skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Seniorji (75 let in več)

Zahod jame

Slovenski pisatelj in pesnik Peter Rezman se v svojih delih pogosto dotika življenja delavskega razreda, še posebej rudarjev, ki so v Sloveniji ob prihodu kapitalizma postali dobesedno čez noč pozabljeni in odrinjeni na rob družbe. Roman Zahod jame predstavi zgodbo, ki gradi simbolični most med temo rudarskega poklica in svetlobo, ki pričaka rudarje ob prihodu na površje. Osrednji lik romana je ostareli rudar Ivan, ki ga preganja spomin na delovno nesrečo, v kateri je življenje izgubil njegov najboljši prijatelj Lojze. Mučna preteklost Ivana dohiti, ko ga nekega dne obišče Denis, Lojzetov sin, ki pa ni nikoli poznal svojega očeta, saj je ta umrl pred njegovim rojstvom. Denisa predvsem zanimajo razlogi za očetovo smrt, vendar se kmalu izkaže, da odgovori na sinova vprašanja niso tako preprosti kot se je zdelo na prvi pogled. Dvojica se odpravi v preteklost in pobliže spozna blišč in bedo rudarskega poklica, s tem pa se tudi približata razlagi okoliščin, ki so pripeljale do tragične nesreče.

Starost in radost

Starost in radost je tretja v seriji knjig o obdobjih človeškega življenja, ki jih je napisala Linn Skaber, vse tri pa krasijo izjemne ilustracije Lise Aisato. Avtorica v spremni besedi prizna, da je pravzaprav najprej želela napisati prav to zadnjo knjigo, saj se ji je starost od vedno zdela zanimiva tema. Tako kot prejšnji dve (Čez potok, ne čez most ter Leta so številke) je tudi ta knjiga zbirka kratkih zgodb, zgodbenih drobcev in pesmi, med katerimi so ob odličnih ilustracijah podane tudi kratke (do)misli(ce). Vsem skupen je odličen slog (ter prav tako odličen slovenski prevod Marije Zlatnar Moe), vseskozi poetičen, hkrati pa izredno neposreden, iskren v podajanju različnih življenjskih situacij in refleksij.

Zvezde pričujoče knjige so starostniki, ki se spopadajo z vsem, kar temu življenjskemu obdobju pritiče: zdravstvenimi težavami, osamljenostjo, smrtnostjo, nevidnostjo, pozabljivostjo, željo po bližini. Včasih se zdijo kot tihi opazovalci življenja, ki teče mimo njih, oni pa ga živijo vse bolj navznoter. Spet drugi se temu uprejo – ter požvižgajo na vse, kajti kdaj če ne v starosti, boš zaživel čisto po (samo)svoje. Tako kot v zgodbi o ženski, ki je prodajalka v drogeriji ne prepozna več, čeprav je celo življenje tam kupovala isti parfum z vonjem po šmarnicah. In si potem izbere najmočnejšega, zato da ni več neopazna temveč skorajda kričeče prisotna.

Knjiga je polna topline, tenkočutna pripoved o jeseni življenja ter o vseh čustvih, ki se porajajo ob njej.

Kako pokopati mamo, ki je še živa? : roman

Veliko je uspešnih in zelo branih priročnikov o odnosih s starši, o medgeneracijskih družinskih travmah, ki lahko uničujejo generacije in generacije odnosov. Kako pokopati mamo, ki je živa, nam to tematiko predstavlja skozi avtobiografsko zgodbo. Ta se začne s tem, ko avtorica sama pri sebi opazi, da hčerki ne zmore nuditi topline in ljubezni, kot bi jo želela. To jo zaboli, saj noče ponavljati uničujočih vzorcev, ki jih pozna iz odnosa s svojo mamo, zato se odloči poiskati psihoterapevtsko pomoč. Struktura romana je tako sestavljena iz terapevtskih pogovorov, digresij v otroštvo ter razmislekov o poteku terapevtskega procesa. Čeprav je splošna percepcija, da bo s terapijo življenje šlo na bolje, se, vsaj sprva, zgodi v resnici vse prej kot to – gre za naporen proces, pri katerem se odpirajo duševne bolečine, rane, ki se najprej razbohotijo in razbolijo, preden jih je moč zaceliti. Tako avtorica v knjigi odstira delčke svojega otroštva in škodljivih vzorcev, ki jih je prevzela iz odnosa s svojo mamo. Težko je ponotranjiti, da je lahko odnos, ki je sicer tako brezpogojen, poln nežnosti, topline in prepojen z ljubeznijo, hkrati tudi tako zastrupljajoč. Proces, skozi katerega se avtorica osvobaja navezanosti na mamo in postavlja svoje zdrave temelje, je boleč in poln žalosti, na kar nas napelje že sam udarni naslov romana. To je zgodba o žalovanju. Za odnosom, ki ga ni mogoče več pokrpati. Je simbolično, obredno dejanje, rezultat katerega je tudi pomiritev s seboj.

