Dobre knjige
2971 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Semenj čudežev
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Wisława Szymborska

Semenj čudežev

Radovljica, Didakta, 1997

Št. strani: 120


Prevod: Jana Unuk


Zbirka: Nobelovi nagrajenci
Žanr: pesem

Narodnost: poljska književnost

Poljska pesnica, esejistka, prevajalka, urednica, intelektualka, filozofinja po načinu in globini razmišljanja. Njena poezija razkriva široko izobraženost, etično držo, neprecenljivo bogastvo ironije, jasnost misli ter najčistejšo in izbrano preprostost nagovora bralstva. V njeni poeziji ne bomo našli bohotnih metafor, temveč elegantne miselne bravure in fino ironijo. Tekoče berljiva, pa vendarle jo je treba brati zbrano in z veliko mero védenja »o stvareh sveta«, kot bi rekel Cene Vipotnik. Pesnica individualistka, ki ne pristaja na površen pogled na življenje. Premišljeno izbere od tega, kar se je neizogibno dotakne, natančno determinira z njej svojsko ironijo, kdaj tudi s humorjem, mojstrica opazovanja vzrokov in posledic prevesi težišče v nekaj zadnjih verzov in zaokroži pesem. Njen pesniški jezik je mojstrski, njena odlika je jezikovno bogastvo, ki z njim mojstri svoj pesniški slog. Navidezna enostavnost pripovedovanja je do podrobnosti pesniško komponirana, misel in smisel zazvenita silovito in nežno hkrati. Pesnica očara z avtoriteto besede in vsebine. Hoté se je izogibala osebni intimi, pa tudi vsakršni angažirani političnosti, odločno je povedala o sebi: »… moje pesmi govorijo o ljudeh in življenju.« Njena reflektirana poezija seveda ne vzburja čustev, ne na prvo žogo. Prej ratio, etos, vest, dvom, podzavest, sanje, temeljno in globoko védenje o različnih podstatih življenja, pa tudi o krogotoku predvsem drobnih, navideznih nepomembnosti življenja. To začutiti in pisati o tem je privilegij »vélike dame poljske poezije«, kot so jo imenovali. Poleg številnih častnih doktoratov je prejela najvišje poljsko odlikovanje - red belega orla, nagrado poljskega PEN-a, Goethejevo nagrado, Herderjevo nagrado in leta 1996 Nobelovo nagrado za literaturo. Njene pesmi so prevedene v vse evropske jezike, arabščino, hebrejšino, kitajščino in japonščino. V slovenščini sta izšli zbirki Semenj čudežev (1997) in Trenutek ( 2005). Za razliko od Evrope, kjer je njena poezija redno izhajala v knjižni obliki, je pesnica pri nas skromneje sprejeta. Prvi prevodi so bili objavljeni v časopisju, po radiu so bili predvajani že leta 1958, v prevodu Lojzeta Krakarja pa v Antologiji poljske lirike 20. stoletja. V slovenščino so jo prevajali tudi Niko Jež, Jana Unuk in Rozka Štefan. Wisława Szymborska (1923 – 2012) poljska pesnica, ki so jo v obrazložitvi ob podelitvi Nobelove nagrade počastili z nazivom Mozart poezije. Rodila se je v Bninu na Poznanjskem, a že v otroških letih se je z družino preselila v Krakow, kjer je med nemško okupacijo skrivaj obiskovala prepovedano poljsko srednjo šolo. Po vojni je na Jagelonski univerzi študirala polonistiko in sociologijo. Tam je spoznala Czeslawa Milosza, ki jo je vpeljal literarne kroge. Postala je kolumnistka in urednica za poezijo pri Literarni reviji Życie Literackie (Literarno življenje). Izdala je dve knjigi literarnih kritik. Prevajala je francosko srednjeveško poezijo. Bila je zadržana in malce plaha oseba. Zbolela je za rakom. Borila se je z boleznijo in s časom ter umrla v starosti 89 let. Zbirka Semenj čudežev je izbor, ki sta ga uredili, prevedli in opombe napisali Rozka Štefan in Jana Unuk. Jana Unuk je na koncu dodala obširno spremno