Predšolski otroci (4–5 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Kako pokopati mamo, ki je še živa? : roman

Veliko je uspešnih in zelo branih priročnikov o odnosih s starši, o medgeneracijskih družinskih travmah, ki lahko uničujejo generacije in generacije odnosov. Kako pokopati mamo, ki je živa, nam to tematiko predstavlja skozi avtobiografsko zgodbo. Ta se začne s tem, ko avtorica sama pri sebi opazi, da hčerki ne zmore nuditi topline in ljubezni, kot bi jo želela. To jo zaboli, saj noče ponavljati uničujočih vzorcev, ki jih pozna iz odnosa s svojo mamo, zato se odloči poiskati psihoterapevtsko pomoč. Struktura romana je tako sestavljena iz terapevtskih pogovorov, digresij v otroštvo ter razmislekov o poteku terapevtskega procesa. Čeprav je splošna percepcija, da bo s terapijo življenje šlo na bolje, se, vsaj sprva, zgodi v resnici vse prej kot to – gre za naporen proces, pri katerem se odpirajo duševne bolečine, rane, ki se najprej razbohotijo in razbolijo, preden jih je moč zaceliti. Tako avtorica v knjigi odstira delčke svojega otroštva in škodljivih vzorcev, ki jih je prevzela iz odnosa s svojo mamo. Težko je ponotranjiti, da je lahko odnos, ki je sicer tako brezpogojen, poln nežnosti, topline in prepojen z ljubeznijo, hkrati tudi tako zastrupljajoč. Proces, skozi katerega se avtorica osvobaja navezanosti na mamo in postavlja svoje zdrave temelje, je boleč in poln žalosti, na kar nas napelje že sam udarni naslov romana. To je zgodba o žalovanju. Za odnosom, ki ga ni mogoče več pokrpati. Je simbolično, obredno dejanje, rezultat katerega je tudi pomiritev s seboj.

Roman odlično predstavi terapevtski proces in bo gotovo v oporo vsem, ki so se kdaj koli podali skozenj. In tudi tistim, ki stojijo osebam v terapevtskem ob strani ter včasih težko razumejo, kaj se z njimi dogaja. Izpostavlja tudi temo razdirajočih posledic alkoholizma, ki povzroča trpljenje več generacij znotraj družine in jo nazadnje tudi razkolje, pahne v situacijo, ki ni več rešljiva, ne glede na vsa mogoča prizadevanja. Nenazadnje pa je to zgodba o soočanju s samim sabo, o zavestni odločitvi za plodno, zdravo življenje in odnose. Je zgodba o pogumu, ki pomaga prebroditi še tako gosto bolečino in priti ven boljši, bolj svoj in postavljen človek.

Peter Opeka, ostani z nami

Anja Kovačič, novinarka, popotnica in pisateljica je na podlagi dvanajstdnevnega bivanja na Madagaskarju napisala pripoved o delu in predvsem pečatu, ki ga Peter ali Pedro, kakor ga tam vsi imenujejo, pušča pri ljudeh s katerimi sobiva. Peter Opeka je misijonar, rojen staršem slovenskega rodu v Buenos Airesu. Peter zagotovo ni le misijonar, je svetilnik, luč, upanje za vse tiste, ki ga potrebujejo. Preko pripovedovanj njegovih sodelavcev, prebivalcev iz Mesta dobrih prijateljev, sorodnikov iz Slovenije in njegovih osebnih misli spoznamo Petra Opeko kot dobrotnika z izjemno srčnostjo, energijo, predanostjo in usmerjenostjo. Prvi vir njegove moči je zagotovo vera, molitev in Bog, drugi vir pa številni nedolžni otroci, za katere je edino upanje in izhod iz krutega življenja. “Moje delo je, da dvigam te otroke, mladino in njihove družine v boljše in dostojnejše življenje,” pravi Peter, ki pa se s svojimi deli nikakor ne ponaša, samo opravlja svoje poslanstvo: služiti ubogim. Po njegovi zaslugi se je življenje in razmišljanje ljudi na Madagaskarju precej spremenilo. Nove generacije na prvo mesto postavljajo izobrazbo, šele potem poroko in ustvarjanje družine. Danes ima mesto Akamasoa, ki je nastalo na smetišču, 30 tisoč prebivalcev. Na voljo so jim šole, univerze, zdravniki, igrišča in zato se množično priseljujejo ljudje iz okoliških nerazvitih krajev. Še vedno je na Madagaskarju problem velika rodnost – ženska nekaj velja le, če ima veliko otrok. Peter Opeka ni le duhovnik in graditelj, temveč tudi strasten športnik, predvsem nogometaš. Kot najstnik je celo sanjal, da bi postal profesionalni nogometaš. Nogomet mu daje disciplino, vztrajnost in moč, duhovništvo pa smisel, vero in neskončno ljubezen, ki jo v neizmerni meri razdaja med svoje Malgaše. Njegova zgodba je navdih za vse, ki verjamejo v boljšo prihodnost in so pripravljeni zanjo tudi kaj storiti. Avtorica je dejala, da je hvaležna in počaščena, da jo je sprejel v globine svojega sveta. Ob branju zgodbe in ogledu fotografij na koncu začutiš njegovo resnično veličino in se zaveš, da največ na svetu pomenita ljubezen in sočutje. Če zmoremo dajati drugim, deliti z drugimi, je radost z nami in okoli nas.