Roman odlično predstavi terapevtski proces in bo gotovo v oporo vsem, ki so se kdaj koli podali skozenj. In tudi tistim, ki stojijo osebam v terapevtskem ob strani ter včasih težko razumejo, kaj se z njimi dogaja. Izpostavlja tudi temo razdirajočih posledic alkoholizma, ki povzroča trpljenje več generacij znotraj družine in  jo nazadnje tudi razkolje, pahne v situacijo, ki ni več rešljiva, ne glede na vsa mogoča prizadevanja. Nenazadnje pa je to zgodba o soočanju s samim sabo, o zavestni odločitvi za plodno, zdravo življenje in odnose. Je zgodba o pogumu, ki pomaga prebroditi še tako gosto bolečino in priti ven boljši, bolj svoj in postavljen človek.

Dvor kril in uničenja

Tretji del serije, Dvor kril in uničenja, prinaša veličasten vrhunec, kjer se vse niti iz prejšnjih knjig prepletejo v epski spopad. Vojna, ki bo odločila o usodi celotnega vilinskega sveta. Če je bil drugi del bolj osredotočen na osebno rast in odnose, avtorica Sarah J. Maas v tretjem delu zgodbo dvigne na raven političnih spletk, epskih bitk in odločitev, ki bodo krojile usodo celotnega Prythiana. To je pripoved o moči, lojalnosti in ljubezni, ki presega vse ovire.
Feyre Archeron se po dramatičnih dogodkih iz Nočnega dvora vrača k Tamlinu kot vohunka in igralka nevarne igre. Medtem se v ozadju zbira vojska Hyberna, ki grozi, da bo uničila vse, kar Feyre ljubi. Da bi imeli kakršno koli možnost preživetja, se morajo vilinski dvorci združiti, Feyre pa mora uporabiti vse svoje nove moči, zavezništva in pogum, da zaščiti svoj svet.
Avtorica v tem delu pokaže svojo zrelost v gradnji napetosti in epskih prizorov. Bralca popelje skozi bitke, politične pogovore in srčne preizkušnje, hkrati pa poskrbi, da v ospredju ostajajo liki, ki smo jih vzljubili v prejšnjih knjigah. Odnos Feyre in Rhysanda se še poglobi, medtem ko stranski liki, kot so Mor, Cassian, Azriel in Nesta, dobijo več prostora in s tem dodatno širijo razsežnost zgodbe.
Čeprav knjiga obsežno ponuja številne zaplete in podrobnostmi, je njeno srce v likih in njihovih odnosih. Velik poudarek je na lojalnosti, žrtvovanju in pomenu družine. Tako tiste, v katero se rodimo, kot tiste, ki si jo izberemo sami.
Dvor kril in uničenja je odličen zaključek prve trilogije v seriji, poln akcije, čustev in preobratov. Sarah J. Maas je z njim utrdila svoj položaj med najbolj priljubljenimi avtoricami sodobne fantazije. Roman prinaša zadovoljiv razplet ključnih zgodb, a hkrati pusti odprta vrata za prihodnja nadaljevanja.

Dvor megle in besa : [vilinska saga o boju med svetovi]