besedo. Vélika poljska pesnica, ovenčana z najpomembnejšo nagrado za literaturo, je med slovenskim bralstvom malodane neznana. Bila je izjemno izobražena – življenje je opazovala skozi širok spekter filozofije, zanimala se je za literaturo, likovno umetnost, zgodovino in za najrahlejše vzgibe, in vzročnosti in posledice človekovega tu-bitja in sveta nasploh. Razumska, s ščepcem dvoma, ironije in zadržanosti je njena pesniška drža, pa vendar je pesnica ranljivo odprta do vseh najdrobnejših pojavnosti »v povsod pričujočem svetu«. Mislila jih je in raz-mislila do nebolečine, do ironije, do malce trpkega nasmeha. Z mojstrstvom jezika in erudicijo se je v poeziji izrekala suvereno, včasih zagonetno. Z ironijo je vzpostavljala distanco, vendar izpod nje preseva njena reflektirana bližina človeški duši. »Čas … / … medtem ko podira pogorja / in ko prestavlja morja / in kroženje zvezd uravnava, / najmanjše nima moči / nad ljubečimi se, v omami / tesno objetimi …/.« (Zamišljam si svet) Čuteča nikakor ni premočna beseda zanjo, pa naj gre misel kakor puščica premočrtno skozi trzajoče tkivo čustva, ga ne utiša. »…Ponoči je sijal na nebu srp / in žel za kruh iz sanj. / … Na ražnju bodeče žice / se je zibal človek. / Peli so s prstjo v ustih. Lepo pesem / o tem, da vojna zadeva naravnost v srce. / Napiši, kako tiho je tu. /…« (Taborišče lakote pri jaslu). V pesmi Radost pisanja nazorna zgodba začne pesem, toda pesničina volja kroji to zgodbo, »… Za zmeraj, če ukažem, se tu nič ne zgodi. / Brez moje volje niti list ne odpade … / … / Nenehno bivanje - na moj ukaz? / Radost pisanja. / Možnost ohranjanja. / Maščevanje umrljive roke.« »… a v glavi mu je svoboda, vsevednost in bit / razen nespametnega mesa, / glej ga, glej! A je – vztrajen. / … / S tistim obročkom v nosu, v tisti togi, v tem svitru. /… Revček. / Pravi pravcati človek.« Ironična pesem o človeku: samo oči ima, da vidi, samo ušesa, da sliši, pomanjkljivo, a naduto bitje, le v čem je njegova smrt večja od hrčkove? - Jedka pesem, a s sočutnim tonom med vrsticami, pa tudi z brezupom (Veliko veselja). »… Ostal si živ, ker si bil prvi. / Ostal si živ, ker si bil zadnji. / … Ker je padal dež. Ker je padala senca. …/ Poslušaj, / kako hitro mi bije tvoje srce.« (Vsakršno naključje) »Po vsaki vojni / mora kdo pospraviti. … / Nekdo mora odriniti ruševine … / da bi mogli peljati skozi / vozovi, polni trupel. / … / Fotogenično to ni … / Vse kamere so se medtem že odpeljale / na drugo vojno. / … / V travi, ki je prerasla / vzroke in posledice, / mora nekdo lenobno ležati / s klasom med zobmi / in topo strmeti v oblake.« (Konec in začetek). Srhljiva prispodoba vojne, nežnost, ironija, pozaba in bebavo malodušje. »… Je mojster kontrasta / med truščem in tišino, / med rdečo krvjo in belim snegom. … / Pravijo, da je slepo. Slepo? / Bistre oči ostrostrelca ima / in pogumno gleda v prihodnost / - ono edino. (Sovraštvo). »Da umreš – ne tega ne narediš mačku. / Kaj pa naj počne maček / v praznem stanovanju. / Naj pleza po stenah. / …se mota / … Spi in čaka. /…Naj se kar vrne, … / Bo že zvedel, … / Šel mu bo naproti, … / na zelo užaljenih tačkah.« (Maček v praznem stanovanju). Pesem o mačku za na konec tega zapisa in pretresljivo razkritje otroško nežne pesničine duše.



Nagrajena knjiga: 

Nobelova nagrada za književnost (Nobel Prize for Literature) 1996

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Poljska poezija


Prispeval/-a: Erika Vouk, Mariborska knjižnica
Objavljeno: 3.11.2016 14:07:47
Zadnja sprememba: 3.11.2016 14:14:53
Število ogledov: 974