skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Kleopatra in Frankenstein

24-letna slikarka Cleo in dvajset let starejši Frank se spoznata, ko gresta z novoletne zabave. Med njima preskoči iskrica in po pol leta strastne zveze brezglavo skočita v zakon. Ker Cleo prihaja iz Londona, mnogi sumijo, da se je s starejšim bogatim Američanom poročila predvsem zato, da bi lahko ostala v Združenih državah Amerike. V družbi sicer veljata za idealen par, ona lepa umetnica z dolgimi zlatimi lasmi, on uspešen šarmanten poslovnež. Skupaj krmarita med mnogimi razvratnimi zabavami, kjer so droge in enormne količine alkohola nekaj povsem običajnega. Postopoma začneta odkrivati tudi temnejše plati drug drugega. Čeprav je Frank Cleo na poroki obljubil, da bo takrat, ko najtemnejši del njega sreča najtemnejši del nje, nastala svetloba, se njun zakon vse bolj pogreza v temo. Oba imata zapletene in nerazčiščene odnose s starši, kar vse bolj vpliva na njuna dejanja. Alkoholizem, skok čez plot in osamljenost prav tako preizkušajo trdnost njune ljubezni. Romaneskni prvenec britanske pisateljice Coco Mellors je postal svetovna uspešnica. Mnogi vzdušje romana primerjajo s televizijsko serijo Dekleta, razvrat Newyorške elite pa se lahko kosa z razsipnostjo Gatsbyjevskih zabav. Poleg kompleksnega toksičnega odnosa obeh protagonistov spoznamo še nekatere druge posrečene like in njihove življenjske zgodbe. Eleanor, Frankova sodelavka se zaljubi v šefa, Poljak Quentin je ujet v telesu moškega, Frankova sestra Zoe pa vstopa v svet ameriške družbe in raziskuje lastno spolnost. Roman je odličen prikaz življenja sodobne elite, ki si ga mnogi želijo. Poln zabave, blišča, a tudi krut in neizprosen. Bi si res želeli živeti kot oni?

Anniejina pesem

Catherine Anderson je priznana ameriška avtorica ljubezenskih romanov, ki je zaslovela s svojimi čustvenimi pripovedmi in privlačnimi liki. Njena dela so pogosto prepletena s tematikami družine, odpuščanja in ljubezni, kar bralce navdušuje in globoko presune.

V romanu Anniejina pesem spremljamo zgodbo Annie Trimble, ki živi v samotnem svetu, nedostopnem in nerazumljenem za druge. Kljub temu je njeno srce polno ljubezni in sočutja. Ko Alex Montgomery izve za krutost, ki jo je doživela, se odloči, da jo bo zaščitil in poskrbel zanjo in za otroka, ki ga nosi pod srcem. Toda med Annie in Alexom se začne razvijati veliko več, kot si je Alex kadarkoli predstavljal.

Skozi roman spremljamo ne le čustveno potovanje Annie in Alexa, temveč tudi postopno razkrivanje globljih plasti njunih osebnosti. Skozi njuno soočanje z življenjskimi izzivi in preizkušnjami bralci spoznavajo njuno notranjo moč ter pogum za spremembe.
Prisotni sta tudi temi odpuščanja in osebne rasti, ki sta ključnega pomena za razvoj glavnih likov.

Skozi njuno potovanje se spoprijemata z bolečino preteklosti in se učita, kako odpustiti ter se osvoboditi bremen preteklosti.

Avtorica spretno prikaže tudi odnose med stranskimi liki, ki dodajo zgodbi še večjo globino. Bralci se lahko identificirajo s stranskimi liki in se vživijo v njihove izkušnje ter čustva.
S svojim veščim pripovedovanjem Catherine Anderson ustvarja živopisne like, ki razkrivajo plasti svojih čustev in globino človeške duše.

Roman je čarobno potovanje skozi svet ljubezni, osebne rasti in odpuščanja, ki bo bralca prevzel in ganil.

