skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Seniorji (75 let in več)

Dete iz gozda

Roman pripoveduje zgodbo moškega, ki se vrne v rojstno vas, da bi prevzel in nato prodal družinsko domačijo. To mu je zapustil njegov praded, nekdanji policijski inšpektor. Med pospravljanjem odkrije njegove dnevniške zapise, v katerih najde neverjetno zgodbo.

V času svojega službovanja se je praded lotil preiskave skrivnostnega izginotja priljubljenega vaškega profesorja. Med preiskavo v profesorjevem domu odkrije skrit dnevnik, v katerem naleti na nenavadno pripoved o detetu, ki naj bi ga profesor zaplodil. Iz starega hrasta globoko v gozdu naj bi zraslo dete. Sprva ni jasno, ali gre za dečka ali deklico, saj je bilo eno z drevesom in je raslo le od pasu navzgor, medtem ko je bil spodnji del telesa vraščen v vejo.

Moški (vsa imena v zgodbi so navedena le z začetnicami) skuša ugotoviti, ali gre za resnični dogodek, mit ali prikrito resnico o zločinu. Medtem ko ne bere pradedovega dnevnika, ureja dokumente za prodajo hiše. Za domačijo se zanima lokalni muzej, kjer spozna svojo bodočo partnerico.

Gozd ima pomembno vlogo tudi v njegovem življenju. Nekega dne se med pohodom s partnerico hudo spreta in ona izgine. Po nekaj dneh jo najde v gozdu – ni sama, v naročju drži približno eno leto staro deklico. Čigav je otrok, ne uspe izvedeti. Partnerica trdi, da ga je našla, kako tava po gozdu, in ga želi obdržati. Sprva temu nasprotuje, sčasoma pa popusti. Uredita ji vse potrebne dokumente, od rojstnega lista do potnega lista, in se odločita odpotovati v njegovo domovino.
Tam pa ga čaka novo presenečenje …

Sergej Curanović, rojen 1980, je diplomirani pravnik, ki se ukvarja s prevajanjem pravnih besedil iz španščine, nemščine in poljščine. Dete iz gozda je njegov prvi roman. Za zbirko kratkih proz z naslovom Plavalec je leta 2020 prejel nagrado novo mesto short.
Curanović svoje junake večinoma poimenuje le z začetnicami. Prav tako ne opisuje okolja, kjer se zgodbe dogajajo, in kot sam pravi, s tem okrepi sporočilnost. Roman Dete iz gozda prepleta kriminalno zgodbo z mitičnimi in ekološkimi motivi. Odpira vprašanja o odnosu med človekom in naravo, o dediščini preteklosti ter o tem, kako težko je ločiti resnico od pripovedi. To je roman, ki ga je vredno prebrati.

Astrid Lindgren : zgodba o avtorici Pike Nogavičke

Za časa njenega življenja je priljubljena pisateljica prejela več kot 75.000 pisem, ki jih danes hrani arhiv Astrid Lindgren v Kraljevi knjižnici v Skockholmu. Na njihovi podlagi je novinar Jens Anderson spisal biografijo z naslovom Astrid Lindgren: zgodba o avtorici Pike Nogavičke.

Obširna biografija na več kot 500 straneh nas popelje na Švedsko, v čas, ki ga je Astrid pomembno zaznamovala, pa ne le s svojimi literarnimi deli za otroke in mladino. Med branjem se sprehodimo skozi njeno celotno življenjsko zgodbo, od otroštva, mladosti, njene kariere, ki je segala daleč preko pisateljske, njenega družinskega življenja, prijateljevanja z najrazličnejšimi zanimivimi osebnostmi, vojnega časa (med katerim je pisala dnevniške zapise poimenovane Vojni dnevnik) in njene ljubezni do narave ter naklonjenosti do samote, ki ji je omogočala to, kar je počela najraje – pisala.

Astrid je skupaj z bratom in dvema sestrama odraščala na posestvu Näs v majhnem mestu Vimmerby, bila bister otrok in radovedna mlada ženska, ki je nadvse rada brala, se zanimala za kulturo, časopise, knjige, filme in glasbo, ki so ji predstavljali daljnogled v svet.

Po končani srednji šoli se je hitro zaposlila pri lokalnem časopisu kot pripravnica – takrat so bile novinarke redkost, uredništvo pa moška domena. Obetavna novinarska kariera se je za Astrid prehitro končala, ko je pri 18 letih zanosila (in rodila sina Larsa) z lastnikom in glavnim urednikom založbe, s katerim pa se ni poročila.