Umetnost izgube

Kroži legenda, da naj bi na začetku poletja 1830 alžirski dej v navalu jeze s pahljačo udaril francoskega konzula, kar naj bi bil povod, da je začela francoska vojska osvajati Alžirijo in jo kolonialno zasedala vse do končne alžirske vstaje 1962, ko se življenje Alija, prvega protagonista, o katerem beremo, drastično spremeni, posledice pa se kot lovke širijo preko življenj njegovih otrok in tudi vnukov.

Sprva spoznavamo življenje na alžirskem podeželju, kjer Ali po srečnem naključju v potoku naleti na stiskalnico olja, ki je njegova odskočna deska, s pomočjo katere se izvije iz revščine in zgradi položaj premožnega vaščana, a ne povsem brez zavisti drugih. Pred to najdbo je bil med svetovno vojno vpoklican tudi v francoske vojaške linije, za kar mu je bila kasneje priznana renta, ki se ji ni odrekel, to pa je bil poleg ostalih situacij, v katerih se je znašel in se v njih instinktivno odločal (izbral je zaščito morilcev, ki jih sovraži, pred drugimi morilci, ki jih sovraži), v času alžirske vstaje poglavitni razlog, ki je vplival na njegovo osovraženost pred FLN, pripadniki nacionalističnega gibanja za osvoboditev Alžirije, in spričo česar je postalo njegovo življenje ogroženo. Zato je z družino prebegnil v Francijo, kot mnogi, ki so se kot izdajalci Alžirije, kot so jim očitali, takrat znašli v podobni situaciji. Vsem, ki so ohranjali kakršnekoli stike s francosko upravo, zlasti prejemnikom francoske pokojnine, so namreč pripadniki FLN napovedali smrt, ki je kosila na hitrih sodiščih po vaseh in obračunavanjih sredi noči.

Po dolgih dneh potovanja z ladjo Ali z družino prispe v prvo taborišče, kamor jih nastanijo, ograjen prostor, poln prikazni, ki ga naseljujejo izgubljenci vseh vrst, vsi tisti, več deset tisoč njih, s katerimi oblasti ne vedo, kaj storiti. Srečajo se s Francijo, a ne takšno, kot so jo pričakovali, takšna jim ne bo nikoli zares dostopna in najverjetneje ne tudi njihovim potomcem v verigi prihodnjih rojstev.

Odraščajoči Hamid, Alijev prvi sin, svojega očeta v tem novem, drugačnem življenju ne prepozna več – iz hrabrega, dostojanstvenega, ponosnega, močnega in oblastnega moškega se je spremenil v nekoga, ki življenje živi le še z molče stisnjenimi zobmi in prikimuje vsemu, kar mu zaukažejo. Hamid ne razume, da je molk, s katerim se je njegov oče obdal, predvsem odsev ponižanja in obupa zaradi izgubljene domovine in vere, ples poraženca v kolonialni vojni, dokončno ujetega zgolj še v sistem za preživetje na robu družbene lestvice, kateri pripadnosti ne bo nikoli deležen.

