Dnevnik Ane Frank

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2011

Št. strani: 377

Prevod: Polonca Kovač

Zbirka: Odisej
Žanr: dnevnik (mladinski), avtobiografski roman (mladinski)

Narodnost: nizozemska književnost

Normalnega sveta si sploh ne znam več predstavljati. Sicer govorim o času »po vojni«, vendar tako kot o gradovih v oblakih, ki se nikoli ne uresničijo.

Ana Frank se med vsemi darili, ki jih prejme za 13. rojstni dan, najbolj razveseli dnevnika. Ker nima zaupne prijateljice, svoje dnevniške zapise od junija 1942 do avgusta 1944 naslavljala na izmišljeno Kitty. Živahna, iskriva, družabna deklica sprva opisuje šolske dni – srečno obdobje svojega življenja kljub mnogim prepovedim, ki omejujejo življenja vseh Židov. Na videz brezskrbno otroštvo se konča, ko se s starši in sestro Margot pred preganjanjem nacistov zateče v skrite podstrešne prostore na Prinsengracht 263 v Amsterdamu, kjer se jim kmalu pridružijo še družina van Daan in Alfred Dussel. Ana opisuje njihove medosebne odnose, s čim si zapolnjujejo čas in kako se soočajo z vedno težjimi razmerami. Zaradi svojega uporniškega duha, odločnega izražanja lastnega jaza sprva pogosto prihaja v konflikt z odraslimi, kasneje pa se zmeraj bolj umika vase. Posveča se pisanju dnevnika, z učenjem gasi vedoželjnost, bere tuje in ustvarja lastne zgodbe. Strah pred glasovi vojne in odkritjem njihovega skrivališča premaguje s pozitivnimi mislimi o prihodnosti, ko bi želela nadaljevati s pisanjem, postati novinarka, potovati ... Dnevnik predstavlja podroben vpogled v življenje Židov, ki so v upanju na preživetje zaživeli v ilegali, predvsem pa razkriva notranji svet dekleta, ki v skrivališču duševno in telesno dozoreva, doživi ljubezen in hrepeni po svobodi.

Odlomek iz knjige

Kadar se kdo vrne od zunaj in diši po vetru in mrazu, bi najraje skrila glavo pod odejo, da ne bi mislila: »Kdaj nam bo dano, da se bomo nadihali zraka?« Pa glave ne smem skriti pod odejo, nasprotno, držati jo moram pokonci in biti močna. Toda take misli se kar same vračajo, znova in znova.