Prva tri leta je Lars preživel pri rejnici v Københavnu, še eno leto pa pri starih starših na posestvu Näs. Ko se je Astrid kasneje poročila s Sturetom Lindgrenom, pa je končno zaživel z njima v Stockholmu, kjer se je rodila še hči Karin, za časa avtoričinega življenja pa širša javnost ni izvedela, kdo je pravi Larsov oče.

Astrid je na začetku svoje kariere delala kot tajnica pri različnih revijah, kaj kmalu pa se ji je ponudila priložnost, da piše pravljice in zgodbe za otroke. Lik Pike Nogavičke je sicer nastal čisto spontano, leta 1941 med pripovedovanjem zgodbic hčerki Karin, ki je takrat trpela za ošpicami. Prva založba, kateri je avtorica v branje z upanjem na objavo poslala Piko Nogavičko, jo je zavrnila, saj se je zdela uredniku, kot očetu majhnih otrok preveč zahtevna. Na srečo se je situacija kmalu obrnila, ko se je nanjo obrnila knjižničarka Elsa Olenius, specializirana za področje knjig za otroke in tudi urednica pri manjši založbi, kjer so v preteklosti že objavili Astridino delo Britt-Mari izlije svoje srce. Njej gre tudi velika zasluga za začetni uspeh Pike, saj je poskrbela, da so zgodbo brali na švedskem radiu, jo uprizorili kot igro v otroškem gledališču, Astrid pa je kot avtorica gostovala po vsej državi.

Kasneje v življenju se je Astrid pričela udejstvovati v lokalnem in globalnem političnem kontekstu. V medijih se je redno oglašala v zvezi z različnimi pomembnimi temami: davčni politiki, atomski energiji, otroški pornografiji, rasizmu, zapiranju javnih knjižnic, stanovanjske stiske mladih in varstvu živali. Njena razprava o zaščiti živali je dejansko privedla o novega zakona o dobrobiti živali, ki so ga poimenovali Lex Lindgren.

Na starost je Astrid veljala za modro starko s severa, skorajda zdravilko, ki jo lahko prosiš za nasvet glede vseh življenjskih tegob. V 80 letih je prejela toliko pisem, da je bila primorana zaposliti tajnico, da je bila kos vsej korespondenci.

Med številnimi pismi, ki jih je Astrid prejela v svojem življenju, so bila tudi pisma, v katerih so jo običajni ljudje, pa tudi različne organizacije prosile za finančno pomoč, njena empatija in sočutje pa sta bila skoraj neskončna. Ob pregledu njene zapuščine, v kateri je bilo na stotine zahval za pomoč in finančno podporo so ocenili, da je celotni znesek, ki ga je Lindgrenova namenila v dobrodelne namene, znašal približno deset milijonov današnjih švedskih kron.

Med branjem njene zgodbe ugotovimo bistvo celotnega življenjskega nazora Astrid Lindgren: da sredi vsega trpljenja, razočaranj in frustracij zaradi lovljenja vetra vendarle obstaja čas veselja, čas užitka, čas poezije, čas ljubezni in čas igre. In le kdo bi lahko to sposobnost, da živi tukaj in zdaj, utelešal bolje, kot otroci – in otrok v odraslem? Ravno zato je (bila) tako priljubljena pri vseh generacijah bralcev po celem svetu.

Rudarske zgodbe in pripovedi

Trboveljčan Tine Lenarčič (1924-2018), ki je bil že od nekdaj tesno povezan z življenjem rudarjev v Zasavju, je s knjigo Rudarske zgodbe in pripovedi zbral številne zabavne, tragične in poučne pripovedi iz težkega življenja rudarjev in njihovih družin.

Knjiga se med drugim loteva prikaza živahnega utripa življenja v rudarskih kolonijah, odpira tedaj (in še danes) aktualne družbene problematike (alkoholizem, revščina, lakota), se spusti pod zemljo in predstavi težaško delo rudarja, postreže s celim kupom rudarskih šal in anekdot, ne manjkajo pa niti pripovedke o slovitem jamskem škratu Perkmandeljcu, ki še danes ostaja najbolj skrivnosten del rudarske folklore. Skozi posamezne zgodbe je bralcu razkrita bogata zapuščina rudarstva v Zasavju, knjiga pa služi tudi kot opomnik, da je rudarsko dediščino potrebno ohranjati pri življenju tudi za prihodnje rodove. Za bralce izven Zasavja pa knjiga postreže tudi s kratkim slovarjem za lažje razumevanje “knapovskega” dialekta.

Knjiga je izšla ob 200. obletnici premogokopne dejavnosti v Zasavju, naslovno ilustracijo pa je prispeval trboveljski likovni umetnik Jože Potokar – Cvrčo.