V drugem delu serije z naslovom Dvor megle in besa avtorica Sarah J. Maas razširi fantazijski svet Prythiana in poglobi zgodbo o Feyre, ki se po preizkušnjah spopada s travmami, svojo novo močjo in nepričakovano svobodo. V ospredje stopi Nočni dvor in z njim Rhysand, ki Feyre pokaže resnični pomen moči, zavezništva in ljubezni. Nadaljevanje Dvor megle in besa velja za enega najmočnejših in najbolj priljubljenih delov v celotni sagi. Če je bil prvi del prežet z elementi pravljice, drugi del prinaša širši, temnejši in veliko bolj čustveno kompleksen pogled na svet Prythiana.
Zgodba se nadaljuje tako, da se Feyre Archeron po dogodkih Pod goro vrača na Tamlinovo posest, a Feyre ni več smrtnica in preizkušnje so jo spremenile. V njej se skriva tema, travma in moč, ki je še sama ne razume. Namesto varnosti, ki jo je nekoč iskala, se Feyre v Tamlinovem svetu vse bolj duši. Takrat se pojavi Rhysand, visoki gospod Nočnega dvora, ki ji ponudi možnost svobode in priložnost, da odkrije, kdo v resnici je.
V tem delu Maas blesti predvsem pri gradnji sveta. Bralci spoznamo čudovito zasnovan Nočni dvor, poln skrivnosti, raznolikih likov in bogate mitologije. Prav tako avtorica poglobi Feyrejin notranji boj in pokaže, kako travme vplivajo na odnose, zaupanje in identiteto. V ospredju je tudi razmerje med Feyre in Rhysandom, ki je zasnovano počasi in premišljeno. Od obotavljivega zavezništva do ene najbolj priljubljenih romanc v sodobni fantaziji.
Roman ni le ljubezenska zgodba, temveč tudi pripoved o okrevanju, moči in samoodkrivanju. Ob tem pa Maas ohranja napetost, polno akcije, političnih spletk in čarobnih razkritij, ki bralca potegnejo v sam vrtinec dogajanja.
Dvor megle in besa je nadaljevanje, ki preseže svojega predhodnika. Ponuja več globine, več čustev in več razsežnosti sveta, hkrati pa s svojo strastno in dramatično pripovedjo potrdi, zakaj je serija Sarah J. Maas osvojila tako širok krog bralcev. To je roman, ki ostane z bralcem še dolgo po koncu branja.

Dvor trnja in vrtnic

Sarah J. Maas, avtorica uspešnih »romantazijskih« serij, se v romanu Dvor trnja in vrtnic podaja v nov fantazijski svet, ki združuje pravljico, romanco in temačno fantazijsko napetost. Prvi del priljubljene serije bralca popelje v čarobno deželo vilinov, kjer se smrtnica Feyre znajde ujeta v igri skrivnosti, čarovnije in ljubezni. Knjiga, ki je prvi del istoimenske serije, je hitro osvojila srca bralcev po svetu in sprožila pravo evforijo med ljubitelji fantazije.
Zgodba se začne v človeškem svetu, kjer smrtnica Feyre Archeron poskuša preživeti skupaj s svojo družino. Ko v gozdu ubije volka, za katerega se izkaže, da je bil vilin, se znajde pred posledicami, ki jo popeljejo v skrivnostno deželo Prythian. Tam postane ujetnica Tamlina, mogočnega visokega gospoda, ki ga bremeni starodavno prekletstvo. Sprva polna nezaupanja, Feyre postopoma odkrije, da se za njegovimi zidovi skrivajo tako lepota kot nevarnost in da lahko njene odločitve vplivajo na usodo celotnega sveta.
V romanu je prisoten preplet znanih elementov pravljic. Marsikdo bo med sicer izvirnimi fantazijskimi zasuki prepoznal vzporednice s pravljico Lepotica in zver. Posebna odlika romana je bogat opisni slog. Avtorica odlično slika pokrajine in razpoloženja, kar bralca hitro potegne v zgodbo in tako pričara vzdušje vilinskega sveta, polnega čarovnije, skrivnosti in nevarnosti. Odnos med Feyre in Tamlinom se gradi počasi, z mešanico napetosti, strasti in čustvenih preizkušenj, kar bo še posebej pritegnilo bralce, ki uživajo v romantičnih zapletih.
Čeprav je pripoved večinoma napeta, se v nekaterih delih zazna določeno predvidljivost, predvsem zaradi uporabe klasičnih motivov. Kljub temu pa avtorici uspe vnesti dovolj lastne domišljije, da zgodba izstopa in postane temnejša, bolj odrasla različica pravljice, ki presega običajna pričakovanja.
Dvor trnja in vrtnic je tako uvod v serijo, ki obljublja bogato razvijanje sveta in likov. Roman je idealen za bralce, ki iščejo kombinacijo fantazije in romance, z dodatkom temačnih tonov, ki zgodbi dajejo večjo težo in globino. Hkrati pa bo pustil dovolj odprtih vprašanj, da se bodo želeli takoj podati v nadaljevanja.

