skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Virtuoz

Carlotta kot mala deklica v cerkvi sliši peti leto dni starejšega dečka Gaspara. Njegov glas jo tako očara, da vseskozi misli le še nanj. A deček nekega dne izgine. Čas mineva in Carlotta se sprijazni, da tudi od očeta, vaškega veljaka, ne bo dobila odgovora, kako, zakaj in kam je izginil Gasparo. Nekaj let zatem, ko je Carlotta že poročena, se v Neaplju, središču belcanta, zgodi presenetljivo srečanje. Kar sledi, je za Carlotto čas zabave, gledališč, v katerih potekajo glasbeni večeri. A to je zanjo tudi čas  sproščenih dnevov in noči v objemu ljubljenega in občudovanega Gaspara. Neapelj je na začetku 18. stoletja svoboden in razigran, poln pogovorov in govoric o ljubimcih, umetnikih, glasbi, petju. Sploh pa o pevcih kastratih, znanih ne samo v Italiji, ampak tudi po vsej ostali Evropi. Nekaj tednov je dovolj, da Carlotta spozna najvišjo srečo, izpolnjeno z ljubeznijo in erotiko.

Bralce in bralke Virtuoza navduši svojstven stil pisanja in poznavanje glasbe in petja. Opisi pokrajin, zgodovina in družbene, politične ter kulturne okoliščine tistega časa uokvirjajo veliko ljubezensko zgodbo. Toliko prepričljive strasti je v ljubezni in petju, toliko najvišjih duhovnih izkušenj, da se z lahkoto ujamemo v skorajda blazno željo Carlotte po Gasparu.

Margriet de Moor (1941) se je literaturi zapisala leta 1988, ko je izdala prvo zbirko zgodb. Njeni romani so pri literarnih kritikih odlično zapisani, o čemer pričajo številne literarne nagrade, odmevni so tudi njeni eseji. Prevode njenih del lahko beremo v več svetovnih jezikih. Za roman Virtuoz je črpala tudi iz svojega znanja o glasbi, študirala je namreč solopetje in klavir.

 

Tretji človek

Britanski pisec, popotnik, novinar in tudi tajni agent Graham Greene (1904 – 1901) je leta 1949 snoval filmski scenarij za kultno klasiko filma noir Tretji človek z Josepohom Cottenom in Orsonom Wellesom v glavnih vlogah, vendar se je kasneje odločil, da bo zgodba filma najprej zaživela v literarni obliki. Dogajanje kratkega romana je postavljeno v povojni Dunaj, kamor prispe pisatelj šund romanov Holly Martins na povabilo svojega prijatelja Harryja Lima. Toda Holly kmalu po prihodu presenečno ugotovi, da je Harry umrl v sumljivi prometni nesreči. Po pogovorih z njegovimi prijatelji in sodelavci Holly hitro ugotovi, da Harryjeva smrt ni bila naključna, zato se odloči raziskati njeno ozadje. Greenov roman odlikujeta temačna atmosfera in mojstrski suspenz, kar ga upravičeno postavlja ned vrhunce kriminalnega žanra.

To se ne pove

V s kritiškim sitom nagrajeni pesniški zbirki to se ne pove, spisani v fragmentarni obliki, avtorica Ana Pepelnik kot-da vznika iz pesniškega pra-jaz-a, tistega, ki se niti ne želi dokončno prebuditi, se izreči ali se oblikovati, ker se tam, na poljanah sanjave gnetljivosti, počuti še najbolj udobno. S tem je neposredno zvezan tudi upodobljen jezik, imenujmo ga ‘v znaku zrcaljena zavest’, uprizorjen(a) v vsej svoji gibkosti in izmuzljivosti. Kar nastaja, tega nekako še ni, in kar se (morebiti) lovi, se sprotno tudi razkraja. Razpršeno valujoči vtisi, misli in občutja delujejo kot nežno pljuskanje, vračajoče se z obale zavesti že v naslednjem hipu nazaj, tja, od koder se prvotno levijo; zavedno se torej iz nezavednega dviguje le mimobežno, zgolj toliko, da se nakaže kot približen pojav, a se v prostoru in času nastajanja tudi že prelamlja vase, se izničuje. Posledično temu je prisotnost pesniškega jaza razdrobljena, pripoved pa, bežna in difuzno razpršena, obstaja le kot izmikajoča se, stežka ulovljiva. Linija, ki ji pesnica sledi, je namreč zbiranje besed ne o nečem ne o nekom ampak za, podprto z maniro (zahtevo) upočasnjene, dopustno opotekajoče se misli, zato ritmične, če se jo bere v tempu pravilno, da si [le-ta oziroma pesniški subjekt] spočije, da se umiri, da si ponudi naslednjo priložnost. Pod vso odsotno prisotnostjo pa melanholična sled odtujenega, izgubljenega in ranjenega jaz-a. A tudi priznanje svetlobe, ki, ker nikoli ne ugasne, vzpostavlja upanje, zato je dobro da je tema da se vid to svetlobo. Sveže, gibko, hipnotično in unikatno. Za pesniške sladokusce.

