skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Seniorji (75 let in več)

Pri meni luč gori : izbor slovenskih novel med ekspresionizmom in socialnim realizmom

Trideseta leta minulega stoletja oz. obdobje med obema vojnama so v razvoj slovenske kratke proze prinašala novosti, na katere pa tako kritika kot tudi bralci niso bili pripravljeni; medtem ko je oblast potihem določala nove literarne smernice, ki so zagovarjale trdno prisotnost ideološko obarvanega socialnega realizma, ki na sentimentalen in skoraj propagandni način opeva moč in zadovoljstvo delavskega razreda, so se na nasprotni strani znašli literarni “odpadniki”, ki so to iluzijo drzno razbijali, osnovne elemente socialnega realizma podredili intimnemu ekspresionizmu in izpostavljali mračnejše teme kot so osamljenost, izgubljenost, izguba identiteta in nemoč. Zbirka Pri meni luč gori združuje dela nekaterih najvidnejših slovenskih piscev kratke proze v obdobju med obema vojnama, ki so s svojimi deli navkljub cenzuri in ignoranci tedanje stroke pustili močan pečat v poglavjih zgodovine slovenske književnosti; to so Ludvik Mrzel, Vladimir Bartol, Rudolf Kresal, Danilo Lokar in Ivo Brnčič.

Ludvik Mrzel (1904-1971) za časa svojega življenja ni objavil veliko del; pričujoča zbirka vključuje izbor črtic iz njegove zbirke Luči ob cesti in predstavljajo vmesno pot med socialnim realizmom in ekspresionizmom. Črtice so umeščene v realni svet, vendar nimajo izrazite fabule, saj se osredotočajo na avtorjeva razmišljanja, ki jih vzpodbudi pogled na povsem vsakdanjo stvar kot je plašč, pozabljen v kupeju ali obleka v ženski garderobi. Mrzelova razmišljanja spremljajo občutki otožnosti in nemoči, skoraj vedno pa so usmerjena v človekov notranji “jaz”, ki je poln neuresničenih hrepenenj in goreče želje po ljubezni in sprejemanju.

Vladimir Bartol (1903-1967) je pisal zelo specifičen tip kratke zgodbe oz. novele; v njih je pogosto opisoval kontrast med umetnikom oz. intelektualcem, obsojen na osamljenost in životarjenje, ki pa v svojih razmišljanjih, ki posežejo v območje filozofije in psihoanalize, trči ob idelani “jaz” navdihujočega avanturista, ki je v večnem iskanju smisla življenja. Bartol je v zbirki zastopan z novelo Pogovor o poslednji karti, v kateri bralci srečamo obubožanega doktorja znanosti, ki životari v zanemarjeni podstrešni sobi in se mu življenje obrne na glavo, ko spozna arogantnega in hedonističnega pustolovca in svetovljana Roberta Nigrisa. Ta se močno zaljubi v plesalko Greto, ki pa že hkrati živi z drugim ljubimcem, zato ljubezen v Bartolovi noveli postane prizorišče osebne psihološke vojne.

Rudolf Kresal (1905-1975) je bil za časa svojega življenja pogosto spregledan avtor, ki je največ pozornosti zbudil z novelo Vejica španskega bezga; gre za odlomke iz dnevnika moškega, ki leta 1496 postane žrtev inkvizicijskega sodnega procesa in je vržen v majhno zaporniško celico, katero si deli s šestimi sojetniki. Zunanji svet zanje ne obstaja več, edini stik z nečim, kar obstaja zunaj zaporniških zidov, pa je možen preko ozke line pod stropom z železnim križem. Novela opisuje postopno opuščanje človekovega razumevanja časa in prostora, saj vsakdan v zaporu ne razlikuje med dnevom in nočjo in letnimi časi. Navkljub časovni umeščenosti v obdobje, ki je že zdavnaj minilo, Kresal odlično vleče vzporednice med inkvizicijo in simbolnim pregonom sodobnega človeka v obdobju med obema vojnama, ki je pahnjen v svoj osebni zapor, ki je resda brez rešetk in pustih zidov, ampak predstavlja toliko večje čustveno breme za posameznika.