Volk samotar : hoja po meji med civilizacijo in divjino, po poteh volka Slavca med Slovenijo in Italijo

Sredi decembra 2011 je mladi volk Slavc zapustil domači trop pod Slavnikom in se odpravil na okoli 1600 km dolgo pot, ki je trajala štiri mesece. Ker je bil opremljen s telemetrično ovratnico, so mu znanstveniki z ljubljanske biotehniške fakultete lahko sledili na njegovi poti od rodnega Slavnika preko Vipavske doline, Trnovskega gozda, Idrijskega in Polhograjskega hribovja. Prečkal je Ljubljansko kotlino in se mimo Brnika odpravil preko Karavank proti severu in v dobrih 10 dneh prišel do Celovca v Avstriji. Pot je nadaljeval vse do planote Lessinia severno od Verone. Na tem področju že stoletje ni bilo volkov, toda Slavc je tam srečal volkuljo, ki je bila ravno tako na pohodu. Poimenovali so jo Julija. Zaljubljenca sta dobila mladičke in deset let kasneje je bilo v regiji nekaj sto volkov, kar je rezultat njunega neverjetnega srečanja.

Leta 2022 se je po Slavčevih stopinjah odpravil avtor knjige. Slovenski raziskovalec Hubert Potočnik ga je peljal v brlog, kjer se je Slavc skotil, nato pa je sledil GPS sledi, ki jo je zarisala Slavčeva ovratnica.

Avtor skuša biti nepristranski. Posluša tako tiste, ki o volkovih govorijo z žarom v očeh, kot tudi tiste, ki so mnenja, da je treba vse te zveri brez milosti pobiti. Knjiga odpira mnoga vprašanja. Med drugim tudi, kje je razlika, če si mi damo na krožnik slastno jagnječjo zarebrnico ali pa jo požrejo volkovi. Kako ravnamo z zemljo, kako na nas vplivajo gospodarske, politične in podnebne spremembe, ki spreminjajo stoletja star način življenja.

O čem ne govorimo

Priznana hrvaška novinarka, pisateljica in publicistka Slavenka Drakulić je med slovenskimi bralci dobro znana in cenjena. V svojih knjigah se dotika spominov na življenje v nekdanji skupni državi, vojne, bolečine in žalosti žensk vpetih v vojne razmere, nasilja in različne medosebne odnose. V zbirki kratkih zgodb O čem ne govorimo so v ospredju ženske v zrelih letih, avtorica pa razgalja teme, o katerih neradi govorimo ali to počnemo z nelagodjem, s cmokom v grlu. V zbirki šestnajstih, večinoma prvoosebnih pripovedi, avtorica ganljivo, iskreno in s pridihom humorja, razkriva različne tegobe v času, ko se nas lotevajo bolezni in tudi strahovi; strah pred izgubo vozniškega dovoljenja in samostojnosti življenja, strah pred izgubo dolgoletnih prijateljev in osamljenostjo, strah pred izgubo osebnosti in dostojanstva. Zgodbe osvetljujejo stiske, ki jih povzroča krhanje medosebnih odnosov med dolgoletnima partnerjema in zavedanje, da ponavljamo napake staršev. Opisujejo ljubezni in zamujene priložnosti v poznih letih, oporoke in ne nazadnje tudi probleme odvečnih stvari, ki se nam z leti naberejo. Knjiga črpa iz izkušenj in nam odstira načine soočanja s težavami pri ohranjanju identitete, vitalnosti in družabnosti v starosti. Zavedanje in empatija, da s podobnimi težavami v poznih letih nismo sami, mehča stiske in opogumlja pogovor o njih. Avtorica zaključuje odkrite pripovedi z mislijo, da noče seštevati izgub, pač pa dobitke.

Od tebe dalje štejem svoje dni : posebna izdaja ob 100. obletnici rojstva Lojzeta Krakarja in 30-letnici ustvarjanja Voranca Vogla

»Od tebe dalje štejem svoje dni« je edinstvena knjiga, v kateri sta na enem mestu združeni deli dveh umetnikov, je preplet poezije in fotografije. Gre za posebno izdajo ob 100-letnici rojstva pesnika Lojzeta Krakarja in 30-letnici ustvarjanja Voranca Vogla. Na  novo so tako zaživele besede pesnika, ki je znan predvsem po svoji taboriščni poeziji. Njegov vnuk je med verze s črno-belimi fotografijami vnesel tisto mladostno svetlobo, da navkljub času, ki je minil od ustvarjanja deda, še vedno lahko začutimo njuno medsebojno povezanost. Knjiga, ki je tudi oblikovalsko dovršena, je poklon družinski umetniški žilici in svež dialog, ki je povezal čas deda in vnuka.

