skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Seniorji (75 let in več)

Smešne ljubezni

Smešne ljubezni je zbirka sedmih kratkih zgodb, ki jih je kultni češki pisatelj Milan Kundera izdal leta 1969.  

Gre za lahkotna, zasukov in presenečenj polna besedila, ki očarajo s prefinjeno komičnostjo in nepredvidenimi zapleti. Žalostne in tragične pripetljaje, ki neizogibno nastajajo v ljubezni, Kundera mojstrsko spreminja v humorja polne zgodbe, ki bralca prek natančno dodelanih psiholoških profilov junakov popeljejo v intimni svet doživljanja medosebnih odnosov. 

Že sam nastanek knjige je povezan z “željo po zabavi in razvedrilu” avtorja samega. Vsaka zgodba je svet zase – povezujejo jih zgolj obravnavane tematike (ljubezen, odnosi, (politična) satira), ki jih Kundera obravnava v vseh svojih delih in za katere je dejal, da ga tako navdušujejo in navdihujejo kot tudi omejujejo. A prav ta češki pisatelj, ki se je zaradi “protipartijskega” delovanja in težav z oblastjo leta 1975 preselil v Francijo, zmore iz vsakdanjih situacij in dogodkov, prehitro spregledanih ali zbanaliziranih, pričarati presenetljive pripovedi o ljubezni, življenju in odnosih nasploh. Njegov način pripovedovanja bralcu svet razkriva na povsem nov, zanimiv in – čeprav bo čez nekaj let že stoletnica njegovega rojstva – presenetljivo svež način. 

Večno aktualno branje, ki se dotakne vsakogar.

Mati Ivana Angelska

Jaroslav Iwaszkiewicz (1884-1980) velja za enega najpomembnejših sodobnih poljskih pisateljev, ki se je bralcem najbolj zapisal v spomin s svojimi kratkimi zgodbami in novelami, med katerimi je največ prahu dvignila Mati Ivana Angelska, ki je izšla leta 1946 v zbirki Nova ljubezen. V nasprotju z večino literarnih kolegov, ki so se v svojih delih neposredno posvečali refleksiji terorja pravkar končane druge svetovne vojne, je Iwaskiewicz z Mati Ivano Angelsko odpotoval v daljno preteklosti in s te “varne” časovne distance obravnaval aktualne problematike poljske družbe kot so morala, krivda in posameznikovo soočanje z obstojem čistega zla.

Novelo so navdihnili resnični dogodki iz leta 1633, ki so se pripetili v francoskem mestu Loudun; v bližnjem uršulinskem samostanu se je med redovnicami pojavilo več primerov domnevne obsedenosti s hudičem, vraževerno prebivalstvo in oportunistična cerkvena oblast na čelu z zloglasnim kardinalom Richelieujem pa je našla krivca v priljubljenem duhovniku Urbainu Grandieru, sicer kardinalovem velikem nasprotniku, ki je bil v odmevnem sodnem procesu obsojen na smrt na grmadi. Iwaszkiewicz je novelo prestavil iz Francije na rodno Poljsko in sicer v odmaknjeno mesto Ludinj na vzhodu države blizu Smolenska; tja nekega dne prispe idealistični jezuit Jožef Surin, da bi na zahtevo cerkve izpeljal proces izganjanja hudiča, ki naj bi obesedel redovnice na čelu s prednico matero Ivano Angelsko. Med bivanjemu v Ludinju se izkaže, da Surinova vera in volja nista tako močni kot se je sprva zdelo, saj se duhovnik razgali v vsej svoji ranljivosti, čustveni nestabilnosti (slednjo skuša zatreti s pogostim fizičnim samopoškodovanjem), erotični nepotešenosti in večnem strahu pred samoto.

Mati Ivana Angelska je psihološko kompleksna in z grozljivim vzdušjem zaznamovana novela, ki jo je moč razumeti kot pisateljevo subtilno analizo človekovega razumevanja zla in kritiko oblasti, ki je tokrat resda cerkvena, vendar s svojimi manipulativnimi prijemi in željo po kontroli spominja na oblast v vseh možnih oblikah. Novela je bila deležna tudi kultne filmske adaptacije v režiji Jerzyja Kawalerowicza, ki je ob izidu leta 1961 prejela posebno nagrado za režijo na Festivalu v Cannesu.