Danilo Lokar (1892-1989) je elemente realizma in ekspresionizma združeval na prav poseben in drzen način, kar je še posebej razvidno v njegovem najbolj znanem delu, pripovedi Zimska noč, ki hkrati velja za enega od začetnih poskusov žanra grozljivke v slovenskem literarnem prostoru; dogajanje je postavljeno v hladno kraško okolje, kjer osamljen moški vodi osebno bitko z neizogibno smrtjo, pripoved pa je zaznamovana s tipičnim baladnim vzdušjem, kjer smo bralci namesto neposredne groze deležni tihega in psihološko napornega suspenza. Njegova druga znana pripoved je Grenka osmina, ki se spusti v svet nerazumljenih umetnikov, njihovega medsebojnega rivalstva in iskanja odgovorov na temeljna eksistencialna vprašanja obstoja, usode in identitete.

Ivo Brnčić (1912-1943) je bil za razliko od naštetih avtorjev nekoliko bolj optimističen in manj “kaotičen”; njegova pripoved Moji konji je umeščena v hladno vojaško okolje, vendar skozi opisovanja več kot dvajsetih konj izlušči nepričakovano lepoto, ki umetniško ustvarjanje spreminja v svojevrstni užitek, v katerem se skriva tisti drobec upanja, ki je potreben za vztrajanje.

 

Peti okus

Peti okus je druga zbirka kratkih zgodb Nataše Skušek. Zgodbe so res kratke, 32 jih je v zbirki, v njih pa se prepletajo vsakdanjost, seksualnost, humor, ter absurdni in nenavadni dogodki. Avtorica svoje like postavlja v prepoznavne življenjske situacije, ki jih pogosto nepričakovano zavrti v presenetljivo smer. Naslov Peti okus namiguje na umami, pa tudi na nenavadnost in ekscentričnost kultnega Petega elementa. Tudi zgodbe Nataše Skušek iščejo nekaj, kar presega običajne štiri »okuse« vsakdanjosti: v njih se prepletajo humor, erotika, absurd, igrivost, bizarnost in groteska. Za nenavadnimi dogodki pa ostajajo zelo prepoznavne človeške potrebe in želje.

Med zgodbami najdemo tudi kratke literarne razglednice in drobne utrinke, ki zbirki dajejo kolažno in igrivo dinamiko. Skušek se pri tem poigrava z mejami med običajnim in nenavadnim ter skozi čutnost, telesnost in domišljijo odpira prostor za drugačen pogled na vsakdanje življenje. Peti okus Peti okus je tako zelo razgibana zbirka zgodb, ki preseneča z nenavadnimi zamislimi, črnim humorjem in nepričakovanimi obrati.

Nataša Skušek (1967) je vizualna umetnica, ki deluje na področjih kiparstva, instalacije, videa, fotografije, grafike in performansa. V svojem umetniškem delu raziskuje predvsem telo, spolnost, erotiko, materinstvo, družino, prehranjevanje in medčloveške odnose. Od leta 2014 se ukvarja tudi s pisanjem. Leta 2021 je izšla njena prva zbirka kratkih zgodb Pasja sreča.

Neznani Gauguin: komisar Dupin razreši prvi primer

V obmorskem mestecu na severozahodu Francije se na vrhuncu turistične sezone zgodi umor. Žrtev je moški častitljive starosti, lastnik eminentnega hotela v kraju in mecen lokalnega muzeja. Posebnost hotela je prestižna zbirka slikarskih umetnin, tudi izpred več kot sto let. Vsi, ki so poznali lastnika in njegov hotel, so osupli. Policijski komisar Dupin, zagrenjen zaradi nedavne premestitve iz Pariza bogu za hrbtom, bo imel tako prvič priložnost, da se spet izkaže.

