skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Seniorji (75 let in več)

Kamni

Kamni, droben strip, na prvi pogled zgleda nekoliko banalno, saj s preproste ilustracije na platnici v nas strmi ne ravno vesel … kamen. Če smo iskreni, je velika večina sličic v stripu precej podobnih in skoraj iz vsake v nas strmi nekoliko zamorjen kamen. A to naj nas ne zavede. Kamni so zelo premišljen filozofski strip o življenju, ki nas opominja, naj bomo pozorni do malih stvari. Strip, ki govori o osamljenosti, o želji po nečem novem, o dolgčasu, o strahovih, o pričakovanjih in o tem, da tudi če se skoraj nikoli nič ne zgodi, nas vedno lahko preseneti –  kakec z neba. Včasih nas je strah, da bi obtičali, včasih upamo, da bo vse drugače, a se nič ne spremeni, spet drugič pa pride sprememba, ko je sploh ne pričakujemo. Neko novo doživetje, ki ga sprva ne maramo, a spoznamo, da nam je koristilo: recimo, če nas preslini polž.

Kamen ni prijazen, pogosto je zagrenjen v svoji osamljenosti, a vseeno – čuti vse. Čas teče in kamen je tam. Včasih se zaplete v pogovor z bralcem in ga nagovarja, včasih celo žali. Pogosto je neprijazen, a čutimo z njim.

Minimalističen strip nas uči pozornosti, saj je na nekaterih sličicah pomemben detajl, kam so usmerjene kamnove drobne oči, dve majhni pikici. Pomanjkanje pozornosti na detajle in osamljenost sta gotovo dve veliki problematiki sodobnega časa in strip Kamni zadane bistvo. V času, ko štejemo sekunde ali celo stotinke sekunde, saj so minute premalo natančne, nas poziva, da se ustavimo, pogledamo okoli sebe in vidimo podrobnosti. Če se zberemo, bomo doživeli marsikaj, kar bi sicer šlo mimo nas. Spodbuja nas k zbranosti in stoičnosti: na večino dogajanja nimamo zares vpliva in tudi to je v redu.

Kamni so tako odličen strip za slab dan, saj že z vedro svetlo modro barvo, še bolj pa s toplino in humorjem sporoča: takšno je življenje, ampak hej, ni vse slabo! Včasih je veliko že samo biti tu. Zares biti tu.

Voz

Pesniška zbirka Voz poljskega pesnika, glasbenika in aktivista Grzegorza Kwiatkowskega je pretresljivo literarno pričevanje o holokavstu, antisemitizmu in posledicah zgodovinskega nasilja. Avtor v njej nadaljuje raziskovanje kolektivnega spomina, ki ga slovenski bralci poznajo že iz njegovih zbirk Žetev in Brez orkestra.

Zbirka temelji na resničnih pričevanjih preživelih, očividcev in drugih udeležencev zgodovinskih dogodkov (pesmi so naslovljene z njihovimi imeni in priimki), zbranih v arhivu Fortunoff Video Archive for Holocaust Testimonies na Univerzi Yale. Iz drobcev spominov, osebnih izpovedi in glasov ljudi, zaznamovanih z nasiljem, se sestavlja večplastna pripoved o svetu, ki je postopoma zdrsnil v sovraštvo, izključevanje in uničenje.

Kwiatkowski se odpoveduje velikim razlagam in literarnemu olepševanju. Njegova poezija je zadržana, fragmentarna in skoraj dokumentarna. Prav v tej navidezni preprostosti se skriva njena izjemna moč: pričevanja spregovorijo neposredno, brez olepšav in varne časovne distance. Pred bralcem se razkrivajo mehanizmi družbenega izključevanja ter srhljiva banalnost nasilja, ki se lahko razraste v vsakdanjem življenju.

Voz je knjiga o ljudeh, katerih glasovi ne smejo utihniti, in o zgodovini, ki je ne smemo pozabiti. Poezija postane prostor spominjanja, poslušanja in etične odgovornosti, obenem pa opozorilo, da sovraštvo in razčlovečenje niso zgolj stvar preteklosti. Gre za pretresljivo in aktualno branje, ki odpira vprašanja človekovega dostojanstva, kolektivne krivde in odgovornosti do zgodovinskega spomina.