Kako so Švedi uresničili sanje

Julija Back, nova županja mesta Halstaholm, ki leži »streljaj« stran od glavnega mesta Švedske, si za prvo nalogo zastavi ponovno oživitev mesta in nekdanje tovarne pnevmatik. Tovarna je kljub temeljiti prenovi pred enajstimi leti zašla v težave in bila nazadnje zaprta. Nekdaj rastoče mesto, v katerem so vsi verjeli v svetlo prihodnost, je po zaprtju tovarne začelo počasi, a vztrajno propadati. Prebivalci so se množično izseljevali v Stockholm in druga švedska mesta, saj doma niso več našli novih zaposlitvenih priložnosti.

Med brskanjem po spletu Julija naleti na novico, da nemški megakoncern Sanjska postelja prihaja v Stockholm. Odloči se, da bo poklicala na sedež podjetja v Hamburgu in generalnega direktorja Konrada Kaltenbacherja poskušala prepričati, da je nekdanja tovarna pnevmatik idealna izbira za njihovo novo tovarno v Skandinaviji. Zaveda se, da bo morala izpolniti številne zahteve koncerna, zato se takoj loti dela.

Ustanovi delovno skupino, ki jo sestavljajo: nekdanji zaposleni v tovarni pnevmatik in danes brezposelni Bosse Balin, desetletni Peter, ki tekoče govori nemško, gospa Johansson, upokojenka in nekdanja sodelavka mladinskega centra, ter ona sama. Pomaga jim tudi njena tajnica, gospa Harriet. Vsak član skupine dobi natančno določeno nalogo, ki jo mora opraviti pred obiskom generalnega direktorja.

Bosse Balin mora pripraviti nov urbanistični načrt in zagotoviti ekskluzivno zemljišče ob jezeru, kjer bi si generalni direktor lahko zgradil novo domovanje. Ker je Petrova mama Nemka in deček tekoče govori nemško, dobi nalogo organizirati tečaj nemškega jezika za učitelje domače šole. V prihodnjem šolskem letu naj bi se v mestu odprla šola z nemškim učnim jezikom. Gospa Johansson mora prepričati Borjeja Bolmgrena, lastnika hiše in zemljišča, na katerem je predvidena gradnja večjega parkirišča za potrebe nove tovarne, da občini proda svojo nepremičnino. Harriet pa mora poiskati primerno darilo za direktorjevo ženo.

Vse poteka gladko, dokler informacija o morebitnem konkurentu za sedež megakoncernove tovarne ne doseže Stockholma. Samostojni svetovalec Kenneth Carlander je odločen, da bo Sanjska postelja svoj sedež postavila v prestolnici. Na skrivaj se odpravi v Halstaholm, kjer se poveže s protestnim politikom Hassejem Eriksonom in skuša preprečiti prihod megakoncernа v mesto. Mu bo uspelo?

Jonas Jonasson (roj.1961) je švedski pisatelj in novinar, znan po svojem prepoznavnem slogu: kombinacije satire, humornega pripovedovanja in nenavadnih zgodovinskih preobratov. Mednarodno slavo je dosegel z romanom Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil. V svojih delih se pogosto norčuje iz politike, ideologije, oblasti in človeške neumnosti.
Delo Kako so Švedi uresničili svoje sanje se umešča v Jonassov značilni satirični pogled na družbo. Skozi pretiravanje in duhovite situacije bralca spodbuja k razmisleku o sodobni družbi. To je knjiga, ki vas bo zagotovo nasmejala.

Umor v hotelu Beda

Charlie Benedict je sin lastnice hotela Benedict, ki ga tam živeča razvajena otroška igralka Penny imenuje kar hotel Beda, saj hotel ni v najboljšem stanju, lahko bi rekli, da je vse prej kot to. Charlieja naziva Bednik, čeprav ji prižiga francoske cigarete in skrbi za Baby, Pennyinega malega psa.

Dexter je njegov 19-letni prijatelj, ki ga uči vožnje v avtu, ki mu pravita kar Pujs. V hotelu živi tudi 75-letni Iggy, ki je Charlieja naučil igrati šah. Iggy je zbiralec ključavnic, njegov vzdevek pa je okrajšava za ime Ignoto, kar v latinščini pomeni »neznan«. Šele po njegovi smrti se razkrije, zakaj se je preimenoval. Charlie pa sumi, da pri tej smrti ni šlo za nesrečo, vendar mu nihče ne verjame, razen Penny. Ta v seriji Mala detektivka igra glavni lik in se je med snemanji naučila mnogih detektivskih trikov; v tem dogodku pa vidi priložnost, kako bi razvozlala pravi umor.