Zabava pri Kozlu

Osrednji pripovedni lok romana je zgodba Uranie Cabral, 49 letne odvetnice iz New Yorka, ki se po 35 letih vrne v rodno Dominikansko republiko, da bi razčistila s svojo preteklostjo. Njen prihod v Santo Domingo je povod za retrospektivno raziskovanje svoje preteklosti in osebnih travm, povezanih z obdobjem tiranije generalisima Rafaela Trujilla z vzdevkom Kozel. Na tem najpomembnejšem položaju v državi je bil med leti 1930–1961, predsednik pa je bil v nasprotju z njim le figura. Urania je hči Agustína Cabrala, nekdanjega vplivnega politika in zvestega privrženca Trujilla, ki je nazadnje padel v njegovo nemilost. Njena usoda je v romanu izražena z močno čustveno globino njene osebnosti in skozi njeno zgodbo lahko začutimo pravi človeški obraz zgodovinske tragedije. Uraniin lik je specifičen, saj je posameznica z edinstveno travmo, in univerzalen, ker je hkrati simbol nesrečnih žrtev diktature dominikanskega režima. Pisatelj skozi njeno osebnost raziskuje, kako globoko lahko avtoritarni režim poseže v posameznikovo življenje, obenem pa postavlja vprašanje, ali je mogoče zares dokončno preboleti takšen strašen dogodek. Njeno potovanje, od žrtve do ženske, ki se sooči s svojo preteklostjo, je dober prikaz posledic političnega režima na celotno njeno družino.

 

V romanu spoznamo tudi zgodbo o zadnjih dneh diktatorja pred atentatom. V časovnih preskokih med preteklostjo in sedanjostjo spoznamo njegovo brutalno vladavino, polno korupcije, manipulacij in nasilja nad njegovimi zvestimi privrženci. Prikazan je kot karizmatičen, a krut voditelj, ki obvladuje državo z železno roko, hkrati pa pisatelj razkrije tudi njegove človeške slabosti, psihopatološko osebnost in paranojo, ki ga kot zlovešča slutnja preganja vse do neizbežnega konca.

 

Tretji pripovedni lok se osredotoča na skupino zarotnikov, ki načrtujejo atentat na Trujilla. Spremljamo njihove motive za usodno dejanje, dvome, ki jih kljuvajo in neizmeren pogum, ko tvegajo svoja lastna življenja, da bi končali nečloveško diktaturo. Ta del romana razkriva kompleksnost njihovih odločitev in ceno, ki jo plačajo za upor.

 

Ta družbeno-kritični roman opozarja na posledice totalitarnega režima na življenje ljudi, kako nevaren je lahko kult osebnosti in kaj vse so nekateri posamezniki pripravljeni storiti za svojo dobro pozicijo med odločevalci in svetovalci vodilnega. V pravih političnih okoliščinah je takšnih oseb vedno dovolj, kljub vsemu žrtvovanju sebe in svoje družine v dobro “gospodarja” pa jih ta zavrže in tragično propadejo. Pri tem s svojim podpiranjem režima pomagajo ustvarjati grozljive življenjske razmere, s katerimi ogrozijo obstoj lastnega naroda. Edino upanje na lepšo prihodnost predstavljajo posamezni aktivisti, ki se morajo prebiti skozi skoraj nezlomljivi sistem in sprožiti spremembe.

 

V svojem govoru ob prejemu Nobelove nagrade za književnost leta 2010 je Mario Vargas Llosa opozoril na moč, ki jo ima literatura. Retorično je izpostavil vprašanje, zakaj totalitarni režimi, ki stremijo k popolnemu nadzoru nad posameznikom od rojstva do smrti, tako zelo trepetajo pred svobodno besedo, da uvajajo strogo cenzuro in z nezaupanjem spremljajo neodvisne pisatelje. Njegova goreča zagovornost svobode izražanja in v tistem času še idealizirane liberalne demokracije se zrcali v njegovih delih, ki bralce vabijo k razmisleku o svobodi in odporu proti tiraniji.

