Dobre knjige
5334 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Kar se zgodi, se zgodi v tišini : izbrane pesmi
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Lisel Müller

Kar se zgodi, se zgodi v tišini : izbrane pesmi

Ljubljana, Družina, 2023

Št. strani: 152


Prevod: Miljana Cunta


Zbirka: Sozvezdja
Žanr: pesem

Narodnost: književnost ZDA, nemška književnost

Samota je sidro, ki ga boš vselej nosil s seboj.

Lisel Müller je začela pesniti leta 1953, kmalu po mamini smrti (v eni od pesmi beremo: »mamina smrt je ranila hčerko v poezijo«), in za svoje literarno delo prejela številne nagrade, med njimi ameriško državno nagrado (National Book Award) in Pulitzerjevo nagrado. Rojena v nacistični Nemčiji se je z ožjo družino v svojih najstniških letih preselila v Ameriko, kjer je oče dobil status političnega prebežnika, za seboj pa so pustili stare starše in druge sorodnike, ki jih je nekaj pomrlo v koncentracijskih taboriščih. To je bila bolečina, ki se je kot nezaceljena rana v avtoričinem spominu prelila v poezijo – avtorica zapiše: »položila sem svojo žalost v usta jezika, ki je edini žaloval z menoj«. Skozi njene pesmi, ki v tej zbirki predstavljajo izbor iz njenega celotnega opusa in jo lahko v slovenščini beremo prvič, jo spoznavamo kot pronicljivo opazovalko življenja (lastnega in vsečloveškega), ki ugotavlja, da sobivamo kot zunanja, druga verzija samih sebe, ki se zmore razbolena in prestrašena srečevati zgolj na površini; a nič ni večno, zato tudi ni večno boleče; in ni vse belo in lahko, a se lahko navdihujemo in čudimo kljub temu, k čemur nas vzpodbuja upanje – »edini dar, ki ga v sebi ne moremo uničiti, argument, ki zavrača smrt, genij, ki izumlja prihodnost, vse, kar vemo o Bogu«. V njenih pesmih se, poleg vseh slepih trenutkov, ujetih v občutjih srca »s previdnimi mejami, ki jih rišemo in izbrišemo«, zrcalijo tudi figure zunanjih krajin, glasbil, samotnih sanj, škržatov, škorževcev in belih narcis, narave nasploh, ki jo opazuje iz svoje občutljive samote, sidrane v potrebi po tišini in miru; predvsem pa iz njene poezije veje ženskost v vsej svoji čuteči in premišljujoči razdrobljenosti, zasledujoča poslednjo misel, navidezno ali pesniško preroško. In v ozadju vsega najgloblja žalost ter »zvezde, ki so nam dale besedo razdalje, da bi [jo] lahko poimenovali«. Mehko in iskreno, žalobno in čarno, premišljeno in jasno, a tudi subtilno z mnogimi osebnimi in občečloveško-filozofskimi uvidi.



Odlomek iz knjige

Celo tako pozno v tem stoletju
je težko misliti nanje
kot zgolj na bitja s pernatimi pokrivali
in kostmi kot z vžigalicami, urejenimi v peruti,
vrsta, ki nikoli ni nosila
naše skrivnosti v svojih resnobnih golšah
ali pod puhastimi rameni
in ki, čeprav so njihove oči steklene,
nikoli ne letijo dovolj visoko,
da bi si delile višave z mrtvimi.

Seveda že zelo dolgo vemo,
da noben naslikan bog sonca
ali ljubimec, ki je odšel na jug, ni sprejel našega sporočila,
tistega, za katerega nikoli nismo mogli najti
pravih besed,
da je bila napaka,
da smo svojo večno lakoto
po razdalji zamenjali z njivo nravjo.

Tudi Keats je vedel, ko je odnesel svojo žalost
gluhemu, a priročnemu slavcu.
Fikcija metafore nas je rešila
norosti, morda zločina,
zagotovo pa obupa,
da si ne bi priznali zlomljene povezave,
da se svet upira smislu,
ne zato, da bi nas dražil, pač pa zato,
ker smisla ni,
razen tistega, ki ga izumimo.

ZA TUJCE

(str. 110)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Družina
link ARS.RTV.SLO


Ključne besede: POEZIJA


Prispeval/-a: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško
Objavljeno: 18.1.2024 13:19:05
Zadnja sprememba: 7.2.2024 8:54:57
Število ogledov: 168