Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
Mirko Kunčič
Triglavske pravljice. Zv. 2
Ljubljana, Magnolija, 1994
Št. strani: 115
Žanr:
pripovedka (mladinski)
Narodnost: slovenska književnost
V drugem delu Triglavskih pravljic Mirka Kunčiča najprej spoznamo legendo o dovški cerkvi. V nadaljevanju je govora o Bedancu, ki so Dóvžani ujeli. Kako, preberite sami. Tudi Bedanec je bil malo zaljubljen. V eno izmed žarkžena. Zgodba se ni srečno končala. Žarkžene pa so prebivalcem tudi pomagale. Če so jim dobro prisluhnili, je bila letina lahko obilna. Ampak kaj, ko ljudje radi tudi kaj pozabimo. Se pa tudi bojimo duhov. Ni se jih potrebno prehudo bati. Če jih bomo prehudo izzvali pa bodo pokazali svojo moč. Zanimiva je tudi zgodba o Požgáncevem mostu, ki je razpet čez Savo Dolinko pod mojstranško globeljo. Ali bi se tudi vi ustrašili nepreglednega krdela samih črnih mačkov? Ne smemo pa pozabiti omeniti tudi belih žen. Pazite, da jim boste prisluhnili. Zavedajte se, da ni nujno, da ste tako močni kot gorski mož, ki je živel pri Peričniku, da ga premagate. Kljub vsem tegobam, duhovom, prikaznim, gorskim možem, je doma najlepše. Četudi je dom skromen. V dolini ni vse zlato, kar se sveti. V planini pa iz vsakega grmička, iz vsake skale diha življenje, mlado in veselo. Sprehodite se kdaj po Zgornjesavski dolini. Ne bo vam žal.
Odlomek iz knjigeKrúljavi Štefan je bil srečen človek. Že rojenice so mu ob zibki prerokovale, da bo njegova edina družica v življenju - samota. Človek je človeku premnogokrat v eni osebi lisjak in volk. Na gostijo te zvabi – in izpije tebi samemu kri. Gradove ti obljublja in marmorne palače – za hrbtom pa ti že teše tesen domek iz desk. Samota človeka ne zataji nikdar; ostane mu zvesta do smrti, če ji ostane tudi on zvest. Krúljavega Štefana s tremi pari volov ne bi zvlekli od nje. Kadar mu je na srce legla daljna bridkost, je potožil njeJ, svoji samoti, in odleglo mu je. Pogovarjal se je z njo zaupno in prisrčno, kakor sin z materjo, kakor vnuk s sivolaso babico.
(str. 96)
Ključne besede:
SLOVENSKE LJUDSKE PRIPOVEDKE
Prispeval/-a:
Nina Jamar,
Občinska knjižnica Jesenice
Objavljeno: 11.9.2023 13:56:39
Zadnja sprememba: 11.9.2023 16:14:46
Število ogledov: 184
Priporočamo
|
Vida Kokalj
|
Levo srce ali Ta prekleti ženski roman : roman
|