Neznani Gauguin (v izvirniku Razmere v Bretanji)  je prvi primer komisarja Dupina, ki je plod domišljije nemškega pisca Jörga Bonga, bolj znanega pod psevdonimom Jean-Luc Bannalec. Gre za tipično žanrsko delo, osebe se v celoti skladajo s podobo, kakršno naj bi imele kot liki v kriminalnem romanu. Samski komisar, ki mu možgani delujejo zgolj pod vplivom kofeina in ki ima nadvse rad mir, okoli njega pa ekipa kriminalistov in sodni izvedenec. Tu je tajnica, ki spominja na znamenito “Frau Stockl” iz najbolj popularne nemške kriminalne serije “Rosenheim”, namazana z vsemi žavbami, ki zna rešiti na videz še tako nemogočo komisarjevo muho. In seveda cela vrsta osumljencev, od katerih je vsak vsaj malo sumljiv. Preiskovalcem pomaga dama, profesorica umetnosti, ki ima s komisarjem tudi svojo računico. Kaj pa počne v zgodbi Paul Gauguin, znameniti francoski slikar iz druge polovice 19. stoletja, naj vsakdo ugotovi sam.

Če bralec pozna zakonitosti kriminalnega žanra, zgodba sama po sebi ni nič posebnega. Posebno pa jo dela pokrajina. Pokrajina, kot ustvarjena za slikarje. Nekdaj in tudi še danes. Bretanja s svojo lego ob Atlantskem oceanu, številnimi zalivi, morskim zrakom, ki je prav poseben v poletnih mesecih, rastlinjem in muhastim vremenom, ki se zna spremeniti v nekaj urah. Vse je opisano tako natančno, da te kar zasrbi in bi se še sam odpravil. Seveda ne raziskovat umore, pač pa poskusit nekaj dobrega, česar ni na jedilniku nikjer drugje kot ravno v restavracijah in hotelih Bretanje.

Jörg Bong je nemški literarni zgodovinar, založnik, publicist in še marsikaj. Iz Wikipedije je razvidno, da je tudi družbeno angažiran, veliko piše in objavlja na temo demokracije. Prvi roman, katerega glavni protagonist je Georges Dupin, je objavil leta 2012, od takrat jih je izšlo že štirinajst. Vsi so prevedeni tudi v slovenščino. Trinajst zgodb je bilo posnetih za nemško televizijo pod skupnim naslovom Komisar Dupin. Ker je dogajanje postavljeno v francosko Bretanjo, je avtor priljubljen in nagrajevan tudi v tej francoski pokrajini in je častni meščan Concarneaua, mesta, kjer biva njegov komisar.

 

 

Naši komadi : 111 slovenskih pesmi za bolj ali manj mlade in skoraj vse druge

Naši komadi so raznolika in živahna antologija 111 slovenskih pesmi 111 pesnic in pesnikov, namenjena »bolj ali manj mladim in skoraj vsem drugim«. V njej se srečujejo različne pesniške generacije, poetike, razpoloženja in pogledi na svet. Nekatere pesmi so dobro znane in jih morda znamo na pamet, druge bodo prijetno odkritje tudi za poznavalce slovenske poezije.

Izbor Andreja Ilca sega od igrivih, duhovitih in nekoliko nagajivih pesmi do ljubezenskih, nežnih, razmišljujočih in resnejših. Pesniki in pesnice pišejo o ljubezni, odraščanju, vsakdanjem življenju, jeziku, odnosih, svetu okoli nas in o vprašanjih, ki so blizu mladim – po srcu ali starosti. Prav raznolikost je ena največjih posebnosti knjige: poezija tu ni predstavljena kot nekaj oddaljenega ali težko razumljivega, ampak kot nekaj živega, neposrednega in dostopnega.

