Dobre knjige
3000 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Švindler, špijonka in človek z bombo
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,0
Št. ocen:1









Alex Capus

Švindler, špijonka in človek z bombo

Ljubljana, Cankarjeva založba, 2015

Št. strani: 200


Prevod: Mojca Kranjc


Zbirka: Moderni klasiki
Žanr: biografski roman, družbeni roman

Narodnost: švicarska književnost

O duhu nekega časa

Ali bi lahko tri popolnoma različne zgodbe, ki jih veže zgolj hipotetično srečanje njihovih glavnih akterjev na nekem švicarskem železniškem križišču, združili v celovit roman? Na prvo žogo bi lahko bil odgovor nikalen, a da temu vendarle ni tako, je v svojem romanu Švindler, špijonka in človek z bombo dokazal Alex Capus. Roman je in se tudi bere kot celota, pa čeprav se usode nosilcev zgodb odvijejo vsaka zase. Lahko bi rekli, da je Švindler, špijonka in človek z bombo roman o času ali rajši obdobju, ki je zaznamovalo Evropo med obema svetovnima vojnama. To obdobje je namreč usodno zaznamovalo življenja naključne vohunke, slikarskega ponarejevalca in atomskega fizika in jim dalo tisto nekaj, da v Capusovem romanu tako dobro »sobivajo«. Roman je na nek način kratka biografija Laure d'Oriano, Emila Gillierona in Felixa Blocha in lahko ga tudi tako beremo, če že želimo, ni pa nujno. Prej kot biografija je morda Švindler, špijonka in človek z bombo roman o duhu nekega časa, ki pa navkljub vsej resnosti samega dogajanja bralcu večkrat privabi nasmešek na ustnice.



Odlomek iz knjige

Schliemann se ne pogovarja, on komandira, je rekel ravnatelj. Ljubezni in prijateljstva ne pozna, človeštvo je zanj sestavljeno iz nadrejenih in podrejenih. Od svoje ruske žene se je ločil, ker je za arheološko pustolovščino hotel imeti ob sebi Grkinjo. Potem je atenskega nadškofa prosil za selekcijo lepih mladih Grkinj in se po fotografijah odločil za sedemnajstletnico, in na poročnem potovanju je trideset let starejši soprog štiri mesece gnal ubogo stvarco po italijanskih antičnih ostalinah in jo tako neusmiljeno obdeloval s poukom nemščine, da je kmalu po prihodu v Pariz doživela živčni zlom.
No, ja, je rekel Gilliéron, saj se s Schliemannom ne namerava poročiti.

(str. 24)

Cobiss povezava

Glej tudi

link RTV SLO
link Konteksti
link Bukla


Predmetne oznake: Švicarske književnosti, Biografski romani


Prispeval/-a: Samo Roš, Osrednja knjižnica Celje
Objavljeno: 12.4.2016 11:47:37
Zadnja sprememba: 12.4.2016 11:55:23
Število ogledov: 1239



Kritike

Mreže zgodovine v svetu, ki je postal stroj

Alex Capus, švicarski pisatelj v svojem proznem ustvarjanju, ki obsega kratke zgodbe, pripovedi, predvsem pa romane, pogosto izhaja iz zgodovinskih izhodišč, življenjskih zgodb resničnih ljudi, ki jih preoblikuje na način, da bralcem med vrsticami spregovori o širši zgodovinski tematiki ter znotraj nje usodi človeka. Avtor, do katerega ima literarna kritika dokaj ambivalenten odnos, saj mu znotraj njegovih del pogosto očitajo pretirano uporabo biografskosti, pa je zaradi svojega lahkotnega, izčiščenega sloga ter izredne berljivosti, priljubljen med bralstvom. Med slovenskim bralstvom je znan po svojih kratkih zgodbah, predvsem pa prek romana Léon in Louise, ki je leta 2014 pri Cankarjevi založbi izšel tudi v slovenščini. Leto pozneje nam je v slovenskem prevodu Mojce Krajnc na voljo njegov novi roman Švindler, špijonka in človek z bombo, s katerim nadaljuje svojo prepoznavno izgradnjo dela na ozadju življenjskih zgodb posameznikov v vrtincu zgodovine.

