skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Predšolski otroci (4–5 let)

Balkanski sindrom

Stanislav Stratiev (1941–2000) je bolgarski pisatelj, dramatik, satirik in filmski scenarist, rojen v Sofiji. Po študiju bolgarskega jezika in književnosti je delal kot novinar in dramaturg Sofijskega satiričnega gledališča. Bil je eden bolgarskih avtorjev, ki so zgradili kulturo smeha v bolgarski literaturi, ki nam je kot obrambni refleks ljudske psihologije pomagala preživeti v različnih obdobjih našega nelahkega obstoja (Ljudmil Dimitrov v spremni besedi, str. 136).

Zbirka združuje kratke zgodbe, nastale v različnih obdobjih. Zato je tudi vsebinsko in oblikovno pestra: združuje otroške spomine, sanje, pripovedi o posebnih ljubeznih, življenju v manjših krajih, družbeno kritiko … raznoliki in posebni so tudi pripovedovalci (dojenček, starec …). Zgodbe so daljše pripovedi ali le stran ali dve obsegajoča besedila. V nekaterih zgodbah se izmenjujejo dialogi in daljše povedi, druge so niz krajših stavkov, ki se mestoma približujejo območju poezije, ob nekaterih zgodbah dobimo občutek, da smo gledalci gledališkega skeča. Vsem besedilom pa je skupen humor, samoironija, lucidnost in kanček poetičnosti.

To je knjiga za različne bralne okuse – blizu utegne biti bralcem, ki so jim všeč literarno obogateni utrinki iz otroštva in spomini, ki delujejo precej linearno, realistično in avtobiografsko; tistim, ki pričakujejo pisateljska poigravanja z nadčutnim, sanjami, posebnim dojemanjem resničnosti, časa in prostora, ubesedenimi na različne načine, in tudi tistim, ki cenijo pravo mero obojega, uokvirjeno v humor in samoironijo ali politično satiro. Z literarnimi osebami bomo lahko podoživljali najzgodnejše otroške spomine, se po dolgem časovnem obdobju vračali v nekoč ljube kraje, zaman brskali po žepih, da bi našli lastno mnenje ali pa med jezdenjem petelina na nebu srečali mojstra soseda, ki polaga strešnike na oblake. In še marsikaj!

Poseben prepoznaven pečat daje zbirki tudi avtorjeva narodna identiteta. Bolgare in Bolgarijo avtor ubeseduje s posebno mešanico simpatije, ironije, humorja in kritičnosti (podobno kot npr. Gospodinov, pri katerem pa je nekoliko glasnejša nota nostalgije), skoraj vedno mimo glavne zgodbe v pripoved udrejo bizarni utrinki bolgarskega vsakdana (npr. roparja v zgodbi Življenje na nebu, “zanesljivo” varstvo sestre, privezane ob drevo ali človek, ki v eni osebi pokriva vse pomembne javne funkcije kraja in prenos številnih življenjskih vlog v zasebno sfero …). Večkrat je humor le odlično sredstvo za razkrivanje nekaterih absurdnosti delovanja družbe.

Balkanski sindrom je na več mestih tudi hudo zabavna in tragikomična knjiga – vsekakor zelo zanimivo in prijetno branje.

V spremni besedi Ljudmil Dimitrov avtorja še bolj približa slovenskim bralcem z izčrpnim pregledom Stratievega opusa in prepoznavnih značilnosti njegove poetike, umestitvijo avtorja v literarno zgodovino bolgarske literature in primerjavo s slovensko književnostjo, pri čemer Stratieva vzporeja s Partljičem.

Balkanski sindrom je do danes edino delo Stanislava Stratieva, prevedeno v slovenščino.

Hiša moje mame : hčerkin boj za svobodo

Knjiga Hiša moje mame  je iskrena pripoved mlade ženske Shari Franke o odraščanju v družini, ki je navzven delovala popolno, za zaprtimi vrati pa se je skrivala povsem drugačna resničnost. Avtorica se je odločila, da bo razkrila svojo življenjsko zgodbo ter s tem morda preprečila, da bi se kaj takšnega zgodilo komu drugemu. Branje nas hitro popelje v svet, v katerem so se za navidezno družinsko srečo skrivali nadzor, manipulacija in nasilje.