Naši komadi so zato knjiga za naključno prebiranje in odpiranje, obvezno pa za branje na glas. Vsaka pesem je majhen samostojen svet, skupaj pa ustvarjajo pisan zemljevid slovenske poezije – tak, po katerem se lahko sprehodi vsak bralec in na njem poišče svoje najljubše »komade«.

Za vse, ki bi radi posegli po podobnih izborih poezije, priporočam tudi ostale naslove, ki so izšli v tej posebni “pesniški seriji”: Komadi: 111 pesmi za bolj ali manj odrasle (2004), Drugi komadi: 111 pesmi za mlade in vse druge (2006) in Nezbrani komadi: 222 pesmi za bolj ali manj odrasle (2020) Izbor pesmi, ki so vključene v zbirke je opravil Andrej Ilc. Ilc izbor označuje za kompilacijo in ne klasično antologijo; izbor je precej oseben in namenjen tudi bralcem, ki sicer niso veliki ljubitelji poezije.

Serenada

Ameriški pisec James M. Cain (1892-1977) velja za utemeljitelja t.i. “hard-boiled” kriminalke, ki pogosto temelji na odkritem cinizmu, rušenju družbenih tabujev in surovem nasilju, slovenskim bralcem pa je najbolj poznan po klasičnih romanih Poštar vedno zvoni dvakrat in Dvojno zavarovanje. Tekom dolgoletne pisateljske kariere je Cain zgodbe svojih romanov postavljal v različna okolja, kar štiri od njih v svet opere, kamor spada romantična kriminalka Serenada, ki je izšla leta 1937. Cain je navdih za roman dobil med potovanjem po Mehiki in Gvatemali, zgodba pa se vrti okoli nekdaj uspešnega opernega pevca Johna, ki je izgubil svoj glas in s tem zakockal obetavno kariero. Med tavanjem po Mehiki spozna mlado prostitutko Juano, s katero se zaplete v strastno razmerje, to pa mu pomaga, da znova odkrije svoj “glas” in ne mine dolgo, ko John znova postane slavna hollywoodska zvezda. Toda stvari se začnejo zapletati, ko v njegovo življenje vstopi nekdanji mentor in ga potisne v mrežo izdaj, ljubosumja, nasilja in neizogibne tragedije, ki čaka vsakega junaka Cainovih romanov. Serenada je spisana v avtorjevem značilnem ciničnem slogu, ki z močnim psihološkim nabojem odkriva za 30. leta zelo občutljive tematike, še posebej izrazito je njegovo odkrito raziskovanje spolne identitete, homoseksualnosti in dekadentnega stila glasbene / umetniške industrije.

Vrtnar in smrt

To je knjiga, ki jo je Gospodinov namenoma pisal na roke, v obliki zapiskov na različne lističe, v času zadnjega odhajanja njegovega očeta, iz česar je nastala knjiga z 91. kratkimi poglavji. Vsekakor bi naredili knjigi veliko krivico, če bi zapisali, da je to le knjiga o umiranju in smrti, saj je avtor v besedilu temo razvil v treh pripovednih tokovih, s treh zornih kotov: očetovo doživljanje, jaz kot pisatelj in sin in glas »smrti, ki govori v latinščini« (zdravniški izvidi in simptomi – zapis napak, obrabe in prenehanja delovanja očetovega človeškega fizičnega stroja).

