skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Predšolski otroci (4–5 let)

Kot nekoč

Caro Claire Burke je ameriška pisateljica. Roman Kot nekoč je njen knjižni prvenec, v katerem skozi izvirno zgodbo satirično obravnava sodobne ideale popolnega družinskega življenja, vpliv družbenih omrežij ter človekovo potrebo po odobravanju okolice. Ob tem odpira vprašanja o identiteti, iskrenosti in resničnih življenjskih vrednotah.

Glavna junakinja romana je Natalie Heller Mills, ki z možem in šestimi otroki živi na kmetiji. Navzven vodi tradicionalen način življenja, po katerem je znana tudi na družbenih omrežjih kot uspešna vplivnica. Njena vsakdanja podoba ustvarja vtis preprostega življenja, v resnici pa za kamero uporablja sodobno tehnologijo, družina se spopada z neredom, med njo in možem pa vlada vse večje nerazumevanje. Njen mož je tudi sin znanega politika, zato je njuno življenje še bolj pod drobnogledom javnosti.

Po nenavadnem dogodku se Natalie znajde v svetu, ki spominja na življenje v 19. stoletju. Prebudi se v hiši, podobni svojemu domu, vendar je vse okoli nje drugačno. Brez sodobnih pripomočkov se mora prilagoditi vsakodnevnim opravilom, drugačnemu načinu življenja in odnosom med ljudmi. Medtem se sooča z lastnimi dvomi, strahovi in vprašanji o tem, ali je potovala v času in kako naj se reši iz te zanke.

Pripoved je zasnovana na dveh časovnih ravneh. Ena spremlja Nataliejino doživljanje sveta, v katerem se nenadoma znajde, druga pa skozi njene spomine razkriva dogodke iz otroštva, mladosti in odraslega življenja, ki so jo oblikovali ter jo pripeljali do trenutka, ko se njeno življenje popolnoma spremeni. Takšna zgradba bralca postopoma vodi do razumevanja glavne junakinje, hkrati pa vse do konca ohranja napetost in skrivnostnost.

Osrednji lik Natalie ni tipična junakinja, s katero bi se bralec zlahka poistovetil. Navzven želi delovati kot zgledna žena, mati in kristjanka – prijazna, moralna in vedno pripravljena ustreči drugim. Vendar se pod to podobo skrivajo potlačena jeza, zamere in notranje nezadovoljstvo, zato je njen značaj večplasten in prepričljiv, čeprav ni vedno všečen.

Roman izstopa predvsem zaradi izvirne zgodbene zasnove, saj uspešno poveže sodobni svet družbenih omrežij z življenjem v preteklosti. Ob tem odpira številna vprašanja o iskrenosti, identiteti in vplivu javnega mnenja na posameznika. Pokaže, kako lahko želja po odobravanju drugih in ustvarjanju popolne podobe postopoma zasenči pristne odnose ter človeka oddalji od samega sebe. Sporočilo romana je zelo aktualno, saj spodbuja razmislek o vrednotah, družinskih odnosih in tem, koliko pomena namenjamo mnenju okolice.

Dolores Claiborne

Roman, po katerem je posnet istoimenski film, se začne z zaslišanjem matere treh otrok in gospodinjske pomočnice Dolores Claiborne, ki je pripeljana na policijsko postajo zaradi suma umora svoje delodajalke Vere Donovan. Pripoved se nadaljuje v monologu brez poglavij, ki ga želimo prebrati na en mah. Dolores nam na zaslišanju razloži svojo zgodbo, nasilje v družini in odnos s svojo pred smrtjo dementno šefico.

Kdo je potem ubil Vero Donovan? Dolores zanika obtožbo, saj je bila med njima neobičajna vez, ki ju je povezala z zvestobo in podobnima usodama. Skozi leta je Vera pešala, tako umsko kot fizično, s starostjo je postajala čedalje bolj zlobna, a vendar sta ženski ostali povezani vse do njene smrti. Kako je zares umrla ta stara vešča? Kaj se je zgodilo z Doloresinim možem Joeom St. Georgeom, ki je pred tridesetimi leti umrl v nenavadnih okoliščinah, in to leta 1963 na dan popolnega sončnega mrka? Vse izvemo v eni noči.