Srečni konci

Kratkoprozna zbirka Srečni konci je prvo delo za odrasle Neli Filipić, ki jo sicer poznamo kot avtorico knjig za otroke in mladino. V knjigi so zbrana prozna besedila različnih dolžin, saj vsebuje tako “prave” kratke zgodbe in kratke kratke zgodbe, ki bi jim morda včasih celo nadeli oznako pesmi v prozi, kot tudi dialoška besedila, ki spominjajo na dramske ali filmske prizore, ter le nekaj vrstic dolge miselne ali tudi aforistične fragmente. Zelo pisana je tudi raba pripovednih postopkov, pripovedovalcev in časov. Raznolikost pa ni značilna le za formalno plat knjige, temveč se tiče tudi same vsebine. V ospredju pisanja so ženski liki, ki razgaljajo in tudi rušijo še vedno zelo prisotne koncepte (patriarhalne) družbe, ki ženskam nadeva takšne in drugačne vloge. Zbirke pa nikakor ne moremo in ne smemo označiti zgolj kot feministične, saj obravnava in prepleta tudi številne druge aktualne teme, kot so staranje, (z njo povezana) osamljenost, odtujenost, nasilje, migracije, odnosi (partnerski, med različnimi generacijami, med ljudmi in živalmi) … Avtorica obračunava s številnimi predsodki in stereotipi, o vsem tem piše po eni strani z veliko (tudi črnega) humorja, ironije in satire, po drugi pa namerno zavaja (na primer tako, da znotraj besedila zamenjuje perspektive), kar od nas zahteva zelo veliko pozornost in poglobljeno branje, saj se bistvo povečini skriva pod površino oziroma med vrsticami. Ključ do razumevanja posameznih zgodb so zelo pogosto konci, ki dogajanje zasukajo oziroma ga prikažejo v novi, drugačni, nepričakovani, tudi presenetljivi luči. Enako pomembni kot konci pa so tudi začetki oziroma naslovi posameznih besedil, saj velikokrat dobijo “pravi” pomen šele, ko zgodbo preberemo do konca, spet drugič pa zgodbi šele “dajo (pravi) smisel”. Avtorica večkrat in na različne načine reflektira tudi (lastno?) pisanje, med drugim v naslovnem besedilu s pomenljivim naslovom Trije vogali ter v zadnjem, ki nosi naslov Pisateljica, s čimer da zbirki zelo učinkovit in tudi poveden okvir. Knjižna naslovnica je delo umetnice Samire Kentrić.