Grzegorz Kwiatkowski (1984) je poljski pesnik, esejist, glasbenik in družbeni aktivist. V svojem literarnem ustvarjanju se posveča predvsem zgodovinskemu spominu, etiki, nasilju in človeški odgovornosti. Je avtor več pesniških zbirk, ki so prevedene v številne jezike in izhajajo tudi v tujini. Je član poljske psihedelične rock skupine Trupa Trupa ter član ameriškega združenja PEN America in evropske literarne platforme Versopolis. V letih 2025 in 2026 deluje kot umetnik v rezidenci na Univerzi Yale, kjer sodeluje tudi z arhivom pričevanj o holokavstu Fortunoff. Njegovo literarno in esejistično delo odmeva tudi v mednarodnem prostoru, med drugim v časopisih The Guardian in The New York Times.

Pesem štorklje in dromedarja

Nizozemska pisateljica Daanje Anjet nas s svojim obsežnim romanom Pesem štorklje in dromedarja osvoji s svojim pisateljskim slogom, zamislijo in čustveno globino napisanega. V avtoričino pripoved vstopimo z letom 1847, natančneje z 12. decembrom v Yorkshiru in zaključimo z enakim datumom, tokrat leta 2007 v Groningenu. Ves ta čas zaobjamemo z enajstimi poglavji, stkanimi z različnimi zgodbami, kraji in številnimi literarnimi osebami, med katerimi zavzemata osrednji del pisateljici Milica in Eliza May Drayden. Med njima avtorica izpostavi Elizo May Drayden in kot navdih zanjo prevzame resnično pisateljico Emily Bronte. Skrivnostni sestri Drayden sta postali slavni šele po smrti, z njunim delom, pismi, dnevniki in malo črno beležko, so se skozi stoletja ukvarjali različni biografi, krajani, kjer sta živeli, pa so izkoristili njuno slavo za promocijo kraja. Poglavja v romanu bi prav lahko bila tudi samostojna prozna dela, a jih Daanje spretno spne in poveže v pripovedni tok s katerim potujemo skozi čas, se zapletamo v literarne uganke, padamo v psihološke globine in razgaljamo človeške odnose. Prisostvujemo filozofskim razmišljanjem in mnenjem o kvantni fiziki ter času. Seciramo sestrske odnose, ljubezni, strasti, sovraštva ter prehajamo meje magičnega. Na poti se zapletamo v nadležne muhe, iščemo izgubljene stvari ter se tolažimo z robidovo marmelado. Odstiramo vprašanja minljivosti, skrivnosti življenja in smrti.

Pod psevdonimom Daanje Anjet se skriva nizozemska pisateljica Anjet den Boer piše romane, kratke zgodbe in scenarije. Pesem štorklje in dromedarja je njen drugi odmeven roman in prvi preveden v slovenski jezik, zanj je prejela nagradi Libris ter Bookspot Literatuurprijs.

Pri meni luč gori : izbor slovenskih novel med ekspresionizmom in socialnim realizmom

Trideseta leta minulega stoletja oz. obdobje med obema vojnama so v razvoj slovenske kratke proze prinašala novosti, na katere pa tako kritika kot tudi bralci niso bili pripravljeni; medtem ko je oblast potihem določala nove literarne smernice, ki so zagovarjale trdno prisotnost ideološko obarvanega socialnega realizma, ki na sentimentalen in skoraj propagandni način opeva moč in zadovoljstvo delavskega razreda, so se na nasprotni strani znašli literarni “odpadniki”, ki so to iluzijo drzno razbijali, osnovne elemente socialnega realizma podredili intimnemu ekspresionizmu in izpostavljali mračnejše teme kot so osamljenost, izgubljenost, izguba identiteta in nemoč. Zbirka Pri meni luč gori združuje dela nekaterih najvidnejših slovenskih piscev kratke proze v obdobju med obema vojnama, ki so s svojimi deli navkljub cenzuri in ignoranci tedanje stroke pustili močan pečat v poglavjih zgodovine slovenske književnosti; to so Ludvik Mrzel, Vladimir Bartol, Rudolf Kresal, Danilo Lokar in Ivo Brnčič.

Ludvik Mrzel (1904-1971) za časa svojega življenja ni objavil veliko del; pričujoča zbirka vključuje izbor črtic iz njegove zbirke Luči ob cesti in predstavljajo vmesno pot med socialnim realizmom in ekspresionizmom. Črtice so umeščene v realni svet, vendar nimajo izrazite fabule, saj se osredotočajo na avtorjeva razmišljanja, ki jih vzpodbudi pogled na povsem vsakdanjo stvar kot je plašč, pozabljen v kupeju ali obleka v ženski garderobi. Mrzelova razmišljanja spremljajo občutki otožnosti in nemoči, skoraj vedno pa so usmerjena v človekov notranji “jaz”, ki je poln neuresničenih hrepenenj in goreče želje po ljubezni in sprejemanju.