Med stalnimi gosti hotela je tudi skrivnostna ženska, ki se drži bolj zase in o kateri nihče ne ve veliko – njena prisotnost pa bo kmalu odigrala ključno vlogo v razpletu dogodkov.

Zakaj je umrl Iggy? Se je sam spotaknil ob obrabljeno preprogo ali ga je kdo porinil po stopnicah? Začne se pustolovščina, v kateri spoznamo sestavine pravega prijateljstva.

John Lekich je nagrajeni kanadski novinar, esejist in pisatelj, ki se je s svojimi besedili pojavil v publikacijah, kot so Hollywood Reporter, Los Angeles Times in Globe and Mail. Je avtor šestih knjig za mladostnike in mlade odrasle.

Samota

Katalonska pisateljica, pesnica in dramatičarka Caterina Albert (1869–1966), ki je večino svojih del objavljala pod psevdonimom Víctor Catalá, velja za eno od najpomembnejših predstavnic literarnega modernizma. Njeni romani, pesmi, drame in kratke zgodbe so se vsebinsko pogosto dotikale prikaza življenja na podeželju ter opisovanju kompleksnega odnosa med človekom in večno lepoto narave. Roman Samota je označeno za temeljno delo katalonske moderne književnosti in je izhajal v delih med letoma 1904 in 1905 v reviji Joventut.

Zgodba romana sledi ženski Mili, ki je ujeta v nesrečni zakon z lenim brezdelnežem Matiasom, ki sprejme službo oskrbnika gorske kapelice Svetega Poncija. Zakonca skupaj odpotujeta v gore, kjer se luknje v njunem odnosu začnejo samo še bolj širiti; medtem ko Mila čisti in skrbi za kapelico, se Mathias prepušča beračenju, hazardiranju, popivanju in druženju z lokalnimi nepridipravi. Navkljub težkim razmeram Mili življenje v objemu gora predstavlja sprostitev od napornega vsakdanjika, še posebej, ko spozna prijaznega pastirja Gaietana in se začne znova povezovati s svojimi skritimi hrepenenji.

Samota je intimen in poetičen roman, ki preko osebne zgodbe posameznice, ki skuša ubežati senci lastnega trpečega življenja in najti samo sebe v objemu neokrnjene gorske narave, odpira večno aktualno vprašanje o položaju žensk v pogosto nasilnem in brezčutnem moškem svetu.

 

Grozljive zgodbe

Madžarski pisatelj, dramatik in esejist Péter Nádas (1942) je že s svojo obsežnim romanom Vzporedne zgodbe dokazal, da je mojster opisovanja sprva nepovezanih človeških usod, ki se postopoma združijo v enotno pripoved, ki preseže intimne okvirje in postane dokument točno določenega prostora in časa v človeški zgodovini. V podobnem slogu nadaljuje tudi z romanom Grozljive zgodbe, postavljenim v odročni zaselek ob Donavi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, katerega prebivalci so ujeti v vroč kotel praznoverja, skrivnostnega misticizma, hudobije, pogubnih erotičnih nagonov, sadističnega nasilja in – kot tudi razkriva naslov romana – prikrite groze, ki zleze pod kožo tudi samim bralcem.

Roman sledi več likom, katerim so skupne tragične življenske usode. Teréz je starejša ženska, ki je v očeh vaščanov zasmehovana zaradi dejstva, da je zanosila kot najstnica, senca “sramotne” preteklosti pa je navkljub poštenemu delu in garanju za skupnost noče zapustiti. Róza je njena sodelavka, ki boleha za epilepsijo, je mati več otrok, hkrati pa od otroških let naprej žrtev psihične in fizične zlorabe s strani vaščana, ki jo redno posiljuje. Piroska je ena redkih izobražencev v vasi, študentka sociologije, ki se za potrebe študija druži s samotarskim Imretom, pomočnikom v vaški pekarni, ki je ujet v toksično razmerje s svojo ukazovalno materjo. Mihály je na invalidski voziček priklenjen mladenič in briljanten poznavalec matematike, fizike in šaha, ki obenem goji močna čustva do Piroske, ki mu prav tako vrača naklonjenost.