Moje ime je Aram

William Saroyan (1908–1984), sin armenskega priseljenca v Ameriko, se je uveljavil kot romanopisec, dramatik in pisec kratkih zgodb. Leta 1940 so ga razglasili za prejemnika Pulitzerjeve nagrade za dramo The Time of Your Life, ki jo je zavrnil, češ da ni nič boljša oziroma odličnejša od česarkoli drugega, kar je napisal, sprejel pa je oskarja leta 1943 za najboljšo zgodbo za film Človeška komedija. Po smrti očeta so ga nastanili v metodistični sirotišnici, že pri petnajstih pa je bil zaradi številnih disciplinskih ukrepov izključen iz gimnazije. Bil je nemirnega duha, pravi ‘enfánt terríble’, večkrat sprt in ponovno pobotan s svojo družino, tako s primarno kot kasneje s svojo ustvarjeno, a kljub razburkanosti tudi nadvse vedoželjnega duha, ki ga je hranil z branjem in svoje znanje širil z obiski v javnih knjižnicah. Prva literarna dela je objavil pri svojih štiriindvajsetih, to je bilo nekaj pesmi, kmalu zatem pa so začela izhajati tudi njegova prozna dela. Poleg značilne karakteristike junakov, ki so samosvoji, marginalni, drzni in neprilagodljivi ter kljub revščini, negotovosti in pogosti lakoti polni veselja do življenja, so Saroyanove literarne stvaritve značilno grajene tudi z uporabo ljudskega, pogovornega jezika, kar prispeva k temu, da protagonisti pred očmi bralca v svoji živosti še pristneje zaživijo. Predvsem pa si pisatelj prizadeva v njih uzreti in izpostaviti primarno, prirojeno dobroto, za katero verjame, da jo v sebi nosimo vsi, četudi se ta ne kaže vedno v jasnih obrisih. Zbirka kratkih zgodb Moje ime je Aram, v kateri fikcijsko predeluje tudi spomine iz svojega otroštva, je izšla leta 1940 in so jo kritiki sprejeli z navdušenjem. V zgodbah nas brezbrižni Aram, mladenič šolskih let, navdušuje s svojo neposredno naivnostjo, hudomušno primitivno dobrodušnostjo in kar malce prismuknjeno nabritostjo, svoji vpetosti v starodavnost armenskih klanovskih vezi, ki je v zgodbah prav tako poudarjena, pa se izmika in jo lisiči na svoj pretkan komični način. A pretkanost pri njem ne izhaja iz načrtnega preračunavanja koristi, ki bi jih utegnil s svojimi dejanji pridobiti, gre predvsem za način motrenja sveta, ki je čudežno otroški, malodane pravljični. Realnost, ki mu je predočena, dojema onkraj vseh pogojenosti, s tem pa je povzdignjena v sfero pesniškega oziroma metafizičnega, ki je tista, v kateri se pisatelj počuti najbolj svojega. In ne le pri Aramu, skupki zasanjanih norosti živijo tudi v drugih pripadnikih opisane skupnosti. Vse predstavljene dogodivščine so v zaključnih momentih postavljene na višjo moralno raven in ponujajo globlji uvid, lahko pa so bralcu všečne tudi v svojem najočitnejšem čaru, kot simpatično luštne in zabavne.

Estonia

Avgust Demšar, s pravim imenom Tomaž Zupančič, je mariborski pisatelj. Piše izključno detektivske zgodbe oziroma kriminalke. Tokratna Estonia je zadnji del trilogije z naslovom Vodnjaki, pred njo sta nastali še Cerkev in Tajkun. Estonia je napet in odlično napisan zaključek trilogije. Lahko rečemo tudi to, da se je Demšar izpopolnil v pisanju, odkar je bil na obisku pri pravih kriminalistih.
V kriminalki se najprej znajdemo v jeseni leta 1994, ko Ivini starši potujejo z ladjo Estonia, ki potone v viharnem vremenu. Potem pa smo že v današnjem času in pri reševanju uganke, kdo je morilec ali kdo morilci so. Prizorišče Demšarjeve najnovejše kriminalke je ponovno vasica Vodnjaki. Leži na Pohorju, a sedaj ni več skoraj pozabljena in razrita. Po tem, ko je Štefan Matjašec želel Vodnjake spremeniti v mondeno naselje, a se je izšlo drugače, je mlad par iz okolice kupil dve hiški in jih preuredil za kolesarje. Vodnjaki so sedaj ne več razkopana in blatna vas, temveč urejeno, malo turistično naselje z nasadom sadnega drevja. V Vodnjakih s partnerjem začne urejati hiško svojih na Estoniji preminulih staršev tudi Iva. Iz Stockholma, kjer živita, je do Slovenije daleč, ampak kraj se jima zdi pravi raj za počitnice in preživljanje dopusta. Ko delavci vodovodnega podjetja iščejo napako na njunem dovodu vode v hišo, naletijo na staro človeško truplo. Kriminalisti ne morejo kaj dosti storiti, lahko pa Vrenko, ki je v pokoju in ga stvar zanima. Poveže se z Ivo in akcija steče. Ivana krije Vrenka pri raziskovanju, Miloš in Martin si neuradno izmenjujeta podatke, na koncu pa le z Vrenkovo pomočjo primer (skorajda) razrešijo.

Gostja v družini

Spoznamo popolno ameriško družino – uspešen oče, dobrodelna mati, dva otroka in pes v razkošni hiši varnega predela Los Angelesa.
Navidezna popolnost se kar kmalu razblini, ko v družino sprejmejo dijakinjo na izmenjavi, ki je prav tako preveč popolna, prijazna in ustrežljiva in kar kmalu se pričnejo razkrivati skrivnosti, tako družine, kot njihove gostje. Vprašanje je le, katere so bolj pogubne?

