Pisateljica Eva Menasse je slovenskim bralcem že znana po romanu Vienna, zbirki krakih zgodb Živali za nadaljevalce ter slikanici Zadnja princeska iz pravljice. V letu, ko Evropa obeležuje 80. let konca druge svetovne vojne, pa je v prevodu izšel še njen obsežni roman iz leta 2021. Postavljen je v manjši kraj ob avstrijsko-madžarski meji, ki mu je dala ime Dunkelblum (Temačni cvet), navezuje pa se na resnični kraj Rechnitz, kjer naj bi se med vojno dogajale prav grozote, o katerih je govora.
Prebivalci Dunkelbluma že dolga desetletja živijo svoje preprosto vsakdanje življenje in so na preteklost že kar nekam pozabili. Nato pa se zgodi leto 1989, ko začne vzhodni vojaški blok pokati po šivih, ko se zruši berlinski zid in ko prebivalci NDR začutijo priložnost, da bi lahko pobegnili na Zahod. Pot jih vodi prav skozi Dunkelblum. A to je le ena izmed zgodb, morda celo bolj obrobna. V mestecu ob meji se poleti tega leta za prebivalce zgodijo bolj usodne reči. Na planoti, kjer želijo najti vodna zajetja, delavci naletijo na okostje. Začnejo se pojavljati vprašanja: Kdo? Od kdaj? Prebivalci vedo. Vedo, kaj se je zgodilo tik pred koncem vojne. Vedo, da so priče še žive. In da bi bila mera polna, se pojavi tujec, ki mu je veliko do tega, da bi o dogodku in vseh ozadjih izvedel kaj več. Tu je tudi dekle, ki razmišlja podobno. In tu so študentje z Dunaja, ki si poletje po naročilu uradnih oblasti krajšajo s čiščenjem že davno zaraslega judovskega pokopališča. Večina njih se niti ne zaveda, kaj pravzaprav počnejo. Zaveda pa se ena izmed njih, katere naloga je predvsem filmsko dokumentirati njihovo delo.
Roman je, kot ugotavlja prevajalec in avtor spremne besede, prava psihološka študija majhne skupnosti, ki jo na tak ali drugačen način bremeni spomin na preteklost. V kraju živijo ljudje, ki so se med vojno spogledovali z ideologijo in ji zvesto pritrjevali, pa takšni, ki so zaradi njih doživljali pretrese. Prvi še vedno živijo v svojih prepričanjih, le da jih več ne izpostavljajo, drugi gledajo v tla in svoja uničena življenja skušajo živeti naprej. Mir in sožitje sta le fasada, ki se zruši, ko resnica udari na plan. Bralec, ki se bo poglobil v zgodbo, bo našel številne povezave, ne le med osebami, temveč tudi med dogodki. Pri iskanju vodnega zajetja tako npr. ne gre zgolj za vodo, ampak za mnogo več. Prav tako pri čiščenju pokopališča in še kje. Povezav in vprašanj je toliko, da junakov ob koncu ni mogoče kar tako zapustiti. Bo mogoče kdaj sledilo nadaljevanje, ali pa je avtorica bralcem prepustila, naj nadaljujejo po svoje?
Zgodba ni lahko branje, saj se časovno dogaja na treh ravneh, ob koncu druge svetovne vojne, v šestdesetih letih in v letu 1989. Veliko je oseb, česar se je zavedala tudi pisateljica sama, zato je ob koncu sestavila več strani dolg seznam z najnujnejšimi podatki o vsaki osebi (v slovenskem prevodu je seznam natisnjen na začetku). Na notranji strani platnic pa je izrisan celo tloris kraja. Vsak bralec, ki si bo vzel čas in se prebil skozi pripoved, bogato z metaforami, pa bo prav gotovo spoznal, da je ta še kako resnična.