Vladimir Bartol (1903-1967) je pisal zelo specifičen tip kratke zgodbe oz. novele; v njih je pogosto opisoval kontrast med umetnikom oz. intelektualcem, obsojen na osamljenost in životarjenje, ki pa v svojih razmišljanjih, ki posežejo v območje filozofije in psihoanalize, trči ob idelani “jaz” navdihujočega avanturista, ki je v večnem iskanju smisla življenja. Bartol je v zbirki zastopan z novelo Pogovor o poslednji karti, v kateri bralci srečamo obubožanega doktorja znanosti, ki životari v zanemarjeni podstrešni sobi in se mu življenje obrne na glavo, ko spozna arogantnega in hedonističnega pustolovca in svetovljana Roberta Nigrisa. Ta se močno zaljubi v plesalko Greto, ki pa že hkrati živi z drugim ljubimcem, zato ljubezen v Bartolovi noveli postane prizorišče osebne psihološke vojne.

Rudolf Kresal (1905-1975) je bil za časa svojega življenja pogosto spregledan avtor, ki je največ pozornosti zbudil z novelo Vejica španskega bezga; gre za odlomke iz dnevnika moškega, ki leta 1496 postane žrtev inkvizicijskega sodnega procesa in je vržen v majhno zaporniško celico, katero si deli s šestimi sojetniki. Zunanji svet zanje ne obstaja več, edini stik z nečim, kar obstaja zunaj zaporniških zidov, pa je možen preko ozke line pod stropom z železnim križem. Novela opisuje postopno opuščanje človekovega razumevanja časa in prostora, saj vsakdan v zaporu ne razlikuje med dnevom in nočjo in letnimi časi. Navkljub časovni umeščenosti v obdobje, ki je že zdavnaj minilo, Kresal odlično vleče vzporednice med inkvizicijo in simbolnim pregonom sodobnega človeka v obdobju med obema vojnama, ki je pahnjen v svoj osebni zapor, ki je resda brez rešetk in pustih zidov, ampak predstavlja toliko večje čustveno breme za posameznika.

Danilo Lokar (1892-1989) je elemente realizma in ekspresionizma združeval na prav poseben in drzen način, kar je še posebej razvidno v njegovem najbolj znanem delu, pripovedi Zimska noč, ki hkrati velja za enega od začetnih poskusov žanra grozljivke v slovenskem literarnem prostoru; dogajanje je postavljeno v hladno kraško okolje, kjer osamljen moški vodi osebno bitko z neizogibno smrtjo, pripoved pa je zaznamovana s tipičnim baladnim vzdušjem, kjer smo bralci namesto neposredne groze deležni tihega in psihološko napornega suspenza. Njegova druga znana pripoved je Grenka osmina, ki se spusti v svet nerazumljenih umetnikov, njihovega medsebojnega rivalstva in iskanja odgovorov na temeljna eksistencialna vprašanja obstoja, usode in identitete.

Ivo Brnčić (1912-1943) je bil za razliko od naštetih avtorjev nekoliko bolj optimističen in manj “kaotičen”; njegova pripoved Moji konji je umeščena v hladno vojaško okolje, vendar skozi opisovanja več kot dvajsetih konj izlušči nepričakovano lepoto, ki umetniško ustvarjanje spreminja v svojevrstni užitek, v katerem se skriva tisti drobec upanja, ki je potreben za vztrajanje.

 

Peti okus

Peti okus je druga zbirka kratkih zgodb Nataše Skušek. Zgodbe so res kratke, 32 jih je v zbirki, v njih pa se prepletajo vsakdanjost, seksualnost, humor, ter absurdni in nenavadni dogodki. Avtorica svoje like postavlja v prepoznavne življenjske situacije, ki jih pogosto nepričakovano zavrti v presenetljivo smer. Naslov Peti okus namiguje na umami, pa tudi na nenavadnost in ekscentričnost kultnega Petega elementa. Tudi zgodbe Nataše Skušek iščejo nekaj, kar presega običajne štiri »okuse« vsakdanjosti: v njih se prepletajo humor, erotika, absurd, igrivost, bizarnost in groteska. Za nenavadnimi dogodki pa ostajajo zelo prepoznavne človeške potrebe in želje.

