Seniorji (75 let in več)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

V imenu sina

Avtor nas tokrat zapeljuje z vohunsko namazano zgodbo. Časovno jo vpne v čas Hitlerjevega vzpona in spretno seže še v naš trenutek. Pripoved diši po skrivnostih mlade nezakonske mame Katarine, spremljamo odraščanje njenega sina Ivana Klasa, vzporedno pa se bohoti v vsej svoji grozoti druga svetovna vojna. Mlada mati hrabro balansira med prilikami, ki se ji z razmahom vojne ponujajo. Včasih mora pretentati glas vesti in sprejeti kar ji ponujajo ljudje, ki jih sicer prezira. Zelo hitro se uči spretnosti preživetja. Z vklopljenim materinskim instinktom zazna, kdo in kdaj bi lahko ogrožal njenega otroka. Skozi muke mlade matere nam zgodba riše slike predvojnega in vojnega utripa “malih” ljudi. Zgodovinski učbeniki jih zelo suhoparno opisujejo kot “trpečo množico civilistov”, v avtorjevi pripovedi pa postanejo resnične osebe, ki jih čutimo. Like, ki jih avtor zamesi v dogajanje, prepoznamo v nekdaj živečih resničnih vohunih, generalih in kar se njim podobnih primerkov nujno mora pojaviti v areni vojne. Čeprav poznamo klavrnost konca glavnih akterjev štiriletne svetovne morije, nas pisatelj drži v budnosti: “Kaj pa če …?”

Džan

Andrej Platonov je bil ruski pisatelj, pesnik, novinar in inženir, ki se je rodil na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje. Odraščal je v delavski družini in je težko fizično delo izkusil že v svoji mladosti. V istem obdobju se je v njem prebudila želja po pisanju. Hotel je, da bi njegova literatura služila družbi, a njegovi zapisi sovjetske resničnosti niso bili po volji oblastem in veliko njegovih del je ostalo neobjavljenih še dolgo po njegovi smrti. Eno izmed njih je kratek roman Džan.

Osrednja oseba dela je Nazar Čagatajev, mlad ekonomist, ki ga je oblast poslala v pustinjo Turkmenistana. Dobil je nalogo, da nomadskemu ljudstvo na “dnu starodavnega morja, kjer je bil po legendi nekdaj svetovni pekel”, pomaga do boljšega življenja. Majhna skupnost namreč ni imela ničesar “razen duše in ljubega življenja, ki so mu ga dale ženske – matere, ki so ga rodile.”

Džan pripoveduje zgodbo o človeški krhkosti in vzdržljivosti v surovem okolju nepojmljivega trpljenja. Vzbuja razmislek o sreči, o volji do življenja, o iskanju smisla, o hrepenenju, o upanju … In ostane z bralcem tudi, ko ga odloži.

Tako si krasna! Poklon lepoti prijateljstva

Knjiga ameriške avtorice Melanie Shankle Tako si krasna! Poklon lepoti prijateljstva je osebna inventura minulih in še vedno pris(o)tnih prijateljskih odnosov, ki jih je sama kdaj spletla, tako z mimobežniki kot tistimi ljudmi, ki so v njenem življenju obstali – pa najsibo to namenoma ali ne.

V mestoma duhovitem in na trenutke tudi izrazito čustvenem slogu sledimo iskreni, topli pripovedi o nepopolnih odnosih, ki temeljijo na odkritosrčnosti, ranljivosti ter sprejemanju. Prijateljstvo je običajno ena najmočnejših vezi, ki se včasih prav potihoma prepleta iz drobnih pozornosti in stičnih trenutkov, velikokrat pa v sebi skriva zmožnost, da nas lahko popolnoma preoblikuje – morda v nekaterih primerih še bolj kot kateri koli drugi bližnji odnos.