Zanimalo ga je, kako je oče dojemal to, kar se mu je dogajalo in kako je to izražal navzven. Očeta ubesedi s številnimi osebnimi posebnostmi  (med drugim je bil tudi čudovit pripovedovalec zgodb, kar je zelo vplivalo na sina) in obenem predstavnika svojega časa, prostora in kulturnih značilnosti. Gospodinov v bolečino očeta in sina vstavlja smešne zgodbe, različne resnične zabavne anekdote iz očetovega življenja in njegovih pripovedi. Zato je to tudi svetla knjiga o življenju. To je tudi knjiga o moči pisanja – drobni zapiski naj bi avtorju pomagali upočasniti in podaljšati čas poslavljanja od očeta, spremeniti žalost in bolečino v novo zorenje, spoznanja in z zapisom in ubeseditvijo premagati minljivost in pozabo – kar ponovno potrjuje opojno čarobno moč literature. Gospodinov je hkrati racionalno zapisujoč pisatelj in globoko ranjen sin. Svojo intimno bolečnino avtor v besedilu odmeri zelo obzirno, pogosto le z na videz bežno omembo, le nekaj kratkimi stavki (npr. iskanje dovolj osamljene ulice za jok, hčerin objem, besedica zame ob omembi zdravila lexotan). Tretji pripovedni tok se po očetovi fizični smrti preobrazi v kratka pisateljska razmišljanja o različnih pojavih, povezanih z odsotnostjo očetov in iskanju vzporednic v književnosti (odsotnosti in smrti očetov, očetje kot vzgojitelji, pogrebni obredi, običaji, povezani s smrtjo …).

Tudi v tej, po ocenah javnosti najbolj osebni Gospodinovi knjigi, bralca hitro očarajo vse posebnosti in vrline avtorjevega pisanja. Posebnost Gospodinova je poigravanje z razmerjem avtor-besedilo-bralec, resničnost in fikcija se prepletata, meja med njima je neopredeljiva, porušena, postavljena pod vprašaj. Avtor ni ločen od bralca, pisatelj ni vzvišeni jaz pač pa ga Gospodinov (kot že v prejšnjih delih) spremeni v zelo dostopen in vključujoč mi (npr. Zajemimo sapo in pojdimo skozi to skupaj – str. 80). Tudi v tem besedilu v naravnem sožitju bivata literarni profesionalizem z navajanjem več odlomkov iz književnih del in ljudskost s številnimi detajli življenja preprostih ljudi. Literarni umetnosti se tudi tokrat – kot recimo v Fiziki žalosti – pridruži pogled v likovno umetnost (npr. slika Munch: Smrt in otrok). Tudi za igranje z jezikom ne bomo prikrajšani (npr. Gospodinova homirjenost ali tihnina njegovega očeta). Le družbeno-kritično lucidnost tokrat (vsebini primerno) nadomesti tolažba poezije, tudi splošna atmosfera je pogosto bolj lirična, skozi prozno pripoved proseva Gospodinov pesnik, začenši z naslovno metaforo vrta in vrtnarja, ki je stalnica besedila. In seveda je tu še vedno avtorjev alter ego Gaustin. Še več: modrost svojega Gaustina avtor postavi tako rekoč na začetek romana. Izbor tam citiranih misli Gospodinov zaključi z vodilno mislijo njegovega očeta: Ni hudega.

Morda sta prav ti dve besedi tista prelomnica, ki jo knjiga ponuja tudi bralcu: možnost pogleda na smrt onkraj hromeče bolečine izgube, onkraj vsega hudega. Zacelitev praznine do Gospodinovega stavka Smrt je češnjevo drevo, ki zori brez tebe (Gaustin, Botanika in nesmrtnost).

Srečni ljudje berejo in pijejo kavo

Roman s pomenljivim naslovom je po izidu postal ne samo francoska, temveč tudi mednarodna uspešnica. Začetek zgodbe je tragičen, saj se osrednja protagonistka znajde povsem na dnu, ko v prometni nesreči izgubi svoji dve ljubljeni in nenadomestljivi osebi, moža in hčerko. Povsem uničena in brez volje do življenja se nekega dne odloči za dramatično spremembo, selitev iz domačega Pariza v naključno izbrano vasico na Irskem. V povsem novem okolju se ji življenje kljub nihanjem razpoloženja prične spreminjati na bolje. Plast za plastjo ponovno odkriva sebe in hrabro premaguje ovire, ki ji stojijo na poti. Skozi temne oblake išče žarke upanja, ki slehernega bralca pogrejejo in dajo vedeti, da nikoli ni nič povsem izgubljeno, vedno znova se da priklicati tisti kanček upanja, ki tli v vsakemu od nas. Knjiga se prebere ne mah, saj je jezik, ki ga avtorica uporablja tekoč in pristen. Je odličen primer dela, ki bi lahko služil tudi pri tako imenovani biblioterapiji.