Med zgodbami najdemo tudi kratke literarne razglednice in drobne utrinke, ki zbirki dajejo kolažno in igrivo dinamiko. Skušek se pri tem poigrava z mejami med običajnim in nenavadnim ter skozi čutnost, telesnost in domišljijo odpira prostor za drugačen pogled na vsakdanje življenje. Peti okus Peti okus je tako zelo razgibana zbirka zgodb, ki preseneča z nenavadnimi zamislimi, črnim humorjem in nepričakovanimi obrati.

Nataša Skušek (1967) je vizualna umetnica, ki deluje na področjih kiparstva, instalacije, videa, fotografije, grafike in performansa. V svojem umetniškem delu raziskuje predvsem telo, spolnost, erotiko, materinstvo, družino, prehranjevanje in medčloveške odnose. Od leta 2014 se ukvarja tudi s pisanjem. Leta 2021 je izšla njena prva zbirka kratkih zgodb Pasja sreča.

Neznani Gauguin: komisar Dupin razreši prvi primer

V obmorskem mestecu na severozahodu Francije se na vrhuncu turistične sezone zgodi umor. Žrtev je moški častitljive starosti, lastnik eminentnega hotela v kraju in mecen lokalnega muzeja. Posebnost hotela je prestižna zbirka slikarskih umetnin, tudi izpred več kot sto let. Vsi, ki so poznali lastnika in njegov hotel, so osupli. Policijski komisar Dupin, zagrenjen zaradi nedavne premestitve iz Pariza bogu za hrbtom, bo imel tako prvič priložnost, da se spet izkaže.

Neznani Gauguin (v izvirniku Razmere v Bretanji)  je prvi primer komisarja Dupina, ki je plod domišljije nemškega pisca Jörga Bonga, bolj znanega pod psevdonimom Jean-Luc Bannalec. Gre za tipično žanrsko delo, osebe se v celoti skladajo s podobo, kakršno naj bi imele kot liki v kriminalnem romanu. Samski komisar, ki mu možgani delujejo zgolj pod vplivom kofeina in ki ima nadvse rad mir, okoli njega pa ekipa kriminalistov in sodni izvedenec. Tu je tajnica, ki spominja na znamenito “Frau Stockl” iz najbolj popularne nemške kriminalne serije “Rosenheim”, namazana z vsemi žavbami, ki zna rešiti na videz še tako nemogočo komisarjevo muho. In seveda cela vrsta osumljencev, od katerih je vsak vsaj malo sumljiv. Preiskovalcem pomaga dama, profesorica umetnosti, ki ima s komisarjem tudi svojo računico. Kaj pa počne v zgodbi Paul Gauguin, znameniti francoski slikar iz druge polovice 19. stoletja, naj vsakdo ugotovi sam.

Če bralec pozna zakonitosti kriminalnega žanra, zgodba sama po sebi ni nič posebnega. Posebno pa jo dela pokrajina. Pokrajina, kot ustvarjena za slikarje. Nekdaj in tudi še danes. Bretanja s svojo lego ob Atlantskem oceanu, številnimi zalivi, morskim zrakom, ki je prav poseben v poletnih mesecih, rastlinjem in muhastim vremenom, ki se zna spremeniti v nekaj urah. Vse je opisano tako natančno, da te kar zasrbi in bi se še sam odpravil. Seveda ne raziskovat umore, pač pa poskusit nekaj dobrega, česar ni na jedilniku nikjer drugje kot ravno v restavracijah in hotelih Bretanje.

Jörg Bong je nemški literarni zgodovinar, založnik, publicist in še marsikaj. Iz Wikipedije je razvidno, da je tudi družbeno angažiran, veliko piše in objavlja na temo demokracije. Prvi roman, katerega glavni protagonist je Georges Dupin, je objavil leta 2012, od takrat jih je izšlo že štirinajst. Vsi so prevedeni tudi v slovenščino. Trinajst zgodb je bilo posnetih za nemško televizijo pod skupnim naslovom Komisar Dupin. Ker je dogajanje postavljeno v francosko Bretanjo, je avtor priljubljen in nagrajevan tudi v tej francoski pokrajini in je častni meščan Concarneaua, mesta, kjer biva njegov komisar.

 

 

Naši komadi : 111 slovenskih pesmi za bolj ali manj mlade in skoraj vse druge

Naši komadi so raznolika in živahna antologija 111 slovenskih pesmi 111 pesnic in pesnikov, namenjena »bolj ali manj mladim in skoraj vsem drugim«. V njej se srečujejo različne pesniške generacije, poetike, razpoloženja in pogledi na svet. Nekatere pesmi so dobro znane in jih morda znamo na pamet, druge bodo prijetno odkritje tudi za poznavalce slovenske poezije.