Kako se medsebojno podpirati in v katerih trenutkih podpora ni več smiselna? Kako se veseliti uspehov drugega? Kako premagovati težka obdobja v življenju s pomočjo prijateljev – ali celo brez njihovega so-obstoja? Kako čustvovati in kako sočustvovati z ljudmi okoli sebe, tudi takrat, ko se nam zdi, da tega nočejo? Kako preboleti izdaje in kako ovrednotiti rane, ki nam jih drugi – hote ali ne – zadajo? Kako pomemben je humor v naših odnosih, v našem vsakdanu? Knjiga v odgovor na ta in mnoga druga življenjska vprašanja ponuja osebne izkušnje skupine prijateljic, ki si skupno pot deli že dolga leta. Res je, izkušnje so osebne, a na osnovo lastnih anekdotičnih prigod avtorica doda drobce splošnih življenjskih modrosti ter tudi duhovne premisleke, ob katerih branje knjige bralcu vzbudi občutek, da se tako poglablja tudi vase. Z intimnim vpogledom v prijateljstvo drugih namreč odpira možnosti in nudi izhodiščne točke tudi za prevpraševanje naših odnosov. Svojih prijateljskih vezi vsekakor ne idealizira, saj so vedno postavljene in predstavljene v realnem kontekstu. Ne glede na to, kako daleč vsaksebi s(m)o si, ne glede na geografske razdalje ter nesporazume med nami, resnična povezanost vedno o(b)stane.

Zdi se, da je (pravo) prijateljstvo pravzaprav prehajajoč preplet moči in ranljivosti, ki se sicer le redko v polnosti zlije, potrebuje pa konstantno in zavestno pristnost ter prisotnost – da smo točno to, kar smo, in točno tam, v tistih trenutkih, ko se svet nam ljubih oseb zamaje v temeljih. Pa tudi takrat, ko se (zgolj) zdi, da je vse na svojem mestu.

S preprosto, pristopno pisavo, ki jo prežemata humor – včasih s sicer že rahlo preosladnim oziroma pretiranim ter predvsem predvidljivim tonom – in toplina, se pripoved usmerja skozi izkušnje ter preizkušnje ženskega prijateljstva, sporočilnost pa je celostna, saj presega zgolj okvire spola. Spodbuja nas namreč k iskrenosti v vseh odnosih, medsebojni podpori in spoštovanju, nagovarja našo (očitno prirojeno) potrebo po socialni pripadnosti, gradnji ter negovanju odnosov in pravzaprav nudi svojevrsten navdih, da v svojih odnosih ponovno poiščemo prvenstveno esenco lepote.

Lahkotno in, da, hkrati tudi krasno branje, kjer je sicer v prevodu prisotnih kar nekaj opaznih slovničnih napak, napisano v slogu, ki ga zlahka lahko definiramo kot ameriškega, primerno za vse tiste, ki se še vedno počutijo doma predvsem v 80-ih in 90-ih letih minulega stoletja. Občutna verska komponenta odpira dodatno dimenzijo, knjiga pa nudi ravno pravšnjo vsebino za bralne klube ali tematske večere ter nas spodbuja, da – drugim, pa tudi sebi – večkrat rečemo, kako krasni smo. Tudi, ko nismo.

*Vsakršna podobnost z naslovom tragikomičnega ameriškega filma s preloma tisočletja je izključno – namenska.

Uničiti

V računalniški simulaciji, ustvarjeni s tehnologijo, ki presega znanje najboljših strokovnjakov filmske animacije, ubiti ministra in posnetek javno objaviti. Uničiti odlično delujoč sistem oskrbe v prestižnem domu za obnemogle z nenadno spremembo dela. Povzročiti samomor čustveno nestabilnega moža med ločitvenim postopkom in se maščevati njegovi družini. Izsiliti najbolj agresivno metodo zdravljenja svoje težke bolezni in s tem zapečatiti svojo usodo. Človeške odločitve so pogosto uničujoče in nerazumne, vodene s trenutnimi strastmi, ljubosumjem, maščevalnostjo, neutemeljenimi strahovi in nepremišljenimi dejanji.