Ameriška družina Franke je postala znana na portalu YouTube, njihov kanal se je imenoval 8 potnikov ali 8 Passengers. Na njem je mama Ruby Franke javnosti predstavljala vsakdanje življenje svoje osemčlanske družine. Njihove posnetke je spremljalo več milijonov ljudi, ki so lahko od blizu opazovali družinsko življenje v ameriški zvezni državi Utah, kjer so otroke vzgajali v skladu z mormonsko vero. Sčasoma je družina postala prepoznavna spletna senzacija, njihovo življenje pa je bilo na videz zgledno in urejeno.

Toda za podobo popolne družine se je skrivala boleča resničnost. Najstarejša od šestih otrok Shari opisuje, kako je bilo odraščati pred nenehno prižganimi kamerami, ko je bilo zasebno življenje družinskih članov pogosto podrejeno ustvarjanju spletnih vsebin. Ob tem razkriva strogo vzgojo, čustveno manipulacijo ter kasneje tudi psihično in fizično nasilje, ki so ga doživljali otroci. Razmere so se še zaostrile, ko je v družinsko življenje vstopila svetovalka Jodi Hildebrandt, katere vpliv je pomembno zaznamoval dogajanje v družini.

Hiša moje mame je po eni strani pripoved o bolečem odraščanju in razkrivanju družinskih skrivnosti, po drugi pa tudi pomembno opozorilo o nevarnostih pretiranega izpostavljanja otrok na družbenih omrežjih. Odpirajo se nam vprašanja o zasebnosti, mejah starševske odgovornosti in pravici otrok, da sami odločajo o tem, koliko svojega življenja želijo deliti z javnostjo. Ali lahko otrok sploh svobodno privoli v javno razkrivanje svoje zasebnosti, če o tem v resnici odločajo odrasli?

To je knjiga, ki bralca spodbuja k razmisleku o tem, kako varljiva je lahko zunanja podoba družinske sreče in kako pomembno je, da za lepimi fotografijami ter skrbno oblikovanimi spletnimi objavami ne spregledamo človeka in njegove stiske. Shari Franke s svojo izpovedjo odstira boleče plati odraščanja v okolju, kjer so bili nadzor, strah in potreba po ugajanju del vsakdanjika, obenem pa govori o iskanju lastne resnice in poti do samostojnosti.

Knjigo bo zanimivo branje za vse, ki jih zanimajo resnične življenjske zgodbe, družinska dinamika, psihološka manipulacija in vpliv družbenih omrežij na zasebno življenje.

Pesem štorklje in dromedarja

Nizozemska pisateljica Daanje Anjet nas s svojim obsežnim romanom Pesem štorklje in dromedarja osvoji s svojim pisateljskim slogom, zamislijo in čustveno globino napisanega. V avtoričino pripoved vstopimo z letom 1847, natančneje z 12. decembrom v Yorkshiru in zaključimo z enakim datumom, tokrat leta 2007 v Groningenu. Ves ta čas zaobjamemo z enajstimi poglavji, stkanimi z različnimi zgodbami, kraji in številnimi literarnimi osebami, med katerimi zavzemata osrednji del pisateljici Milica in Eliza May Drayden. Med njima avtorica izpostavi Elizo May Drayden in kot navdih zanjo prevzame resnično pisateljico Emily Bronte. Skrivnostni sestri Drayden sta postali slavni šele po smrti, z njunim delom, pismi, dnevniki in malo črno beležko, so se skozi stoletja ukvarjali različni biografi, krajani, kjer sta živeli, pa so izkoristili njuno slavo za promocijo kraja. Poglavja v romanu bi prav lahko bila tudi samostojna prozna dela, a jih Daanje spretno spne in poveže v pripovedni tok s katerim potujemo skozi čas, se zapletamo v literarne uganke, padamo v psihološke globine in razgaljamo človeške odnose. Prisostvujemo filozofskim razmišljanjem in mnenjem o kvantni fiziki ter času. Seciramo sestrske odnose, ljubezni, strasti, sovraštva ter prehajamo meje magičnega. Na poti se zapletamo v nadležne muhe, iščemo izgubljene stvari ter se tolažimo z robidovo marmelado. Odstiramo vprašanja minljivosti, skrivnosti življenja in smrti.