Izbor Andreja Ilca sega od igrivih, duhovitih in nekoliko nagajivih pesmi do ljubezenskih, nežnih, razmišljujočih in resnejših. Pesniki in pesnice pišejo o ljubezni, odraščanju, vsakdanjem življenju, jeziku, odnosih, svetu okoli nas in o vprašanjih, ki so blizu mladim – po srcu ali starosti. Prav raznolikost je ena največjih posebnosti knjige: poezija tu ni predstavljena kot nekaj oddaljenega ali težko razumljivega, ampak kot nekaj živega, neposrednega in dostopnega.

Naši komadi so zato knjiga za naključno prebiranje in odpiranje, obvezno pa za branje na glas. Vsaka pesem je majhen samostojen svet, skupaj pa ustvarjajo pisan zemljevid slovenske poezije – tak, po katerem se lahko sprehodi vsak bralec in na njem poišče svoje najljubše »komade«.

Za vse, ki bi radi posegli po podobnih izborih poezije, priporočam tudi ostale naslove, ki so izšli v tej posebni “pesniški seriji”: Komadi: 111 pesmi za bolj ali manj odrasle (2004), Drugi komadi: 111 pesmi za mlade in vse druge (2006) in Nezbrani komadi: 222 pesmi za bolj ali manj odrasle (2020) Izbor pesmi, ki so vključene v zbirke je opravil Andrej Ilc. Ilc izbor označuje za kompilacijo in ne klasično antologijo; izbor je precej oseben in namenjen tudi bralcem, ki sicer niso veliki ljubitelji poezije.

Serenada

Ameriški pisec James M. Cain (1892-1977) velja za utemeljitelja t.i. “hard-boiled” kriminalke, ki pogosto temelji na odkritem cinizmu, rušenju družbenih tabujev in surovem nasilju, slovenskim bralcem pa je najbolj poznan po klasičnih romanih Poštar vedno zvoni dvakrat in Dvojno zavarovanje. Tekom dolgoletne pisateljske kariere je Cain zgodbe svojih romanov postavljal v različna okolja, kar štiri od njih v svet opere, kamor spada romantična kriminalka Serenada, ki je izšla leta 1937. Cain je navdih za roman dobil med potovanjem po Mehiki in Gvatemali, zgodba pa se vrti okoli nekdaj uspešnega opernega pevca Johna, ki je izgubil svoj glas in s tem zakockal obetavno kariero. Med tavanjem po Mehiki spozna mlado prostitutko Juano, s katero se zaplete v strastno razmerje, to pa mu pomaga, da znova odkrije svoj “glas” in ne mine dolgo, ko John znova postane slavna hollywoodska zvezda. Toda stvari se začnejo zapletati, ko v njegovo življenje vstopi nekdanji mentor in ga potisne v mrežo izdaj, ljubosumja, nasilja in neizogibne tragedije, ki čaka vsakega junaka Cainovih romanov. Serenada je spisana v avtorjevem značilnem ciničnem slogu, ki z močnim psihološkim nabojem odkriva za 30. leta zelo občutljive tematike, še posebej izrazito je njegovo odkrito raziskovanje spolne identitete, homoseksualnosti in dekadentnega stila glasbene / umetniške industrije.

Vrtnar in smrt

To je knjiga, ki jo je Gospodinov namenoma pisal na roke, v obliki zapiskov na različne lističe, v času zadnjega odhajanja njegovega očeta, iz česar je nastala knjiga z 91. kratkimi poglavji. Vsekakor bi naredili knjigi veliko krivico, če bi zapisali, da je to le knjiga o umiranju in smrti, saj je avtor v besedilu temo razvil v treh pripovednih tokovih, s treh zornih kotov: očetovo doživljanje, jaz kot pisatelj in sin in glas »smrti, ki govori v latinščini« (zdravniški izvidi in simptomi – zapis napak, obrabe in prenehanja delovanja očetovega človeškega fizičnega stroja).

