Rešeni jezik : zgodba neke mladosti

Knjiga je prvi del avtorjeve avtobiografske trilogije. V njej Elias Canetti (1905-1994) ubeseduje svoje otroštvo in odraščanje do leta 1921. Rodil se je v bolgarskem mestu Ruse tik ob današnji meji z Romunijo, v družini sefardskih judov. Že kot otrok je bil v vsakdanjem stiku z različnimi jeziki: španščino, hebrejščino, bolgarščino, romunščino, turščino in nemščino, ki sta jo med seboj večkrat uporabljala oče in mama, ki sta oba študirala na Dunaju. Njegovo življenje so močno zaznamovale številne selitve (Anglija, različni kraji v Švici, Dunaj, Nemčija, obiskovanje Bolgarije …). Glede na selitve in prevladujoči kraj bivanja je knjiga razdeljena na pet poglavij, ki so sestavljena iz več naslovljenih krajših podpoglavij. Skozi sprva otroški, nato pa vse bolj zrel avtorjev pogled bomo odraščajočega Canettija spremljali skozi številna večkulturna okolja v zelo občutljivem zgodovinskem obdobju. Velike spremembe, vojne in izgube se dogajajo na zemljevidu Evrope, pa tudi v družini Canetti: Elias pri sedmih letih izgubi očeta, kar odločilno zaznamuje odnos mati-sin. Rdeča nit zelo doživete pripovedi, prepletene s številnimi podrobnostmi vsakdana, dogodkov, srečanj z novimi ljudmi, jeziki in kulturami, je razvoj avtorja kot pisatelja in bralca. Oba starša sta bila goreča ljubitelja književnosti in gledališča. Zgodnja in globoka ljubezen do jezikov, zapisane besede, knjig, branja in izobraževanja so v središču pripovedi odraščujočega fanta. Zato zgodovinske razmere, turobna atmosfera vojne z vse bolj glasnim antisemitizmom, revščino in drugimi grozotami v delu sicer redno pljuskajo v pripoved, a ostajajo v ozadju, ne preplavijo Canettijeve globoke zavezanosti jezikom in književnosti.

Knjiga bralce lahko pritegne z zelo zanimivo življenjsko zgodbo, številnimi razmišljanj o jezikih in identiteti, prikazu otroštva in družinskih odnosov, tudi zaradi zgodovinskega obdobja in duhovnega utripa takratne Evrope.

Leta 1981 je Elias Canetti prejel Nobelovo nagrado za književnost z utemeljitvijo, da njegovo pisanje zaznamujejo širok pogled, bogastvo idej in umetniška moč.

Rešeni jezik, ki je v originalu izšel leta 1977, ko je Canneti imel 72 let, je pogled v to, iz česa in kako je vse troje iz obrazložitve nagrade vzklilo in dozorelo – od zelo zgodnjega otroškega spomina, ko mu je bil ob razkritju varuškine skrivnosti zapovedan molk, skozi mešanje različnih jezikov, ki je zaznamovalo njegovo življenje do obdobja tik pred selitvijo v Nemčijo. Canetti, ki se je rodil v mestu, kjer so ljudje govorili sedem ali osem različnih jezikov (str. 42) je za jezik svojega literarnega ustvarjanja izbral nemščino, jezik, ki sta ga mama in oče uporabljala, ker je to bil jezik njunih srečnih dijaških let (str. 36). Za Canettija otroka je bil to tudi jezik vstopa v mamino posebno bližino po očetovi smrti (Začeli so se čudoviti časi. Mati je začela z menoj govoriti nemško, tudi zunaj učnih ur. Čutil sem, da sva si spet blizu – str. 99).