Roman Dolores Claiborne je povezan z romanom Geraldova igra (angl. Gerald’s Game, 1992), saj se med sončnim mrkom s protagonistko Jessie vzpostavi nekakšna telepatska vez, občasno ena drugo zagledata in začutita. Pisatelj je najprej nameraval napisati en obsežen roman, a se je odločil, da ju bo ločil v samostojni knjigi, ki ju lahko beremo kot diptih. Geraldova igra še ni prevedena v slovenščino.

Roman Dolores Claiborne je Stephen King, mojster grozljivk objavil leta 1993, prevod v slovenščino smo dobili po 33-ih letih. Avtor sicer velja za žanrskega avtorja grozljivk, vendar s tem romanom kaže, da je njegovo pisanje lahko tudi drugačno, s to kriminalko nam ponudi napeto psihološko branje čustvenih zapletov pretanjeno izdelanih likov.

 

Ujeta svoboda

Emily Dickinson je uvrščena v kanon svetovne književnosti, saj spada med najvplivnejše ameriške pesnice in se postavlja ob bok Waltu Withmanu ter Sylviji Plath. Napisala je okrog 1800 pesmi, za časa svojega življenja ni objavila nobene zbirke, objavila je le nekaj pesmi, ki jih lahko naštejemo na prste obeh rok. Vse niso bile objavljene z njenim imenom, temveč z različnimi psevdonimi.

Rodila se je leta 1830 v ameriškem mestu Amherst v premožno puritansko družino, njen oče je bil politik in odvetnik, imela je še dva sorojenca, brata Austina in sestro Lavinio (Vinnie), njen odnos z matero pa je bil odtujen, kljub temu je skrbela zanjo do smrti. V svojih dvajsetih se je distancirala iz družbenega življenja, hišo je redko zapuščala, obiskovala je le vrt ob hiši. Tudi k nedeljski maši ni več hodila, obiskovalce pa je sprejemala iz sosednje sobe. Z znanci in sorodniki se je raje dopisovala, ohranjenih je okrog 1000 pisem. Zaradi oblačenja bele obleke je dobila naziv “dama v belem”. Pri svojih 55-ih letih naj bi umrla zaradi odpovedi ledvic, po smrti je sestra Vinnie v njeni sobi odkrila rokopise.

Njena poezija je kratka, poduhovljena in izčiščena, posebnost pa so pomišljaji, ki so bili v prvih prevodih v slovenščino izpuščeni. V današnjem času bi lahko rekli, da jih uporablja toliko, kot če bi njene pesmi pisala umetna inteligenca. Največkrat je pisala v šest in osemzložnih jambskih verzih. Piše o naravi, minljivosti, večnosti, življenju, smrti, miru in vojni, ki je njeno življenje močno zaznamovala. Največ pesmi je napisala ravno v času ameriške državljanske vojne.

Zbirka Ujeta svoboda zajema poezijo Emily Dickinson v prevodu Tadeje Spruk, potem sledijo odlomki iz kratke biografije Bela dama, ki jo je napisal Chistian Bobin, na koncu pa sledi spremna beseda Tadeje Spruk z naslovom Ujeta svoboda Emily Dickinson. Izšla je ob 130. obletnici smrti Emily Dickinson in projekciji filma »A Quiet Passion« Terencea Daviesa (2016), v katerem se pojavi večina pesmi v izboru te knjige.

V slovenski jezik imamo prevedenih še nekaj njenih zbirk: Ta svet ni konec, Poezija 1: 1850-1861, Emily Dickinson in Ujeta svoboda.

 

Astrid Lindgren : zgodba o avtorici Pike Nogavičke

Za časa njenega življenja je priljubljena pisateljica prejela več kot 75.000 pisem, ki jih danes hrani arhiv Astrid Lindgren v Kraljevi knjižnici v Skockholmu. Na njihovi podlagi je novinar Jens Anderson spisal biografijo z naslovom Astrid Lindgren: zgodba o avtorici Pike Nogavičke.