Črna dalija

Nasilje, korupcija in zarote predstavljajo rdečo nit večine kriminalnih romanov ameriškega pisatelja Jamesa Ellroyja (1948), ogromno prahu pa je dvignil že s svojim prvencem Črna dalija (1987), ki sicer predstavlja prvi del t.i. losangeleškega kvarteta, serije štirih romanov, postavljenih v mesto glamurja, Los Angeles. Ellroyjev roman je navdihnil resničen in nikoli razrešen umor popolnoma anonimne igralke Elizabeth Short, bolj znane po vzdevku Črna dalija, katere močno razmesarjeno truplo so našli 15. januarja 1947, navkljub intenzivnemu medijskemu poročanju senzacionalnističnih medijev in pogostem kopičenju osumljencev (teh naj bi bilo okoli 150) pa njenega morilca niso nikoli našli. V romanu igralkin umor preiskujeta nekdanja boksarja, sedaj pa pripadnika losangeleške policije Bucky Bleichert in Lee Blanchard, ki se zapleteta v mrežo prevar, laži in korupcije, hkrati pa dvojica spoznava pogosto zamolčano in tragično plat iskanja igralske kariere v navideznem mestu filmskega glamurja.

Odrešitev

Ameriški pisatelj in pesnik Jamesa Dickeyja (1923 – 1997), katerega življenje je bilo enako razburljivo kot tisto, ki ga je pogosto opisoval v svojih literarnih delih. Njegovo najbolj znamenito delo je pustolovski roman Odrešitev, ki je bil leta 1971 deležen kultne filmske adaptacije v režiji Johna Boormana in še danes velja za enega najboljših pustolovskih filmov vseh časov. V knjigi in filmu spremljamo najboljše prijatelje Lewisa, Eda, Drewa in Boba, ki se za konec tedna odpravijo v ameriško divjino na veslanje s kanuji, vendar pa jih travmatično srečanje z lokalnimi nasilneži iz pregovorno “surovega ameriškega juga” pahne v okruten boj za preživetje. Dickey v romanu sledi pravilom žanra klasičnega pustolovskega romana, hkrati pa tematizira večni konflikt med urbanim in ruralnim, med civilizacijskimi in naravnimi zakoni ter zločinom in kaznijo, eden od osrednjih motivov zgodbe pa je tudi večno moralno vprašanje, če je človek pod določenimi pogoji pripravljen ubijati.

Življenje po križanju

Trboveljčan Janez Verger v svojem knjižnem prvencu, obsežnem avtobiografskem romanu Življenje po križanju, na iskren in poglobljen način spregovori o lastni čustveni in duhovni preobrazbi, ki ga je doletela na najnižji točki v življenju. Verger se predstavi kot razumevajoč in radoveden človek, ki ne pristaja na konvencionalne metode razmišljanja in je že od nekdaj prepričan, da naključja ne obstajajo. Prelomnico v njegovem življenju predstavlja “križanje”, popolna prenova duha, ki mu je omogočila prekinitev stika s prejšnjim življenjem, zaznamovanim z bolečo ločitvijo od žene, različnimi odvisnostmi ter ujetostjo v dolgočasno vsakdanjo rutino. Po “križanju” je Verger doživel celo serijo intenzivnih čustev, ki so mu omogočila vpogled v skrivnosti numerologije, hkrati pa ga vzpodbudila k potovanjem od perujskih Andov pa vse do Indije.