 

 

 

Vse mi povej

Tokrat se zgodbe o ljubezni, prijateljstvu, osamljenosti, krivdi in minljivosti prepletajo v majhnem mestu Crosby v Mainu. Odvetnik Bob Burgess prevzame primer moškega, obtoženega umora matere, pri tem pa se zbliža s pisateljico Lucy Barton. V njeno življenje znova vstopi tudi Olive Kitteridge, ki z Lucy sklene posebno prijateljstvo. Ob pogovorih o ljudeh, ki sta jih poznali, se razkrivajo njihova »nezabeležena življenja« – zgodbe o skrivnostih, bolečini, izgubah in tihih radostih.

Strout v romanu Vse mi povej znova poveže svoje priljubljene like in njihove svetove. Roman je peti del pripovedi o Lucy Barton (serija Amgash), vendar ga je mogoče brati tudi kot samostojno zgodbo. V ospredju niso veliki dogodki, temveč drobni trenutki in odnosi, skozi katere se razkrivajo zapletenost človeške narave, minljivost in moč sočutja. Avtorica v svojem značilnem slogu raziskuje zapletenost človeških odnosov in našo potrebo po tem, da bi bili videni, razumljeni in povezani z drugimi.

Elizabeth Strout (1956) je ameriška pisateljica, znana po subtilnih in psihološko poglobljenih romanih o družinskih odnosih, osamljenosti, spominu in zapletenosti človeškega življenja. Za roman Olive Kitteridge je leta 2009 prejela Pulitzerjevo nagrado za književnost. V seriji knjig z Lucy Barton so naslednje knjige: Moje ime je Lucy Barton, Vse je mogoče, Oh, William!, Lucy by the Sea (trenutno še ni prevedena) in Vse mi povej.

Vse je mogoče

Vse je mogoče je zbirka devetih povezanih kratkih zgodb, ki bralca popelje v majhno mesto Amgash v ameriškem Illinoisu. V njem živijo ljudje z različnimi življenjskimi zgodbami, vendar jih povezujejo preteklost, družinske vezi, zamere, hrepenenja in občutek, da se njihovo življenje ni odvilo povsem tako, kot so pričakovali.

Strout svoje like opazuje z izjemno občutljivostjo in brez obsojanja. Njeni junaki niso popolni in njihova življenja niso vedno urejena ali srečna. Spopadajo se z osamljenostjo, družinskimi odnosi, ljubeznijo, izgubo, duševnimi stiskami, neizpolnjenimi pričakovanji in vprašanjem, kako živeti s svojo preteklostjo. Prav iz njihovih vsakdanjih, pogosto navidezno nepomembnih trenutkov pa pisateljica pred bralca naslika nekaj globoko človeškega.

Posebnost zbirke je njena povezanost z romanom Moje ime je Lucy Barton in ostalimi deli serije. Lucy, ki je iz Amgasha že zdavnaj odšla in si ustvarila življenje pisateljice v New Yorku, se pojavlja v več zgodbah, v eni pa nastopa tudi kot odrasla protagonistka. Kljub temu lahko Vse je mogoče beremo tudi kot samostojno delo. Posamezne zgodbe se med seboj prepletajo, liki iz ene zgodbe se lahko pojavijo v drugi, njihova življenja pa se počasi sestavljajo v širšo podobo skupnosti.

Strout je odlična opazovalka človeških odnosov. Njene zgodbe so kot diskretno prisluškovanje tujim življenjem – bralcu omogočijo pogled v misli, odnose in skrivnosti ljudi, ki jih sicer ne bi (s)poznali. Ob tem se ves čas poraja vprašanje, kako se naše predstave o drugih razlikujejo od resnice. Človek, ki se nam zdi srečen, morda skriva globoko bolečino; tisti, ki ga imamo za neuspešnega ali neprijetnega, pa lahko v sebi nosi presenetljivo nežnost.

