Tiho, deklica

Na poti iz službe proti domu se zaustavim v lekarni. In spet brezumno pozorno opazujem, ali ni kje na parkirišču mogoče Gordon. Pričakuje, da bom zanosila. In če ne bom, bo postal sumničav. In ko bo odkril resnico, kar bo, ker jo je še vedno, me spreleti od groze. Že drugo tako veliko kljubovanje ga bo pahnilo čez rob. Pogoltnem slino. Zvedel bo. Če ne danes, pa potem čez mesec ali dva. Toda zvedel bo. Vendar ne morem imeti še enega otroka. Preprosto ne morem. Solze mi privrejo v oči. Zaradi svoje ohromljenosti mi pridejo na misel zgodbe, ki sem jih brala o žrtvah genocida, kako so korakale v smrt. Vedno sem se spraševala. Zakaj niso poskušali zbežati. V vsakem primeru bi umrli. Zakaj niso vsaj poskusili? Toda sedaj razumem. Ker strah paralizira. Preprosto nehajo logično razmišljati in odrevenijo ter tako postanejo nesposobni, da bi spremenili svojo usodo.