Hamid pa si želi predvsem tega, kar najbolje se pomešati med Francoze, neobremenjen z rojstno deželo, ki je kot otrok ni imel časa spoznati in dojeti kot svoje, čeprav je ta v njem vseskozi navzoča – je sestavina njegovega imena, zamolkle kože in črnih las. Naj se še tako trudi, ga ta določila neusmiljeno oddeljujejo od naroda, v katerega želi enakovredno ponikniti, in kaj kmalu se tako kot njegov oče tudi sam zavije v nepredirni molk.

Z ozadjem tega molka se spoprime šele Naima, Hamidova hči, ko je službeno primorana vstopiti v deželo svojih staršev in starih staršev. Lahko soočenje, ki sledi, sploh še zaceli kakršnokoli rano, razbije družinski molk, poveže, kar je bilo pretrganega?

Odličen roman nagrajene francoske pisateljice, prevajalke, scenaristke, dramaturginje in režiserke alžirskih korenin Alice Zeniter o usodi političnih migrantov, njihovi ujetosti v preteklost, predsodkih, s katerimi se soočajo kot priseljenci, ter o iskanju osebne svobode njihovih potomcev in rodbinsko neobremenjene identitete.

Tako si krasna! Poklon lepoti prijateljstva

Knjiga ameriške avtorice Melanie Shankle Tako si krasna! Poklon lepoti prijateljstva je osebna inventura minulih in še vedno pris(o)tnih prijateljskih odnosov, ki jih je sama kdaj spletla, tako z mimobežniki kot tistimi ljudmi, ki so v njenem življenju obstali – pa najsibo to namenoma ali ne.

V mestoma duhovitem in na trenutke tudi izrazito čustvenem slogu sledimo iskreni, topli pripovedi o nepopolnih odnosih, ki temeljijo na odkritosrčnosti, ranljivosti ter sprejemanju. Prijateljstvo je običajno ena najmočnejših vezi, ki se včasih prav potihoma prepleta iz drobnih pozornosti in stičnih trenutkov, velikokrat pa v sebi skriva zmožnost, da nas lahko popolnoma preoblikuje – morda v nekaterih primerih še bolj kot kateri koli drugi bližnji odnos.

Kako se medsebojno podpirati in v katerih trenutkih podpora ni več smiselna? Kako se veseliti uspehov drugega? Kako premagovati težka obdobja v življenju s pomočjo prijateljev – ali celo brez njihovega so-obstoja? Kako čustvovati in kako sočustvovati z ljudmi okoli sebe, tudi takrat, ko se nam zdi, da tega nočejo? Kako preboleti izdaje in kako ovrednotiti rane, ki nam jih drugi – hote ali ne – zadajo? Kako pomemben je humor v naših odnosih, v našem vsakdanu? Knjiga v odgovor na ta in mnoga druga življenjska vprašanja ponuja osebne izkušnje skupine prijateljic, ki si skupno pot deli že dolga leta. Res je, izkušnje so osebne, a na osnovo lastnih anekdotičnih prigod avtorica doda drobce splošnih življenjskih modrosti ter tudi duhovne premisleke, ob katerih branje knjige bralcu vzbudi občutek, da se tako poglablja tudi vase. Z intimnim vpogledom v prijateljstvo drugih namreč odpira možnosti in nudi izhodiščne točke tudi za prevpraševanje naših odnosov. Svojih prijateljskih vezi vsekakor ne idealizira, saj so vedno postavljene in predstavljene v realnem kontekstu. Ne glede na to, kako daleč vsaksebi s(m)o si, ne glede na geografske razdalje ter nesporazume med nami, resnična povezanost vedno o(b)stane.

Zdi se, da je (pravo) prijateljstvo pravzaprav prehajajoč preplet moči in ranljivosti, ki se sicer le redko v polnosti zlije, potrebuje pa konstantno in zavestno pristnost ter prisotnost – da smo točno to, kar smo, in točno tam, v tistih trenutkih, ko se svet nam ljubih oseb zamaje v temeljih. Pa tudi takrat, ko se (zgolj) zdi, da je vse na svojem mestu.

