Boštjanov let

Florjan Lipuš je eden najvidnejših slovenskih pripovednikov na avstrijskem Koroškem, pisatelj, ki iz izginjajočega sveta koroških vasi ustvarja močno, poetično in prodorno literaturo. V romanu Boštjanov let se vrača k temam, ki zaznamujejo njegov opus: izgubi, nasilju, krivdi, spominu in iskanju človeške bližine v svetu, kjer je bilo pogosto prepovedano govoriti o čustvih.

Boštjan je deček iz odmaknjene koroške vasice, ki ga vojna in povojni čas zaznamujeta z vrsto izgub. Mati izgine v taborišču, babica umre, oče pa je po vrnitvi iz vojne kot tuj človek, zaprt v trdoto in molk. Domača hiša, nekoč prostor varnosti, postaja simbol razpadle družine in izpraznjenega sveta. Lipuš ne ustvarja idilične podobe podeželja, temveč razkriva njegove temne plati: nasilje, patriarhalnost, versko ozkost in življenje, podrejeno navadi.

Roman svojo moč še posebno črpa iz jezika. Avtor oživlja koroški narečni svet, arhaične izraze, ljudska verovanja in podobe narave, vendar jih ne uporablja kot okras, temveč kot nosilce spomina. V pripoved se vračajo simboli izročila − voda kot očiščenje in novo rojstvo, babica Črtelovka kot skrivnostna vez z naravo, škopnik kot slutnja smrti in prehoda v odraslost.

Kljub vsemu trpljenju roman ni brez upanja. Edina svetla točka Boštjanovega sveta je ljubezen do Line. Ob njej življenje prvič dobi smisel: dan vsebino, teden pa rep in glavo. Ljubezen mu omogoči, da za trenutek preseže tesnobo okolja, v katerem je odraščal.

Boštjanov let je zahtevna, a izjemno pretresljiva pripoved, katere moč se skriva v natančnem razkrivanju sveta, v katerem se prepletajo izguba, spomin in vztrajna človekova potreba po bližini. Florjan Lipuš s pretanjenim občutkom za jezik in človeško notranjost oblikuje pretresljivo pripoved o otroštvu, ki ga je prekinila zgodovina, ter o človeku, ki kljub vsem izgubam ohranja hrepenenje po bližini in ljubezni.