Skupaj sami

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2012

Št. strani: 265

Prevod: Irena Samide

Zbirka: Odisej
Žanr: družbeni roman (mladinski), družbenokritični roman (mladinski)

Narodnost: nemška književnost

HREPENENJE PO DVOJINI, MNOŽINI

Po prebrani knjigi in ob samem naslovu le-te sem pomislila na besede pokojnega Robina Williamsa, ki je dejal: »Nekoč sem mislil, da je najslabše, če na koncu ostaneš sam, a ni. Najslabše je, če končaš z ljudmi, s katerimi se počutiš osamljen.« Te besede namreč opisujejo občutke glavne junakinje romana Skupaj sami, šestnajstletne Agnes. Starša sta jo eden za drugim zapustila. Ne, nista umrla. Iz komunistične Romunije sta pred totalitarnim režimom pobegnila na Zahod, v Nemčijo, boljšim razmeram naproti. Odraščajoča najstnica je tako sama pisala svojo osebno zgodbo. Med sorodniki se ni počutila dobro, žarek upanja je posijal, ko je odšla živet k babici Puši, ki je pred tem sploh ni poznala. Ne samo da ni imela »normalnega« družinskega življenja, tudi v ljubezni so jo spremljale nenehne težave. Peter, ki ji je bil všeč, se kar ni in ni mogel odločiti, kaj želi. Nasmeh na obraz ji je dan za dnem risal le psiček Leo. Vanj se je zaljubila na prvi pogled. Oditi ali vztrajati v takih razmerah? Agnesini starši so izbrali prvo možnost, zbežali so v Nemčijo, mladoletno hčer pa prepustili samo sebi. Agnes pa je ostala in vztrajala. Z osvoboditvijo izpod diktature so se odprle meje, prišla je tudi težko pričakovana svoboda. Svoboda, ki si jo je sedaj vsak razlagal po svoje …

Odlomek iz knjige

»Tvoja mama je na Zahodu, ne bo je nazaj.« Stavek sem kot vrečo cementa odvlekla v svojo sobo. Miza, stol, postelja, običajne stvari. Vendar brez omare, le stojalo za obleko, ki ga je zagrinjala zavesa s cvetličnim vzorcem. Prostor se mi je zdel manjši kot sicer. Pa saj je vseeno, celo stanovanje je bilo zdaj moje. Bila sem brez staršev in svobodna. Napeto sem čakala, da bo v meni vzklilo veselje. Vendar veselje ni vzklilo, kaj šele raslo, zato sem pobrskala po spominu. Poznala sem veliko zgodb o otrocih, katerih matere ali očetje so zbežali na Zahod. Po petih, včasih tudi že po treh letih so smeli tisti, ki so ostali tu, odpotovati za svojo družino. Deset tisoč mark je stala izselitev iz države, na glavo. Vendar se nisem spomnila nobene zgodbe, ko bi na Zahodu ostala oba starša. Sem bila nekaj posebnega? Bodo s prstom kazali name? Poglej, tamle je …