S preprosto, pristopno pisavo, ki jo prežemata humor – včasih s sicer že rahlo preosladnim oziroma pretiranim ter predvsem predvidljivim tonom – in toplina, se pripoved usmerja skozi izkušnje ter preizkušnje ženskega prijateljstva, sporočilnost pa je celostna, saj presega zgolj okvire spola. Spodbuja nas namreč k iskrenosti v vseh odnosih, medsebojni podpori in spoštovanju, nagovarja našo (očitno prirojeno) potrebo po socialni pripadnosti, gradnji ter negovanju odnosov in pravzaprav nudi svojevrsten navdih, da v svojih odnosih ponovno poiščemo prvenstveno esenco lepote.

Lahkotno in, da, hkrati tudi krasno branje, kjer je sicer v prevodu prisotnih kar nekaj opaznih slovničnih napak, napisano v slogu, ki ga zlahka lahko definiramo kot ameriškega, primerno za vse tiste, ki se še vedno počutijo doma predvsem v 80-ih in 90-ih letih minulega stoletja. Občutna verska komponenta odpira dodatno dimenzijo, knjiga pa nudi ravno pravšnjo vsebino za bralne klube ali tematske večere ter nas spodbuja, da – drugim, pa tudi sebi – večkrat rečemo, kako krasni smo. Tudi, ko nismo.

*Vsakršna podobnost z naslovom tragikomičnega ameriškega filma s preloma tisočletja je izključno – namenska.

Punčka iz smetnjaka

Punčka iz smetnjaka je ena izmed več kot 100 knjig izpod peresa popularne angleške pisateljice Jacqueline Wilson, ki se navadno loteva težkih tem, kot so nasilje, rejništvo, ločitve ipd. Njene knjige so ravno zato dober vzgojni in učni pripomoček, saj sledimo težkim situacijam, ki jih njeni liki skozi zgodbo postopoma rešujejo in se seveda tudi psihološko razvijajo.

Punčka iz smetnjaka je 14-letna April, ki ima na 1. april rojstni dan. Vendar njeno rojstvo ni čisto nič smešno, po tem ko jo zapusti mama, jo v smetnjaku najde Frankie, večerna zamenjava v bližnji piceriji. April nam skozi monolog razkrije svoje otroštvo, ki ga preživi v različnih rejniških družinah, njen rojstni dan pa je namesto simbola veselja in praznovanja, zaznamovan s spominjanjem na izgubo in poln praznine. Vendar dekličine sanje ne izgubijo vsega smisla. Na koncu pripovedi najde nekoga, ki si je močno želela pa tudi uresniči se ji še ena njena rojstnodnevna želja.

Roman je tudi ekraniziran – film se imenuje Dustbin baby.

Glej tudi:

–Jacqueline Wilson

–Dustbin Baby

Zadnja velika umetnina

Umetnica Hanna Stiltje predstavlja novo razstavo v Stockholmu in prišlo je na desetine ljubiteljev umetnosti in novinarjev z vsega sveta. Toda kar naj bi bil vrhunec njenega dela, še posebej po njenih čudovitih slikah in kipih angelov, je pravzaprav predalnik, izdelan iz rabljenih predmetov. Njeno najnovejše in hkrati zadnje umetniško delo povzroči zmedo in razočaranje v umetniških krogih. Kaj je Hanna v resnici ustvarila? Smeti, pravijo strokovnjaki. Najpomembnejše umetniško delo v življenju, so besede Hanne Stiltje. Predalnik, ki ga združujejo spomini, ljubezen, smeti in naplavljeni les, pripoveduje zgodbo o Hanninem življenju, prijateljstvu in ljubezni do družine, ki si jo je sama izbrala – in ki je ne sestavljajo le biološki sorodniki.
Da bi razumeli pomen tega dela, nas avtorica popelje v Hannine otroške spomine. Spremljamo jo od njenega rojstva materi, odvisni od drog, njeno otroštvo ob ljubečem dedku Knutu, nato pa odraščanje ob Ingrid, njenem možu Victorju in ostalih rejencih. Posebno razumevanje čuti do sorejenca Johna, prvo ljubezen pa najde z Erikom, ki pride v rejo malo pred polnoletnostjo. Hanna postopoma razvija tudi svoje umetniške talente.
Čeprav se roman osredotoča na Hanno, pa obenem pripoveduje ganljivo zgodbo o več ljudeh, katerih življenja se prepletajo. Skoraj toliko kot Hannina je pomembna tudi zgodba Ingrid, ženske, ki je svoje življenje posvetila sprejemanju otrok iz razbitih družin z enakimi ali podobnimi težavami kot Hanna ter jim v svoji veliki hiši v Solhemu ponudila zatočišče, polno tistega, česar jim je manjkalo: ljubezni, skrbi in stabilnosti. Četudi sta življenje v rejniški družini v vili Solhem in dobrosrčna Ingrid zelo lepo opisana, pa je hkrati ves čas prisoten močan strah pred tem, da bodo nasilni biološki starši otroke zahtevali nazaj in se bodo slednji spet znašli v zanje nevzdržnih in celo nevarnih razmerah.
Roman je močna zgodba o ranljivosti otrok in pomenu odraslih, ki jih obkrožajo med odraščanjem ter o tem, kako dogodki iz otroštva oblikujejo osebnosti in kakšne posledice imajo za nas kot odrasle. Zadnja velika umetnina je lepa in boleča zgodba o močni ljubezni, ki lahko obstaja tudi v družinah brez krvnih vezi.