Zgodbe omenjenih in še mnogih drugih likov se skozi roman prepletajo v skoraj kaotičnem sislu in ustvarjajo zapleten in strašljiv mozaik usod, ki bralca venomer drži v neprijetni napetosti, kar je posledica tudi pogosto temačne mistične atmosfere madžarskega podeželja, pogosto enigmatične pripovedne niti in kompleksne psihološke (in filozofske) študije značajev.

Zahod jame

Slovenski pisatelj in pesnik Peter Rezman se v svojih delih pogosto dotika življenja delavskega razreda, še posebej rudarjev, ki so v Sloveniji ob prihodu kapitalizma postali dobesedno čez noč pozabljeni in odrinjeni na rob družbe. Roman Zahod jame predstavi zgodbo, ki gradi simbolični most med temo rudarskega poklica in svetlobo, ki pričaka rudarje ob prihodu na površje. Osrednji lik romana je ostareli rudar Ivan, ki ga preganja spomin na delovno nesrečo, v kateri je življenje izgubil njegov najboljši prijatelj Lojze. Mučna preteklost Ivana dohiti, ko ga nekega dne obišče Denis, Lojzetov sin, ki pa ni nikoli poznal svojega očeta, saj je ta umrl pred njegovim rojstvom. Denisa predvsem zanimajo razlogi za očetovo smrt, vendar se kmalu izkaže, da odgovori na sinova vprašanja niso tako preprosti kot se je zdelo na prvi pogled. Dvojica se odpravi v preteklost in pobliže spozna blišč in bedo rudarskega poklica, s tem pa se tudi približata razlagi okoliščin, ki so pripeljale do tragične nesreče.

Starost in radost

Starost in radost je tretja v seriji knjig o obdobjih človeškega življenja, ki jih je napisala Linn Skaber, vse tri pa krasijo izjemne ilustracije Lise Aisato. Avtorica v spremni besedi prizna, da je pravzaprav najprej želela napisati prav to zadnjo knjigo, saj se ji je starost od vedno zdela zanimiva tema. Tako kot prejšnji dve (Čez potok, ne čez most ter Leta so številke) je tudi ta knjiga zbirka kratkih zgodb, zgodbenih drobcev in pesmi, med katerimi so ob odličnih ilustracijah podane tudi kratke (do)misli(ce). Vsem skupen je odličen slog (ter prav tako odličen slovenski prevod Marije Zlatnar Moe), vseskozi poetičen, hkrati pa izredno neposreden, iskren v podajanju različnih življenjskih situacij in refleksij.

Zvezde pričujoče knjige so starostniki, ki se spopadajo z vsem, kar temu življenjskemu obdobju pritiče: zdravstvenimi težavami, osamljenostjo, smrtnostjo, nevidnostjo, pozabljivostjo, željo po bližini. Včasih se zdijo kot tihi opazovalci življenja, ki teče mimo njih, oni pa ga živijo vse bolj navznoter. Spet drugi se temu uprejo – ter požvižgajo na vse, kajti kdaj če ne v starosti, boš zaživel čisto po (samo)svoje. Tako kot v zgodbi o ženski, ki je prodajalka v drogeriji ne prepozna več, čeprav je celo življenje tam kupovala isti parfum z vonjem po šmarnicah. In si potem izbere najmočnejšega, zato da ni več neopazna temveč skorajda kričeče prisotna.

Knjiga je polna topline, tenkočutna pripoved o jeseni življenja ter o vseh čustvih, ki se porajajo ob njej.

