Prosti pad

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2014

Št. strani: 420

Prevod: Vasja Bratina

Zbirka: Roman
Žanr: vojni roman, avtobiografski roman, družbenokritični roman

Narodnost: ruska književnost

Vsakdo nosi v sebi Boga in hudiča. So okoliščine, ko je prav, da eden prevlada nad drugim, saj se le tako lahko preživi.

Glede na tematiko čečenske vojne bi lahko roman označili za moško branje, a bolj kot to mu raje pripišimo oznako obveznega svetovljanskega branja. Skozi doživljanje ruskega mladeniča, ki se mu ob vpoklicu v obvezno dvoletno služenje vojaškega roka svet, kot ga je poznal, sesuje v le še zamrznjeno sled spomina, se živo soočimo s krutostjo, neusmiljenostjo in nesmisli vojnih situacij, v katerih so tudi vojaki nemalokrat žrtve političnih preigravanj. V vojni ni nedolžnih, vsak poskuša le preživeti in pri tem, vsaj nekateri, ohraniti drobec človečnosti. Ko so iz vojnega primeža rekruti izpuščeni nazaj v običajno življenje, pa to tudi ni več tisti svet, ki so mu nekoč pripadali: ker oni niso več isti in predvsem, ker ne prepoznavajo več sovražnikov. Avtor zgodbe zapisuje iz svoje in iz izkušenj svojih soborcev; ima izjemno moč prepričljivega, napetega in slikovitega pripovedovanja, ki posega v dušo tako junaka kot tudi bralca. Prosti pad je nadaljevanje Sibirske vzgoje, prvega avtorjevega romana, a se lahko bere povsem samostojno.

Odlomek iz knjige

V vojni me je bilo vedno strah in najbrž sem prav zato ostal živ in nisem izgubil razuma. Vsak dan sem se soočal z okoliščinami, ki so se mi zdele prehud zalogaj, sprejemal sem odločitve, ki so me silile v preseganje telesnih in umskih zmožnosti, zato sem skušal biti vedno zelo previden, natančen in neomahljiv … V vojni je misel na smrt stalno navzoča in vsakdo se je skuša znebiti po svoje. Nekateri jo skušajo odgnati, druge obsede in nazadnje postanejo njene žrtve, spet drugi postanejo grobi, trdi, iz sebe skušajo izvleči vse najslabše, kakor da si v mislih porajajo vse negativno in se slepijo, da s tem izničujejo moč smrti … Pri tem pa obstaja nevarnost, da se spremeniš v bedasto lutko v rokah koga drugega. Sčasoma sem se naučil, da je treba strah pred smrtjo izkoristiti, ga uporabiti kot vir, ki ga človeška narava ponudi vsakemu, ki ve, kaj naj z njim počne. Vse, zaradi česar je posameznik to, kar je, na primer vedenje, povezano z vestjo, moralo, s spoštovanjem do bližnjih, lastnosti, ki se spreminjajo glede na kulturo in vzgojo, vse to izgine ob soočenju z nagonom po preživetju. V skrajno nevarni okoliščini te vodi nagon in tako sem ravnal jaz, ne da bi se dostikrat tega v resnici zavedal. Odločitve sem sprejemal na podlagi svojega poglavitnega cilja, da si rešim kožo, vse drugo je bilo postranskega pomena.