Michel Houellebecq, francoski pesnik in pisatelj, prejemnik številnih uglednih literarnih nagrad, tudi tokrat ne razočara svojih bralcev. V svojem prepoznavnem slogu razgalja temne plati človeštva, s posebnim poudarkom na odnosih med družinskimi člani, ljubljenimi osebami in zakonci. Osrednji lik romana je skoraj petdesetletni Paul, uslužbenec v kabinetu ministra za gospodarstvo in finance, sin upokojenega obveščevalca. Spremljamo ga skozi bizarne nočne more in erotične fantazije, ki se prepletajo z vsakdanjimi življenjskimi situacijami. Svoja nenavadna razmišljanja in občutja opravičuje z opažanji, kot je ta, da sta si z ženo nehala deliti spalnico kmalu po nakupu stanovanja, kar po njegovih besedah paru izboljša bivalne razmere, a ravno to pogosto vodi v ugašanje volje do življenja, zlasti skupnega. Njuna volja do intimnosti ugasne kar za deset let. Ženo predstavi kot veganko in aseksualko, nekakšno znanilko prihajajočih sprememb, ki najde izpopolnitev v jogi in transcendentalni meditaciji.

Po številnih zanimivih preobratih, duhovitih pripetljajih ter usodnih in tragičnih dogodkih se roman izteče tolažilno. Bralca prepusti introspekciji o življenju, ljubezni in smrti. Odnosi, zlasti družinski in zakonski, čeprav nepopolni, lahko nudijo tolažbo in dajo smisel našemu življenju, če jih le pravočasno uspemo rešiti in ohraniti.

Šola brezboštva

Aleksandar Tišma (1924-2003) velja za enega od najpomembnejših srbskih literatov 20. stoletja; njegov opus, ki zajema tako pesniške zbirke, romane in zbirke kratke proze, je bil deležen velike pozornosti tako doma kot v tujini, še posebej zaradi svojega pogosto brezkompromisnega sloga, ki je enako grobo realističen kot tudi poetično absurden. Zbirka Šola brezboštva prinaša njegove štiri najbolj znane novele; naslovna, ki jo je nek belgijski kritik označil za najstrahotnejšo zgodbo vseh časov, spremlja nizkega preiskovalca Duliča, ki med mučenjem mladega jetnika, obtoženega protidržavnega delovanja, čaka na novico o zdravstvenem stanju njegovega hudo bolnega sina, Šnek je grenkosladka pripoved o melanholičnem hipohonderju s travmatično preteklostjo, zaznamovano z bivanjem v vojnem taborišču, ki v svoji novi partnerici vidi priložnost, da bi prevzel identiteto in življenje njenega bivšega moža, Najhujša noč je pretresljiv portret očeta, ki med vojno čaka na prihod jutra, ko bo njegova družina deportirana v koncentracijsko taborišče, Stanovanje pa spregovori o prisilni izselitvi upokojene gimnazijske učiteljice iz stanovanja, v katerega se naseli njen nekdanji učenec, ki ga je z brezplačnimi inštrukcijami rešila pred prisilnim delom.

Mushi mushi

Pričujoči Echartov citat lepo opiše legendarno zbirko prvih slovenskih haikujev izpod peresa, ob nastanku pesmi petindvajsetletnega, Milana Dekleve. V pesmih se tradicionalno subtilno izrazita nastanek in intenzivno bivanjsko občutje nastalega sveta. To potrjuje tudi izbira medija: Haiku je starodavna japonska oblika pisanja, z verzno-zlogovno strukturo 5 7 5, s katero so se v obdobju srednjega veka urili in tekmovali japonski plemiči, prvotno v obliki improvizirane daljše pesnitve (renga), iz katere so izluščili uvodne verze (hokku); ti verzi namreč zajemajo bistvo pesmi in zato posledično prevzamejo obliko samostojne pesmi (haiku). Pesniku tako na koncu ostane na razpolago preostane zgolj par besed da ujame trenutek, k temu pa spodbuja tudi bralca, saj je, kot v spremni besedi trdi Tomaž Kralj:

