Branko Cestnik z Dolino zvezd zaključuje veliko vojno trilogijo, ki se je začela s knjigama Pogovori z njo ter Razmik med žerjavi. Vsaka od teh knjig se lahko bere kot samostojna celota, čeprav se nekateri liki v njih prepletajo. Dolina zvezd je bila napovedana kot epski zaključek te trilogije in svoje napovedi je upravičila. Zgodba v njej se osredotoča na celotno leto 1945, glavni lik v njem pa je Cveto, bivši nemški vojak, nato partizan in nazadnje Oznovec, ki je v drugi knjigi nastopal kot izrazit negativec. Morda je za branje Doline zvezd celo dobro, če predhodnice še niste prebrali, saj bo zaključek v vas zarezal s toliko večjim presenečenjem.
Knjiga tako uvodoma na hitro opravi s Cvetovo mobilizacijo v nemško vojsko leta 1942 in kasnejšim pobegom iz nje. Njegovo zgodbo zares pričnemo spremljati v začetku 1945, ko se kot partizan spopada z nemškimi enotami na Kozjaku ob Dravi, skoraj po čudežu preživi in se zdravi v partizanski bolnišnici. Ob osvoboditvi se s tovariši spopada z vsem mogočimi kvizlinškimi formacijami, ki se umikajo prek tega območja, nazadnje pa je pritegnjen v Ozno, kjer mu je zaupano varovanje zunanjega dela koncentracijskega taborišča Strnišče. Bolj pa se približuje novo obdobje po koncu vojne, več se pred nami razkriva temačnih stvari, ki jih je Cveto počel kot nemški vojak v Ukrajini in huje ga razjeda krivda.
Če je središče dogajanja leto 1945, je seveda tema obračuna s pravimi in izmišljenimi nasprotniki revolucije neizogibna. A Dolina zvezd se nekoliko manj ukvarja z masovnimi likvidacijami nasprotnikov, bolj pa z zloglasnim taboriščem Strnišče oz. Šterntal (od tod tudi naslov knjige), ki ga je nova oblast prevzela od Nemcev, vanj pa strpala vse prave kot tudi domnevne in lažno obtožene podpornike nacistov, kjer so v nemogočih razmerah čakali na sojenje, v večini primerov pa na izgon.
Med njimi so se znašli tudi kočevski Nemci, s katerimi se je zgodovina kruto poigrala. Vezno tkivo knjige so pisma mlade Julie, ki piše dnevnik v obliki pisem svoji pokojni materi v pristni kočevski nemščini. Za zapis tega jezika se je avtor posebej potrudil ter za prevod angažiral kočevska Nemca Johanesa in Heleno Jeklitsch, kar doda majhen, a pomemben prispevek k ohranjanju tega skoraj pozabljenega dela zgodovine.
Kot je pri tej trilogiji avtorja sedaj že ‘v navadi’, tudi v Dolini zvezd ne manjka svetopisemskih prispodob, ki pa v tem kontekstu presenetljivo dobro delujejo. Jezik je namreč nevsiljiv in prav nič patetičen. Ravno nasprotno: s premišljenim doziranjem je avtor dodal k literarni vrednosti in knjigo naredil bolj ‘epsko’ in veličastno, ne da bi pri tem odvrnil tudi bolj ateistično razpoložene bralce. Avtor piše z vidika krščanskih vrednot, ki pa so navsezadnje tudi splošno sprejete civilizacijske norme – čeprav le-te v zadnjem času s pridom ugašajo.
A brez skrbi. V knjigi vas ne bo pričakalo suhoparno moraliziranje. Glavna odlika knjige bi se namreč lahko glasila: ‘realizem’, čeprav je ta fraza že nekoliko oguljena. V času, ko je o drugi svetovni vojni in obdobju po njem skoraj nemogoče pisati brez čustvenega naboja in ideološke usmeritve v ozadju, zgodovinski revizionizem pa je pri nas dosegel že naravnost groteskne razsežnosti, je Branku Cestniku uspelo prikazati ta ekstremni čas in težo odločitev, ki jih je moral sprejemati slehernik, z neverjetno natančnostjo. Več kot odlično je opravil ‘domačo nalogo’z zbiranjem pričevanj in arhivskega gradiva, zato knjigo odlikujejo izredno natančni opisi krajev in dogodkov (med katerimi je znaten delež dokumentirano resničnih), avtomobilov, orožja, taktik itd. Celo povsem stranski liki, kot je sovjetski kapetan Skvorcov, so izrisani zelo človeško in večplastno, zato se bo bralec z lahkoto vživel v zgodbo in čas in bržkone ugotovil dve stvari: da Slovenci živimo na res izjemnem delu Evrope, ter da se zgodovina – žal – vse preveč ponavlja.