Knjigo poleg pesmi, fotografij in spremnih besedil bogatijo tudi izbrani prevodi del Lojzeta Krakarja.

Lojze Krakar (1926 – 1995) je javnosti najbolj znan kot pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec in urednik. Je tudi prejemnik številnih nagrad, od prve nagrade Prešernovega sklada do velike Prešernove nagrade in kar dveh Levstikovih nagrad.

Voranc Vogel (1980) se je leta 1997 Delovemu kolektivu fotoreporterjev pridružil še kot gimnazijec in od takrat v časopisu Delo objavil več kot 6000 fotografij. Sodeloval je tudi z mednarodnimi agencijami EPA, AP in AFP. Je avtor več kot desetih samostojnih razstav in prejemnik številnih stanovskih nagrad.

V prah se povrneš : roman

Avtor piše izjemno berljivo, preprosto in neposredno, pri čemer ne ovinkari okoli človeške ranljivosti ali surovosti situacij, v katere so liki potisnjeni.

V romanu spremljamo življenje upokojenega duhovnika Jacoba Juula. Jacobovo mirno življenje, ki ga zaznamujejo čebelarjenje, pridelava žganja in skrb za bolno ženo Margot, se spremeni, ko mu socialna služba v oskrbo preda vnukinjo Izzy, ki je dotlej sploh ni poznal. Njena prisotnost v hišo ne prinese le otroške radosti, temveč tudi sence preteklosti Jacobovega odtujenega in problematičnega sina Knuta-Halvarda. Ta je s svojimi nepremišljenimi posli zabredel globoko v dolgove pri lokalnem gangsterskem združenju, ki zdaj odgovornost in plačilo terja od njegovega očeta.  Namesto molitve Jacob v roke prime puško, kar sproži neustavljiv plaz dogodkov, kjer se meja med božjim služabnikom in človekom na begu pred zakonom popolnoma izbriše. Skozi celoten roman spremljamo njegovo notranjo razpetost. Medtem ko poskuša vnukinji zagotoviti varno in ljubeče okolje, se v ozadju bori s prikrivanjem usodnih dejanj, smrtjo ljubljene žene in spoznavanjem lastnih vzorcev.

Anders Totland (1986) je avtor, ki pritegne s svojo večplastnostjo. Je namreč kuhar, sociolog in novinar. Piše v novi norveščini, za svoje mladinsko delo Angel v snegu pa je prejel celo nagrado za najboljši mladinski roman. Čeprav piše vse od kuharskih knjig do stvarne literature, je z romanom V prah se povrneš (2022) ustvaril vrhunsko kriminalno dramo o duhovniku Jacobu Juulu, ki se leta 2024 nadaljuje v delu Dokler naju smrt ne loči.

Mala Lisa

Roman Mala Lisa združuje družinsko zgodbo in pretresljivo pričevanje o izkušnji internacije v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Osrednjo literarno vlogo ima Lisa Vidmar, ki nas skozi svojo izpoved popelje skozi vse življenjske postaje. Okvirno dogajanje predstavlja njeno potovanje v Francijo, k svojim koreninam, ko na letalu sklene poznanstvo s stevardeso Évelyne. Lisina krhka podoba in opazna stiska dajeta slutiti, da s seboj nosi pretežko breme. S pomočjo Évelyne in njene družine spregovori o skrivnosti, skrbno čuvani že vrsto let. Otroštvo je preživela v Dijonu, kjer je njena družina negovala tradicijo klobučarske obrti, zaradi dedka, priznanega entomologa, je vzljubila svet žuželk, zaradi očeta, profesorja in poznavalca nemške poezije, pa svet besedne umetnosti. V srečno obdobje je pri Lisinih zgodnjih najstniških letih posegla senca vojne, nato je družino judovskega porekla doletela tragična usoda.

Da bi lahko ubesedila vso grozo dogajanja v primežu taborišča, uporabi svoj alter ego, malo Liso. Bila je žrtev dogodkov v bloku 10, kjer so zdravniki, zaslepljeni od ambicioznost in rivalstva, hlepeli po novih dognanjih za strašno ceno. Slutimo lahko vse razsežnosti krutosti znotraj zidov in bodeče žice, podoba Auschwitza ni prikazana z vso neposredno, surovo resničnostjo, ampak z metaforiko pošasti. Pred njo je mala Lisa bežala v svojo miselno predstavo spiralnega stolpa in se reševala z rituali, neskončnim preštevanjem stvari in recitiranjem poezije.