“… vsak izmed nas pesnik, samo tega ne ve ali pa ne zna aktivirati te energije. Biti pesnik ne pomeni pisati pesmi, to pomeni biti pesem, se zavedati svoje tisočletne konstante, biti razpoložljivost in ultimativna danost. Ni nas, je samo pesem. Tako si prisvojimo stanje, v katerem spoznavamo svet v zrnu peska in preživljamo večnost v trenutku. Neskončnosti se združujejo na dlani in ob reki je poleti hladneje kot ravnini. Milanove pesmi so vse to, vendar vam tega ne bodo razodele. Milan vam lahko nekaj pove, ampak ne bi razumeli. Ko izkusite, mu ni treba povedati. To je kakor LSD. /…/ dokler znanje ne zraste v vas, nima za vas nobene resnične vrednosti.”

“Ptič v slemenu. / Veter iztrga zatič. / Kdo vrata odpre?” str. 51

Naslov “mushi mushi” iz japonščine prevajamo kot “toplo vlažno”, na prvo asociacijo pa bi naslov marsikoga lahko spomnil tudi na kakšen drugi pomen besede “mushi”; npr. kitajsko “mushi” = zmaj, japonsko “mushi” = žuželka, oziroma nemški prevod, ki pomeni muca (pussy). V vseh primerih pa naslov nakazuje z energijo nabit, erotično-čutni del zbirke, ki je notranje deljena na tri poglavja: Glasba, Ljubezen in Svet, vsako s po sedemnajstimi pesmimi, ki so znotraj poglavij tematsko uvrščene; k vsebini močno doprinesejo tudi impresionistične črno-bele ilustracije in fotografije Kostje Gatnika.

“Bodiva ogenj, / sezuta misel naju / hoče kot pepel.” str. 35

Milan Dekleva (rojen 1946) je diplomiral iz primerjalne književnosti na FF UL. Do sedaj je objavil več kot dvajset knjig poezije in drugih literarnih del. Prejel je več nagrad: Prešernovo nagrado za življenjsko delo, Rožančevo nagrado za eseje, Veronikino nagrado za poezijo in druge. Zbirka je avtorjevo prvo literarno delo, prvi ponatis doživela leta 2005 pod naslovom Muši Muši = Mushi Mushi, pri Društvu Apokalipsa.

Drevesa

V mestu Money v Misisipiju se začnejo dogajati nenavadni umori, ob tarantinovskih prizoriščih pa se s preiskovalci poigrava tudi truplo, ki noče ostati mrtvo. Poleg iznakaženih belih moških, ki jih tudi najbližji opisujejo kot razne nebodigatreba, se namreč pojavlja truplo, ki spominja na 14-letnega Emmetta Tilla, temnopoltega dečka, ki je bil v tem kraju pred šestdesetimi leti žrtev linčanja. Zaradi nenavadnih okoliščin, ki so si iz prizorišča v prizorišče na las podobne, se v preiskavo vključi tudi Misisipski preiskovalni urad in FBI. Situacijo v mestecu na ameriškem jugu še bolj podžge (in je tudi hvaležen vir raznovrstnih ironičnih situacij ter podlaga briljantnih dialogov) hitro očitno dejstvo, da so vsi trije preiskovalci, ki so jih napotili na pomoč »lokalnim kmetavzarjem«, temnopolti in jezikavi. Ko se umori začnejo dogajati tudi v drugih mestih, vse bolj kaže na to, da bo potreben temeljit obračun s preteklostjo.

Percival Everett, ameriški pisatelj in profesor, je v zadnjih letih pogosto ime na seznamih nominacij in prejemnik več literarnih nagrad. V Drevesih, ki so v originalu izšla leta 2021, se ni omejeval z žanrskimi opredelitvami, roman je namreč zmes fantastike, detektivke in satire. Čeprav ga pasti satiričnosti rahlo zanašajo v črno-bele karakterizacije, prinaša izjemno osvežujoče pisanje, bogato z odličnim humorjem, ki v slovenščini zaživi v prevodu Jerneja Županiča. Duhovitost in nepredvidljivost vabi, da ga preberemo na dah, a nam ob branju vendarle ne dovoli pozabiti, da za farso leži dolga nit tragedije. Kot pravi Faulkner, preteklost ni mrtva in niti ni preteklost.

