| Žanr | družbenokritični roman, kriminalni roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Novo mesto, 2025 |
| Založba | Goga |
| Zbirka |
Goga |
| Ključne besede | 20. stoletje, dediščina, dnevniki, gozd, medosebni odnosi, pogrešane osebe |
Roman pripoveduje zgodbo moškega, ki se vrne v rojstno vas, da bi prevzel in nato prodal družinsko domačijo. To mu je zapustil njegov praded, nekdanji policijski inšpektor. Med pospravljanjem odkrije njegove dnevniške zapise, v katerih najde neverjetno zgodbo.
V času svojega službovanja se je praded lotil preiskave skrivnostnega izginotja priljubljenega vaškega profesorja. Med preiskavo v profesorjevem domu odkrije skrit dnevnik, v katerem naleti na nenavadno pripoved o detetu, ki naj bi ga profesor zaplodil. Iz starega hrasta globoko v gozdu naj bi zraslo dete. Sprva ni jasno, ali gre za dečka ali deklico, saj je bilo eno z drevesom in je raslo le od pasu navzgor, medtem ko je bil spodnji del telesa vraščen v vejo.
Moški (vsa imena v zgodbi so navedena le z začetnicami) skuša ugotoviti, ali gre za resnični dogodek, mit ali prikrito resnico o zločinu. Medtem ko ne bere pradedovega dnevnika, ureja dokumente za prodajo hiše. Za domačijo se zanima lokalni muzej, kjer spozna tudi svojo bodočo partnerico.
Gozd ima pomembno vlogo tudi v njegovem življenju. Nekega dne se med pohodom s partnerico hudo spreta in ona izgine. Po nekaj dneh jo najde v gozdu – ni sama, v naročju drži približno eno leto staro deklico. Čigav je otrok, ne uspe izvedeti. Partnerica trdi, da ga je našla, kako tava po gozdu, in ga želi obdržati. Sprva temu nasprotuje, sčasoma pa popusti. Uredita ji vse potrebne dokumente, od rojstnega lista do potnega lista, in se odločita odpotovati v njegovo domovino.
Tam pa ga čaka novo presenečenje …
Sergej Curanović, rojen 1980, je diplomirani pravnik, ki se ukvarja s prevajanjem pravnih besedil iz španščine, nemščine in poljščine. Dete iz gozda je njegov prvi roman. Za zbirko kratkih proz z naslovom Plavalec je leta 2019 prejel nagrado Novo mesto short.
Curanović svoje junake večinoma poimenuje le z začetnicami. Prav tako ne opisuje okolja, kjer se zgodbe dogajajo, in kot sam pravi, s tem okrepi sporočilnost. Roman Dete iz gozda prepleta kriminalno zgodbo z mitičnimi in ekološkimi motivi. Odpira vprašanja o odnosu med človekom in naravo, o dediščini preteklosti ter o tem, kako težko je ločiti resnico od pripovedi. To je roman, ki ga je vredno prebrati.
Objavljeno: 10.04.2026 13:09:02
Zadnja sprememba: 10.04.2026 13:09:02
Olesenitev je najmanj napredovala na obrazu. Dolgo sem ga opazoval. Še vedno je bil gladek kot steblo mlade vejice, s katere strgaš skorjo. In bil je nenavadno zal, pravilen kot v kipih, a s pridihom miline, ki jo je z rokami težko poustvariti. Podoba je, da se je olesenelost deteta polastila med gibom, ki je tako ostal nedokončan. Zdi se mi, da je otrok gledal proti tlom in hotel dvigniti obraz k nebu, a mu je bila prav tedaj odvzeta gibljivost. Izraz na obrazu je bil temu ustrezen: obstal je nekako med dvema mislima, med to, ki jo je odražal, ko je dete gledalo dol, v mrtvo obliko svojega očeta, in to, ki se je začela porajati, ko je začutilo nagib, naj pogleda v nebo. Po napetih vratnih mišicah, ki so bile v lesu videti kot tanke korenine, bi bilo mogoče sklepati, da je gibanje od deteta na koncu zahtevalo vse več truda in da se je le ob skrajnem naporu človeškega tkiva lahko spravilo v tak položaj. Je morda začutilo bližajočo se togost in je hotelo v njej obstati v drži, v kateri bo lahko gledalo nebo?
(str. 63)