Žužemberk : iz tolmunov ljubezni in bolečine

Slovenska pisateljica in prevajalka Irma Marinčič Ožbalt je Slovenijo zapustila proti koncu petdesetih let dvajsetega stoletja. Sprva je živela v Avstraliji, se za nekaj let vrnila, leta 1966 pa je odšla v Kanado, ki je postala njen novi dom, tam živi še danes, v letu izdaje te knjige je dopolnila 98 let.

Knjiga v štirih delih je mojstrska literarna pripoved o rojstnem kraju Žužemberk in sokrajanih, avtoričinih sodobnikih. Vsega, kar popisuje, se spominja presenetljivo podrobno in hkrati poetično, s presunljivo toplino. V prvem delu faktografsko opisuje posamezne ulice in stavbe, družine, ki so v njih živele in njihove usode, presenetljivo podrobno se spominja tudi gledaliških predstav in raznih drugih dogodkov iz svoje mladosti. V drugem (Vaški posebneži) in tretjem ( Portreti – podobe iz srca) se z izjemno toplino izrišejo posamezni liki iz avtoričinega časa in spomina, v četrtem pa govori o lastnem trpljenju in o trpljenju Žužemberčanov med drugo svetovno vojno – med drugim o prenašanju lakote in mraza v dijaških letih pri šolskih sestrah v Ljubljani in – še bolj boleče – o smrti svojega 19-letnega brata, ustreljenega v Kočevskem Rogu.

Knjiga je pomemben prispevek k domoznanski literaturi Suhe krajine in hkrati nostalgično, prijetno, nadvse berljivo literarno delo. Leta 2005 so Žužemberčani dr. Irmo Marinčič Ožbalt razglasili za znano Suhokrajnko.

Čudežna drevesa : pravljice o drevesih z vsega sveta

Ljudje smo kot drevesa, pokončni, ukoreninjeni, edinstveni; živimo v skupnostih in si med seboj pomagamo, pravi Breda Podbrežnik, ki je nabrala in izbrala petintrideset pravljic, legend, mitov in bajk o drevesih z vseh koncev sveta, ki jih je Klarisa Jovanović priredila, poenotila in poživila s svojim znanim tenkočutnim občutkom za jezik. Pravljice so razdeljene v pet sklopov: o drevesih življenja, o čudežnih drevesih, o preobrazbah, odgovarjajo nam na večna vprašanja Zakaj?… in nam razkrivajo sladkobe in skrivnosti svetih gajev.

Dodana vrednost knjigi sta stvarno in tematsko kazalo. Seznam vseh omenjenih dreves z naslovi pravljic najdemo v stvarnem kazalu, v tematskem kazalu so izpostavljene teme varovanja in ohranjanja narave z naslovi pravljic, ki te teme obravnavajo. Zbirka pravljic je tako dobrodošel in dragocen pripomoček za vse, ki bi z ljudskimi pravljicami radi obogatili svoje naravoslovno in pedagoško delo. Spremno besedo je napisala dr. Urša Vilhar, raziskovalka na Oddelku za gozdno ekologijo Gozdarskega inštituta Slovenije.