Z romanom Švindler, špijonka in človek z bombo nas Capus popelje skozi čas prelomnih dogodkov prve polovice 20. stoletja prek življenjskih usod treh literarnih in tudi sicer resničnih zgodovinskih oseb, ki so navedena že v samem naslovu romana: Emila Gillierona mlajšega (1885 – 1939), sodelavca ljubiteljskih arheologov, ki s svojim umetniškim darom nadaljuje očetovo tradicijo poustvarjanja antičnih izkopanin; svetovljanke Laure d’Oriano (1911 – 1943), ki odrašča med potujočimi glasbeniki, nato pa jo znanje jezikov ter ženski čari potegnejo v vrtinec vojnega vohunstva; ter Felixa Blocha (1905 – 1983), pacifističnega študenta fizike, ki ne želi delati v službi vojaškega aparata, vendar ga njegovo znanje in fizikalni poskusi pripeljejo prav v ekipo, ki izdela prvo atomsko bombo. Capus za ogrodje zgodbe sicer uporabi resnične življenjepise treh zgodovinskih oseb, vendar pa se ob zgodovinskih okoliščinah ter znotraj vzporedne pripovedi o naslovnih junakih poigrava predvsem z zgodovinsko resnico oziroma njeno negotovostjo. To je vidno že v samem začetku romana, kjer avtor literarno trojico izpostavi možnemu križanju njihovih poti “Bilo bi naključje, če bi Emile Gillieron med vožnjo z zuriškega glavnega kolodvora opazil deklico in fanta, ampak si želim, da bi ju”, ki bi se lahko zgodilo leta 1924 na železniški postaji v Zurichu, vendar “ker vsako razumno potovanje poteka v kolikor mogoči ravni črti od izhodišča do cilja” je to naključno srečanje zgolj avtorjeva hipoteza, od tega trenutka pa se pot vsake od treh oseb dalje nadaljuje v območje druge svetovne vojne. Capusa namreč zanimajo predvsem naključja v zgodovini, to je v romanu opaziti z avtorjevimi posegi v zgodbo denimo “Lahko si predstavljam”, “Morda bi se izteklo drugače”, “Nihče ne more vedeti” ter “Ne vemo” s čimer avtor opozarja na njeno negotovost, s tem pa povezano tudi spremenljivost usode znotraj človeških življenj.

To se toliko bolje vidi znotraj sovzpostavitve vseh treh življenjskih zgodb naslovnih likov, katerih zgodbe se znotraj zgodovine, ne glede na njihove želje, odvijejo mimo njihove volje. Vse tri like, ki jih Capus sestavi iz drobcev njihovih življenjepisov, nato pa njihovo povezovanje prepusti bralcu, namreč druži predvsem poraz oziroma zaton njihovih začetnih želja. Pri Emilu Gillieronu starejšemu njegovo kljubovanje vaškim navadam “Sredi dvajsetih si se poročil in pri petdesetih umrl, prvorojenec je bil krščen na očetovo ime, ob pol desetih se je ugasnilo luči, ob sredah si občeval z ženo in ob petkih je bila na mizi riba” rezultira v njegov izgon iz rodne švicarske vasice v Grčijo, kjer pa se njegova želja “o svoji hišici ob Ženevskem jezeru” nikoli ne uresniči, domov se vrne v obliki pepela, ki ga na skrivaj raztrese njegov sin. Tudi Emile Gillieron mlajši, “Največji ponarejevalec vseh časov”, ki mikensko kulturo dopolnjuje v slogu popularnega art decoja in jugendstila ter majhnim mozaikom dodaja elitne parižanke, namreč ne glede na svojo relativno neproblematično ter zanimivo življenjsko pot ostaja zgolj podaljšek svojega očeta. Ujetost v sprejemljivo usodo pa je toliko bolj vidna predvsem pri ostalih dveh naslovnih likih, ki jima avtor za razliko od Emile Gillierona mlajšega v romanu nameni tudi več prostora. Laura d’ Oriano hoče postati pevka, “prava umetnica” ter pri tem ne slediti pevski usodi zatekanja “k dekolteju in nogam, kot to počne njena mati” vendar ob zavrnitvi “marionetne vloge” družinske žene in matere svojima dvema hčerkama počasi postaja “postarana gospodična, ki še zmeraj stanuje pri starših, z gospodi sklepa znanstva brez perspektive in že leto in dan opravlja priložnostno delo” ter se znajde v položaju kabaretne pevke. Na ozadju vojnega dogajanja nato postane vohunka na strani zaveznikov, ki z predvidljivo “na milijone let” staro marionetno igrico iz nemočnih vojakov izvleče obveščevalne podatke. Capus z njo ob dveh moških likih na ozadju zgodovine in spreminjajočih se družbenih razmerah prikazuje tudi razvoj ženske emancipacije, saj je za svojo svobodo pripravljena žrtvovati tudi izrez svoje maternice, ob tem pa tudi svoje življenje, saj v zgodovini Kraljevine Italije zaradi vohunstva postane “edina ženska, ki je bila obsojena na smrt in usmrčena”. Ob tretjem liku, Nobelovem nagrajencu za fiziko Felixu Blochu Capusu, najbolje uspe prikazati ozadje druge svetovne vojne, ob tem pa predvsem etično vprašanje človeškega ravnanja znotraj zgodovine. Bloch se ne ukloni izpolniti očetovo željo, da bi postal študent strojništva, saj je ta le del sveta - vojnega stroja, ki “golta menihe in jih izpljune kot poljske pridigarje, spreminja pastirske pse v ščeneta v jarkih, letalske pionirje v bojne pilote in lovske čuvaje v ostrostrelce, pianiste v terenske muzikante, otroške zdravnike v lazaretske mesarje, filozofe v vojne hujskače in pesnike narave v grgralce krvi, pretaplja cerkvene zvonove v topove, vgrajuje leče iz opernih kukal v strelne daljnoglede in predeluje ladje za križarjenje v transporterje za čete in psalme v nacionalne himne.” v katerem pa lik ne najde smisla “Ali kakšno logiko. Ali sprejemljiv vzrok. Ali vsaj spodoben povod”. Vendar pa v svetu atomske fizike s svojim upanjem na svetlejšo prihodnost “onkraj surove mehanike” med svojim ameriškim eksilom nato razvije vojaško najbolj uničujoč stroj – atomsko bombo. Morda se Bloch, kot se povprašuje tudi Capus, “v najdražji znanstveni podvig v zgodovini človeštva” spusti, ob premaganju svojih etičnih pomislekov in vesti, ravno zaradi vedno večjih grozot nacizma, na katere avtor vedno bolj opozarja predvsem v drugi polovici življenjskih poti literarnih likov.