Obširna biografija na več kot 500 straneh nas popelje na Švedsko, v čas, ki ga je Astrid pomembno zaznamovala, pa ne le s svojimi literarnimi deli za otroke in mladino. Med branjem se sprehodimo skozi njeno celotno življenjsko zgodbo, od otroštva, mladosti, njene kariere, ki je segala daleč preko pisateljske, njenega družinskega življenja, prijateljevanja z najrazličnejšimi zanimivimi osebnostmi, vojnega časa (med katerim je pisala dnevniške zapise poimenovane Vojni dnevnik) in njene ljubezni do narave ter naklonjenosti do samote, ki ji je omogočala to, kar je počela najraje – pisala.

Astrid je skupaj z bratom in dvema sestrama odraščala na posestvu Näs v majhnem mestu Vimmerby, bila bister otrok in radovedna mlada ženska, ki je nadvse rada brala, se zanimala za kulturo, časopise, knjige, filme in glasbo, ki so ji predstavljali daljnogled v svet.

Po končani srednji šoli se je hitro zaposlila pri lokalnem časopisu kot pripravnica – takrat so bile novinarke redkost, uredništvo pa moška domena. Obetavna novinarska kariera se je za Astrid prehitro končala, ko je pri 18 letih zanosila (in rodila sina Larsa) z lastnikom in glavnim urednikom založbe, s katerim pa se ni poročila.

Prva tri leta je Lars preživel pri rejnici v Københavnu, še eno leto pa pri starih starših na posestvu Näs. Ko se je Astrid kasneje poročila s Sturetom Lindgrenom, pa je končno zaživel z njima v Stockholmu, kjer se je rodila še hči Karin, za časa avtoričinega življenja pa širša javnost ni izvedela, kdo je pravi Larsov oče.

Astrid je na začetku svoje kariere delala kot tajnica pri različnih revijah, kaj kmalu pa se ji je ponudila priložnost, da piše pravljice in zgodbe za otroke. Lik Pike Nogavičke je sicer nastal čisto spontano, leta 1941 med pripovedovanjem zgodbic hčerki Karin, ki je takrat trpela za ošpicami. Prva založba, kateri je avtorica v branje z upanjem na objavo poslala Piko Nogavičko, jo je zavrnila, saj se je zdela uredniku, kot očetu majhnih otrok preveč zahtevna. Na srečo se je situacija kmalu obrnila, ko se je nanjo obrnila knjižničarka Elsa Olenius, specializirana za področje knjig za otroke in tudi urednica pri manjši založbi, kjer so v preteklosti že objavili Astridino delo Britt-Mari izlije svoje srce. Njej gre tudi velika zasluga za začetni uspeh Pike, saj je poskrbela, da so zgodbo brali na švedskem radiu, jo uprizorili kot igro v otroškem gledališču, Astrid pa je kot avtorica gostovala po vsej državi.

Kasneje v življenju se je Astrid pričela udejstvovati v lokalnem in globalnem političnem kontekstu. V medijih se je redno oglašala v zvezi z različnimi pomembnimi temami: davčni politiki, atomski energiji, otroški pornografiji, rasizmu, zapiranju javnih knjižnic, stanovanjske stiske mladih in varstvu živali. Njena razprava o zaščiti živali je dejansko privedla o novega zakona o dobrobiti živali, ki so ga poimenovali Lex Lindgren.

Na starost je Astrid veljala za modro starko s severa, skorajda zdravilko, ki jo lahko prosiš za nasvet glede vseh življenjskih tegob. V 80 letih je prejela toliko pisem, da je bila primorana zaposliti tajnico, da je bila kos vsej korespondenci.