Čeprav so nekatere zgodbe nenavadne in posamezni liki tudi neprizanesljivi drug do drugega, jih povezuje predvsem empatija. Stroutova pokaže, da za človekovim vedenjem pogosto skrivajo rane, strahovi in hrepenenja, ki jih drugi ne vidimo. Njena pripoved je tiha in zelo čustvena, brez velikih preobratov, a z močnim odmevom.

Vse je mogoče je knjiga o ljudeh, ki iščejo bližino, razumevanje in možnost novega začetka. O tem, kako nas oblikujejo družina, kraj, iz katerega prihajamo, in spomini, ki jih nosimo s seboj. Predvsem pa je knjiga o tem, da se tudi v najbolj zapletenih in bolečih življenjih prej kot slej pojavi možnost za spremembe.

Priporočam jo vsem, ki imajo radi subtilne psihološke portrete, večplastne medčloveške odnose in zgodbe, v katerih je največ skrito pod površjem.

Elizabeth Strout (1956) je ameriška pisateljica, znana po subtilnih in psihološko poglobljenih romanih o družinskih odnosih, osamljenosti, spominu in zapletenosti človeškega življenja. Za roman Olive Kitteridge je leta 2009 prejela Pulitzerjevo nagrado za književnost. V seriji knjig z Lucy Barton so naslednje knjige: Moje ime je Lucy Barton, Vse je mogoče, Oh, William!, Lucy by the Sea (trenutno še ni prevedena) in Vse mi povej.

Smrt pod platano : primer višjega inšpektorja Ryana

Smrt pod platano je drugi primer višjega inšpektorja Ryana, v katerem L. J. Ross ponovno združi napeto kriminalno preiskavo, slikovito pokrajino severne Anglije in skrivnosti, ki jih preteklost ni nikoli zares pokopala. Ob poletnem enakonočju pod znamenito platano ob Hadrijanovem zidu odkrijejo okostje mlade ženske, ki je tam ležalo več kot desetletje. Navidez pozabljen primer postane izhodišče za zahtevno preiskavo, v kateri se prepletajo stare zamere, prikrite povezave in novi zločini.

Ryan in njegova ekipa kmalu ugotovijo, da razkrivanje resnice ogroža ljudi tudi v sedanjosti. Medtem ko se krog osumljencev oži, se mora inšpektor soočiti tudi z lastnimi dvomi in posledicami preteklih dogodkov. Avtorica zgodbo gradi z zmernim tempom, poudarek pa namenja razvoju likov, vzdušju in postopnemu razkrivanju uganke.

Roman bo pritegnil ljubitelje klasičnih britanskih kriminalk, v katerih niso v ospredju krvavi prizori, temveč logično sklepanje, prepričljivi liki in napetost, ki vztraja do zadnjih strani. Čeprav je Smrt pod platano nadaljevanje romana Sveti otok, deluje tudi kot samostojna kriminalna zgodba.

L. J. Ross je avtorica mednarodnih uspešnic, najbolj znana po kriminalnih romanih o višjem inšpektorju Ryanu in trilerjih z dr. Gregoryjem, ki so bili prodani v več kot 5,5 milijona izvodih po vsem svetu. Kriminalke z višjim inšpektorjem Ryanom se dogajajo v slikoviti angleški pokrajini Northumbriji. V zbirki je izšlo 24 knjig, devet je prevedenih v slovenski jezik (Sveti otok, Smrt pod platano, Umori pri Heavenfieldu, Operacija angel, Obračun pri slapu, Niz smrti na dvorcu, Temno nebo, Sedem mostov in Puščavnikovo bivališče). Vsak primer ima svojo zaključeno zgodbo.