Tišina

Evangelij po Janezu pričuje, da je v začetku bila Beseda. Avtor pa pričevanje dopolni: “V začetku časa je bila Beseda, / obkrožena s tišino.” (str. 9)

Mistična krščanska teologija se na veliko mestih zbližuje z staroselskimi indijanskimi izročili, v katerih je jasno, da je “Razum zlorabil besedo” in Tišino, ter se “spravil na ljubezen”. In čeprav je matematika jezik, s katerim je stvarnik spisal vesoljstvo, kot je povedal Galileo, ta jezik ni popoln brez umetnosti. Šele z njo stvarstvo postane dovršeno. Brez umetnosti je življenje kot vera brez upanja.

“Na stičišču vseh treh prebiva resnica o obstoju.” (str. 35)

Zbirka je prepredena s citati iz starogrškega izročila, ter posuta z bibličnimi citati in navezavami, ki ritemsko spominjajo na španskega pesnika Fernanda Valverdeja.

“Jernej Grlj (1999) je Primorec. Maturiral je na Škofijski klasični gimnaziji, diplomiral na Fakulteti za matematiko in fiziko. Leta 2018 je prejel nagrado Župančičeva frulica in leta 2023 začel doktorski študij na USC v Los Angelesu. Poezijo je objavljal na raznih portalih in revijah, pred objavo pesmi v prvencu je bil cikel desetih pesmi Tišina prvotno objavljen na portalu KUD Logos.”

Naj se vrti

Avtobiografska pripoved Naj se vrti prinaša zgodbo Alenke Vreček, Slovenke, ki je že v mladih letih odšla v ZDA, tam ustvarila družino, prebolela raka in preživela številne osebne prelomnice. Pri 54 letih se je odločila za nekaj drznega. S kolesom se sama odpravi na več kot 4000 kilometrov dolgo pot od doma v Lake Tahoe v Kaliforniji do drugega doma v La Ventani v Mehiki.

Pot jo vodi skozi raznolike pokrajine: visoke prelaze v gorovju Sierra Nevada, puščavsko Arizono in slikovite mehiške vasice. Narava in tišina ceste postaneta del zdravljenja in notranje rasti. Fizični izziv poti jo sooči z lastnimi mejami, strahovi in spomini.

Narava okrog nje je osupljivo lepa. Ljudje, ki ji srečuje, pa s svojo prijaznostjo in odprtostjo pogosto presegajo njena pričakovanja. Kot že tolikokrat se je tudi pri njej izkazala za zelo resnično slavna Zaplotnikova misel, da bistvo ni cilj, ampak pot, po kateri smo prišli do cilja.

Pripoved zaznamuje jasna želja po svobodi, življenju in gibanju – tako po cestah kot znotraj sebe.

Dobimo se v slaščičarni

Jenny Colgan je avtorica številnih romanov, ki so polni humorja in romantike. Pričujoča knjiga ni izjema, saj je izjemno prikupna, lahkotna in predvsem slastna. Pozornost bralca pritegne že z naslovnico, ki je polna barvitosti in topline. Zgodba se vrti okoli glavne junakinje Issy, ki je otroštvo preživljala ob dedku v njegovi pekarni. Po njemu je podedovala tako talent za peko kot tudi njegove nadvse okusne kuharske recepte. Po izgubi službe Issy ne sedi križem rok in se odloči, da odpre čisto svojo slaščičarno po imenu Svet tortic. Z svojim dejanjem potrjuje rek, da je vsak konec lahko začetek nečesa novega. Od poglavja do poglavja ji štrene meša tudi zapeljivi bančni svetovalec in najboljša prijateljica. Branje ne samo da preseneti in spravi v dobro voljo, ampak tudi prebuja željo po peki domačih sladic. Recepti, ki jih najdemo v knjigi, nas vabijo naravnost v kuhinjo – natančneje do pečice.