Zanimalo ga je, kako je oče dojemal to, kar se mu je dogajalo, in kako je to izražal navzven. Očeta ubesedi s številnimi osebnimi posebnostmi  (med drugim je bil tudi čudovit pripovedovalec zgodb, kar je zelo vplivalo na sina) in obenem predstavnika svojega časa, prostora in kulturnih značilnosti. Gospodinov v bolečino očeta in sina vstavlja smešne zgodbe, različne resnične zabavne anekdote iz očetovega življenja in njegovih pripovedi. Zato je to tudi svetla knjiga o življenju. To je tudi knjiga o moči pisanja – drobni zapiski naj bi avtorju pomagali upočasniti in podaljšati čas poslavljanja od očeta, spremeniti žalost in bolečino v novo zorenje, spoznanja in z zapisom in ubeseditvijo premagati minljivost in pozabo – kar ponovno potrjuje opojno čarobno moč literature. Gospodinov je hkrati racionalno zapisujoč pisatelj in globoko ranjen sin. Svojo intimno bolečnino avtor v besedilu odmeri zelo obzirno, pogosto le z na videz bežno omembo, le nekaj kratkimi stavki (npr. iskanje dovolj osamljene ulice za jok, hčerin objem, besedica zame ob omembi zdravila lexotan). Tretji pripovedni tok se po očetovi fizični smrti preobrazi v kratka pisateljska razmišljanja o različnih pojavih, povezanih z odsotnostjo očetov in iskanju vzporednic v književnosti (odsotnosti in smrti očetov, očetje kot vzgojitelji, pogrebni obredi, običaji, povezani s smrtjo …).

Tudi v tej, po ocenah javnosti najbolj osebni Gospodinovi knjigi, bralca hitro očarajo vse posebnosti in vrline avtorjevega pisanja. Posebnost Gospodinova je poigravanje z razmerjem avtor-besedilo-bralec, resničnost in fikcija se prepletata, meja med njima je neopredeljiva, porušena, postavljena pod vprašaj. Avtor ni ločen od bralca, pisatelj ni vzvišeni jaz pač pa ga Gospodinov (kot že v prejšnjih delih) spremeni v zelo dostopen in vključujoč mi (npr. Zajemimo sapo in pojdimo skozi to skupaj – str. 80). Tudi v tem besedilu v naravnem sožitju bivata literarni profesionalizem z navajanjem več odlomkov iz književnih del in ljudskost s številnimi detajli življenja preprostih ljudi. Literarni umetnosti se tudi tokrat – kot recimo v Fiziki žalosti – pridruži pogled v likovno umetnost (npr. slika Munch: Smrt in otrok). Tudi za igranje z jezikom ne bomo prikrajšani (npr. Gospodinova homirjenost ali tihnina njegovega očeta). Le družbeno-kritično lucidnost tokrat (vsebini primerno) nadomesti tolažba poezije, tudi splošna atmosfera je pogosto bolj lirična, skozi prozno pripoved proseva Gospodinov pesnik, začenši z naslovom, ki ga avtor iz resničnosti razširi na metaforo vrta in vrtnarja, ki je stalnica besedila. In seveda je tu še vedno avtorjev alter ego Gaustin. Še več: modrost svojega Gaustina avtor postavi tako rekoč na začetek romana. Izbor tam citiranih misli Gospodinov zaključi z vodilno mislijo njegovega očeta: Ni hudega.

Morda sta prav ti dve besedi tista prelomnica, ki jo knjiga ponuja tudi bralcu: možnost pogleda na smrt onkraj hromeče bolečine izgube, onkraj vsega hudega. Zacelitev praznine do Gospodinovega stavka Smrt je češnjevo drevo, ki zori brez tebe (Gaustin, Botanika in nesmrtnost).

Srečni ljudje berejo in pijejo kavo

Roman s pomenljivim naslovom je po izidu postal ne samo francoska, temveč tudi mednarodna uspešnica. Začetek zgodbe je tragičen, saj se osrednja protagonistka znajde povsem na dnu, ko v prometni nesreči izgubi svoji dve ljubljeni in nenadomestljivi osebi, moža in hčerko. Povsem uničena in brez volje do življenja se nekega dne odloči za dramatično spremembo, selitev iz domačega Pariza v naključno izbrano vasico na Irskem. V povsem novem okolju se ji življenje kljub nihanjem razpoloženja prične spreminjati na bolje. Plast za plastjo ponovno odkriva sebe in hrabro premaguje ovire, ki ji stojijo na poti. Skozi temne oblake išče žarke upanja, ki slehernega bralca pogrejejo in dajo vedeti, da nikoli ni nič povsem izgubljeno, vedno znova se da priklicati tisti kanček upanja, ki tli v vsakemu od nas. Knjiga se prebere ne mah, saj je jezik, ki ga avtorica uporablja tekoč in pristen. Je odličen primer dela, ki bi lahko služil tudi pri tako imenovani biblioterapiji.