3500Km pohodništva v divjini, vzponov, gozda, izogibanja zverem, strupenim kačam, premagovanje lakote, žeje, mraza, vremenskih neugodnosti
| Žanr | kriminalni roman, psihološki roman, pustolovski roman |
| Narodnost | Ameriške literature |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2026 |
| Založba | UMco |
| Prevod |
Veronika Dintinjana |
| Ključne besede | Apalaška pot, pogrešane osebe, izgubiti se, vojaške skrivnosti, pohodništvo, ženska, spolna diskriminacija v policiji |
Medicinska sestra Valerie Gillis se odloči prehoditi Apalaško pot. Dobi pohodniško ime – Vrabčevka. Drobna ženska, ki je ravnokar vstopila v srednja leta, ženska ki se boji teme, se poda na 3500km dolgo pot, polno vzponov, hoje skozi gozdove kjer vladajo tema, divje zveri in večji del neprijazna narava. Zaveda se samo delčka nevarnosti, ki ji bo morala kljubovati. In potem izgine. Ne pride na dogovorjeno mesto, kjer se sicer srečuje s svojim možem, ki jo oskrbuje s hrano, spremlja njeno pohodništvo. Začne se iskalna akcija. V zgodbo vstopi poročnica Bev. Skozi protokol iskanja bralec spoznava kaj pravzaprav pomeni iskati pogrešano – izgubljeno osebo. Kdo so tisti, ki poleg policije še iščejo izgubljence. Avtorica se poglobi tudi v njihove nravi. v okoliščine, ki jih pripravijo, da za nekaj dni pustijo svoje obveznosti na čakanju in se podajo na naporno iskanje pogrešane Valerie Gills. Zgodba sledi tudi sami Valerie, spremlja jo v njenem tavanju po brezpotju iz katerega se neuspešno skuša rešiti. Lakota in žeja sta vztrajna spremljevalca tavajoče ženske. Kot v sladkih zgodbah se pojavi rešilna slamica, ki se je prestrašena ženska oprime. Žal se slamica izkaže za gorjačo, ki skuša dokončati smrtonosno misijo.
Objavljeno: 09.07.2026 12:26:36
Zadnja sprememba: 09.07.2026 12:26:36
Na Apalaški poti sem sigurno spoznala veliko losov. Čudakov. Neprilagojencev. Ekscentrikov vse starosti. Filozofov. Borcev. Celo tisti čedni, tisti poskočni mladi, ki sva jim s Santom rekla ” gazele”, so se po par kilometrih zlomili, pokazali vse svoje zanimive neobvladljive potrebe. Kot kaže so bili vsi v svojevrstnem izgnanstvu ali na samotni odpravi. Vsak je imel kakšno zgodbo. Vsakogar je kdo zapustil ali zavrnil ali prizadel, lahko da so oni koga zapustili ali prizadeli, svojo slabo vest pa so prenašali kot dodaten nahrbtnik. Nekatere so odpustili ali osramotili, ali izobčili ali pa so imeli za sabo ravno eno tistih obdobij v življenju, ko nikakor ne prideš na zeleno vejo, ko je kar naprej nekaj, ko te nese nazaj, v napačno smer.
(str. 100)