Balzac in kitajska šiviljica

Tržič, Učila, 2002

Št. strani: 169

Prevod: Alenka Moder Saje

Žanr: družbeni roman (mladinski)

Narodnost: kitajska književnost

Kako vam lahko dar pripovedovanja spremeni življenje

Dai Sije se je rodil leta 1954 v kitajski provinci Fujian, v družini intelektualcev. Ker so se maoisti bali vzgojnega vpliva »buržuaznih« staršev, so ga tako kot mnoge druge najstnike poslali na »prevzgojo« v neko gorsko vasico. Po Maovi smrti je diplomiral iz zgodovine umetnosti, nato pa s francosko štipendijo odšel v Pariz, kjer živi še danes. Velja za najbolj znanega kitajskega pisatelja, ki piše v francoščini. Znan je tudi kot filmski ustvarjalec. Balzac in kitajska šiviljica je njegov prvi roman. V tej drobni knjigi je razgalil boleče mladostne spomine. Zgodba se dogaja v času kitajske kulturne revolucije, ko je bilo preganjanje in zapiranje izobražencev množično. Glavnega junaka in njegovega prijatelja Lua pošljejo na »prevzgojo« v zaostalo gorsko vasico. S seboj prineseta nekaj, česar vaščani dotlej še nikoli niso videli: violino in budilko. Kot drugi kmetje morata tudi onadva garati na polju, posebno sovražita prenašanje gnoja na hrbtu. A vaški starešina odkrije njun dar pripovedovanja. Pošlje ju v kino v oddaljeno mesto, nato pa morata vaščanom pripovedovati filmske zgodbe. Edinstveni ustni kino spremeni njuno življenje. Pridobita si naklonjenost starešine in domačinov, predvsem pa Šiviljice iz sosednje vasi, v katero se oba zaljubita… Kaj ima s tem Balzac, pa boste izvedeli, ko knjigo preberete...:-))

Odlomek iz knjige

Ba-er-zar-ke. V kitajščini je ime francoskega pisatelja beseda iz štirih ideogramov. Kako čaroben prevod! Takoj sta izginila teža prvih dveh zlogov in bojeviti in nasilni zven imena. Štiri elegantne pismenke, vsaka iz čisto malo potez, so ustvarile neobičajno lepoto, ki je izžarevala eksotično slast, čutno in plemenito kakor čarobni vonj alkohola, stoletja shranjenega v kleti.

(Čez leta sem izvedel, da je knjigo prevedel veliki pisatelj, ki iz političnih razlogov ni smel objavljati svojih del, pa je vse življenje prevajal dela francoskih pisateljev.) Je Špeglar mogoče dolgo razmišljal, katero knjigo naj nama posodi? Jo je zagrabil po naključju? Jo je vzel preprosto zato, ker je bila v kovčku z dragocenim zakladom najtanjša, najslabše ohranjena? Kakorkoli, ta izbira nama je razburkala življenje ali vsaj čas prevzgoje na Nebeškem feniksu. Luo jo je prebral še isto noč, ko nama jo je Špeglar dal, ob zori jo je končal. Takrat je ugasnil petrolejko, me zbudil in mi jo dal. V postelji sem ostal do noči, nič nisem jedel, nič drugega nisem počel, ves čas sem bil zatopljen v zgodbo o ljubezni in čudežih.