Peter Opeka, ostani z nami

Anja Kovačič, novinarka, popotnica in pisateljica je na podlagi dvanajstdnevnega bivanja na Madagaskarju napisala pripoved o delu in predvsem pečatu, ki ga Peter ali Pedro, kakor ga tam vsi imenujejo, pušča pri ljudeh s katerimi sobiva. Peter Opeka je misijonar, rojen staršem slovenskega rodu v Buenos Airesu. Peter zagotovo ni le misijonar, je svetilnik, luč, upanje za vse tiste, ki ga potrebujejo. Preko pripovedovanj njegovih sodelavcev, prebivalcev iz Mesta dobrih prijateljev, sorodnikov iz Slovenije in njegovih osebnih misli spoznamo Petra Opeko kot dobrotnika z izjemno srčnostjo, energijo, predanostjo in usmerjenostjo. Prvi vir njegove moči je zagotovo vera, molitev in Bog, drugi vir pa številni nedolžni otroci, za katere je edino upanje in izhod iz krutega življenja. “Moje delo je, da dvigam te otroke, mladino in njihove družine v boljše in dostojnejše življenje,” pravi Peter, ki pa se s svojimi deli nikakor ne ponaša, samo opravlja svoje poslanstvo: služiti ubogim. Po njegovi zaslugi se je življenje in razmišljanje ljudi na Madagaskarju precej spremenilo. Nove generacije na prvo mesto postavljajo izobrazbo, šele potem poroko in ustvarjanje družine. Danes ima mesto Akamasoa, ki je nastalo na smetišču, 30 tisoč prebivalcev. Na voljo so jim  šole, univerze, zdravniki, igrišča in zato se množično priseljujejo ljudje iz okoliških nerazvitih krajev. Še vedno je na Madagaskarju problem velika rodnost – ženska nekaj velja le, če ima veliko otrok. Peter Opeka ni le duhovnik in graditelj, temveč tudi strasten športnik, predvsem nogometaš. Kot najstnik je celo sanjal, da bi postal profesionalni nogometaš. Nogomet mu daje disciplino, vztrajnost in moč, duhovništvo pa smisel, vero in neskončno ljubezen, ki jo v neizmerni meri razdaja med svoje Malgaše.  Njegova zgodba je navdih za vse, ki verjamejo v boljšo prihodnost in so pripravljeni zanjo tudi kaj storiti.  Avtorica je dejala, da je hvaležna in počaščena, da jo je sprejel v globine svojega sveta. Ob branju zgodbe in ogledu fotografij na koncu začutiš njegovo resnično veličino in se zaveš, da največ na svetu pomenita ljubezen in sočutje. Če zmoremo dajati drugim, deliti z drugimi, je radost z nami in okoli nas.

V imenu sina

Avtor nas tokrat zapeljuje z vohunsko namazano zgodbo. Časovno jo vpne v čas Hitlerjevega vzpona in spretno seže še v naš trenutek. Pripoved diši po skrivnostih mlade nezakonske mame Katarine, spremljamo odraščanje njenega sina Ivana Klasa, vzporedno pa se bohoti v vsej svoji grozoti druga svetovna vojna. Mlada mati  hrabro balansira med prilikami, ki se ji z razmahom vojne ponujajo. Včasih mora pretentati glas vesti in sprejeti kar ji ponujajo ljudje, ki jih sicer prezira. Zelo hitro se uči spretnosti preživetja. Z vklopljenim materinskim instinktom zazna, kdo in kdaj bi lahko ogrožal njenega otroka. Skozi muke mlade matere nam zgodba riše slike predvojnega in vojnega utripa “malih” ljudi. Zgodovinski učbeniki jih zelo suhoparno opisujejo kot  “trpečo množico civilistov”, v avtorjevi pripovedi pa postanejo  resnične osebe, ki jih čutimo. Like, ki jih avtor zamesi v dogajanje, prepoznamo v nekdaj živečih resničnih vohunih, generalih in kar se  njim podobnih primerkov nujno mora pojaviti v areni vojne. Čeprav poznamo klavrnost konca glavnih akterjev štiriletne svetovne morije, nas pisatelj drži v budnosti: “Kaj pa če …?”

Džan

Andrej Platonov je bil ruski pisatelj, pesnik, novinar in inženir, ki se je rodil na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje. Odraščal je v delavski družini in je težko fizično delo izkusil že v svoji mladosti. V istem obdobju se je v njem prebudila želja po pisanju. Hotel je, da bi njegova literatura služila družbi, a njegovi zapisi sovjetske resničnosti niso bili po volji oblastem in veliko njegovih del je ostalo neobjavljenih še dolgo po njegovi smrti. Eno izmed njih je kratek roman Džan.

Osrednja oseba dela je Nazar Čagatajev, mlad ekonomist, ki ga je oblast poslala v pustinjo Turkmenistana. Dobil je nalogo, da nomadskemu ljudstvo na “dnu starodavnega morja, kjer je bil po legendi nekdaj svetovni pekel”, pomaga do boljšega življenja. Majhna skupnost namreč ni imela ničesar “razen duše in ljubega življenja, ki so mu ga dale ženske – matere, ki so ga rodile.”

Džan pripoveduje zgodbo o človeški krhkosti in vzdržljivosti v surovem okolju nepojmljivega trpljenja. Vzbuja razmislek o sreči, o volji do življenja, o iskanju smisla, o hrepenenju, o upanju … In ostane z bralcem tudi, ko ga odloži.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×