skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Ubogaj mamo in ne pozabi očeta

Žanrživljenjepis / biografija
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaMetlika, 2026
Založba
Spremna beseda Karel Gržan
Matic Munc
Ključne besede avtobiografija, Dokumentarna literatura
Število strani

197

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

6-7 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Lahkotna
Zahtevna

»Moj oče je bil tako malo časa živ, a tako neskončno dolgo mrtev.«

Violeto Tomić poznamo kot gledališko in televizijsko igralko, ki je svoj glas posodila tudi številnim likom v risankah. Največjo prepoznavnost je dosegla kot voditeljica kviza Najšibkejši člen, zatem pa se je uveljavila tudi kot poslanka v Državnem zboru, kjer je vodila odbor za kulturo. Bila je soustanoviteljica stranke Levica in predstavnica v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope. Trenutno kot strokovna sodelavka dela z romsko populacijo pri CŠOD. Knjiga Ubogaj mamo in ne pozabi očeta je njen prvenec.

Gre za mestoma zelo pretresljivo izpoved ženske, ki je šla skozi pekel, in to v obdobju, ko je najbolj potrebovala varnost, ljubezen, toplino in trdno oporo – v ranem otroštvu. Avtorica nas spretno popelje skozi svojo zgodbo, vse od tistih najbolj travmatičnih in šokantnih dogodkov v prvih letih svojega življenja, otroštva, ožigosanega z revščino in nasiljem, preko odraščanja, ki je bilo zaznamovano s poskusi samomora, bulimijo, alkoholizmom in napadi tesnobe, opiše začetke svoje kariere, tako igralsko-televizijske kot tiste v politiki, spopadanje s hudo boleznijo, pa vse do sedanjega časa. Znano igralko in političarko, ki včasih na prvi pogled deluje odrezavo in neizprosno, tako spoznamo še z druge strani: kot majhno deklico, ki je bila, tako kot vse majhne deklice, zaljubljena v svojega očeta in si je želela biti njegova princeska. A namesto ljubezni in brezmadežnega čaščenja je od njega dobila spolno zlorabo in nasilje, obremenjenost s krivdo in travme, ki so jo zaznamovale za vse življenje. Seveda ga je kljub temu še naprej ljubila, saj je otroška ljubezen brezpogojna. Spomine na vse grozote je potlačila globoko v nezavedno, da je lahko preživela. Mnogo kasneje so ti spomini privreli na plano in nastala je privlačno spisana knjiga, za katero avtorica pravi, da je bila nuja; pisanje te knjige je bil proces, za katerega je celo življenje vedela, da nekoč pride na vrsto. Posvetila jo je vsem poškodovanim otrokom in odraslim, ki se soočajo z odvisnostjo, ki izvira iz neprepoznane in nerazumljene bolečine. Kot zapiše Karel Gržan v spremni besedi, ta knjiga nosi v sebi terapevtski impulz in je »morala biti napisana zaradi tolikih, ki s(m)o (bili) tako ali drugače zlorabljani. […] Violetina izpoved – njena zgodba nagovarja našo: »Če je uspelo preživeti meni, bi moralo vsakemu,« nam sporoča.« Tomić pravi, da je bilo pisanje knjige zanjo enako umiranju: z vsakim novim poglavjem je odluščila del sebe in se poslovila od njega. In gotovo je res: podobno, kot je pisanje delovalo terapevtsko nanjo (ji pomagalo, da je od sebe odluščila vse plasti, ki so preveč bolele), bo delovalo tudi na bralce, zlasti tiste, ki v sebi nosijo podobne bolečine. Knjiga jim resnično lahko pomaga uvideti, da niso sami krivi za to, kar se jim je zgodilo. Lahko jim pomaga obračunati s preteklostjo in objeti prestrašenega otroka v sebi, ki je toliko pretrpel, ga potolažiti in pozdraviti – s tem pa pozdraviti sebe.

Knjiga Violete Tomić je torej le še eden v neskončni vrsti dokazov, kakšno moč ima pisana beseda. Predvsem pa je opomnik, o čem vse je treba govoriti. Bilo je dovolj molka; prav je, da se žrtve opolnomočijo in spregovorijo ter da so storilci imenovani. Le tako se lahko kot družba premaknemo tja, kamor žal ne kaže več veliko kažipotov: k Človečnosti.

Sovražila je vse, kar jo je spominjalo nanj. Tudi jaz sem jo spominjala nanj.

Na meni je lomila kuhalnice. Kadar je odprla kuhinjski predal, sem že jokala od strahu in prosila usmiljenja. Obupano sem bežala okoli kuhinjske mize, kar jo je še bolj ujezilo, vedno mi je uspela prekrižati pot in potem je udrihala po meni, dokler se kuhalnica ni zlomila. Pozneje, ko smo se preselili v hišo, kjer smo imeli gostilno, so tudi kuhalnice postale večje, iz 30 cm so kar naenkrat zrasle na slab meter in tudi precej debelejše so bile. Neskončno dolgo je trajalo, da so se vdale in zlomile. Šele takrat je mama vsa upehana obstala, se sesedla in prazno bolščala predse. Nikoli nisem ugotovila, kaj je bil triger za njene izbruhe jeze. Mogoče sem naredila kakšen napačen gib ali izraz lica, ki jo je spomnil na očeta, ali pa je preprosto začutila, da sem jaz kriva za vse njene nesreče.

(str. 67)

Citati

(3)
Sara Zupan

Spet sem se vrgla v delo. Tako sem premagovala tesnobo. Ko sem igrala, sem se počutila živo. Igrala sem žive ljudi, saj se jaz nisem počutila živo. Igrala sem resnične emocije, resnična življenja, saj jaz nisem bila v stiku s svojim.

Sara Zupan

Baraka je črna starka, ki zaudarja po strahu, lakoti in sramu. Čepi v temnem kotu in čaka nate, ko boš utrujena od bojev in tekme, ko se ves čas trudiš, da bi dohitela druge, ki niso imeli tako poraznega štarta, da bi postala podobna normalnim ljudem.
Čaka in hrope: »Moja si, vedno boš moja, nikogar drugega nimaš, nihče si in nimaš nič, vrni se k meni, domov …«
Tako me kliče ves čas, mene pa je strah, tako zelo strah … ne glede na vse, kar sem v življenju naredila in dosegla. Še vedno jo čutim, kako mi diha za vrat.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 66
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 2

Morda vam bo všeč tudi