Francoska pisateljica Rachel Mourier se je v svojem prvencu občutljive tematike holokavsta lotila  z natančnim proučevanjem zgodovinskega ozadja, pri čemer je prisluhnila pričevanjem preživelih, spoznala njihove travme in dejstvo, kako težko je premagati tišino. Poudarila je vrednost družinskih spominov in predmetov ter medosebne odnose in medgeneracijske vezi, ki z empatijo pomagajo preživeti, preboleti … Sicer izredna profesorica na eni izmed francoskih fakultet je nekaj let preživela v Sloveniji, kar je dalo poseben pečat tudi romanu Mala Lisa. Vanj je vpletena naša tradicija vinogradništva in čebelarstva, med vsemi dogajalnimi prostori dobi vidno vlogo majhen slovenski kraj Ciringa ob avstrijski meji, kjer Lisa najde varnost in zatočišče.

Vanja: kratek roman o predolgem življenju

Roman Vanja je kratek roman o predolgem življenju. Roman predstavlja zadnji del trilogije, ki jo je avtor začel z romanoma Odštevanje in Zvezda, žlica in ura. Vsa dela se lahko berejo samostojno. Zgodba se začne udarno s poglavjem Vsak konec ima svoj začetek. Glavni junak v prvoosebni pripovedi, čeprav je že dolgo mrtev, razgrne svojo življenjsko zgodbo.
Ivan je rdečelasec, rojen prvega septembra 1939, na dan, ko se začne druga svetovna vojna. Njegov prihod na svet je poskus rešitve odnosa med staršema, obenem pa se rodi kar petnajst let za tremi sestrami. Po materini smrti skrb prevzamejo prav one in sodelujejo tudi pri njegovi vzgoji. Že zelo zgodaj je zaznamovan kot »hudičevo seme«, kar usodno vpliva na njegovo življenje in vse nadaljnje zaplete.
Zgodba se razteza od pripovedi o prvi svetovni vojni in očetovih izkušnjah na fronti, prek časa italijanske in nemške okupacije ter Ivanovega otroštva v drugi svetovni vojni, vse do povojnega obdobja, socializma in s časovnimi preskoki do nove države ter kapitalizma.
Širok zgodovinski kontekst, ki pa ne zasenči posameznika. Pomemben ostaja njegov odnos do družine, okolja in mogoče celo do samega sebe. V ozadju ves čas ostaja tudi vprašanje spremembe imena, katere pravi pomen se razkrije šele proti koncu romana. Kdo je pravzaprav Vanja?
Skozi pripoved se srečujemo z nasiljem, občutki sramu in drugačnosti ter z vprašanji izdaje in preživetja. Alkohol, duševne bolezni in druge življenjske ovire spremljajo junake na njihovi poti, a prostor najdejo tudi svetlejši trenutki – zaljubljenosti, rojstva otrok in drobna upanja. Tudi ločitve ne izostanejo. Izpostavljena je tudi vloga žensk. V kratkem romanu je zbran širok spekter čustev, dogodkov in življenjskih spoznanj. Je glavni protagonist res le naivnež? Zgodbo bi lahko opisali kot kratek roman z dolgo odmevnostjo.

Stopi na robnik : zgodbe, narisane s srcem

Stopi na robnik je, kakor nam pove že podnaslov, zbirka kratkih zgodb, narisanih s srcem. Avtorica Nataša Žilevski, upokojena zdravnica, nam v vsaki zgodbi tenkočutno opiše en dan v življenju posameznika, odkriva njegovo razmišljanje, doživljanje, ranljivost in upanje. Gre za ljudi različnih starosti, zanimanj in življenjskih izkušenj, kakršne lahko srečamo na ulici in niti ne pomislimo, da vsak izmed njih hodi po svoji edinstveni življenjski poti, ki prinaša tako vesele kot tudi grenke trenutke in misli, s katerimi mora opraviti na svoj najboljši način. Četudi ob branju včasih začutimo zbodljaj žalosti in trpkosti, se zgodbe vendarle vedno končajo z optimizmom in upanjem, da se bodo stvari obrnile na bolje. Kljub temu, da pisateljica uporabi stvaren način opisovanja, je v njem čutiti toplino in naklonjenost do tistih, o katerih piše.

Knjiga Stopi na robnik je druga zbirka kratkih zgodb Nataše Žilevski. Prva, Vonji življenja, je izšla leta 2015. Sicer pa avtorica svoje literarne bisere objavlja v različnih literarnih revijah, njene zgodbe pa so bile tudi večkrat nagrajene.