Pod psevdonimom Daanje Anjet se skriva nizozemska pisateljica Anjet den Boer piše romane, kratke zgodbe in scenarije. Pesem štorklje in dromedarja je njen drugi odmeven roman in prvi preveden v slovenski jezik, zanj je prejela nagradi Libris ter Bookspot Literatuurprijs.

Plemič v Moskvi

Grofa Aleksandra Iljiča Rostova leta 1922 Boljševiško sodišče obsodi na dosmrtni hišni pripor v Hotelu Metropol nasproti Kremlja, z grožnjo usmrtitve, če kdaj prestopi njegov prag. Aristokratu, vajenemu razkošja, tako življenje zaradi hujskaške in politično dvoumne pesmi, ki jo je napisal, omejijo na podstrešno sobico. Precej velikodušna sodba glede na takratni ruski režim.

Ko se njegova država (in svet) okoli Metropola spreminja, prefinjeni, kultivirani in izobraženi grof Rostov, ki ga v knjigi spoznamo, ko je hotelska sobica njegov dom že štiri leta, počasi spoznava, da je kljub vsemu morda najsrečnejši človek v Rusiji. Pa čeprav nima več ne imetja in ne družine.

Okoliščine, ki ga fizično omejujejo, mu omogočijo poglobljen vstop v svet čustev. Prijateljstva, ki jih sklepa s hotelskim osebjem, ga preoblikujejo v izjemen lik, ki raste in se razvija pred očmi bralca. Tudi podstrešna sobica, za katero je bil Rostov prepričan, da bo bolj podobna samici, se izkaže za vrveče in presenetljivo dogajališče. In to kljub temu, da je vesolja daleč o njegovega prejšnjega načina življenja. In vesolja daleč od resničnega zunanjega dogajanja, ki se izkaže za najbolj razburljiva desetletja v vsej zgodovini Rusije.

Towles je Rusiji in ruski kulturi napisal zelo lucidno ljubezensko pismo, ki ne romantizira nobene plati države. Sled avtorjevega pisanja sicer vseskozi teče po mejah domišljije, roman pa je vseeno čudovita hvalnica prijaznosti, velikodušnosti, ljubezni (ne nujno med ljudmi) in optimizmu. Tudi njegov občutek za čas in kraj sta tista, ki skupaj z nepozabnimi liki obdržita bralčevo zanimanje od prve do zadnje strani.

Amor Towles (1964) je ameriški pisatelj, ki velja za enega priljubljenejših sodobnih ameriških avtorjev zgodovinskih romanov. V svojih delih pogosto raziskuje vprašanja družbenega položaja, osebne svobode, prijateljstva in človekovega iskanja lastne poti. Poleg Plemiča v Moskvi imamo v slovenščini še dva njegova prevoda, roman Lincolnova cesta in zbirko kratkih zgodb in ene novele Miza za dva.

Kot nekoč

Caro Claire Burke je ameriška pisateljica. Roman Kot nekoč je njen knjižni prvenec, v katerem skozi izvirno zgodbo satirično obravnava sodobne ideale popolnega družinskega življenja, vpliv družbenih omrežij ter človekovo potrebo po odobravanju okolice. Ob tem odpira vprašanja o identiteti, iskrenosti in resničnih življenjskih vrednotah.

Glavna junakinja romana je Natalie Heller Mills, ki z možem in šestimi otroki živi na kmetiji. Navzven vodi tradicionalen način življenja, po katerem je znana tudi na družbenih omrežjih kot uspešna vplivnica. Njena vsakdanja podoba ustvarja vtis preprostega življenja, v resnici pa za kamero uporablja sodobno tehnologijo, družina se spopada z neredom, med njo in možem pa vlada vse večje nerazumevanje. Njen mož je tudi sin znanega politika, zato je njuno življenje še bolj pod drobnogledom javnosti.