Med številnimi pismi, ki jih je Astrid prejela v svojem življenju, so bila tudi pisma, v katerih so jo običajni ljudje, pa tudi različne organizacije prosile za finančno pomoč, njena empatija in sočutje pa sta bila skoraj neskončna. Ob pregledu njene zapuščine, v kateri je bilo na stotine zahval za pomoč in finančno podporo so ocenili, da je celotni znesek, ki ga je Lindgrenova namenila v dobrodelne namene, znašal približno deset milijonov današnjih švedskih kron.

Med branjem njene zgodbe ugotovimo bistvo celotnega življenjskega nazora Astrid Lindgren: da sredi vsega trpljenja, razočaranj in frustracij zaradi lovljenja vetra vendarle obstaja čas veselja, čas užitka, čas poezije, čas ljubezni in čas igre. In le kdo bi lahko to sposobnost, da živi tukaj in zdaj, utelešal bolje, kot otroci – in otrok v odraslem? Ravno zato je (bila) tako priljubljena pri vseh generacijah bralcev po celem svetu.

Kam si odšel, moj svet?

Ko vse izgine in ostaneš sam, kaj ostane? Je pogum tisti, ki nas vleče naprej, in kakšen vpliv ima upanje na nas?

V knjigi spremljamo protagonistko Anjo, ki se ji celoten svet in vse, kar pozna, spremeni čez noč. Anja je stara le pet let, a se mora soočiti s svetom, ki je ostal, ko je izginila njena družina in vse, kar je poznala in ji je bilo domače. Ko se trudi iskati svojo družino in preživeti, srečuje različne ljudi. Hitro spozna, da niso vsi ljudje dobronamerni. Vsak se spopada s svojim življenjem, tragedijo, ki se je zgodila, in ljudmi, ki so jih izgubili. Zaradi tega le redki ohranijo čut do sočloveka.

Knjiga Kam si odšel, moj svet? je več kot le pripoved o preživetju; v bralcu odpira vprašanja o obstoju in pomenu medsebojnih vezi.

Urban Klančnik je pisatelj, novinar in urednik, ki je svojo pisateljsko pot začel leta 2004 z romanom Kalius. Od takrat se je podal v različne žanre, vse od fantazijske komedije, zgodovinskega romana do družbeno angažirane proze. Leta 2022 je izdal roman Zavetišče: skozi reko Lethe, ki je od bralcev požel izjemen odziv. Piše tudi v angleškem jeziku, in sicer serijo Oko kače z naslovoma Darkworld in Lightworld.

Gospod Izraziti

Po prelepi in večkrat nagrajeni slikanici Izgubljena duša, prevedeni v več kot dvajset jezikov, je pričujoča ilustrirana knjiga rezultat ponovnega sodelovanja dveh plodovitih poljskih ustvarjalk: nobelovke Olge Tokarczuk in umetnice Joanne Concejo.

Joana Concejo je študirala umetnost v Poznanu. Medtem je v Franciji spoznala bodočega moža in se preselila v Pariz, kjer še danes živi in ustvarja. Njene ilustracije pobirajo najprestižnejše nagrade in krasijo številne otroške slikanice. Organizira tudi veliko delavnic ilustracije za odrasle.

Olga Tokarczuk kot pisateljica preizkuša številne izrazne forme – od krajših, zgoščenih romanesknih del (Popotovanje ljudi knjige) in kratkih zgodb (Izgubljena duša, Gospod Izraziti), pa do obsežnejših zgodovinskih romanov (Jakobove bukve). Igra se tudi s prozno formo in načinom pripovedovanja ter uvaja fragmentacijo pripovedi (Beguni, Pravek in drugi časi), ki je po njenem mnenju najučinkovitejša pri ubesedovanju sodobnega sveta, neobvladljivo razdrobljenega na številne koščke in elemente. Njena dela se odlikujejo po berljivem, obrtniško spretnem in v vseh pogledih privlačnem pisanju, ki ne kompenzira z vsebino in kvaliteto napisanega.