Biografija naključnega čudesa

Deklici Leni bi pravzaprav moralo biti ime Olena, saj je rojena v Ukrajini in ne v Rusiji. Ker pa se ji v zgodnjem otroštvu zoperstavi pesmica, ki jo mora recitirati odraslim, noče več biti Olena, ampak zgolj in samo Lena. Pa naj si njeni vzgojitelji o tem mislijo, kar si hočejo. Tudi sicer je trmoglava, o sebi meni, da lahko vsakomur stori kaj dobrega, če se ji le zahoče. A jo svet okoli nje vsakokrat postavi na trda tla. Tako da jo zaboli. Pa še naprej vztraja po donkihotsko. Ko izve, kaj se dogaja s potepuškimi psi. Ko spremlja sošolko Ivanko, ki ji učenje ne gre in ne gre in se nazadnje na vrat na nos prepusti verskemu fanatiku. Ko se odloča za študij. Vsepovsod hoče biti zraven, vsepovsod se ji zdi, da lahko prav ona pomaga. Ob tem pa ne spregleda, da s svojimi dejanji zgolj sama sebi zida gradove v oblakih. Razume jo le sostanovalka v študentki sobi, ki jo skuša iztrgati tem gradovom.

Roman je pretresljiva kritika prvih let samostojne Ukrajine, ko se je socializem izpel in so ljudje z vsemi štirimi začeli objemati kapitalizem, ta pa jih je spremenil naravnost v reveže in berače. Podobe se bodo še zlasti v drugi polovici romana dotaknile tudi slovenskih bralcev.

Zgodba je razdeljena na trinajst poglavij. Tretjeosebna pripovedovalka, še ena nesrečnica, ki ji je dano spoznati nenavadno deklico, povzema Lenine dnevnike od njenih otroških let pa vse do časa, ko bi morala postati odrasla ženska. Ob vsakem tragičnem pripetljaju, ki mu je priča, se pojavi motiv lebdeče ženske s staromodno ameriško ruto, ki preseka tragičnost, žrtev na videz odreši nevzdržnega stanja, in se nato razblini v nič. Deklica, ki v Boga ne verjame, verjame pa v čudeže, je dobričina, za katero ni druge izbire, kot da se razblini še sama.

Kako udomačiš človeka: priročnik za mačke

Izdanih je bilo že mnogo priročnikov za lastnike mačk, teh nepredvidljivih veličastnih malih bitij, ki so osvojile srca mnogih. Nismo pa še imeli priročnika, ki bi spregovoril o tem, kako mačka udomači svojega človeka. Vse do knjige italijanske vizualne umetnice Barbare Capponi z umetniškim imenom Babas. Kratka knjižica pisana v humornem tonu mačke in mačjeljubce seznani z vsemi osnovnimi principi v življenju mačk. Vsaka mačka mora najprej poiskati svojega človeka, oziroma, kot ljudi poimenujejo mačke, svojo opico. Pri tem mora čim bolj poznati vse nenavadne lastnosti te čudne živalske vrste, ki boleha za stvaritisom (navezanost na nepotrebne predmete), hrano pred zaužitjem najprej s pripomočki uničuje in pogosto precej po nepotrebnem zapleta lastno življenje. Mačke, mojstrice zapeljevanja človeka pripravijo do odrekanja in izpolnitve vsakršne želje mačjega vladarja ali vladarice. Seveda, kljub vsem vragolijam in kaosu, mačka občasno svojim podrejenim nakloni tudi nekaj pozornosti in veselja. A vse v pravih mejah, da se ve, kdo je glavni.

Čeprav so glavna tema knjige mačke, avtorica izvrstno analizira človeka. Z mačje perspektive lahko spoznamo, kako nesmiselno je včasih človekovo vedenje. Morda so si ravno zato mačke za svoje služabnike izbrale prav ljudi. Obvezno branje za vse lastnike mačk in tiste, ki bi to želeli postati. Babas je v knjigi moči združila s kreativnim direktorjem podjetja Chez Dédé Andreom Ferrollo, ki je prispeval čudovite črno bele ilustracije mačk. Skupaj sta leta 2016 ustvarila tudi Mednarodno imaginarno knjižnico, prvo zbirko knjig, ki še niso bile napisane.