Po nenavadnem dogodku se Natalie znajde v svetu, ki spominja na življenje v 19. stoletju. Prebudi se v hiši, podobni svojemu domu, vendar je vse okoli nje drugačno. Brez sodobnih pripomočkov se mora prilagoditi vsakodnevnim opravilom, drugačnemu načinu življenja in odnosom med ljudmi. Medtem se sooča z lastnimi dvomi, strahovi in vprašanji o tem, ali je potovala v času in kako naj se reši iz te zanke.

Pripoved je zasnovana na dveh časovnih ravneh. Ena spremlja Nataliejino doživljanje sveta, v katerem se nenadoma znajde, druga pa skozi njene spomine razkriva dogodke iz otroštva, mladosti in odraslega življenja, ki so jo oblikovali ter jo pripeljali do trenutka, ko se njeno življenje popolnoma spremeni. Takšna zgradba bralca postopoma vodi do razumevanja glavne junakinje, hkrati pa vse do konca ohranja napetost in skrivnostnost.

Osrednji lik Natalie ni tipična junakinja, s katero bi se bralec zlahka poistovetil. Navzven želi delovati kot zgledna žena, mati in kristjanka – prijazna, moralna in vedno pripravljena ustreči drugim. Vendar se pod to podobo skrivajo potlačena jeza, zamere in notranje nezadovoljstvo, zato je njen značaj večplasten in prepričljiv, čeprav ni vedno všečen.

Roman izstopa predvsem zaradi izvirne zgodbene zasnove, saj uspešno poveže sodobni svet družbenih omrežij z življenjem v preteklosti. Ob tem odpira številna vprašanja o iskrenosti, identiteti in vplivu javnega mnenja na posameznika. Pokaže, kako lahko želja po odobravanju drugih in ustvarjanju popolne podobe postopoma zasenči pristne odnose ter človeka oddalji od samega sebe. Sporočilo romana je zelo aktualno, saj spodbuja razmislek o vrednotah, družinskih odnosih in tem, koliko pomena namenjamo mnenju okolice.

Dolores Claiborne

Roman, po katerem je posnet istoimenski film, se začne z zaslišanjem matere treh otrok in gospodinjske pomočnice Dolores Claiborne, ki je pripeljana na policijsko postajo zaradi suma umora svoje delodajalke Vere Donovan. Pripoved se nadaljuje v monologu brez poglavij, ki ga želimo prebrati na en mah. Dolores nam na zaslišanju razloži svojo zgodbo, nasilje v družini in odnos s svojo pred smrtjo dementno šefico.

Kdo je potem ubil Vero Donovan? Dolores zanika obtožbo, saj je bila med njima neobičajna vez, ki ju je povezala z zvestobo in podobnima usodama. Skozi leta je Vera pešala, tako umsko kot fizično, s starostjo je postajala čedalje bolj zlobna, a vendar sta ženski ostali povezani vse do njene smrti. Kako je zares umrla ta stara vešča? Kaj se je zgodilo z Doloresinim možem Joeom St. Georgeom, ki je pred tridesetimi leti umrl v nenavadnih okoliščinah, in to leta 1963 na dan popolnega sončnega mrka? Vse izvemo v eni noči.

Roman Dolores Claiborne je povezan z romanom Geraldova igra (angl. Gerald’s Game, 1992), saj se med sončnim mrkom s protagonistko Jessie vzpostavi nekakšna telepatska vez, občasno ena drugo zagledata in začutita. Pisatelj je najprej nameraval napisati en obsežen roman, a se je odločil, da ju bo ločil v samostojni knjigi, ki ju lahko beremo kot diptih. Geraldova igra še ni prevedena v slovenščino.

Roman Dolores Claiborne je Stephen King, mojster grozljivk objavil leta 1993, prevod v slovenščino smo dobili po 33-ih letih. Avtor sicer velja za žanrskega avtorja grozljivk, vendar s tem romanom kaže, da je njegovo pisanje lahko tudi drugačno, s to kriminalko nam ponudi napeto psihološko branje čustvenih zapletov pretanjeno izdelanih likov.