Kako pokopati mamo, ki je še živa? : roman

Veliko je uspešnih in zelo branih priročnikov o odnosih s starši, o medgeneracijskih družinskih travmah, ki lahko uničujejo generacije in generacije odnosov. Kako pokopati mamo, ki je živa, nam to tematiko predstavlja skozi avtobiografsko zgodbo. Ta se začne s tem, ko avtorica sama pri sebi opazi, da hčerki ne zmore nuditi topline in ljubezni, kot bi jo želela. To jo zaboli, saj noče ponavljati uničujočih vzorcev, ki jih pozna iz odnosa s svojo mamo, zato se odloči poiskati psihoterapevtsko pomoč. Struktura romana je tako sestavljena iz terapevtskih pogovorov, digresij v otroštvo ter razmislekov o poteku terapevtskega procesa. Čeprav je splošna percepcija, da bo s terapijo življenje šlo na bolje, se, vsaj sprva, zgodi v resnici vse prej kot to – gre za naporen proces, pri katerem se odpirajo duševne bolečine, rane, ki se najprej razbohotijo in razbolijo, preden jih je moč zaceliti. Tako avtorica v knjigi odstira delčke svojega otroštva in škodljivih vzorcev, ki jih je prevzela iz odnosa s svojo mamo. Težko je ponotranjiti, da je lahko odnos, ki je sicer tako brezpogojen, poln nežnosti, topline in prepojen z ljubeznijo, hkrati tudi tako zastrupljajoč. Proces, skozi katerega se avtorica osvobaja navezanosti na mamo in postavlja svoje zdrave temelje, je boleč in poln žalosti, na kar nas napelje že sam udarni naslov romana. To je zgodba o žalovanju. Za odnosom, ki ga ni mogoče več pokrpati. Je simbolično, obredno dejanje, rezultat katerega je tudi pomiritev s seboj.

Roman odlično predstavi terapevtski proces in bo gotovo v oporo vsem, ki so se kdaj koli podali skozenj. In tudi tistim, ki stojijo osebam v terapevtskem ob strani ter včasih težko razumejo, kaj se z njimi dogaja. Izpostavlja tudi temo razdirajočih posledic alkoholizma, ki povzroča trpljenje več generacij znotraj družine in  jo nazadnje tudi razkolje, pahne v situacijo, ki ni več rešljiva, ne glede na vsa mogoča prizadevanja. Nenazadnje pa je to zgodba o soočanju s samim sabo, o zavestni odločitvi za plodno, zdravo življenje in odnose. Je zgodba o pogumu, ki pomaga prebroditi še tako gosto bolečino in priti ven boljši, bolj svoj in postavljen človek.

Dvor kril in uničenja

Tretji del serije, Dvor kril in uničenja, prinaša veličasten vrhunec, kjer se vse niti iz prejšnjih knjig prepletejo v epski spopad. Vojna, ki bo odločila o usodi celotnega vilinskega sveta. Če je bil drugi del bolj osredotočen na osebno rast in odnose, avtorica Sarah J. Maas v tretjem delu zgodbo dvigne na raven političnih spletk, epskih bitk in odločitev, ki bodo krojile usodo celotnega Prythiana. To je pripoved o moči, lojalnosti in ljubezni, ki presega vse ovire.
Feyre Archeron se po dramatičnih dogodkih iz Nočnega dvora vrača k Tamlinu kot vohunka in igralka nevarne igre. Medtem se v ozadju zbira vojska Hyberna, ki grozi, da bo uničila vse, kar Feyre ljubi. Da bi imeli kakršno koli možnost preživetja, se morajo vilinski dvorci združiti, Feyre pa mora uporabiti vse svoje nove moči, zavezništva in pogum, da zaščiti svoj svet.
Avtorica v tem delu pokaže svojo zrelost v gradnji napetosti in epskih prizorov. Bralca popelje skozi bitke, politične pogovore in srčne preizkušnje, hkrati pa poskrbi, da v ospredju ostajajo liki, ki smo jih vzljubili v prejšnjih knjigah. Odnos Feyre in Rhysanda se še poglobi, medtem ko stranski liki, kot so Mor, Cassian, Azriel in Nesta, dobijo več prostora in s tem dodatno širijo razsežnost zgodbe.
Čeprav knjiga obsežno ponuja številne zaplete in podrobnostmi, je njeno srce v likih in njihovih odnosih. Velik poudarek je na lojalnosti, žrtvovanju in pomenu družine. Tako tiste, v katero se rodimo, kot tiste, ki si jo izberemo sami.
Dvor kril in uničenja je odličen zaključek prve trilogije v seriji, poln akcije, čustev in preobratov. Sarah J. Maas je z njim utrdila svoj položaj med najbolj priljubljenimi avtoricami sodobne fantazije. Roman prinaša zadovoljiv razplet ključnih zgodb, a hkrati pusti odprta vrata za prihodnja nadaljevanja.