Literarne osebe, na videz tako različne in izgrajene iz drobcev druži predvsem mreža, ki jo spleta zgodovina, v kateri Capus združuje idejo nepredvidljivosti življenja. Ob risanju osebnih, intimnih dogodkov treh likov kot nasprotje zlohotni zgodovini namreč dodaja spoznanje, da je človeško znanje zmeraj “luknjičavo, to je naša usoda. Le zato navsezadnje nosimo v srcu vero, ljubezen in upanje – da koščke svojega znanja spravimo v medsebojno zvezo in lahko verjamemo, da ima vse tukaj spodaj neki smisel.” Tako tudi ujetosti vseh treh likov v zgodovino ter njihovemu “porazu” Capus podeli možnost ugleda smisla, ki ga najdemo predvsem v njihovi veri in vztrajanju v življenju, s katerim so prispevali k človeštvu; Laura d’Oriano vsaj delno k zmagi zaveznikov, Felix Bloch ob razvoju fizike z medicinsko diagnostiko, ki je rešilo življenje mnogih ljudi ter Emile Gilleron z oblikovanjem estetike pozabljene kulture za kasnejše generacije. Vendar pa “temna senca mreže”, ki v romanu leže čez vse tri literarne like, prek katerih Capusu uspe prikazati na odločilne mejnike v človeški zgodovini od znanosti do umetnosti pri tem pa povezano družbeno vlogo človeka in njegovo vprašanje smisla o svetu, zgrajena iz niti zgodovinskih faktov pušča univerzum “zevajoče praznine”. Prav vprašanje smisla in osmišljanje človeške zgodovine, ki je ena osrednjih tematik Capusovega romana namreč razpade v mreži spleteni “s poljubnim številom alternativnih resnic”. Tako tudi “zakon vzroka in učinka”, ki ga Capus prikaže predvsem pri literarnem liku Felixa Bocha, ne zmore zagotoviti izgradnje celote sistema, ki bi človeku prinesel smisel, saj se ta lahko v svoji protislovju glede na zgodovinske spremenljivke ves čas preobrača.

Na ta način Capusu s spretnim pripovedovanjem ter individualizacijo zgodovine prek treh naslovnih likov uspe izgraditi literarno delo, ki opozarja na nedoločljivost naših življenj. Zgodbo, ki je dobro premišljena avtor še dodatno nadgradi s potujevalnim učinkom, ki ga doseže prek dodajanja vohunskih pisem, kvantno-fizikalne parodije Fausta ter drugih postmodernističnih literarnih nastavkov, tem pa dodaja tudi občasen prefinjen humor, v katerem se pogosto zrcali tudi družbena kritika. S tem izpiše delo, ki ob izredni berljivosti povprašuje temeljna človeška vprašanja, v svoji nedoločnosti pa bralcu prepušča tudi lastno izgradnjo misli in predstav o svetu, pri čemer je glavna odlika romana prav povezava polpretekle zgodovine z našo postmodernistično sodobnostjo in večno neodgovorjenimi vprašanji, katerim Capus vprašaje skrije v globino svojega romana.

Aljaž Koprivnikar, 19. december 2018

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.