 

Ujeta svoboda

Emily Dickinson je uvrščena v kanon svetovne književnosti, saj spada med najvplivnejše ameriške pesnice in se postavlja ob bok Waltu Withmanu ter Sylviji Plath. Napisala je okrog 1800 pesmi, za časa svojega življenja ni objavila nobene zbirke, objavila je le nekaj pesmi, ki jih lahko naštejemo na prste obeh rok. Vse niso bile objavljene z njenim imenom, temveč z različnimi psevdonimi.

Rodila se je leta 1830 v ameriškem mestu Amherst v premožno puritansko družino, njen oče je bil politik in odvetnik, imela je še dva sorojenca, brata Austina in sestro Lavinio (Vinnie), njen odnos z matero pa je bil odtujen, kljub temu je skrbela zanjo do smrti. V svojih dvajsetih se je distancirala iz družbenega življenja, hišo je redko zapuščala, obiskovala je le vrt ob hiši. Tudi k nedeljski maši ni več hodila, obiskovalce pa je sprejemala iz sosednje sobe. Z znanci in sorodniki se je raje dopisovala, ohranjenih je okrog 1000 pisem. Zaradi oblačenja bele obleke je dobila naziv “dama v belem”. Pri svojih 55-ih letih naj bi umrla zaradi odpovedi ledvic, po smrti je sestra Vinnie v njeni sobi odkrila rokopise.

Njena poezija je kratka, poduhovljena in izčiščena, posebnost pa so pomišljaji, ki so bili v prvih prevodih v slovenščino izpuščeni. V današnjem času bi lahko rekli, da jih uporablja toliko, kot če bi njene pesmi pisala umetna inteligenca. Največkrat je pisala v šest in osemzložnih jambskih verzih. Piše o naravi, minljivosti, večnosti, življenju, smrti, miru in vojni, ki je njeno življenje močno zaznamovala. Največ pesmi je napisala ravno v času ameriške državljanske vojne.

Zbirka Ujeta svoboda zajema poezijo Emily Dickinson v prevodu Tadeje Spruk, potem sledijo odlomki iz kratke biografije Bela dama, ki jo je napisal Chistian Bobin, na koncu pa sledi spremna beseda Tadeje Spruk z naslovom Ujeta svoboda Emily Dickinson. Izšla je ob 130. obletnici smrti Emily Dickinson in projekciji filma »A Quiet Passion« Terencea Daviesa (2016), v katerem se pojavi večina pesmi v izboru te knjige.

V slovenski jezik imamo prevedenih še nekaj njenih zbirk: Ta svet ni konec, Poezija 1: 1850-1861, Emily Dickinson in Ujeta svoboda.

 

Astrid Lindgren : zgodba o avtorici Pike Nogavičke

Za časa njenega življenja je priljubljena pisateljica prejela več kot 75.000 pisem, ki jih danes hrani arhiv Astrid Lindgren v Kraljevi knjižnici v Skockholmu. Na njihovi podlagi je novinar Jens Anderson spisal biografijo z naslovom Astrid Lindgren: zgodba o avtorici Pike Nogavičke.

Obširna biografija na več kot 500 straneh nas popelje na Švedsko, v čas, ki ga je Astrid pomembno zaznamovala, pa ne le s svojimi literarnimi deli za otroke in mladino. Med branjem se sprehodimo skozi njeno celotno življenjsko zgodbo, od otroštva, mladosti, njene kariere, ki je segala daleč preko pisateljske, njenega družinskega življenja, prijateljevanja z najrazličnejšimi zanimivimi osebnostmi, vojnega časa (med katerim je pisala dnevniške zapise poimenovane Vojni dnevnik) in njene ljubezni do narave ter naklonjenosti do samote, ki ji je omogočala to, kar je počela najraje – pisala.

Astrid je skupaj z bratom in dvema sestrama odraščala na posestvu Näs v majhnem mestu Vimmerby, bila bister otrok in radovedna mlada ženska, ki je nadvse rada brala, se zanimala za kulturo, časopise, knjige, filme in glasbo, ki so ji predstavljali daljnogled v svet.