Roman, ki ponuja popolnoma nove poglede na človekovo osebnostno rast.

 

Vse nevarne stvari

Ko zaspimo, zmotno mislimo, da zadrema tudi svet. Pričakujemo, da bo enak, ko se bomo zjutraj zbudili. Nedotaknjen. Nespremenjen. A noč, odeta v svoj temni plašč, rodi skrivnosti. Čisto vsi jih imamo – le da so skrivnosti nekaterih lahko resnično strašne, takšne, ki se oglašajo iz temine duše. So lahko nekaj, kar nas v življenju vodi, zaznamuje in opredeljuje.

Isabelli Drake je življenjski obstoj že kot otroku izoblikovala motnja spanja – mesečnost, ko njen um v stanju globokega spanca ni nadzoroval njenega telesa in tako vase vsrkal prenekatere skrivnosti iz močvirja. Ko njen sin Mason izgine iz zibelke in ko ga mrzlično išče, se v njeno podzavest naseli stari znanec – vonj po močvirju, ogabni vonj blata – vonj po smrti. A vanjo trči tudi nov znanec – nespečnost. Znajde se v blodnjavih trenutkih intenzivne, globoke, a zbegane nezavednosti. V stanju polzavednih sanj se rokuje z neprijetnimi spomini iz otroštva, nerazložljivimi občutki krivde, popačenimi resnicami – dvomiti začne v vse, tudi vase. Postaja lupina nečesa, le droben korak stran od norosti. Niti ne človek – nočna žival. Nenehno najedanje v možganih, ki jo izziva, da se spomni, ji ne pusti živeti naprej – sili jo, da iz izmaličene podzavesti razreši enigmo, izlušči resnico in reši svojega otroka.

Smola

Življenje na krasnem, malem in samotnem otoku Glava bi lahko bilo prekrasno in idilično. Tam prebiva samo družina Horder, bolj kot ne povsem samooskrbna: oče Jens, mama Maria in hčerkica Liv. Imajo delavnico, vrt, njivo, gozd, živali. Sčasoma postajajo vse bolj samotarski. Okoli hiše se nabira vse več stvari, ki ničemur ne služijo. Jens je bolestno navezan nanje. Grozljivo popačen postaja tudi njegov pogled na svet in druge ljudi. Ko se k njim po letih odsotnosti vrne Jensova mati, postaja vse še huje. Liv odrašča in čuti, da pri njih ni vse prav. Kljub zagotovilom očeta, da se imajo radi in da držijo skupaj, Liv ve, da se bo nekaj moralo zgoditi in pretrgati njihov groteskni vsakdan.

Smola je mešanica kriminalke, srhljivke in psihološkega trilerja. Obenem je tudi tenkočuten roman o posebni vrsti družinske ljubezni in pripadnosti, pa tudi osamljenosti, odtujenosti in izkrivljenem pogledu na svet. Pisateljica prepriča s poglabljanjem v vzroke psihičnih motenj in srhljivih dejanj v družini. To stori tako dobro, da vseskozi držimo pesti za prav vsakega od njih.

Ane Riel (1971) živi v bližini Kopenhagna z  možem, popularnim jazz glasbenikom Alexom Rielom. Študirala je umetnostno zgodovino in njena prva knjiga je govorila prav o tem – o umetnosti. Potem je pisala za otroke, knjige pa je ilustrirala njena mama. Leta 2014 je napisala prvi roman za odrasle – kriminalka Smola je bila takoj sprejeta med bralci in s strani kritikov tudi nagrajena.

Prestopki

Cushla je mlada samska ženska, katoličanka, učiteljica na katoliški šoli v majhnem mestu v bližini Belfasta. Njeno življenje se razteza med mamo alkoholičarko, za katero mora skrbeti, poučevanjem in večernim delom v družinskem baru. Tam sreča Michaela, protestantskega odvetnika in življenje zanjo se spremeni. Michael jo namreč povabi, da njega in njegove prijatelje poučuje irščino. Dnevi minevajo v hrepenenju po srečanjih z njim, hkrati pa celotna skupnost živi v obdobju Težav, obdobju akcij IRE, nasilja, sovraštva, krvavih obračunov, umorov, bombnih napadov, požigov. Družba izrazitih političnih in verskih razlik in s tem povezanih dogajanj je zaznamovana tudi s patriarhalnimi odnosi. Cushla si skuša med lojalnostjo do skupnosti, skrbjo za družino in svojimi čustvi izboriti ljubezen in svobodo. Pogoji za dramo so izpolnjeni.

