| Žanr | družbenokritični roman, psihološki roman |
| Narodnost | avstrijska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2014 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Roman |
| Prevod |
Tanja Petrič |
Mlada pisateljica z »multi-kulti« identiteto v svojem tretjem in najodmevnejšem romanu poveže dva družbena odrinjenca. Človeka, ki se za nedoločen čas zapre v sobo in povsem omeji stik z družino ter odsluženega uslužbenca v podjetju. Hikikomorija in salarymana.
In čeprav poudarja japonsko kulturo, je zgodba univerzalna, primerna za katerokoli storilnostno naravnano družbo nagnjeno k izenačevanju. Zgodba bi se lahko zgodila tudi pri nas…Rahločutno podan, skoraj impresionističen pogovor, ki »s pomočjo nebistvenih reči teče o bistvenem« je prepuščen protagonistoma in gladko steče šele takrat, ko se oba akterja »udomačita«. Pavze med mislimi zrahljajo urejeno strukturo in kruta resničnost se zabriše z upajočim koncem. Knjiga nagovarja k preprostosti in empatiji. Zrahljajte si kravato, razmršite lase, zajemite sapo in si priznajte, da je za najpomembnejše ljudi v vašem življenju dovolj že to da ste.
Objavljeno: 10.04.2015 09:43:24
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:25:59
V družini ni lahko imeti hikikomorija. Predvsem na začetku ne. Ve se: tam je prag, za njim njegova soba, v kateri se pretvarja, da je mrtev. Še živi, včasih ga je slišati, preredko, hoditi gor in dol. Pred vrata mu nastaviš hrano in vidiš, kako izgine. Čakaš. Zagotovo bo moral enkrat v kopalnico, na stranišče. Čakaš zaman. Na začetku sem šel ven le, če sem bil prepričan, da nihče ne bo zmotil mojega obstoja. Moj obstoj je bil v tem, da sem manjkal. Bil sem sedežna blazina, na kateri ni nihče sedel, prostor za mizo, ki je ostal prazen, načeta sliva na krožniku, ki sem ga postavil nazaj pred vrata. Vtem ko sem manjkal, sem kršil zakon, ki zapoveduje, da moraš biti prisoten, in če si, moraš nekaj početi, nekaj doseči.