Po končani srednji šoli se je hitro zaposlila pri lokalnem časopisu kot pripravnica – takrat so bile novinarke redkost, uredništvo pa moška domena. Obetavna novinarska kariera se je za Astrid prehitro končala, ko je pri 18 letih zanosila (in rodila sina Larsa) z lastnikom in glavnim urednikom založbe, s katerim pa se ni poročila.

Prva tri leta je Lars preživel pri rejnici v Københavnu, še eno leto pa pri starih starših na posestvu Näs. Ko se je Astrid kasneje poročila s Sturetom Lindgrenom, pa je končno zaživel z njima v Stockholmu, kjer se je rodila še hči Karin, za časa avtoričinega življenja pa širša javnost ni izvedela, kdo je pravi Larsov oče.

Astrid je na začetku svoje kariere delala kot tajnica pri različnih revijah, kaj kmalu pa se ji je ponudila priložnost, da piše pravljice in zgodbe za otroke. Lik Pike Nogavičke je sicer nastal čisto spontano, leta 1941 med pripovedovanjem zgodbic hčerki Karin, ki je takrat trpela za ošpicami. Prva založba, kateri je avtorica v branje z upanjem na objavo poslala Piko Nogavičko, jo je zavrnila, saj se je zdela uredniku, kot očetu majhnih otrok preveč zahtevna. Na srečo se je situacija kmalu obrnila, ko se je nanjo obrnila knjižničarka Elsa Olenius, specializirana za področje knjig za otroke in tudi urednica pri manjši založbi, kjer so v preteklosti že objavili Astridino delo Britt-Mari izlije svoje srce. Njej gre tudi velika zasluga za začetni uspeh Pike, saj je poskrbela, da so zgodbo brali na švedskem radiu, jo uprizorili kot igro v otroškem gledališču, Astrid pa je kot avtorica gostovala po vsej državi.

Kasneje v življenju se je Astrid pričela udejstvovati v lokalnem in globalnem političnem kontekstu. V medijih se je redno oglašala v zvezi z različnimi pomembnimi temami: davčni politiki, atomski energiji, otroški pornografiji, rasizmu, zapiranju javnih knjižnic, stanovanjske stiske mladih in varstvu živali. Njena razprava o zaščiti živali je dejansko privedla o novega zakona o dobrobiti živali, ki so ga poimenovali Lex Lindgren.

Na starost je Astrid veljala za modro starko s severa, skorajda zdravilko, ki jo lahko prosiš za nasvet glede vseh življenjskih tegob. V 80 letih je prejela toliko pisem, da je bila primorana zaposliti tajnico, da je bila kos vsej korespondenci.

Med številnimi pismi, ki jih je Astrid prejela v svojem življenju, so bila tudi pisma, v katerih so jo običajni ljudje, pa tudi različne organizacije prosile za finančno pomoč, njena empatija in sočutje pa sta bila skoraj neskončna. Ob pregledu njene zapuščine, v kateri je bilo na stotine zahval za pomoč in finančno podporo so ocenili, da je celotni znesek, ki ga je Lindgrenova namenila v dobrodelne namene, znašal približno deset milijonov današnjih švedskih kron.

Med branjem njene zgodbe ugotovimo bistvo celotnega življenjskega nazora Astrid Lindgren: da sredi vsega trpljenja, razočaranj in frustracij zaradi lovljenja vetra vendarle obstaja čas veselja, čas užitka, čas poezije, čas ljubezni in čas igre. In le kdo bi lahko to sposobnost, da živi tukaj in zdaj, utelešal bolje, kot otroci – in otrok v odraslem? Ravno zato je (bila) tako priljubljena pri vseh generacijah bralcev po celem svetu.

Kam si odšel, moj svet?

Ko vse izgine in ostaneš sam, kaj ostane? Je pogum tisti, ki nas vleče naprej, in kakšen vpliv ima upanje na nas?

