(Ne) dovolj dobra : pogovori o trudu, uspehu in drugih mitih o sreči
| Žanr | priročnik |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Radovljica, 2025 |
| Založba | Didakta |
| Ključne besede | duševno zdravje, psihoterapija |
| Žanr | priročnik |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Radovljica, 2025 |
| Založba | Didakta |
| Ključne besede | duševno zdravje, psihoterapija |
Knjigo s pomenljivim naslovom, ki govori o pomenu in vlogi medosebnih odnosov v boljšem življenju, sta napisala oče in hči. V obliki pisem sta razmišljanja o zahtevnih življenjskih temah ubesedila psiholog in terapevt Dušan Rutar ter raziskovalka na Oddelku za psihologijo in Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru Minea Rutar.
Bralci se potopimo v pogovore o življenjskih stiskah mladih, vrednotah in samovrednotenju. Marsikomu se je življenje nekje zalomilo, da se mora soočiti z izgorelostjo, depresivnostjo, tesnobnostjo ali kronično izčrpanostjo. Ena od rdečih niti priročnika pa je tudi pomislek, da »nikoli nisem dovolj« – gre za nepotrebne občutke krivde, perfekcionizma, nenehne produktivnosti in uspešnosti. Avtorja si zastavljata tudi vprašanja o človeški izkušnji bolečine, želji po preseganju trpljenja in iskanju boljšega življenja.
Gre za tehtno, včasih celo boleče, psihološko branje, ki pa prinaša pomoč in olajšanje. Prinaša namreč upanje, da je tudi na zahtevna vprašanja duševnega zdravja mogoče najti odgovore, če si vzamemo čas, energijo in pogum, da se z njimi soočimo.
Objavljeno: 29.12.2025 15:06:52
Zadnja sprememba: 29.12.2025 15:06:52
»Spoznal sem veliko uspešnih ljudi, ki so uspeli v tekmi z drugimi, a so v isti sapi pripovedovali, da nimajo nikogar, s katerim bi se pogovarjali; zato pridejo k meni, k popolnemu tujcu. Pridejo se pogovarjat. In poročajo o svoji uspešnosti, obenem pa dodajajo, da so povsem sami in izgubljeni, da nimajo najmanjše ideje, kaj naj počnejo s svojo uspešnostjo. To velja zlasti za mlade ljudi, uspešne gimnazijke na primer, ki so obenem vrhunske športnice na robu samomora. In vedno znova se izkaže, da njihove vrhunske ambicije niso samo njihove, da so vedno tudi ambicije njihovih staršev. V nekem smislu lahko sklenem, da so tudi ambicije družbe, da so torej družbene.«
(str. 69)