Razveza

V prvem delu knjige spoznamo življenje Bee, predvsem njene globoke misli in čustva. Bea je žena zdravnika in mama najstniških dvojčic. Ima prijetno službo, ureja dom in neprestano nadzira moža. V drugem delu spoznamo moža Niklasa in njegovo doživljanje. Ta ima naporno službo, na grbi ima večino družinskih financ. Zgodba se začne zapletati, ko se ta ne vrne domov. Njegovo praznino postopoma nadomesti mama hčerine prijateljice, Maria. Prijateljstvo počasi preide v ljubezen, saj je edina, ki ga zares razume in verjame vanj. Po dolgem času se spet počuti svobodno. Postopoma pa tudi Bea.
Razveza je imenitno napisan prvenec švedske avtorice, Moe Herngren. Je napeta in kompleksna drama o medsebojnih odnosih, kjer lahko spoznamo obe plati zgodbe.

Utopia : pisma z juga

Marko Tomaš je slovenskim bralcem poznan predvsem kot pesnik, tokrat pa je pri založbi Sanje v knjižni izdaji izšla zbirka njegovih pisem, ki so prvotno izhajala v Sobotni prilogi časopisa Večer. Naslov zbirke – Utopia – ustreza. V pismih, vseh skupaj jih je med leti 2018 in 2022 napisal petdeset, ga namreč spoznamo kot nadvse občutljivega za nepravilnosti sveta, ki ga takšnega, kot se nam kaže danes, ne priznava in hrepeni po drugačnem. To njegovo občutenje se je začelo oblikovati že v času vojne, kot osnovnošolskemu otroku, in ne verjame ne v države ne v nacionalizme, razočaran pa je tudi nad sodobnim človekom, vsesplošno brezbrižnostjo in potrošniškim odnosom, ki neobzirno uničuje vse, kar je naravnega in svetega. Od tod njegovo umikanje v intimno izolacijo samote, v nemoč predaje, ki jo blaži s pisanjem, vedoč sicer, da sistema in ljudi individualni upori in pesniški vzkliki ne morejo spremeniti, a vendar s tolažilnim zavedanjem, da v svojih občutjih, ki jih v zapisanih razmislekih senzibilno oblikuje, ni sam, predvsem pa je v ustvarjalnem pisanju našel tisti prostor svobode in utehe, ki se mu v zunanjem svetu izmika. V pismih ga srečujemo kot kakšnega ljubimca, ki svoji izvoljenki (bralcu) odpira vrata v prostorje svojih varovanih poljan, zmedenega in razklanega na dvoje kot bi šlo za življenji dveh nasprotujočih si stremljenj oziroma duše, ki je in otroška in odrasla, in odgovorna in razpršeno sanjava, in hrepeneča in utrujena. Skupaj z bralcem, za katerega upa, da obstaja, se dotika zablod sodobne družbe, ogledujemo pa si z njim tudi utrinke narave in vstopamo v mesta, ki jih živi. Z nami deli zgodbe, zapisane z dežjem, sencami in registri tišine, vse shranjeno v čustvih spomina, njegove skoraj edine prtljage. Spoznamo ga kot nostalgično melanholičnega, prostorno sanjavega, opravičujoče nergavega, občečloveško razbolenega in pogosteje samotno tihotnega kot družbeno vihravega, vse te medsebojno skregane lastnosti pa ga silijo v umik, v vzpostavljanje tistega potrebnega prostora in časa, ki mu omogočata, da zaznava, kar je bistvenega – dušo sveta, to, kar se sodobnemu človeku vse bolj izmika. Tomaš se te vsebine – orientacijskega čuta prvobitne n(a)ravnosti, ki mu edini omogoča, da je del (do)živetja – neomajno oklepa, brez tega ga ni. V tem oziru predstavlja idejo oaze, po kateri vsi hrepenimo. On je eden tistih, ki jo čuva in se njene vrednosti zaveda, prav tako pa se zaveda tudi, da jo lahko zaradi nemira v sebi – jeze, žalosti, zmede in dvomov in iluzij in nesporazumov, ki jih razrešuje predvsem s samim seboj – kadarkoli izgubi. Nenehen tihi upor, nenehen notranji boj s svetom in seboj, kot moj, kot tvoj.

