| Žanr | družbeni roman, ljubezenski roman, psihološki roman |
| Narodnost | katalonska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2025 |
| Založba | Beletrina |
| Zbirka |
Klasična Beletrina |
| Prevod |
Simona Škrabec |
| Ključne besede | 20. stoletje, Gore, Medosebni odnosi, Moški in ženske, Narava |
Katalonska pisateljica, pesnica in dramatičarka Caterina Albert (1869–1966), ki je večino svojih del objavljala pod psevdonimom Víctor Catalá, velja za eno od najpomembnejših predstavnic literarnega modernizma. Njeni romani, pesmi, drame in kratke zgodbe so se vsebinsko pogosto dotikale prikaza življenja na podeželju ter opisovanju kompleksnega odnosa med človekom in večno lepoto narave. Roman Samota je označeno za temeljno delo katalonske moderne književnosti in je izhajal v delih med letoma 1904 in 1905 v reviji Joventut.
Zgodba romana sledi ženski Mili, ki je ujeta v nesrečni zakon z lenim brezdelnežem Matiasom, ki sprejme službo oskrbnika gorske kapelice Svetega Poncija. Zakonca skupaj odpotujeta v gore, kjer se luknje v njunem odnosu začnejo samo še bolj širiti; medtem ko Mila čisti in skrbi za kapelico, se Mathias prepušča beračenju, hazardiranju, popivanju in druženju z lokalnimi nepridipravi. Navkljub težkim razmeram Mili življenje v objemu gora predstavlja sprostitev od napornega vsakdanjika, še posebej, ko spozna prijaznega pastirja Gaietana in se začne znova povezovati s svojimi skritimi hrepenenji.
Samota je intimen in poetičen roman, ki preko osebne zgodbe posameznice, ki skuša ubežati senci lastnega trpečega življenja in najti samo sebe v objemu neokrnjene gorske narave, odpira večno aktualno vprašanje o položaju žensk v pogosto nasilnem in brezčutnem moškem svetu.
Objavljeno: 01.12.2025 10:46:07
Zadnja sprememba: 01.12.2025 10:46:54
Legla je k počitku s to mislijo; a postelje ni bila vajena, bila je polna izboklin, neravna. Bila je utrujena, a ker je od daleč slišala tiho, toda nepretrgano šumenje El Brama, ki je prodiralo v izbo z vseh strani, pa ostre klice čuka, ki je živel v zvoniku, dolgo časa ni mogla zatisniti oči. Sanjala je, da je zbežala od gorske cerkvice in odšla domov, v dolino; toda pred njo so vstajale vedno nove gore in imela je občutek, da jih nikoli ne bo mogla prehoditi do konca. Hodila je in hodila, dokler ni v daljavi zagledala luči. Hvala bogu! je pomislila. To je pastirjeva leščerba … In je še naprej hodila navzdol, vsa vesela. Ko pa se je približala luči, je opazila, da se je svetlobna pika medtem podvojila in da to ni pastirjeva svetilka, temveč so pred njo oči svetega Poncija; oči svetega Poncija iz kapele, ki je zdaj oral v oljčnem gaju; eno roko je držal na plugu, drugo je dvigal v zrak v blagoslovu in oba prsta sta bila kakor okamnela.
(str. 31)