V Gospodu Izrazitem se loteva aktualne problematike, povezane s popularizacijo in dostopnostjo digitalnih tehnologij, ki je vsem na očeh in znotraj vseh družbenih slojev z uvedbo narcistične kulture selfija oziroma sebka, ustvarila (in še ustvarja) generacije, oropane bistvenega. Povsod navzoče podobe popolnih, pogosto “popravljenih” estradnikov postopoma pronicajo v intimo ter izkrivljajo okus in presojo sodobnega človeka. Natančna, dovršena ilustracija Joanne Concejo še dodatno ironizira odvisnost sodobnega človeka od dražljajev, ki jih prinaša neprestano vsrkavanje všečnih in pogosto puhlo banalnih vizualnih podob, ki nam jih servirajo premikajoči se zasloni. Scenarij je pravzaprav grozljiv: protagonist s fotografiranjem svojega obraza neizogibno izgublja svoj pravi izraz, z vsakim “škljocem” se njegova duša razkraja, oseba pa postaja le še “senca same sebe”.

Knjiga je poleg tega zanimiva še z vidika odnosa med besedilom in risbo. Joanna Concejo meni, da ilustracija ne sme biti “sužnja” pisani besedi, pač pa jo z uvajanjem novih idej in pomenov mora celo nadgrajevati. To ji je v Gospodu Izrazitem odlično uspelo, kajti velik del prebiranja zgodbe je prav opazovanje neštetih razglednic in slik protagonistovega življenja (aluzija na objave družbenih omrežij), subtilnih ilustracij, ki s posnemanjem resničnosti knjigi vdihujejo novo življenje.

Čarovnice z Vardøja

Leto 1662 na Norveškem prikazuje nevaren čas, ko je lahko bila ženska že za čisto najmanjšo stvar obtožena čarovništva.

Je bila pametna? Čarovnica.

Je rada plesala? Čarovnica.

Se ni želela ukloniti patriarhatu? Čarovnica.

Je bila slučajno hčerka ženske, ki je bila obtožena čarovništva? Ja, seveda, čarovnica.

Da so močne in pametne ženske skozi zgodovino vzbujale strah pri moških, ni čisto nič novega. Kaj pa se zgodi, ko imajo moški v družbi absolutno moč? Čarovniški procesi, prirejeni tako, da ženska ne more zmagati. Na koncu gorenje na grmadi.

Vse to in še več prikazuje zgodovinski roman Čarovnice z Vardøja. Gre za vzporedno zgodbo treh žensk: Zigri, Zigrijine hčerke Ingeborg in Anne Rhodius. Zigri je obtožena čarovništva, saj je bila »ujeta« pri prešuštvovanju s hudičem. Huda obtožba, ki jo pospremijo pričevanja moških in ljubosumnih žensk, jo popelje na Vardø, kjer ji sodijo kot čarovnici. Njena hčerka Ingeborg tega ne sprejme in jim na skrivaj sledi v upanju, da ji bo uspelo rešiti mamo.

V Vardøju je tudi Anna Rhodius, a ne zares prostovoljno. V resnici je ujetnica, a z določenimi privilegiji. Nekdanja ljubica danskega kralja se znajde v precepu: naj pomaga Zigri in njeni hčerki Ingeborg, ko ve, da sta nedolžni? Ali naj jima za lastno udobje obrne hrbet in pomaga moškim, ki ju želijo videti goreti?

Avtorica Anya Bergman je irskega porekla, idejo za ta roman pa je dobila, ko je živela na Norveškem.

Krožišča avtizma

Krožišča avtizma pripovedujejo o otroku, ki v svojem življenju vozi po obvoznici tipičnega razvoja, kljub temu pa se vseeno uspe ustaviti na tistih postojankah, ki kaj veljajo.

Pripovedovalka zgodb je dečkova mama, ki ob njegovem vstopu v vrtec od sveta prejme sporočilo, da je njen sin drugačen, da nekaj z njim ni okej in da ga je treba nekako “popraviti”. Obtožbe, kot so te, noben starš ne sprejme zlahka, vendar mama je začela brati o motnji avtističnega spektra; starejši, kot je bil sin, bolj ga je našla v diagnozi, ki jo je sin kasneje tudi zares prejel.