Doberdob: vojni roman slovenskega naroda

Doberdob je zgodovinski in avtobiografski roman Prežihovega Voranca, ki je prvič izšel leta 1940. Sledi vzoru dela Na zahodu nič novega avtorja Ericha Marie Remarqua.

Roman se osredotoča na krvave boje na Doberdobski planoti med Trstom in Gorico, kjer so se odvijali eni najhujših spopadov soške fronte med prvo svetovno vojno. Razdeljen je na štiri dele, pri čemer sta prva dva avtobiografska in opisujeta avtorjev vstop v avstro-ogrsko vojsko ter njegovo dezertacijo k Italijanom. Tretji in četrti del pa problematizirata težave v 17. pehotnem polku.

Zgodba ni podana linearno, temveč ciklično, z nenehnimi prehodi med različnimi časovnimi obdobji. Voranc uporablja dokumentaristično tehniko po vzoru Emila Zolaja, pri čemer se sklicuje na natančne zgodovinske dogodke, omejene na opisovanje dogajanj v vojaškem zaledju.

Doberdob je pomembno literarno delo, ki s svojo edinstveno perspektivo ostaja ključno delo v slovenski literaturi na temo prve svetovne vojne.

Obljuba

Z več glasovi kaskadno zapisana družinska saga se dogaja v časovnem obdobju štiridesetih let in zajema prelomno obdobje prehoda apartheida v demokracijo vse do sedanjosti oz. do odstopa južnoafriškega predsednika Jacoba Zume. Političnemu dogajanju sicer sledimo zgolj v medlo nakazanih okvirih, kot prikaz napetih in z njim pogojenih okoliščin pa je za razumevanje zgodbe vendarle pomembno – predvsem v sporočilu, da je ne glede na politično spremenjena dejstva duh apartheida v deželi ostal prisoten in se delitve na ene (belce) in druge (temnopolte) v življenjih in čustvih niso preprosto izkoreninile. Ključna nosilka zgodbe, ki jo avtor izpiše skozi štiri družinske pogrebe, je Amor, najmlajša v družini, ki skrita v kotu sobe sliši obljubo očeta umirajoči materi, da bo izpolnil njeno zadnjo željo: temnopolti služkinji Salome, ki je pri družini že od svojih rosnih let in je bila tudi edina, ki je zanjo požrtvovalno skrbela v času njene bolezni, naj zagotovi lastništvo nad hišo, v kateri živi. Obljuba v času njegovega življenja ni izpolnjena, saj jo zataji, pa tudi če bi jo hotel izpolniti, bi bilo lastništvo nepremičnine temnopolte sužnje v času njegovega življenja še vedno nezakonito. Čeprav so se zakoni v nadaljnji prihodnosti spremenili, pa o tem ne želijo ničesar slišati niti drugi člani družine, ki skrhani, nepovezani in vsak na svoj način zapleteni (o čemer se pisatelj v vsakem poglavju detaljno razpiše) med seboj tudi sicer niso zmožni prav dobro komunicirati. Ni nujno, lahko pa je prelomljena obljuba tista, ki jih na neobičajne načine stane lastnih življenj, razen Amor, ki se družini in dediščini, ki naj bi ji pripadala, povsem odpove in poskrbi, da je pravici na koncu vendarle zadoščeno. Damon Galgut je za roman Obljuba, s katerim je prikazal predvsem vpliv časa na družino, državo, njeno politiko in na zgodovinsko-politično pogojene predstave o pravičnosti, prejel prestižno literarno nagrado booker in je poleg Nadine Gordimer in J. M. Coetzeeja tretji prejemnik te nagrade iz Južne Afrike.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×