
Črni metulji
Žanr | vojni roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Izola, 2024 |
Založba | Meander |
Prevod |
Andreja Blažič Klemenc |
Ključne besede | 20. stoletje, begunci, družina, prebivalstvo, preživetje, vojna |
Žanr | vojni roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Izola, 2024 |
Založba | Meander |
Prevod |
Andreja Blažič Klemenc |
Ključne besede | 20. stoletje, begunci, družina, prebivalstvo, preživetje, vojna |
Zgodba je postavljena v pomlad leta 1992. Zora z možem Franjem živi in dela v Sarajevu. Po poklicu je profesorica likovne umetnosti. Po posvetu z zdravnikom se odločita, da bo Franjo skupaj s taščo odpotoval na obisk k hčerki v Anglijo, kjer naj bi se Zorini mami povrnilo zdravje, ona pa bo ostala in skrbela za njeno prazno stanovanje.
V mestu se že čutijo napetosti zaradi razglasitve neodvisnosti Bosne in Hercegovine od Jugoslavije in kmalu se začne dolgo in krvavo obleganje mesta.
Med vsakodnevnimi boji za preživetje, iskanjem hrane, vode in toplote, se trudi ohraniti dostojanstvo, človečnost in vero v umetnost. Pri tem ji pomagata sosed Mirsad in mala Una. Ko je že videti, da bo do konca vojne ostala ujeta v mestu, se zgodi čudež.
Sarajevo je bilo pred vojno multikulturno mesto, kjer so skupaj živeli Muslimani, Srbi in Hrvatje.
V romanu vidimo, kako vojna razbija enotnost, kako nacionalizem in propaganda uničujeta vezi med ljudmi. Zora simbolizira nekdanjo skupno identiteto, ki jo še vedno nosi v sebi.
To je roman, ki kljub smrti, samoti in izgubi ohranja upanje.
Priscilla Morris je britanska pisateljica in predavateljica. Po mamini strani ima bosanske korenine, zato je v otroštvu poletja preživlja v Sarajevu. Roman Črni metulji, ki ga je navdihnilo resnično dogajanje med obleganjem Sarajeva (1992–1996), je njen prvenec. V Veliki Britaniji je izšel leta 2022 in se naslednje leto uvrstil med finaliste za mednarodno nagrado za žensko leposlovje. Preveden je v devet jezikov.
Objavljeno: 05.05.2025 15:27:13
Zadnja sprememba: 05.05.2025 15:33:17
Sprva težko vidi, saj je vsa dolina polna črnega dima, a postopoma razloči ducat črnih frfotajočih predmetov, ki poplesavajo po zraku. Seže po enem in med prsti se ji zdrobi v prah. Drugi ji pristane na roki in všeč so ji arabski zavoji in pike, preden se razpustijo v znoju na njeni koži. Tretjega ujame med palec in kazalec in zaviti drobec nežno razpre: latinica in opombe s svinčnikom, napisane na rob rumeneče strani. Ko zopet pogleda požar, dojame, da tisto kar je krožilo na Vjećnico, niso bile vrane, kot je zmotno mislila, ampak ožgani listi knjig.
(str. 91-92)