo v škornjih), smetišče, poplave (uporabljajo čolne). Hrana je sintetična, preostali košček zemlje, primeren življenju, je poln smeti, trupel. Spremljamo zgodbo sorojencev A. in B., imata istega očeta in različni materi. Sta v ljubezenskem razmerju in spadata med invalide. Gre sicer za duhovno bogate ljudi, umetnike, ki pa so v družbi prihodnosti dokončno izgnani na rob, med prizadete, imajo jih za zajedalce. Diktaturi, nesvobodi in črednemu razmišljanju se invalidi/umetniki upirajo z uživanjem življenja, prave hrane, obiskovanjem koncertov, ustvarjanjem, pisanjem, filozofijo, slikanjem, pletenjem, poezijo, avantgardizmom. Celo z rojstvom novega človeka. Oseba B. si namreč upa. Odloči se roditi otroka, kljub temu, da so abortivi vsakdanja, priročna roba. Deklica (pomenljivo) se rodi na božični predvečer in je simbol boljšega sveta, upanje za odrešitev. Tudi poplave, ki uničijo vse, do knjižnic in pustijo na splavih preživeti le invalidom, presežejo moralni padec človeštva s pisanjem nove zgodovine. Skratka, upanje za obstoj človeštva so tisti, ki se bodo manipulaciji znali upreti. Dokaj zahtevno branje, označeno tudi za biblijo češkega undergrounda, ki nagradi s spoznanji.



Odlomek iz knjige

Ni imel česa brati, kajti univerzitetno knjižnico so ljudje seveda mirne duše pustili potoniti, najprej se je glede tega očitajoče pritoževal sestričnici, pozneje je zagledal možnosti, ki mu jih je stanje prinašalo, in jih izkoriščal. Ni mu bilo treba pisati vsega, zdaj je bilo vredno pisati le najnujnejše novo spoznanje, pa še to v zelo apodiktični obliki.

(str. 224)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Češka književnost


Prispeval/-a: Ksenija Medved, Mestna knjižnica Grosuplje
Objavljeno: 6.10.2017 9:35:39
Zadnja sprememba: 6.10.2017 16:12:54
Število ogledov: 697