V romanu se družbeno, osebno in politično premeša v nevarno sestavino. Ko sledimo življenju Cushle, spoznavamo ustroj družbe in politične okoliščine, ki Severno Irsko predstavijo v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja. V političnih in verskih sporih ne nastradajo samo vojaki, temveč tudi povsem navadni ljudje, ki bi si le želeli živeti v miru. Ki bi želeli imeti svobodo izbire. Tudi v ljubezni. Sicer zaradi nasilnih obračunavanj po svetu dobimo življenjske zgodbe z veliko začetnico, a cena, ki jo za to plačujejo ljudje, je enostavno prevelika, pravzaprav nedopustna.

Prestopki so prvenec Louise Kennedy. Zanj je prejela britansko nagrado za najboljši knjižni prvenec in irsko nagrado za najboljšo knjigo leta. Roman je bil nominiran za najboljši prvenec po izboru knjigarn Waterstones in za žensko nagrado za leposlovje. Louise Kennedy velja za eno najprodornejših sodobnih irskih pisateljic.  Izdala je zbirko kratkih zgodb, potem pa se je zgodil veliki predor med pisatelje s Prestopki, romanom, navdahnjenim z resničnimi zgodbami iz njenega življenja (v like je vnesla  značilnosti ljudi, ki jih je srečevala pri svojem delu chefinje; njen dedek je imel blizu Belfasta lokal, ki je bil dvakrat tarča bombnega napada). Prestopki so roman, vreden branja tako zaradi tematike kot svežega sloga pisanja, polnega zaznav občutij, vonjav, barv in drugih malenkosti, ki jih v življenju spregledamo, tu pa nas vodijo k dojemanju in razumevanju zgodbe.

 

Zgodba o duhu

V romanu se avtorica poglobi v psiho glasbenice Anne, ženske v petdesetih, ki se je iz rodne Francije približno pri 30-ih preselila na Dunaj, kjer živi z možem Thomasom, otrok nimata. Spoznamo jo kot učiteljico klavirja, ki si vzame prosto leto, v katerem naj bi napisala učbenik za poučevanje klavirja. Podarjeni čas v njej sproži soočenje s samo sabo in s praznino zakonskega razmerja. Pogosto se vrača v preteklost, v njej se ponovno prebuja potlačen občutek tujosti, v sebi opaža umetniško izgorelost in telesne spremembe. Prepričana je, da jo mož vara. Tako zelo, da v stanovanju čuti prisotnost tretje osebe, ta se pojavlja najprej v slušnih, nato tudi v bežnih vidnih zaznavah, Anne v sebi ustvarja moževo vzporedno življenje s številnimi vedno bolj izostrenimi detajli. Od doma začne bežati na dolge sprehode po mestu in okolici. Iz razmišljanj in doživljanj na sprehodih z Anne bralci po drobcih lahko sestavimo zgodbo njenega osebnega in zakonskega življenja. V enem od intervjujev je avtorica povedala, da pogosto piše zato, da bi bolje dojela nekaj, česar še sama popolnoma ne razume. Tudi njena pričujoča pripoved poteka na meji razumljivega in dojemljivega, nastaja skozi filter doživljanja osrednje literarne osebe, merilo resničnosti je Anne, ki jo bralec spremlja pri pogrezanju v lastno obsedenost, nemoči za soočenje z možem (ali pri zavestni odločitvi, da pušča stvari takšne, kot so), pred nami Anne nenehno prehaja iz zanesljivega v nezanesljivi literarni subjekt. Roman, v katerem ni toliko pomembno, kaj se je zares zgodilo, pač pa dogajanje v človeku, pogosto še bolj prepričljivo, doživeto in usodno od resničnosti same. Roman je edino delo Laure Freudenthalter, prevedeno v slovenščino, zanj je avtorica leta 2019 prejela Literarno nagrado Evropske unije.