Kaj pa ta diagnoza zares pomeni? Ne kot opis motnje v učbeniku psihologije, ampak konkretno, v resničnem življenju enega posameznika in ene družine? Pomeni poglede tujcev. Pomeni mamo, ki ob večerih, ko vsi spijo, joka v svojo dlan, da je nihče ne sliši. Pomeni ustvarjati urnike, rutine in se jih držati ves čas, vsak dan znova. Pomeni jok, prepir in jezo, če se je treba od rutine ločiti (in življenje nas ves čas sili k temu, da se). Pomeni stres ob potovanjih, odhodih v trgovino, odhodu v šolo. Pomeni neprostovoljno izključitev otroka iz vseh skupinskih dejavnosti, ker učitelji in trenerji ne zmorejo shajati z njim in njegovo drugačnostjo. Ne znajo. Nekateri pa niti nočejo.

Soočanje družine z otrokom, ki je drugačen, in svetom, ki te drugačnosti ne prenese, je boleče. Manj kot za dečka je boleče za mamo ter za bralca, ki razume stisko nekoga, ki si želi, da bi njegovemu otroku pripadalo enakovredno mesto v svetu, ki ga pozna. Vendar družina se uči – uči se razumeti, uči se vztrajati, uči se popustiti, ko vztrajanje ni več smiselno. Uči se dečku pokloniti ljubezen na način, ki mu ustreza. In nauči se sprejemati ljubezen, ki jo deček izkazuje tako, kot zmore.

Krožišča avtizma so knjiga o uspehu, ki priznava neuspeh.

In prav je, da jo beremo.

Katja Stajnko je učiteljica razrednega pouka, urednica glasila ter piska člankov za revije o vzgoji in izobraževanju. Krožišča so njena prva knjiga, avtorica pa je kot mama otroka z motnjo avtističnega spektra navdih in material za pisanje prevzela iz lastnega družinskega življenja.

 

Dolina zvezd : roman o letu 1945

Branko Cestnik z Dolino zvezd zaključuje veliko vojno trilogijo, ki se je začela s knjigama Pogovori z njo ter Razmik med žerjavi. Vsaka od teh knjig se lahko bere kot samostojna celota, čeprav se nekateri liki v njih prepletajo. Dolina zvezd je bila napovedana kot epski zaključek te trilogije in svoje napovedi je upravičila. Zgodba v njej se osredotoča na celotno leto 1945, glavni lik v njem pa je Cveto, bivši nemški vojak, nato partizan in nazadnje Oznovec, ki je v drugi knjigi nastopal kot izrazit negativec. Morda je za branje Doline zvezd celo dobro, če predhodnice še niste prebrali, saj bo zaključek v vas zarezal s toliko večjim presenečenjem.

Knjiga tako uvodoma na hitro opravi s Cvetovo mobilizacijo v nemško vojsko leta 1942 in kasnejšim pobegom iz nje. Njegovo zgodbo zares pričnemo spremljati v začetku 1945, ko se kot partizan spopada z nemškimi enotami na Kozjaku ob Dravi, skoraj po čudežu preživi in se zdravi v partizanski bolnišnici. Ob osvoboditvi se s tovariši spopada z vsem mogočimi kvizlinškimi formacijami, ki se umikajo prek tega območja, nazadnje pa je pritegnjen v Ozno, kjer mu je zaupano varovanje zunanjega dela koncentracijskega taborišča Strnišče. Bolj pa se približuje novo obdobje po koncu vojne, več se pred nami razkriva temačnih stvari, ki jih je Cveto počel kot nemški vojak v Ukrajini in huje ga razjeda krivda.

Če je središče dogajanja leto 1945, je seveda tema obračuna s pravimi in izmišljenimi nasprotniki revolucije neizogibna. A Dolina zvezd se nekoliko manj ukvarja z masovnimi likvidacijami nasprotnikov, bolj pa z zloglasnim taboriščem Strnišče oz. Šterntal (od tod tudi naslov knjige), ki ga je nova oblast prevzela od Nemcev, vanj pa strpala vse prave kot tudi domnevne in lažno obtožene podpornike nacistov, kjer so v nemogočih razmerah čakali na sojenje, v večini primerov pa na izgon.