V knjigi spremljamo protagonistko Anjo, ki se ji celoten svet in vse, kar pozna, spremeni čez noč. Anja je stara le pet let, a se mora soočiti s svetom, ki je ostal, ko je izginila njena družina in vse, kar je poznala in ji je bilo domače. Ko se trudi iskati svojo družino in preživeti, srečuje različne ljudi. Hitro spozna, da niso vsi ljudje dobronamerni. Vsak se spopada s svojim življenjem, tragedijo, ki se je zgodila, in ljudmi, ki so jih izgubili. Zaradi tega le redki ohranijo čut do sočloveka.

Knjiga Kam si odšel, moj svet? je več kot le pripoved o preživetju; v bralcu odpira vprašanja o obstoju in pomenu medsebojnih vezi.

Urban Klančnik je pisatelj, novinar in urednik, ki je svojo pisateljsko pot začel leta 2004 z romanom Kalius. Od takrat se je podal v različne žanre, vse od fantazijske komedije, zgodovinskega romana do družbeno angažirane proze. Leta 2022 je izdal roman Zavetišče: skozi reko Lethe, ki je od bralcev požel izjemen odziv. Piše tudi v angleškem jeziku, in sicer serijo Oko kače z naslovoma Darkworld in Lightworld.

Gospod Izraziti

Po prelepi in večkrat nagrajeni slikanici Izgubljena duša, prevedeni v več kot dvajset jezikov, je pričujoča ilustrirana knjiga rezultat ponovnega sodelovanja dveh plodovitih poljskih ustvarjalk: nobelovke Olge Tokarczuk in umetnice Joanne Concejo.

Joana Concejo je študirala umetnost v Poznanu. Medtem je v Franciji spoznala bodočega moža in se preselila v Pariz, kjer še danes živi in ustvarja. Njene ilustracije pobirajo najprestižnejše nagrade in krasijo številne otroške slikanice. Organizira tudi veliko delavnic ilustracije za odrasle.

Olga Tokarczuk kot pisateljica preizkuša številne izrazne forme – od krajših, zgoščenih romanesknih del (Popotovanje ljudi knjige) in kratkih zgodb (Izgubljena duša, Gospod Izraziti), pa do obsežnejših zgodovinskih romanov (Jakobove bukve). Igra se tudi s prozno formo in načinom pripovedovanja ter uvaja fragmentacijo pripovedi (Beguni, Pravek in drugi časi), ki je po njenem mnenju najučinkovitejša pri ubesedovanju sodobnega sveta, neobvladljivo razdrobljenega na številne koščke in elemente. Njena dela se odlikujejo po berljivem, obrtniško spretnem in v vseh pogledih privlačnem pisanju, ki ne kompenzira z vsebino in kvaliteto napisanega.

V Gospodu Izrazitem se loteva aktualne problematike, povezane s popularizacijo in dostopnostjo digitalnih tehnologij, ki je vsem na očeh in znotraj vseh družbenih slojev z uvedbo narcistične kulture selfija oziroma sebka, ustvarila (in še ustvarja) generacije, oropane bistvenega. Povsod navzoče podobe popolnih, pogosto “popravljenih” estradnikov postopoma pronicajo v intimo ter izkrivljajo okus in presojo sodobnega človeka. Natančna, dovršena ilustracija Joanne Concejo še dodatno ironizira odvisnost sodobnega človeka od dražljajev, ki jih prinaša neprestano vsrkavanje všečnih in pogosto puhlo banalnih vizualnih podob, ki nam jih servirajo premikajoči se zasloni. Scenarij je pravzaprav grozljiv: protagonist s fotografiranjem svojega obraza neizogibno izgublja svoj pravi izraz, z vsakim “škljocem” se njegova duša razkraja, oseba pa postaja le še “senca same sebe”.

Knjiga je poleg tega zanimiva še z vidika odnosa med besedilom in risbo. Joanna Concejo meni, da ilustracija ne sme biti “sužnja” pisani besedi, pač pa jo z uvajanjem novih idej in pomenov mora celo nadgrajevati. To ji je v Gospodu Izrazitem odlično uspelo, kajti velik del prebiranja zgodbe je prav opazovanje neštetih razglednic in slik protagonistovega življenja (aluzija na objave družbenih omrežij), subtilnih ilustracij, ki s posnemanjem resničnosti knjigi vdihujejo novo življenje.