Med njimi so se znašli tudi kočevski Nemci, s katerimi se je zgodovina kruto poigrala. Vezno tkivo knjige so pisma mlade Julie, ki piše dnevnik v obliki pisem svoji pokojni materi v pristni kočevski nemščini. Za zapis tega jezika se je avtor posebej potrudil ter za prevod angažiral kočevska Nemca Johanesa in Heleno Jeklitsch, kar doda majhen, a pomemben prispevek k ohranjanju tega skoraj pozabljenega dela zgodovine.

Kot je pri tej trilogiji avtorja sedaj že ‘v navadi’, tudi v Dolini zvezd ne manjka svetopisemskih prispodob, ki pa v tem kontekstu presenetljivo dobro delujejo. Jezik je namreč nevsiljiv in prav nič patetičen. Ravno nasprotno: s premišljenim doziranjem je avtor dodal k literarni vrednosti in knjigo naredil bolj ‘epsko’ in veličastno, ne da bi pri tem odvrnil tudi bolj ateistično razpoložene bralce. Avtor piše z vidika krščanskih vrednot, ki pa so navsezadnje tudi splošno sprejete civilizacijske norme – čeprav le-te v zadnjem času s pridom ugašajo.

A brez skrbi. V knjigi vas ne bo pričakalo suhoparno moraliziranje. Glavna odlika knjige bi se namreč lahko glasila: ‘realizem’, čeprav je ta fraza že nekoliko oguljena. V času, ko je o drugi svetovni vojni in obdobju po njem skoraj nemogoče pisati brez čustvenega naboja in ideološke usmeritve v ozadju, zgodovinski revizionizem pa je pri nas dosegel že naravnost groteskne razsežnosti, je Branku Cestniku uspelo prikazati ta ekstremni čas in težo odločitev, ki jih je moral sprejemati slehernik, z neverjetno natančnostjo. Več kot odlično je opravil ‘domačo nalogo’z zbiranjem pričevanj in arhivskega gradiva, zato knjigo odlikujejo izredno natančni opisi krajev in dogodkov (med katerimi je znaten delež dokumentirano resničnih), avtomobilov, orožja, taktik itd. Celo povsem stranski liki, kot je sovjetski kapetan Skvorcov, so izrisani zelo človeško in večplastno,  zato se bo bralec z lahkoto vživel v zgodbo in čas in bržkone ugotovil dve stvari: da Slovenci živimo na res izjemnem delu Evrope, ter da se zgodovina – žal – vse preveč ponavlja.

Potujoči kino gospoda Saita

Deklico Fabiolo njen oče po smrti mame okoli 1910 odloži na pragu samostana v Buenos Airesu. Ko deklica odraste, postane materi prednici jasno, da vihravo dekle ni zmožno zaobljube bogu, saj sanja le o čevljih in tangu. Z lastnico prodajalne luksuznih čevljev se dogovori, da tam postane vajenka. Kmalu pa zaradi znanja jezikov, ki ga je pridobila v samostanu postane najboljša prodajalka. Ko ne prodaja čevljev, pleše tango. Strastni ples jo nekega večera v času električnega mrka s plesalcem ponese v ekstazo in čez nekaj mesecev rodi hčer Carmelito. Po odhodu iz samostana, dobita zavetje na podstrešju prodajalne čevljev. A tudi od tam morata po političnih pretresih zbežati. Kot slepi potnici se 1937 vkrcata na tovorno ladjo, s katere zbežita na malem otočku Gornji mormon na severu Kanade. Tam spoznata nadvse srčne in zanimive ljudi, ki postanejo njuna družina za vedno. Eden najbolj zanimivih ljudi ki vsako leto s svojim potujočim kinom obišče otok Gornji mormon je gospod Saito, ki ima velik vpliv na Carmelito in njeno poklicno pot.